N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
uvodnik
medijska politika
medijska industrija
raziskovalno novinarstvo
medijsko pravo
medijske reprezentacije
medijska etika
zaščita otrok
splet
kliping
novinarji
mediji in življenjski slog
iz zgodovine medijev
združene države amerike
recenzije in prikazi
ekskrementi
fotografija
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Parlament naj obravnava in sprejme dolgoročne cilje strategije in vladno medijsko politiko hkrati s spremembami zakonodaje – Nosilci sprememb medijske in protimonopolne zakonodaje se poskušajo učiti na napakah, vendar so procesi največkrat ireverzibilni – Od leta 2004 do 2008 je delež medijske industrije v BDV celotnega gospodarstva upadel z 0,62 odstotka na 0,50, zaposlenost z 0,49 na 0,47 odstotka
Ukrepi medijske politike so v nekaj preteklih letih posredno in neposredno vplivali na takšne strukturne spremembe trga medijev, ki dolgoročno nasprotujejo interesu javnosti, kot ga definira medijska zakonodaja. Prvi konsistentni in celoviti koncept ukrepov vladajoče politike je državne instrumente uperil zoper institute uzakonjene medijske avtonomije. Nova medijska politika (NMP) se na hitre spremembe tržne strukture odziva napačno, zapoznelo in neusklajeno. V zasebnem sektorju je zlasti lastniško koncentrirana časopisna industrija izpostavljena visokim tveganjem financiranja, močneje kot relativno usihajoči trg časopisov so bili subvencionirani programi posebnega pomena zasebne radijske in televizijske dejavnosti. Ob tem so nosilci NMP v javni službi radijske in televizijske dejavnosti, v javnemu zavodu RTV Slovenija, že pred gospodarsko krizo sami povzročili poslovno krizo s politiko »več programa za manjši prispevek«. Gospodarska kriza javne RTV je bila realna tudi v ekonomskih terminih relativnega upadanja rasti in absolutnega zmanjševanja zaposlenosti, ki zasebnim medijem resno grozi šele od letos. Medijski prostor in izvajanje javnega interesa sta zaradi predhodne politično povzročene oslabitve javne službe v celoti zdaj močneje izpostavljena tveganjem in posledicam gospodarske krize. Ker so spremembe, ki jih je povzročila NMP, in spremembe na trgu medijev nepovraten proces, ni velikih možnosti, da bi jih popravljale le dopolnitve medijske zakonodaje in regulacije. Sistemski posegi lahko celo povečajo že sedaj težko vzdržna politična, tržna, poslovna in operativna tveganja javne RTV Slovenija, če jih parlament in vlada ne bosta jasno definirala v kontekstu strateških ciljev in prednosti uveljavljanja javnega interesa na medijskem trgu, v skladu s tem pa oblikovala in javno obelodanila tudi ukrepov pregledne medijske politike. Parlament naj torej obravnava in sprejme dolgoročne cilje strategije in vladno medijsko politiko hkrati s spremembami zakonodaje.

Krizo se napačno povezuje le s trgom
Interpretacije so različne, vendarle jih večina krizo medijev povezuje s trgom, poslovanjem in z vlogo, ki jo mediji opravljajo v javnem interesu, metaforično označeno kot »psov čuvajev« demokracije ali kot »četrta veja oblasti«. Krize so v omenjenih pogledih lahko v medsebojni odvisnosti, lahko tudi ne. Tesno sta, na primer, povezana sedanji padec oglaševanja in izpostavljenost tem tržnim tveganjem v tistih medijih, ki so poslovanje naslonili na trženje oglasov močneje kot na trženje naklade, kredibilne informacije in notranjo raznolikost vsebin. Precej težje od odzivov poslovnih politik na tržne signale in kako upravljajo tveganja, pa je raziskati, ali na trgu medijev obstajajo empirične povezave med konkurenčnostjo ponudbe, poslovnimi odločitvami in informiranjem javnosti. V zvezi s tem obstaja osnovni nesporazum o razmerju med trgom in regulacijo javnega interesa. Možno je, da bi trg poskrbel za gospodarsko konkurenco medijskih podjetij, če je ustrezno urejen, pa niti ta gospodarska konkurenca ne bo zagotovila informiranja v javnem interesu samodejno. Klasična medijska industrija je še vedno delovno intenzivna, zato je njena donosnost v mnogih primerih prenizka, da bi bila zanimiva za finančne investitorje. Ko pa hočejo medijske uprave povečevati donose kratkoročno in za vsako ceno, zapadejo v rezanje stroškov dela, kar neizogibno poveča tveganja osnovne dejavnosti in ogroža obstoj medijskega podjetja na dolgi rok.

Poleg tega so v primerjavi z robustnostjo trga odnosi med deležniki javnega interesa bolj zapleteni in naj bi bili urejeni v sodelovanju različnih in širokih javnosti, nekako enako kot velja za mehanizme demokratičnega odločanja. Zadostna konkurenca in odprti trg na strani ponudbe pa verjetno res zmanjšujeta tveganja v izvajanju javnega interesa Praviloma in načeloma naj bi veljal dokaj gotov, pa vendar na konkretnih primerih nacionalnih medijskih politik premalo raziskan približek, da prevelika koncentracija finančnega in lastniškega obvladovanja medijev povečuje možnosti zlorab medijske svobode in avtonomije informiranja, tudi svobode tiska in izražanja.

Vendar pa je glavni problem nadzornikov in nosilcev izvajanja javnega interesa, ki ga zakonodaja definira kot razvijanje in spodbujanje pluralnosti, raznovrstnosti in raznolikosti informiranja, ter ureja varovanje istih, ravno visoka koncentracija, tudi na večini medijskih segmentov razvitih trgov. Lahko se prepričate, če primerjate želene strukture trga in lastništva, urejene z zakonodajo, z dejansko strukturo na trgu. Po neki tržni logiki je stvar že narejena in ravno ureditev javnega interesa, kakršno pozna večina zakonodaj, pomeni zgolj naknadni odziv na koncentracije in tehnološke spremembe, ki so se na trgu že zgodile.

Nosilci sprememb medijske in proti monopolne zakonodaje se poskušajo učiti na napakah, vendar so procesi največkrat ireverzibilni. Ko volilni cikel eno demokratično opcijo odnese, se nove vračajo na izhodišča javnega interesa. Promovirajo pa spremembe ureditve, ki so ponavadi ravno toliko previdne, da trdno držijo v medijih kratkoročno zagotovljene politične koristi. Vsaj deloma jim zato lahko pripišemo nezadostno podporo javnemu interesu na dolgi rok, nezadostno podporo razpršenosti lastništva in trga, torej tistim strukturnim spremembam, ki bi nenazadnje lahko tudi javni in podjetniški interes medijev neprimerno manj izpostavljale poslovnim ciklom, komercialnim in političnim tveganjem.

Medijska politika in javni interes
Zakonodaja opredeljuje javni interes na področju informiranja kot zagotavljanje pluralnosti, raznovrstnosti in raznolikosti medijskega prostora, kar se ujema z dolgoročnimi cilji, ki naj bi jim sledila nacionalna medijska politika. Instrumenti medijske politike naj bi se uporabljali kot korektiv nepopolnosti tržne konkurence. Država ima za doseganje omenjenih ciljev na razpolago javno RTV, ki izvaja javno službo na področju kulture in informiranja, nadzor nad licenciranjem in lastniško koncentracijo, posebej ureja zunanjo avtonomijo medijev tako, da predpisuje osnovna razmerja med izdajateljem, uredništvom in javnostjo, v zasebnem sektorju posreduje tudi s proračunskimi subvencijami.

Najmočnejše državno orodje zagotavljanja javnega interesa in tržni korektiv je javna služba. Ključna razlika v delovanju in poslovanju javne službe in podjetij zasebnega sektorja je nadrejenost javnega interesa tržnim in poslovnim interesom lastnika, navadno dobičku. Medtem ko so zasebna medijska podjetja izpostavljena trgu in tržnim tveganjem, naj bi se javna služba urejala z družbenim, to je javnim in političnim dogovorom. V praksi to pomeni, da je poslovanje javne službe na prvem mestu izpostavljeno političnim tveganjem, to je tveganjem sprememb v političnih odločitvah ustanovitelja, zato javna služba praviloma ne deli tveganja financiranja zasebnih medijev, sledijo tržna tveganja ter poslovna, finančna in operativna tveganja, ki pa so praviloma enaka kot v zasebnih medijih. Tveganja financiranja javne službe pa so povezana z vprašanjem njenega obstoja, saj je odločitev na strani financerjev, ki je v zasebnih medijih v rokah lastnika, povsem razpršena in odvisna od soglasja javnosti in politike o potrebnem obsegu, namenu in vrstah storitev, ki jih javna služba zagotavlja vsem pod enakimi pogoji, torej ne glede na dobiček in tržno zanimivost storitve.

Iz razlike med javno službo in zasebnim sektorjem sledi še pomembna in bistveno različna vloga državne regulacije javnega interesa v zasebnem in javnem sektorju. Država v zasebnem sektorju lahko praviloma posega le posredno in na trgu, z oblikovanjem ter spodbujanjem pogojev za pluralno in raznoliko informiranje, v javni službi pa neposredno ureja vse ključne pogoje za doseganje teh istih ciljev javnega interesa. Javna služba RTV na področju informiranja torej ni le poslovni subjekt, ki na trgu zaseda prevladujoče deleže, ampak je tudi pomembno orodje medijske politike za izvajanje javnega interesa in ciljev medijske politike, torej pluralnosti, raznovrstnosti in raznolikosti v celotnem medijskem sektorju. Iz tega pa sledi paradoks, ki načenja politično iskrenost in verodostojnost medijskih politik v mnogih državah, tudi z razvitim medijskim trgom, namreč, da je financiranje javnih služb na področju informiranja bolj politično odvisno, kot je financiranje zasebnih medijev odvisno od trga, uredniška samostojnost pa v javni službi slabše urejena in bolj politično odvisna, kot jo splošna medijska zakonodaja in dobra praksa medijev ureja v zasebnem sektorju.

Za presojo kakovosti medijske politike javnih služb, kot sledi iz zakonodaje in vzemimo, tudi iz mednarodnih primerjalnih študij, je pomembna zlasti neodvisnost financiranja in uredniška samostojnost. V razmerju do političnih in javnih odločitev je oboje ključen kazalec samostojnosti javnih servisov v informiranju. Tretji je transparentnost sprejemanja odločitev o financiranju in organizaciji delovanja javnega servisa ter sodelovanje različnih javnosti pri tem. Vsaj posredno je vse omenjeno povezano z uzakonjenimi cilji raznolikosti medijskih vsebin in informiranja. Z raznovrstnostjo in raznolikostjo medijev ter tržno konkurenco zasebnega sektorja so v imenu javnega interesa povezane proračunske subvencije, nadzor nad lastniškimi povezavami in omejitve koncentracije lastnikov, licenciranje izdajateljev in predpisani minimumi zunanje uredniške avtonomije. Za medijsko politiko in njeno izvajanje javnega interesa so torej poglavitne povezave med raznovrstnostjo medijskega prostora in koncentracijo medijskega trga, medtem ko je raznolikost medijskih vsebin, vsaj deloma in posredno, zelo verjetno odvisna od zunanje in notranje avtonomije ali, kot jo opredeljuje medijska zakonodaja, od stopnje avtonomije odločanja uredništev o imenovanju in razrešitvi odgovornega urednika medija in odločanja o njegovih programskih zasnovah.

Nova medijska politika
Možnosti ocenjevanja uspešnosti slovenske medijske politike so glede ciljev in izvajanja javnega interesa na področju informiranja omejene že zato, ker nimamo javne in jasno artikulirane vladne medijske politike. Za lažje definiranje problema si izposodimo kar ugotovitve Računskega sodišča RS, ki jih je mogoče z zrnom soli posplošiti na stanje v naši medijski politiki. V letošnjem aprilskem revizijskem poročilu Državno sofinanciranje medijev državni revizorji ugotavljajo, da so bila proračunska sredstva v letih od 2006. do 2008. nesmotrno porabljena: »Glavni razlog za tako stanje je, da Ministrstvo za kulturo nima definicije pluralnosti in demokratičnosti medijev, ki je določena kot cilj sofinanciranja medijev. Dokler ne bo natančno določen cilj, ne bo mogoče določiti takih kazalcev, s pomočjo katerih bo mogoče meriti doseganje ciljev in s tem uresničevanja javnega interesa, kot izida na področju sofinanciranja medijev. […] Ocenjujemo, da zaradi slabo ugotovljenega izhodiščnega stanja na področju pluralnosti in demokratičnosti medijev tudi izvedba […] ne more biti uspešna in učinkovita.« Nadalje revizorji ugotavljajo, da ministrstvo ciljev ni načrtovalo dovolj natančno in razumljivo za izvedbo, cilji so bili na različnih ravneh neusklajeni, časovno nedoločeni in brez jasnih povezav, kako bo letno uresničevanje vplivalo na dolgoročno doseganje ciljev, manjkal pa je tudi sistem ugotavljanja uspešnosti izvajanja ciljev javnega interesa.

Ministrstvo pa vsemu omenjenemu ni zadostilo, ker pluralnosti in demokratičnosti, ki jo za dolgoročni cilj določa 4. a člen Zakona o medijih, zakon ne definira. Zato pa je Računsko sodišče predlagalo ministrstvu naj odpravi nepravilnosti, predlaga novo ureditev državnega sofinanciranja medijev ali pa predlaga njegovo ukinitev. Ne glede na pogoje, ki jih za smotrno porabo proračunskih sredstev predpisuje zakon in nadzira Računsko sodišče, pa lahko ugotovimo, da se je medijska politika na področju subvencioniranja medijev izvedbeno in količinsko spremenila. Eden od njenih izvedbenih ciljev je bil tudi uresničen, kot ga količinsko določa 4.a člen. Ministrstvo za kulturo je namreč lani namenilo programom posebnega pomena zasebnih RTV subvencije v vrednosti natanko 3 odstotkov predlanskega prispevka RTV Slovenija ali za 2,343,336 EUR, kar je bil eden redko časovno določenih ciljev državnega sofinanciranja medijev.

Ugotovitve Računskega sodišča za državno subvencioniranje medijev lahko mirno prenesemo in uporabimo na področju izvajanja celotne medijske politike: »Dokler ne bodo natančno določeni njeni cilji, ne bo mogoče določiti takih kazalcev, s pomočjo katerih bo mogoče meriti doseganje ciljev in s tem uresničevanja javnega interesa […]« Na področju subvencioniranja medijev je bila glavna prelomna točka s preteklostjo izvajanje financiranja medijev po demokratičnosti in pluralnosti. Da bi lahko ugotovili obstoj medijske politike, pa nam, v terminih Računskega sodišča, manjka izhodiščno stanje, ker je vlada v kratki zgodovini nove republike nikoli ni javno in jasno definirala, kaj šele sprejela, parlament pa nobene strategije, ki bi bila lahko podlaga javne medijske politike. Izhodiščno stanje torej lahko definiramo le kot prelom s kontinuiteto prej razdrobljenih in neartikuliranih politik.

Ker je medijska politika prelomna, naj bo nova in ker je nova, mora biti prelom celovit, torej smo jo poimenovali imenovali nova medijska politika (NMP). Če hočemo ugotoviti obstoj take medijske politike, pa mora NMP izvedbeno okvirno vsebovati že navedene naslednje elemente: spremembo financiranja javne službe, njene notranje in zunanje organizacije, spremembo uredniške avtonomije, spremembo v definiranju subvencij zasebnemu sektorju, kar vse mora nenazadnje imeti zaznavne in opazne posledice na trg medijev in izvajanje javnega interesa v celotnem medijskem sektorju. Da bi lahko ocenili uspešnost NMP, pa moramo grobo razločevati med posegi, ki neposredno vplivajo na izvajanje javnega interesa in na spremembe medijskega trga, ter posegi, ki vplivajo posredno. Za oceno dolgoročnega dometa NMP pa je potrebno ločiti tudi spremembe na trgu in v izvajanju javnega interesa, na katere medijska politika nima vpliva, pri tem pa je javni interes lahko prizadet ali pa tudi ne.

Prelomi v izvajanju javnega interesa
Prelomne točke, iz katerih je mogoče ugotoviti politično konsistentni vladni koncept NMP, so odločitve oziroma dogodki, ki so vplivali na izvajanje javnega interesa v informiranju in na spremembe strukture trga medijev. Za oceno uspešnosti NMP je sicer pomembno časovno tempiranje, učinek, trajanje posameznega ukrepa in njegove posledice. Za ugotovitev obstoja NMP pa zadostuje dogodek oziroma politična odločitev, ki vpliva na prekinitev kontinuitete v izvajanju javnega interesa, kot ga opredeljuje zakonodaja in kot smo ga opisali zgoraj. Prelom s »kontinuiteto« v medijski politiki, ki ga je opravila še prejšnja vlada, vključuje pa vse elemente NMP, lahko ugotovimo na sistemski ravni septembra leta 2005 z novim Zakonom o RTV Slovenija in s spremembami in dopolnitvami Zakona o medijih junija leta 2006. V praksi je bila še ključna politična odločitev iz avgusta leta 2005, ko je predsednik vlade, gospod Janez Janša, »prodal delnice Mercatorja za Delo« , kot je politično- poslovno transakcijo slikovito povzel tedanji direktor Pivovarne Laško, gospod Boško Šrot.

Pribiti velja, da so imeli prelomi tudi zaznaven skupni demonstracijski in praktični učinek na trg in izvajanje javnega interesa. Od leta 2006 do 2008 na primer, so se zamenjale uprave in odgovorni uredniki medijev, ki po tržnem deležu, merjenem z zaposlenostjo in bruto dodano vrednostjo, pomenijo 80 odstotkov notranjega medijskega trga. Seveda vseh zaslug spodletele pluralizacije medijev ni mogoče pripisati NMP, ne glede na velike ambicije vladajoče politične koalicije, ki jih je tedanji predsednik vlade jasno artikuliral na znameniti seji o kapitalsko- političnih povezavah v slovenskih medijih novembra 2007 v državnem zboru.

Prelom ena: pivovarski model enega lastnika dveh blagovnih znamk
Pivovarski model koncentracije v časopisni industriji je bil s stališča politično nastalega strateškega lastnika poslovno zgrešen v osnovi, ker je bila naložba neprimerno manj donosna od donosnosti pivovarske industrije. V naložbo je bil tedanji direktor Pivovarne Laško, gospod Boško Šrot prisiljen vstopiti ne glede na tehtanje njene donosnosti. Z vidika medijske politike in regulacije javnega interesa je politična odločitev povečala tržna tveganja za izvajanje javnega interesa, saj je dopustila in celo pripomogla k možnosti, da na itak oligopolnem časopisnem trgu še manj lastnikov odloča o interesu javnosti. Efekti na trgu izdajanja časopisov so prikazani v tabeli 1, jasno pa je, da niso bili enoznačni, saj se je ravno donosnost Dela nadpovprečno povečala. Zaradi lastniških sprememb se donosnost medijskega podjetja torej ni poslabšala. Posledica politične kalkulacije in odločitve pa je nedvomno povečana lastniška koncentracija na sicer že prej močno koncentriranem trgu časopisnih izdajateljev. Transakcija se je zaključila tako, da je Pivovarna Laško septembra leta 2007 v celoti prevzela Delo, Delo je novembra 2008 prevzelo 79,25 odstotka deleža Večera.

Kaj novega je prinesla koncentracija? Medijski trg je bil že pred avgustom 2005, ko se je sklenila kravja kupčija med lastnino »najboljšega soseda« in lastnino « pravico vedeti« oziroma »misli širše«, visoko koncentriran, kar pomeni, da je kar sama struktura časopisnega trga pomenila možnost, da bo lahko malo ljudi odločalo o tem, kako in o čem bo informirana večina njegovih bralcev. Delo in Večer sta po podatkih poslovnih poročil in statističnega urada predlani zaposlovala 47 odstotkov ljudi zaposlenih v dejavnosti izdajanja časopisov (z Dnevnikom vred 61 odstotkov), njun tržni delež, merjen z dodano vrednostjo, je na trgu izdajateljev časopisov pomenil 71 odstotkov (z Dnevnikom vred se je ta tržni delež povečal s 67 odstotkov leta 2004 na 88 odstotkov v letu 2007). Po slednjem tržnem deležu pa je, vzemimo proizvodnja piva lani pomenila 96 odstotkov sicer tudi majhne časopisne industrije. Tisto, kar pa je bilo novo v strukturnih spremembah sicer visoko koncentriranega trga izdajanja časnikov, je bila torej koncentracija prej bolj razpršenega lastništva. Novo in presenetljivo je bilo tudi, da je država in vladajoča politika sodelovala pri omenjeni lastniški koncentraciji v nasprotju z interesom javnosti.

Z lastniki skupaj ali pa v nasprotju z njimi je takšna medijska politika zelo verjetno spodbudila družbe k zbliževanju funkcij odgovornih urednikov s poslovodnimi strukturami in posredno tudi h kaznovanju neposlušnih članov uredništev zaradi izražanja mnenj in stališč. K večji notranji (politični) pluralnosti in raznolikosti dnevnikov Večera in Dela – tako je razvidno tudi iz raziskav po naročilu kulturnega ministrstva o pro in proti vladnosti tiskanih medijev- pa medijska politika ni prispevala. Nasprotno. Ustvarjala je zaznaven pritisk k političnemu in strankarskemu opredeljevanju uredniškega osebja v nasprotju z deklariranimi programskimi zasnovami in poklicnimi merili, iz česar so sledili notranji konflikti, mnogokrat sankcije.

Finančni investitorji se za izdajanje časopisov ne zanimajo pretirano, ker je donosnost dejavnosti v primerjavi z drugimi naložbenimi priložnostmi razmeroma nizka. Nakup Dela in Večera zagotovo ni bil donosen projekt Pivovarne Laško. Dodana vrednost v izdajanju časopisov na zaposlenega je po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije lani pomenila komaj 45 odstotkov iste donosnosti v proizvodnji piva, v letu 2007 komaj 38 odstotkov. Ista donosnost Dela in Večera skupaj je po poslovnih poročilih leta 2007 pomenila sicer višji odstotek, a še vedno komaj 58 odstotkov dodane vrednosti na zaposlenega v proizvodnji piva. Pivovarna Laško je bila torej strateški (politični) investitor, ki bo sedaj postal finančni in z vidika donosnosti nezanimivo lastnino prodal.

Tudi Urad za varstvo konkurence je septembra odločil, da mora Delo v letu dni prodati določeni delež v Večeru (posredno torej Pivovarna Laško, ki ima Delo v 100 odstotni lasti). Lahko predpostavljamo, da domačih finančnih investitorjev niti sedaj ne bodo pretirano zanimale delnice Večera, vsak domači strateški investitor bo verjetno politični. Večer pa bo morda bolj zanimal tuje strateške investitorje. Na majhnem kapitalskem trgu bo skratka že kar tradicionalna zagata z iskanjem strateškega investitorja, saj tujega nočemo, svojega pa nimamo ali z vidika varstva konkurence trga niti ne moremo imeti. Če država vendarle zelo želi domačega strateškega lastnika in zavarovati javni interes v Večeru, bo morala verjetno določen delež odkupiti sama ali za razpršeni nakup spodbuditi recimo bralce in zaposlene.

Poskus uravnotežiti trg časopisov s politično dirigiranim nakupom je propadel, bil pa je škodljiv v vseh pogledih. Neodvisno od tega so se povečala tveganja financiranja obeh medijskih družb oziroma tveganja stabilnosti lastniške strukture, koncentrirane na enega samega lastnika. Tudi neodvisno od političnih namer, je novi lastnik povečal še operativna tveganja, ko je statutarno in dejavno posegal v upravljanje in vodenje obvladanih časopisnih izdajateljev. V prvi fazi statutarnih sprememb so v Delu krčili uredniško avtonomijo in odgovorne urednike nastavljali v nasprotju z mnenji uredništva. Ko je Pivovarna Laško v celoti prevzela družbo, je namesto dvotirnega upravljanja uvedla enotirno, že tretjič zamenjani odgovorni urednik Dela je po funkciji postal član uprave in izvršni direktor za medije. Po prevzemu Večera je novi lastnik, v nasprotju z mnenjem uredništva, združil funkcijo direktorja in odgovornega urednika Večera. Sedaj se v Delu vračajo na dvotirno upravljanje, v Večeru na ločeni funkciji direktorja in odgovornega urednika.

S stališča medijske politike je bila politična transakcija torej škodljiva, ker je povečala vsa možna tveganja izvajanja ciljev javnega interesa: raznovrstnosti trga dnevnikov ter tveganja uredniške neodvisnosti in notranje pluralnosti ali raznolikosti medijskih vsebin. In nenazadnje, prelom s »kontinuiteto« v medijski politiki je vlada izvajala na lastno pest. Ne vlada, ne državni zbor morebitnih vplivov politične odločitve na medijski trg nista nikoli pretehtala. Predsednik vlade Janez Janša jo je sprejel in izvedel za maksimiranje kratkoročnih političnih koristi vladajoče koalicije.

Prelom dve: politizacija javne službe – model s prevladujočimi elementi partijnosti
Gospodarska kriza v medijih in javna služba RTV Slovenija
Ekonomskih indikatorjev merjenja rasti in razvoja je sicer lahko nešteto, a najbolj groba in osnovna kazalca gospodarske krize sta upadanje zaposlenosti in rasti. Sintetični statistični kazalec rasti je bruto dodana vrednost (v nadaljevanju BDV), donosnosti za lastnika in zaposlene pa BDV na zaposlenega. Sprememba poslovnega in tržnega položaja podjetja se v gospodarskem ciklu lahko ujema z gibanjem BDV in zaposlenosti v dejavnosti, lahko tudi ne, odvisno v glavnem od tega, kako se uprave odzivajo na tržne signale in druge dogodke. Kot je razvidno iz tabele 2 so v letih med 2004. in 2008. v medijski industriji zelo občutna znamenja stagnacije v dejavnosti izdajanja časopisov. Samo v štirih letih se je delež BDV izdajanja časopisov zmanjšal s 73 odstotkov BDV medijske industrije (brez Pro Plus in RTVS) na 62 odstotkov, zaposlenost pa s 64 odstotkov na nekaj preko 54 odstotkov. Ob stagnaciji, ki jo kažejo tudi indeksi rasti, pa so trije vodilni izdajatelji splošno- informativnih dnevnikov rasli nadpovprečno, tudi v primerjavi s celotnim medijskim sektorjem, in utrdili pozicije na časopisnem trgu. Raven njihove BDV se je do leta 2007 dvignila za 30 odstotkov nad raven iz leta 2004, zaposlenost za 3 odstotke.

Ravno nasprotno opisanim trendom na časopisnem trgu pa je javna služba RTV izgubljala pozicije na trgu kljub določenemu razmahu izdajateljev RTV dejavnosti zasebnega sektorja. BDV radijske in televizijske dejavnosti (brez RTVS in Pro Plus) se je v štirih letih povečala za 90 odstotkov, dejavnost pa je strukturni delež na medijskem trgu okrepila za slabih 6 odstotnih točk (glej tabelo 2). Število zaposlenih se je v zasebnih RTV izdajateljih v istem času povečalo za 45 odstotkov. V enakem obdobju je BDV javne RTV porasel za 22 odstotkov, zaposlenost se je zmanjšala za slabih 7 indeksnih točk. Če upoštevamo celotni trg RTV izdajateljev (vključno z RTVS in Pro Plus), je delež BDV javne službe v štirih letih upadel s 83 odstotkov na 76-odstotni tržni delež, zaposlenost s 86 odstotkov zaposlenosti v RTV dejavnosti na 79 odstotkov.

Ekonomsko gledano je torej javna služba izgubljala tržne pozicije v RTV dejavnosti. Njen tržni delež je v primerjavi z izdajatelji zasebnega sektorja radijske in televizijske dejavnosti upadel, izrivala pa je Pro Plus, javno RTV pa so izrivali zasebni regionalni in lokalni izdajatelji. Po osnovnih statističnih kazalcih rasti bi moralo sicer medijsko politiko zaskrbeti tudi relativno zaostajanje v celotnem medijskem prostoru. Od leta 2004 do 2008 je rast medijske industrije in njena donosnost kar precej zaostajala za gospodarstvom v republiki. Po BDV je delež medijske industrije v BDV celotnega gospodarstva upadel z 0,62 odstotka na 0,50, zaposlenost z 0,49 na 0,47 odstotka. Strmo je upadla njena donosnost oziroma konkurenčnost. Po BDV na zaposlenega je lani presegala povprečje slovenskega gospodarstva za komaj 7,55 odstotka, leta 2004 še za 27,56 odstotka. Donosnost (BDV na zaposlenega) je lani denimo v informacijski in komunikacijski dejavnosti, kamor sodi tudi medijska industrija znašala 63.957 EUR, v najbolj donosni veji medijske industrije zasebnega sektorja, časopisni, komaj 65,7 odstotka navedenega povprečja.

Po rasti in zaposlovanju v medijski industriji do leta 2008 sicer gospodarske krize ni zaznati, v javni RTV pa ti signali kažejo na krizo že nekaj let prej. V letu 2008 so vidni prvi znaki pešanja rasti v celotni medijski industriji pri kazalcu BDV na zaposlenega, vendar se je pobiralo z dna izdajanje časopisov, saj je raslo po zaposlovanju in BDV. Po nekajletni hitri rasti so znamenja opešanja opazna pri zasebnih radijskih in televizijskih izdajateljih. Kriza se bo letos nekaj poglobila, predvsem pri medijih zasebnega sektorja, ki so razmeroma močneje odvisni od oglaševanja, to pa upada zaradi upadanja rasti realnega sektorja celotnega gospodarstva.

Po projekcijah javne RTV naj bi prihodki od oglasov letos upadli za 15 odstotkov. Na strani prihodkov so velike razlike v izpostavljenosti tržnim tveganjem, če jih merimo z oglaševanjem. Izpostavljenost oglaševanju v medijski industriji zasebnega sektorja (brez Pro Plus) je v povprečju leta 2007 znašala 1,14, kar pomeni, da zmanjšanje prihodkov od oglaševanja za toliko zmanjša rast (BDV), če prihodki od oglaševanja padejo za odstotno točko. V Delu na primer znaša indikator 0,79 za leto 2007, v javni RTV tedaj 0,37. Odvisnost javne RTV od spremembe višine prispevka je vzemimo večja, kot je odvisnost medijske industrije od oglaševanja. Zmanjšanje prispevka za 1 odstotno točko v letu 2007, zmanjša BDV javne RTV za 1,34 točke, skupnega prihodka za 0,63 odstotne točke. V istem letu bi zmanjšanje oglasnih prihodkov Dela za odstotno točko pomenilo 0,46 odstotne točke manjši prihodek.

Uprave zasebnih medijskih podjetij se na padanje prihodkov v oglaševanju praviloma niso odzvale z zmanjšanjem zaposlenosti, zadržujejo rast stroškov dela za redno zaposlene, prvi na udaru zniževanja stroškov so pogodbeni sodelavci. Kjer lahko, krčijo in stiskajo pogodbeno delo. Žal nekih agregiranih in sistematično zbranih podatkov o obsegu svobodnjaškega dela ni na razpolago. Določeni podatki o tem pa so le dostopni v poslovnih poročilih in letnih poslovno programskih načrtih javne RTV. Iz njih je razvidno, da je srednjeročna osnova poslovne politike javne RTV že nekaj let obvladovanje stroškov dela z zmanjševanjem zaposlenosti, pri enakem obsegu programske produkcije pa narašča njena odvisnost od dela rednih pogodbenih sodelavcev. Konec leta 2006 je bilo pogodbenih delavcev v primerjavi s številom redno zaposlenih 32 odstotkov. Zaradi zagotavljanja programskih ciljev jih javna RTV potrebuje in jih, ne glede na zelo fleksibilno pogodbeno razmerje, množično ne more odpuščati kar čez noč niti v kriznih razmerah. Opazno pa je, da programsko vodstvo javne RTV obvladuje stroške pogodbenega dela neprimerno slabše, kot bi si želelo poslovno vodstvo. Sistem nadzora in evidentiranja pogodbenega dela je vzpostavljen šele lani, odločanje pa centralizirano na generalnega direktorja že v letu 2006.

Od leta 2006 do leta 2008 so stroški pogodbenega dela v javni RTV porasli za nekaj preko 33 odstotkov, stroški dela za redno zaposlene komaj za 2,5 odstotka. V strukturi odhodkov je pogodbeno delo lani pomenilo nekaj preko 10 odstotkov, stroški za redno delo nekaj preko 47 odstotkov. Iz primerjave med temi stroški in številom zaposlenih je očitno, da je pogodbeno delo precej cenejše od dela redno zaposlenih. Po razpoložljivih podatkih za leto 2007 pa ocena preko palca kaže, da je strošek za pogodbenega delavca, ki je opravljal delo enakega obsega in v enakih pogojih kot redno zaposleni, pomenil v povprečju 57 odstotkov stroška dela za redno zaposlenega.

Zaposlenost se je od 1. 5. 2006, ko je bil sprejet prvi programsko-poslovni načrt novih organov vodenja in upravljanja RTV Slovenija, pa do konca avgusta 2009 (po podatkih javne RTV) neto zmanjšala za 194 delavcev. Ob tem je bilo sicer neto število novinarjev v istem času povečano za 10. Prihranek na strošku dela znaša pod plačnimi pogoji iz leta 2008 nekaj več kot 5,5 milijona EUR na letni ravni. Najmanj tolikšen pa je tudi prihranek iz izkoriščanja relativno cenejše pogodbene delovne sile. Kot je videti iz podatkov, se je tržni delež javne RTV zmanjšal že pred krizo in že v letih rasti medijske industrije, kar je predvsem posledica zamrznjenega prispevka in politično naročene politike izravnanih odhodkov s prihodki, uprava pa se je odzivala z načrtnim zmanjšanjem zaposlovanja. Javni RTV je ob tem uspelo zagotoviti enak obseg produkcije z najemanjem razmeroma cenejše delovne sile honorarnih sodelavcev. Stabilnost programske produkcije pa se je poslabšala. Uprava, zaradi zahteve po konservativni politiki prihodkov in odhodkov, ni izkoriščala prihrankov iz odpuščanja in upokojitev za nove zaposlitve, na katerih bi morebiti lahko zasnovala širitev in bolj kakovostne programe. Tržni delež javne RTV oziroma njena tržna pozicija je bila močno oslabljena.

Programska odvisnost od dela na osnovi pogodb civilnega prava je zdaj zelo velika, v precejšnji meri pa temelji na kršitvah delovnopravne zakonodaje. Tako je že avgusta leta 2006 za leto 2004 ugotovilo Računsko sodišče RS in zahtevalo, da vodstvo nepravilnosti v nezakonitem zaposlovanju po pogodbah civilnega prava odpravi. Vodstvo na sanacijo pravno zelo tveganega stanja niti pomislilo ni, marveč je z blagoslovom nadzornega sveta nadaljevalo nezakonito zaposlovalno prakso, po navodilih nadzornega sveta pa začelo preprečevati tudi možne postopke sodnega varstva. Ni znano sicer natančno, kolikšno število pogodbenih sodelavcev dela v sivem območju, kar pa ne bo mogoče ugotoviti, dokler se nezakonita zaposlovalna praksa v javni službi ne prične sistematično sanirati v sodelovanju z vodstvom in kulturnim ministrstvom. Po ocenah samega vodstva bi pogoje za zaposlitev izpolnjevalo nekih 200 pogodbenih sodelavcev. Jasno pa je, da bi morali zato spremeniti sedanjo politiko finančne sanacije, zaposlovanje povezati z rastjo prihodkov in izboljšanjem programske ponudbe. Notranji kadrovski viri so razpoložljivi, poslovno in programsko preobrazbo bi morali podpreti z ustreznim financiranjem. Pribijmo, da bo rast prihodka iz naslova povečanja prispevka v aprilu letos višja od pretekle v petih letih skupaj, ko je bil prispevek za javno službo zamrznjen.

Poslovno gledano je navedeno upravljanje stroškov dela v javni službi kratkoročno lahko uspešno. Srednjeročno je takšna politika upravljanja človeških virov zgrešena in škodljiva. Na notranjo uredniško neodvisnost v informiranju zagotovo vpliva uničujoče, povečuje pravna in operativna tveganja izvajanja javne službe, ker je nezakonita, ter onemogoča medgeneracijsko menjavo zaposlenih, zaradi česar je povprečna starost zaposlenih blizu 50 let, med mladimi in starimi sodelavci takšna politika seje razdor in nezdravo kompetitivnost.

RTV Slovenija ni samo ustanova družbene raznolikosti, okno v svet, element družbene kohezivnosti, prostor družbene komunikacije in javne razprave, kot se navadno trdi za programsko vlogo in naloge javne službe, ampak ima znatne (multiplikativne) ekonomske učinke na celotno medijsko industrijo, kulturne institucije, tudi na oglaševalski sektor in industrijo komunikacij. Zaposleni v javni službi RTV so lani predstavljali 33 odstotkov zaposlenih javnega sektorja dejavnosti kulture in informiranja, njeni odhodki so v razmerju do budžeta ministrstva za kulturo na približnih 67 odstotkih. V medijskem prostoru radijske in televizijske dejavnosti po zaposlenosti javna služba predstavlja skoraj tri četrtine, po tržnem deležu, merjenem z bruto dodano vrednostjo preko 64 odstotkov, v celotni medijski industriji njen tržni delež, merjen z BDV, pomeni 34 odstotkov, število zaposlenih 43 odstotkov.

Od medijske politike bi bilo potemtakem logično pričakovati, da bo stehtala tržne, programske in finančne učinke na celoten medijski prostor, preden se sprejemajo tako občutljive odločitve, kot je bila zamrznitev prispevka za javno RTV. Učinek reforme javne službe, po novem zakonu o RTV Slovenija iz septembra 2005, pod parolo »več programa za manj prispevka«, je bil izrivanje javne službe s trga. Programski svet, prvi pristojen za obravnavo tega, koliko programa je možno narediti v danih finančnih okvirih, se na politično direktivo sploh ni odzival, zahteval pa, da se zaradi finančne sanacije ne sme krčiti obsega kulturnih in umetniških vsebin.

Nadzorni svet je ves čas zahteval, naj bodo odhodki izravnani s prihodki. Med programskim in poslovnim vodstvom RTV Slovenija pa je zaradi trdih proračunskih omejitev tlel permanenten konflikt. Celotnega računa izvajanja javne službe ustanovitelju, ki je Republika Slovenija, vodstvo ni hotelo izstaviti iz politične lojalnosti do oblasti, ki ga je namestila. Tolikšne servilnosti avtonomne javne službe ni bilo moč zaslediti v izvajanju reform katerekoli druge javne službe v republiki. Na ponudbeni strani celotnega medijskega trga sicer neprimerljivo, na strani izvajanja javnega interesa pa vendarle, si zamislimo ali bi bilo mogoče pridobiti širše družbeno soglasje za to, da bi na primer v zdravstvu ali v izobraževalnem sistemu delež javne službe v enem mandatu na trgu upadel za skoraj desetino.

Poslovanje javnega zavoda RTV Slovenija
Tolikšen padec tržnega deleža bi v kakšnem zasebnem komercialnem podjetju lastnike in nadzorni svet hitro spodbudil k pozivom upravi, naj sprejme ukrepe za povečanje konkurenčnosti in rasti poslovanja. V javni službi pa je politična odločitev o zamrznitvi prispevka za javno RTV sprožila poslovno krizo v vodilnem tržnem igralcu, njegovo vodstvo pa se je odzivalo s močnejšim finančnim omejevanjem izvajanja programske produkcije in z odpuščanjem zaposlenih. Takšno ravnanje – vodstvo ga je večkrat imenovalo za finančno sanacijo – pa na trgu doseže prav nasprotne učinke od želenih, ker lahko dodatno prizadene programsko ponudbo, kar pa vpliva na še močnejše upadanje konkurenčnosti in izgubo tržnega deleža. V istem času, ko je bila NMP usmerjena v slabitev tržnih pozicij javne službe, je tudi celotna medijska industrija izgubljala relativni tržni delež v primerjavi z republiškim gospodarstvom. Pribiti pa velja, da se je poslovno vodstvo nahajalo v nemogočem položaju, ker je vladajoča politika prispevek zamrznila, hkrati pa zahtevala pozitivni poslovni izid in najmanj enak obseg programske ponudbe. Poleg tega je novo vodstvo od leta 2006 nadaljevalo poslovno strategijo prejšnjega, torej zasnovano na zmanjševanju zaposlenosti in stroškov dela, le da je bila pod pritiskom zamrznjenega prispevka trša in zaostrena.

Za ilustracijo stiske programskega in poslovnega vodstva, ki je klonilo pod nasprotujočimi si političnimi navodili, si bomo izposodili kar besede generalnega direktorja RTVS, gospoda Antona Guzeja, iz uvoda in konca njegovega poročila v letnem poročilu 2007: »Programsko poslovno leto je bilo dokaj zahtevno, saj smo ob bogatejši programski radijski, televizijski in multimedijski ponudbi morali nadaljevati racionalizacijo delovnih procesov in zmanjševanje stroškov, zagotoviti pa smo morali tudi pozitivni poslovni rezultat ... Če se bodo sedanji trendi zamrznitve rtv-prispevka nadaljevali, bo moral ustanovitelj določiti zmanjšanje obsega programov in multimedijskih storitev ter upočasnitev tehnološkega digitalnega posodabljanja, kar pa bi bilo za opravljanje našega poslanstva oziroma za vlogo javnega servisa, ki jo določa Zakon o RTV Slovenija, in za najširši javni interes težko sprejemljivo in opravičljivo.«

Z enakimi besedami je generalni direktor poslovno stisko javne službe opisal tudi v lanskem poslovnem poročilu in letnih programsko poslovnih načrtih.

Vendarle pa so zahteve po povišanju prispevka postale odločnejše šele po zamenjavi vlade, ki je dirigirala ostrejše omejitve javne službe. Finančni položaj zavoda se je naenkrat poslabšal, četudi ni prišlo do kakšnih ključnih sprememb v programski ponudbi, tudi lanski poslovni izkazi pa so bili pozitivni, kot sta zahtevala nadzorni in programski svet. Na seji 20. januarja 2009 pa je Programski svet RTV Slovenija, kar sicer prej ni nikoli naredil, izrazil »resno zaskrbljenost zaradi naglega slabšanja finančnega položaja javne RTV, kot posledice predvsem večletnega zaostajanja RTV prispevka za inflacijo in prenove plačnega sistema. V obeh primerih gre za politične odločitve, na katere zavod nima vpliva. Zato programski svet poziva Vlado RS k čim hitrejšemu ukrepanju in izboljšanju materialnega položaja RTV Slovenija.« Vlada je pozivom prisluhnila in aprila 2009, skoraj natančno na 5. obletnico zamrznitve prispevka, omogočila njegovo povečanje.

Javni zavod je od uveljavitve novega Zakona o RTV Slovenija, oktobra 2005, posloval v izrednih razmerah. V poslovni politiki je prevladovalo izrecno politično navodilo vsaj pozitivna nula in pod nobenimi pogoji povečanje prispevka. Novi generalni direktor je bil imenovan šele konec februarja 2006. Prvi programsko poslovni načrt novega vodstva, za leto 2006, je bil sprejet šele v maju 2006, ker generalni direktor sprva – pri danih programskih nalogah – ni mogel takoj zadostiti zahtevam nadzornega sveta po načrtovanem pozitivnem poslovnem izidu. Statut javne RTV je bil sprejet šele oktobra istega leta (leto po uveljavitvi novega zakona), na njegovi podlagi so bili imenovani novi odgovorni uredniki v uredniško producentskih enotah (postali so del poslovnega vodstva), javni zavod pa je nato izvajal notranje organizacijske spremembe od leta 2007. Za opis stanja leta 2006 si izposodimo kar besede predsednika programskega sveta dr. Staneta Grande iz letnega poročila 2006: »Položaj, v katerem je bila RTV Slovenija v preteklem letu, je po mnenju dobrih poznavalcev razmer v nedavni preteklosti še najbolj primerljiv z letom slovenske osamosvojitve. Pripraviti in sprejeti je bilo treba precej novih temeljnih aktov, od statuta do programskih standardov (opomba pisca: samo ta dva je programski svet sprejel), kar je vzelo zelo veliko časa in energije. Dodaten problem je nastal, ker novo vodstvo ni moglo takoj prevzeti vseh obveznosti. Pokazalo se je, da so njegove primarne naloge na finančno-organizacijskem področju. Presenetilo je dejstvo, da za leto 2006 ni bilo vnaprej pripravljenih programskih vsebin, in to je zahtevalo številne improvizacije, ki so jih opazili tudi gledalci ...«

Komentar verjetno ni potreben. Stanje leta 2006 je bilo posledica politično povzročene krize in reforme javne službe, za katero je NMP imela parlamentarno večino in referendumsko podporo v obliki novega zakona o RTV Slovenija. Ključne odločitve, obseg in kakovost programske produkcije in zamrznitev prispevka, pa so bile zunanje in nikoli vprašljive za (v veliki meri) politično izbrane vrhovne organe javne službe. Reforma se sicer ni dotaknila odvisnosti financiranja javne službe, saj je višina prispevka tudi z novim zakonom ostala v rokah vlade. Prelom s kontinuiteto v NMP pa je opazen v odločitvi za zamrznitev prispevka, kar je povzročilo trdo prilagajanje poslovanja in izgubljanje tržnih pozicij.

Prispevek za javno RTV ni dohajal inflacije že od novembra leta 1999. Po nekih izračunih vodstva je oportunitetna izguba zaradi zaostajanja prispevka za inflacijo pomenila 68 milijonov EUR do septembra 2007. Samo v obdobju zamrznitve RTV-prispevka, od aprila 2004, ko se prispevek ni več povečal niti nominalno, do vključno decembra 2008 pa je vodstvo ocenilo izpad potencialnega prihodka na nekaj preko 20 milijonov EUR. Številka na primer pomeni kar četrtino lanskega prihodka od prispevka. Politična usmeritev tvorcev politike »več programa za manj prispevka« je zelo zaznavno spremenila strukturo virov financiranja: upadel je stabilnejši, sicer od vladajoče politike odvisen vir financiranja, povečala se je odvisnost poslovne uspešnosti od oglaševanja, predvsem pa od premoženjskih prihodkov iz finančnih deležev, naloženih v delnicah Eutelsat Comunications (mimogrede, na trgu sedaj vreden preko 50 milijonov EUR ali skoraj polovico knjigovodske premoženjske bilance RTV Slovenija).

Nadaljeval se je trend slabšanja stabilnosti virov financiranja od leta 2000. Do leta 2004 je prihodek od prispevka porasel za 19,7 odstotka, od oglaševanja za 5,9 odstotka, skupni prihodki pa za 40,3 odstotka. Od leta 2004 do lani so prihodki od prispevka za javno službo porasli komaj za 3,2 odstotka, skupni prihodki so stagnirali oziroma upadli za 0,4 odstotne točke pod raven iz leta 2004, prihodki od oglaševanja so bili lani nižji za 3,4 odstotne točke. Leta 2000 je bilo 70 odstotkov prihodkov javne RTV zagotovljenih s prispevkom, 20 odstotkov iz oglaševanja, desetino so predstavljali drugi viri. Osem let pozneje so prihodki od prispevka pomenili le še 62 odstotkov, od oglaševanja samo še 15 odstotkov, preostalih 23 odstotkov drugi prihodki.

Tudi bilance uspeha od leta 2004 do leta 2008 razkrivajo, da je javna RTV, z izjemo leta 2006, poslovala z izgubo iz osnovne dejavnosti. Poslovni prihodki niso pokrivali operativnih stroškov. Te lanske izgube znašajo 5 milijonov EUR. Izkazani skupni presežek pa se je vsa leta krčil in lani pomenil še komaj 82 tisoč EUR. Tudi po računovodskih vodilih komercialnega revizorja – o ločenem izkazovanju prihodkov in odhodkov za javno službo in tržnih dejavnostih – je imela javna služba za skoraj 29 milijonov EUR negativni saldo, z upoštevanjem internih razmerij, torej transfernih cen, pa za prek 11 milijonov EUR. Če podatkom zaupamo, je tedaj javna RTV ugotovila, da s prihodki tržnih dejavnosti pokriva okoli 6,5- kratnik odhodkov za te, s prihodki od javne službe okoli 76 odstotkov njenih odhodkov. Če bi izkazali prihodke in odhodke po standardih, ki veljajo za zasebne gospodarske družbe, pa bi imela javna RTV v preteklih letih izgube. Lanske izgube iz poslovanja bi znašale nekaj preko 5,6 milijona EUR, iz rednega delovanja dobrih 1,1 milijona EUR. Če sklenemo cinično: finančna sanacija javne službe je potekala, prava finančna sanacija pride šele na vrsto.

Kar znatno pa je v štirih letih izboljšan kazalec produktivnosti (BDV na zaposlenega), ker se je zaposlenost v javni RTV zmanjšala. Hkrati je bilo krčenje prihodkov tolikšno, da so prihodek na zaposlenega komaj zadržali na enaki ravni. Iz primerjave med poslovanjem javne RTV in zasebne Pro Plus na strani odhodkov ni videti kakšnih posebnih odstopanj v deležu stroškov storitev in dela. V javni RTV je delež celo nižji. Zaradi razmeroma večjega števila zaposlenih so seveda omenjeni stroški na zaposlenega komaj blizu četrtine tistih v Pro Plus. Občutna razlika pa je na prihodkovni strani. Prihodek na zaposlenega v javni službi pomeni malo več kot petino istega kazalca Pro Plus. Spomnimo pa, da so prihodki javne službe v nekih 60 in več odstotkih odvisni od politične volje za povečanje prispevka. V opazovanem obdobju je bil zamrznjen. Tako so letni prihodki komercialne družbe v treh letih, do leta 2007, porasli za skoraj 32 odstotkov, v javni RTV pa upadli za 3 odstotne točke. V istem času je komercialna družba rasla tudi po zaposlenosti za preko 28 odstotkov (stroški dela so bili višji celo za 51 odstotkov).

Ni jasno, katerim ciljem in namenom javnega interesa bi lahko služila konsolidacija poslovanja javne službe, utemeljena na zamrznjenem prispevku in izrivanju s trga. Trajnejših koristi za plačnike prispevka, širšo javnost in celotni medijski trg ni videti. Najbrž bo sledilo obdobje programskih sprememb, nekoliko se bo tržni delež okrepil zaradi dovoljenega dviga RTV prispevka. Ker ni nadomeščal upadanja prihodkov od oglaševanja, poseg ni bil pravočasen. Zaradi notranjih organizacijskih sprememb in finančnega stiskanja programov bodo večja tudi operativna tveganja, pridružila se jim bodo še tveganja sistemskih sprememb, poleg že tako povečanih tržnih tveganj v aktualni krizi.

Uredniška neodvisnost
Prelomna novost NMP, v oktobra 2005 uveljavljenem zakonu o RTV Slovenija, je institucionaliziran vpliv političnih strank v upravljanju in vodenju javne RTV. Novost je izvirala iz splošnih predstav vladajoče politike, da mora celotni medijski prostor odražati strankarska razmerja, kakršna se vzpostavijo v parlamentarnem mandatu po volitvah. Zgoraj analizirana finančna odvisnost javne RTV od vladajoče koalicije je drugi element NMP, tretji, ki kaže na obstoj celovite in prelomne NMP, pa so bile spremembe v uredniški neodvisnosti. Nova politizacija slovenske javne RTV, če koga to lahko potolaži, ni bila kakšna posebna izjema v evropskem trendu. Pri vseh navedenih elementih merjenja neodvisnosti javnih televizij je namreč med letoma 2005 do 2008 opazna vnovična politizacija javnih služb, kot ugotavljajo avtorji poročila »Televizije po Evropi: Več kanalov, manj neodvisnosti« s podrobno razčlenjenim stanjem televizijskih trgov osmih »tranzicijskih« državah in Italiji.

Sistem uredniške avtonomije v javni službi RTV Slovenija sicer ni bil nikoli ustrezno urejen, nekako pa je sledil zmanjševanju pravic uredništev po splošni medijski zakonodaji. Ta ureja predvsem dva instituta uredniške neodvisnosti in sicer sodelovanje uredništva medija pri spremembah programske zasnove ter pri imenovanju in razrešitvi odgovornega urednika. Zakon o javnih glasilih iz leta 1994, ki je urejal »način uresničevanja svobode javnega obveščanja ter pravice in odgovornosti javnih glasil in novinarjev, je tako določal, da izdajatelj imenuje odgovornega urednika po poprejšnjem mnenju uredništva oziroma zastopstva uredništva, enako pa velja tudi za bistvene spremembe programske zasnove. »Odgovorni urednik javnega glasila je odgovoren za uresničevanje uredniške politike v skladu s programsko zasnovo, imenuje in razrešuje urednike po poprejšnjem mnenju novinarjev; vodi, usklajuje in razporeja delo urednikov in novinarjev ter opravlja naloge, določene z aktom izdajatelja.«

Za člane uredništva so lahko šteli tudi samostojni novinarji, če je tako določil izdajatelj v svojem izdajateljskem aktu. Zakon je določil tudi, da uredništva z več kot dvajset novinarji, izvolijo najmanj tričlansko zastopstvo. »Način izvolitve zastopstva, njegove naloge, število članov in mandat zastopstva se določijo s posebnim aktom uredništva ... Za reševanje spornih vprašanj v zvezi s programsko zasnovo in uredniške politike ter položajem članov uredništva se oblikuje poravnalni odbor, v katerega imenujeta uredništvo in izdajatelj po tri predstavnike, predsedujočega pa imenujeta sporazumno. Če v roku 30 dni ne pride do sporazuma, imenuje predsedujoče sodišče v nepravdnem postopku K aktu izdajatelja, ki podrobneje ureja sestavo poravnalnega odbora ter način reševanja vprašanj iz prejšnjega odstavka, daje soglasje uredništvo oziroma zastopstvo uredništva. Poravnalni odbor sprejema odločitve z večino glasov vseh članov. Odločitve poravnalnega odbora obvezujejo obe strani… Če zaradi nujnosti objave ni mogoč sporazum med izdajateljem in odgovornim urednikom oziroma uredništvom, o objavi odloči odgovorni urednik.«

Zakon o javnih glasilih je bil sprejet 25. marca 1994, skoraj v paketu z njim je bil sprejet Zakon o Radioteleviziji Slovenija, 29. marca, ki pa je določil, da odgovornega urednika imenuje in razrešuje Svet RTV Slovenija na podlagi javnega razpisa na predlog direktorja radijskih programov oziroma direktorja televizijskih programov ob poprejšnjem soglasju predstavništva zaposlenih v uredništvu, katerega delo vodi odgovorni urednik. »Sestavo in način imenovanja predstavništva in njegove pristojnosti določa statut […] Urednika imenuje in razrešuje direktor radijskega oziroma televizijskega programa na predlog odgovornega urednika.« Če je torej zakon predpisal soglasje uredništva pri imenovanju odgovornega urednika, pa je postopke prepustil kar statutu.

Zakon o medijih, sprejet 25. aprila 2001, je sicer precej podrobneje definiral pojme, tudi sankcije in pogoje izdajanja, pri čemer je na izdajatelja prenesel obveznost, da v svojem temeljnem aktu uredi razmerja znotraj uredništva, predpisal pa tudi izrekanje najmanj mnenja uredništva pri spremembi programske zasnove ter pri imenovanju in razrešitvi odgovornega urednika. V primerjavi s prej veljavnim Zakonom o javnih glasilih je izbrisal dve pomembni določbi zunanje avtonomije, to je samoorganizacijo uredništva pri izrekanju mnenj, postopek uveljavljanja mnenj in tudi postopek reševanja spornih vprašanj.

Sedanji Zakon o RTV Slovenija, sprejet septembra 2005, uveljavljen pa oktobra istega leta, je imenovanje in razrešitev odgovornega urednika programov prenesel med pristojnosti generalnega direktorja, vendar pridal, da v določenih primerih tudi uredništvo lahko predlaga kandidata za odgovornega urednika, v teh pa mora s predlogom soglašati programski svet. Ta zakon je namesto termina novinar uvedel tudi termin programski delavci, torej razširil pravico glasovanja o odgovornem uredniku še na nenovinarsko osebje uredniško producentskih enot. »V primeru, da direktor radia ali direktor televizije predlaga generalnemu direktorju za odgovornega urednika kandidata, ki ni dobil pozitivnega mnenja večine programskih delavcev, ima večina programskih delavcev pravico predlagati v imenovanje generalnemu direktorju kandidata, ki je dobil njihovo pozitivno mnenje, o čemer obvestijo Programski svet. V tem primeru generalni direktor izbere kandidata po pridobitvi soglasja Programskega sveta, ki mora v roku 15 dni po prejetem obvestilu razpravljati in odločiti ali da soglasje enemu, obema ali nobenemu od predlaganih kandidatov.«

Leto dni za zakonom sprejeti Statut RTV Slovenija (oktobra 2006) je dopolnil »neodvisnost novinarjev in urednikov« z določbo iz Zakona o medijih, da se jim ne sme spremeniti status v uredništvu zaradi izražanja stališč, ki so skladna s programsko zasnovo in kodeksom novinarske etike. »Uredniki, novinarji in drugi programski delavci so v okviru programske zasnove in stanovskega kodeksa pri svojem delu neodvisni in samostojni. […] Programski delavci imenujejo svoje zastopstvo v uredniško-producentskih enotah. Kandidate za člana zastopstva predlagajo uredništva. Imenuje se po en zastopnik na vsakih deset članov uredništva. V uredniško-producentskih enotah v regionalnih centrih programski delavci imenujejo po enega zastopnika na tri zaposlene. […] Zastopstvo ima naslednje pristojnosti: daje mnenje o kandidatu za odgovornega urednika; daje mnenje o predlogu sprememb programske zasnove; daje mnenje o organizaciji dela, pogojih dela in merilih za ocenjevanje delovne uspešnosti in napredovanje novinarjev.

Kandidat za odgovornega urednika dobi pozitivno mnenje, če zanj glasuje večina zastopnikov uredniško-producentskih enot, ki glasujejo. Odgovorni uredniki so po statutu postali »finančno, programsko, kadrovsko in produkcijsko odgovorni za realizacijo programov….pri svojem delu pa morajo upoštevati načela javnosti, pluralnosti in neodvisnosti ... Odgovorni uredniki in uredništvi posamezne programske enote morajo nadalje pri svojem delu spoštovati novinarske standarde, Münchensko deklaracijo, kodeks ter programske standarde in merila«. Po statutu je predpisan tudi postopek za razrešitev odgovornega urednika, ki ga začne generalni direktor, o tem mora seznaniti nadrejenega direktorja ter programski svet ter odgovornemu uredniku dati možnost zagovora, urednik pa ima pravico zahtevati sodno varstvo pred pristojnim sodiščem proti sklepu o razrešitvi.

Programski svet ni nikoli sprejel programskih zasnov, v okviru katerih naj bi novinarji svobodno izražali mnenja in stališča, Programski svet pa naj bi redno obravnaval njihovo uresničevanje. Sprejel pa je Programske standarde novembra 2006, pri čemer ti zavezujejo novinarje k spoštovanju etičnih in poklicnih meril, ki so opredeljena v Poklicnih merilih in načelih novinarske etike v programih RTV Slovenija, določil Münchenske deklaracije, h katerim so zavezani novinarji, pa tudi s pogodbami, direktivami in priporočili Evropske unije, ki določajo vlogo javne radiotelevizije pri zagotavljanju najširšega interesa. V programskih standardih so sicer tudi določila, ki bi jih lahko razumeli kot programsko zasnovo kot: »RTV Slovenija odgovarja javnosti in ne centrom političnih in gospodarskih moči, pri čemer jo usmerja javna korist.«

Ob zapovedanih zelo ostrih načelih neodvisnosti pa so programski standardi nazadnje določili, da so »vodilni delavci RTV in uredniki dolžni ob neupoštevanju programskih standardov, kar predstavlja težko kršitev delovnih obveznosti, ukrepati v skladu z zakonodajo, ki ureja delovne odnose. Spoštovanje programskih standardov mora biti tudi obvezno določilo vsake individualne pogodbe, ki jo sklene RTV Slovenija.« Čeprav statutarne določbe, standardi, poklicna in etična merila obilno podrobno popisujejo okvire, v katerih novinarji, odgovorni uredniki, uredništva in kar cela institucija ravnajo, pa ni predpisan niti en postopek ugotavljanja in odločanja, kako se ugotavlja kršitev vseh pravil in statutarnih določb, ki zapovedujejo novinarsko neodvisnost.

Zakon o Radioteleviziji Slovenija iz oktobra 2005 je uvedel še dve novi dolžnosti in sicer, da morajo novinarji pri svojem delu posebej: »spoštovati načelo politične uravnoteženosti ter svetovnonazorskega pluralizma« in »spoštovati načelo politične neodvisnosti in avtonomnosti novinarjev.« V Zakonu o Radioteleviziji Slovenija iz aprila 1994 citirana načela niso zavezovala osebja ampak institucijo. Po novem zakonu pa je institucija delegirala citirane dolžnosti na novinarje, na podlagi citiranih določb pa se je razvila notranja praksa sankcioniranja svobodnega izražanja mnenj in stališč.

Od kodeksnih (poklicnih pravil) so notranja pravila urejena v treh dokumentih, od teh niti eden ne vsebuje postopkov, kako se kršitve ugotavljajo in urejajo notranji konflikti, na podlagi njihovih določil pa je število sankcioniranih novinarjev ali novinark po novem zakonu (vsaj odkritih) poraslo. Uporaba teh meril in pravil je neposredno na podlagi določb novega zakona povsem prepuščena vodilnemu uredniškemu in drugemu osebju, pri čemer se sklicujejo neposredno na Zakon, kar pomeni, da ne izpolnjujejo osnovnega cilja javne službe, to je njene politične oziroma uredniške neodvisnosti, ampak so orodje zastraševanja na osnovi domnevnih, v notranjih postopkih nedokazanih, kršitev novinarjev. Sodne prakse še ni, ker se preprečujejo postopki sodnega varstva, tudi sicer pa ni običajno, da bi sodišča postala instanca, ki nadomešča pomanjkljivost samoregulacije.

Samo za obdobje med letoma 2006 do 2008 blog Medijski watch dog navaja okoli 60 programskih, novinarskih in profesionalnih kršitev v javni RTV. Bistvo vseh neformalnih postopkov v zvezi s kršitvami pravil, ki zapovedujejo neodvisnost, pa je, da nikoli niso izpeljani do konca. V kar nekaj spornih postopkih je zahtevano ali zagroženo tudi s sodnim varstvom, vendar se zaključijo s pobotanjem, ker pravna služba RTV Slovenija ne želi tvegati, da bi v sodnem postopku institucija izgubila. Namen pa je izpolnjen. Formalno neizvedeni notranji sistem uredniške neodvisnosti deluje kot zastraševalni stroj zoper različno misleče ter svobodno izražanje mnenj in stališč, torej kot pravo nasprotje instituciji z zakonom zapovedane uredniške neodvisnosti. NMP je skratka preko dopolnitev določb o uredniški neodvisnosti z novim zakonom spodbudila politično imenovanje in poenotenje programskega vodstva, ki sankcionira izražanje mnenj in stališč, kar pa je v nasprotju s ciljem notranje pluralnosti in raznolikosti svobode izražanja.

Ker je področje uredniške neodvisnosti eno zelo pre normiranih v napačno smer, z nedefiniranimi postopki notranjega reševanja konfliktnih situacij, in naraščajočim številom primerov slabe prakse, bi bilo nujno, da bi sistemsko posebej uredili uredniško neodvisnost v javni službi. Lastnik in ustanovitelj javne službe je Republika Slovenija, zatorej lahko zanjo predpiše večjo stopnjo uredniške neodvisnosti, kot to velja za zasebni sektor. Predvsem pa naj zakon napoti na pravico do samoorganizacije uredništva in na obveznost dogovora z upravo o postopkih uveljavljanja notranje avtonomije, ugotavljanja kršitev sprejetih pravil in notranjega reševanja konfliktov glede obeh institutov uredniške avtonomije in tudi glede uveljavljanja profesionalnih meril in standardov.

Zakonodajalec se pač lahko odloči, da bo uredniško neodvisnost povsem prepustil samoregulaciji. V tem primeru bo konsistentna rešitev, da mora iz medijske zakonodaje izbrisati in prepustiti samoregulaciji tudi vse obveznosti, ki jih nalaga uredništvom in poklicu v interesu javnosti. Drugo ne gre skupaj s prvim. Predmet skrbnega premisleka je v tem primeru stanje v samoregulaciji izdajateljev in uredništev, kakršno imamo v praksi. Ni najboljše, pa se lahko rešitev nazadnje izkaže za še bolj tvegano in neuspešno od sedanje ureditve, že v naslednjem volilnem mandatu pa bodo na mizi predlogi, da bo potrebno poklic ali uredniško neodvisnost znova regulirati z zakonom.

Prelom tri: politika državnega sofinanciranja medijev po demokratičnosti in pluralnosti
Prelom, ki skupaj z drugima dvema kaže na obstoj koncepta politično konsistentne in celovite NMP, je znatno povečan obseg državnega sofinanciranja medijev. Od leta 2006 do lani je ministrstvo za kulturo iz republiškega proračuna namenilo medijem skupaj za 12,5 milijona EUR subvencij. Povečanje virov je bilo zasnovano na dopolnitvah zakona o medijih, ki so bile sprejete junija 2006. Osnovna podmena NMP oziroma vladajoče koalicije je bila, da so mediji premalo demokratični in pluralni. Zato je bilo med osnovnimi cilji finančne podpore medijem v 4. a členu uzakonjeno, da jih republika sofinancira med drugim zaradi spodbujanja demokratičnosti in pluralnosti (posebej dodano merilo je bila še politična uravnoteženost). Aprila letos je Računsko sodišče RS ugotovilo, da je državno sofinanciranje medijev nesmotrno, ker se denar namenja za uzakonjena cilja, demokratičnost in pluralnost medijev, ki nista definirana ne splošno, ne s stališča izvedbenih možnosti in njihovega nadzora.

Ne glede na to, kako sodimo o smotrnosti porabe proračunskega denarja, pa so imele izdatnejše državne pomoči zaznaven vpliv na strukturo medijskega trga in na izvajanje javnega interesa. V notranji pluralnosti medijev ali zunanji raznovrstnosti medijskega prostora ni bilo kakšnih omembe vrednih sprememb, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti dosežene koristi NMP. Verjeten pa je nasproten učinek subvencij, saj so na podlagi političnih meril in ciljev spodbudile predvsem politično konkurenco medijev za pridobivanje vladnih pomoči. Eden redkih količinsko določenih ciljev uzakonjenih dopolnitev, po kateri bodo subvencije za programe posebnega pomena v letu 2008 dosegle 3 odstotke prispevka za javno RTV iz leta 2007, pa je bil uresničen do evra natančno. Dodajmo, da je bil vpliv na rast v zasebni radiotelevizijski dejavnosti občuten, saj so lanske subvencije pomenile 14,37 odstotka njene bruto dodane vrednosti. V celotni medijski industriji zasebnega sektorja pa so vse lanske državne subvencije za spodbujanje »pluralnosti in demokratičnosti« medijskega prostora pomenile 4,27 odstotka BDV.

NMP pa je izvajala tudi prestrukturiranje javnih virov v celoti, saj je bila istočasno zamrznjena višina prispevka za javno RTV. Kot smo prikazali zgoraj, pa je tržni delež javne službe v dejavnosti relativno upadal. NMP je z zamrznitvijo prispevka na eni strani povzročila krizo javne službe, na drugi pa je izdatneje podprla zasebne izdajatelje, ki so na trgu izrivali javno službo. Z vidika medijskega trga bi bilo logično tudi, če bi se politika sofinanciranja medijev odzvala na raznovrstnost časopisnega trga, saj je bil v preteklih štirih letih brez dvoma razvojno najšibkejši člen medijske industrije. Kot smo prikazali zgoraj, je NMP ravnala ravno nasprotno, saj je na časopisnem trgu spodbudila lastniško koncentracijo.

Nova medijska politika in točke razpotja
Od sredine leta 2005 je bila vlada zelo dejaven in vpliven udeleženec pri občutno globokih strukturnih spremembah na trgu medijev. Njena prelomna medijska politika pa je delovala pretežno v nasprotju s cilji izvajanja javnega interesa, ki so edini razlog obstoja kakršnekoli republiške medijske politike. Če je kaj lahko jasno iz izkušnje preteklih štirih let, se je ob sodelovanju države uresničila sicer latentna možnost v tržno nezadostno konkurenčnem in visoko koncentriranem okolju, da so lastniki ob sodelovanju z vladajočimi politiki lahko tako globoko posegli v delovanje medijev, da so izničevali vlogo, ki naj bi jo v interesu javnosti izdajatelji in uredništva opravljali v demokraciji.

Parlament v celoti ni nikoli obravnaval vladne medijske politike, kaj šele podprl njenih usmeritev. Sporno pa je bilo zlasti ravnanje vlade in vloga NMP v zasebnem sektorju, z vidika učinkov in posledic pa tudi vsem na očeh izvedena reforma javne RTV. V celoti je NMP povečala vsa možna tržna tveganja za izvajanje javnega interesa. Velik del škode ni mogoče popraviti, ker so strukturne spremembe trga nepovratne. Sedanji vladajoči koaliciji glede tega lahko priporočimo, da bo uspešnejša v medijski politiki predvsem, če se bo vzdržala zelo spornih metod vodenja NMP prejšnje vlade. S spremembami medijske zakonodaje in regulacije trga je sicer mogoče ponovno afirmirati varovanje javnega interesa pri izdajateljih zasebnega sektorja, še bolj pa v javni službi, katere uredniška neodvisnost je urejena in deluje mnogo slabše kot v zasebnem sektorju. Odločitev za popolno deregulacijo verjetno ne bi bila uspešna, čeprav so zasebni mediji (ne tudi javna služba) prenesli tudi ofenzivno eksperimentiranje NMP z javnim interesom.

Uredniška neodvisnost je danes izpostavljena tveganjem političnih in lastniških pritiskov močneje kot pred štirimi leti zaradi večje koncentracije trga. Regulacijo in nadzor izvajanja javnega interesa pa je najbrž potrebno na majhnem, zelo koncentriranem in monopolnem trgu stehtati tudi nekoliko drugače, kot na večjih in konkurenčnejših nacionalnih trgih. Pri nas mediji za finančne investitorje ne bodo nikoli zanimivi samo zaradi zaslužkov, strateške investitorje, vsaj domače, pa bo vedno zanimalo tudi obvladovanje informiranja javnosti. Zato je morda umestno, če republika ustrezno zaščiti notranjo avtonomijo medijev tako, da bo varovanje interesov medijskih javnosti tudi izvedljivo.

Država ima instrumente, s katerimi lahko dejavno ureja tržno nepopolnost nekonkurenčnega in oligopolnega medijskega trga v politiki subvencij, lahko spodbuja tudi neprofitne in razpršene oblike lastništva ter organiziranosti medijev, ki bodo zadostili vlogi medijev v demokraciji in interesom javnosti po pluralnem in raznolikem informiranju. Njeno najmočnejše orodje zagotavljanja omenjenih ciljev je še vedno javna služba.

Reformo javne RTV in spremembo medijske zakonodaje, če naj bo prelom s škodljivo NMP temeljit in v podporo javnemu interesu, pa bi morala hkrati podpreti javna in pregledna medijska politika, ki bi zavezovala vlado.

»Stvari so lahko narejene, politike pa lahko učinkovite. Ljudje naj bodo pozorni na ugotovitve tega poročila, ker opozarjajo na nekaj, kar se pogosto pozablja: televizija in mediji so – kot kanarček v rudniku – sistem zgodnjega opozarjanja, ki pokaže, koliko neumnosti je v zraku«, zaključuje svoj predgovor v poročilo Televizije po Evropi: Več kanalov, manj neodvisnosti Jean Seaton, profesorica zgodovine medijev Univerze Westminister. In za domače razmere kar ustrezno, citirano prispodobo lahko dopolnimo s svarilom domačim politikom. Če bodo našega javnega kanarčka prepogosto nosili v rudnik demokracije, jim lahko pogine, goloba pa ne bodo naučili peti.

Viri
Statistika rasti in zaposlovanja Statističnega urada RS po Standardni klasifikaciji dejavnosti 2002 in 2008.
Revizijska in porevizijska poročila Računskega sodišča RS o poslovanju RTV Slovenija za leto 2004 in o državnem sofinanciranju medijev za obdobje 2006-2008.
Letna poročila RTV Slovenija za leta 2004-2008.
Programsko poslovni načrti RTV Slovenija za leta 2006-2009.
Sklepi sej Programskega in Nadzornega sveta RTV Slovenija za leta 2006-2009.
Statut javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija, Uradni list RS št. 106/2006, 13. 10. 2006.
Programski standardi, Programski svet RTV Slovenija, 28.11. 2006.
Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija, Svet RTV Slovenija, junij 2000.
Poslovna poročila Dela, Večera, Dnevnika in Pro Plus za leti 2004 in 2007.
Magnetograma sej Državnega zbora RS iz novembra 2007 in aprila 2009.
Magnetograma sej Odbora DZ RS za kulturo, šolstvo, šport in mladino iz aprila in septembra 2009.
Zakon o javnih glasilih, Uradni list RS št. 18/1994, 8. 4. 1994.
Zakon medijih, Uradni list RS št. 35/2001, 11. 5. 2001.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih, Uradni list RS št. 60/2006, 9. 6. 2006.
Zakon o Radioteleviziji Slovenija, Uradni list RS št. 18/1994, 8. 4. 1994.
Zakon o Radioteleviziji Slovenija, Uradni list RS št. 96/2005, 28. 10. 2005.
Za prenovo medijske politike: izhodišča za spremembo strukturnih, zakonodajnih in nadzornih mehanizmov na področju medijske politike; skupina avtorjev, junij 2008.
Televison across Europe: More channels, less indepedence, Open Society Institute, marec 2009.

izpis

Zoran Medved

Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
V dosedanjo ureditev je vgrajeno sistematično uničevanje javne RTV – Treba je ustaviti pohod neoliberalističnih »križarjev«, ki bi vprašanje javne službe na področju radiodifuzije reševali s koncesijami družbam v zasebnem sektorju, za kar je Slovenija premajhna, s preoblikovanjem RTV Slovenija v delniško družbo in na podobne načine
Ne glede na vsa pričakovanja ali vnaprej pripravljena nasprotovanja glede novega Zakona o RTV Slovenija[1] , je realno pričakovati, da se bo kakršnakoli že razprava o tem besedilu usmerila predvsem v mehanizem političnega obvladovanja javne RTV, kajti praksa zadnjega desetletja in pol je ponudila veliko napisanih in nenapisanih receptov, kako to ustanovo napasti od zunaj in obvladovati od znotraj, in prav vse politične večine so imele pri tem vidno vlogo. Tokrat bi morali biti prijetno presenečeni, če se kaj podobnega ne bi zgodilo, in če bi vsaj obrazložitev, ki spremlja takšen zakon, vsebovala mnenje, da politična večina, ki vsakokrat zmaga na volitvah, nima pravice do 51 odstotkov »delnic« javne radiotelevizije. Takšne utemeljitve smo namreč brali pred štirimi leti ob uveljavitvi sedaj veljavnega zakona, in te kažejo na globoko nerazumevanje pojmov javnost, javno, javno dobro in podobnih, ki jih uporabljamo pri opisovanju in utemeljevanju tega, kar naj bi bila javna radiotelevizija.

Williams, izhajajoč iz ugotovitve, da je pravica do komuniciranja temeljna človekova pravica, pravi: »Institucije, ki so potrebne za zagotavljanje teh svoboščin, morajo očitno biti javne (public service) narave.« (povzeto po Splichal 1997: 355) Ta teza je tesno povezana z regulacijo množičnih medijev in tu se načeloma soočimo s težavo, ki izvira iz bistva njihovega delovanja, da so hkrati predmet nadzora in regulacije ter sredstvo nadzora nad drugimi akterji v javnih zadevah, zlasti v politični in ekonomski sferi. Pri iskanju operativnih rešitev je zato nujno pravilno razumeti razmerje med javnostjo in civilno družbo. Slednjo naj bi, po definiciji, sooblikovale le »organizacije in dejavnosti, ki nimajo neposredno ekonomske ali politične narave oz. niso motivirane z dobičkom in močjo, v katerih pa se oblikujejo mnenja in cilji, s katerimi udeleženi posamezniki in skupine poskušajo vplivati na oblikovanje mnenj in sprejemanje odločitev v danih institucionalnih in normativnih okvirih ali pa tudi na spremembo samih okvirov«. (Splichal 1997: 3)

Zgodovinski vpogled v teorije javnosti in javnega mnenja nas napeljuje k sklepu, da se z modelom upravljanja javnopravnih radia in televizije, kakršne imamo v Sloveniji, na določen način vračamo nekaj desetletij nazaj, na primer v čas spora med Lippmannom in Deweyem o vlogi javnosti v demokratičnih procesih in pomenu participacije javnosti v upravljanju z javnimi zadevami. Zadrževanje upravljanja javnih medijev v pristojnosti države, akterjev iz politične in ekonomske sfere ter interesnih združenj, ki lahko in praviloma varujejo samo svoje delne interese, se navidezno približuje Lippmannovemu pojmovanju javnih kompetenc, ki ga izraža s stališčem, da »tisk ni nadomestilo za institucije«, oziroma da je treba »odločanje prepustiti najbolj usposobljenim posameznikom«.

Neupravičeno predstavljanje zasebnih za javne
A moramo razlikovati model regulacije delovanja vseh množičnih medijev od regulacije delovanja javnopravnih medijev, ki si v Sloveniji konkurirata in uvajata v celoten miselni vzorec vrsto nasprotujočih si »inovacij«. Ena izmed takšnih inovacij je zagotovo status »programov posebnega pomena«, ki ga država v Zakonu o medijih hkrati namenja vsem radijskim in televizijskim programom javnopravnih radia in televizije kot tudi tistim lokalnim, regionalnim in študentskim radijskim in televizijskim programom zasebnih komercialnih medijev, ki izpolnijo z zakonom in podzakonskimi akti določene pogoje, s katerimi lahko dokazujejo, da so njihovi programi »posebnega pomena za slovensko kulturo« (82. člen ZMed). S takšnim določilom država bistveno razširja število medijskih akterjev, ki zadovoljujejo »javni interes na področju medijev«, in celo nezavedno uveljavlja model »porazdeljenega javnega servisa«, ki razširja krog izvajalcev javne službe v medijih. Kaj s tem v resnici naredi? Zasebnim komercialnim interesom odpre možnost, da se, kot sta opozorila že Williams in Keane, neupravičeno predstavljajo kot »avtentični zagovorniki demokratizacije komuniciranja« in tako revidirajo pojem javnih komunikacijskih storitev. Takšen pristop, kot ugotavlja Mattelart, sloni na nekritičnem pojmovanju pluralnosti, komercializacija se pojavlja kot »načelo pluralizacije družbe«, namesto da bi ugotovili, da nam »koncepcija pluralizma kot doktrinarnega temelja javnih interesov« ne zadostuje«. (povzeto po Splichal 1997: 351) Splichal zato opozarja na »neveljavno predpostavko, da pravica do zasebne lastnine zagotavlja tako svobodo medijev kot svobodo državljanov v smislu svobodne izbire med različnimi vsebinami in mediji. Gre za »idealni tip svobodnega trga« medijev, ki ni nikoli nikjer obstajal.« K temu sodi še Blumlerjevo opozorilo, da koncentracija in konglomeracija množičnega komuniciranja »vplivata na standardizacijo programske ponudbe v vsej medijski (še posebno pa televizijski) industriji. Hkrati pa ogrožata medijski pluralizem ker povečujeta nevarnost nadzora ključnih kanalov dostopa do občinstev v rokah majhnega števila strateško lociranih in minimalno odgovornih medijskih 'vratarjev'.«

Zagata predstavljanja javnosti v nadzornih organih
Veljavna zakonodaja »rešuje« predvsem vprašanje nadzora in upravljanja javnopravne radiotelevizije. Pri iskanju predstavnikov »javnosti«, ki da izvajajo nadzor nad delovanjem in hkrati upravljajo javnopravno televizijo, pa te vloge razdeli med predstavnike državnih organov in političnih strank, civilne družbe in zaposlenih v medijski organizaciji, s čemer nazorno prezre protislovna razmerja med javnostjo, državo in civilno družbo. Pri operacionalizaciji predstavništev javnosti v javnopravnih medijih je namreč nujno upoštevati, da pojma država in civilna družba, tudi če bi izumili idealno razmerje med tema entitetama, vedno zajemata manj kot pojem javnosti, in da se nam vedno znova zastavlja vprašanje »ostanka«, torej tistih domnevno majhnih, delnih javnosti, ki jih večina predstavniških modelov nikoli ne zajame. Če takšen ostanek zanemarimo, potem relativiziramo samo vprašanje predstavništva javnosti pri nadzoru delovanja javnopravne radiotelevizije, in je vsak »ostanek«, naj bo še tako velik, v poenostavljenih predstavah oblastnikov samo – ostanek, ki se mu, iz manj ali bolj praktičnih razlogov, ne da izogniti!? Cinično?!

Pred takšnimi »zmotami« in »razočaranji« nas dolgo¬ročno lahko reši samo zamenjava paradigme, to se pravi celovitega modela nadzora in upravljanja javnopravne radiotelevizije, ki naj bi končno upošteval vse posebnosti javnega značaja medijskih organizacij in tudi značilnosti same javnosti kot entitete, ki se na vsakem posameznem projektu, pomembnem tako za državljana kot posameznika kot za družbo v celoti, konstituira na novo in v skladu s posebnimi zahtevami področja, ki terja zase značilno ureditev in nadzor. Pri tem je treba upoštevati naslednja načela in zahteve:
  1. dosledno je treba razmejiti upravljanje javne radiotelevizije od nadzora; upravljanje naj bo v rokah strokovno usposobljene uprave, ki je za svoje delo kolikor se da neposredno odgovorna javnosti in ne državnim organom ali drugim akterjem iz politične sfere;
  2. treba je razlikovati med nadzorom oziroma ocenjevanjem programov v imenu različnih javnosti in med nadzorom poslovnih funkcij javne televizije, saj slednje lahko opravljajo samo za to usposobljeni strokovnjaki, ki za to dobijo ustrezen mandat javnosti; nadzora nad programi ne smemo mešati z odgovornostjo urednikov, novinarjev in drugih ustvarjalcev programov za vsebino in kakovost programov, saj mora biti ta do javnosti neposredno izvedena in nedeljiva;
  3. oblikovati je treba predstavništvo javnosti, ki bo omogočilo izražanje in javno ter transparentno predstavitev interesov vseh reprezentativnih družbenih skupin in slojev po starosti, izobrazbi, poklicni pripadnosti, regionalni pripadnosti, in po posebnih potrebah in pravicah do zaščite in zastopanosti v programih javne televizije; takšno predstavništvo pri odločitvah ne sme in ne more nadomestiti urednikov, novinarjev in drugih ustvarjalcev programov javne radiotelevizije, ampak je z njimi v nenehnem dialogu;
  4. da bi se izognili očitkom o izločenosti manjših in marginalnih skupin ali katerekoli druge družbene skupine iz nadzora nad delovanjem javne radiotelevizije, je smiselno slediti oblikovanju predstavništva javnosti po tako imenovanem elektorskem modelu, ki lahko združi mnogoštevilne reprezentativne predstavnike družbenih in poklicnih skupin, skupin iz omrežij civilne družbe, po načelu panožne ali teritorialne pripadnosti, po sorodnosti interesov in tako na daljši rok omogoči, da v predstavništvo javnosti, ki nadzira delovanje javne radiotelevizije, vstopijo predstavniki vseh reprezentativnih družbenih skupin in zlasti manjšin;
  5. v predstavništvo javnosti ne bi smeli biti vključeni predstavniki političnih strank in uslužbenci državnih organov; naloga državnih organov je le, da izdelajo normativni in zakoniti okvir za učinkovito delovanje nadzornih teles javne radiotelevizije.
Poenotiti upravljanje javne RTV
Ta načela je mogoče uveljaviti v praksi le v okviru modela »celovitega portfelja«, kar pomeni, da je državljanom za njihovo plačilo (RTV-prispevek) treba ponuditi celovit nabor programov in storitev, ki jih pričakujejo od javne RTV. Ni dovolj, da se ta nabor samo zapiše v zakon, to je že narejeno v obstoječem zakonu, ampak je tudi v praksi potrebno vedno znova zahtevati, da javna RTV posamezne naloge dosledno in celovito izvaja. Zdaj sta programski in nadzorni svet RTV Slovenija hkrati nadzornika in upravljavca javnega zavoda, generalni direktor, direktorja programov in uredniki pa le vodilni delavci. Sklepi teh dveh organov so za vodilne delavce obvezujoči, čeprav v njih, ne glede na ugledna imena in ugled ustanov, iz katerih prihajajo, sedijo dejanski nepoznavalci upravljanja in vodenja javne RTV. To ustanovi omogoča, da deluje po inerciji in dejansko mimo vpliva javnosti, kar je samo v tem mandatu vplivalo na številne odstope članov obeh svetov, čeprav se je dogajalo tudi prej. Upravljanje javne RTV bi morali poenostaviti: uprava mora biti neposredno odgovorna javnosti, programski nadzor naj opravlja programski svet (pri tem ni nujno, da je samo eden, ob nacionalnem bi lahko imeli tudi regionalne svete v obeh regionalnih centrih, lokalne svete v večjih središčih, manjšinska sosveta in še nekateri že obstajajo), poslovni nadzor pa bi lahko opravljali računsko sodišče, Durs, državna revizijska komisija, Apek in drugi že obstoječi organi in agencije.

Namesto varuha pravic poslušalcev in gledalcev, ki ga imenuje generalni direktor, bi moralo obstajati neodvisno telo strokovnjakov, ki bi sistematično raziskovalo in analiziralo delovanje javnih radia in televizije, o tem redno poročalo javnosti in jo seznanjalo s svojimi ugotovitvami. Pri tem je zelo pomembno pravilno razumeti vsebino mandata programskega sveta: to ne sme biti organ upravljanja, ampak organ nadzora, ki z upravo, neposredno odgovorno javnosti, komunicira javno in transparentno, jo opozarja ali seznanja z realnimi interesi uporabnikov programov in storitev iz javne službe. Programski svet naj še naprej tudi imenuje upravo. Slednjo bi bilo mogoče preoblikovati in na vrh piramide postaviti najprej upravni odbor, v katerem bi, po analogiji z norveškim modelom, sedeli trije pravniki in trije ekonomisti, ali pa dva pravnika, dva ekonomista in dva medijska strokovnjaka (s področij, kot so: komunikologija, sociologija medijev, novinarstvo in sorodna), ki bi jih izvolil programski svet. Sedmi član upravnega odbora bi bil generalni direktor, ki bi, tako kot sedaj, predlagal direktorja radia in televizije, oba direktorja regionalnih centrov, oba direktorja manjšinskih programov in imenoval vse druge vodilne programske in poslovne kadre. Upravni odbor bi upravi v ožji sestavi pomagal pri sprotnih programskih in poslovnih odločitvah, odpadla pa bi potreba po številnih pomočnikih generalnega direktorja, ki nikoli niso bili voljeni niti javno odgovorni za svoje odločitve ali dejanja. Ta organ bi potrjeval vse ključne programske in poslovne odločitve, ki jih predložijo generalni direktor in direktorja radia in televizije, v prid dobremu poslovanju in pri strateško pomembnih odločitvah bi deloval preventivno.

Sistem asimetričnih mandatov
Ob takšnem modelu upravljanja je že mogoče slišati glasove tistih, ki jih skrbi, kako v vseh teh organih zagotoviti ustrezno število »naših«? Odgovor je: nikakor! S sistemom asimetričnih mandatov in izvolitev tako organov nadzora kot uprave je treba sistematično in na dolgi rok to vprašanje odpraviti z dnevnega reda. Člani programskega sveta bi morali imeti samo triletni mandat in bi lahko bili voljeni po elektorskem modelu, podobnega že imamo pri volitvah v državni svet. Krajši mandat bi zagotovil hitrejšo rotacijo predstavnikov posameznih interesnih skupin, omejitev ponovitev mandata pa bi omogočila nastop mandata kandidatom iz večjega števila organizacij civilne družbe. Skratka, če že nekoga to tako boli, prej ali slej na vrsto pridejo tudi »naši«, a tudi »njihovi«. Mandat članov upravnega odbora in generalnega direktorja bi bil pet (5) let, mandat direktorjev radia in televizije, obeh regionalnih centrov, manjšinskih programov in odgovornih urednikov pa bi bil štiri (4) leta. Mandati bi morali biti omejeni na eno imenovanje in največ eno ponovitev, za direktorja radia in televizije, direktorja regionalnih centrov, direktorja manjšinskih programov in odgovorne urednike pa bi veljalo uvesti možnost, da so izbrani na poziv in brez javnega razpisa, a v transparentnem in javnosti razumljivem postopku, z obveznostjo kandidatov, da programskemu svetu in javnosti predstavijo vizijo dela in razvoja na svojem področju, prevzamejo določene javne obljube, katerih uresničevanje bo po nastopu mandata mogoče izmeriti in spremljati.

Preprost izračun pokaže, da bi z modelom asimetričnih mandatov zagotovili, da se v naslednjih petnajstih (15) letih zamenjata vsaj dva generalna direktorja, petkrat bi se zamenjala sestava programskega sveta, najmanj po dva do štirje direktorji radia in televizije. Postopoma bodo osebe na teh položajih neodvisne od osebnih, političnih ali kakšnih drugih navez, saj naj bi pri vsakem posebej sistem ohranjal obveznost javne predstavitve, prevzem javnih obljub in javnega nadzora nad njihovim delom z objavo ugotovitev pristojnih organov. S tem bi v okviru javne RTV kot ustanove ali podjetja zagotovili kadrovski razvoj posameznikov in jih usposabljali za prevzemanje najpomembnejših programskih funkcij, ki v takšnem sistemu nikoli niso samo programske, ampak tudi poslovne. Sedaj veljavni in tudi prejšnji zakoni so in omogočajo nenehno »injketiranje« kadrov iz zunanjega okolja, kar pomeni, da v neki utečeni poslovni in programski sistem vstopajo neizkušeni in praviloma ne dovolj poučeni posamezniki, ki se zato nekaj časa samo učijo, ko bi morali ukrepati, inercije sistema pa ne zmorejo premagati in kaj bistvenega spremeniti. V tem se skriva tudi pojasnilo, zakaj dosedanji politični posegi v RTV Slovenija niso bili nikoli popolnoma uspešni in vedno se je našel del »sistema«, ki je deloval po svoje. S tem učinkom je možno razložiti tudi sedanjo »estetsko arhaizacijo medija in demontažo koncepta zrele javnosti« na javni televiziji, kot ju je pred kratkim poimenovala Ksenija Vidmar Horvat (V soboto, priloga Večera, 31. 10. 2009: 19), saj se vodilni programski delavci v svoji nemoči ali neznanju zakonito zatekajo k rabi popularnih žanrov ali k tako imenovani strategiji posnemanja tujih vzorov, saj tako najlaže pridejo do zadostne količine kakršnegakoli programa. Iluzorno pričakovanje kateregakoli dela političnega podsistema v družbi, da bo prek »svojih« kadrov dosegel več, lahko vodi samo v trajno destabilizacijo javne RTV.

Potrebna drugačna organiziranost programskih in produkcijskih enot
Ko je Open Society Institute pred leti v okviru programa EUMAP podprl in omogočil izvedbo obširne raziskave o razmerah na medijskih trgih v osemnajstih in lani še štirih evropskih državah s poudarkom na položaju javnih radiotelevizij, je bilo jasno poudarjeno, da je tem medijem treba zagotoviti upravno, finančno in uredniško neodvisnost. V tem kontekstu je treba ustaviti pohod neoliberalističnih »križarjev«, ki bi vprašanje javne službe na področju radiodifuzije reševali s koncesijami družbam v zasebnem sektorju, za kar je Slovenija premajhna, s preoblikovanjem RTV Slovenija v delniško družbo in na podobne načine. Če je Zakon o RTV Slovenija lex specialis, potem je treba vanj vgraditi izvirne rešitve, ki bodo to ustanovo ali javno podjetje obvarovale pred doslej ugotovljenimi slabostmi v njenem delovanju. Zato je nujno, da zakon predpiše jasne poti urejanja vseh tistih organizacijskih in statusnih vprašanj, ki se jih z zakonom ne da ali ni potrebno podrobno urejati, torej da določi sistem podzakonskih in splošnih aktov, v katerih bo zagotovljeno ustrezno urejanje posebnih vprašanj.

Sedanji Statut RTV Slovenija, na primer, ureja približno dve tretjini vprašanj, ki bi jih ta akt moral urejati, ker se tisti, ki bi javno RTV morali nadzirati, na neki točki naveličajo nadležnih »podrobnosti«, ki so za stvarno funkcioniranje ustanove še kako pomembne. Opustiti je treba analogijo upravljanja in vodenja javne RTV po modelu zasebnih gospodarskih družb, hkrati pa je tudi rešiti statusa bogate državne firme, ki mora prek sistema javnih naročil preplačati sleherno osnovno sredstvo ali storitev, ki ju kupuje na trgu.

Ekonomika javne RTV prenese eno samo logiko: z razpoložljivimi prihodki je treba proizvesti čim več raznovrstnega in kakovostnega programa ter ponuditi široko paleto spletnih in drugih storitev. Za to so potrebni tudi drugačna organiziranost programskih in drugih organizacijskih enot, prilagajanje organizacije uredništev in produkcijskih skupin naravi produkcije v posameznih vrstah programov, prožna sistemizacija delovnih mest z minimalnim številom tako imenovanih »značilnih delovnih mest«, vzpostavitev sistema stalnega in nenehnega izobraževanja in usposabljanja kadrov v vseh poklicnih skupinah, sodobnejša organizacija regionalnih centrov in dopisništev z učinkovitejšo finančno, kadrovsko in tehnično podporo. V nasprotju z dosedanjim prepričanjem, da takšne spremembe vodijo v spopad s sindikati in zaposlenimi, je treba vztrajati na spremembah, ki bodo zaposlenim ohranile primerne plače, a jih hkrati odrešile statusa javnih oz. državnih uslužbencev. Dejstvo je, da se število zaposlenih na RTV Slovenija že sedem let zmanjšuje, a stroški dela nenehno zvišujejo?! Če vemo, da novi plačni sistem velja manj kot leto dni, je jasno, da vzrok za višje stroške dela ni v njem, ampak drugje. Nadzorni organi, ki jim sejnine izplačuje uprava iz prihodkov zbranih iz RTV-prispevka (za kar ni mogoče kriviti sedanje uprave, kajti ta mora izvajati neprimerno sistemsko rešitev, ki jo ni sama izbrala ali predlagala), seveda nikoli ne bodo ugotovili, kje je ta vzrok! In če še vedno velja logika, da je iz RTV-prispevka treba pokriti najprej vse fiksne in »fiksne« stroške, kar ostane pa naj gre celo za nek program, potem je jasno, da je v sedanjo ureditev vgrajeno sistematično uničevanje javne RTV. Kot državljani imamo vso pravico do zahteve naj se to enkrat za vselej spremeni.

Literatura
Splichal, S. Javno mnenje. Ljubljana: FDV, 1997.
Keane, J. Civilna družba. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 2000.
Televizija po Evropi. Regulacija, politika in neodvisnost, EUMAP, Open Society Institute, 2005.

izpis

Peter Lah

Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Problem pretekle prakse sofinanciranja medijskih vsebin, ki ga je izvajalo Ministrstvo za kulturo, je v tem, da je bilo veliko prepuščeno subjektivni oceni članov komisije. Ravno tega pa pri ocenjevanju medijskih vsebin ne bi smelo biti: da bi člani komisije, ki jo imenuje izvršna oblast, na osnovi osebnih mnenj odločali o tem, kateri mediji bodo dobili javni denar in kateri ne
Razpisi za sofinanciranje programskih vsebin medijev, kakršne je predvidel Zakon o medijih iz leta 2006, so bili ena od oblik spodbujanja javnega interesa v zasebnih medijih. Ministrstvo za kulturo je doslej izpeljalo štiri razpise na osnovi tega zakona. Avtor je bil član strokovne komisije za ocenjevanje projektov, prispelih na razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev, ki jo je leta 2006 imenoval minister Vasko Simoniti.[1] Avtorjeva razmišljanja upoštevajo izkušnjo iz treh razpisov, pri katerih je sodeloval v obdobju med letoma 2006 in 2008. Da je temeljit razmislek o tem upravičen, in da je še kako potreben širok inkluziven proces iskanja boljših rešitev nenazadnje potrjuje tudi izkušnja nove strokovne komisije, ki je – če sodimo po rezultatih – ugotovila, da z enakimi škarjami in istim platnom ne more ukrojiti kaj bistveno drugačnega kot njena predhodnica. Ta kroj je pomanjkljiv, na kar so pogosto opozarjali kritiki, od katerih so se nekateri po imenovanju v komisijo znašli v enako nezavidljivem položaju kot prejšnja komisija. Ta je, sicer za zidovi ministrstva za kulturo, pogosto opozarjala na iste probleme.

V tem prispevku bom med drugim predstavil študijo o kazalcih medijskega pluralizma, ki jo je naročila Evropska komisija. Prepričan sem, da gre za koristno podlago za razmišljanje o mehanizmih za uveljavljanje javnega interesa v medijih v Sloveniji. Poskusil bom ponazoriti, kako bi bila v naših razmerah videti uporaba metodologije iz omenjene študije na primeru lokalnih in regionalnih radijskih postaj.

Okvir
Regulacija medijev s strani države, katere en vidik je tudi sofinanciranje medijskih organizacij ali projektov, je izredno občutljivo področje, ker zadeva eno od temeljnih svoboščin – svobodo izražanja. Vsak mehanizem ali poseg, s katerim država vpliva na delovanje medijev, še posebno tistih splošno informativnih, mora zato biti dobro premišljen in izveden na način, da bo omenjeno svoboščino čim bolj okrepil in čim manj omejil.

Regulacija medijev s strani države je v Zakonu o medijih utemeljena z javnim interesom. Javni interes v medijih je definiran v 4. členu tega zakona. V drugem odstavku 4.a člena, sklicujoč se na prvo in drugo alinejo 4. člena, Zakon o medijih določa obveznost zagotavljanja državnih sredstev za sofinanciranje programskih vsebin medijev. Isti člen v osmem odstavku nalaga strokovni komisiji v okviru Ministrstva za kulturo, da »pri obravnavanju projektov sofinanciranja programskih vsebin za uresničevanje ciljev iz drugega odstavka tega člena strokovna komisija pri ocenjevanju upošteva pomen projekta za uresničevanje javnega interesa v medijih.«

Merila so podrobneje našteta v devetem, desetem in enajstem odstavku 4. člena zakona. Prvi razpis za pluralizacijo medijskih vsebin po sprejetju novele zakona v letu 2006 in vsi nadaljnji razpisi so jih več ali manj dobesedno prepisali. Merila se nanašajo, med drugim, na politično in ideološko nevtralnost, regionalni razvoj, kulturno raznolikost, informativnost in manjšine.

Na osnovi izkušnje treh razpisov, pri katerih sem sodeloval, se želim dotakniti dveh vidikov, ki bi jih v prihodnje veljalo izboljšati. Prvi zadeva cilje razpisa, drugi pa merila za ocenjevanje primernosti prijaviteljev oziroma projektov. Priprava novega zakona o medijih je ugoden trenutek za širšo javno razpravo predvsem glede ciljev, v katero bi se morale vključiti številne organizacije in posamezniki, saj gre za pristno politično (ne samo strokovno) vprašanje o tem, kakšne medije bomo imeli v Sloveniji.

Cilji medijske politike
Z vidika demokratične teorije medijev so mediji nenadomestljivo sredstvo oziroma kanal za ohranjanje komunikacijskih procesov znotraj družbe. Sodobne družbe so preprosto prevelike, da bi bila mogoča neposredna komunikacija med člani. Sodobne družbe so tudi kompleksne družbe, zato mediji niso samo komunikacijski kanali, po katerih bi se pretakale vsebine, ampak tudi posredniki med sogovorniki. Vloga novinarstva v tem procesu je, da državljanom na njim razumljiv način posredujejo informacije in komentarje, ki so zanje relevantne z vidika njihove državljanske identitete.

Mediji v veliki meri oblikujejo kulturo družbe, vse tisto, kar iz skupine ljudi naredi skupnost. To so temeljne informacije o sebi in okolju ter hierarhija vrednot, ki velja v tej družbi.

Evropska študija o kazalnikih medijskega pluralizma
V nadaljevanju želim predstaviti študijo Neodvisna raziskava o kazalnikih medijskega pluralizma v državah članicah – pristop z vidika tveganj,[2] ki so jo po naročilu Evropske komisije izvedli Katoliška univerza Leuven, Joenkoeping International Business School, Central European University in belgijska podružnica revizorske hiše Ernst & Young. Menim, da njihov model ugotavljanja stopnje medijskega pluralizma v posamezni državi lahko veliko prispeva k našemu pogovoru o zagotavljanju javnega interesa v medijih. Vredno ga je upoštevati ne le zato, ker je temeljit, ampak tudi zato, ker je skladen z evropskim pravnim redom, kar ne moremo vedno trditi za naše sedanje rešitve.

Predno se posvetimo študiji, še ena opomba. Ključni korak, ki ga je potrebno storiti pred uporabo te metodologije, je določitev ciljev medijske politike. Neodvisna raziskava nam lahko pomaga razumeti, kateri so možni cilji, kateri cilji so relevantni v našem primeru in kako je mogoče meriti napredek na poti njihovega uresničevanja. Ne more pa namesto nas odločiti, kateri naj bodo cilji medijske politike in kako jih bomo dosegali.

Omenjena študija k problemu pristopa z vidika tveganja in obsega njegovo zaznavanje, ovrednotenje in obvladovanje (risk management). Začne z analizo medijskega pluralizma s pravnega, sociodemografskega in gospodarskega vidika. V naslednjem koraku za vsako področje določi nevtralne in merljive kazalnike. Jedro analize je v ugotavljanju stopnje tveganja za medijski pluralizem glede vsakega posameznega kazalnika. Izsledki so podlaga za izvajanje ukrepov medijske politike, s ciljem krepitve javnega interesa v medijih.

Vseh kazalnikov je 166, zato na tem mestu celostna predstavitev ne pride v poštev, kaj šele diskusija. Osredotočiti se želim na tiste, ki se mi zdijo še posebej relevantni z vidika lokalnih in regionalnih radijskih postaj. Le-te predstavljajo pomemben del medijske krajine in imajo nesporen pomen za slovensko družbo. Zakonodaja pozna dva tipa takih postaj: komercialne programe in programe posebnega pomena. Vprašanje je torej, kako definirati in predvsem kako meriti javni interes v primeru teh medijev. Nujno pri tem je, da je merilni inštrument nevtralen in predmet merjenja stvaren, faktičen, neodvisen od mnenj in občutkov merilca torej. Omenjena študija vprašanje obravnava s treh vidikov: pravnega, socio-demografskega in gospodarskega.

Pravni vidik
Pravni vidik vključuje tako zakone in predpise kot samoregulativne in soregulativne mehanizme. Pozoren je na obstoj in učinkovitost pravnih mehanizmov za zaščito svobode govora. S tem so povezane zaščita novinarskega delovanja, uredniška neodvisnost in družbena zaščita novinarjev. Pozornost posveča tudi obstoju, sestavi in delovanju neodvisnih regulatornih organov. Končno je za pluralizem v medijih pomembna medijska pismenost, brez katere državljani ostanejo medijsko osiromašeni.

Sociodemografski vidik
Sociodemografski indikatorji so združeni v podobne skupine kot pravni indikatorji. Kar zadeva pluralizem tipov in žanrov, dokument ugotavlja, da so komercialni mediji praviloma korak pred javnimi mediji, ko gre za uvajanje in rabo novih medijskih tehnologij, storitev in vsebin. Drugi vidik zadeva interaktivne medije in storitve, kjer poudarja pomen povratne informacije pri zagotavljanju odzivnosti medijev za mnenja in pobude državljanov.

Politični pluralizem zadeva pošteno zastopanje in izražanje pogledov, mnenj, zamisli in interesov raznih političnih in idejnih družbenih skupin v medijih. Definicija torej vključuje po eni strani družbene skupine, po drugi strani pa ideje, mnenja in stališča. Uveljavljena je delitev na notranji (ideje) in zunanji (lastništvo in nadzor) pluralizem ter na politični pluralizem avditorija, to je pripravljenost, iniciativnost in zmožnost državljanov za kritično rabo medijev.

Kulturni pluralizem zadeva pošteno in raznoliko zastopanje in izražanje različnih kulturnih in družbenih skupin. Pluralizem v tem kontekstu pomeni predvsem odnose in vzajemno vplivanje med različnimi kulturami, ne pa ohranjanje ločenih in specifičnih manjšinskih kultur. Nadaljnja diskusija kulturnega pluralizma je razdeljena na šest področij: medijske vsebine in storitve, zaposleni in ustvarjalci, javni servis (javne radiotelevizije), manjšinski in skupnostni mediji, raba vsebin in storitev, zamenljivost (substitutability) in medsebojno dopolnjevanje (complementarity) kazalnikov.

Zemljepisni pluralizem zadeva pošteno in raznoliko zastopanost in izražanje krajevnih in pokrajinskih skupnosti in interesov v medijih. Tu so mišljeni: pluralizem tematik in glasov, socializacija preko številnih oblik dostopa do medijev in udeležbe, možnost izbire med različnimi oblikami interakcije, zastopanost različnih vrednot, pogledov in vlog, po katerih je mogoče prepoznati omenjen skupnosti.

Ta vidik pluralizma je mogoče opredeliti skozi prostorsko (produkcija in distribucija v mejah skupnosti) ali skozi družbeno dimenzijo (vsebine in storitve za posebne potrebe in interese omenjenih skupnosti). Nadaljnja diskusija zemljepisnega pluralizma je organizirana po naslednjih področjih: mesto lokalnih in regionalnih medijev v nacionalnem medijskem sistemu, strukture lokalnih in regionalnih medijev, raba lokalnih in regionalnih medijev, zastopanost lokalnih in regionalnih skupnosti, javna služba.

Gospodarski vidik
Tu gre predvsem za število podjetij, stopnjo konku¬renčnosti, razpoložljive finančne podpore, deleži financiranja, ki ga pridobijo vodilna podjetja, deleži avditorija, ki ga obvladujejo vodilna podjetja za ustvarjanje, distribucijo in rabo vsebin.

Pri pluralizmu lastništva in nadzora mislimo na stopnjo konkurence znotraj medijev, ki lahko neposredno vpliva na uredniško neodvisnost, vodi k ustvarjanju ozkih grl na področju distribucije in povzroča težave pri interoperabilnosti.

Z vidika pluralizma medijskih tipov in žanrov je pomembna (ne)zmožnost trga, da omogoči in podpira različne tipe medijev, zaradi česar je določenih tipov bodisi preveč ali premalo. Podobno velja za medijske žanre in funkcije.

Politični pluralizem se kaže v enosmerni odvisnosti medijev od ene politične skupine, nezadostni zastopanosti določenih političnih in idejnih skupin ter v nezadostni zastopanosti manjšin, ki imajo določene politične interese.

Kulturni pluralizem ogrožajo nezadostna zastopanost določenih kulturnih, verskih, jezikovnih in narodnih skupin, pri čemer je treba upoštevati tudi demografske skupine in invalide. Druga grožnja zadeva nacionalno kulturno identiteto, kjer gre predvsem za izvor produkcije.

Zemljepisni pluralizem zadeva zemljepisna področja in krajevne skupnosti.

Vloga lokalnih in regionalnih medijih pri zagotavljanju pluralizma
V nadaljevanju bom predstavil prvi poskus evidentiranja tveganj za pluralnost medijev z zornega kota lokalnih in regionalnih radijskih programov na osnovi kazalnikov, ki jih je pripravila omenjena študija Evropske komisije.

Na področju lastništva in nadzora (upravljanja) omenjenih medijev so za slovenske razmere relevantna naslednja tveganja:
  • Visoka stopnja lastniške koncentracije na področju radija,
  • Visoka stopnja lastniške koncentracije na področju ponudbe internetnih vsebin,
  • Visoka stopnja koncentracije navzkrižnega lastništva,
  • Visoka stopnja navpične koncentracije,
  • Pomanjkljiva preglednost (transparentnost) lastniških struktur.
Na področju tipov in žanrov so pomembni naslednji vidiki:
  • Pomanjkljiva zastopanost oziroma prevlada določenih tipov in žanrov,
  • Nezadostni tržni viri za obstoj raznovrstnih medijev (celoten razpon),
  • Nezadostni viri za podporo medijem, ki izvajajo javno službo,
  • Nezadostna dejavnost javnih medijev v novih medijih,
  • Premajhna pozornost do udeležbe (participacije) javnosti.
Na področju političnega pluralizma so pomembni vidiki:
  • Politična enostranskost v medijih,
  • Politična enostranskost (neuravnoteženost) v času volilnih kampanj,
  • Nezadostna uredniška neodvisnost,
  • Nezadostna dejavnost in politični vpliv državljanov v internetnih medijih.
Na področju kulturnega pluralizma je potrebno biti pozoren na naslednja tveganja:
  • Nezadostna zastopanost narodne kulture v medijih,
  • Premajhen delež del neodvisnih producentov,
  • Premajhen delež lastne produkcije,
  • Nezadostna zastopanost različnih kulturnih in družbenih skupin v prevladujočih (večinskih) medijih, tako z vidika vsebin kot storitev,
  • Nezadostna zastopanost različnih kulturnih in družbenih skupin v javnih medijih,
  • Nezadosten sistem manjšinskih in skupnostnih medijev,
  • Nezadostna zastopanost različnih kulturnih in družbenih skupin med zaposlenimi v medijih.
Z vidika zemljepisnega pluralizma je potrebno upoštevati naslednja tveganja:
  • Visoka centralizacija nacionalnega medijskega sistema,
  • Nezadovoljiv sistem regionalnih in lokalnih medijev,
  • Nezadostna zastopanost regionalnih in lokalnih skupnosti v medijskih vsebinah in storitvah,
  • Nezadostna zastopanost regionalnih in lokalnih skupnosti med zaposlenimi v medijskem sektorju,
  • Omejeno število virov informacij za lokalne zadeve,
  • Pomanjkljiv dostop do medijev in distribucijskih sistemov na osnovi zemljepisnih dejavnikov.


Vse našteto dejansko ni nič novega. Omenjeni vidiki so bili v taki ali drugačni obliki upoštevani pri oblikovanju in izvajanju politike javnega interesa v medijih. Bistvena novost je v pristopu k problematiki in njihovem merjenju.

Omenjeno je že bilo, da so avtorji poročila in predlaganega modela uporabili pristop obvladovanja tveganja. Analiza stanja vsebuje kazalnike, ki naj bodo specifični, merljivi, dosegljivi in usmerjeni v rezultate. Tak pristop privede k jasni, nevtralni, na podlagi merljivih kazalnikov narejeni analizi medijskega sistema, ki pokaže tudi šibke točke. Ker so kazalniki jasno definirani in operacionalizirani (merljivi), je s tem hkrati nakazana pot k odpravi šibkosti.

Ponazoritev na primeru severne Primorske
Za ponazoritev – temeljita obravnava bi presegala okvirje tega članka – predlagam hipotetični scenarij medijev v severni Primorski, v zgornji Soški dolini. Agencija za pošto in elektronske komunikacije (Apek) navaja,[3] da na tem področju poleg javne radiotelevizije delujejo naslednji radijski programi:
  • programi posebnega pomena zasebnih izdajateljev: Radio Odmev, Radio Robin in Alpski val,
  • komercialna programa, ki izvorno delujeta na območju osrednje Slovenije (Radio Hit) oz. tudi Štajerske (Radio Center), z v zadnjih letih pridobljenimi območji pokrivanja pa kažeta težnjo k naslavljanju širše publike,
  • nepridobitni program Radio Ognjišče,
  • programska mreža Radio 1.
Zemljevidi, objavljen v istem dokumentu,[4] pokažejo, da v zgornji Soški dolini deluje samo en lokalni oziroma regionalni program in en nepridobitni program. Pri analizi je potrebno upoštevati tudi, da gre za:
  • demografsko ogroženo področje,
  • obmejno področje, ki je pod močnim medijskim pritiskom iz sosednje države,
  • ponudnike, ki dosežejo slovensko manjšino ob meji s sosednjo državo.
Že zgolj na osnovi Apekove tabele lahko naštejmo vrsto tveganj za pluralnost medijev na tem področju:[5]
  • Visoka lastniška koncentracija na področju radia
  • Pomanjkljiva zastopanost oziroma prevlada določenih tipov in žanrov
  • Nezadostni tržni viri za obstoj celotnega razpona medijev
  • Premajhna pozornost do udeležbe (participacije) javnosti
  • Premajhen delež lastne produkcije
  • Nezadostna zastopanost različnih kulturnih in družbenih skupin v prevladujočih (večinskih) medijih, tako z vidika vsebin kot storitev
  • Nezadosten sistem manjšinskih in skupnostnih medijev
  • Visoka centralizacija nacionalnega medijskega sistema
  • Nezadovoljiv sistem regionalnih in lokalnih medijev
  • Nezadostna zastopanost regionalnih in lokalnih skupnosti v medijskih vsebinah in storitvah
  • Nezadostna zastopanost regionalnih in lokalnih skupnosti med zaposlenimi v medijskem sektorju
  • Omejeno število virov informacij za lokalne zadeve
  • Pomanjkljiv dostop do medijev in distribucijskih sistemov na osnovi zemljepisnih dejavnikov
Za ilustracijo poglejmo, kateri so kazalniki za ugotavljanje lastniške koncentracije:
  • Dejanska lastniška koncentracija (horizontalna)
  • Koncentracija avditorija
  • Regulatorne varovalke proti visoki koncentraciji lastništva in/ oziroma nadzora nad mediji (horizontalna koncentracija)
Kako je mogoče meriti omenjene kazalnike? Podatke o lastniških deležih pri izdajateljih radijskih programov je mogoče pridobiti iz javnih virov, tako komercialnih kot upravnih (Apek, Ministrstvo za kulturo). V primeru severne Primorske je na primer relevantno dejstvo, da imata dva programa istega lastnika.[6]

Podatke o koncentraciji avditorija je mogoče pridobiti iz javnih dostopnih virov, ki merijo poslušanost radijskih programov (Nacionalna raziskava branosti NRB, Mediapool in podobne raziskave); relevantne podatke imata tudi Radiotelevizija Slovenija in Statistični urad Republike Slovenije.[7] Za naše področje je relevanten podatek, da imata Radio Odmev in Radio Alpski val skupaj dnevno 17.000 poslušalcev.[8] Radio Robin v Novi Gorici ima po podatkih Statističnega urada 9.000 poslušalcev,[9] po podatkih NRB za leto 2005 pa 7.000.[10]

Regulatorni dokumenti so dostopni iz javnih virov pristojnih organov (Državni zbor, Ministrstvo za kulturo, Svet za radiodifuzijo - SRDF, Apek in podobno). Pomembna v tem kontekstu so tudi poročila uradnih organov, iz katerih je mogoče razbrati, kako je z izvajanjem zakonov in predpisov. Znano je, da je izvajanje zakonskih predpisov glede lastniške in upravljalske koncentracije pomanjkljivo.

Od politizacije k nevtralnim inštrumentom merjenja
Na podoben način bi lahko razdelali preostala tveganja in kazalnike. Prednost takega pristopa vidim v tem, da je nevtralen in merljiv. To omogoči vsem vpletenim, tako državnim organom kot medijskim organizacijam, civilnodružbenim skupinam in državljanom, da se v največji možni meri izognejo politikanstvu in sklepanju kupčij za zaprtimi vrati ministrstev.

Ta pristop hkrati okrepi tisti pristni politični proces, ki je nujno potreben, da kot politična in kulturna skupnost pridemo do večje jasnosti glede ciljev medijske politike. Če sprejmemo predstavljeni model (takšen, kot je, ali z dopolnitvami), se bomo državljani in civilnodružbene organizacije posvetili razmisleku o smiselnosti in prioritetah naštetih ciljev. Medijske organizacije se bodo lahko osredotočile na vprašanja, koliko dejansko prispevajo k pluralnosti. Regulatorni organi in državne inštitucije pa bodo na pregleden način izvajale politiko javnega interesa v medijih, kar bo pomembno okrepilo njihov ugled in učinkovitost. Spodbuditi in podpreti je potrebno samoregulacijske in soregulacijske mehanizme organizacij in združenj s področja medijev, ki so najbolj primerni načini za urejanje odnosov v pluralni, demokratični družbi. Upoštevati moramo glas državljanov, akademskih in profesionalnih organizacij.

Problem pretekle prakse sofinanciranja medijskih vsebin, ki ga je izvajalo Ministrstvo za kulturo, je namreč ravno v tem, da je bilo veliko prepuščeno subjektivni oceni članov komisije. Ravno tega pa pri ocenjevanju medijskih vsebin ne bi smelo biti, namreč, da bi člani komisije, ki jo imenuje izvršna oblast, na osnovi osebnih mnenj in celo okusa odločali o tem, kateri mediji bodo dobili javni denar in kateri ne. Problem ni v tem, ker bi bilo njihovo mnenje napačno ali okus slab, ampak v arbitrarnosti takega procesa. Svoboda govora in tiska je po definiciji nezdružljiva s posegi oblasti v vsebino govora (izražanja). Če pa oblast že poseže na to področje, mora to storiti na osnovi jasnih, nevtralnih in merljivih kazalnikov.

1 Člani strokovne komisiji v tem mandatu so bili dr. Suzana Žilič-Fišer (predsednica), mag. Andrej Aplenc, dr. Peter Lah, mag. Danica Ozvaldič in dr. Matevž Tomšič, ki ga je pozneje zamenjal dr. Borut Rončević.
2 Independent Study on Indicators for Media Pluralism in the Member States - Towards a Risk-Based Approach. Dostopno na: ec.europa.eu/information_society/media_taskforce/doc/pluralism/study/final_report_09.pdf. Zajeto 26. 10. 2009.
3 Predlog “Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov v Republiki Sloveniji”. Dostopno na www.apek.si. Zajeto 27. oktobra 2009.
4 Slike 2, 11 in 12, prav tam.
5 Tu je predstavljen samo ozek izbor groženj, ki so še posebej izrazita v primeru severne Primorske.
6 V izogib morebitnim nesporazumom je potrebno poudariti, da tovrstna koncentracija ni nujno slaba. Obstajajo legitimni in razumni razlogi, da se več radijskih postaj medsebojno lastniško ali upravljalsko poveže.
7 Podatki za leto 2007. Glej www.stat.si/letopis/2008/08_08/08-17-08.htm. Zajeto 26. oktobra 2009.
8 Vir:Alpski val, glej www.alpskival.net/11/o/2039. Zajeto 26. oktobra 2009.
9 Podatka Alpskega vala in Statističnega urada nista primerljiva. Po metodologiji Statističnega urada imata Radio Odmev in Radio Alpski val skupaj 12.000 poslušalcev.
10 “Analiza stanja medijskega pluralizma v Republiki Sloveniji v letu 2007 na področju slovenskih tiskanih, elektronskih in televizijskih medijev.” Vir: www.mk.gov.si. Zajeto 26. oktobra 2009. Isti vir ocenjuje velikost avditorija Alpskega vala in Odmeva na 15.000.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
zakon o medijih
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mediji za državljane – Priporočila
Brankica Petković, Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin
Sporna določila o financiranju programskih vsebin
Predlog amandmajev Mirovnega inštituta na člene o proračunskih sredstvih za medije
Predlog Mirovnega inštituta za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Renata Šribar
Predlog Renate Šribar in koordinacije nevladnih organizacij za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Jurij Žurej
Reguliranje medijskih vsebin za odrasle
Jernej Rovšek
Kaj je na medijskem področju mogoče urejati z zakonom?
Marta Gregorčič
Novi zakon o medijih: žrtve o žrtvah
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Aleš Gaube
Umakniti slab predlog zakona o medijih
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
evropsko medijsko pravo
Medijska preža
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
evropska unija
Medijska preža
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Tanja Petrović
Tako evropsko
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko komisijo zanima neodvisnost regulatorjev medijev
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Mojca Planšak
Zagovorništvo javnega interesa in pravic manjšin v medijih
Admir Baltić
Mediji in manjšine v Sloveniji in Veliki Britaniji
Janja Rošer
Prostovoljci ustvarjajo manjšinski radio
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Mihela Zupančič
Kako bo o Evropski uniji poročala STA?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Neva Nahtigal
Novinarski kažipot po labirintih Evropske unije
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Mojca Pajnik
Evropska unija, volitve in mediji
Mojca Širok
En sam novinarski sindikat
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Peter Preston
Budnost za skupno stvar
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Evroza
Novinarski večeri
18.12.1997
John Palmer, Edvard Žitnik
Evropa v novinarskih srcih
Omizja
03.03.2006
Rastko Močnik, Renata Jambrešič Kirin, Bojan Baskar, Marta Gregorčič, Boris Vezjak, Mitja Velikonja
Evroza - Kritika novega evrocentrizma
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev