N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
uvodnik
analize medijskega poročanja
socialni problemi novinarjev
slovenski televizijski trg
radio in internet
razvoj radiodifuznih medijev
izobraževanje novinarjev
recenzije
foto
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Devetdeseta so prinesla radikalne spremembe
Kaj se je zgodilo s slovenskim radijskim prostorom? Devetdeseta leta so prinesla poplavo komercialnih radiov in lokalne postaje so se morale spopasti s to komercialno konkurenco, na katero niso bile pripravljene. Obenem jih je dodatno prizadela odtegnitev finančne pomoči lokalnih skupnosti, ki so jim do tedaj vsaj ponekod izdatno pomagale. Država je medtem v glavnem le delila frekvence, in to brez vnaprej določenih kriterijev. Leta 1994 je državni zbor končno sprejel medijsko zakonodajo, ki pa je bila za področje radiodifuzije tako pomanjkljiva, da se nikoli ni začela zares izvajati. Čeprav daje zakonodaja vsaj na papirju določene ugodnosti nekomercialnim programom, v praksi to drži le za nacionalni radio in programe uradno priznanih nacionalnih manjšin. Danes lahko radijske postaje razdelimo na nacionalni radio, regionalne radijske postaje, komercialne postaje, lokalne postaje in študentske postaje. Vsi, z nacionalnim radiom vred, so odvisni od komercialnih prihodkov. To postaje sili, da nagovarjajo najširše, se pravi komercialno najbolj zanimive publike. Končni učinek je, da se je programska ponudba v zadnjih letih prej osiromašila, kot pa popestrila. Komercialni programi so sicer prinesli nekatere nove, predvsem glasbene vsebine, ki pa v glavnem nekritično sledijo splošnemu glasbenemu okusu. Na drugi strani tisti, ki poskušajo ta splošni okus popestriti s komercialno manj uspešno glasbo ali večjim deležem govornih prispevkov, to »svojeglavost« plačujejo z manjšo komercialno uspešnostjo. Govorni program pa jim ob tem prinaša še dodatne stroške, ki jih imajo komercialni d. j. programi znižane na minimum ali pa jih sploh nimajo.

Država se obnaša, kot da frekvence niso javna dobrina in kot da z njihovo (zlo)rabo nima zveze. Da bi bila mera polna, z njimi ne zna niti zaslužiti, saj komercialne postaje za svoje frekvence v glavnem ne plačujejo ustreznih dajatev. Štiri leta po uvedbi zakona še vedno ni sprejeta uredba o pristojbinah za uporabo frekvenc. Nujne dopolnitve medijske zakonodaje, ki jih je pripravljal Svet za radiodifuzijo, se sedaj prašijo nekje v predalih na Ministrstvu za kulturo, ki je še pred dvema letoma ukinilo sredstva Radiu Študent, češ da radijski programi, z izjemo nacionalnega radia, niso njegov problem. Zdaj pa se je nenadoma premislilo in vzelo postopek spreminjanja zakonodaje v svoje roke. Ideja, da bi medijska zakonodaja iz pristojnosti Ministrstva za promet in zveze prešla pod kulturo, je sama po sebi hvale vredna, saj daje to vsaj teoretične možnosti, da bo država odslej bolj naklonjena vsebinam nekomercialnih radijskih programov in bo tako poskrbela za nujno potrebne korektive trga, ki so v tem primeru neizogibni.

Sedanji predlogi sprememb zakona o javnih glasilih namreč predvideva razširitev možnosti ustanavljanja radijskih postaj z nekomercialnimi vsebinami, žal pa je tudi ta predlog precej skop pri definiranju jasne politike podpore nekomercialnim programom. Klasični radijski medij v dosedanji obliki postaja za nekomercialne medijske praktike vse bolj nezanimiv, še posebno če govorimo o eksperimentalnih skupinah, ki raziskujejo radijski medij. Te bodo svoj prostor hitreje in ceneje našle na internetu, ki se kot medij prenosa radijskega programa vse bolj uveljavlja. In, kar je pri tem najpomembneje, odpadejo mnogi problemi, ki so povezani z (ne)učinkovitostjo državne birokracije, ki naj bi urejala področje nekomercialne rabe radijskega medija.

