Media Watch

Ko so se leta 1990 začele razprave o sprejemanju novega medijskega zakona, ki bi sledil takratnim spremembam na medijskem področju, je bilo temeljno vprašanje: ali medijski zakon sploh potrebujemo? Po štirih letih razprav smo dobili zakon o javnih glasilih (ZJOG). Kmalu je postalo jasno, da je sprejeti zakon pomanjkljiv in se ne spoštuje v praksi.

Tako so strokovnjaki novembra 1997 dali pobudo za spremembe in dopolnitve ZJOG in januarja 1998 teze sprememb in dopolnitev ZJOG, ki naj bi obstoječi zakon uskladili s pravili Evropske unije na medijskem področju. Potem smo leta 1998 dobili prvo različico novega zakona o medijih, pa drugo, tretjo, četrto, peto ... Januarja 2001 je na 170 členov novega zakona bilo vloženo več kot 100 amandmajev. Pripombe na predloženi zakon so pisali predstavniki novinarjev, javnega zavoda RTV, komercialnih televizij, nekomercialne RTV postaje, neodvisni producenti, študentski mediji, razne institucije in posamezniki. In zakon se je popravljal ter spreminjal tako hitro, da javnost nikoli ni natančno vedela, o kateri različici zakona trenutno razpravlja.

V javnih razpravah je bilo večkrat opozorjeno, da so se avtorji novega zakona ujeli v past prekomerne regulacije, ki bo menda »popravila« dosedanjo popolno deregulacijo na medijskem področju. In novi zakon o medijih je začel veljati konec maja leta 2001. Po ZJOG, ki ni bil usklajen s pravili EU, smo dobili novi zakon, v katerem so nekateri členi v nasprotju z evropsko direktivo o čezmejni televiziji oziroma so napačno prevedeni in interpretirani. Po ZJOG, ki je lastniške deleže v medijih omejeval na 33 odstotkov, smo dobili novi zakon, ki na videz ukinja lastniške omejitve, hkrati pa državi nalaga omejevanje koncentracije (zavrnitev soglasja) na podlagi kriterijev, za katere tisti, ki se s tem vprašanjem srečujejo v praksi, ne vedo, kako se bodo izvajali.

Po ZJOG, ki ni imel sankcij za ravnanja, ki so prepovedana (zakon je določal samo tri prekrške), smo dobili novi zakon poln prepovedi, omejitev in sankcij. Po ZJOG, ki je komercialnim televizijskim programom samo ohlapno nalagal programske obveznosti (delež lastne produkcije v višini deset odstotkov dnevnega programskega časa), smo dobili zakon, ki obdavčuje razširjanje programskih vsebin RTV organizacij. Po ZJOG, ki RTV organizacijam ni določal obveznih deležev evropskih avdiovizualnih del in del neodvisnih producentov, smo dobili zakon, ki to zahteva, toda najpozneje do leta 2003. Za tako natančno regulacijo okrog 1000 tiskanih medijev, 80 radijskih in 47 televizijskih programov bo država potrebovala množico »nadzornikov«, ki bodo sledili spremembam na medijskem področju.

Torej, dobili smo zakon, ki podrobno regulira delovanje medijev, vendar ostajamo brez tistega, kar je najpomebnejše – vizije razvoja medijske politike. Kje smo torej po štirih let razprav? Tam, kjer smo začeli leta 1997. Znova bo zakon treba uskladiti. Pa tokrat ne s pravili EU na medijskem področju, temveč s potrebami slovenskih medijev.