Medijska preža št. 12, poletje-jesen 2001

Ko je februarja letos novinarska ekipa zasebne makedonske televizije A1 preverjala informacije nekaterih medijev o urjenju albanskih gverilcev v Tanuševcih na severu Makedonije, so jo pripadniki Osvobodilne narodne vojske ugrabili in kasneje izpustili. Vlada v Skopju je pred tem zanikala poročanje medijev o urjenjih, po incidentu pa so tja poslali policijske enote in vojna se je začela. Na "sodelovanje" novinarjev v zadnji balkanski vojni je opozoril tudi skopski komunikolog Klime Babunski, ki je na mednarodni konferenci z naslovom Mediji in konflikt v Makedoniji - potekala je sredi septembra v Skopju - predstavil analizo poročanja med šestmesečnimi spopadi v Makedoniji.

Babunski je v študiji dveh oboroženih incidentov dokazoval, da so makedonski mediji profesionalizem zamenjali z etnično lojalnostjo. Tako je bilo naprimer poročanju medijev v makedonskem in albanskem jeziku o incidentu, ko je v akciji makedonske policije umrlo pet Albancev, edino skupno le število mrtvih in to, da je dogodek pristal na prvih straneh časopisov ter v prvih minutah televizijskih in radijskih poročil. Medtem ko so mediji v makedonskem jeziku poročali o teroristih, so albanski mediji govorili o nedolžnih civilistih. Makedonski mediji so poročali o skritem orožju v napadeni hiši, albanski pa tega niso omenjali. Slednji so poročali, da so policisti iz hiše vzeli zlato in denar, makedonski pa, da so prvi streljali Albanci.

Krvavi ples govorice sovraštva

Odgovorni urednik najbolj gledane televizije v Makedoniji (A1 TV) Aco Kabranov je makedonske medije razdelil na državne, kamor naj bi sodili Makedonska radiotelevizija (MRTV), dnevnika Nova Makedonija in Večer ter vsi mediji v albanskem jeziku, in na neodvisne medije. Medtem ko so neodvisni mediji pred izbruhom spopadov poročali o latentnem konfliktu med Albanci in Makedonci in o tem, da se "nekaj dogaja", državni mediji v skladu s politiko vladne koalicije, sestavljene iz največje makedonske (VMRO-DPMNE) in albanske stranke (DPA), v odnosih med narodoma niso videli (ali niso želeli videti) problemov. Kabranov je menil, da se je to spremenilo kmalu po začetku oboroženih incidentov, ko sta se razšla tudi makedonski premier Ljubčo Georgievski in njegov koalicijski partner Arben Xhaferi.

Takrat se je začel krvavi ples govorice sovraštva, tako značilen za državne medije v vseh balkanskih vojnah. Konflikt v Makedoniji je bil sicer specifičen, saj se ni nikoli razvil v pravo vojno velikih razsežnosti, ampak je šlo za posamezne oborožene incidente na določenih območjih. Makedonija pa je tudi država, v kateri je bilo po vojni na Kosovu veliko število tujih vojakov in mednarodnih organizacij držav, ki niso bile zainteresirane za novo balkansko vojno. Druga značilnost, po kateri se razmere v Makedoniji razlikujejo od ostalih balkanskih spopadov, pa je ta, da so državni mediji veliko manj vplivni kot zasebni in ima oblast zato tudi manj nadzora nad medijsko sfero.

Med profesionalizmom in navijaštvom

Sicer pa so po Kabranovih besedah tudi neodvisni mediji med konfliktom hodili po "tankem ledu" med profesionalizmom in navijaštvom. Pri tem je zanimivo, da je bilo mogoče na državni MRTV slišati in videti obe različici govorice sovraštva, makedonsko in albansko. Albanska redakcija na MRTV je po besedah odgovornega urednika A1 med drugim prikazovala dokumentarce o Osvobodilni vojski Kosova in predvajala patriotske pesmi, medtem ko se je makedonska redakcija "izkazala" s prispevkom o makedonski paravojski, ki je pozivala Albance, naj zapustijo državo.

Kabranov je na konferenci zavrnil koncept "uravnoteženega poročanja", pri katerem sta vedno prisotni obe strani konflikta, ki sta lepo "zapakirani v zgodbo". Po njegovem mnenju šteje le profesionalno novinarstvo, pri katerem enostavno podaš informacijo o tistem, kar se je zgodilo. Zato je A1 izgubila tudi nekaj gledalcev, saj jim niso ponudili tistega, kar so hoteli videti, ampak tisto, kar se je zgodilo.

Mnogo bolj kritičen do makedonskih medijev, tudi do A1, je bil urednik makedonskega dnevnika v albanščini Fakti Lirim Dulovi, ki pravi, da so mediji v makedonskem jeziku v zadnjih desetih letih, še posebej pa v času oboroženega konflikta, Albance predstavljali popačeno in stereotipno, kot kriminalce ali preprodajalce z drogo. Makedonski mediji so med vojno ustvarjali ozračje, v katerem je nasilje nad Albanci postalo samoumevno, je povedal Dulovi in navedel nekaj primerov poročanja le-teh o incidentih. S trditvijo, da so makedonski mediji najbolj odgovorni za izbruh vojne, je Dulovi povzročil negodovanje občinstva, ki se je sprevrglo v ostro polemiko med makedonskimi in albanskimi novinarji. Razpravo je presekal sarajevski novinar Zlatko Dizdarević, nekdanji novinar in urednik Oslobodjenja in tednika Svijet. Makedonske kolege je s svojo, bosansko izkušnjo, opozoril, da bo možnost za mir in spravo prišla šele takrat, ko bodo vsi pometli pred svojim pragom. Dizdarević je namreč upanje, da bo Bosna in Hercegovina postala normalna država, dobil takrat, ko je časnik Nezavisne novine v Republiki srbski začel pisati o zločinih srbske vojske in ko je sarajevski Dani začel pisati o zločinih, ki jih je nad srbskimi civilisti v Sarajevu zagrešila Vojska BiH. Dizdarević je svojo razpravo zaključil z odgovorom, ki ga ponavadi da, če ga sprašujejo po nacionalnosti. Novinar sem, odgovarja.

Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Zaradi nove razporeditve političnih moči črnogorska družba v tem trenutku ne najde oprijemljive smeri, v katero bi se razvijala, in enako velja za njene medije - Unem si prizadeva pripomoči k boljši pravni ureditvi medijskega sistema v Črni gori.

Upoštevajoč trenutno situacijo v Črni gori in v skrbi za njene elektronske medije, je združenje neodvisnih elektronskih medijev (Unem) letos pričelo z dejavnostmi, ki naj bi pripomogle k pravnem urejanju medijskega sistema v Črni gori. Črna gora namreč še nima zakona o elektronskih medijih, medtem ko morajo zakon o medijih prilagoditi evropskim standardom.

Pragmatična, a nekritična podpora tujih vlad in večjega dela mednarodne skupnosti črnogorskim državnim medijem je v obdobju od leta 1998 do leta 2000 ustvarila močno medijsko fronto proti Miloševiau ter hkrati povzročila, da so polemiko o vlogi državnih in privatnih medijev v državi spregledali. Vse to je še dodatno okrepilo monopolen položaj državnih medijev in nadzor političnih strank nad njimi, kar je za zasebne elektronske medije ustvarilo izjemno težak položaj.

Zadnjih nekaj mesecev se je Unem ukvarjal z medijsko zakonodajo, kar je izjemnega pomena za razvoj medijev v državi, še posebej v novo nastalem političnem okolju. Zadnja razvojna stopnja v tem procesu je bila predstavitev zakonskega osnutka zakona o elektronskih medijih, ki ga je Unem predložil maja letos.

Mnogo razlogov je govorilo temu v prid. Zakonodaja o elektronskih medijih je precej občutljivo vprašanje, ki potrebuje veliko pozornosti, morda celo več kakor ostali zakoni. V tem trenutku je to za našo državo in situacijo, v kakršni se nahaja, zelo pomembno. Pet mesecev po zadnjih volitvah se zdi, kakor da je Črna gora še zmeraj neodločena. Morda prav zaradi nove razporeditve političnih moči črnogorska družba v tem trenutku ne najde oprijemljive smeri, v katero bi se razvijala. Enako velja za njene medije. Izgleda, kot da čakajo na razrešitev situacije ali na soglasje politike.

Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Zaradi omogočanja, da se slišijo raznolična stališča v razpravi v Latinici je komisija za uresničevanje kodeksa zaposlenih na HRT kot neutemeljene zavrgla obtožbe proti uredniku oddaje Latinu in direktorju HRT Galiću

Potem ko je HTV v enem izmed najbolj popularnih političnih "talk showov" na Hrvaškem predstavil dokumentarec Nevihta nad Krajino avtorja Boža Kneževića, ki govori o zločinih v času vojaške akcije Nevihta in po njej, je hrvaška desnica, vse od opozicijske HDZ prek različnih društev za zaščito časti in vrednosti domovinske vojne do marginalnih posameznikov, udarila po novinarjih. "Politični cilj oddaje je namerno poenotenje krivde - srbskega napadalca in hrvaške žrtve - kar vodi do končnega rezultata: izničevanja odgovornosti tistih, ki so začeli vojno. Takšna stališča so "ponižujoča za hrvaške branilce, zato HDZ zahteva odstop ravnatelja HRT Mirka Galića ter urednika oddaje Denisa Latina", je v izjavi zapisal HDZ. Stranka je obenem pozvala gledalce, naj ne plačujejo naročnine, dokler "odgovorni za širjenje laži, sovraštva in poniževanja ne odstopijo".

Pravovernim "udrugam" in "stožerjem" tudi ni bilo tako pomembno, če je zmagoslavna vojska zločine resnično zagrešila - kar se v filmu, sicer neeksplicitno tudi pokaže, temveč je poudarek padel predvsem na dejstvo, da je tudi "druga stran" odgovorna za vojne zločine ("600 ubitih Hrvatov v UNPA conah"), zaradi česar pa storilci ("20.000 Srbov so zaradi podobnih zločinov pomilostili") še niso odgovarjali. Pričevanja starih mam, ki so preživele Nevihto in se pred kamerami spominjajo pobojev svojcev, sovrstnikov in bolnih someščanov, ki so se zgodili 15 dni po koncu Nevihte, za branilce prve črte verbalne bojne linije niso dovolj resnična, čeprav nimajo trdnih protiargumentov, razen tistega že famoznega, da "zmagovita vojska ne more delati zločinov". Po podatkih hrvaškega Helsinškega odbora je bilo v času med in po Nevihti ubitih približno 400 civilistov, požganih pa nekaj tisoč hiš, kar ni težko preveriti, če se peljete od Splita proti Zagrebu ali obratno.

Društvo za zaščito vrednot domovinske vojne (HONOS) ocenjuje, da gre za "sramotno potvarjanje resnice o domovinski vojni, tako v vsebini, kot v intenci". Po drugi strani pa "HTV ne snema filmov in ne dela oddaj, ki govorijo o srbskih zločinih, ker se ne vklapljajo v haaško matrico t. i. individualizacije krivde", pravijo v HONOS-u, ki ga vodi glavni in odgovorni urednik provladnega Vjesnika iz Tu?manovega časa Nenad Ivankovia. Predsednik številčne HVIDRE (Hrvaških vojnih invalidov domovinske vojne) Marinko Liovia, ki je znan po izjavi za hrvaške medije, da "Srbi in psi nimajo kaj iskati v njegovi kleti", meni, da je sramota, ker so film predstavili na državni televiziji ter se sprašuje, v kakšni meri je takšna televizija resnično "hrvaška".