N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
uvodnik
analize medijskega poročanja
svoboda medijskega poročanja
radiotelevizija Slovenija
mediji in pravo
dostop do informacij javnega značaja
samoregulacija v medijih
raziskovalno novinarstvo
medijski pregled
medijski trg
položaj samostojnih novinarjev
mediji in manjšine
intervju
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Jože Glogovšek, ki budno »čuva integriteto bančnih skrivnosti«, v resnici dela ne le proti medijskim, ampak celo proti svojim kapitalskim interesom. Kajti uničiti svobodno novinarstvo pomeni nujno uničiti novinarstvo, s tem pa tudi finančne in kapitalske razloge za obstoj časopisa. Njegovo ravnanje ni le v neskladju s pravili novinarskega dela, ampak celo z logiko kapitala, ki jo zastopa.
Primer Petek je, vsem pozivom navkljub, skorajda zašel v svojo zaključno »amnezično« fazo. Z njim se, po pričakovanjih, ne ukvarjajo več niti policisti niti tožilstvo, v medijih je končno izgubil zanimivost, tu in tam slišimo in bomo še slišali le še kakšno poročilo iz zaslišanj Zamernikove parlamentarne komisije. Ustvarjen je vtis, da sta tožilstvo in policija povsem odnehala s preiskavo, medtem ko se komisija že po zadanih ingerencah ukvarja le z ozadjem in motivi napada.

Situacija, ko po brutalnem obračunu s Petkom dne 28. februarja 2001 še zmerom, tudi po letu in pol, nismo uspeli identificirati ne napadalcev ne morebitnih naročnikov napada, terja vnovični premislek. Navzlic vsem napovedim, da policija ne le premalo dela na primeru, temveč se pravzaprav nekdo celo na vse kriplje trudi v smeri, da preiskava ne bi dočakala epiloga in bi tako primer utonil v pozabo, se te grozeče izpolnjujejo. Ravno ta faza izginjanja iz »medijskega spomina« se trenutno najbolj intenzivno dogaja. Jo dopustiti ali ne? Če ne, kako jo ustaviti? Se zadovoljiti z zaupanjem v državne organe, češ da bodo primer razrešili in da je treba dati času čas, v kar nas je nekajkrat prepričeval generalni direktor policije Marko Pogorevc? Ali z internacionalizacijo primera in zunanjih pritiskih organizirati še notranje civilnodružbene iniciative, na primer skupino raziskovalnih novinarjev na terenu, ki bi poskušala na lastno pest raziskati okoliščine napada na licu mesta v majhni in marsikatero informacijo skrivajoči Koroški? Ukvarjanje s primerom je doslej navrglo kopico medijsko in novinarsko zanimivih tematizacij in problemov. Nekatere smo doslej že srečevali. Nekateri so se v svoji ostrini zastavili znova, drugi prvič. Ob siceršnjih političnih implikacijah, denimo pri spraševanju po učinkovitosti policijskih in pravosodnih organov in metodah njihovega dela, so tu naslednje dileme, ki so izrecno medijske narave:
  1. vprašanje sprožitve in omogočanja nehotene novinarske samocenzure;
  2. razvrednotenje funkcije medijev pri razkrivanju finančnih mahinacij;
  3. ignorantski odnos državnih funkcionarjev in oblasti v komunikaciji z mediji;
  4. sistematično razvrednotenje pozivov mednarodnih medijskih inštitucij s strani državnih predstavnikov. Poglejmo si te negativne vidike po vrsti.
Vprašanje omogočanja (nehotene) novinarske samocenzure
Nezaključen primer Petek je mogoče razumeti kot zmago grožnje novinarskemu delu, ali rečeno še bolje, omogočil je tisto, česar smo se najbolj bali: potencialno aktivacijo novinarske samocenzure. Pesimistično lahko ugotavljamo, da so naročniki takih napadov vendarle dosegli svoj cilj, vsaj večinoma. Svoboda novinarskega dela v Sloveniji, ki si jo tako dolgo lasti policija v tem partikularnem primeru, se bo z njegovo nerazrešitvijo pokazala kot močno ogrožena, tesnoba novinarjev, češ da je nad njimi mogoče nekaznovano izvajati brutalne zločine, pa za povsem racionalno. Samocenzura se tako odvija bodisi hoteno, s privolitvijo in iz bojazni, bodisi nehoteno, iz stihijskosti nerazpoznavne in nikoli izrečene grožnje - kvečjemu spoznanja -, da nad družbenim, političnim in kapitalskim dogajanjem v Sloveniji bdi in igro uravnava nekdo neznansko močan. Seveda je ta druga oblika cenzure in jemanja novinarske svobode, namreč latentna, precej bolj skrb zbujajoča. Prav zato, ker ima lahko neslutene in nezaznavne dimenzije.

Najbolj brutalna oblika napeljevanja k cenzuri so verbalne in fizične grožnje. Petek je v Večeru po napadu opozoril še na primer Budja: »Zadeve na Koroškem pa so nadvse resne in se še zaostrujejo: pojavile so se namreč nove grožnje, tokrat novinarskemu kolegu Bojanu Budji, ki je v kontekstu dogajanj v koroški podružnici Nove KBM v dnevniku Novice postavil na rešeto tudi nekatera znana dravograjska imena.« (Večer, 14. 7. 2001)

Plaz vloženih tožb proti novinarjem, ki jih je nedavno sprožil eden od medijskih osumljencev Janko Zakeršnik proti novinarjem Bojanu Budji, Silverstru Šurli, Roku Praprotniku in v posmeh še proti samemu Miru Petku, je mogoče razumeti kot pritisk na novinarje in posledično njihovo še večjo samocenzuro. Ta pritisk je paradoksalen v tem, da pomeni, vsaj najbolj očitno v primeru brutalno napadenega Mira Petka, poskus vplivanja na njegovo novinarsko delo s to pot drugimi sredstvi. Drugače povedano: tako kot smo lahko napad na Petka razumeli kot fizični poskus zastraševanja (ali celo obračun, morebiti poskus uboja), je trenutna oblika kazenskega ovajanja novinarjev vnovič poskus zastraševanja, ki jih želi prisiliti k molčečnosti in cenzuri z drugimi sredstvi. Novinar Peter Jančič je že v naslovu svojega prispevka o Petku (in predvsem v njem) zapisal tole: »Lahko pretepajo. Lahko tožijo. Ne bomo tiho.« (Večer, 15. 12. 2002, str. 40-41) Mar te besede ne razodevajo prepričljivo vso bolečino ogroženosti in stanja ustrahovanja novinarskega ceha, v katerem se je medijska srenja znašla po napadu in končno še v tožbah proti novinarjem?

Iz povedanega je razvidno, da se cenzura dogaja večplastno: po liniji fizičnega napadanja in zastraševanja, po liniji pritiskov na novinarje s strani lastnikov medijev (glej točko 2), z zastraševanjem s pravnimi postopki proti novinarjem.