Država bo morda v naslednjih letih to področje le uredila in tako morda rešila vsaj del nekomercialnih vsebin, ki sedaj še nekako životarijo na obrobju skomercializiranega medijskega neba. Vprašanje pa je, ali bo s tem spodbudila tudi nastajanje novih nekomercialnih progamov ali celo radijskih postaj. Najverjetneje ne.

izpis

Borut Savski

Internetovska radijska kreativnost
Po polnoči, ko začne ustvarjati Ministrstvo za eksperiment
Občasno se na valovih Radia Študent dogaja kaj internetovsko medijskega. Običajno v popolnočnih urah, pod oznako Ministrstva za eksperiment, še posebno rado pa v petkovi, včasih sobotni in ponedeljkovi noči. O tem vas obvesti obisk ustrezne strani (http://www.radiostudent.si/mzx/), pa tudi na precej drugih, podobno zanimivih lokacij, vas napoti.

Dobesedne preslikave radia (časopisa, televizije,...) so najenostavnejša stvar na internetu. Lokalnost medija je določena le še z (ne)razumljivostjo jezika, drugi atributi (glasba, format) pa so »globalno« standardizirani. Rezultat tega je, da je vseeno, ali poslušaš domačo postajo ali pa internetovsko iz Montreala ali Seula. Toda internet omogoča bistveno obogatitev doslej prevladujočih »distribucijskih« principov elektronskih medijev in le s temi izzivi se bomo spoprijemali, ko se bomo lotili medijske uporabe interneta. Vsaj na Ministrstvu za eksperiment.

V tem trenutku je (multi)medijska uporaba na internetu na začetku populistične faze. »Sistem« je še odprt, kraljuje »naredi sam« princip, to pa ima za posledico množico kreativcev amaterjev, ki »orodja« dovolj obvladajo, da se lahko z njimi izrazijo. Vsa orodja za multimedijo so poceni ali zastonj. Tudi prostor na serverju je enostavno in poceni na voljo. Če ne v Franciji, pa v ZDA, če ne v Nemčiji, pa v Sloveniji.

V ta decentralizirani komunikacijski sistem še najmanj verjamejo prav »zaresne« (državne in korporativne) ustanove. Te imajo tako ali tako svoje dejavnosti speljane po »tapravih« distribucijskih kanalih. Pač pa med konceptualno jasnejšimi in naravnejšimi preslikavami medijev na internetu hitro najdemo male, specializirane in izredno dejavne skupinice, ki v globalnem iščejo in družijo posameznike, v realnem pa so bodisi teritorialno razpršene ali pa celo nezaželene. Ali je torej čudno, da se v take vrste lokalitet družijo sekte, umetniki, intelektualci, pornofili in politični radikalci? Ti pristopajo internetu veliko naravneje, kot da bi bil ustvarjen za njih. In res: Dimitrij Rupel je že pred letom in pol lociral internet kot idealno prizorišče »alternativne« kulture. V resnici je »alternativa« zasedla internet bolj zaradi novih možnosti estetizacij in komunikacij kot zato, ker bi se hotela odreči realnim prostorom.

Še korak naprej bi bila osamosvojitev interneta od drugih medijev, kar bi bilo v praksi lahko videti takole: dovolj smiselno bi bilo povezati z internetom dva fizična prostora (dvosmerna okna). Slovenski klubi s svojimi programi bi lahko za svoje potrebe ustvarili komunikacijsko platformo z možnostjo medsebojnih prenosov, kompletiranje programa, ki ne bi bil vezan na vsepovsod dostopne radijske prenose, ampak samozadosten - vezan na ekskluzivo konkretne klubske kulture. Drugače pa ima uporaba interneta kot linka do radijske postaje tudi upravičilo: ne samo da radijski program nastaja neposredneje, odslej lahko nastaja tudi v oddaljenih krajih, kar odpira vprašanja cepljenja lokalnih medijev z mednarodnimi produkcijami.

Zunaj »radiu podobnih preslikav«, pri katerih je osnova sinhronizirano oddajanje in sprejemanje, je seveda bistvena lastnost interneta možnost, da v vsakem trenutku kdorkoli »pribrowsa« do tvoje »on-line« galerije, arhiva. Ta »galerijska« (pasivna) varianta je sploh najbolj značilna za širši umetniški živelj, bolj domiselni pa so takoj odkrili drugo dimenzijo - interaktivne lastnosti interneta, in to vključili kot bistven element svoje izraznosti.

V tem trenutku med kreatorji internetovskega medijskega dogajanja ni prevladujočega mnenja, kaj bi utegnila biti ost izrabe interneta v medijske namene. Zato si morda drznem preveč, če vseeno definiram »ost«. A vseeno: izhajam iz možnosti, po katerih se internet loči od drugih medijev.
  • »globalnost« mreže in možnost internacionaliziranja sodelovanj,
  • možnost hkratnih sodelovanj (v realnem času), možnost sinhronizacije okoli enega koncepta ali izrabe paralelnih principov,
  • možnost sodelovanj atomiziranih (razpršenih) skupin, možnost organiziranja v decentralizirane platforme,
  • možnost izjemno specializiranih struktur,
  • možnost kreacij neodvisnih bank podatkov (s teksti, intervjuji, glasbo, arhivi) s prostim dostopom (možnost kreacije »no-copyright« platform?),
  • s stališča »surferja« zelo individualen pristop tem »medijem«,
  • nikakršne cenovne razlike med lokalnim »brskanjem« po internetu in mednarodnim - ena sama teritorialna kategorija,
  • za zdaj: izjemno pomanjkanje represije in zakonskih omejitev, nemožnost povečanja »teže« enih strani na račun drugih.

izpis

Marko Prpič

Več omejitev in večji pritiski
Prenos radijskih in televizijskih programov na internet
Pred dvema letoma je evropske javne radijske in televizijske postaje zajela »internet mrzlica«. Evropske medijske hiše so hitele, da bi ujele ameriške kolege, ki so prvi začeli uporabljati novi medij za promocijo svojih programov. Prvi poskusi so bili omejeni na opisne strani za posamezne oddaje. Na njih so bili bolj podrobno predstavljeni glavni junaki nadaljevank, za katere je bilo največ zanimanja med gledalci.

RTV Slovenija je postavila svojo domačo stran decembra 1995 in prehitela tudi veliko bolj znane hiše, kot sta recimo BBC in ZDF. Lani, bolj natančno 8. septembra 1997, je začel delovati RealAudio/Video strežnik, in od takrat lahko obiskovalci poslušajo radijski program v živo.

S televizijsko sliko je nekoliko več težav, in zato ponujamo izbor iz televizijskih oddaj. Seveda je največ zanimanja za informativne oddaje (Dnevnik, Odmevi, Zrcalo tedna, Utrip), ki rojakom po svetu približajo dogajanje v domovini. Internet tako slovensko besedo prenaša tudi v tiste dele sveta, ki bodo ostali zunaj dosega satelita Vroča ptica 3 (Hot Bird 3), na katerem oddajamo naše programe.

Kakovost zvoka je na visoki ravni, saj drugi in tretji program oddajamo tudi v stereo tehniki, medtem ko kakovost slike še vedno ni takšna, da bi lahko zadovoljila zahtevnejšega gledalca. Tako vrednost televizijskih oddaj ostaja predvsem na ravni informativnosti. V naslednjih letih lahko pričakujemo tehnične izboljšave, na ravni prenosa signala in na ravni kompresije signala, kar bo omogočilo višjo kakovost slike. Proces je zelo hiter in že dalj časa lahko spremljamo razprave o tem, kako se bosta združila računalnik in televizijski sprejemnik. Ne glede na izid spora med multinacionalkami - te se pulijo za ogromno količino denarja, ki naj bi ga porabili za novi medij - ostaja dejstvo, da bomo lahko gledali televizijski program po internetu ali pa deskali po internetu s televizijskim sprejemnikom.

Kaj pa smo pridobili z migracijo radijskih in televizijskih programov na omrežje interneta? Na radijski strani je izplen viden. Na stotine programov že lahko spremljamo po internetu, največji problem pa je izbor - kako v množici postaj najti tisto, ki predvaja program, zanimiv za posameznega deskarja. Kljub temu pa ni pričakovane programske pestrosti, saj postaje prenašajo svoj program, in ker je največ ponudnikov iz Severne Amerike, se srečujemo z dokaj podobno ponudbo. Nekoliko bolj pester program ponujajo t. i. mrežne postaje, ki oddajajo samo po omrežju interneta, brez klasičnega oddajnika.Seveda velja ugotovitev za razviti del sveta.

V odmaknjenih koncih sveta bo prenosni radijski sprejemnik še dolgo ostal edina povezava s svetom. Še enkrat se je pokazala trdoživost prvega množičnega elektronskega medija.

Na televizijski strani smo tudi nekaj pridobili. Televizija postaja z internetom bolj prilagodljiva, saj omogoča gledalcu, da si oddajo ogleda takrat, ko ima čas. Vsaj delno - izbor oddaj je majhen, kakovost slike pa nizka - smo preskočili omejitve zemeljskega in satelitskega oddajanja.

Pri obeh medijih pa nam še ni uspelo vzpostaviti njegove največje prednosti - interaktivnosti. Prve korake na tem področju bomo naredili to jesen, ko bomo povabili k sodelovanju krožke interneta na osnovnih šolah in skušali oblikovati posebno domačo stran.

Veliko bolj oddaljeni smo od začetka priprav novic na strežniku, saj bi lahko uporabili ogromno količino informacij, ki se stekajo v hišo, in »internetovcem« ponudili posebno informativno stran, na kateri bi našli informacije o dogajanju in komentarje ob pomembnih dogodkih, opremljene z avdio izjavami in video posnetki. Na tej strani bi lahko ponudili bolj poglobljeno informacijo od tiste, ki jo prenesejo dnevnoinformativne oddaje - recimo posnetke celih tiskovnih konferenc, nastope pomembnih gospodarstvenikov, kulturnikov, športnikov, politikov itn. Tam bi svoje mesto našli posnetki, ki nastanejo ob naravnih katastrofah ali posebnih dogodkih. Torej vse tisto, kar ima poseben pomen za slovensko diasporo po svetu.

Seveda se pri tem zastavlja vprašanje, koliko časa bodo taki podatki dostopni brezplačno. Veliki ponudniki krijejo stroške za postavitev strani in celo služijo denar s prodajo ali zaračunavanjem nekakšne članarine/naročnine. Vse več je takšnih, ki razmišljajo, da bi zaračunali informacijo ali podatek, ki ga posameznik išče in ga prenese na svoj računalnik - torej nekakšna analogija s Pay TV. To pa pomeni, da bojazen pred pretirano komercializacijo interneta ni povsem odveč.

Vsi ponudniki se srečujemo z vprašanjem plačila malih avtorskih pravic za uporabljene posnetke. Med ZOI v Naganu je Mednarodni olimpijski komite prepovedal uporabo posnetkov na internetu. To je veljalo tudi za tiste televizijske hiše, ki so imele zakupljene pravice za prenose. Velike tiskovne agencije (Reuters, AP, WTN) ne dovoljujejo uporabe svojih posnetkov na domačih straneh svojih naročnikov. Vse več omejitev torej in vse večje želje po dodatnih zaslužkih. In ob tem zelo malo tistih, ki znajo uporabiti novi medij na drugačen, izviren način.

izpis

Veran Matić

Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Izkušnje beograjskega Radia B92 pri preseganju političnih in geografskih ovir
Nastanek ANEM-a, mreže lokalnih radijskih in televizijskih postaj (zdaj jih šteje 50), na tleh Zvezne republike Jugoslavije je naravni razvoj tistega, v kar se je Radio B92 razvil od leta 1991 - manjša mestna radijska postaja, pri kateri je domet sporočil precej večji od dometa oddajnikov.

Sredstva javnega obveščanja praviloma nikoli ne širijo lastnega sporočila. So nekaka transmisija, zlasti ko gre za vprašanje javnih lokalnih medijev, interesov in stališč lokalne skupnosti. Razmere v Beogradu in vsej Jugoslaviji so bile od leta 1991 zelo specifične. V tem obdobju so se edino elektronski mediji dosledno upirali vladajoči politiki. Toda že v začetku nam je postalo jasno, da v takšni okolici ne bomo mogli obstati zgolj s kakovostnim informativnim programom, zato smo si morali »izmisliti« še veliko drugega. Že tedaj smo začeli širiti svojo dejavnost in se hkrati osredočali na kulturo in umetnost, napredno tehnologijo, zlasti internet, odpiranje in povezovanje s svetom - vse predstavljeno tako, da je pritegnilo zlasti veliko mladih.

Naša zgodba je bolj kulturološka kot politična zgodba, saj je bilo politično prepričanje Radia B92 povsem jasno od vsega začetka: odpor proti vojni, nacionalnemu, verskemu in rasnemu sovraštvu, podpora vsem, ki se zavzemajo za demokracijo in spoštovanje človekovih pravic.

Treba je bilo namreč ustvariti pravo, življenjsko alternativo za stotisoče mladih, ki so zavrnili sodelovanje ne le v vojni, temveč tudi pri razpihovanju sovraštva in dogmatizma. Takšna alternativa pa se ni mogla skleniti zgolj v verbalnih sporočilih, temveč je morala biti zaznamovana z ustvarjalnostjo.

Založništvo, glasbena produkcija, organizacija koncertov, happeningov in akcij na ulici, razstave, internet, gledališke predstave, filmi, tribune - vse to je rabilo temu temeljnemu cilju.

Prek interneta po Srbiji in v svet
Kombinacija hitrosti, ki je v marsičem rutinska, s premišljenostjo in ustvarjalnostjo, ki ju ponuja kultura, je Radiu B92 omogočila, da tako rekoč čez noč organizira nekatere najuspešnejše kampanje in akcije. Dogodki iz časa protestov pozimi 1996-97 so odprli drug zelo pomemben komunikacijski kanal. Gre za internet in prvi program real-audio. Ko je bil decembra 1996 prekinjen program radia, menda zaradi vdora vode v kabel, je že 24 ur pozneje začel s programom real-audio oddajati vesti za ves svet.

Uspeh z internetom je pokazal, da se lahko na enak način povežejo »osvobojene« lokalne radijske postaje po vsej Srbiji in Črni gori. Politični dogodki so tej ideji šli na roko. Opozicija je osvojila lokalno oblast v več kot štiridesetih mestih v Srbiji, večina od teh krajev pa je imela svoj lokalni radio. Takšno idejo je bilo mogoče uresničiti po satelitih. Lokalne radijske postaje sprejemajo tako skupen program, predvsem tri informativne oddaje na dan, po internetu, namesto po dragih in nedostopnih zemeljskih povezavah in pretvornikih (ni treba posebej poudarjati, da so ti pod popolnim državnim nadzorom).

Poudariti moram, da je bila za takšen dosežek nujna mednarodna pomoč BBC in britanskega Foreign Officea, zlasti pri zagotavljanju dodatne opreme in satelitske zveze. Pri tem smo ustanovili konzorcij donatorjev in jih tako rekoč združili pri tem projektu. Država se je tako kratko malo znašla v »tehnološki luknji«.

Lokalne radijske postaje so zelo motivirane za sodelovanje, saj po teh zvezah tudi one lahko pošiljajo informacije iz svojega okolja, da jih je nato mogoče slišati po vsej državi. Prav po zaslugi tega je njihov program veliko bolj poslušan, to pa je privlačno tudi za oglaševalce.

Radijski program ANEM-a pokriva trenutno več kot 70 odstotkov ozemlja zr Jugoslavije. Zato je mogoče govoriti o uspešni zgodbi. Vsaj za zdaj. Njen razvoj in srečni konec bosta namreč v mnogočem odvisna od razvoja političnega in gospodarskega položaja v državi.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
mediji v vzhodni in jugovzhodni Evropi
Medijska preža
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Tanja Petrović
Tako evropsko
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
Boris Čibej
Demokratične čistke
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Titostalgija
Novinarski večeri
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes