Ta članek je povzetek regionalnega pregleda, ki temelji na raziskovalnih poročilih, pripravljenih v drugi polovici leta 2007 za Mrežo za profesionalizacijo medijev v jugovzhodni Evropi (SEENPM), in sicer v Albaniji, Bosni in Hercegovini, Bolgariji, na Hrvaškem, Madžarskem, v Moldaviji, Črni gori, Romuniji, Srbiji in Sloveniji. Celoten regionalni pregled in nacionalna poročila so dostopni na spletni strani moldavskega Centra za neodvisno novinarstvo (www.ijc.md).

Poglobljeni vpogledi v delovne odnose v posamezni sferi lahko zagotovijo dragocena izhodišča za presojo splošnega stanja na trgu delovne sile in za nujne prilagoditve javnih politik, ki zadevajo vse nas. Tehtnost vprašanj, ki jih je obravnavala raziskava SEENPM, je še večja, ker se je ta raziskava posvetila »četrti veji oblasti«, kot se pogosto označuje medije – zaradi njihovega vpliva, moči in družbene vloge. Strokovnjaki ugotavljajo, da »v tako občutljivi dejavnosti, kot je novinarstvo, prav stabilnost delovnih odnosov, skupaj s povezano ekonomsko stabilnostjo, lahko znatno prispeva k učinkovitosti neodvisnosti in avtonomije v opravljanju poklica«. Poročevalci v tej študiji potrjujejo, da bolj ko je položaj novinarjev kot delavcev prekaren, manj je možnosti, da se bodo uprli pritiskom in branili etične kodekse, svobodo informiranja, pravico javnosti do obveščenosti in druge pogoje, da bi mediji in novinarji izpolnjevali vlogo, ki jim je pripisana v demokratičnih družbah.

S tem ko gredo trgi dela in ekonomije nasploh skozi globoke strukturne spremembe, se stabilnost in varnost delovnih odnosov bistveno zmanjšujeta. Očitno zasledovanje fleksibilnosti delovnih odnosov in prehod k novim oblikam organizacije dela, zmanjševanje obsega, outsourcing in praksa najemanja podizvajalcev soočajo posamezne delavce z višjimi stopnjami socialnih in ekonomskih tveganj, ki jih še zaostruje dejstvo, da zakonski okviri niso šli v korak z evolucijo trgov dela in ne zagotavljajo zadostnega socialnega varstva.

Na področju regulacije se diskusija osredotoča na razliko med »tipično« in »netipično« zaposlitvijo, kar je posledica dezintegracije standardnega zaposlitvenega razmerja. Fenomen, ki je deležen vse večje pozornosti in teže v diskusijah o javnih politikah, so »ekonomsko odvisni delavci«, kar zajema »oblike zaposlitve, ki združujejo poteze podrejene zaposlitve in samozaposlitve«. Take oblike postajajo zelo razširjene, toda zakonski okviri tipično temeljijo na binarni razdelitvi na dve tradicionalni kategoriji, ki »ne zadošča več za ponazoritev ekonomske in socialne realnosti dela«.

Mediji so kot del kulturne industrije v ospredju nakazanih družbeno-ekonomskih sprememb, kar resno vpliva na kakovost storitev, ki jih opravljajo za javnost. Večina sodelujočih v globalni raziskavi o delu v medijski industriji je poročala, da se je v zadnjih petih letih v njihovi državi zaposlovanje spremenilo, in da so glavni trendi proti kolektivnemu dogovarjanju ter v smeri deregulacije in individualnih pogajanj oziroma pogodb. Novinarske organizacije tudi poročajo, da se je povprečno plačilo novinarjev v istem obdobju znižalo ali znatno znižalo. Sodelujoči v raziskavi so nakazali nekaj učinkov teh sprememb na kakovost uredniških vsebin: negotovost zaposlitev vodi v plaho poročanje, spremembe v zaposlovanju narekujejo upad kritičnega in preiskovalnega novinarstva, medije si podrejajo oglaševalci in vlade, nizke plače pa vodijo v upad etičnega poročanja.

Na globalni ravni je po podatkih Mednarodne zveze novinarjev že skoraj tretjina novinarjev t. i. atipičnih delavcev . Vse več je »navideznih« in »prisilnih« svobodnjakov, delež »pravih« svobodnjakov med tistimi novinarji, ki delajo zunaj tradicionalnih delovnih razmerij (in s tem delovnega prava), pa se zmanjšuje; hkrati je položaj svobodnjakov v primerjavi z redno zaposlenimi novinarji praviloma veliko šibkejši. Nove (in v številnih primerih nelegalne) oblike organizacije dela zmanjšujejo tudi pogajalsko moč redno zaposlenih in poslabšujejo položaj vseh novinarjev. Raziskava SEENPM pritrjuje svarilom prejšnjih vpogledov v delovne odnose v medijih: da ima javnost veliko razlogov za zaskrbljenost glede razmer, v katerih se opravlja novinarsko delo, in posledično glede kakovosti informiranja.

Delovni odnosi v medijih so praviloma netransparentni in slabo raziskani, po vsej regiji pa obstaja jasna povezava z glavnimi trendi v medijih drugod po Evropi: zaposlitve so vse bolj prekarne in obstajajo veliki problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev ter drugih medijskih delavcev.

Pravni okviri se vrtijo okrog tradicionalnih kategorij, ki so bile resno postavljene pod vprašaj, obstaja tudi velik razkorak med pravno teorijo in dejansko prakso, ki je pripisan predvsem neučinkovitemu nadzoru nad izvajanjem zakonodaje in dolgotrajnim sodnim procesom, pa tudi šibkosti sindikatov, nizki stopnji solidarnosti in zelo nizki zavesti o pravicah med medijskimi delavci. Socialni dialog je zelo omejen, kolektivne pogodbe v medijskem sektorju pa so redkost. Veliko delodajalcev ima zelo negativen odnos do sindikalizma in kljub zakonskim zagotovilom pravice do združevanja se novinarji bojijo zasnovati sindikate ali se jim pridružiti, kar so posebej poudarili v Romuniji in Srbiji. Eden od medijskih lastnikov »je jasno povedal, da bo vsak, ki bo poskušal oblikovati sindikat, odpuščen«. V nekaterih primerih je kot poseben problem za sindikate in posameznike, ki si prizadevajo za zaščito pravic delavcev, navedeno pomanjkanje transparentnosti medijskega lastništva.

V vseh državah v regiji so temeljne pravice iz dela zapisane v ustavi, začenši s pravico do dela in do svobode združevanja v sindikatih, v nekaterih primerih tudi z izrecno ustavno pravico do stavke. Posebna regulacija delovnih odnosov je vsebovana v splošnih delovnih zakonikih, ki se nanašajo na vse delodajalce in delavce. Ni posebnih regulacij delovnih odnosov v medijih, z izjemo nekaterih določil medijske zakonodaje, ki bolj ali manj neposredno vplivajo na položaj novinarjev kot delavcev. Glede na naravo novinarskega dela in vse bolj prekarne delovne odnose dodatno pomembno zakonodajo vsebujejo, na primer, zakoni o avtorski pravici in obligacijski zakoniki, pa tudi posebna zakonodaja o davkih.

Vsi raziskovalci opažajo, da je uveljavljanje pravnih okvirov v praksi močno problematično in povezano s širšim političnim in ekonomskih okvirom, ki ga zaznamuje tranzicija po padcu komunizma, v nekaterih državah pridruževanje EU, povojne in druge izredne razmere. Trgi v regiji ponujajo »bistveno različne razmere za delovanje medijev«, toda večina teh trgov je »majhna in fragmentirana, z velikim številom medijev, posebej radiodifuznih, ali pa obstajajo paralelni trgi, razdeljeni glede na jezik. Še ena skupna lastnost teh trgov je tesna povezanost med največjimi in najbolj vplivnimi mediji na eni strani ter lokalnimi lastniki kapitala in političnimi strankami na drugi«. Obilje medijev v opazovanih državah ne bi moglo obstajati, če ne bi bilo resnega krčenja stroškov v produkcijskem procesu. Splošna praksa medijskih lastnikov/delodajalcev, o kateri poročajo v tej študiji, je izogibanje plačevanju davkov.

Kršitve zakonodaje v pogodbenih praksah so v vsej regiji akuten problem, toda primeri, ko gredo novinarji na sodišča, da bi rešili delovne spore, so redki, čeprav večinoma uspešni. Hrvaški novinarski sindikat, na primer, je dobil več kot 95 odstotkov primerov. Nekatera poročila navajajo, da se novinarji bojijo izgube službe, če bi šli na sodišča, poudarjajo tudi neučinkovitost sodišč in drugih državnih institucij, posebej delovne inšpekcije.

V večini držav jugovzhodne Evrope se zdi, da je malo tistih, ki bi jih lahko imeli za svobodnjake v smislu proste izbire in odločitve za delo za več medijev, toda veliko novinarjev dela brez zaposlitvenih ali kakršnih koli drugih pogodb. Pogodbe se tudi množično sklepajo za določen čas, z omejitvami, ki jih določa zakonodaja, obdobja pa so lahko kratka celo samo en mesec, kar vzbuja resne skrbi o profesionalni svobodi novinarjev. V Moldaviji je pogodbe za nedoločen čas sklenila manj kot polovica sodelujočih v raziskavi.

V Srbiji raziskovalca opažata, da so kršitve zakonodaje zelo pogoste: »Razlogi so v pogledu, da so interesi lastnikov, političnih strank in gospodarskih skupin pomembnejši kot resnica v poročanju. Poleg tega uresničevanje zakonodaje ovirajo pomanjkanje transparentnosti medijskega lastništva ter nezainteresiranost in neučinkovitost pravosodja pri preganjanju tistih, ki kršijo zakon in temeljne principe novinarskega poklica.« Več kot četrtina sodelujočih v raziskavi v Srbiji nima nikakršnih pogodb, plačila so običajno izvedena na račun nekoga drugega ali v gotovini. Kadar pogodbe o zaposlitvi obstajajo, so pogosto sklenjene za minimalno plačo in ni nobenih formalnih dogovorov za preostanek novinarskega plačila, ki je večinoma izplačan v gotovini. Taka praksa je očitno zelo razširjena tudi v Bosni in Hercegovini in Črni gori.

V Albaniji novinarski sindikat ocenjuje, da kar 95 odstotkov novinarjev in drugih medijskih delavcev nima pogodbe in/ali ustreznega zdravstvenega in socialnega varstva. Samo devet od 72 sodelujočih v raziskavi je podpisalo pogodbo za trenutno zaposlitev, 58 jih je navedlo, da ne uživajo nikakršnega socialnega varstva. V Bosni in Hercegovini je skoraj 58 odstotkov novinarjev, ki so sodelovali v študiji leta 2002, delalo brez pogodbe. V študiji SEENPM je zakonska norma, ki zahteva pisno pogodbo, kršena za četrtino sodelujočih v Moldaviji. V nasprotju s tem bolgarska raziskava opaža, da je zaradi sofisticiranega sistema checks and balances »delo za medije brez pogodbe nekaj, kar preprosto ne more obstajati«. Med sodelujočimi ni niti enega samega takega primera. Po drugi strani pa je praksa »mešanih pogodb« (kombiniranja pogodb o zaposlitvi in manj obdavčenih pogodb civilnega prava) »dobila ogromne dimenzije in dramatično povečuje obseg prikrite ekonomije«. V Romuniji, Sloveniji in nekaterih drugih državah so v ta namen zlorabljene avtorske pogodbe.

V luči družbene vloge poklica in pomena novinarske neodvisnosti je zelo zaskrbljujoča slaba zaščita novinarjev pred izgubo dela, ki jo je navedlo več poročevalcev, poleg tega skoraj vsi poročajo o problemu nepreciznih delovnih pogodb, posebej ko gre za opise del in nalog. To ustvarja potencial, da se novinarjem nalaga delo, o katerem se niso sporazumeli, in kar je posebej skrb zbujajoče: za sankcioniranje in discipliniranje. V Romuniji nekateri delodajalci pogojujejo novinarsko zaposlitev s sponzorstvi in prihodki od oglaševanja, za katere so zadolženi novinarji sami, čeprav tega ni v njihovih pogodbah.

Tisti brez pogodbe ali s pogodbami civilnega prava so ves čas soočeni z možnostjo nenadne izgube prihodkov. Kot je dejal eden od sodelujočih na Madžarskem, je »možnost odpustitve kot Damoklejev meč«. Celo novinarji, ki so redno zaposleni, se v številnih primerih ne čutijo varne pred neutemeljenimi odpusti. V Srbiji 60 odstotkov sodelujočih ne verjame, da jih pogodba o zaposlitvi ščiti pred odpustom ali sankcioniranjem, v Makedoniji in BiH je v zvezi s tem dala pozitiven odgovor samo tretjina sodelujočih. Obstoječa zakonodaja v BiH poleg tega »vsebuje preveč splošno ubeseditev, ki v praksi vodi v težave«. Široka formulacija, da so prekinitve zaposlitve dopustne, »če obstajajo upravičeni ekonomski, tehnični ali organizacijski razlogi«, je lahko in po poročanju tudi je zlorabljena za uresničevanje delodajalčevih arbitrarnih odločitev. Študija v BiH je pokazala, da nizka kakovost delovnih pogodb predstavlja enega glavnih problemov v delovnih odnosih v medijih. Podobno opažanje prihaja iz Albanije, kjer celo tistih nekaj novinarjev, ki imajo pogodbe, meni, da jim ne zagotavljajo nikakršne dejanske zaščite pred sankcijami ali odstranitvijo z delovnega mesta.

Najbolj pogoste kršitve pravil se pojavljajo v povezavi s trajanjem delovnega časa in pravico do počitka oziroma prostega časa. Kljub zakonskim omejitvam (praviloma na osem ur) lahko delovni dnevi redno trajajo 12, v nekaterih primerih tudi 14 ur, vikendi pa so splošno sprejeti kot običajni delovni dnevi. Zakonski standardi v zvezi z dodatnim plačilom za delo prek delovnega časa so v splošnem ignorirani, novinarji pa prekomernega delovnega časa večinoma sploh ne zaznavajo kot kršitev njihovih pravic, ampak kot nujnost za opravljanje tega dela. Predstavnik romunske komercialne televizije, kjer novinarji delajo med 12 in 14 ur na dan in tudi ponoči, je povedal, da jim »kot kompenzacijo dovoli, da imajo vsaka dva ali tri tedne prost dan ali dva, da plačajo račune in izpolnijo druge obveznosti, ki jih je mogoče opraviti le v normalnih delovnih urah«.

Medtem ko so novinarske plače praviloma nad povprečnimi plačami v posamezni državi, velika večina vseh sodelujočih v raziskavi navaja, da niso zadostno nagrajeni za svoje delo. V Moldaviji je kar 88 odstotkov sodelujočih v raziskavi navedlo, da plačilo ne ustreza opravljenemu delu. V več državah prihaja do pogostih zamud pri izplačevanju plač, včasih tudi po več mesecev, sploh v Albaniji in Srbiji, zadrževanje plačila pa je bilo navedeno kot mehanizem za sankcioniranje. Študija po vsej regiji potrjuje tudi obstoj znatnih razkorakov v plačilu redno zaposlenih in svobodnih novinarjev.

V Sloveniji je ob spremembah davčne zakonodaje postalo očitno, da je pojav navideznega in prisilnega svobodnjaštva množičen, davčna in delovna inšpekcija pa ne zagotavljata učinkovitega nadzora nad uveljavljanjem zakonov. Po ocenah sta približno dve tretjini svobodnjakov v ta status prisiljeni, največji kršitelj izrecne prepovedi sklepanja civilnih pogodb, ko obstajajo elementi delovnega razmerja, pa je javna radiotelevizija.

V BiH je 30 odstotkov sodelujočih v raziskavi delalo zunaj rednih delovnih razmerij, predstavnik sindikata pa je ocenil, da je delež svobodnjakov še precej višji, morda okoli 50 odstotkov. Nasploh se svobodnjaki »soočajo s kršitvami praktično vseh pravic delavcev«, pritiski na novinarje, naj delajo kot svobodnjaki, čeprav opravljajo delo kot redno zaposleni, pa je »razširjena strategija delodajalcev, da se izogibajo plačevanju socialnih prispevkov«. Trend prenosa večine dela na svobodnjake so opazili tudi v Makedoniji in večina intervjuvancev, ki niso redno zaposleni, gleda nase kot na zaposlene. Medtem ko imajo delavci enake zadolžitve kot redno zaposleni, jim delodajalci ne plačujejo prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, nimajo niti pravice do plačanega dopusta. O enaki situaciji poročajo iz Srbije, kjer skoraj 60 odstotkov članov enega in 40 odstotkov članov drugega sindikata ni redno zaposlenih. Na Madžarskem je že prej opravljena študija pokazala, da se je med letoma 1992 in 2000 število redno zaposlenih novinarjev vsako leto zmanjšalo; trenutno je delež svobodnjakov ocenjen na tretjino vseh novinarjev.

Posebej ranljiva skupina v vseh državah so mladi novinarji in novinarke, ki običajno sodijo v kategorijo atipičnih delavcev. Raziskovalci poročajo, da so pogosto izkoriščani, premalo plačani, delajo veliko število ur in so podvrženi stalnemu podaljševanju atipičnega delovnega statusa. V Bolgariji in Romuniji veliko dela opravijo študenti, ki delajo tudi po več mesecev brez plačila, v upanju, da bodo nekoč z medijem sklenili nekakšno pogodbo. V črnogorskih zasebnih medijih je poseben problem odnos do tistih na usposabljanju, s katerimi delodajalci sklenejo pogodbe za določen čas. Večinoma gre za »mlade in neizkušene posameznike, z izobrazbo ali brez nje, ki sprejemajo slabe pogoje, da bi se preizkusili v medijskih službah in pridobili nekaj izkušenj«. Delodajalci jih pogosto »tudi po več mesecev obravnavajo skoraj kot sužnje«, ko njihovo nezadovoljstvo eskalira, pa jih kratko malo nadomestijo »z novo, svežo delovno silo, s katero bodo ravnali na povsem enak način«.

V splošnem se zdi, da je spoštovanje pravic novinarjev kot delavcev boljše v javnih kot v zasebnih medijih, kar pa še zdaleč ne pomeni, da se kršitve ne pojavljajo tudi v javnih medijih, v nekaterih državah množično. Poleg tega je v teh medijih praviloma več možnosti za politične pritiske.

Profesionalna in socialna negotovost novinarjev omogoča uveljavljanje cenzure in vzpodbuja samocenzuro. Albanska raziskovalka povzema, da je »v ozračju negotovosti težko pričakovati od novinarjev kaj drugega kot poslušnost ekonomskim in političnim interesom lastnikov«. V Črni gori novinarji nenehno občutijo negotovost svoje situacije, njihova usoda pa je pretežno odvisna od dobre volje delodajalcev. »V taki situaciji sta resnica in javni interes pogosto žrtvi interesov močnih finančnih lobijev, ki obvladujejo ne le medije v državni lasti, ampak tudi številne medijske družbe v zasebnem lastništvu,« piše poročevalec.

Študija SEENPM je pritrdila prejšnjim: da so lokalni medijski trgi še posebno problematični in da so novinarji teh medijev izpostavljeni še posebno močnim pritiskom, »zaradi omejenega oglaševalskega potenciala (lokalni oglaševalci pa so tudi lokalni podjetniki in politiki) ter odvisnosti od oglaševalskih prihodkov«. Romunsko poročilo navaja, da so novinarji, ki delajo v regionalnih okoljih, še bolj izpostavljeni posredni cenzuri: »Če se vpliven posameznik odloči, da je novinar nezaželen, mu ne bo ponudil dela noben medij v regiji«. Bolgarski novinar je izjavil, da »je situacija v regionalnih medijih bolj zapletena, ker lastniki, običajno podjetniki v več drugih panogah poleg medijev, medije uporabljajo za krepitev njihovih ekonomskih interesov«. Eden od sodelujočih v BiH je povedal, da je politično pogojena cenzura v upadu, medtem ko se vzpenja nekakšna »korporativna oglaševalska diktatura«. Glavna tajnica hrvaškega novinarskega sindikata meni, da »je v času komunizma obstajal odkrit pritisk na medije, toda danes imajo medsebojno povezani centri politične in ekonomske moči veliko bolj subtilen učinek, ob polnem sodelovanju medijskih lastnikov … Oglasi so pomembnejši od novic.«

Pogosto ali občasno cenzuro ali samocenzuro je opazilo 67 od 114 sodelujočih v BiH in več kot polovica vprašanih v Srbiji. V Albaniji je le 15 od 72 sodelujočih zanikalo, da bi delovni odnosi vsiljevali določeno cenzuro ali vodili v samocenzuro, in le en intervjuvanec se ni strinjal z navedbo, da se novinarji pogosto zatekajo v kršitve etike, da bi zaščitili interese medijskih lastnikov. Vsi odgovorni uredniki, intervjuvani v Albaniji, se zavedajo, da prilagajo svoje delo interesom medijskih lastnikov, z neposrednim vpletanjem slednjih ali brez tega. Tudi moldavski raziskovalec poroča, da cenzura obstaja, kljub temu da je ustavno prepovedana. Dve tretjini vprašanih pravita, da stalno ali občasno občutijo, da jim delovni odnosi vsiljujejo cenzuro ali samocenzuro. Na Madžarskem je 65 odstotkov tipičnih in 86 odstotkov netipičnih delavcev omenilo, da nadrejeni cenzurirajo njihovo delo. Samo osem odstotkov redno zaposlenih ima v pogodbah zapisano pravico do ugovora vesti, albanska poročevalka pa piše, da v Albaniji o ugovoru vesti ni govora, ne v pogodbah ne v praksi. Tudi v BiH je večina sodelujočih navedla, da takih klavzul njihove pogodbe ne vsebujejo.

V Sloveniji so poseben problem zlorabe določila zakona o delovnih razmerjih, ki prepoveduje vsako ravnanje delavca, ki bi lahko materialno ali moralno škodilo delodajalcu. Do zlorab z namenom sankcioniranja svobode izražanja prihaja tudi v povezavi z dolžnostjo delavca, da varuje poslovne skrivnosti, poseben problem pa je neformalno sankcioniranje novinarjev, ki jim onemogoča pravno varstvo. Zakonska določila, ki zagotavljajo avtonomijo novinarjev, so nezadostna, njihovo uveljavljanje je zelo težavno, nadzor nad izvajanjem pa ne funkcionira.

Medijsko svobodo je treba pojmovati širše in globlje, kot jo je pojmovala večina raziskav v preteklosti. Razumevanje mora biti širše v prepoznavanju, da so determinante zunanje medijske svobode precej širše, kot je obstoj ali neobstoj neposredne državne cenzure, in da lahko deklarativne zakonske prepovedi cenzure in zagotovila svobode izražanja povozijo ekonomski centri moči. Globlje pa je treba raziskovati in ocenjevati v smislu vpogledov v medijske družbe, postavljati pod vprašaj notranjo svobodo medijev, možnosti in omejitve uredništev kot celote in vsakega posameznega člana. Teh vprašanj ne moremo potisniti na stran, kot da so le v domeni novinarskih sindikatov in drugih organizacij. Posvečati bi se jim morale vse organizacije, ki si prizadevajo za medijsko svobodo, mednarodne fundacije, in tudi državne oblasti, pa bi morale podpreti take dejavnosti z zagotavljanjem finančnih sredstev in strokovnih podlag.

Državne oblasti bi morale nemudoma začeti reševati problem neučinkovitih delovnih inšpekcij in drugih nadzornih organov, pri čemer ne gre le za probleme v medijski industriji. Državne službe bi morale okrepiti sodelovanje, časovni roki za tožbe zaradi kršitev pravic delavcev (na primer 30 dni) pa so radikalno prekratki in bi jih bilo treba podaljšati.

Urejeni delovni odnosi bi lahko postali pogoj za državno financiranje in katere koli druge državne postopke, na primer registracije medijev. Medijskim družbam bi se lahko naložilo redno poročanje o strukturi delovne sile in načinu sodelovanja. Medijski lastniki in upravitelji bi morali nositi osebno in kolektivno odgovornost za spoštovanje zakonodaje in pripravo teh poročil, vsako prikrivanje dejanskega stanja pa bi bilo treba obravnavati kot resno kršitev s hudimi finančnimi sankcijami.

Ugovor vesti bi moral postati standarden del novinarskih pogodb, novinarji pa bi morali imeti pravico odpovedati delovno razmerje in biti upravičeni do podpore za primer brezposelnosti, če pride do velikih sprememb uredniške politike, ki ogrozijo novinarjevo pravico do svobodnega izražanja. Treba je tudi premisliti o dolžnostih novinarjev kot delavcev do njihovih delodajalcev in obratno. Če novinar kot delavec ne sme z ničemer ogroziti materialnih ali moralnih interesov delodajalca, ali to pomeni, da je legitimno (in legalno) zahtevati, da se novinar vzdrži vsakega poročanja, ki bi lahko bilo neprijetno za oglaševalce in druge poslovne partnerje? Raziskovalci poročajo, da so takšne prepovedi (bolj ali manj formalne) trenutno široko razširjene. S prevladujočo medijsko koncentracijo in širokimi mrežami poslovnih (in političnih) interesov medijskih lastnikov se prostor za svobodo izražanja in profesionalno novinarstvo vse bolj oži.

Raziskovalci poudarjajo izjemno slabo poznavanje pravic med novinarji. Na tem področju bi morali biti bolj aktivni tako sindikati kot druge organizacije civilne družbe. Glede na ranljivost mladih novinarjev bi bilo treba krepiti zavest že v zgodnji fazi; mnogi poročevalci menijo, da bi se bilo treba z delovnimi odnosi ukvarjati na univerzah in drugih izobraževalnih institucijah. Sindikati se morajo okrepiti, razviti nove storitve in se začeti ukvarjati z novimi problemi, ki se porajajo z novimi oblikami organizacije dela. Predvsem morajo biti vključujoči in organizirati vse delavce, ne glede na njihov pravni status.

Trenutno je vse več ljudi izključenih iz osnovne zaščite delavcev, ker so uradno registrirani kot »mala podjetja«, kar v veliko primerih niti ni stvar svobodne izbire, ampak nuje, glede na široko razširjeno zavračanje rednega zaposlovanja s strani uprav. Vzpodbujanje podjetništva in samozaposlovanja je pravzaprav v središču aktualnih politik, kar resno izpodkopava deklarirane mednarodne standarde in nakazuje neizogiben zaton socialnega dialoga. Ne glede na zaposlitveni status bi moral imeti vsak delavec sklop temeljnih pravic, vključno z enakim obravnavanjem, varnostjo pri delu, omejitvami delovnega časa in pravico do počitka, svobodo združevanja, kolektivnega dogovarjanja in nastopanja ter dostopom do usposabljanja. Del mednarodnega prava bi zato morala postati norma, da pravice iz dela niso vezane na pogodbo o zaposlitvi.

Posebej ranljiva skupina v vseh državah jugovzhodne Evrope so mladi novinarji in novinarke, ki običajno sodijo v kategorijo atipičnih delavcev. Raziskovalci poročajo, da so pogosto izkoriščani, premalo plačani, delajo veliko število ur in so podvrženi stalnemu podaljševanju atipičnega delovnega statusa.

S povečevanjem stopnje brezposelnosti se je močno zmanjšala varnost zaposlitve, kar se kaže v hitri rasti zaposlovanja za določen čas, part time zaposlovanju in samozaposlovanju. Tako imenovana fleksibilnost trga »delovne sile« probleme rešuje le navidez, saj v danih okoliščinah deluje nesimetrično, omogoča le lažje odpuščanje in zniževanje plač ter drugih pravic zaposlenih. Popolna gibljivost kapitala in konkurenca socialno mnogo bolj brezobzirnih družb namreč preprečuje delovanje na drugi strani; pri lažjem zaposlovanju in povečanju plač ter pravic zaposlenih, kar jih pretvarja v dninarje. (Jože Mencinger, profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, v članku »Od samoupravljavca do dninarja«, Revija za delovno pravo in pravo socialne varnosti, Inštitut pri Pravni fakulteti, VI, št. 1, 2006)

Najemanje dninarjev, delavcev, ki delajo za dnevno plačilo, je na novinarskem trgu delovne sile že nekaj časa razširjena praksa. Ker je izdajateljski trg majhen in oligopolen, ponudba dela pa koncentrirana na nekaj prevladujočih medijskih izdajateljev, ti nanj odločilno vplivajo s svojimi zaposlovalnimi in finančnimi politikami. Statistike kažejo, da na novo zaposlujejo samo redko in pod geslom cost cutting in managing for cash nadomeščajo zaposlitve za nedoločen čas z različnimi precej cenejšimi oblikami najemanja svobodnjakov. Pravice po delovnopravnih pogodbah so kolektivno in individualno razmeroma bolje urejene, tako da nenehni pritisk zniževanja stroškov dela v veliki meri prizadene močneje kot redno zaposlene ravno svobodnjake.

Dninarstvo na trgu, kot je značilnost vseh oblik priložnostnega zaposlovanja duhovito povzel Mencinger, se reproducira z blagoslovom pravnega reda, ki obnavlja, nekaj pa tudi soustvarja, asimetrijo v pogodbenih razmerjih na trgu dela in ga cepi na dva popolnoma različna svetova, med katerima ni prehodnosti. Zahteva po izenačitvi nekaterih pravic na trgu svobodnjakov s pravicami trga, ki je delovnopravno urejen, deluje v smeri zniževanja pravic zaposlenih, z argumentom, da bi bilo zaposlovanje večje, če bi bile njihove pravice manjše. V nadaljevanju prispevka se bom osredotočil na pravno urejenost, ki na trgu reproducira dva neprehodna segmenta z delitvijo na delavca po civilnem in delovnem pravu. Razpoka je za novinarski poklic specifična, ker Zakon o medijih definira kot novinarja tudi novinarja s samostojnim statusom in je torej pojem delavca-novinarja širše opredeljen, kot je samo po delovnopravni zakonodaji.

Primerjalni pregled in križanje zakonodaje po ključnih določilih pokaže, da je področje dela svobodnjakov regulirano deficitarno, saj večina določil splošnih in posebnih zakonov regulira samo pogodbena razmerja redno zaposlenih. Pravni položaj, varnost in pravice svobodnjakov so na neprimerno nižji ravni kot za redno zaposlene, četudi so njihove delovne in poklicne obveznosti pri istem mediju povsem enake.

Novi Zakon o delovnih razmerjih, ki ureja individualna pogodbena razmerja med zaposlenimi delavci in delodajalci, je začel veljati 1. 1. 2003. Urejanje kolektivnih pravic in obveznosti opredeljuje Zakon o kolektivnih pogodbah, ki velja od maja 2006. Svobodno združevanje v sindikatih je ustavno zagotovljena pravica. Slovenija je ratificirala vse ključne konvencij ILO o kolektivnem dogovarjanju in sindikalnem delovanju, kot tudi druge pomembnejše konvencije o urejanju delovnih pogojev, in so tako del notranjega pravnega reda.

Izdajanje medijev in izvajanje javnega interesa na področju informiranja v zasebnem in javnem sektorju splošno regulira Zakon o medijih. Veljati je začel maja 2001, nadomestil pa je prej veljavni Zakon o javnih glasilih. Lex specialis medijske zakonodaje je Zakon o RTV Slovenija, ki ureja delovanje javnega radia in televizije. V celoti je bil prenovljen leta 2005 in velja od novembra tega leta. Od zakonov, ki urejajo civilnopravna pogodbena razmerja, je zlasti za svobodne novinarje pomemben Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, ki je lex specialis glede na splošni obligacijski zakonik.

Od kolektivnih pogodb s splošno veljavnostjo se v medijski industriji uporablja leta 2000 sklenjena Kolektivna pogodba časopisno-informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti, ki ureja minimalne kolektivne standarde med delodajalci in zaposlenimi v dejavnosti. Za izdajatelje, ki zaposlujejo novinarje in novinarke, je od začetka leta 1992 splošno veljavna Kolektivna pogodba za poklicne novinarje, ki načeloma izhaja iz splošnega določila enakih materialnih pravic za zaposlene in svobodne novinarje.

V nadaljevanju so prikazane nekatere glavne delovnopravne vsebine iz zakonodaje, ki urejajo pogodbena razmerja med delavcem in delodajalcem ter med novinarjem in izdajateljem v medijski industriji. Pred tem je pojasnjen tranzicijski kontekst in osnovne dileme v pravno še ne ustaljeni sredini.

Do leta 2003 so bila individualna in kolektivna delovna razmerja v veliki večini regulirana z enim zakonskim aktom. Glavna novost novega Zakona o delovnih razmerjih pa je bila namera, da zakonodajalec z njim uredi samo delovna razmerja, ki se sklepajo s pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Hkrati so ostala veljavna vsa tista določila kolektivnih pogodb, ki niso v nasprotju z zakonom, dokler ne bo sprejet zakon, ki bo urejal področja sklepanja kolektivnih pogodb. Kot v primeru veliko drugih kolektivnih pogodb, tudi večina določil Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje ni v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih. Položaj je kljub temu prehoden in negotov glede prihodnje veljavnosti določb vseh že doslej sklenjenih kolektivnih pogodb.

Zakon o kolektivnih pogodbah je bil sprejet šele leta 2006 in bo temeljito spremenil model kolektivnega dogovarjanja in socialnega sporazumevanja v Sloveniji. Po uzakonjenem prehodnem roku bodo aprila 2009 prenehale veljati določbe tistih kolektivnih pogodb, katerih sklenitelji so samo delodajalske asociacije z obveznim članstvom. Do leta 2006 je bilo članstvo gospodarskih podjetij v Gospodarski zbornici Slovenije obvezno, zato skoraj ni kolektivne pogodbe, pod katero ne bi bila podpisana Gospodarska zbornica Slovenije. Tako bodo v imenu in za testiranje prostovoljnega članstva delodajalskih združenj dejansko derogirana vsa določila kolektivnih pogodb, lahko tudi s tistimi vred, ki so pomenila tradicionalne vrednote razvitega socialnega ter industrijskega dialoga in partnerstva. Sindikati se bodo morali pogajati na novo o vseh vsebinah kolektivnih razmerij, katera so lahko urejena nad minimumom določil Zakona o delovnih razmerjih.

Junija leta 2006 je bil sprejet Zakon o gospodarskih zbornicah, ki uveljavlja prostovoljno članstvo, na tej osnovi pa je sledila več kot leto dni trajajoča reorganizacija in preoblikovanje glavne gospodarske asociacije. V tem obdobju se je na osnovi prostovoljnega članstva v okviru Gospodarske zbornice preoblikovalo tudi Združenje za tisk in medije, ki je na delodajalski strani zasebnega sektorja podpisnik veljavne Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje, in sicer v Zbornico založniške, knjigotrške, grafične dejavnosti in radiodifuznih medijev. Rok veljavnosti poklicne kolektivne pogodbe se, kot za vse, izteče aprila 2009, če že pred tem socialna partnerja ne bosta izkazala zadostne volje in interesa za sklenitev nove kolektivne pogodbe za poklicne novinarje.

Zakon o kolektivnih pogodbah kolektivno dogovarjanje reducira zgolj na zastopanje interesov delavcev z redno zaposlitvijo. Formalna ovira bo postala nepremostljiva, če na delodajalski strani ne bo več volje in interesa, da z novo poklicno kolektivno pogodbo regulira tudi položaj svobodnih novinarjev. V prihodnosti je to lahko hendikep, ker se lahko že tako zelo slab pravni položaj svobodnih in samostojnih novinarjev še poslabša, ko se bo iztekla veljavnost Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje. Za delovanje poklicnega novinarskega sindikata formalna ovira lahko predstavlja okrnitev pravice do svobodnega združevanja in kolektivnega zastopanja svobodnih novinarjev. Zakon o medijih opredeljuje novinarja širše, kot opredeljuje delavca Zakon o delovnih razmerjih. Poleg redno zaposlenih so to še svobodni novinarji z registriranim statusom pri ministrstvu za kulturo (samostojni novinarji). Na sistemski ravni nekatere pravne kolizije izhajajo tudi iz splošnih opredelitev pravic in obveznosti delavca po Zakonu o delovnih razmerjih in odgovornosti ter dolžnosti novinarja po Zakonu o medijih. Zakon o medijih kaže vse znake lex imperfecta zlasti na področju pravil urejanja poklicnih konfliktov znotraj uredništev ter med uredništvi in izdajatelji, ki niso rešljivi samo z delovnopravnimi instituti. Državne ustanove – medijska inšpekcija in Direktorat za medije – neučinkovito nadzirajo uresničevanje določb Zakona o medijih. V primeru kršitev njegovih določb ni predpisanih sankcij, ki bi jih bilo mogoče izvajati.

V splošnih določbah ZDR je za delavca/novinarja pomembna prepoved diskriminacije zaradi političnega ali drugega prepričanja pri zaposlovanju ali v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Za novinarja/delavca avtonomijo in osebno odgovornost za izražanje mnenj in prepričanj posebej določa ZMed. Delovno razmerje je opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Če obstajajo tako opredeljeni elementi delovnega razmerja, je izrecno prepovedano opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Določbe so izjemnega pomena za svobodne in samostojne novinarje, ki dejansko opravljajo obveznosti v okviru citiranih elementov delovnega razmerja, vendar delajo na podlagi pogodb civilnega prava. Po ZMed je del pogodbe o zaposlitvi tudi programska zasnova medija, torej le ta za ¬novinarja/delavca ¬pomeni enega elementov, ki jih mora poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti.

Med sestavinami, ki jih morajo vsebovati pogodbe o zaposlitvi, so pomembnejše čas trajanja delovnega razmerja, določilo o dnevnem ali tedenskem rednem delovnem času in razporeditvi delovnega časa, določilo o znesku osnovne plače ter o morebitnih drugih plačilih, določilo o sestavinah plače, plačilnem obdobju in plačilnem dnevu, določilo o letnem dopustu, dolžina odpovednega roka. V zvezi z ZMed, ki ščiti avtonomno izražanje mnenj in stališč zaradi javnega interesa, je z vidika novinarskih pogodb pomembno predvsem še, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati naziv delovnega mesta oziroma podatke o vrsti dela, za katerega delavec sklepa pogodbo o zaposlitvi, s kratkim opisom dela, ki ga mora opravljati po pogodbi. Po ZMed je namreč prepovedano kakršno koli poslabšanje delovnega položaja novinarja zaradi izražanja mnenj in stališč, določbo pa je mogoče izvajati le, če je v pogodbi jasno opredeljeno, za katero uredništvo novinar dela in njegov položaj v uredništvu. Zaradi opredeljenih obveznosti poklica po ZMed je za novinarja/delavca ključna tudi določba o navedbi kolektivnih pogodb, to je poklicne novinarske kolektivne pogodbe, ki po pogodbi o zaposlitvi zavezujejo delodajalca oziroma splošnih aktov delodajalca, ki določajo pogoje dela delavca. Po definiciji novinarja iz ZMed bi seveda morale določbe v zvezi z izražanjem mnenj in stališč smiselno opredeliti tudi v novinarskih civilno pravnih pogodbah. Te pa večkrat vsebujejo zgolj poklicna načela, v veliko primerih pa prenašajo celotno odgovornost do javnosti, tudi kazensko, na svobodnjake.

Sistematičen pregled pravnih virov, ki urejajo položaj svobodnih novinarjev, dokazuje razdrobljeno, nepovezano in nekonsistentno ter pomanjkljivo ureditev. Splošni obligacijski zakonik ureja zgolj pravice in obveznosti, ki se tičejo izpolnitve pogodb, ne njihovih vsebin. Lex specialis, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, je za svobodne avtorje bolj ugoden kot za zaposlene novinarje, ki praviloma prenašajo na delodajalca materialne avtorske pravice za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo (o zaposlitvi ali tudi kolektivno pogodbo) drugače določeno. Za svobodnjake je teoretično položaj po tem zakonu boljši, ker brez izrecnega prenosa posamičnih, natančno opredeljenih materialnih avtorskih pravic obdržijo vse pravice oziroma se domneva, da na izdajatelja prenesejo minimalni obseg pravic. Načeloma to pomeni le pravico do enkratne objave. Velja načelo in dubio pro autore; torej se v primerih nezapisanih, nejasnih ali kakor koli problematično opredeljenih prenosov materialnih avtorskih pravic razsoja v korist avtorja. Pregled številnih pogodb dokazuje drugačno prakso. Zakonsko sicer precej zaščiteni avtorji so ponavadi v položaju, ko se ne morejo pogajati in jih naročniki prisilijo v sklenitev neugodnih in mnogokrat celo nezakonitih pogodb. Večletna in množična nezakonita pogodbena praksa izdajateljev lahko pomeni veliko pravno tveganje lastnikov večjih medijskih hiš: če se sproži plaz tožb, bi utegnile vplivati na ceno delnic oziroma na poslovni rezultat javne RTV Slovenija.

Od leta 2005 je v uporabi novi Zakon o dohodnini. Med njegovimi nameni je tudi odpravljanje davčne evazije na področju avtorskega dela. Splošno razširjena delodajalska praksa je namreč sklepanje civilnih pogodbenih razmerij, ko gre dejansko za delovnopravna razmerja (navidezni svobodnjaki). Zato je davčni zakon uvedel razlikovanje med odvisnim in neodvisnim pogodbenim razmerjem, pri čemer je odvisno delo obdavčeno enako kot delo redno zaposlenih. Izvajanje teh določb naj bi po pričakovanjih zakonodajalca spodbudilo zaposlovanje tudi svobodnih novinarjev, v praksi pa je po sprejemu novega zakona število samostojnih novinarjev izjemno skočilo. Izdajatelji so nanje pristisnili z zahtevo po ureditvi statusa, namesto da bi jih zaposlili.

V novembru leta 2005 je Komisija za razlago kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN) dveh podpisnikov, to je Sindikata novinarjev Slovenije in Sveta RTV Slovenija, sprejela razlage, ki se nanašajo na opredelitev pojma svobodnega novinarja in njegov obseg pravic. Razlage so tako postale integralni del KPPN. KPPN izrecno ne razmejuje pravic in obsega pravic za redno zaposlene in svobodne novinarje, določa pa, da se plačilo za delo svobodnih novinarjev opredeli v posebni pogodbi, pri čemer pogoji ne morejo biti slabši kot za redno zaposlene novinarje ter da se tudi svobodnim novinarjem povrnejo materialni stroški za naročene prispevke. Komisija za razlago je opredelila, da določilo KPPN omejuje pogodbeno voljo strank tako, da morata v tarifi oziroma ceni, določeni s pogodbo s svobodnim novinarjem, upoštevati izplačila redno zaposlenega primerljivega delavca (na primer s primerljivo izobrazbo in delovnimi izkušnjami ter s primerljivim opisom del in odgovornostjo delovnega mesta) na letni ravni in sorazmerno temu pogodbeno plačilo svobodnega novinarja prilagoditi tudi obsegu naročenega dela. Svobodnemu novinarju pripadajo tudi povračila dejanskih materialnih stroškov, prevoznih stroškov in stroškov za prehrano, kar lahko stranki določita s pogodbo tudi v pavšalnem znesku, in sicer sorazmerno z obsegom naročenega dela in primerljivega redno zaposlenega delavca. Svobodnemu novinarju je priznana tudi pravica do regresa za letni dopust. Ker pa pravica do tega izhaja iz pravice do letnega dopusta zaposlenih delavcev, se regres za letni dopust svobodnih novinarjev vključi že v tarifo oziroma pogodbeno ceno, in sicer v višini, ki jo prejema primerljivo zaposleni delavec.

Določila enake obravnave svobodnjakov in redno zaposlenih se spoštujejo samo deloma, odvisno od presoje RTV Slovenija od primera do primera. Enaka je praksa delodajalca, ko prihaja do tožb zaradi dejansko zaposlenih, ki v nasprotju z določili delovnopravne zakonodaje delajo po civilnopravnih pogodbah. Zaradi eksistencialnih stisk se tožniki poravnajo, delodajalec izkorišča individualno obravnavo v sodnih postopkih, sindikat za zastopanje nima individualne niti kolektivne aktivne legitimacije (možnost sprožitve delovnopravnega spora v primerih kršitev, neodvisno od delavcev). Izdajatelj tako v resnici ni pripravljen na kolektivno urejanje pravic svobodnjakov, KPPN pa zlorablja za legitimiranje dane zaposlovalne politike.

Razkorak med uzakonjenimi normami in prakso na trgu je razmeroma velik. Največje in množične kršitve delovnopravne zakonodaje so pri svobodnih novinarjih, ki so dejansko zaposleni in v pogodbenih razmerjih navidezno svobodni. V pogodbenih razmerjih s svobodnimi novinarji pa so praviloma kršena določila Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Med pomembnejšimi razlogi za to so kadrovsko šibke in nekoordinirane inšpekcijske službe (davčna, delovna in medijska inšpekcija), ki so pristojne za izvajanje nadzora. Sodišča sicer primere zaključujejo v približno letu dni, kot je povprečje v EU, kar pa je v mnogih primerih še vedno predolgo odzivno obdobje, saj se dejanski položaj posameznika že prej poslabša zaradi inertnosti inšpekcijskih služb.

Zaposlovanje je na ponudbeni strani pod vplivom oligopolne in zelo koncentrirane strukture medijska trga. Javna RTV Slovenija zaposluje približno polovico vseh zaposlenih v medijski industriji, v televizijski dejavnosti ima le enega resnejšega konkurenta na nacionalni ravni, na področju tiskanih medijev si konkurirajo trije izdajatelji nacionalnih dnevnikov. Po tržnem deležu, merjenim s prihodkom, predstavlja delež RTV Slovenija 34 odstotkov, trije veliki nacionalni izdajatelji tiskanih in enega televizijskega medija 38 odstotkov, regionalni in lokalni izdajatelji pa preostalih 28 odstotkov medijskega trga. Na področju medijev naj bi delovalo skupaj sicer več kot 400 izdajateljev, ki izdajajo okrog 1200 medijev, prevladujoči na trgu ne izdajajo več kot sto medijev.

Uradna statistika sicer zaradi pomanjkljivosti v registraciji izdajateljev in evidencah medijev ni zanesljiva. Po analizi trga zasebnih televizijskih in radijskih izdajateljev za leto 2004 smo ugotovili, da od 75 registriranih radijskih izdajateljev pri ministrstvu za kulturo 16 nima dejavnosti registrirane pri Agenciji za javno-pravne evidence, od 52 televizijskih izdajateljev pa je bila takšnih polovica. Podatek je pomemben, ker kaže na skupine izdajateljev, ki so zelo verjetno pomanjkljivo zavezani medijski zakonodaji. Zelo verjetno je, da množično kršijo tudi kolektivne in individualne delovnopravne standarde, saj mnogi lokalni mediji sploh ne zaposlujejo nikogar: od omenjenega števila radijskih izdajateljev je takšnih 18, od televizijskih 11. V približno polovici od skupaj 127 zasebnih RTV-izdajateljev so zaposleni samo menedžerji, torej pri okoli dveh tretjinah izdajateljev delujejo izključno z najemanjem svobodnih novinarjev.

Še vedno pa v najemanju svobodnih novinarjev vodijo velike medijske hiše, ki so pri zaposlovanju izredno restriktivne in že nekaj let komajda nadomeščajo odhode v pokoj ali fluktuacijo. Na trgu novinarskega dela se je zato hitro povečalo število svobodnih novinarjev. Po statistikah za leto 2005 in 2006 je bilo v novinarstvu redno zaposlenih 1635 oseb, registriranih svobodnih novinarjev (samostojni oziroma samozaposleni) je bilo 350, po ocenah novinarskih stanovskih organizacij dela v medijskih podjetjih še najmanj 400 svobodnih novinarjev brez statusa. Delež svobodnih novinarjev je tako na slovenskem medijskem trgu že primerljiv z razvitimi večjimi trgi, saj je presegel 30 odstotkov oseb, ki opravljajo novinarski poklic. V povezavi z zakonskimi spremembami – leta 2003 je bil uveljavljen novi ZDR in leta 2005 Zakon o dohodnini – je statistično značilno poskočil delež svobodnjakov z registriranim statusom samostojnih novinarjev. Leta 2000 je imelo status samozaposlenega nekaj pod 12 odstotki števila zaposlenih in samozaposlenih v poklicu, šest let pozneje 18 odstotkov.

V pogodbah o zaposlitvah so praviloma upoštevane sestavine, ki jih predpisuje delovnopravna zakonodaja, manjkajo tiste, ki bi morale biti vsebovane po medijski zakonodaji: med splošnimi in uvodnimi določbami so izpuščeni specifični predpisi in kodeksi, ki zavezujejo poklic (Zakon o medijih, Münchenska deklaracija, Kodeks novinarjev Slovenije); v opredelitvah delovnega mesta in zadolžitev ni naveden medij, za katerega novinar dela oziroma redakcija, če gre za večji medij; pogodba ne vsebuje programske zasnove medija; v opisu dela in nalog manjka področje, ki ga novinar pokriva.

Zaposlitvene pogodbe bi morale navedene minimume vsebovati, saj brez njih ni mogoče izvajati pravic niti obveznosti, ki sodijo v poklicni delokrog, in jih mora novinar upoštevati med delovnim razmerjem. S tem v zvezi so posebej pomembne določbe Zakona o medijih, po katerih je programska zasnova del pogodbe o zaposlitvi. Zaradi izražanja mnenj in stališč, ki so v skladu s programsko zasnovo, pa se novinarju ne sme odpovedati delovnega razmerja, zmanjšati plače, spremeniti statusa v uredništvu ali kako drugače poslabšati njegovega položaja. V okviru teh zakonskih in drugih poklicnih meril je novinar osebno odgovoren za posledice svojega dela, zato bi morali biti ti pogoji s pogodbo o zaposlitvi vnaprej opredeljeni tudi po Direktivi 91/533/EGS. Klavzula ugovora vesti sledi iz poklicnega kodeksa, neposredno je v pogodbah o zaposlitvi ni kot niti odpravnin za primere, če pride do realizacije klavzule. V zadnjem letu in pol je bilo v sindikalni pravni praksi na področju rednih delovnih razmerij največ sporov ravno v zvezi z omenjenimi pomanjkljivostmi zaposlitvenih pogodb. Nekaj tudi na sodišču sproženih sporov zaradi ugotavljanja zakonitosti sankcioniranja izražanja mnenj in stališč še ni zaključenih. Za zdaj torej ni delujoče zaščite novinarjev zaradi sprememb uredniške politike medija niti za novinarje, ki imajo zaposlitvene pogodbe, eksistenčno neprimerno bolj izpostavljeni svobodnjaki lahko le sanjajo o kakšnih podobnih pogodbenih določilih.

Ob spremembah davčne in delovnopravne zakonodaje se je nedvomno pokazalo, da je pojav navideznih in prisilno svobodnih novinarjev množičen, davčna in delovna inšpekcija pa nista učinkovito nadzirala uresničevanje novih določb v praksi. Številne pregledane civilnopravne pogodbe tako še vedno kažejo značilno asimetrijo med obveznostmi in pravicami svobodnih novinarjev: novinarji prevzemajo obveznosti, enake tistim iz pogodb o zaposlitvi, na drugi strani so finančne, materialne in druge obveznosti delodajalca mnogo manjše kot so po individualnih ali kolektivnih standardih za redno zaposlene.

Po zelo okvirnih ocenah, ki temeljijo na odkritih množičnih primerih nezakonitega sklepanja civilnih pogodb s svobodnimi novinarji in na anketah, je skoraj dve tretjini svobodnih novinarjev v status svobodnjaka prisiljenih. Največji kršitelj določbe Zakona o delovnih razmerjih, ki prepoveduje zaposlovanje na osnovi civilnih pogodb, če gre za elemente delovnega razmerja, je javna RTV Slovenija. Na podlagi pregleda izplačil avtorskih in drugih honorarjev je Računsko sodišče RS za leto 2004 ugotovilo, da je v javnem zavodu po civilnih pogodbah delalo najmanj 482 honorarnih sodelavcev in kontinuirano prejemalo mesečno plačilo v znesku, ki je presegal 626 evrov. Revizorji so preverili vsebino in obseg dela in ugotovili, da so bili v polovici primerov opravljanja honorarnega dela podani elementi delovnega razmerja, v nadaljnjih 36 odstotkih pa je bil Zakon o delovnih razmerjih zelo verjetno prekršen.

Anketa o statusu samostojnih in svobodnih novinarjev, ki jo je leta 2004 izvedel Sindikat novinarjev Slovenije, analiziral pa Jakob Južnič, je temeljila na vzorcu 104 odgovorov, pri čemer so bili posebej obdelani svobodni novinarji in registrirani svobodni novinarji. Status samostojnega novinarja je leta 2001 uvedel Zakon o medijih, bistveno zanje je praktično le to, da si lahko privoščijo minimalno obvezno socialno zavarovanje, ki so ga po zakonu dolžni plačevati (mesečno znaša nekaj prek 210 evrov). Po pričakovanjih se je izkazalo, da je položaj svobodnih brez statusa slabši kot tistih s statusom, v tem poročilu pa bomo prikazali samo skupne rezultate. Povprečni anketirani svobodni novinar opravlja poklic 7 let, v 72 odstotkih anketiranega vzorca je to edino delo, ki ga opravlja, njegov tedenski delavnik znaša povprečno 39 ur. V 48 odstotkih anketiranega vzorca novinar dela za enega naročnika, v 13 odstotkih za dva. V 26 odstotkih primerov dela brez sklenjene pisne pogodbe. Od tistih s sklenjeno pogodbo je 57 odstotkov takih, ki imajo enoletne pogodbe, petina za nedoločen čas. Kar 57 odstotkov pogodb anketiranih vsebuje tudi konkurenčno prepoved, ki je sicer značilna za pogodbe o zaposlitvi.

Za delo se praviloma vsi dogovarjajo z urednikom, da doživljajo pritiske naročnikov zaradi vsebine prispevkov, je 6 odstotkov anketiranih ocenilo za redno ali pogosto, 31 odstotkov občasno, redko 37 odstotkov, 27 odstotkov nikoli. Plačilo za delo v obliki mesečnega pavšala dobi 47 odstotkov anketiranih. Mesečni zaslužek četrtine je za novinarsko delo približno med 420 do 630 evrov, zaslužek naslednje četrtine se ustavi pri 835 evrih, 12 odstotkov dobi plačilo med 835 in 1045 evri, nad tem zneskom je samo 6 odstotkov anketiranih. Približna tretjina dodatne zaslužke pridobi tudi z drugim delom. V 70 odstotkih se honorarji izplačujejo redno, da je za svoje delo primerno plačana, pa ocenjuje skupina samo 15 odstotkov anketiranih. Povračilo potnih stroškov dobi od naročnikov 42 anketiranih, dnevnice 23 odstotkov, stroške telefona in interneta samo 15 odstotkov. V primerjavi z zaposlenimi, ko materialne stroške v celoti nosi delodajalec, so svobodni novinarji še na slabšem glede prispevkov za socialno zavarovanje, saj jih naročnik plačuje skupaj samo 17 odstotkom anketiranih. Pri ocenjevanju lastnega položaja ga kar 82 odstotkov anketiranih označuje za slabega, stalno zaposlitev si želi 64 odstotkov anketiranih svobodnih novinarjev. Po novejši, lanski anketi med svobodnjaki, ki delajo na RTV Slovenija (pokazala je na približno enake razlike med pravicami zaposlenih in svobodnjakov), bi se jih želelo zaposliti kar 82 odstotkov.

Kvantitativna analiza 66 konkretnih avtorskih pogodb s svobodnimi novinarji, ki jo je v okviru svoje diplomske naloge Urejanje statusa samostojnih in svobodnih novinarjev v Sloveniji leta 2006 opravila Jasmina Rant Potokar, kaže na velike pomanjkljivosti pogodb, porazno nizko raven zaščite avtorjev in predvsem na njihov neenakopravni pogajalski položaj. Naročniki si praktično prilaščajo neomejeno vse pravice za enkratno plačilo tudi v nasprotju s črko zakona, medtem ko izvajalci mnogokrat prevzemajo obveznosti, ki so prepisane iz pogodb o redni zaposlitvi. Določbe, ki so po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah nične, je vsebovalo kar 59 od 66 pregledanih pogodb. Samo 6 pogodb je imelo v skladu z zakonom izrecno navedene materialne avtorske pravice, ki si jih medij prilašča, kar 21 pogodb je vsebovalo tudi konkurenčno prepoved dela za druge medije. Glede odgovornosti za verodostojnost informacije je bilo v desetih pogodbah določeno, da je odgovornost novinarjeva, v enajstih pogodbah jo je prevzel medij, v štirih vsaka stran zase, v 37 primerih določbe o tem ni bilo, kar pomeni, da lahko odgovornost prevzema medij ali novinar. Iz analiziranih pogodb se je pokazalo, da je avtor o natančnem obsegu dela seznanjen le v sedmih primerih, kar 54 pogodb natančnega obsega dela ni določalo. Plačilo za delo je bilo v fiksnem honorarju določeno v 15 primerih, kar v 47 pogodbah je bila določba, da se lahko mesečni honorar poveča ali zmanjša, odvisno od obsega in kakovosti dela.

Pogodbe o avtorskem delu, ki jih v podpis na mizo vržejo veliki izdajatelji, so navadno kar tipske in podobne anketnemu vprašalniku, na katerem prekrižaš enega možnih odgovorov o svojem pravnem statusu in izdelkih, za katerega so sklenjene. Ti so od sprememb dohodninske zakonodaje bolj namenjene davčnim službam kot urejanju razmerja med avtorjem in naročnikom. V njih se praviloma avtor odpoveduje vseh materialnih pravic, zadrži le moralne (kot velja za redno zaposlene). V letnih pogodbah pa praviloma ni več urejenih zadev, ki bi lahko dišale po prikritem delovnem razmerju.

Kakovost pogodbenih razmerij jasno dokazuje podrejeni položaj svobodnjakov, ko gre za sklepanje razmerij »dveh svobodnih volj«. Po delovnem pravu je svoboda strank omejena s pravicami, ki se jim šibkejša stranka ne more odpovedati, opredeljene pa so z zakonom, kolektivno pogodbo in sprejetimi mednarodnimi konvencijami. Nesimetrično delovanje trga dela je seveda povezano s sistemsko reprodukcijo pravnih razmerij. V zgodbi o fleksibilnem trgu pa konflikta ni v različnih pogodbenih razmerij, pod katerimi kar dobro uspeva in se razvija, najbrž v definiranju dela in delavca v razmerjih do kapitala. Zato se bo treba vrniti k splošnim pravicam iz ustave, kot so pravica do dela, prepoved diskriminacije mladih, enakopravno obravnavo pogojev dela in od teh k možnostim izvajanja pravice do svobode sindikalnega združevanja in do kolektivnega zastopanja.

Kakovost pogodbenih razmerij jasno dokazuje podrejeni položaj svobodnjakov, ko gre za sklepanje razmerij »dveh svobodnih volj«. Po delovnem pravu je svoboda strank omejena s pravicami, ki se jim šibkejša stranka ne more odpovedati, opredeljene pa so z zakonom, kolektivno pogodbo in sprejetimi mednarodnimi konvencijami.