Razvrednotenje funkcije medijev pri razkrivanju finančnih malverzacij
Nedavno pričanje dr. Jožeta Glogovška, predsednika uprave NKBM in hkrati predsednika nadzornega sveta ČZP Večer pred parlamentarno komisijo, ki raziskuje ozadje napada na Petka, nam je navrglo več spoznanj: nespretne in nemarne metode dela policije in tožilstva, poslovne mehanizme delovanja bank in državnih institucij, finančno zgodovino nekaterih uspešnih podjetnikov, njihove botrske povezave, nenazadnje pa tudi prepričanje nekaterih vodilnih bančnikov v državi, pravzaprav države same, kakšno naj bo novinarsko delo. Dr. Glogovšek je namreč kot prvi človek NKBM in tudi kot predsednik nadzornega sveta časopisa Večer protestiral pri takratnemu direktorju časopisa zaradi pisanja Večerovega novinarja Petka. Njegova odmevna izjava pred Zamernikovo komisijo, češ da pranje denarja v bankah ni stvar novinarjev, je torej posredno stališče vlade, kot so opozorili že novinarji Večera v svoji izjavi (Večer, 19. 4. 2002). Če je namreč časopis v večinski lasti Nove KBM, ta pa je še zmerom v državni lasti, je medij posredno podrejen državnemu nadzoru. In bo še nekaj časa: ker Nove KBM zaenkrat ne želi prepustiti komu drugemu, je država privatizacijo raje ustavila. Njegova žolčnost ob tem, da si je Petek »drznil oziroma privoščil objaviti« (Delo, 17. 4. 2002, str. 2) zaupna revizijska poročila, je glede na njegovo pričevanje pred komisijo, ki je državna, celo razumljiva. Ker brani posredne motive države. Zamernikovo opozorilo, češ naj se vzdrži vrednostnih komentarjev, je bilo v tej situaciji spregled prave intence: Glogovšek je mogoče želel državi signalizirati le, da dobro opravlja svoje delo.

In kako bi morali opravljati delo novinarji? Po Glogovšku bi bil torej Petek dober novinar le, če bi pohlevno opravljal strojepisno delo poročevalca in sledil ugotovitvam državnih organov, ko gre za sume pranja denarja. Paradigma bodočega novinarja v očeh države in večinskega lastnika Večera je podobna in v obeh primerih jasna: prijazen kronist družabnih srečanj ali vestna tajnica s talentom za povzemanje državnih sporočil za javnost. Je torej še kaj upanja za pravo novinarstvo? Odzivi v Večeru s strani njegovih novinarjev (Borko de Corti, aktiv novinarjev na čelu Melite Forstnerič Hajnšek, Peter Jančič, Milan Predan) povejo dovolj: v svoji deklarativnosti ne bodo kar zlepa pristali na dviganje pesti proti svojim obrazom (Večer, 18. in 19. 4. 2002). Toda Glogovškova teza, da »ni stvar novinarjev, če v banki perejo denar«, ni zgolj poseg v načela svobode izražanja in v avtonomijo novinarskega dela. Prav tako ni zgolj nedopustno vmešavanje v uredniško politiko časopisa tam, kjer bi moral ta skrbeti le za finančno plat družbe. Paradoks svobodnega novinarstva, v resnici kar njegova samoumevna ontologija, k sreči počiva hkrati že na čisto ekonomskih in prav nič moralnih načelih: če ga ne dovolite, če ga ovirate, ljudje novinarskim vestem sploh ne bodo več verjeli. Če bodo vesti neverodostojne, nekonsistentne in omejene, ne bodo več vesti v pravem pomenu besede. Novinarska informacija bo postala nepotrebna, ker zanjo ne bo zanimanja. Posledično bodo nepotrebni novinarji oziroma mediji, skozi katere se te informacije sporočajo in jih končno kupci tudi kupujejo. S tem pa bo torej ukinjen finančni razlog za njihov obstoj. Lastnik se ne bo lahko le obrisal pod nosom zaradi dobička, ampak bo prisiljen medij, recimo časopis, preprosto prodati in naložiti svoj denar kam drugam. In rezultat? Seveda katastrofalen: lastniki ostanejo brez dobička ali kar kapitala, novinarji brez dela, mi pa brez informacij oziroma časopisa. Jože Glogovšek, ki budno »čuva integriteto bančnih skrivnosti«, tega očitno ne ve, tako da v resnici dela ne le proti medijskim, ampak celo proti svojim kapitalskim interesom. Kajti uničiti svobodno novinarstvo pomeni nujno uničiti novinarstvo, s tem pa tudi finančne in kapitalske razloge za obstoj časopisa. Njegovo ravnanje ni le v neskladju s pravili novinarskega dela, ampak celo z logiko kapitala, ki jo zastopa.

Še posebej očitna je njegova intervencija nec plus ultra vmešavanja v novinarsko delo in napačne, zožene percepcije predsednika nadzornega sveta nekega medija, ki sedi na dveh stolčkih in z vpletanjem v uredniško delo in avtonomijo novinarjev poskuša zakriti eksplicitno priznane (!) finančne malverzacije v banki, ki ji predseduje.

Neodgovoren odnos državnih funkcionarjev in oblasti pri komunikaciji z mediji
Za medijske razlage primera Petek sta najbolj poskrbela generalni direktor policije Marko Pogorevc in generalna tožilka Zdenka Cerar. Oba z optimističnimi ocenami o tem, da primer dobro napreduje. Načeto zaupanje v sposobnost in še bolj v nepristranost preiskave je do konca razpihnil t. i. »komunikacijski zaplet«, ki pa se je nato podvojil še v komunikacijski dodatni zaplet s tem, ker do danes še nihče izmed pristojnih ni javnosti pojasnil sumljivih in protislovnih razlag geneze tega zapleta. Pomočnik direktorja uprave kriminalistične policije Marjan Erhatič je namreč 25. februarja 2002 pred Zamernikovo parlamentarno komisijo izjavil, da je Petek zavrnil detektor laži, česar ta seveda ni storil. Vsega naj bi bil kriv napačen pripis besede »poligraf« ob zdravniški zavrnitvi možnosti hipnoze.

Nato je Marko Pogorevc ukazal »odkriti človeka, ki je lažno obvestil Erhatiča«. (Večer, 9. 3. 2002) Tega pa ni storil tako, da bi Erhatiča preprosto vprašal, kdo ga je pisno ali ustno obvestil, pa tudi ta se ni spomnil, da bi mu to preprosto povedal. Takšno nenavadno ravnanje je pripeljalo 12. marca na zaslišanju pred komisijo do Erhatičevega priznanja, ko je izjavil, da je prišlo do »zapleta« in da prvotna informacija o zavrnitvi detektorja ni korektna. Kako torej razumeti to zmoto? Je policija v Slovenj Gradcu ves čas zmotno verjela v Petkovo zavrnitev? Pogorevc pravi, da ne. »Ne da bi mi verjeli, ta napačna informacija se je zapisala po nerodnosti.« (Odmevi, 26. 3. 2002) Če odmislimo parapsihološke razlage, da se stvari kar same zapisujejo, potem bi moral njen izjavljalec razložiti, čemu naj bi na nepravilnost informacije Erhatiča in Pogorevca menda poskušali opozoriti tik pred pogovorom na seji komisije, ko sta bila že nedosegljiva. »Da je informacija napačna, so odkrili prepozno, ko je Erhatič že nastopil pred komisijo,« je izjavil Zamernik. (Delo, 13. 3. 2002) Je policija potemtakem verjela v napačno informacijo in Pogorevc laže?

Pogorevc nikoli ni razložil zgornjih nesmislov, pa tudi tega ne, kako so se stvari zapletale. Če je namreč oseba A (ali tej poprej oseba B) posredovala Erhatiču podatek, da je Petek zavrnil testiranje, potem je vanjo verjela in je dalje posredovala zanjo resnično informacijo. Torej ni moglo priti do komunikacijskega zapleta, za katerega je verjetno značilna neidentičnost informacije med prenašalcem in prejemnikom. In če je oseba A posredovala Erhatiču podatek, da Petek ni zavrnil testiranja, potem se je lahko zmotil le Erhatič. Toda možnost, da zapleta ne bi bilo pri tistem, ki sporočilo sporoča, temveč pri tistem, ki ga prejema, je izključena glede na poskus demantija v zadnjem hipu pred zaslišanjem: Erhatič se pri sprejemu informacije ni zmotil. Torej je v vsakem primeru oseba A in najmanj ta oseba verjela, da je Petek res zavrnil detektor laži, ta oseba ni identična osebi, ki je zapisala besedo »poligraf« in predvsem pri prenosu podatka do Erhatiča ni prišlo do nobenega nesporazuma. Komunikacijskega zapleta torej sploh ni bilo, čeprav so nam tako zatrdili.

Od Pogorevca in Erhatiča bi pričakovali, da javnosti razložita protislovja, v katera sta se zapletla v svojih izjavah. Namesto dolžnih razlag Pogorevc v dnevniku Večer celo naravnost, kot iz posmeha, zapiše, kako mu »včasih postaja že malce dolgčas« pri prebiranju prispevkov o policiji v medijih. (Večer, 30. 3. 2002) Ob zgornjem zapletu glede zapleta, ki ga ni bilo, bi nam lahko pojasnil naslednje okoliščine:
  • Kako je mogoče, da so napačnost informacije policisti nenadoma odkrili šele po letu dni (sic!), ravno v tisti uri, ko je pred komisijo pričal Erhatič?
  • V kakšnem smislu je lahko takšna informacija sploh predmet nekega dolgotrajnega policijskega odkrivanja?
  • S pomočjo kakšnih sposobnosti so lahko policisti 25. februarja anticipirali, da bo ta na zaslišanju med vsemi potencialnimi vsebinami pogovora ponovil napačno tezo o Petkovi zavrnitvi detektorja, ki jo je treba (kot edino?) v zadnjem hipu demantirati?
  • Čemu je Erhatičeva informacija o Petkovi zavrnitvi časovno čudežno sovpadla z enako, celo dvakrat sporočeno, g. Janka Zakeršnika v Delu (23. in 24. 2. 2002)?
  • Zakaj ta po nastopu pred komisijo ni želel ne potrditi in ne zanikati te informacije, češ da je »irelevantna za preiskavo«, nato pa še z argumentom, da želi »varovati interese posameznika in preiskave« (Delo, 26. 2. 2002)?
  • Kako je lahko, v navezavi na prejšnjo točko, po njegovem nekaj, kar je irelevantno za preiskavo, hkrati tudi v interesu preiskave?
  • Zakaj policija ni nikoli poprej zanikala Zakeršnikove napačne informacije, ki se je že pojavljala, in to celo ob dejstvu, da jo je zanikal že sam Petek v Demokraciji?
Neodgovarjanje, prezirljiv in ignorantski odnos Pogorevca in Cerarjeve dokazujeta, kako državni organi niso pripravljeni odgovarjati na v medijih večkrat zastavljena vprašanja o nesmislih in protislovjih v delovanju policije, s čimer posredno dajeta zaušnico slovenskim medijem in novinarskemu delu, saj jim nista pripravljena poročati o stvareh, h katerim jih zavezuje njuna poklicna obveza, nato pa še državljanom, ki imajo pravico slišati resnico o delu državnih organov v primeru Petek tedaj, ko je videti, da to delo poteka v sumljivih okoliščinah. Nenazadnje je korekten odnos do novinarjev in javnosti v interesu same policije in tožilstva, kolikor se z njegovim zanikanjem dogaja ravno to, da se krepi nezaupanje v njihovo delovanje. S takšnim ravnanjem torej Pogorevc in Cerarjeva postajata odgovorna tudi za to, da so se v medijih pojavili dvomi v legitimnost dela policije in tožilstva, ki še danes niso odstranjeni.

Ignoranca pozivov mednarodnih medijskih inštitucij
Mednarodno novinarsko združenje (IFJ) je zaradi neraziskanega primera poslalo protestno pisno najpomembnejšim slovenskim politikom in državnim uradnikom (Milanu Kučanu, Janezu Drnovšku, Borutu Pahorju, Radu Bohincu in Marku Pogorevcu). Rezultat? »Dobili nismo nobenega odgovora. Mogoče za to obstaja kakšen razlog, a sem kljub temu presenečen ... Kaže tudi na to, da oblasti tega primera ne jemljejo resno,« je povedal generalni sekretar IFJ Aidan White. (Večer, 15. 12. 2001)

Pred tem je bila isti mesec v Zagrebu mednarodna konferenca Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in Sveta Evrope. Sprejeli so izjavo, ki ostro obsoja napad in izraža globoko zaskrbljenost. Skupno 120 udeležencev iz 17 držav je bilo presenečenih nad Petkovim primerom, saj velja v mednarodnih merilih glede demokratične kulture Slovenija za neproblematično državo. Med prvimi velja omeniti ostre proteste Društva novinarjev Slovenije (DNS), ki ga je takrat vodil Branko Maksimovič, pozneje Grega Repovž. V Sindikatu novinarjev Slovenije (SNS) so napad označili za »gangstersko metodo zastraševanja«. Protestirali so tudi koroški novinarji. Ugotavljali so, da je naročnikom »očitno zmanjkalo argumentov«.

V začetku sta društvo in sindikat novinarjev sprejela skupno izjavo, v kateri sta ostro obsodila izjavo tiskovnega predstavnika PU Slovenj Gradec Boštjana Polutnika. Ta je trdil, da mediji z nerazumljivimi in nesprejemljivimi komentarji izvajajo pritisk na policijo. Obe organizaciji sta takrat izrazili prepričanje, da policija ni naredila dovolj in da takšne izjave pomenijo »nedopusten pritisk na novinarje«. DNS in SNS sta o napadu, zapletu in preiskavi obvestila novinarska združenja, ob IFJ s pol milijona novinarji še Mednarodni novinarski inštitut (IPI), ki ima svojo podružnico za JV Evropo (SEEMO). O primeru je poročal Journalist Newsline (projekt Mediji za demokracijo v JV Evropi), prav tako so se na srečanju Srednjeevropske skupine (ZeuG) Evropske federacije novinarjev (EFJ) lani v Opatiji odzvali in slovensko državo zaprosili, da nemudoma dokonča raziskavo o napadu. V maju 2002 je v Ljubljani potekal svetovni kongres Mednarodnega tiskovnega inštituta (IFI), ki je v svojo letno poročilo vključi tudi napad na Petka. (Večer, 24. 4. 2002)

Do danes se noben član državnih vrhov ni oglasil s temeljitejšim pojasnilom na pozive mednarodnih medijskih inštitucij. Marko Pogorevc se je zavil v molk in niti ne poskuša več s svojimi, kot zdaj kaže, populističnimi ocenami hrabriti slovensko javnost o dihanju za ovratnik, kaj šele evropsko. Generalna tožilka Cerarjeva je previdno, navzlic napovedim, da se krog osumljencev počasi oži, zdaj nenadoma začela javnost preparirati z izjavami, da bo primer mogoče nerazrešen. Predsednik države g. Kučan, predsednik vlade g. Drnovšek in predsednik državnega zbora g. Pahor stvar ležerno in brezinteresno prepuščajo preiskavi. (Večer, 2. 3. 2002) Nihče izmed njih ne terja posebnih informacij in pojasnil ne zase ne za državljane. Nihče izmed njih ni posebej vznemirjen glede internacionalizacije primera. Nihče izmed njih se ni zadosti potrudil, da bi se v njem angažiral. Varuh človekovih pravic g. Hanžek je celo izjavil, da sicer ve več kot javnost, toda mora molčati. (Večer, 2. 3. 2002) Komu na čast in kako dolgo? Notranji minister g. Bohinc misli, dovolj absurdno, da je zahteva podrobnih poročil o primeru Petek, ki naj bi jo naročil, lažna (kot da bi bežal pred interesom o preiskavi) in da njegova ministrska nadzorna funkcija sestoji zgolj iz njihovega sprejemanja (sic!). Iz vsega tega lahko sklepamo, da je za mednarodno javnost pri spuščanju in dopuščanju informacij pri preiskavi, prav tako pa pri zahtevi po njeni intenzifikaciji, slovenska država odzvala na podoben način kot v primeru domače javnosti: z ignoranco nevidene vrste. O dvoličnosti našega odnosa do Evrope, do katere gojimo ekonomske in ideološke simpatije, po drugi strani pa je našim oblastnikom figo mar za pozive mednarodnih inštitucij, je pisala D. Korade v članku Petkova Evropa. (Večer, 19. 12. 2001)

Toda primera Petek ne smemo obravnavati le ločeno kot enkraten dogodek kršitev medijske in novinarske samostojnosti. Kot nesankcioniran bo namreč deloval precedenčno in postavil nove negativne mejnike njihove nesamostojnosti, tj. odvzete avtonomije. Po eni strani lahko razumemo nerešitev primera kot simptom nedemokratičnega funkcioniranja države, policije in tožilstva, nenazadnje tudi občutljivosti kapitala na medijska razkritja. Po drugi plati pa se z njegovo odprtostjo krepi moč tistih, ki so potencialno uspeli primer ohraniti kot nerazrešen. Posledično torej lahko pričakujemo okrepitev vzorcev obnašanja, ki vodijo v trend novinarske odvisnosti in cenzure, državne nekontrole, neodgovornosti državnih organov pred javnostjo, ko gre za njihovo medijsko odgovornost, nenazadnje pa tudi za nonšalanco same vrhovne slovenske oblasti, ki ji je glede na njeno absolutno odsotnost angažmaja bore malo mar ne le za pretepene novinarje, temveč tudi za »pravico vedeti« njenih državljanov in medijsko svobodo inštitucij.

izpis

Brankica Petković

Kaj smejo početi novinarji?
Odmevi na izjavo dr. Jožeta Glogovška, predsednika uprave Nove KBM in nadzornega sveta Večera
V reviji Kapital je 17. junija 2002 objavljen intervju z dr. Jožetom Glogovškom, predsednikom uprave banke Nova KBM, ki je hkrati tudi predsednik nadzornega sveta dnevnika Večer. Na vprašanje Kapitala, kaj meni o kritičnih odmevih na njegovo izjavo v parlamentu o tem, da ni stvar novinarjev, da raziskujejo nepravilnosti v bankah, je Glogovšek odgovoril: »Bilo je veliko kritik, ki so jih po mojem prepričanju izrekli novinarji zaradi solidarnosti. Vztrajam na tem, kar sem izjavil. Ni stvar novinarja preiskovanje in raziskovanje bančnega poslovanja. Zato so pristojne institucije kot sta Centralna banka in Urad za boj proti pranju denarja. Novinarji so naredili določene izvlečke mojih izjav in pisali tendenciozno, zlasti pa to velja za, kot ste dejali, 'moj' časopis, kjer sem predsednik nadzornega sveta. Šlo je za določene osebne prizadetosti, s katerimi pa sam nimam nič. Vem, da je zelo huda stvar, če je nekdo pretepen, kot je bil Petek, vendar pa ljudje, ki živijo blizu njega, pravijo, da je bil pretepen zaradi drugih zadev. In če je tako, potem je moje globoko prepričanje, da gre pri tem za veliko zavajanje javnosti in tudi neodgovorno delovanje organov, ki bi zadevo morali pojasniti.

Glede napadov name v Večeru moram povedati, da smo v nadzornem svetu obravnavali tudi to tematiko. Člani nadzornega sveta, od katerih sta dva zaposlena z Večera, eden je bil na seji prisoten, drugi odsoten, so bili enotnega mnenja, da bi, če bi se to dogajalo kje drugje, takšni novinarji ostali drugi dan brez službe. Nadzorni svet je soglasno zahteval, da glavna urednica in direktor podata v najkrajšem času svoje zamisli o vodenju časopisne hiše, nato bo nadzorni svet ponovno obravnaval njihove poglede na vodenje in zavzel določeno stališče.«

Na to izjavo se je ostro odzvalo društvo novinarjev, ki je v pismu predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku navedlo, da gre za poskuse omejevanja pravic medijev in novinarjev ter hudo kršitev demokratične ureditve in vrednot. Od vlade je društvo novinarjev zahtevalo, da ukrepa in razreši Glogovška, ker je Nova KBM banka v državni lasti.

Dr. Sandra Bašić Hrvatin in dr. Marko Milosavljević s Fakultete za družbene vede sta v protestni izjavi izrazila zgroženost nad dejstvom, da je vlada na odgovorno mesto kakršno je predsednik nadzornega sveta časnika Večer postavila dr. Jožeta Glogovška, ki v svojih izjavah vztraja, da »ni stvar novinarja preiskovanje in raziskovanje bančnega poslovanja«. S takimi svojimi izjavami je dr. Glogovšek izvajal in še naprej izvaja nedopusten pritisk na novinarje Večera in na svobodo tiska, sta zapisala.

Odgovorna urednica Večera Majca Struc se je odzvala z besedami: »Do primera Petek smo v naši hiši še toliko bolj občutljivi, saj ne gre le za stanovskega kolega, ampak tudi za našega sodelavca, ki s svojimi kritičnimi in kakovostnimi novinarskimi prispevki prispeva h kakovosti in ugledu našega časopisa, in to še posebno s prispevki, ki sodijo v raziskovalno novinarstvo. // Karkoli smo doslej v tej zvezi napisali, smo naredili v bran kredibilnosti našega časopisa, prav tako pa tudi svobode tiska in javne besede. Pisanja prispevkov o izjavah dr. Glogovška, kar on ocenjuje kot napade nanj, smo se lotevali po tehtnem premisleku in odgovorno ter s tem želeli javnosti dokazati, da se v Večeru zavzemamo za neodvisno in profesionalno novinarstvo tudi, ko gre za probleme v lastni hiši, za kar sem prepričana, da ustvarja zaupanje v poštenost našega časopisa.« Odzval se je tudi Miro Petek, ki je napisal: "Vsi moji zapisi o tej državni banki, ki je bila sanirana z denarjem davkoplačevalcev in jo vodi gospod Glogovšek, so bili podprti s trdnimi dokazi in dokumenti. // Vzorci razmišljanja gospoda Glogovška in dela nadzornega sveta naše časopisne hiše več ne presenečajo. Zastrašujoče pa je, da gospod Glogovšek, ki je direktor državne banke, torej državni uslužbenec, s takšno vehemenco kaž-e svoje nerazumevanje vloge medijev, svobode tiska in javne besede v demokratični družbi. // Če nadzorni svet, ki ga vodi Glogovšek, brez kančka sramu razpravlja o tem, kako bi novinarji 'kje drugje' zaradi takšnih zapisov (kritičnih zapisov o predsedniku nadzornega sveta, op. B. P.) izgubljali službe, potem je jasno, da se vrtijo v miselnem polju, ko je le še korak do razprav, kako lahko 'kje drugje' novinarje v takšnih primerih tudi pobijajo. Danes tako ne vem, komu se imam zahvaliti, da še imam službo na Večeru in da me 28. februarja 2001 niso ubili.«

Mirovni inštitut je o izjavi dr. Jožeta Glogovška in njenih pomenih obvestil mednarodne organizacije za svobodo tiska, s katerimi sodeluje. Hkrati smo uredništvu Večera poslali pismo, v katerem se kot nevladna organizacija, ki je dejavna na področju krepitve svobode in verodstojnosti medijev ter spodbujanja visokih profesionalnih standardov v novinarstvu in medijih v Sloveniji, pridružujemo obsodbam izjav dr. Jožeta Glogovška, v katerih trdi, da raziskovanje morebitne korupcije v bankah ni naloga novinarjev ter namiguje, da bi novinarji Večera, ki ta njegova stališča kritizirajo, morali dobiti odpoved. Poudarili smo tudi, da je iz Glogovškovih besed v intervjuju za Kapital razvidno, da se zaradi Večerovih kritičnih obravnav njegovih izjav morata pred nadzornim svetom zagovarjati odgovorna urednica in direktor časopisa.

»Tovrstna stališča in praksa predstavnikov medijskih lastnikov, še posebej, ko prihajajo iz banke v državni lasti, so naravnost skandalozna v luči splošnega prepričanja v Sloveniji in v evropskih institucijah, da dosegamo visoko raven demokracije, spoštovanja človekovih pravic in medijskih svoboščin.

So pa ta stališča Jožeta Glogovška tudi jasno in zastrašujoče sporočilo Miru Petku, Večeru in vsem, ki bi sledili njihovemu primeru pri raziskovanju domnevno nezakonitih početij«, smo še zapisali v pismu Večeru.

izpis

Lucija Bošnik

Svoboda tiska v rokah policije
Mednarodna zveza novinarjev je sredi junija na 33 straneh predstavila svoje poročilo o raziskovanju napada na slovenskega preiskovalnega novinarja Mira Petka. - »Ironično je, da je svoboda izražanja na Koroškem in po vsej Sloveniji v rokah policije,« pravi A. Sami, avtor poročila, ki je pozval slovenske oblasti, naj priznajo in zavarujejo preiskovalno novinarstvo kot bistveno sestavino demokracije
Generalni sekretar Mednarodne zveze novinarjev (IFJ) Aidan White je po objavi poročila o raziskovanju napada na slovenskega preiskovalnega novinarja Mira Petka dejal, da je jasno, da lokalni tožilci nimajo virov niti zaupanja, da bi sploh lahko zaključili preiskavo v primeru napada na novinarja. Glede na posledice, ki jih je ta primer imel na svobodo govora, je bistveno za oblast, da deluje usklajeno. To pomeni, da bi morala preiskavo primera predati neodvisni skupini tožilcev zunaj okolja, ki je podvrženo pritiskom lokalne politike.

IFJ terja neodvisno preiskavo
Mednarodna zveza novinarjev je s poročilom slovenske oblasti pozvala, naj začnejo neodvisno preiskavo brutalnega napada na preiskovalnega novinarja. »Nikakor ne smejo več odlašati,« menijo v IFJ, ki je s poročilom slovenski oblasti dala tudi vedeti, da so zaradi odlašanja z neodvisno preiskavo veliko prispevali k neuspešnemu preiskovanju napada in s tem posredno sami pripomogli k ogroženosti svobode tiska v Sloveniji. »Slovenija se je dobro razvila, vzpostavila demokratične vrednote, zato napad na Mira Petka meče senco na slovensko prihodnost svobode tiska,« so še zapisali. Alexander Sami, sicer generalni sekretar švicarskega drušva novinarjev, ki je v imenu mednarodne zveze novinarjev raziskoval primer Petek, je svoje delo zaključil 12. aprila letos. Po posredovanju slovenskega društva novinarjev, ki se je odločilo primer internacionalizirati zaradi tega, ker policija v Sloveniji ni in ni odkrila napadalcev, je IFJ organizirala neodvisno misijo, ki naj bi raziskala, kaj je bil vzrok za neuspeh policijske preiskave primera. Svoje ugotovitve je povzel takole:
  1. Napad je izzvalo preiskovalno delo in pisanje novinarja Mira Petka in njegova odkritja nekaterih korupcijskih dejanj.
  2. Zaradi neuspeha pri iskanju storilcev so nekateri slovenski novinarji zaskrbljeni zaradi lastne varnosti.
  3. Pomanjkanje neodvisnosti lokalnih policijskih organov spodkopava njihovo zmožnost neodvisnega in popolnega preiskovanja primera.
  4. Napada so se ustrašili tudi policisti, sodstvo, lokalni organi in njihove družine, kar je spodkopalo njihovo zmožnost delovati strokovno in neodvisno.
  5. Sorodniki policistov in državni tožilci so bili odpuščeni iz služb brez vsakršnega pojasnila.
  6. Prosti šestim novinarjem, ki so pisali o Petkovi zgodbi, so vložene zasebne tožbe.

    Grožnja svobodi izražanja
    Preiskovalci so se med svojim delom v Sloveniji najprej seznanili z dejstvi o napadu na Petka, predvsem iz dnevnega tiska. Splošne informacije o stanju v državi, posebej na medijskem področju, so preiskovalci dobili pri različnih nevladnih organizacijah, vladnih uradih in pri predstavništvih mednarodnih organizacij. Najpomembnejši del pa so bili pogovori z različnimi uradnimi osebami, s katerimi, kot so zapisali, niso bili zadovoljni. Poročilo je razdeljeno na štiri dele. Prvi del zajema splošen pogled na Slovenijo, vpogled v politični in administrativni sistem ter pregled gospodarskega stanja in stanja v medijih. Drugi del predstavlja okoliščine primera Petek in povzetek intervjujev s pomembnimi državnimi uradniki, odgovornimi za raziskovanje primera. V tretjem delu avtor pazljivo poda nekaj zaključkov in metod, kako zagotoviti svobodo govora v Sloveniji ter nekaj nasvetov. Zadnji del je namenjen opisu dejanj, ki jih je za rešitev svobode govora predlagalo slovensko društvo novinarjev.

    Posebno zanimivi so zaključki, ki jih je avtor zapisal po opravljenih intervjujih z generalno državno tožilko Zdenko Cerar, vrhovnim državnim tožilcem Mirkom Vrtačnikom, generalnim direktorjem policije Markom Pogorevcem, direktorjem sektorja za kriminalistične preiskave Stjepanom Kovačevičem, notranjim ministrom Radom Bohincem in drugimi. Sami piše, da so uradne oblasti zanikale vsakršne napake v postopku in poudarjale profesionalnost preiskave. Vendar jim je ostal dvom, posebej po srečanjih. Niso mogli razumeti, kako lahko direktor lokalne policijske uprave strokovnjaku IFJ reče, da ne more imenovati ljudi, ki delajo na primeru, češ da bi to zmotilo preiskavo, hkrati pa povabi televizijsko ekipo, ki cel proces posname. Strokovnjaki IFJ dvomijo tudi v uspešnost parlamentarne preiskovalne komisije, ki preiskuje Petkov primer, predvsem pa na morebiten vpliv njenih odločitev na izvršno vejo oblasti. Sprašujejo se tudi, zakaj je generalni direktor policije dal analitično podporo lokalni policijo šele potem, ko je bila preiskava povsem neuspešna, zakaj torej lokalnih preiskovalcev ni podprl v širšem smislu, z oblikovanjem državne neodvisne komisije za analizo celotnega primera in sledi organiziranega kriminala.

    Tudi srečanje z generalno državno tožilko je dokazalo nezadovoljivo izkušnjo. Kot je zapisal Sami, jim je poskušala pojasniti, da ni imela možnosti sestaviti posebne skupine tožilcev zaradi strogega zakona. Zanikala je kompleksnost primera Petek in pojasnila, da še vedno sodeluje s skupino tožilcev za posebne primere. Oblasti so zatrjevale, da so storile največ, da bi rešile primer Petek, vendar pa vsa ta zagotovila, piše v poročilu, ne skrivajo dejstva, da imajo številna naključja in nekonsistentnosti velik vpliv na svobodo govora.

    Avtor poročila poudarja, da ima javnost pravico biti informirana o podrobnostih in morebitnih motivih za napad na Petka (to so dejali potem, ko so slišali za številne tožbe, vložene proti novinarjem zaradi pisanja o primeru). Hkrati pa poziva oblasti, naj zagotovijo, da bo policija podvojila napore in pripeljala napadalce pred sodnike ter raziščejo vsakršno vodilo, ki povezuje napadalce z objavljenimi članki. Avtor je tudi pozval slovenske oblasti naj priznajo in zavarujejo preiskovalno novinarstvo kot bistveno sestavino demokracije. Trenutno so možnosti novinarjev bolj omejene kakor možnosti oblasti.

    »Sreča, da je preživel!«
    Na vprašanje o tem, kaj navsezadnje lahko stori mednarodna skupnost in ali bo imela preiskava IFJ kakšne dolgoročne učinke na iskanje napadalcev na Mira Petka, je Oliver Money Kyrle iz IFJ dejal, da zelo težko. Podobnih primerov je veliko, na leto je namreč povprečno 40 do 50 odstotkov vseh novinarjev napadenih zaradi svojega dela. Nekateri se končajo še bolj tragično, s smrtjo, zato ima Miro Petek srečo, da je ostal živ. Kyrle je dejal, da so s svojim posredovanjem predvsem pozvali državo, naj vzamejo Petkov primer popolnoma resno, saj se lahko kadarkoli ponovi. Poleg tega je interes vseh novinarjev tudi v neposredni bližini slovenskih meja, v celotni regiji, da država zagotovi svobodo govora. Kot je povedal, je na IFJ poseben vtis naredila velika predanost slovenskega novinarskega združenja kampanji za iskanje napadalcev na Petka in zagotovitev svobode govora.

    Sicer pa je IFJ poslala sporočilo o primeru Petek tudi Evropski uniji in jo pozvala, naj upošteva svobodo govora tudi pri pogajanjih s Slovenijo za vstop v EU. Država, ki bo dovolila kriminalcem, da novinarjem razbijajo glave, vsekakor ne more postati članica te organizacije.

izpis

Matjaž Pikalo

Kdo bo še pisal?
Časopisna hiša povabi neodvisnega avtorja, da zanjo napiše članek na določeno temo. Za to mu plača honorar v višini par deset tisoč tolarjev. Toda ko se zgodi napoved tožbe v višini nekaj milijonov tolarjev, se časopisna hiša umakne in noče prevzeti odgovornosti za avtorja, čeprav bi jo kot naročnik morala. Tako nastane konflikt tudi med avtorjem in časopisnim ali literarnim založništvom, torej med partnerjema, ki bi morala sodelovati in se na okopih za svobodo pisanja boriti skupaj.
Biti pisatelj na Slovenskem na začetku enaindvajsetega stoletja je silno težavno in nehvaležno početje. To je tako ali tako znano že iz pretekle zgodovine, na primer iz obdobja moderne, saj so pisatelji in pesniki največkrat veljali za socialne primere, čemur se je navadno pridružila še osebna stiska. Nekateri med njimi, na primer Cankar oz. njegova knjiga pesmi Erotika, pa je bila s strani posvetne oblasti zaradi - za tisti čas sporne, obscene vsebine, celo zaplenjena (pokupljena) in na koncu še zažgana. Vse skupaj je pisce in druge umetnike pehalo v čedalje večje težave, v predor, na koncu katerega je bilo le redko videti luč. Kako so se takšne zgodbe končevale, vemo, največkrat kar v Cukrarni, hiralnici slavne slovenske literarne zgodovine. Skratka, literarni poklic že od nekdaj ni bil ne donosen ne cenjen. Paradoksalno je, da mu je nekaj časti in veljave dodelila šele - danes podolgem in počez popljuvana - Komunistična partija. Nekaj malega zato, da bi v boju proti fašističnim in nacističnim zavojevalcem osvestila narodovo zavest, pa tudi zato, da bi si pozneje na njihov račun pomagala ohranjati oblast. (Paradoksalno je, da sto let pozneje nadškof Rode razglasi Cankarja za svojega najljubšega avtorja, seveda zato, da bi Cerkev s tem pridobila naklonjenost zavednih Slovencev, to je po njegovem tistih, ki berejo prav Cankarja.)

Plemenitaš ali poslovnež
Zdi se, da je razmerje med literarnim posameznikom in družbo ter njeno ureditvijo, kakršna že ta pač je, že po naravi v nenehnem konfliktu. Tega se seveda avtor na začetku svoje literarne poti še ne zaveda, niti tega ne more vedeti, ampak to spozna šele pozneje, ko se s svojo dejavnostjo, za katero je bil poklican, resno in kontinuirano ukvarja že nekaj časa. Ta ugotovitev je za njega seveda stresna, saj česa takega gotovo ni pričakoval ali bil na to vsaj pripravljen. Vprašanje, ki se tukaj postavlja in ki je pri vsej stvari bistveno, je namreč, zakaj pisec vse to sploh počenja, torej zakaj sploh piše? Iz lastnih izkušenj lahko zatrdim, da zagotovo ne iz nekih zaslužkarskih razlogov (pomisliti na to bi bilo naravnost smešno), niti ne zaradi slave, ki naj bi mu pripadala, ker je pač ta poklic tako naravnan (čeprav ne zanikam v celoti, da ne gre tudi zato), niti ne zgolj zaradi užitka, ki ga ta poklic - kot bi ga moral vsak pravi - nudi. Odgovor je treba iskati globlje in če se torej vprašam, zakaj sploh pišem, moram reči da zato, ker so me k pisanju vodili (in me še vodijo) neki plemeniti vzgibi in eksistencialen poskus, da bi s pisanjem premagal končnost, ki nam je usojena.

Založba ali samozaložba
Na kratko: položaj avtorja in njegovih pravic na pragu kapitalistično urejenih odnosov v naši družbi je katastrofalen. Če knjiga, ki jo po letih mukotrpnega dela napiše avtor, ne dobi državne subvencije, prvič, knjiga ne bo nikoli zagledala luči dneva, in drugič, avtor zanjo nikoli ne bo videl honorarja. Založba, ki bi po naravi svojega dela morala skrbeti za izdajo knjig in zagotoviti honorar, ki je s tem povezan, namreč v tako zastavljen posel ne bo šla, ker že vnaprej ve, da od tega ne bo imela nobene koristi, torej zaslužka, ampak samo izgubo. Da pa bi vseeno poskušala kaj storiti v tej smeri, torej načrtno delati z avtorjem in promocijo njegove knjige, seveda noče (se ji ne splača), ker se boji tveganja, ampak raje počaka na morebitno subvencijo in z njo na morebitni zaslužek. Takšno obnašanje je seveda neprofesionalno in izkoriščevalsko, za kar pa je založbi vseeno, takšna so pač pravila v kapitalistični družbi in avtor, ki bo hotel imeti knjigo, jih bo moral hočeš nočeš upoštevati. Poleg tega so založbe zavarovane še s pogodbami, po katerih avtor začne dobivati odstotke od prodaje šele po par tisoč prodanih izvodih, kar je naravnost absurdno, če vemo, da so povprečne naklade leposlovja pri nas tam nekje okoli sedemsto do tisoč izvodov, če je knjiga uspešnica. Tukaj se postavlja še vprašanje o odgovornosti, saj založba v primeru sodnega zapleta, kakršen se je zgodil meni, ne bo dala roke v ogenj za svojega avtorja, ki ga je prej izkoristila in z njim zaslužila, saj v pogodbi tega eksplicitno ne piše, čeprav se razume samo po sebi (pa se očitno ne), da bi morala prevzeti vsaj del odgovornosti.

Ko se časopisna hiša umakne odgovornosti
Zgoraj načeto vprašsanje o odgovornosti je tesno povezano ne samo z založništvom, temveč tudi s časopisnimi podjetji. Tudi slednja se namreč izogibajo vsakršne odgovornosti v primeru sodnega pregona (neodvisnega) avtorja, do katerih v zadnjem času pri nas vse bolj množično prihaja. Časopisna hiša povabi neodvisnega avtorja, da zanjo napiše članek na določeno temo. Za to mu plača honorar v višini par deset tisoč tolarjev. Toda ko se zgodi napoved tožbe v višini nekaj milijonov tolarjev, se časopisna hiša umakne in noče prevzeti odgovornosti za avtorja, čeprav bi jo kot naročnik morala. Konec koncev ima takšna hiša v službi tudi zaposlene odgovorne urednike, tako kot založba, ki bi morali odgovarjati za to, za kar so plačani. Vendar temu ni tako, pač pa se začne izogibanje prevzemanju odgovornosti (morebitnemu plačilu kazni) in v nekaterih primerih tudi popolna ignoranca, puščanje avtorja na cedilu in dopuščanje, da se celotno breme zvali na njega. Tako nastane konflikt tudi med avtorjem in časopisnim ali literarnim založništvom, torej med partnerjema, ki bi morala sodelovati in se na okopih za svobodo pisanja boriti skupaj, pa se očitno ne, kar gre seveda v prid t. i. demokratični oblasti. Pisec s takšno negativno izkušnjo se pač nikoli več ne bo pustil voditi za nos, ampak za takšno založbo ali časopis ne bo več pisal, ker se mu preprosto ne izplača in ker ni nor, pač pa si bo raje priskrbel drugo delo. Družba bo sicer izgubila kritičen in neodvisen glas, ki opozarja na družbeno problematiko, torej bo to minus za pluralnost te družbe, kar pa je slednji očitno vseeno oz. ji enoumje kot posledica tako izgubljenega glasu vpijočega v puščavito celo lahko koristi pri njenem vodenju množice v njej.

Svoboda obstaja samo še v šolskih učbenikih
Je nekoč rekel Jim Morrison. Očitno je svoboda izražanja, ki bi morala pripadati piscu v demokratični družbi, za katero smo si prizadevali, iluzija. Ne bom ponavljal za idolom hipijev in frikov, ki se je kot pesnik očitno moral dokopati do krutega spoznanja, zapisanega v mednaslovu tega prispevka, temveč lahko s svojimi besedami in spoznanjem rečem, da je pojem svobode vsaj relativen. Tega me je naučila draga (in dragocena) izkušnja, do katere sem prišel šele na podlagi sodbe, izrečene v imenu ljudstva. Očitno so meje moje svobode tam, kjer so meje tvoje. Moja svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda nekoga drugega. (Na tem mestu stopijo na prizorišče odvetniki in od njihove spretnosti je odvisno, kje se ta črta ločnica zakoliči. Zato nekoliko v šali, v kateri je zrno resnice, pravim, da pisec danes potrebuje tri stvari: svinčnik, papir in odvetnika.) Absolutne svobode torej ni. Niti v demokraciji. Svoboda je pravljica za naivne otroke, ki obstaja samo v šolskih učbenikih, kot je to ironiziral pokojni ameriški bard. Bi pa lahko na podlagi te izkušnje namesto o pojmu svobode govoril o cenzuri, ki se tako na prefinjen način spet pojavlja v svoji ne nujno vidni navzočnosti. Gre za neviden pritisk, ki pravi, da lahko pisca, če ne bo dovolj previden, torej če ne bo pazil, kaj piše, spet doleti sodni pregon, v katerem se mu ne piše nič dobrega.

Prosto po Prešernu
Nisem prepričan, da so naša sodišča dovolj kompetentna, da bi odločala ne samo o vprašanju osebnih pravic in v zvezi z njimi povezanim vprašanjem o svobodi, sploh pa ne, če gre za razsojanje, ko je na tapeti fikcija. Sodišče je na primer v primeru - ko se je v mojem romanu prepoznal upokojeni policaj - fikcijo izenačilo z realnim, kar je nedopustno, saj naj bi bila fikcija že po definiciji nekaj, kar je izmišljeno, neresnično. Vendar si sodišče očitno lahko vzame vlogo razsodnika tudi v takem primeru. Še bolj vprašljivo oz. problematično pa je kot posledica tako privzete odgovornosti vprašanje kazni po izrečeni sodbi. Zakon v primeru domnevnega kršenja osebnostnih pravic in dobrega imena očitno izenačuje na primer literarnega ustvarjalca s kakršnim koli drugim poklicem, ne da bi ob izreku kazni ugotovilo gmotni položaj prvega. V Združenih državah Amerike je na primer treba še pred izrekom tako drastične sodbe dokazati, da se je hotel toženec s svojim dejanjem okoristiti, torej zaslužiti in da je imel zle namene, šele potem se mu izreče kazen. V Italiji prihaja do tožb v leposlovju največkrat zaradi domnevnega plagiatorstva, v Franciji so Houellebecqa zaradi tega, ker je v svojem romanu Osnovni delci postavil dogajanje v neko resnično letovišče in mu s tem domnevno prinesel slab sloves (lastniku pa slab zaslužek), obsodili zgolj na simbolično kazen nekaj tisoč frankov, s tem da se je seveda ta roman prodal skoraj v milijonski nakladi. Pri nas pa sodba udari toženca po žepu ne da bi se sodnik dejansko prepričal, kakšne namene je imel avtor in kaj (morebitni dobiček in če koliko) je sploh imel od tega. Edino, po čemer se ravna sodnik v takem primeru, so duševne bolečine, ki naj bi jih oškodovanec trpel zaradi napisanega. To pa je seveda področje psihiatrije in ne sodstva. Toda dovolj je že, da tožnik pride na sodišče z nekaj pričami (sorodniki, prijatelji, kolegi), ki vsi po vrsti potrdijo, kako trpi prizadeti (da ne more spati, da mu izpadajo lasje, da ga zaradi majhnosti okolja zasmehuje vsa okolica itd.) in da pravzaprav trpijo vsi skupaj z njim. Če se k temu doda še potrdilo nekega psihiatra, kar najbrž ni težko dobiti, je to za dokazovanje duševnih bolečin še toliko bolje. Skratka, pot za dosego cilja v primeru duševnih bolečin se zdi pri nas na široko odprta in lahko dosegljiva, saj so duševne bolečine pri nas očitno tisti delikt, na katerega so občutljivi tudi sodniki. Toženca pa je v neki tako nedoločljivi in neotipljivi kategoriji, kot so duševne bolečine in osebna čast, najlažje obsoditi. Sploh pa je to lahko in brez slabe vesti narediti, če se pred zakonom znajde neodvisen avtor drugačnih pogledov in razmišljanj, ki v primerjavi z državljanom z ugledom in službo nima nobenih možnosti, ampak že a priori velja za drugorazrednega državljana.

Kjer ni, vzame država
Zakaj je tako, je lahko odgovoriti. Pisec je individualec, ki ga je lažje streti kot nekoga, ki je v organiziranem sistemu, sploh če gre za ljudi, od katerih ta družba živi. Od literarnega ustvarjalca pa družba nima skoraj nikakršnega zaslužka, torej se ne izplača, velja pa poskusiti in s kaznijo iz njega celo kaj izvleči, kar je sicer paradoksalno nasprotje, če ničesar nima, vendar se represivnemu aparatu vseeno splača. Če bo hotel avtor še naprej normalno živeti in ustvarjati, bo hočes nočeš moral zbrati sredstva za plačilo kazni, če se noče spremeniti v preganjenega državljana, ki mu bo držzava s svojo lakomnostjo po denarju stalno dihala za ovratnik. Tako se pisec počasi spremeni v nekakšnega menedžerja, ki namesto da bi pisal, išče denar za plačilo svoje kazni, kar seveda ubija njegovo ustvarjalnost. V tako stresnem položaju namreč ne more več pisati in ustvarjati. Denar pa pisec v svojem boju za pravico do svobode pisanja in mišljenja potrebuje tudi za sodne procese, če hoče iti do konca. Namreč: na določeni točki se proces ustavi, kazen je treba plačati, toženec pa lahko nadaljuje z iskanjem pravice, čeprav po enkrat tako izrečeni kazni nima veliko možnosti, kar mu povejo že odvetniki. Toda če se bo hotel toženi pritožiti na primer ombudsmanu za kršitev človekovih pravic, bo moral izkoristiti vsa pravna sredstva, ki so mu na razpolago, za kar pa seveda potrebuje denar. Sodni proces, ki ga je nič hudega sluteč doletel, postane navaden posel, v katerem se vse vrti okoli denarja. Namesto da bi država vzpodbujala svobodno ustvarjalnost, jo zatira in iz svobodno in dobromislečih posameznikov dela paranoidno naravnane ljudi, ki se bojijov strahu pred morebitno tožbo trepetajo za vsakoe napisane misel, i, ki jo objavi napisano za časopis ali v obliki za roman, ki so ga napisali,a izda založba pišoče avtorje pa peha proti socialnemu dnu.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
notranja svoboda tiska
Medijska preža
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
novinarji in mediji na sodiščih
Medijska preža
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Novinarski večeri
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
mediji in pravo
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
socialni položaj novinarjev
Medijska preža
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Sonja Merljak Zdovc
O prihodnosti novinarstva, če ta sploh obstaja
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Martin Tomažin
Čedalje manj redno zaposlenih v medijih
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Neva Nahtigal
Kolektivna pogodba za vse novinarje
Igor Drakulič
Svobodni novinarji: kako urediti svoj status?
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
Igor Drakulič
Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Brankica Petković
Novinarska stavka – znanilka novega vala medijske tranzicije?
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Neva Nahtigal
Prenova kolektivne pogodbe za novinarje
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gašper Lubej
Ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Iztok Jurančič
Novinarski sindikat pred izzivi priprave nove kolektivne pogodbe
Grega Repovž
Leto 2003 – leto medijskega preloma
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Matjaž Pikalo
Kdo bo še pisal?
Gašper Lubej
Ko novinarji delajo brez pogodb in zavarovanja
Neva Nahtigal
Samostojni novinarji so ranljiva skupina delavcev v Evropi
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Ljuba Babič Košir
Vsi na isti veji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Barbara Bizjak
Stavka na Delu
Mateja Hrastar
Kratek premislek o statusu svobodnjaka
Dejan Pušenjak
Izgubljene novinarjeve utopije
Marinka Boljkovac-Borković
Profesionalna solidarnost je temelj zaščite novinarjev
Brankica Petković
Ko pridejo hudi časi
Novinarski večeri
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
03.10.2002
Arne König, Alenka Burja
Samostojno novinarstvo – stvar izbire ali nuje?
17.03.1998
Aidan White, Marjan Sedmak
Novinarji vseh dežel, združite se!
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo