Direktor ČZP Večer Boris Cekov je za novo glavno in odgovorno urednico Večera imenoval Majdo Struc, dosedanjo novinarko mariborskega dopisništva Dela. Strucova je tako zamenjala Milana Predana, ki je bil na tem mestu deset let. Po 30. členu Zakona o javnih glasilih je bilo pred to zamenjavo treba za mnenje vprašati uredništvo, kar je bilo tudi storjeno. Od skupaj 75 novinarjev je imenovanje Strucove podprlo 28, 40 pa jih je bilo proti.

Je bilo temu členu zakona torej zadoščeno? Po črki vsekakor, saj je bilo zakonsko zahtevano mnenje dobljeno - več pa zakon ne zahteva. In tudi po naravi stvari več zahtevati (od zakona) ne bi bilo razumno, pa tudi ne skladno z ustavno zajamčeno svobodo tiska. Po njej namreč izdajatelj časopisa določa temeljno usmeritev svojega časopisa - in zato tudi vodjo uredništva, ki naj zaželeno usmeritev zagotovi. Tudi zoper »duh zakona«, ne le zoper črko, se izdajatelj (kot »podaljšana roka« lastnikov) torej ni pregrešil, ko večinskega mnenja uredništva o nameravani zamenjavi ni upošteval. Ali je s tem res ravnal v skladu z ekonomskim interesom lastnikov, da bi novo vodstvo delalo boljši časopis in ga bolje prodajalo, bo pokazal čas. Če »zadaj« ni bil ekonomski interes lastnikov, ampak zaradi naših »tranzicijskih« anomalij izrazito političen interes (morda »okrepljen« še z zamerami neke regionalne institucije in njenih voditeljev, namreč mariborske univerze in njenega rektorja), se dejanje zamenjave proti volji uredništva seveda lahko pokaže kot zelo problematično že kmalu. Ali pa tudi ne - če bi bila taka zamenjava npr. le kompromisna rezultanta med seboj nasprotujočih si pritiskov in ne usmeritve ne kvalitete ne prodajanosti časopisa ne bi bistveno spremenila. Individualne usode pri tem seveda kaj lahko - tudi čisto po krivici - potegnejo »ta kratko«, po drugi strani pa se izdajatelju neupoštevanje mnenja in razpoloženja večine novinarjev lahko maščuje z njihovo manjšo zavzetostjo in voljo delati dober časopis. A vse to so stvari, ki niso več v dometu zakonske regulacije. Ta bistveno drugačna, kot je, danes gotovo ne more biti - razen če bi bila slabša, torej taka, ki novinarjem niti pravice do izražanja neobvezujočega mnenja ne bi zagotavljala. Na sedanji - nujni, normalni - zakonski podlagi, od tega zakonsko zagotovljenega minimuma naprej pač nastopimo ljudje, interesi, politika, nastopi naša obča in politična kultura.

A vrnimo se vendarle še enkrat k »duhu zakona«. Izdajatelj ga, kot rečeno, s svojim ravnanjem pravzaprav ni kršil - razen morda indirektno, kolikor v duhu zakona seveda ni, da bi omogočal tako »tranzicijsko-anomalijske« pritiske na uredništva ne s strani pravih lastnikov medija, ampak vlade kot nekakšnega kvazilastnika. Toda v »duhu zakona« tudi novinarji sami niso ravnali! S tem ko so svoje »mnenje« sami omejili zgolj na glasovanje o podpori ali nepodpori predlagani kandidatki. Enako so svojo zakonsko predvideno možnost vplivanja na tovrstne odločitve izdajatelja zbagatelizirali pred njimi že tudi njihovi stanovski kolegi na nacionalni televiziji, ko je šlo za njihove odgovorne urednike. Tudi število glasov (ne)podpore seveda nekaj pove, je neko »mnenje« - ampak to »mnenje« sporoča zgolj končni rezultat, ne pa argumentov, ki za njim stojijo in ga podpirajo. Da celo novinarski kolektivi pri nas (s hvalevredno izjemo novinarjev radijske informativne redakcije, ki so to znali storiti) niso sposobni v pisni obliki artikulirati argumentov, s katerimi določen kadrovski predlog zavračajo ali podpirajo, s čimer bi izdajatelja postavili v položaj, da bi na njihove argumente moral vsaj kolikor toliko prepričljivo odgovoriti in se s tem tudi vsebinsko mnogo močneje zavezati - ali da se našim novinarskim kolektivom ta napor zdi nevreden truda, češ, kaj pa vse to pomaga, saj je že vse odločeno - vse to (oziroma tudi to) seveda priča o precej nizki pravni, politični, sindikalistični in še kakšni (recimo dialoški nasploh) kulturi pri nas. Tu nas vse čaka še mnogo dela - novinarji bi med drugim lahko začeli več poročati tudi o tem, kako se tovrstni (čeprav ne »tranzicijsko« obarvani) interesni konflikti urejajo in razrešujejo drugod po svetu. Resnici na ljubo: če novinarji Večera svojega mnenja že niso znali ali hoteli artikulirati in argumentirati, pa je eden od njih (S. Vizovišek - očitno v imenu uredništva) pred zamenjavo (20. septembra) vendarle na vidnem mestu v časopisu objavil članek Poseg v Večerovo uredništvo v imenu države?. V njem priznava izdajatelju njegove pravice, vendar dodaja: »Toda če je edini razlog za spremembe ogledalo, ki ga časnik predstavlja kakšni pomembni mariborski instituciji in je ta s svojo lastno sliko nezadovoljna ter zaradi tega zahteva spremembo uredniške politike, potem je to poseganje v novinarsko svobodo najbolj grobe vrste, še bolj, če je to možno zgolj zaradi državne lastnine.«

Sam sem že v svojem prispevku za zbornik Človekove pravice (MK, 1988, Od svobode tiska do svobode informiranja) opozarjal, da se je že takrat v Nemčiji in Švici teorija zavzemala za t. i. notranjo svobodo tiska (innere Pressefreiheit), namreč za pravice novinarjev in urednikov nasproti izdajatelju, in da v zakonodajo te ideje sicer še niso prodrle (in tudi danes še niso), pač pa ponekod že takrat v kolektivne pogodbe med združenji novinarjev in založnikov. Švicarska je npr. že takrat zagotavljala novinarjem pravico biti vprašan za mnenje ob imenovanjih urednikov in pa pravico, da v okviru temeljne usmeritve časopisa (Standortbestimmung - pri nas: programska zasnova) redakcija vsaj praviloma samostojno odloča o vsebini časopisa. V Švici in Nemčiji je poleg tega že takrat veljal Gewissensschutz: novinarja ni mogoče prisiliti, da bi zastopal stališče, ki nasprotuje njegovemu prepričanju. Osnutek nekega nemškega zakona iz leta 1974 je poskušal stvari razčleniti še malo podrobneje: založnik naj bi imel le Grundsatzkompetenz (določitev usmeritve časopisa nasploh in tudi v posameznih pomembnejših vprašanjih), glavni urednik naj bi dajal smernice (Richtlinienkompetenz), posamezni urednik pa naj bi bil zavarovan pred vmešavanjem v posameznih primerih (Detailkompetenz).

V naši zakonodaji (33. člen ZJG) že je celo proklamirana neodvisnost in samostojnost odgovornega urednika, urednikov in novinarjev v okviru programske zasnove in tudi izrecna prepoved spreminjanja njihovega statusa v uredništvu »zaradi izražanja stališč, ki so v skladu s programsko zasnovo«. Kakšna podlaga za trdno, kategorično nasprotovanje uredništva neobrazloženi in neutemeljeni zamenjavi glavnega urednika bi to lahko bila, kakšen izziv izdajatelju, naj svoje ravnanje tudi zakonsko utemelji, če zna in zmore - a nič. Zamujena priložnost. Zagrozili bi lahko celo s postopkom po 36. členu ZJG (poravnalni odbor) in nato s tožbo - čeprav bi se morda na koncu (čez nekaj let pred ustavnim sodiščem, če ne prej) ugotovilo, da sta 33. in 36. člen ZJG vsaj glede glavnega urednika gotovo pregloboko posegla v svobodo tiska, torej v ustavne pravice izdajatelja. Toda dosegli bi vsaj jasno ustavnopravno opredelitev ustavnega sodišča, kako v skladu z Ustavo razumeti in izvajati ta dva člena nasproti šefu uredništva na eni in nasproti vsem drugim novinarjem na drugi strani. In bi bile možni samovolji izdajateljev začrtane jasne pravne meje, koristne za preprečevanje možnih bodočih podobnih posegov - tako pa je bila ta priložnost zamujena. Pa so v uredništvu Večera nekaj o vsem tem očitno celo vedeli (glej že omenjeni članek S. Vizoviška) - le omejili so se na nemočno tarnanje v časopisnem članku, namesto da bi se organizirano postavili v bran za svoje pravice. (Sam sem bil na vse to opozorjen šele naknadno, drugače bi morda že prej reagiral v Večeru.)

Končajmo z zelo prepričljivim citatom iz »poslovilnega« komentarja samega Milana Predana 7. 10. v Večeru (Petrovi šefi izumirajo): »Za dober, tržno uspešen medij pa je predpogoj ne samo občutek, temveč prepričanje novinarjev, da jih lastniki spoštujejo in upoštevajo, so jim v vsakem trenutku pripravljeni ščititi hrbet pred pritiski od zunaj ter premorejo dovolj širine, svetovljanstva in demokratičnega duha, da stojijo za uredništvom tudi tedaj, ko to stori nekaj, kar lastnikom ni pogodu. Ne pa, da se celo sami postavijo v vrsto, ko mu je treba primazati zaušnico.« Tole »zaušnico« jim je Predan tukajle dobro vrnil. Upajmo, da bo tlesk obeh zaušnic dobro odmeval po našem medijskem in političnem prizorišču - in spodbudil novinarje k bolj odločnemu boju za svoje pravice. In bralce tudi, saj gre navsezadnje tudi za njihove pravice. Pravice pa se ne podarjajo - treba si jih je izboriti.

Četudi tisk in druga sredstva množičnega komuniciranja niso vsi javne ustanove, opravljajo bistveno funkcijo v splošnem interesu javnosti. Da pa bi jim omogočili opravljanje te funkcije in uresničevanje njihove vloge družbenega »psa čuvaja«, mora biti zagotovljena odsotnost zunanjega nadzora ali pritiska nad novinarji in uredniki in tudi nad vsebino obvestila in procesom razširjanja informacij.

Poglavitni pritisk na urednike in novinarje utegne prihajati tako s strani oblasti kot tudi od zasebnih gospodarskih interesov. V prvem primeru je poglavitna nevarnost obstoj cenzure, ki je danes vsaj iz zakonodaje evropskih držav že izginila. Nad vsebinami, ki jih mediji posredujejo, ni dovoljena nikakršna cenzura, pa naj bo neposredna ali posredna. Omejitve so lahko predpisane le v okvirih, ki jih dopušča 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. V osrčje proticenzurnih ukrepov se je uvrstilo pravilo o uredniški neodvisnosti, ki novinarjem in urednikov zagotavlja, da so v okviru programske zasnove in načel novinarske etike pri svojem delu neodvisni in samostojni.

Vendar pa v današnjem času največje grožnje svobodi in verodostojnosti informacije ne pomeni več vmešavanje oblasti, pač pa je potrebno vse večje varstvo predvsem pred vmešavanjem zasebnega sektorja. »Zavedati se moramo, da je novinarstvo zasnovano na medijih, ki se opirajo na podjetniško strukturo, in da je zato znotraj le-te potrebno razlikovati med izdajatelji, lastniki in časnikarji. Zato je treba zagotoviti ne le svobodo medijev, marveč ohraniti svobodo medijev tudi s preprečevanjem notranjih pritiskov«.1 In medtem ko se novinarji in založniki združeno upirajo morebitnim vmešavanjem državnih oblasti, še zdaleč niso tako enotni glede načela neodvisnosti uredništva v odnosu do lastnika medija. Ker lastnik določa programsko zasnovo svojega medija, tudi misli, da je on tisti, ki bo odločal o tem, katera informacija bo objavljena. Novinarji, na drugi strani, mislijo, da medtem ko programsko zasnovo določa lastnik medija, mora biti odločanje o tem, katere vsebine bodo objavljene, prepuščeno njihovi profesionalni etiki. In tako je določanje dejanske stopnje neodvisnosti znotraj uredništva prepuščeno odgovornemu uredniku, ki je kot vodja uredništva pogosto tudi predstavnik interesov izdajatelja.2

Večina novinarjev lahko pove za kakšen primer, ko je bila zgodba umaknjena iz objave ali ko je urednik bistveno spremenil prispevek, ki ga je novinar pripravil. Tovrstnih zgodb je tudi v slovenskih novinarskih krogih veliko, morebitni nesporazumi pa večinoma ostajajo znotraj uredniške pisarne. Pa vendar ima sedanji Zakon o javnih glasilih v poglavju o pravicah in odgovornostih odgovornega urednika, uredništva in novinarjev vrsto določb, ki pomembno urejajo odnos novinar-urednik-izdajatelj in katerih namen je med drugim preprečevanje in tudi reševanje vprašanj, ki sodijo v področje uredniške politike. V to poglavje Zakona o javnih glasilih (v nadaljevanju ZJG) se uvršča pravilo, da »namen izdajanja in temeljna vsebinska izhodišča javnega glasila določi izdajatelj s programsko zasnovo javnega glasila. Tako določena programska zasnova je tudi sestavni del pogodbe o zaposlitvi med izdajateljem in novinarji (32. člen ZJG)«. Odgovorni urednik, ki vodi uredništvo3, je odgovoren tudi za uresničevanje uredniške politike v skladu s programsko zasnovo javnega glasila. Ključna pooblastila in glavno odgovornost za razširjanje programskih ima torej odgovorni urednik. Ker programsko zasnovo določi izdajatelj, je tako dovolj jasno določeno razmerje med obema ključnima osebama medija, znotraj teh okvirov pa velja programska avtonomija odgovornega urednika in uredništva. »V okviru določene programske zasnove in kodeksa novinarske etike so uredniki in novinarji pri svojem delu neodvisni in samostojni. Zaradi izražanja stališč, ki so v skladu s programsko zasnovo ter kodeksom novinarske etike ali zaradi odklonitve objave informacije ali mnenja, s katero bi kršil programsko zasnovo ali novinarski kodeks, se urednikom ali novinarjem ne more odpovedati delovnega razmerja, zmanjšati plače, spremeniti statusa v uredništvu ali kako drugače poslabšati njihovega položaja (33. člen ZJG).«

Za ureditev odnosa med izdajateljem, odgovornim urednikom in novinarji pa je še posebej pomembna določba 36. člena ZJG, ki za reševanje spornih vprašanj v zvezi z izvajanjem programske zasnove in uredniške politike ter položajem oseb, ki sestavljajo uredništvo, predvideva oblikovanje posebnega poravnalnega odbora. V ta poravnalni odbor imenujeta uredništvo in izdajatelj po tri predstavnike, predsedujočega pa imenujeta sporazumno. Poravnalni odbor sprejema odločitve, ki nato obvezujejo obe strani, z večino glasov vseh članov. Če v roku 30 dni ne pride do sporazuma, imenuje predsedujočega pristojno sodišče v nepravdnem postopku. Sestavo poravnalnega odbora ter način reševanja spornih vprašanj bi po ZJG moral podrobneje urejati poseben akt izdajatelja, h kateremu naj bi dajalo soglasje uredništvo oziroma zastopstvo uredništva.4 Le v primeru, da zaradi nujnosti objave ni mogoč sporazum med izdajateljem in odgovornim urednikom oziroma uredništvom in odločanje v okviru poravnalnega odbora, o objavi odloči odgovorni urednik (37. člen).

Omenjena določba 36. člena, ki pomembno ureja odnos med izdajateljem, urednikom in novinarjem, v celotnem obdobju od uveljavitve ZJG ni zaživela, v predlogu novega Zakona o medijih pa je v celoti izpadla iz predlaganega besedila. Bolj kot to pa moti, da je takšna določba izpadla brez obrazložitve ali vsaj omembe problemov, ki se jih dotika in da torej tudi ni bilo nikakršne širše strokovne razprave o morebitnih možnih rešitvah. Gre namreč za pomembno področje varstva novinarjev pred posegi izdajatelja v verodostojnost novic, ki jih posredujejo in ki so kot zadnji člen v verigi postopka za prenos informacij tudi šibkejši člen v odnosu do delodajalca, kar vse »lahko« pomembno vpliva na vsebine informacij, ki bodo nato prišle v javnost.

V predlogu novega Zakona o medijih tudi ni več določbe sedanjega ZJG, da je za bistveno spremembo programske zasnove potrebno pridobiti predhodno mnenje uredništva oziroma zastopstva uredništva. Takšnega »vmešavanja« v programsko zasnovo izdajatelja predlog novega zakona o medijih ne predvideva več (le ko gre za spremembe oziroma dopolnitve programske zasnove radijskega ali televizijskega programa predlog zakona določa, da mora izdajatelj pridobiti predhodno mnjenje Sveta za radiodifuzijo).

Pri vsem tem zakonskem urejanju pravic in odgovornosti izdajatelja, urednika in novinarjev pa se pušča ob strani mnogo pomembnejše in v vseh sodobnih državah zelo aktualno vprašanje, kako najti pravo razmerje med upoštevanjem pravic podjetja oz. izdajatelja, da sledi ideološkim usmeritvam svojega medija ter varovanjem novinarjev pred vmešavanjem lastnika. V okviru svobodnega tržnega gospodarstva morajo imeti medijska podjetja pravico, da se prosto odločajo za določene ideološke poglede, kar morajo upoštevati tudi novinarji in ravnati v skladu z uredniško usmeritvijo svojih delodajalcev. Vendar pa je treba podjetja, ki se ukvarjajo z obveščanjem, obravnavati kot gospodarska podjetja z družbenimi nalogami posebne zvrsti, zaradi česar informacije ni moč obravnavati le kot blago in morajo biti nameni delodajalcev omejeni s pogoji, ki naj omogočajo uveljavljanje pravice »obveščati« in »biti obveščen«. Med tovrstne pogoje, ki jih mora uresničevati medijsko podjetje, se uvrščajo določbe o zagotavljanju preglednosti nad lastništvom in upravljanjem medija, določbe o sodelovanju med izdajatelji in novinarji, t. i. klavzula vesti in tudi poklicna tajnost v zvezi z varovanjem zaupnosti virov.

Dejansko gre za uskladitev pravic lastnine družbe s pravico novinarja, da do konca brani verodostojnost informacij. To je tudi razlog, zaradi katerega pravo novinarje v nekaterih evropskih državah varuje s t. i. »klavzulo o svobodi vesti«. Ta klavzula pomeni, da ima novinar v primeru temeljnih sprememb v političnih, filozofskih ali ideoloških usmeritvah delodajalca pravico odpovedati delovno razmerje brez odpovednega roka in proti denarnemu nadomestilu v enakem znesku, kot bi mu pripadal v primeru, če bi delovno razmerje razdrl delodajalec.5

Vendar pa takšno zakonsko varstvo uredniške neodvisnosti v evropskih državah še zdaleč ni pravilo. Predvsem v zasebnih medijih je uredniška neodvisnost stvar pogajanj in sporazumov med novinarji in lastniki medija. Sporazumi o pravicah novinarjev, urednikov in o omejitvah pravice lastniškega vpliva na novinarjev izdelek se lahko sklepajo na ravni medijskega podjetja s posebnimi statuti o uredniški neodvisnosti; mogoči so razni kolektivni sporazumi (kot jih poznata npr. Nizozemska in Švedska).6

Temeljne plati vseh omenjenih varoval novinarske in uredniške neodvisnosti pa so usmerjene k enemu cilju: ustvariti zagotovila, katerih posledica naj bo pravna varnost tistih, ki so zaposleni v medijskih poklicih. Namen je torej zaščita novinarske svobode izražanja, »ne toliko zavoljo lastnine, ki jo ima nad svojim izdelkom, kolikor zaradi dejstva, da novinarji opravljajo javno storitev, ki zagotavlja, da bo v javnosti, ki je njen pravnomočni lastnik, prenesena verodostojna informacija.«7 In čas sprejemanja nove medijske zakonodaje je prav gotovo tisto obdobje, ko bi moral tudi slovenski zakonodajalec skupaj z novinarji in mediji razmisliti o vzpostavitvi pravega razmerja med upoštevanjem pravic podjetja oz. izdajatelja ter varovanjem novinarjev pred vmešavanjem lastnika, da bi bila zagotovljena verodostojnost informacij. To je hkrati tudi tista dolžnost, ki jo zakonodajalcu nalaga dolžnost podrobnejše zakonske opredelitve ustavne pravice o svobodi izražanja in katere namen je vsakomur zagotoviti pravico do obveščenosti, pravico »obveščati« in pravico »biti obveščen«.