N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
uvodnik
alternative
zakaj ne civilna družba
mediji in politika
medijski trg
splet
javna radiotelevizija
spol v medijih
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Televizijska hiša, v kateri so seje programskega sveta, stoji na mestu, kjer je bil na prelomu petdesetih nekaj časa tudi živalski vrt. Ne, ne bo mi spodrsnilo, da bi vlekel kakšne vzporednice.
26. junij 2012

Programski svet zaseda v veliki sejni sobi novega RTV-centra. Smešno, še vedno mu pravimo novi, čeprav so minila že skoraj štiri desetletja, odkar je bil zgrajen. Stari RTV-jevci se vanj oziramo z mešanimi občutki, saj jim je njegova gradnja pobrala tedaj kar precejšen del plač. In ko je že kazalo, da se bodo plače vsaj malo popravile, so začeli graditi Cankarjev dom, ki je po direktivi v naše plače zarezal znova. Kakorkoli, »novi« RTV-center je rešil tedanjo nemogočo stisko, saj sta se v sedanji radijski hiši tedaj stiskala oba – televizija in radio. Ko so začeli graditi novo stavbo, so načrte prekopirali iz züriške RTV (glej no glej, tolikokrat sem bil v Zürichu pa nisem šel nikoli pogledat, ali je njihova radiotelevizija res enaka naši), in če bi jo zgradili do konca, bi segala prav tja do ljubljanske železniške postaje, saj sta bila v stavbi načrtovani še dve dvorani, velika koncertna in manjša za komorne predstave. Tako pa so gradnjo ustavili pri Čufarjevi ulici, podzemne garaže so predelali v manjše pisarne in jih oddali drugim podjetjem, tako da še danes visokim politikom, ki nastopajo na televiziji ali radiu, komaj najdejo parkirišče, njihov avto pa mora med nastopom varovati varnostnik. Kot vrh umnega planiranja pa kaže v RTV-centru vendarle pohvaliti to, da je sejna soba tik ob »tovarniški menzi« (»obratu družbene prehrane« smo rekli nekoč), tako da vsaj ubogim natakaricam, ki prinašajo kavo, sokove in čaj, ni treba veliko hoditi. Ker vse opravijo hitro in nemoteče, se tudi ne utegnejo nalesti modrosti, ki lebdi v zraku. A danes je ne lebdi veliko. To pot so novi svetniki (poslej bomo po zgledu na novoekonomiste zanje uporabljali izraz novosvetniki) magister Andrej Aplenc, Slavko Kmetič, Žiga Kušar, dr. Mitja Štular in Vinko Levstek zahtevali sklic izredne seje programskega sveta. Kaj neki sem jim je zazdelo tako nujno, da ni moglo počakati redne seje, sklicane za teden dni pozneje? Je vlada ukinila nacionalko? So odkrili, da si namerava generalni direktor RTV-ja iz razvojnih sredstev še v tem tednu kupiti jahto, z njo pobegniti na Bahame in za sabo v by-boatu vleči oba direktorja – radijskega in televizijskega? Je RTV zasedla vojska? Ne, ne, zgodilo se je še vse kaj hujšega. Sodelavci MMC-ja so si med sabo dopisovali in v elektronski pošti grdo govorili o – zdaj že bivšem – šefu Urošu Urbaniji in njegovi četici. Nekdo je vdrl v njihovo pošto, prekopiral mejle, jih malo priredil, da bi bili še bolj grozni, in jih poslal Reporterju, ki jih je, dodatno prirejene in opremljene s komentarji, objavil. No, lahko bi sicer počakalo kak dan, a vnema novih svetnikov, da bi čim prej obsodili kaznivo dejanje in kršenje človekovih pravic, kar vdor v pošto nedvomno je, objava tega, kar je bilo pokradeno na ta način, pa sploh, je prav gotovo vredna pohvale. A kaj, ko pobudnikov ni toliko motilo kaznivo dejanje samo, bolj so želeli vedeti, kaj pravi vodstvo RTV-ja o stvareh, o katerih so si MMC-jevci dopisovali med sabo prek omrežja Google Group, v njih pa so omenjali tudi šefe RTV-ja. Ni mi sicer povsem jasno, kaj so kolegi pričakovali od tega sestanka: naj bi šli od besede do besede v sporočilih, ki so si jih med seboj pošiljali mladi novinarji? In kaj naj bi sledilo na koncu? Bi jih poslali za teden dni v kot ali za kazen (če je to sploh kazen, saj so tam dobra hrana in krasni ljudje) v Prekmurje, kjer naj bi ličkali koruzo ali izdelovali glinene lonce?

Bojim se, da sem jim malce pokvaril zabavo. Ne seji programskega sveta sem pozval pobudnike za izredno sejo, naj pobudo umaknejo in naštel tri razloge za to. 1. vdor v zasebno pošto je kaznivo dejanje, 2. programski svet bi z razpravo o vsebini pošte, ki je prišla v javnost, samo nadaljeval to kaznivo dejanje, 3. iz objavljenih delov besedil je razvidno, da so bila najprej prekopirana v Word, potem pa prirejena, saj nekateri deli niti ne sodijo skupaj. Da je zasebna pošta varovana tudi s 37. členom ustave, je pobudnikom odgovorila tudi pravna služba RTV Slovenija, zaradi česar tudi vodstvo ni videlo pravih razlogov za razpravo o tej temi. Vendar pobude niso hoteli umakniti, češ da je z objavo te korespondence trpel ugled RTV-ja in so samo hoteli izvedeti, kaj bo vodstvo naredilo, da se ugled povrne. Ker se ob RTV Slovenija obregne že tako ali tako vsak, ki ima pet minut časa, se bojim, da se vodstvo ob domnevnem trpljenju ugleda RTV-ja samo še kislo nasmehne. Kakorkoli, svetniki so večinsko zavrnili možnost, da bi razpravljali o dokumentu, ki je pridobljen na kazniv način, pa je šla izredna seja rakom žvižgat. No, sejnino smo pa vseeno dobili.

3. julij 2012

Vodstvo RTV-ja ima resne težave. Ob starih svetnikih, ki ga že celo leto držijo za neizpolnjene obljube o transparentni porabi razvojnih sredstev, so se ga lotili zdaj tudi novosvetniki, ki municijo za napade nabirajo kar pri starih članih programskega sveta. Ti že vse leto zahtevajo podatke o porabi razvojnih sredstev za projekte, za katere programski svet ni dal soglasja. Ob tem se že ves čas razvija sofisticirana razprava o tem, ali je vodstvo ravnalo zakonito ali ne. Nadzorni svet je namreč sprejel pravilnik, ki ob nekaterih projektih zahteva soglasje programskega sveta – a pravilnik ni zakon; stvar torej ni nezakonita, v skladu s pravili pa tudi ni. Nadzorni svet lahko pravilnik tudi spremeni in o vsem odloča sam. Toda očitno mu to ne ustreza povsem, saj bi del odgovornosti z veseljem naložil tudi programskemu. Zdaj, ko so se stvari zaostrile, skuša nadzorni svet odločanje relativizirati, češ, vse, kar je v programsko-produkcijskem načrtu, se lahko financira tudi iz razvojnih sredstev. To je, kajpak, precej nevarna logika, saj se meje med izrednimi (razvojnimi) in rednimi projekti povsem zabrišejo; to pa bi sicer šlo na roke tudi vodstvu, ki se komajda prebija prek vsako leto bolj omejenega proračuna. Ob tem pride na dan zanimiva podrobnost: ko je hišo še vodil prejšnji generalni direktor Guzej, so »pomladne stranke« na ves glas govorile enako kot sedanji nadzorni svet: »Saj je vse naše. Menda ne bomo drobnjakarji. Vse je porabljeno za program, torej tudi za razvoj RTV Slovenija.« Potem se je vlada zamenjala in pod Pahorjevo vladavino so novi opozicionalci zamenjali ploščo: »Zapraviti nameravate vso družinsko srebrnino. Fuj!« Jih je pač začelo skrbeti, da bo to »ne-njihovo« vodstvo prihodnjemu »njihovemu« zapravilo vse zlate rezerve. Tako začenjajo dobivati spopadi o razvojnih sredstvih bolj banalne oblike. Pri tem pa se dobršen del svetnikov, ki jih je imenoval »Pahorjev« parlament, v ta spopad vključuje iz načelnih razlogov – in na ta način pije kri sedanjemu vodstvu.

Kakorkoli, Filli in druščina so spoznali, da je treba stare grehe počasi pospraviti pod klobuk, pripravili so rešitve, ki bi lahko zadovoljile načelne ugovore svetnikov – za »ne-razvojne oddaje si bodo sicer izposodili denar iz razvojnih sredstev, vendar ga bodo v dogovorjenem času v ta sklad vrnili iz rednega financiranja. S tem, se je zdelo, si lahko tlakujejo pot za bližnje nove spopade – rebalans plana za leto 2012 in izhodišča programsko-produkcijskega načrta (PPN) za leto 2013. Kakšna zabloda!

Vse skupaj se zavrti še enkrat, tudi zato, ker poskuša direktor televizije stvar še enkrat zamegliti. S tem seveda odpre Pandorino skrinjico in spet se pogovarjamo o pomanjkanju meril, o programskih projektih P24, P30, P32 – natanko o tistih, za katere je vodstvo obljubilo, da jih bo končno pospravilo z mize.

Novi svetniki zažarijo: vodstvo je spet na čistini, torej uporabijo kanone. Slavko Kmetič govori o tem, da je na tematskem kanalu zaposlenih deset ljudi. Janez Lombergar to zanika. Jernej Letnar Černič poziva predsednika programskega sveta Jerneja Pikala, naj sejo vodi nepristransko in naj ne drži z vodstvom. Kar je krepak strel mimo, saj Pikalo zares sejo vodi nenavijaško, česar o vodstvu programskega sveta v Guzejevem času ravno ne bi mogli govoriti. Filli brani Pikala, češ da to, da vodstvo kdaj pa kdaj na seji milostno tudi dobi besedo, res ne more biti pristransko. Poleg tega svetnika opozarja, da je vodstvo v hiši zato, da vodi, in ne da ob strokovnih vprašanjih posluša nadzorni ali programski svet – kar je ena doslej (pre)redkih Fillijevih odločnih potez v razmerju do programskega sveta. Jernej Černič Letnar v tem prepozna preveč čustveni odziv na upravičene pomisleke. To pot prvič, odkar je član programskega sveta, zaslišimo tudi Branka Žnidariča, ki ga je v svet prelagal Olimpijski komite. Ni prvi, ki opozarja, da člani programskega sveta nismo tu, da sesujemo nacionalko, ampak da ji pomagamo. Od vodstva pa pričakujemo relevantne informacije, da se lahko odločamo. Ob stalnih zadregah ob razmerju med nadzornim in programskim svetom pa je predlagal, naj se natanko razmejijo pristojnosti obeh teles. Kar je razumna opazka, ki nam utegne, če jo bodo vzeli resno, prihraniti marsikatero uro nepotrebnega sedenja. Predsednik nadzornega sveta Lenart Šetinc sicer meni, da so pristojnosti že natančno razmejene, ves čas pa se spotikamo ob merilih za dodelitve razvojnih sredstev, ki jih je oblikoval že prejšnji nadzorni svet. Obljubi, da jih bodo prevetrili ali vsaj dali uradno razlago. Miran Lesjak, ki že ves čas opozarja, da naj se nadzorni svet odloči, ali bo delal po teh merilih ali pa jih bo spremenil, predlaga skupno delovno skupino, ki bo razčistila nejasnosti. Stvari lepo zašpiči Sašo Hribar, ki z njemu lastno ravnodušnostjo pove, kako bomo s tem pomagali poslušalcu: »Mama«, bo rekel sine, »ne bom gledal te oddaje, ker je financirana iz razvojnih sredstev, preklopi na tako, ki je narejena iz denarja RTV-prispevka.« Ja, Sašo, prav imaš – igramo se mimo gledalcev in poslušalcev, ki so nas menda predlagali.

Potem rečemo še kakšno o rebalansu. Filli pove, da je ta potreben zaradi luknje v naročnini, pa tudi zaradi padca vrednosti delnic EutelSAT-a. V resnici je vodstvo, ki zares poskuša leto končati brez izgube, ugotovilo, da to v takih razmerah ni mogoče, od nas pa pričakuje, da bomo »požegnali« krčenje letošnjega PPN. Branko Žnidarič je očitno prišel na okus in se oglasi še drugič: misli, da je naslanjanje na delnice negotovo in da je treba zagotoviti denar prek sistemske in stalne rešitve. Ej, Branko, saj je takšna možnost obstajala s predlogom Širčinega zakona o RTV-ju, a kaj, ko ga je povozil referendum. Politiki pač bolj ustreza, da z višino naročnine drži RTV Slovenija v pokorščini. Slavko Kmetič, ki sicer ni tako skromen govorec in se oglasi tudi tedaj, ko bi bilo dobro, da bi prej premislil, kaj bo rekel, je tokrat na pravi poti: rebalans je potreben, ne pa na način, kot ga je predlagalo vodstvo, z linearnim krčenjem v vseh segmentih programa. Tako je usoda enaka za oddaje z dobro gledanostjo kot one, ki jih vidi le peščica. Mitja Štular pa je, kot že nekajkrat prej, tako ali tako prepričan, da so rezi preskromni in da je v rezervah bistveno več od planiranega 2,9-odstotnega prihranka. Poleg tega upravičeno kritizira odpustek, ki ga je dobil marketing RTV-ja, z načrtovanim padcem prihodkov od oglaševanja. Če padec vračunaš že vnaprej, pa od ekipe v marketingu res ne moreš pričakovati, da se bo sploh še kaj trudila.

Na »novo odkritje« televizijskih urednikov – »negativno« gledanost – se v splošno veselje znova odzove Sašo Hribar: »Nična gledanost ni naš zadnji stadij. Naslednja stopnja je negativna gledanost, ko program gleda gledalca.« Sicer pa nas Sašo razveseli tudi z izkušnjo, ki jo je imel pod nekdanjim direktorjem radia Frančkom Rudolfom. Ko je predlagal spremembe na tretjem radijskem programu, ki bi povečale poslušanost, mu je Franček dejal: »Ne, nočemo večje poslušanosti. Če nas posluša več ljudi, se jih več jezi in komentira. Kar tako naj ostane.«

O radiu tudi to pot nihče nima ne slabe ne dobre besede.

Na koncu rebalans pade in to pusti vodstvo odprtih ust. Ne zdi se jim prav logično, kako lahko programski svet podre načrt varčevanja v hiši. Uh, še vsega drugega smo sposobni. Pa saj že vedo.

12. september 2012

Izredna seja programskega sveta o napovedanem znižanju prispevka in prihajajočih izrednih razmerah, na kateri manjkam. To, zahvaljujoč slovenskemu značaju, ni za pisanje dnevnika noben problem. Slovenci znamo namreč o dogodkih, na katerih nas ni bilo, povedati več kakor o tistih, na katerih smo bili navzoči. Pa še bolj sočno, opremljeno s komentarji, ocenami, opisom karakternih lastnosti navzočih in uničujočo kritiko kakovosti servirane kave. Sicer pa si zgodbe, s pomočjo časopisnih in spletnih člankov ter zapisnika, tudi ni težko zamisliti. Izredna seja je torej posledica karitativne odločitve vlade, da ljudem, s tem da RTV-prispevek zmanjša za deset odstotkov, prihrani dober evro na mesec, oziroma celih 14,40 evra na leto. Tega so seveda veseli posebej tisti upokojenci, ki jim je pred tem odvzela 200 in več evrov – ne na leto, ampak na mesec. In kaj dobi vlada od tega znižanja prispevka? V blagajno nič. Od odjemalcev električne energije, kot bi v Dnevniku zapisal T. Zgaga, pa najbrž zaradi morebitne pretirane hvaležnosti tudi ni pričakovati kakih velikih ovacij. Čeprav: 14 evrov je pa le 14 evrov – in ker letos ne bo trinajste plače, si bo kak od slovenskih tajkunov lahko z njimi privoščil priboljšek pri silvestrski večerji. Povh vsega pa gre za pravičnost: RTV bo, če bo parlament v tem delu zakon izvrševanju proračuna znižanje prispevka potrdil, bo RTV izgubila samo devet milijonov evrov. Tisku, ki so ga udarili s povečanjem DDV-ja z 8,5 na 20 odstotkov, pa bo oblast pobrala deset milijonov. Prvo leto. Naslednje, ki bo odneslo nekaj medijev (morda tudi Delo, da se bo minister Gorenak, ki je na Twiterju zapisal, da se veseli brezposelnosti njegovih novinarjev, lahko radostil), bo izplen že precej manjši. Pravzaprav bo državo propad medijev z nadomestili za brezposelne v njih stal precej več od novega davčnega plena. Da ne govorimo o denarju, ki ga bo pod mizo treba vrniti »našim« medijem.

Skratka, račun z davki in RTV-prispevkom se za državo ne izteče pozitivno. Zakaj je torej, če finančnega haska za državo ni, treba medije stisniti v kot? Če verjamemo besedam svetnika Andreja Aplenca na tokratni izredni seji, je oblast RTV-ju ponudila izziv, ki bi ga bil v Ameriki vesel vsak menedžer. Že vidim šefe ameriških institucij, ki so vsaj delno priklenjene na ameriško zvezno blagajno, kako obletavajo Belo hišo in kličejo: »Dajte nam izziv, zmanjšajte nam dotacije! Mi bi se radi izkazali.« Čakam tudi, kdaj bo vlada objavila pisma hvaležnih upokojencev, ki so jim znižali pokojnino: »Hvala za izziv. Končno se je nekdo tega spomnil. Zdaj bomo šele ustvarjalno zadihali.« Slavko Kmetič, ki mu, to smo že opazili, današnja RTV ni preveč po meri in bi iz nje naredil bolj domoljubno ustanovo, je bil kar malce privoščljiv, ko je dejal, naj se vodstvo ne spreneveda in naj tudi v zaostrenih pogojih pripravi kakovosten program ali pa naj odstopi: »V poplavi medijev se vedete, kot da ste edini v Sloveniji.« Jernej Letnar Černič pa je pribil, da mora tudi RTV deliti katastrofalni položaj, v katerem je slovenska družba. Zanimivo razmišljanje: družba se bo potemtakem izkopala iz katastrofe, ko bomo najprej potopili vse institucije in podjetja, ki za zdaj za silo še dihajo. Razmišljanje novosvetnkov je povsem svež pristop k ekonomiji. Glede na napovedano povišanje DDV za tiskane medije, se bo poplava bržkone končala z močno oseko med mediji. Potem bo najbrž novo-svetnikom Slovenija bolj všeč, z RTV-jem na kolenih pa sploh.

Drugi svetniki, kot se zdi, niso dojeli veličastnosti trenutka in se jim je zdelo znižanje RTV-prispevka neumnost ali vsaj nedoslednost. Miran Lesjak je podvomil o iskrenosti argumenta, ki je sledil znižanju, češ da mora tudi nacionalka deliti usodo države: »RTV Slovenija ni proračunski porabnik. Poleg tega pa so tisti, ki so socialno ogroženi, že danes sploh oproščeni prispevka.«

Vodstvo je pred svetnike prišlo s programom radikalnih rezov v program. Novosvetniki, ki jih je izvolil parlament v sedanji sestavi in so večidel kar naklonjeni vladnim potezam, so program ocenili kot preveč radikalen. Mitja Štular je izračunal, da se bodo z nižanjem celotni prihodki RTV-ja znižali za 7,6 odstotka, predlog vodstva pa predlaga ukinitev 36,8 odstotka programa. Pri tem je sicer malce spregledal, da so nekateri stroški fiksni, da mora hiša delovati ne glede na število oddaj: na oddajnikih je enako število ljudi, studio ima nujno ekipo, ki je ni mogoče krčiti, celo število vratarjev je enako, ne glede na to, za koliko delavcev se je moštvo RTV-ja zmanjšalo. Mehanični preračuni včasih ne delujejo prepričljivo. Ampak od dr. Štularja razpravo o krčenju proračuna RTV-ja na vsaki seji že pričakujemo. Začel jo je že na prvi, takoj po svojem letošnjem imenovanju med svetnike. Po njegovem je v vsakem podjetju, tudi tistem, ki je že izvedlo sanacijski program, mogoče najti še vsaj za deset odstotkov rezerv. V eni stvari pa so svetniki, ki jih zares zgolj pogojno imenujem »desni«, našli somišljenike tudi na »levici«. Predvsem tudi tem, drugim, ni všeč radikalni poseg v programe – to naj bi bila zadnja poteza. Pred tem bi bilo dobro pogledati področja, ki so v taki razpravi vselej tabu: regionalne centre, oba orkestra, manjšinske programe in še kaj. A ne glede na to, so svetniki menili, da je vladni ukrep neustrezen in naj ga še enkrat premisli, kajti tako močnega finančnega posega v zavod se ne spomnijo niti tisti z dolgim zgodovinskim spominom.

Medigra

Predsednik države je moral podeliti odlikovanje veličini slovenskega novinarstva, v zadnjih letih tudi uglednega komentatorja TV Slovenija, Juriju Gustinčiču, da sem ugotovil, zakaj skoraj ni seje, na kateri nas svetnik Slavko Kmetič ne bi opozoril, da je RTV premalo domoljubna. Šele ko je proti Gustinčičevemu odlikovanju vstalo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, sem namreč izvedel, da je njegov predsednik Slavko Kmetič. Človek je domoljub tako rekoč po uradni dolžnosti – potemtakem je njegovo trkanje na RTV-jevsko in našo vest del nalog in opravil, ki so v njegovem življenjskem delokrogu. In kakšen zločin je storil Jurij Gustinčič, oziroma prek njega predsednik države, ko ga je odlikoval? Združenje meni, da je bil Gustinčič proti slovenski osamosvojitvi. Kot je v Mladini ugotovil že njihov kolumnist Vlado Miheljak, trditev ne drži povsem, ampak pa tudi če bi bilo res. Človek je torej kriv, če misli s svojo glavo in ne sledi čredi na vsakem koraku. Poznam kar nekaj ljudi, ki so na plebiscitu glasovali proti osamosvojitvi. Bomo zanje ustanovili slovenski Guantanamo? Ampak odlikovanje? Po mnenju združenja bo potemtakem pred odlikovanjem treba preveriti politični dosje vsakega kandidata in šele če bo ustrezal normam vsakokratne oblasti, bo smel predsednik kolajno pripeti na njegove prsi. Tako bodo poslej vsi naši odlikovanci pravi svetniki – oziroma angeli. A kaj, ko ne vemo, kaj so si angeli mislili o slovenski osamosvojitvi.

Ah, seveda, nova oblast je kljub opozorilom stroke, da ravna nezakonito, zamenjala nadzornike RTV-ja. Opozicija, ki je sicer tudi opozarjala na nezakonitost takega početja, je na koncu pozabila na načelnost, pobrala drobtinice, ki so padle z mize, in pritaknila dva »svoja« nadzornika.

12. november 2012

Televizijska hiša, v kateri so seje programskega sveta, stoji na mestu, kjer je bil na prelomu petdesetih nekaj časa tudi živalski vrt. Ne, ne bo mi spodrsnilo, da bi vlekel kakšne vzporednice. Konec koncev je bilo na tem mestu, dokler niso izkopali gradbene jame novega RTV-centra, tudi otroško igrišče. In ker se v vsakem od nas skriva nekaj deškega oziroma dekliškega, se mi ne bi zdelo nič hudega, če bi naš predsednik po tihem občudoval miniaturne električne železnice, ženski članici pa doma skrbno hranili svoje Barbike. In če bi že na vso silo želeli priti do kakšne vzporednice: ta del mesta se je v srednjem veku imenoval Blatna vas, sedanja Kolodvorska pa Blatna ulica. Po moje tega generalni direktor Marko Filli ne ve; če bi, bi mu tokratna seja programskega sveta večkrat priklicala nekdanje ime ulice v spomin. Pred svetniki leži poslovno-programski načrt RTV Slovenija (PPN) za leto 2013. Vodstvo oziroma tajništvo sveta jih mora poslušati že kar na začetku seje, saj so na mizo z zamudo prišli zapisniki prejšnjih sej. Svetnik Andrej Aplenc v gradivih pogreša podatke o tem, kako je kadrovski načrt usklajen s finančnimi zmožnostmi hiše. Če bi natančneje pogledal okoli sebe, bi videl kako. Sejno sobo in svetnike so s tihim protestom obkrožili zunanji sodelavci, ki jim grozi prekinitev oziroma ne-obnavljanje pogodb, RTV pa kljub sporazumu z njimi ne more zaposliti tistih, ki živijo v takem razmerju s hišo že leta, čeprav bi jih po zakonu moral zaposliti po treh letih. Napovedan desetodstotni rez v RTV-prispevek je to možnost znova odmaknil nekam v prihodnost ter jih tako napotil na tožbo, ki so se ji s sporazumom do zdaj sicer odrekli. Vrat, ki ga je vodstvu oblast s svojo »dobroto« do uporabnikov nacionalkinih storitev krepko stisnila, se z grožnjo tožb torej stiska še bolj. Svetniki, ki najbolj zagovarjajo nenehno krčenje proračuna nacionalke, so zdaj, pred protestniki, nenavadno razumevajoči do njihovih težav: češ, krčenje pa res ne sme povzročati slabšanje položaja zunanjih sodelavcev. Še sejo pred tem so opozarjali, da je pri kadrovskih virih še veliko rezerv – da je torej mogoče še veliko ljudi odsloviti.

Za boljšo voljo potem svetnike seznanijo z raziskavo o zadovoljstvu gledalcev in poslušalcev z RTV. Raziskava je narejena na velikem vzorcu in kaže trende rasti zadovoljstva. Svetnikov ne gane preveč.

Potem je na vrsti razprava o PPN. Svetniki že kdo ve katerič niso zadovoljni z načinom, kako je gradivo sestavljeno, saj ne omogoča primerjav s prejšnjim letom, niti ne napoveduje ciljev. Svetnik Kušar se je celo potrudil in naredil vzorec primerjav – pripravili naj bi jih v Excelu, da bi bilo mogoče vanj vpisovati pripombe. Svetnike tako navduši s predlogom, da hočejo vodstvu naročiti, naj do seje komisij v naslednjem tednu že vse pripravi na ta način. Pozabijo naj torej na svoje računalniške programe, ki lahko manjkajoče podatke pripravijo v kratkem času, a v drugi obliki, in s kopico dodatnega dela ugodi novi kaprici svetnikov. Čeprav mi je sicer Kušarjeva predloga vzorca všeč, pa mi vedno nove zahteve svetnikov v času, ko se vodstvo utaplja v reševanju sprotnih težav, ki mu jih je dodatno nakopala nova oblast, zdi malodane sadizem. Zato predlagam, naj predlog obvelja kot priporočilo, ki pa bo realizirano ob pripravi PPN za leto 2014, pri tem pa vodstvu pustimo, da zahtevane podatke predstavi na način, ki ga omogoča sedanji program. Ko svetniki moj predlog sprejmejo, se na tisti strani omizja, kjer sedi vodstvo, izvije vzdih olajšanja. A ne za dolgo, kajti zdaj je znova čas za napade, da vodstvo premalo varčuje, da je notranjih rezerv še več, da bi lahko PPN še bolj očistili. Generalnemu direktorju je teh modrovanj vrh glave in, po moje, upravičeno izbruhne. Vedno se pozablja, da ima RTV 78 milijonov evrov (torej skoraj dve tretjini proračuna) rednih stroškov, ki se ne bodo zmanjšali, niti če ukinejo vse oddaje. V hiši so v zadnjih tednih klestili tudi najdrobnejše postavke, število časopisov, ki prihajajo v hišo, zaprli so enega od dveh vhodov (torej se znebili receptorjev), ukinili kopirnico, šofersko službo. Predvsem pa so seveda resno posegli v program. Sestanki, ki so jih meli z uredniki in sodelavci, so bili travmatični. Na koncu so pristali pri takem PPN, kot je na mizi. Če svetniki najdejo koga, ki je sposoben narediti še več, naj izvolijo – njegov sedež je ves čas na razpolago. Nobeden se ne javi. Oglasijo se le s pripombo, da se Filliju ne bi bilo treba tako razburiti.

Potem obdelamo še novi predlog poklicnih meril na RTV. Ker sem bil med avtorji prejšnjega kodeksa, ki so ga sedanji pripravljavci raztrgali, se v novo vsebino nočem vtikati. Tule, kjer ne tvegam neproduktivnih spopadov, lahko povem, da ima vrsto nevarnih lukenj in je spet preobsežen, tako da zlahka tvegam stavo, da ga leto dni po sprejemu ne bo poznal nobeden od ustvarjalcev. Svetnika Aplenca, ki zase pravi, da se resno ukvarja z medijsko problematiko, pa na smrt zanima, kakšna novinarska zvrst je Utrip. Pojasnilo, da oddaja ne more biti zvrst, izbira zvrsti v Utripu je avtorjeva odločitev – lahko je komentar, glosa, satira ali pa zgolj poročevalski povzetek dogajanj minulega tedna, mu ne zadostuje. Nekaj dni kasneje vprašanje ponovi na seji komisije za informativne programe. Pojasnilo njenega predsednika Mirana Lesjaka, da gre pretežno za komentarje, mu olajša življenje, tako da se potem ne oglasi do konca seje.


izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji