N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
uvodnik
svet v medijih
slovensko predsedovanje eu
mediji in politika
medijska politika
recepcija medijev
rtv slovenija
novi mediji v starih medijih
splet
pravica do popravka ali odgovora in inšpektorat za medije
izbrisani - odgovor na članek
analiza medijskih diskurzov
novinarska združenja v sloveniji
literarno novinarstvo
položaj in pravice delavcev v medijski industriji
ekskrementi
fotografija
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Delovni odnosi pomembno določajo notranjo svobodo tiska in lahko postavljajo resne omejitve novinarski neodvisnosti in svobodi izražanja – Raziskava delovnih odnosov v medijih v jugovzhodni Evropi je pokazala številne kršitve pravic novinarjev, potrebo po premisleku o delovnih in socialnih politikah, ter o strategijah sindikatov in vlogi civilne družbe pri zaščiti medijske svobode
Ta članek je povzetek regionalnega pregleda, ki temelji na raziskovalnih poročilih, pripravljenih v drugi polovici leta 2007 za Mrežo za profesionalizacijo medijev v jugovzhodni Evropi (SEENPM), in sicer v Albaniji, Bosni in Hercegovini, Bolgariji, na Hrvaškem, Madžarskem, v Moldaviji, Črni gori, Romuniji, Srbiji in Sloveniji. Celoten regionalni pregled in nacionalna poročila so dostopni na spletni strani moldavskega Centra za neodvisno novinarstvo (www.ijc.md).

Poglobljeni vpogledi v delovne odnose v posamezni sferi lahko zagotovijo dragocena izhodišča za presojo splošnega stanja na trgu delovne sile in za nujne prilagoditve javnih politik, ki zadevajo vse nas. Tehtnost vprašanj, ki jih je obravnavala raziskava SEENPM, je še večja, ker se je ta raziskava posvetila »četrti veji oblasti«, kot se pogosto označuje medije – zaradi njihovega vpliva, moči in družbene vloge. Strokovnjaki ugotavljajo, da »v tako občutljivi dejavnosti, kot je novinarstvo, prav stabilnost delovnih odnosov, skupaj s povezano ekonomsko stabilnostjo, lahko znatno prispeva k učinkovitosti neodvisnosti in avtonomije v opravljanju poklica«. Poročevalci v tej študiji potrjujejo, da bolj ko je položaj novinarjev kot delavcev prekaren, manj je možnosti, da se bodo uprli pritiskom in branili etične kodekse, svobodo informiranja, pravico javnosti do obveščenosti in druge pogoje, da bi mediji in novinarji izpolnjevali vlogo, ki jim je pripisana v demokratičnih družbah.

S tem ko gredo trgi dela in ekonomije nasploh skozi globoke strukturne spremembe, se stabilnost in varnost delovnih odnosov bistveno zmanjšujeta. Očitno zasledovanje fleksibilnosti delovnih odnosov in prehod k novim oblikam organizacije dela, zmanjševanje obsega, outsourcing in praksa najemanja podizvajalcev soočajo posamezne delavce z višjimi stopnjami socialnih in ekonomskih tveganj, ki jih še zaostruje dejstvo, da zakonski okviri niso šli v korak z evolucijo trgov dela in ne zagotavljajo zadostnega socialnega varstva.

Na področju regulacije se diskusija osredotoča na razliko med »tipično« in »netipično« zaposlitvijo, kar je posledica dezintegracije standardnega zaposlitvenega razmerja. Fenomen, ki je deležen vse večje pozornosti in teže v diskusijah o javnih politikah, so »ekonomsko odvisni delavci«, kar zajema »oblike zaposlitve, ki združujejo poteze podrejene zaposlitve in samozaposlitve«. Take oblike postajajo zelo razširjene, toda zakonski okviri tipično temeljijo na binarni razdelitvi na dve tradicionalni kategoriji, ki »ne zadošča več za ponazoritev ekonomske in socialne realnosti dela«.

Prekarnost v medijski industriji
Mediji so kot del kulturne industrije v ospredju nakazanih družbeno-ekonomskih sprememb, kar resno vpliva na kakovost storitev, ki jih opravljajo za javnost. Večina sodelujočih v globalni raziskavi o delu v medijski industriji je poročala, da se je v zadnjih petih letih v njihovi državi zaposlovanje spremenilo, in da so glavni trendi proti kolektivnemu dogovarjanju ter v smeri deregulacije in individualnih pogajanj oziroma pogodb. Novinarske organizacije tudi poročajo, da se je povprečno plačilo novinarjev v istem obdobju znižalo ali znatno znižalo. Sodelujoči v raziskavi so nakazali nekaj učinkov teh sprememb na kakovost uredniških vsebin: negotovost zaposlitev vodi v plaho poročanje, spremembe v zaposlovanju narekujejo upad kritičnega in preiskovalnega novinarstva, medije si podrejajo oglaševalci in vlade, nizke plače pa vodijo v upad etičnega poročanja.

Na globalni ravni je po podatkih Mednarodne zveze novinarjev že skoraj tretjina novinarjev t. i. atipičnih delavcev . Vse več je »navideznih« in »prisilnih« svobodnjakov, delež »pravih« svobodnjakov med tistimi novinarji, ki delajo zunaj tradicionalnih delovnih razmerij (in s tem delovnega prava), pa se zmanjšuje; hkrati je položaj svobodnjakov v primerjavi z redno zaposlenimi novinarji praviloma veliko šibkejši. Nove (in v številnih primerih nelegalne) oblike organizacije dela zmanjšujejo tudi pogajalsko moč redno zaposlenih in poslabšujejo položaj vseh novinarjev. Raziskava SEENPM pritrjuje svarilom prejšnjih vpogledov v delovne odnose v medijih: da ima javnost veliko razlogov za zaskrbljenost glede razmer, v katerih se opravlja novinarsko delo, in posledično glede kakovosti informiranja.

Jugovzhodna Evropa: velik razkorak med teorijo in prakso
Delovni odnosi v medijih so praviloma netransparentni in slabo raziskani, po vsej regiji pa obstaja jasna povezava z glavnimi trendi v medijih drugod po Evropi: zaposlitve so vse bolj prekarne in obstajajo veliki problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev ter drugih medijskih delavcev.

Pravni okviri se vrtijo okrog tradicionalnih kategorij, ki so bile resno postavljene pod vprašaj, obstaja tudi velik razkorak med pravno teorijo in dejansko prakso, ki je pripisan predvsem neučinkovitemu nadzoru nad izvajanjem zakonodaje in dolgotrajnim sodnim procesom, pa tudi šibkosti sindikatov, nizki stopnji solidarnosti in zelo nizki zavesti o pravicah med medijskimi delavci. Socialni dialog je zelo omejen, kolektivne pogodbe v medijskem sektorju pa so redkost. Veliko delodajalcev ima zelo negativen odnos do sindikalizma in kljub zakonskim zagotovilom pravice do združevanja se novinarji bojijo zasnovati sindikate ali se jim pridružiti, kar so posebej poudarili v Romuniji in Srbiji. Eden od medijskih lastnikov »je jasno povedal, da bo vsak, ki bo poskušal oblikovati sindikat, odpuščen«. V nekaterih primerih je kot poseben problem za sindikate in posameznike, ki si prizadevajo za zaščito pravic delavcev, navedeno pomanjkanje transparentnosti medijskega lastništva.

V vseh državah v regiji so temeljne pravice iz dela zapisane v ustavi, začenši s pravico do dela in do svobode združevanja v sindikatih, v nekaterih primerih tudi z izrecno ustavno pravico do stavke. Posebna regulacija delovnih odnosov je vsebovana v splošnih delovnih zakonikih, ki se nanašajo na vse delodajalce in delavce. Ni posebnih regulacij delovnih odnosov v medijih, z izjemo nekaterih določil medijske zakonodaje, ki bolj ali manj neposredno vplivajo na položaj novinarjev kot delavcev. Glede na naravo novinarskega dela in vse bolj prekarne delovne odnose dodatno pomembno zakonodajo vsebujejo, na primer, zakoni o avtorski pravici in obligacijski zakoniki, pa tudi posebna zakonodaja o davkih.

Vsi raziskovalci opažajo, da je uveljavljanje pravnih okvirov v praksi močno problematično in povezano s širšim političnim in ekonomskih okvirom, ki ga zaznamuje tranzicija po padcu komunizma, v nekaterih državah pridruževanje EU, povojne in druge izredne razmere. Trgi v regiji ponujajo »bistveno različne razmere za delovanje medijev«, toda večina teh trgov je »majhna in fragmentirana, z velikim številom medijev, posebej radiodifuznih, ali pa obstajajo paralelni trgi, razdeljeni glede na jezik. Še ena skupna lastnost teh trgov je tesna povezanost med največjimi in najbolj vplivnimi mediji na eni strani ter lokalnimi lastniki kapitala in političnimi strankami na drugi«. Obilje medijev v opazovanih državah ne bi moglo obstajati, če ne bi bilo resnega krčenja stroškov v produkcijskem procesu. Splošna praksa medijskih lastnikov/delodajalcev, o kateri poročajo v tej študiji, je izogibanje plačevanju davkov.

Izogibanje plačevanju davkov in druge kršitve
Kršitve zakonodaje v pogodbenih praksah so v vsej regiji akuten problem, toda primeri, ko gredo novinarji na sodišča, da bi rešili delovne spore, so redki, čeprav večinoma uspešni. Hrvaški novinarski sindikat, na primer, je dobil več kot 95 odstotkov primerov. Nekatera poročila navajajo, da se novinarji bojijo izgube službe, če bi šli na sodišča, poudarjajo tudi neučinkovitost sodišč in drugih državnih institucij, posebej delovne inšpekcije.

V večini držav jugovzhodne Evrope se zdi, da je malo tistih, ki bi jih lahko imeli za svobodnjake v smislu proste izbire in odločitve za delo za več medijev, toda veliko novinarjev dela brez zaposlitvenih ali kakršnih koli drugih pogodb. Pogodbe se tudi množično sklepajo za določen čas, z omejitvami, ki jih določa zakonodaja, obdobja pa so lahko kratka celo samo en mesec, kar vzbuja resne skrbi o profesionalni svobodi novinarjev. V Moldaviji je pogodbe za nedoločen čas sklenila manj kot polovica sodelujočih v raziskavi.

V Srbiji raziskovalca opažata, da so kršitve zakonodaje zelo pogoste: »Razlogi so v pogledu, da so interesi lastnikov, političnih strank in gospodarskih skupin pomembnejši kot resnica v poročanju. Poleg tega uresničevanje zakonodaje ovirajo pomanjkanje transparentnosti medijskega lastništva ter nezainteresiranost in neučinkovitost pravosodja pri preganjanju tistih, ki kršijo zakon in temeljne principe novinarskega poklica.« Več kot četrtina sodelujočih v raziskavi v Srbiji nima nikakršnih pogodb, plačila so običajno izvedena na račun nekoga drugega ali v gotovini. Kadar pogodbe o zaposlitvi obstajajo, so pogosto sklenjene za minimalno plačo in ni nobenih formalnih dogovorov za preostanek novinarskega plačila, ki je večinoma izplačan v gotovini. Taka praksa je očitno zelo razširjena tudi v Bosni in Hercegovini in Črni gori.

V Albaniji novinarski sindikat ocenjuje, da kar 95 odstotkov novinarjev in drugih medijskih delavcev nima pogodbe in/ali ustreznega zdravstvenega in socialnega varstva. Samo devet od 72 sodelujočih v raziskavi je podpisalo pogodbo za trenutno zaposlitev, 58 jih je navedlo, da ne uživajo nikakršnega socialnega varstva. V Bosni in Hercegovini je skoraj 58 odstotkov novinarjev, ki so sodelovali v študiji leta 2002, delalo brez pogodbe. V študiji SEENPM je zakonska norma, ki zahteva pisno pogodbo, kršena za četrtino sodelujočih v Moldaviji. V nasprotju s tem bolgarska raziskava opaža, da je zaradi sofisticiranega sistema checks and balances »delo za medije brez pogodbe nekaj, kar preprosto ne more obstajati«. Med sodelujočimi ni niti enega samega takega primera. Po drugi strani pa je praksa »mešanih pogodb« (kombiniranja pogodb o zaposlitvi in manj obdavčenih pogodb civilnega prava) »dobila ogromne dimenzije in dramatično povečuje obseg prikrite ekonomije«. V Romuniji, Sloveniji in nekaterih drugih državah so v ta namen zlorabljene avtorske pogodbe.

V luči družbene vloge poklica in pomena novinarske neodvisnosti je zelo zaskrbljujoča slaba zaščita novinarjev pred izgubo dela, ki jo je navedlo več poročevalcev, poleg tega skoraj vsi poročajo o problemu nepreciznih delovnih pogodb, posebej ko gre za opise del in nalog. To ustvarja potencial, da se novinarjem nalaga delo, o katerem se niso sporazumeli, in kar je posebej skrb zbujajoče: za sankcioniranje in discipliniranje. V Romuniji nekateri delodajalci pogojujejo novinarsko zaposlitev s sponzorstvi in prihodki od oglaševanja, za katere so zadolženi novinarji sami, čeprav tega ni v njihovih pogodbah.

Tisti brez pogodbe ali s pogodbami civilnega prava so ves čas soočeni z možnostjo nenadne izgube prihodkov. Kot je dejal eden od sodelujočih na Madžarskem, je »možnost odpustitve kot Damoklejev meč«. Celo novinarji, ki so redno zaposleni, se v številnih primerih ne čutijo varne pred neutemeljenimi odpusti. V Srbiji 60 odstotkov sodelujočih ne verjame, da jih pogodba o zaposlitvi ščiti pred odpustom ali sankcioniranjem, v Makedoniji in BiH je v zvezi s tem dala pozitiven odgovor samo tretjina sodelujočih. Obstoječa zakonodaja v BiH poleg tega »vsebuje preveč splošno ubeseditev, ki v praksi vodi v težave«. Široka formulacija, da so prekinitve zaposlitve dopustne, »če obstajajo upravičeni ekonomski, tehnični ali organizacijski razlogi«, je lahko in po poročanju tudi je zlorabljena za uresničevanje delodajalčevih arbitrarnih odločitev. Študija v BiH je pokazala, da nizka kakovost delovnih pogodb predstavlja enega glavnih problemov v delovnih odnosih v medijih. Podobno opažanje prihaja iz Albanije, kjer celo tistih nekaj novinarjev, ki imajo pogodbe, meni, da jim ne zagotavljajo nikakršne dejanske zaščite pred sankcijami ali odstranitvijo z delovnega mesta.

Najbolj pogoste kršitve pravil se pojavljajo v povezavi s trajanjem delovnega časa in pravico do počitka oziroma prostega časa. Kljub zakonskim omejitvam (praviloma na osem ur) lahko delovni dnevi redno trajajo 12, v nekaterih primerih tudi 14 ur, vikendi pa so splošno sprejeti kot običajni delovni dnevi. Zakonski standardi v zvezi z dodatnim plačilom za delo prek delovnega časa so v splošnem ignorirani, novinarji pa prekomernega delovnega časa večinoma sploh ne zaznavajo kot kršitev njihovih pravic, ampak kot nujnost za opravljanje tega dela. Predstavnik romunske komercialne televizije, kjer novinarji delajo med 12 in 14 ur na dan in tudi ponoči, je povedal, da jim »kot kompenzacijo dovoli, da imajo vsaka dva ali tri tedne prost dan ali dva, da plačajo račune in izpolnijo druge obveznosti, ki jih je mogoče opraviti le v normalnih delovnih urah«.

Medtem ko so novinarske plače praviloma nad povprečnimi plačami v posamezni državi, velika večina vseh sodelujočih v raziskavi navaja, da niso zadostno nagrajeni za svoje delo. V Moldaviji je kar 88 odstotkov sodelujočih v raziskavi navedlo, da plačilo ne ustreza opravljenemu delu. V več državah prihaja do pogostih zamud pri izplačevanju plač, včasih tudi po več mesecev, sploh v Albaniji in Srbiji, zadrževanje plačila pa je bilo navedeno kot mehanizem za sankcioniranje. Študija po vsej regiji potrjuje tudi obstoj znatnih razkorakov v plačilu redno zaposlenih in svobodnih novinarjev.

Posebej ranljivi
V Sloveniji je ob spremembah davčne zakonodaje postalo očitno, da je pojav navideznega in prisilnega svobodnjaštva množičen, davčna in delovna inšpekcija pa ne zagotavljata učinkovitega nadzora nad uveljavljanjem zakonov. Po ocenah sta približno dve tretjini svobodnjakov v ta status prisiljeni, največji kršitelj izrecne prepovedi sklepanja civilnih pogodb, ko obstajajo elementi delovnega razmerja, pa je javna radiotelevizija.

V BiH je 30 odstotkov sodelujočih v raziskavi delalo zunaj rednih delovnih razmerij, predstavnik sindikata pa je ocenil, da je delež svobodnjakov še precej višji, morda okoli 50 odstotkov. Nasploh se svobodnjaki »soočajo s kršitvami praktično vseh pravic delavcev«, pritiski na novinarje, naj delajo kot svobodnjaki, čeprav opravljajo delo kot redno zaposleni, pa je »razširjena strategija delodajalcev, da se izogibajo plačevanju socialnih prispevkov«. Trend prenosa večine dela na svobodnjake so opazili tudi v Makedoniji in večina intervjuvancev, ki niso redno zaposleni, gleda nase kot na zaposlene. Medtem ko imajo delavci enake zadolžitve kot redno zaposleni, jim delodajalci ne plačujejo prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, nimajo niti pravice do plačanega dopusta. O enaki situaciji poročajo iz Srbije, kjer skoraj 60 odstotkov članov enega in 40 odstotkov članov drugega sindikata ni redno zaposlenih. Na Madžarskem je že prej opravljena študija pokazala, da se je med letoma 1992 in 2000 število redno zaposlenih novinarjev vsako leto zmanjšalo; trenutno je delež svobodnjakov ocenjen na tretjino vseh novinarjev.

Posebej ranljiva skupina v vseh državah so mladi novinarji in novinarke, ki običajno sodijo v kategorijo atipičnih delavcev. Raziskovalci poročajo, da so pogosto izkoriščani, premalo plačani, delajo veliko število ur in so podvrženi stalnemu podaljševanju atipičnega delovnega statusa. V Bolgariji in Romuniji veliko dela opravijo študenti, ki delajo tudi po več mesecev brez plačila, v upanju, da bodo nekoč z medijem sklenili nekakšno pogodbo. V črnogorskih zasebnih medijih je poseben problem odnos do tistih na usposabljanju, s katerimi delodajalci sklenejo pogodbe za določen čas. Večinoma gre za »mlade in neizkušene posameznike, z izobrazbo ali brez nje, ki sprejemajo slabe pogoje, da bi se preizkusili v medijskih službah in pridobili nekaj izkušenj«. Delodajalci jih pogosto »tudi po več mesecev obravnavajo skoraj kot sužnje«, ko njihovo nezadovoljstvo eskalira, pa jih kratko malo nadomestijo »z novo, svežo delovno silo, s katero bodo ravnali na povsem enak način«.

V splošnem se zdi, da je spoštovanje pravic novinarjev kot delavcev boljše v javnih kot v zasebnih medijih, kar pa še zdaleč ne pomeni, da se kršitve ne pojavljajo tudi v javnih medijih, v nekaterih državah množično. Poleg tega je v teh medijih praviloma več možnosti za politične pritiske.

Cenzura in samocenzura
Profesionalna in socialna negotovost novinarjev omogoča uveljavljanje cenzure in vzpodbuja samocenzuro. Albanska raziskovalka povzema, da je »v ozračju negotovosti težko pričakovati od novinarjev kaj drugega kot poslušnost ekonomskim in političnim interesom lastnikov«. V Črni gori novinarji nenehno občutijo negotovost svoje situacije, njihova usoda pa je pretežno odvisna od dobre volje delodajalcev. »V taki situaciji sta resnica in javni interes pogosto žrtvi interesov močnih finančnih lobijev, ki obvladujejo ne le medije v državni lasti, ampak tudi številne medijske družbe v zasebnem lastništvu,« piše poročevalec.

Študija SEENPM je pritrdila prejšnjim: da so lokalni medijski trgi še posebno problematični in da so novinarji teh medijev izpostavljeni še posebno močnim pritiskom, »zaradi omejenega oglaševalskega potenciala (lokalni oglaševalci pa so tudi lokalni podjetniki in politiki) ter odvisnosti od oglaševalskih prihodkov«. Romunsko poročilo navaja, da so novinarji, ki delajo v regionalnih okoljih, še bolj izpostavljeni posredni cenzuri: »Če se vpliven posameznik odloči, da je novinar nezaželen, mu ne bo ponudil dela noben medij v regiji«. Bolgarski novinar je izjavil, da »je situacija v regionalnih medijih bolj zapletena, ker lastniki, običajno podjetniki v več drugih panogah poleg medijev, medije uporabljajo za krepitev njihovih ekonomskih interesov«. Eden od sodelujočih v BiH je povedal, da je politično pogojena cenzura v upadu, medtem ko se vzpenja nekakšna »korporativna oglaševalska diktatura«. Glavna tajnica hrvaškega novinarskega sindikata meni, da »je v času komunizma obstajal odkrit pritisk na medije, toda danes imajo medsebojno povezani centri politične in ekonomske moči veliko bolj subtilen učinek, ob polnem sodelovanju medijskih lastnikov … Oglasi so pomembnejši od novic.«

Pogosto ali občasno cenzuro ali samocenzuro je opazilo 67 od 114 sodelujočih v BiH in več kot polovica vprašanih v Srbiji. V Albaniji je le 15 od 72 sodelujočih zanikalo, da bi delovni odnosi vsiljevali določeno cenzuro ali vodili v samocenzuro, in le en intervjuvanec se ni strinjal z navedbo, da se novinarji pogosto zatekajo v kršitve etike, da bi zaščitili interese medijskih lastnikov. Vsi odgovorni uredniki, intervjuvani v Albaniji, se zavedajo, da prilagajo svoje delo interesom medijskih lastnikov, z neposrednim vpletanjem slednjih ali brez tega. Tudi moldavski raziskovalec poroča, da cenzura obstaja, kljub temu da je ustavno prepovedana. Dve tretjini vprašanih pravita, da stalno ali občasno občutijo, da jim delovni odnosi vsiljujejo cenzuro ali samocenzuro. Na Madžarskem je 65 odstotkov tipičnih in 86 odstotkov netipičnih delavcev omenilo, da nadrejeni cenzurirajo njihovo delo. Samo osem odstotkov redno zaposlenih ima v pogodbah zapisano pravico do ugovora vesti, albanska poročevalka pa piše, da v Albaniji o ugovoru vesti ni govora, ne v pogodbah ne v praksi. Tudi v BiH je večina sodelujočih navedla, da takih klavzul njihove pogodbe ne vsebujejo.

V Sloveniji so poseben problem zlorabe določila zakona o delovnih razmerjih, ki prepoveduje vsako ravnanje delavca, ki bi lahko materialno ali moralno škodilo delodajalcu. Do zlorab z namenom sankcioniranja svobode izražanja prihaja tudi v povezavi z dolžnostjo delavca, da varuje poslovne skrivnosti, poseben problem pa je neformalno sankcioniranje novinarjev, ki jim onemogoča pravno varstvo. Zakonska določila, ki zagotavljajo avtonomijo novinarjev, so nezadostna, njihovo uveljavljanje je zelo težavno, nadzor nad izvajanjem pa ne funkcionira.

Nekaj sklepov
Medijsko svobodo je treba pojmovati širše in globlje, kot jo je pojmovala večina raziskav v preteklosti. Razumevanje mora biti širše v prepoznavanju, da so determinante zunanje medijske svobode precej širše, kot je obstoj ali neobstoj neposredne državne cenzure, in da lahko deklarativne zakonske prepovedi cenzure in zagotovila svobode izražanja povozijo ekonomski centri moči. Globlje pa je treba raziskovati in ocenjevati v smislu vpogledov v medijske družbe, postavljati pod vprašaj notranjo svobodo medijev, možnosti in omejitve uredništev kot celote in vsakega posameznega člana. Teh vprašanj ne moremo potisniti na stran, kot da so le v domeni novinarskih sindikatov in drugih organizacij. Posvečati bi se jim morale vse organizacije, ki si prizadevajo za medijsko svobodo, mednarodne fundacije, in tudi državne oblasti, pa bi morale podpreti take dejavnosti z zagotavljanjem finančnih sredstev in strokovnih podlag.

Državne oblasti bi morale nemudoma začeti reševati problem neučinkovitih delovnih inšpekcij in drugih nadzornih organov, pri čemer ne gre le za probleme v medijski industriji. Državne službe bi morale okrepiti sodelovanje, časovni roki za tožbe zaradi kršitev pravic delavcev (na primer 30 dni) pa so radikalno prekratki in bi jih bilo treba podaljšati.

Urejeni delovni odnosi bi lahko postali pogoj za državno financiranje in katere koli druge državne postopke, na primer registracije medijev. Medijskim družbam bi se lahko naložilo redno poročanje o strukturi delovne sile in načinu sodelovanja. Medijski lastniki in upravitelji bi morali nositi osebno in kolektivno odgovornost za spoštovanje zakonodaje in pripravo teh poročil, vsako prikrivanje dejanskega stanja pa bi bilo treba obravnavati kot resno kršitev s hudimi finančnimi sankcijami.

Ugovor vesti bi moral postati standarden del novinarskih pogodb, novinarji pa bi morali imeti pravico odpovedati delovno razmerje in biti upravičeni do podpore za primer brezposelnosti, če pride do velikih sprememb uredniške politike, ki ogrozijo novinarjevo pravico do svobodnega izražanja. Treba je tudi premisliti o dolžnostih novinarjev kot delavcev do njihovih delodajalcev in obratno. Če novinar kot delavec ne sme z ničemer ogroziti materialnih ali moralnih interesov delodajalca, ali to pomeni, da je legitimno (in legalno) zahtevati, da se novinar vzdrži vsakega poročanja, ki bi lahko bilo neprijetno za oglaševalce in druge poslovne partnerje? Raziskovalci poročajo, da so takšne prepovedi (bolj ali manj formalne) trenutno široko razširjene. S prevladujočo medijsko koncentracijo in širokimi mrežami poslovnih (in političnih) interesov medijskih lastnikov se prostor za svobodo izražanja in profesionalno novinarstvo vse bolj oži.

Raziskovalci poudarjajo izjemno slabo poznavanje pravic med novinarji. Na tem področju bi morali biti bolj aktivni tako sindikati kot druge organizacije civilne družbe. Glede na ranljivost mladih novinarjev bi bilo treba krepiti zavest že v zgodnji fazi; mnogi poročevalci menijo, da bi se bilo treba z delovnimi odnosi ukvarjati na univerzah in drugih izobraževalnih institucijah. Sindikati se morajo okrepiti, razviti nove storitve in se začeti ukvarjati z novimi problemi, ki se porajajo z novimi oblikami organizacije dela. Predvsem morajo biti vključujoči in organizirati vse delavce, ne glede na njihov pravni status.

Trenutno je vse več ljudi izključenih iz osnovne zaščite delavcev, ker so uradno registrirani kot »mala podjetja«, kar v veliko primerih niti ni stvar svobodne izbire, ampak nuje, glede na široko razširjeno zavračanje rednega zaposlovanja s strani uprav. Vzpodbujanje podjetništva in samozaposlovanja je pravzaprav v središču aktualnih politik, kar resno izpodkopava deklarirane mednarodne standarde in nakazuje neizogiben zaton socialnega dialoga. Ne glede na zaposlitveni status bi moral imeti vsak delavec sklop temeljnih pravic, vključno z enakim obravnavanjem, varnostjo pri delu, omejitvami delovnega časa in pravico do počitka, svobodo združevanja, kolektivnega dogovarjanja in nastopanja ter dostopom do usposabljanja. Del mednarodnega prava bi zato morala postati norma, da pravice iz dela niso vezane na pogodbo o zaposlitvi.

Posebej ranljiva skupina v vseh državah jugovzhodne Evrope so mladi novinarji in novinarke, ki običajno sodijo v kategorijo atipičnih delavcev. Raziskovalci poročajo, da so pogosto izkoriščani, premalo plačani, delajo veliko število ur in so podvrženi stalnemu podaljševanju atipičnega delovnega statusa.

izpis

Iztok Jurančič

Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Primerjalni pregled in križanje zakonodaje po ključnih določilih pokaže, da je področje dela svobodnjakov v Sloveniji regulirano deficitarno, saj večina določil splošnih in posebnih zakonov regulira samo pogodbena razmerja redno zaposlenih
S povečevanjem stopnje brezposelnosti se je močno zmanjšala varnost zaposlitve, kar se kaže v hitri rasti zaposlovanja za določen čas, part time zaposlovanju in samozaposlovanju. Tako imenovana fleksibilnost trga »delovne sile« probleme rešuje le navidez, saj v danih okoliščinah deluje nesimetrično, omogoča le lažje odpuščanje in zniževanje plač ter drugih pravic zaposlenih. Popolna gibljivost kapitala in konkurenca socialno mnogo bolj brezobzirnih družb namreč preprečuje delovanje na drugi strani; pri lažjem zaposlovanju in povečanju plač ter pravic zaposlenih, kar jih pretvarja v dninarje. (Jože Mencinger, profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, v članku »Od samoupravljavca do dninarja«, Revija za delovno pravo in pravo socialne varnosti, Inštitut pri Pravni fakulteti, VI, št. 1, 2006)

Najemanje dninarjev, delavcev, ki delajo za dnevno plačilo, je na novinarskem trgu delovne sile že nekaj časa razširjena praksa. Ker je izdajateljski trg majhen in oligopolen, ponudba dela pa koncentrirana na nekaj prevladujočih medijskih izdajateljev, ti nanj odločilno vplivajo s svojimi zaposlovalnimi in finančnimi politikami. Statistike kažejo, da na novo zaposlujejo samo redko in pod geslom cost cutting in managing for cash nadomeščajo zaposlitve za nedoločen čas z različnimi precej cenejšimi oblikami najemanja svobodnjakov. Pravice po delovnopravnih pogodbah so kolektivno in individualno razmeroma bolje urejene, tako da nenehni pritisk zniževanja stroškov dela v veliki meri prizadene močneje kot redno zaposlene ravno svobodnjake.

Dninarstvo na trgu, kot je značilnost vseh oblik priložnostnega zaposlovanja duhovito povzel Mencinger, se reproducira z blagoslovom pravnega reda, ki obnavlja, nekaj pa tudi soustvarja, asimetrijo v pogodbenih razmerjih na trgu dela in ga cepi na dva popolnoma različna svetova, med katerima ni prehodnosti. Zahteva po izenačitvi nekaterih pravic na trgu svobodnjakov s pravicami trga, ki je delovnopravno urejen, deluje v smeri zniževanja pravic zaposlenih, z argumentom, da bi bilo zaposlovanje večje, če bi bile njihove pravice manjše. V nadaljevanju prispevka se bom osredotočil na pravno urejenost, ki na trgu reproducira dva neprehodna segmenta z delitvijo na delavca po civilnem in delovnem pravu. Razpoka je za novinarski poklic specifična, ker Zakon o medijih definira kot novinarja tudi novinarja s samostojnim statusom in je torej pojem delavca-novinarja širše opredeljen, kot je samo po delovnopravni zakonodaji.

Primerjalni pregled in križanje zakonodaje po ključnih določilih pokaže, da je področje dela svobodnjakov regulirano deficitarno, saj večina določil splošnih in posebnih zakonov regulira samo pogodbena razmerja redno zaposlenih. Pravni položaj, varnost in pravice svobodnjakov so na neprimerno nižji ravni kot za redno zaposlene, četudi so njihove delovne in poklicne obveznosti pri istem mediju povsem enake.

Zakoni in kolektivne pogodbe, ki urejajo poklicna pogodbena razmerja
Novi Zakon o delovnih razmerjih, ki ureja individualna pogodbena razmerja med zaposlenimi delavci in delodajalci, je začel veljati 1. 1. 2003. Urejanje kolektivnih pravic in obveznosti opredeljuje Zakon o kolektivnih pogodbah, ki velja od maja 2006. Svobodno združevanje v sindikatih je ustavno zagotovljena pravica. Slovenija je ratificirala vse ključne konvencij ILO o kolektivnem dogovarjanju in sindikalnem delovanju, kot tudi druge pomembnejše konvencije o urejanju delovnih pogojev, in so tako del notranjega pravnega reda.

Izdajanje medijev in izvajanje javnega interesa na področju informiranja v zasebnem in javnem sektorju splošno regulira Zakon o medijih. Veljati je začel maja 2001, nadomestil pa je prej veljavni Zakon o javnih glasilih. Lex specialis medijske zakonodaje je Zakon o RTV Slovenija, ki ureja delovanje javnega radia in televizije. V celoti je bil prenovljen leta 2005 in velja od novembra tega leta. Od zakonov, ki urejajo civilnopravna pogodbena razmerja, je zlasti za svobodne novinarje pomemben Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, ki je lex specialis glede na splošni obligacijski zakonik.

Od kolektivnih pogodb s splošno veljavnostjo se v medijski industriji uporablja leta 2000 sklenjena Kolektivna pogodba časopisno-informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti, ki ureja minimalne kolektivne standarde med delodajalci in zaposlenimi v dejavnosti. Za izdajatelje, ki zaposlujejo novinarje in novinarke, je od začetka leta 1992 splošno veljavna Kolektivna pogodba za poklicne novinarje, ki načeloma izhaja iz splošnega določila enakih materialnih pravic za zaposlene in svobodne novinarje.

V nadaljevanju so prikazane nekatere glavne delovnopravne vsebine iz zakonodaje, ki urejajo pogodbena razmerja med delavcem in delodajalcem ter med novinarjem in izdajateljem v medijski industriji. Pred tem je pojasnjen tranzicijski kontekst in osnovne dileme v pravno še ne ustaljeni sredini.

Delovna razmerja pod vplivom različnih zakonov
Do leta 2003 so bila individualna in kolektivna delovna razmerja v veliki večini regulirana z enim zakonskim aktom. Glavna novost novega Zakona o delovnih razmerjih pa je bila namera, da zakonodajalec z njim uredi samo delovna razmerja, ki se sklepajo s pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Hkrati so ostala veljavna vsa tista določila kolektivnih pogodb, ki niso v nasprotju z zakonom, dokler ne bo sprejet zakon, ki bo urejal področja sklepanja kolektivnih pogodb. Kot v primeru veliko drugih kolektivnih pogodb, tudi večina določil Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje ni v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih. Položaj je kljub temu prehoden in negotov glede prihodnje veljavnosti določb vseh že doslej sklenjenih kolektivnih pogodb.

Zakon o kolektivnih pogodbah je bil sprejet šele leta 2006 in bo temeljito spremenil model kolektivnega dogovarjanja in socialnega sporazumevanja v Sloveniji. Po uzakonjenem prehodnem roku bodo aprila 2009 prenehale veljati določbe tistih kolektivnih pogodb, katerih sklenitelji so samo delodajalske asociacije z obveznim članstvom. Do leta 2006 je bilo članstvo gospodarskih podjetij v Gospodarski zbornici Slovenije obvezno, zato skoraj ni kolektivne pogodbe, pod katero ne bi bila podpisana Gospodarska zbornica Slovenije. Tako bodo v imenu in za testiranje prostovoljnega članstva delodajalskih združenj dejansko derogirana vsa določila kolektivnih pogodb, lahko tudi s tistimi vred, ki so pomenila tradicionalne vrednote razvitega socialnega ter industrijskega dialoga in partnerstva. Sindikati se bodo morali pogajati na novo o vseh vsebinah kolektivnih razmerij, katera so lahko urejena nad minimumom določil Zakona o delovnih razmerjih.

Junija leta 2006 je bil sprejet Zakon o gospodarskih zbornicah, ki uveljavlja prostovoljno članstvo, na tej osnovi pa je sledila več kot leto dni trajajoča reorganizacija in preoblikovanje glavne gospodarske asociacije. V tem obdobju se je na osnovi prostovoljnega članstva v okviru Gospodarske zbornice preoblikovalo tudi Združenje za tisk in medije, ki je na delodajalski strani zasebnega sektorja podpisnik veljavne Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje, in sicer v Zbornico založniške, knjigotrške, grafične dejavnosti in radiodifuznih medijev. Rok veljavnosti poklicne kolektivne pogodbe se, kot za vse, izteče aprila 2009, če že pred tem socialna partnerja ne bosta izkazala zadostne volje in interesa za sklenitev nove kolektivne pogodbe za poklicne novinarje.

Zakon o kolektivnih pogodbah kolektivno dogovarjanje reducira zgolj na zastopanje interesov delavcev z redno zaposlitvijo. Formalna ovira bo postala nepremostljiva, če na delodajalski strani ne bo več volje in interesa, da z novo poklicno kolektivno pogodbo regulira tudi položaj svobodnih novinarjev. V prihodnosti je to lahko hendikep, ker se lahko že tako zelo slab pravni položaj svobodnih in samostojnih novinarjev še poslabša, ko se bo iztekla veljavnost Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje. Za delovanje poklicnega novinarskega sindikata formalna ovira lahko predstavlja okrnitev pravice do svobodnega združevanja in kolektivnega zastopanja svobodnih novinarjev. Zakon o medijih opredeljuje novinarja širše, kot opredeljuje delavca Zakon o delovnih razmerjih. Poleg redno zaposlenih so to še svobodni novinarji z registriranim statusom pri ministrstvu za kulturo (samostojni novinarji). Na sistemski ravni nekatere pravne kolizije izhajajo tudi iz splošnih opredelitev pravic in obveznosti delavca po Zakonu o delovnih razmerjih in odgovornosti ter dolžnosti novinarja po Zakonu o medijih. Zakon o medijih kaže vse znake lex imperfecta zlasti na področju pravil urejanja poklicnih konfliktov znotraj uredništev ter med uredništvi in izdajatelji, ki niso rešljivi samo z delovnopravnimi instituti. Državne ustanove – medijska inšpekcija in Direktorat za medije – neučinkovito nadzirajo uresničevanje določb Zakona o medijih. V primeru kršitev njegovih določb ni predpisanih sankcij, ki bi jih bilo mogoče izvajati.

V splošnih določbah ZDR je za delavca/novinarja pomembna prepoved diskriminacije zaradi političnega ali drugega prepričanja pri zaposlovanju ali v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Za novinarja/delavca avtonomijo in osebno odgovornost za izražanje mnenj in prepričanj posebej določa ZMed. Delovno razmerje je opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Če obstajajo tako opredeljeni elementi delovnega razmerja, je izrecno prepovedano opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Določbe so izjemnega pomena za svobodne in samostojne novinarje, ki dejansko opravljajo obveznosti v okviru citiranih elementov delovnega razmerja, vendar delajo na podlagi pogodb civilnega prava. Po ZMed je del pogodbe o zaposlitvi tudi programska zasnova medija, torej le ta za ¬novinarja/delavca ¬pomeni enega elementov, ki jih mora poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti.

Med sestavinami, ki jih morajo vsebovati pogodbe o zaposlitvi, so pomembnejše čas trajanja delovnega razmerja, določilo o dnevnem ali tedenskem rednem delovnem času in razporeditvi delovnega časa, določilo o znesku osnovne plače ter o morebitnih drugih plačilih, določilo o sestavinah plače, plačilnem obdobju in plačilnem dnevu, določilo o letnem dopustu, dolžina odpovednega roka. V zvezi z ZMed, ki ščiti avtonomno izražanje mnenj in stališč zaradi javnega interesa, je z vidika novinarskih pogodb pomembno predvsem še, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati naziv delovnega mesta oziroma podatke o vrsti dela, za katerega delavec sklepa pogodbo o zaposlitvi, s kratkim opisom dela, ki ga mora opravljati po pogodbi. Po ZMed je namreč prepovedano kakršno koli poslabšanje delovnega položaja novinarja zaradi izražanja mnenj in stališč, določbo pa je mogoče izvajati le, če je v pogodbi jasno opredeljeno, za katero uredništvo novinar dela in njegov položaj v uredništvu. Zaradi opredeljenih obveznosti poklica po ZMed je za novinarja/delavca ključna tudi določba o navedbi kolektivnih pogodb, to je poklicne novinarske kolektivne pogodbe, ki po pogodbi o zaposlitvi zavezujejo delodajalca oziroma splošnih aktov delodajalca, ki določajo pogoje dela delavca. Po definiciji novinarja iz ZMed bi seveda morale določbe v zvezi z izražanjem mnenj in stališč smiselno opredeliti tudi v novinarskih civilno pravnih pogodbah. Te pa večkrat vsebujejo zgolj poklicna načela, v veliko primerih pa prenašajo celotno odgovornost do javnosti, tudi kazensko, na svobodnjake.

Reguliranje statusa svobodnih novinarjev
Sistematičen pregled pravnih virov, ki urejajo položaj svobodnih novinarjev, dokazuje razdrobljeno, nepovezano in nekonsistentno ter pomanjkljivo ureditev. Splošni obligacijski zakonik ureja zgolj pravice in obveznosti, ki se tičejo izpolnitve pogodb, ne njihovih vsebin. Lex specialis, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, je za svobodne avtorje bolj ugoden kot za zaposlene novinarje, ki praviloma prenašajo na delodajalca materialne avtorske pravice za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo (o zaposlitvi ali tudi kolektivno pogodbo) drugače določeno. Za svobodnjake je teoretično položaj po tem zakonu boljši, ker brez izrecnega prenosa posamičnih, natančno opredeljenih materialnih avtorskih pravic obdržijo vse pravice oziroma se domneva, da na izdajatelja prenesejo minimalni obseg pravic. Načeloma to pomeni le pravico do enkratne objave. Velja načelo in dubio pro autore; torej se v primerih nezapisanih, nejasnih ali kakor koli problematično opredeljenih prenosov materialnih avtorskih pravic razsoja v korist avtorja. Pregled številnih pogodb dokazuje drugačno prakso. Zakonsko sicer precej zaščiteni avtorji so ponavadi v položaju, ko se ne morejo pogajati in jih naročniki prisilijo v sklenitev neugodnih in mnogokrat celo nezakonitih pogodb. Večletna in množična nezakonita pogodbena praksa izdajateljev lahko pomeni veliko pravno tveganje lastnikov večjih medijskih hiš: če se sproži plaz tožb, bi utegnile vplivati na ceno delnic oziroma na poslovni rezultat javne RTV Slovenija.

Od leta 2005 je v uporabi novi Zakon o dohodnini. Med njegovimi nameni je tudi odpravljanje davčne evazije na področju avtorskega dela. Splošno razširjena delodajalska praksa je namreč sklepanje civilnih pogodbenih razmerij, ko gre dejansko za delovnopravna razmerja (navidezni svobodnjaki). Zato je davčni zakon uvedel razlikovanje med odvisnim in neodvisnim pogodbenim razmerjem, pri čemer je odvisno delo obdavčeno enako kot delo redno zaposlenih. Izvajanje teh določb naj bi po pričakovanjih zakonodajalca spodbudilo zaposlovanje tudi svobodnih novinarjev, v praksi pa je po sprejemu novega zakona število samostojnih novinarjev izjemno skočilo. Izdajatelji so nanje pristisnili z zahtevo po ureditvi statusa, namesto da bi jih zaposlili.

Kolektivna pogodba za poklicne novinarje in svobodni novinarji
V novembru leta 2005 je Komisija za razlago kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN) dveh podpisnikov, to je Sindikata novinarjev Slovenije in Sveta RTV Slovenija, sprejela razlage, ki se nanašajo na opredelitev pojma svobodnega novinarja in njegov obseg pravic. Razlage so tako postale integralni del KPPN. KPPN izrecno ne razmejuje pravic in obsega pravic za redno zaposlene in svobodne novinarje, določa pa, da se plačilo za delo svobodnih novinarjev opredeli v posebni pogodbi, pri čemer pogoji ne morejo biti slabši kot za redno zaposlene novinarje ter da se tudi svobodnim novinarjem povrnejo materialni stroški za naročene prispevke. Komisija za razlago je opredelila, da določilo KPPN omejuje pogodbeno voljo strank tako, da morata v tarifi oziroma ceni, določeni s pogodbo s svobodnim novinarjem, upoštevati izplačila redno zaposlenega primerljivega delavca (na primer s primerljivo izobrazbo in delovnimi izkušnjami ter s primerljivim opisom del in odgovornostjo delovnega mesta) na letni ravni in sorazmerno temu pogodbeno plačilo svobodnega novinarja prilagoditi tudi obsegu naročenega dela. Svobodnemu novinarju pripadajo tudi povračila dejanskih materialnih stroškov, prevoznih stroškov in stroškov za prehrano, kar lahko stranki določita s pogodbo tudi v pavšalnem znesku, in sicer sorazmerno z obsegom naročenega dela in primerljivega redno zaposlenega delavca. Svobodnemu novinarju je priznana tudi pravica do regresa za letni dopust. Ker pa pravica do tega izhaja iz pravice do letnega dopusta zaposlenih delavcev, se regres za letni dopust svobodnih novinarjev vključi že v tarifo oziroma pogodbeno ceno, in sicer v višini, ki jo prejema primerljivo zaposleni delavec.

Določila enake obravnave svobodnjakov in redno zaposlenih se spoštujejo samo deloma, odvisno od presoje RTV Slovenija od primera do primera. Enaka je praksa delodajalca, ko prihaja do tožb zaradi dejansko zaposlenih, ki v nasprotju z določili delovnopravne zakonodaje delajo po civilnopravnih pogodbah. Zaradi eksistencialnih stisk se tožniki poravnajo, delodajalec izkorišča individualno obravnavo v sodnih postopkih, sindikat za zastopanje nima individualne niti kolektivne aktivne legitimacije (možnost sprožitve delovnopravnega spora v primerih kršitev, neodvisno od delavcev). Izdajatelj tako v resnici ni pripravljen na kolektivno urejanje pravic svobodnjakov, KPPN pa zlorablja za legitimiranje dane zaposlovalne politike.

Trg svobodnih novinarjev in nevarna pogodbena razmerja
Razkorak med uzakonjenimi normami in prakso na trgu je razmeroma velik. Največje in množične kršitve delovnopravne zakonodaje so pri svobodnih novinarjih, ki so dejansko zaposleni in v pogodbenih razmerjih navidezno svobodni. V pogodbenih razmerjih s svobodnimi novinarji pa so praviloma kršena določila Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Med pomembnejšimi razlogi za to so kadrovsko šibke in nekoordinirane inšpekcijske službe (davčna, delovna in medijska inšpekcija), ki so pristojne za izvajanje nadzora. Sodišča sicer primere zaključujejo v približno letu dni, kot je povprečje v EU, kar pa je v mnogih primerih še vedno predolgo odzivno obdobje, saj se dejanski položaj posameznika že prej poslabša zaradi inertnosti inšpekcijskih služb.

Trg dela in zaposlovalne politike
Zaposlovanje je na ponudbeni strani pod vplivom oligopolne in zelo koncentrirane strukture medijska trga. Javna RTV Slovenija zaposluje približno polovico vseh zaposlenih v medijski industriji, v televizijski dejavnosti ima le enega resnejšega konkurenta na nacionalni ravni, na področju tiskanih medijev si konkurirajo trije izdajatelji nacionalnih dnevnikov. Po tržnem deležu, merjenim s prihodkom, predstavlja delež RTV Slovenija 34 odstotkov, trije veliki nacionalni izdajatelji tiskanih in enega televizijskega medija 38 odstotkov, regionalni in lokalni izdajatelji pa preostalih 28 odstotkov medijskega trga. Na področju medijev naj bi delovalo skupaj sicer več kot 400 izdajateljev, ki izdajajo okrog 1200 medijev, prevladujoči na trgu ne izdajajo več kot sto medijev.

Uradna statistika sicer zaradi pomanjkljivosti v registraciji izdajateljev in evidencah medijev ni zanesljiva. Po analizi trga zasebnih televizijskih in radijskih izdajateljev za leto 2004 smo ugotovili, da od 75 registriranih radijskih izdajateljev pri ministrstvu za kulturo 16 nima dejavnosti registrirane pri Agenciji za javno-pravne evidence, od 52 televizijskih izdajateljev pa je bila takšnih polovica. Podatek je pomemben, ker kaže na skupine izdajateljev, ki so zelo verjetno pomanjkljivo zavezani medijski zakonodaji. Zelo verjetno je, da množično kršijo tudi kolektivne in individualne delovnopravne standarde, saj mnogi lokalni mediji sploh ne zaposlujejo nikogar: od omenjenega števila radijskih izdajateljev je takšnih 18, od televizijskih 11. V približno polovici od skupaj 127 zasebnih RTV-izdajateljev so zaposleni samo menedžerji, torej pri okoli dveh tretjinah izdajateljev delujejo izključno z najemanjem svobodnih novinarjev.

Še vedno pa v najemanju svobodnih novinarjev vodijo velike medijske hiše, ki so pri zaposlovanju izredno restriktivne in že nekaj let komajda nadomeščajo odhode v pokoj ali fluktuacijo. Na trgu novinarskega dela se je zato hitro povečalo število svobodnih novinarjev. Po statistikah za leto 2005 in 2006 je bilo v novinarstvu redno zaposlenih 1635 oseb, registriranih svobodnih novinarjev (samostojni oziroma samozaposleni) je bilo 350, po ocenah novinarskih stanovskih organizacij dela v medijskih podjetjih še najmanj 400 svobodnih novinarjev brez statusa. Delež svobodnih novinarjev je tako na slovenskem medijskem trgu že primerljiv z razvitimi večjimi trgi, saj je presegel 30 odstotkov oseb, ki opravljajo novinarski poklic. V povezavi z zakonskimi spremembami – leta 2003 je bil uveljavljen novi ZDR in leta 2005 Zakon o dohodnini – je statistično značilno poskočil delež svobodnjakov z registriranim statusom samostojnih novinarjev. Leta 2000 je imelo status samozaposlenega nekaj pod 12 odstotki števila zaposlenih in samozaposlenih v poklicu, šest let pozneje 18 odstotkov.

Pogodbena razmerja v poklicu
V pogodbah o zaposlitvah so praviloma upoštevane sestavine, ki jih predpisuje delovnopravna zakonodaja, manjkajo tiste, ki bi morale biti vsebovane po medijski zakonodaji: med splošnimi in uvodnimi določbami so izpuščeni specifični predpisi in kodeksi, ki zavezujejo poklic (Zakon o medijih, Münchenska deklaracija, Kodeks novinarjev Slovenije); v opredelitvah delovnega mesta in zadolžitev ni naveden medij, za katerega novinar dela oziroma redakcija, če gre za večji medij; pogodba ne vsebuje programske zasnove medija; v opisu dela in nalog manjka področje, ki ga novinar pokriva.

Zaposlitvene pogodbe bi morale navedene minimume vsebovati, saj brez njih ni mogoče izvajati pravic niti obveznosti, ki sodijo v poklicni delokrog, in jih mora novinar upoštevati med delovnim razmerjem. S tem v zvezi so posebej pomembne določbe Zakona o medijih, po katerih je programska zasnova del pogodbe o zaposlitvi. Zaradi izražanja mnenj in stališč, ki so v skladu s programsko zasnovo, pa se novinarju ne sme odpovedati delovnega razmerja, zmanjšati plače, spremeniti statusa v uredništvu ali kako drugače poslabšati njegovega položaja. V okviru teh zakonskih in drugih poklicnih meril je novinar osebno odgovoren za posledice svojega dela, zato bi morali biti ti pogoji s pogodbo o zaposlitvi vnaprej opredeljeni tudi po Direktivi 91/533/EGS. Klavzula ugovora vesti sledi iz poklicnega kodeksa, neposredno je v pogodbah o zaposlitvi ni kot niti odpravnin za primere, če pride do realizacije klavzule. V zadnjem letu in pol je bilo v sindikalni pravni praksi na področju rednih delovnih razmerij največ sporov ravno v zvezi z omenjenimi pomanjkljivostmi zaposlitvenih pogodb. Nekaj tudi na sodišču sproženih sporov zaradi ugotavljanja zakonitosti sankcioniranja izražanja mnenj in stališč še ni zaključenih. Za zdaj torej ni delujoče zaščite novinarjev zaradi sprememb uredniške politike medija niti za novinarje, ki imajo zaposlitvene pogodbe, eksistenčno neprimerno bolj izpostavljeni svobodnjaki lahko le sanjajo o kakšnih podobnih pogodbenih določilih.

Nezakonito sklepanje pogodb na podlagi civilnega prava (navidezni svobodni novinarji)
Ob spremembah davčne in delovnopravne zakonodaje se je nedvomno pokazalo, da je pojav navideznih in prisilno svobodnih novinarjev množičen, davčna in delovna inšpekcija pa nista učinkovito nadzirala uresničevanje novih določb v praksi. Številne pregledane civilnopravne pogodbe tako še vedno kažejo značilno asimetrijo med obveznostmi in pravicami svobodnih novinarjev: novinarji prevzemajo obveznosti, enake tistim iz pogodb o zaposlitvi, na drugi strani so finančne, materialne in druge obveznosti delodajalca mnogo manjše kot so po individualnih ali kolektivnih standardih za redno zaposlene.

Po zelo okvirnih ocenah, ki temeljijo na odkritih množičnih primerih nezakonitega sklepanja civilnih pogodb s svobodnimi novinarji in na anketah, je skoraj dve tretjini svobodnih novinarjev v status svobodnjaka prisiljenih. Največji kršitelj določbe Zakona o delovnih razmerjih, ki prepoveduje zaposlovanje na osnovi civilnih pogodb, če gre za elemente delovnega razmerja, je javna RTV Slovenija. Na podlagi pregleda izplačil avtorskih in drugih honorarjev je Računsko sodišče RS za leto 2004 ugotovilo, da je v javnem zavodu po civilnih pogodbah delalo najmanj 482 honorarnih sodelavcev in kontinuirano prejemalo mesečno plačilo v znesku, ki je presegal 626 evrov. Revizorji so preverili vsebino in obseg dela in ugotovili, da so bili v polovici primerov opravljanja honorarnega dela podani elementi delovnega razmerja, v nadaljnjih 36 odstotkih pa je bil Zakon o delovnih razmerjih zelo verjetno prekršen.

Položaj svobodnjakov v primerjavi z zaposlenimi
Anketa o statusu samostojnih in svobodnih novinarjev, ki jo je leta 2004 izvedel Sindikat novinarjev Slovenije, analiziral pa Jakob Južnič, je temeljila na vzorcu 104 odgovorov, pri čemer so bili posebej obdelani svobodni novinarji in registrirani svobodni novinarji. Status samostojnega novinarja je leta 2001 uvedel Zakon o medijih, bistveno zanje je praktično le to, da si lahko privoščijo minimalno obvezno socialno zavarovanje, ki so ga po zakonu dolžni plačevati (mesečno znaša nekaj prek 210 evrov). Po pričakovanjih se je izkazalo, da je položaj svobodnih brez statusa slabši kot tistih s statusom, v tem poročilu pa bomo prikazali samo skupne rezultate. Povprečni anketirani svobodni novinar opravlja poklic 7 let, v 72 odstotkih anketiranega vzorca je to edino delo, ki ga opravlja, njegov tedenski delavnik znaša povprečno 39 ur. V 48 odstotkih anketiranega vzorca novinar dela za enega naročnika, v 13 odstotkih za dva. V 26 odstotkih primerov dela brez sklenjene pisne pogodbe. Od tistih s sklenjeno pogodbo je 57 odstotkov takih, ki imajo enoletne pogodbe, petina za nedoločen čas. Kar 57 odstotkov pogodb anketiranih vsebuje tudi konkurenčno prepoved, ki je sicer značilna za pogodbe o zaposlitvi.

Za delo se praviloma vsi dogovarjajo z urednikom, da doživljajo pritiske naročnikov zaradi vsebine prispevkov, je 6 odstotkov anketiranih ocenilo za redno ali pogosto, 31 odstotkov občasno, redko 37 odstotkov, 27 odstotkov nikoli. Plačilo za delo v obliki mesečnega pavšala dobi 47 odstotkov anketiranih. Mesečni zaslužek četrtine je za novinarsko delo približno med 420 do 630 evrov, zaslužek naslednje četrtine se ustavi pri 835 evrih, 12 odstotkov dobi plačilo med 835 in 1045 evri, nad tem zneskom je samo 6 odstotkov anketiranih. Približna tretjina dodatne zaslužke pridobi tudi z drugim delom. V 70 odstotkih se honorarji izplačujejo redno, da je za svoje delo primerno plačana, pa ocenjuje skupina samo 15 odstotkov anketiranih. Povračilo potnih stroškov dobi od naročnikov 42 anketiranih, dnevnice 23 odstotkov, stroške telefona in interneta samo 15 odstotkov. V primerjavi z zaposlenimi, ko materialne stroške v celoti nosi delodajalec, so svobodni novinarji še na slabšem glede prispevkov za socialno zavarovanje, saj jih naročnik plačuje skupaj samo 17 odstotkom anketiranih. Pri ocenjevanju lastnega položaja ga kar 82 odstotkov anketiranih označuje za slabega, stalno zaposlitev si želi 64 odstotkov anketiranih svobodnih novinarjev. Po novejši, lanski anketi med svobodnjaki, ki delajo na RTV Slovenija (pokazala je na približno enake razlike med pravicami zaposlenih in svobodnjakov), bi se jih želelo zaposliti kar 82 odstotkov.

Avtorska pogodbena razmerja
Kvantitativna analiza 66 konkretnih avtorskih pogodb s svobodnimi novinarji, ki jo je v okviru svoje diplomske naloge Urejanje statusa samostojnih in svobodnih novinarjev v Sloveniji leta 2006 opravila Jasmina Rant Potokar, kaže na velike pomanjkljivosti pogodb, porazno nizko raven zaščite avtorjev in predvsem na njihov neenakopravni pogajalski položaj. Naročniki si praktično prilaščajo neomejeno vse pravice za enkratno plačilo tudi v nasprotju s črko zakona, medtem ko izvajalci mnogokrat prevzemajo obveznosti, ki so prepisane iz pogodb o redni zaposlitvi. Določbe, ki so po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah nične, je vsebovalo kar 59 od 66 pregledanih pogodb. Samo 6 pogodb je imelo v skladu z zakonom izrecno navedene materialne avtorske pravice, ki si jih medij prilašča, kar 21 pogodb je vsebovalo tudi konkurenčno prepoved dela za druge medije. Glede odgovornosti za verodostojnost informacije je bilo v desetih pogodbah določeno, da je odgovornost novinarjeva, v enajstih pogodbah jo je prevzel medij, v štirih vsaka stran zase, v 37 primerih določbe o tem ni bilo, kar pomeni, da lahko odgovornost prevzema medij ali novinar. Iz analiziranih pogodb se je pokazalo, da je avtor o natančnem obsegu dela seznanjen le v sedmih primerih, kar 54 pogodb natančnega obsega dela ni določalo. Plačilo za delo je bilo v fiksnem honorarju določeno v 15 primerih, kar v 47 pogodbah je bila določba, da se lahko mesečni honorar poveča ali zmanjša, odvisno od obsega in kakovosti dela.

Pogodbe o avtorskem delu, ki jih v podpis na mizo vržejo veliki izdajatelji, so navadno kar tipske in podobne anketnemu vprašalniku, na katerem prekrižaš enega možnih odgovorov o svojem pravnem statusu in izdelkih, za katerega so sklenjene. Ti so od sprememb dohodninske zakonodaje bolj namenjene davčnim službam kot urejanju razmerja med avtorjem in naročnikom. V njih se praviloma avtor odpoveduje vseh materialnih pravic, zadrži le moralne (kot velja za redno zaposlene). V letnih pogodbah pa praviloma ni več urejenih zadev, ki bi lahko dišale po prikritem delovnem razmerju.

Kakovost pogodbenih razmerij jasno dokazuje podrejeni položaj svobodnjakov, ko gre za sklepanje razmerij »dveh svobodnih volj«. Po delovnem pravu je svoboda strank omejena s pravicami, ki se jim šibkejša stranka ne more odpovedati, opredeljene pa so z zakonom, kolektivno pogodbo in sprejetimi mednarodnimi konvencijami. Nesimetrično delovanje trga dela je seveda povezano s sistemsko reprodukcijo pravnih razmerij. V zgodbi o fleksibilnem trgu pa konflikta ni v različnih pogodbenih razmerij, pod katerimi kar dobro uspeva in se razvija, najbrž v definiranju dela in delavca v razmerjih do kapitala. Zato se bo treba vrniti k splošnim pravicam iz ustave, kot so pravica do dela, prepoved diskriminacije mladih, enakopravno obravnavo pogojev dela in od teh k možnostim izvajanja pravice do svobode sindikalnega združevanja in do kolektivnega zastopanja.

Kakovost pogodbenih razmerij jasno dokazuje podrejeni položaj svobodnjakov, ko gre za sklepanje razmerij »dveh svobodnih volj«. Po delovnem pravu je svoboda strank omejena s pravicami, ki se jim šibkejša stranka ne more odpovedati, opredeljene pa so z zakonom, kolektivno pogodbo in sprejetimi mednarodnimi konvencijami.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
notranja svoboda tiska
Medijska preža
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
socialni položaj novinarjev
Medijska preža
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Sonja Merljak Zdovc
O prihodnosti novinarstva, če ta sploh obstaja
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Martin Tomažin
Čedalje manj redno zaposlenih v medijih
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Neva Nahtigal
Kolektivna pogodba za vse novinarje
Igor Drakulič
Svobodni novinarji: kako urediti svoj status?
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
Igor Drakulič
Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Brankica Petković
Novinarska stavka – znanilka novega vala medijske tranzicije?
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Neva Nahtigal
Prenova kolektivne pogodbe za novinarje
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gašper Lubej
Ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Iztok Jurančič
Novinarski sindikat pred izzivi priprave nove kolektivne pogodbe
Grega Repovž
Leto 2003 – leto medijskega preloma
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Matjaž Pikalo
Kdo bo še pisal?
Gašper Lubej
Ko novinarji delajo brez pogodb in zavarovanja
Neva Nahtigal
Samostojni novinarji so ranljiva skupina delavcev v Evropi
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Ljuba Babič Košir
Vsi na isti veji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Barbara Bizjak
Stavka na Delu
Mateja Hrastar
Kratek premislek o statusu svobodnjaka
Dejan Pušenjak
Izgubljene novinarjeve utopije
Marinka Boljkovac-Borković
Profesionalna solidarnost je temelj zaščite novinarjev
Brankica Petković
Ko pridejo hudi časi
Novinarski večeri
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
03.10.2002
Arne König, Alenka Burja
Samostojno novinarstvo – stvar izbire ali nuje?
17.03.1998
Aidan White, Marjan Sedmak
Novinarji vseh dežel, združite se!
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
zakon o avtorskih in sorodnih pravicah
Medijska preža
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela