N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
uvodnik
analize medijskega poročanja
svoboda medijskega poročanja
radiotelevizija Slovenija
mediji in pravo
dostop do informacij javnega značaja
samoregulacija v medijih
raziskovalno novinarstvo
medijski pregled
medijski trg
položaj samostojnih novinarjev
mediji in manjšine
intervju
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Gašper Lubej
Ko novinarji delajo brez pogodb in zavarovanja
Potrebno je poudariti, da so za svoj slab položaj krivi predvsem samostojni in svobodni novinarji sami in da brez samoorganiziranja ne morejo pričakovati izboljšanja svojega položaja
V Sloveniji ima status samostojnega novinarja okrog 150 novinarjev. Njihov položaj je v primerjavi z redno zaposlenimi težaven, saj so njihovi honorarji prenizki in zamujajo, težko plačujejo prispevke za obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, nimajo pa tudi možnosti za izobraževanje, pridobitev bančnih kreditov in podobno. Vse to velja tudi za še bolj ranljivo skupino novinarjev, ki so v marsikateri medijski hiši večina sodelavcev - honorarce oziroma svobodne novinarje. Ti v mnogih primerih delajo brez pogodb o delu ali pa so te le gola formalnost, so nezavarovani, honorarji pa so nizki oziroma zamujajo. Obstaja še skupina novinarjev, ki si svojo »socialno varnost« zagotavljajo s statusom samostojnega podjetnika, občana, brezposelne osebe ali pa zavarovanca družinskega člana.

V nadaljevanju bom postavil definicijo samostojnega in svobodnega novinarja, predstavil pravne vidike enega večjih problemov slovenskega novinarstva, povzel priporočilo Društva novinarjev Slovenije (DNS) za plačevanje zunanjih sodelavcev v novinarskih hišah in poskušal oblikovati nekatere predloge za izboljšanje položaja omenjene skupine novinarjev.

Med samostojne novinarje štejemo tiste, ki so vpisani v razvid samostojnih novinarjev pri ministrstvu za kulturo, in se v glavnem preživljajo z novinarskim delom, plačujejo prispevke za socialno varnost in delajo z ali brez pogodbe o delu.

Svobodni novinar (honorarec) je tisti, ki se večinoma preživlja z novinarskim delom, ne plačuje socialnih prispevkov in dela z ali brez pogodbe o delu.

Pravni vidiki
Položaj zaposlenih in samostojnih novinarjev ureja zakon o medijih v 21. in 22. členu, kar pomeni, da položaj velikega števila novinarjev (honorarcev) ni zakonsko urejen. 21. člen tega zakona namreč določa, da je »novinar po tem zakonu oseba, ki se ukvarja z zbiranjem, obdelavo, oblikovanjem ali razvrščanjem informacij za objavo prek medijev in je zaposlena pri izdajatelju, ali pa samostojno kot poklic opravlja novinarsko dejavnost (samostojni novinar)«. Po 22. členu zakona pa se »status samostojnega novinarja pridobi z vpisom v razvid samostojnih novinarjev pri pristojnem ministrstvu, po predhodnem mnenju registrirane strokovne organizacije novinarjev«. Vendar pa ima večina svobodnih novinarjev tako majhne prihodke, da si ne more privoščiti plačevanja socialnih prispevkov, kar je pogoj za »uživanje« statusa samostojnega novinarja. Kot opozarja pravnica Simona Zatler, to tudi pomeni, da so svobodni novinarji izključeni iz varstva, ki ga novinarjem (zaposlenim in samostojnim) daje tretji odstavek 21. člena zakona o medijih z določbo, da se »novinarju ne sme odpovedati delovnega razmerja ali prekiniti sklenjene pogodbe z njim, zmanjšati plače, spremeniti statusa v uredništvu ali kako drugače poslabšati njegovega položaja zaradi izražanja mnenj in stališč, ki so v skladu s programsko zasnovo ter s profesionalnimi pravili, merili in standardi«. Zakon o medijih določa, da se lahko v razvid vpiše novinar, ki izpolnjuje naslednje pogoje:
  • da ima izkaz o aktivnem znanju slovenskega jezika, če ni slovenski državljan;
  • da opravlja novinarsko dejavnost kot edini ali glavni poklic;
  • da ima dokazila o objavah v medijih, ki so vpisani v razvid iz 12. člena tega zakona (predložiti mora najmanj 20 prispevkov v enem letu);
  • da mu ni s pravnomočno sodno odločbo prepovedano opravljanje te dejavnosti.
Postopek sicer ureja tudi vladna uredba o postopku in podrobnejših merilih za pridobitev statusa samostojnega novinarja in za vodenje razvida samostojnih novinarjev kot javne knjige.

Plačevanje zunanjih sodelavcev v novinarskih hišah
Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije je na seji 27. marca 2002 aktualiziral to priporočilo, ki ga je sicer kot pravilnik o nagrajevanju prispevkov samostojnih novinarjev sprejel marca 1996. Merilo za izračun honorarja za tekstovne prispevke so dolžina, kakovost in zvrst natisnjenega prispevka, stalnost sodelovanja in višina naklade. Osnova izračuna je tipkana vrstica (60 do 65 znakov) oziroma stran (1800 do 1950 znakov). Najnižji honorar je honorar za dvajset vrstic objavljenega teksta.

Honorarji za tekstovne prispevke znašajo (gre za neto zneske in za najnižje dopustne honorarje, potrebno pa jih je usklajevati vsake tri mesece glede na gibanje povprečnih plač v Sloveniji):
  • za prevode od 90 do 100 tolarjev za vsako objavljeno vrstico (od 44.000 do 50.000 tolarjev na tiskovno polo oziroma 30.000 znakov);
  • za priredbe, vesti, poročila in ankete od 110 do 125 tolarjev za vsako objavljeno vrstico;
  • za reportaže, specializirana (sodna, gospodarska itd.) poročila, članke, glose in manj zahtevne intervjuje od 130 do 150 tolarjev za vsako objavljeno vrstico;
  • za komentarje, uvodnike, zahtevne intervjuje, strokovne in znanstvene članke, umetnostne kritike in eseje od 220 do 250 tolarjev za vsako objavljeno vrstico. V priporočilu je določen tudi mesečni honorar (pavšal) za samostojne novinarje, ki ne sme biti manjši od trikratnega mesečnega prispevka za socialno varnost (poln obseg pravic) na najnižjo bruto pokojninsko osnovo.
Honorarji za tekstovne in slikovne prispevke veljajo za enkratno objavo. Za večkratno objavo tekstov, slik, risb in grafov ter arhiviranje slik, risb in grafov ter za uporabo gradiva na elektronskih medijih je treba skleniti posebne dogovore posamezno ali pavšalno. Honorar mora biti izplačan najpozneje do zadnjega dne v mesecu, ki sledi mesecu objave, tudi če prispevek ni bil objavljen, vendar ga je novinar pripravil po nalogu urednika in ga oddal v roku.

Še izbor priporočenih honorarjev po nekaterih zvrsteh: vest od 930 do 2800 tolarjev; informacija od 1300 do 4800 tolarjev; poročilo od 4600 do 13.800 tolarjev; krajši intervju od 5500 do 16.600 tolarjev; reportaža, analitični članek, velik (zahteven) intervju od 6100 do 49.000 tolarjev; komentar od 12.000 do 37.000 tolarjev; kolumna od 18.500 do 37.000 tolarjev; strokovna tema od 37.000 do 61.000 tolarjev; honorarna ura v redakciji 740 tolarjev.

Kako izboljšati položaj?
Potrebno je ugotoviti število »pravih« samostojnih novinarjev (v razvidu je mnogo novinarjev, ki so medtem dobili redno zaposlitev, in tistih, ki so zapustili novinarske vrste) in število svobodnih novinarjev. Ti dve skupini novinarjev je potrebno povezati. V Sindikatu novinarjev Slovenije (SNS) že obstaja sekcija samostojnih novinarjev, ki pa je nedejavna, zato bi bilo potrebno razmisliti, kako je mogoče zainteresirane honorarce vključiti v reševanje njihovih problemov (razmisliti je potrebno o njihovem statusu v SNS). Nujno potrebno je tudi skupno delovanje SNS in DNS na tem področju.

Svobodne novinarje lahko razdelimo na dve skupini, na prave in začasne: prvi razmišljajo tudi o socialni varnosti, drugi pa so še na fakultetah oziroma niso povsem prepričani, ali se bodo v prihodnosti ukvarjali z novinarstvom. Potrebno je iskati možnosti, kako bi bilo plačevanje prispevkov porazdeljeno ali pa bi šlo v celoti v breme nekoga drugega (država, delodajalci). S tem bi olajšali položaj samostojnih novinarjev, ki bi se jim pridružili »resnejši« honorarci, večje število samostojnih novinarjev pa bi tudi povečalo njihovo pogajalsko moč. To bi lahko povečali tudi z rednim objavljanjem črne liste tistih naročnikov, ki ne spoštujejo pogodb in neredno oziroma sploh ne plačujejo honorarjev. Sicer pa je potrebno poudariti, da so za svoj slab položaj krivi predvsem samostojni in svobodni novinarji sami in da brez samoorganiziranja ne morejo pričakovati izboljšanja svojega položaja. Večjo prepoznavnost te skupine je mogoče doseči tudi z izdajo kataloga z vsemi njihovimi kontakti in referencami.

Še vedno pa tako za samostojne novinarje kot honorarce ostaja problem plačevanja njihovega dela, zato je nujna uvedba minimalnih standardov na tem področju, kar zajema tudi neoporečne pogodbe o delu, ki bi jih lahko sestavili v SNS. Treba je tudi razmisliti, ali je mogoče svobodne novinarje vključiti v kolektivno pogodbo za poklicne novinarje ali pa doseči podpis posebne kolektivne pogodbe.

izpis

Neva Nahtigal

Samostojni novinarji so ranljiva skupina delavcev v Evropi
Pregled položaja samostojnih novinarjev na Finskem, Danskem, v Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Švici, Avstriji, Italiji, Makedoniji in na Hrvaškem
Mednarodna novinarska zveza (International Federation of Journalists, IFJ) je v svoji raziskavi o socialnem in ekonomskem položaju samostojnih novinarjev po svetu (1999) med drugim prišla do naslednjih ugotovitev:
  • Možnosti za delo v novinarstvu je vse več. Znotraj tradicionalnih medijskih sektorjev konvergenca tehnologij vodi v uvajanje informacijskih storitev on-line poleg obstoječih in uveljavljenih tiskanih in avdio-vizualnih medijev.
  • Pogoji dela so bolj fleksibilnimi, vendar s stališča novinarja tudi bolj ranljivi in težavni.
  • Veliko novih delovnih priložnosti temelji na delu s skrajšanim delovnim časom, pogodbami za določen čas ali delu samostojnih novinarjev.
  • Delež samostojnih novinarjev se povečuje. Od skoraj 470.500 novinarjev iz 29 evropskih državah, ki so sodelovale v raziskavi, jih je okoli 106.300 samostojnih, kar je približno 23 odstotkov. Evropski sindikati organizirajo nekaj več kot 252.700 novinarjev, od tega skoraj 52.000 samostojnih, kar pomeni, da je stopnja organiziranosti približno 20-odstotna.
  • Delavska in davčna zakonodaja je samostojnim novinarjem zelo nenaklonjena. V večini držav socialne pravice redno zaposlenih samostojnim novinarjem niso dostopne. Standardi za samostojne novinarje so zaradi pomanjkanja nacionalno dogovorjenih pravil za samostojne novinarje zelo neenaki. Običajno se morajo sami pogajati o pogodbenih razmerjih, ki se lahko zelo razlikujejo znotraj ene države in celo v enem medijskem sektorju.
  • Težave samostojnih novinarjev v veliki meri izhajajo iz nepriznavanja socialnih, profesionalnih in ekonomskih pravic. Delodajalci samostojnim novinarjem odrekajo pravice in ponekod zavzeto nasprotujejo sindikalnim prizadevanjem za vključitev vprašanja samostojnih novinarjev v kolektivna pogajanja.
  • Zaščita pravic samostojnih novinarjev zahteva takojšnjo razjasnitev njihove vloge v novinarski skupnosti. V nekaterih državah so sindikati omejeni pri pogajanjih v imenu samostojnih novinarjev, ker se zakonodaja za varstvo konkurence uporablja za preprečevanje sklenitve nacionalnih sporazumov o plačilu prispevkov in honorarjev samostojnim novinarjem. Glede na to, da je obseg individualne dejavnosti samostojnih novinarjev zelo majhen v primerjavi z drugimi gospodarskimi dejavnostmi, je zaščita njihovih delovnih pogojev in pravic nujna. Dejavnost samostojnih novinarjev mora biti obravnavana v primernem kontekstu, kar zagotovo niso pravila za preprečevanje monopola in podobnih gospodarskih praks na veliko bolj obsežnih področjih gospodarske dejavnosti.
Številne novinarske organizacije posebej opozarjajo na pomen solidarnosti med vsemi novinarji, tako zaposlenimi kot samostojnimi. Slab položaj ene skupine namreč prej ali slej povzroči poslabšanje položaja vseh novinarjev. Sekcija samostojnih novinarjev pri Evropski novinarski zvezi zato redno zaposlene novinarje opozarja: Najbolj učinkovita stvar, ki jo lahko naredite za zaščito svojih pravic in delovnih pogojev, je podpora najvišjih standardov za samostojne novinarje.

Finska
Podrobne pogodbe med avtorji in založniki
Kolektivna pogodba: Kolektivne pogodbe določajo plačo za zaposlene novinarje, posebne pogodbe so sklenjene za tiskane medije, radio-televizijo, komercialno televizijo itd. Pred kratkim so bili za samostojne novinarje doseženi nekateri novi dvostranski sporazumi z velikimi založniškimi hišami, ki v pravnem smislu sicer niso kolektivne pogodbe, so pa veljavni sporazumi, ki se jih delodajalci večinoma držijo. Med finskim novinarskim sindikatom (UJF) in Združenjem delodajalcev v medijih (MEA - The Media Employers' Association) je bil 11. aprila 2001 podpisan tudi sporazum o dobavnih in prodajnih pogojih za samostojne novinarje. Sporazum velja za člane finskega novinarskega sindikata (UJF), razen če je bil med samostojnim novinarjem in delodajalcem sklenjen drugačen dogovor.

Opcije za urejanje statusa: Samostojni novinar na Finskem je lahko samozaposlena oseba z davčno napovedjo, podjetnik ali oseba, ki je lastnik podjetja, za katero dela. Ni posebne državne institucije, pri kateri bi bili samostojni novinarji registrirani. Število: V UJF je včlanjenih približno 900 samostojnih novinarjev, dejansko jih je na Finskem več. Eden od razlogov, da niso vsi včlanjeni v sindikat, je zahteva, da mora samostojni novinar z novinarsko dejavnostjo mesečno zaslužiti vsaj 2300 evrov, da se lahko včlani v sindikat oziroma je obravnavan kot poklicni novinar.

Organiziranost: Večina samostojnih novinarjev je vključena v Sindikat finskih novinarjev, ki je edini sindikat za poklice v medijih na Finskem. Za včlanitev v sindikat sicer veljajo določene omejitve - minimalna višina prihodkov od novinarstva ipd.

Pogodba: Za vsako nalogo je med avtorjem in založnikom sestavljen sporazum v pisni obliki. V njem so navedene zahteve glede kakovosti, dolžine, načrta dela, cene idr. O prodajni ceni se tako sporazumeta avtor in založnik. Če se o ceni nista predhodno sporazumela, je to cena, ki jo za svoje delo trenutno zaračunava avtor. Pogodbeni stranki se sporazumeta tudi o datumu plačila. Če ni dogovorjeno drugače, veljajo plačilni pogoji avtorja in primerne zamudne obresti. Naročnik izvrši plačilo, ko dobi in sprejme naročeno delo samostojnega novinarja. Sporazum vsebuje tudi določila o avtorskih pravicah. Če ni določeno drugače, ima kupec pravico do prve objave in pravico do uporabe v svojih komunikacijah, skupaj s pravico posredovanja informacij drugim kupcem.

Socialno in zdravstveno varstvo: Delodajalci samozaposlenim ne plačujejo pokojninskega zavarovanja. Pogodbenim delavcem pa prispevajo slabe tri četrtine celotnega plačila pokojninskega zavarovanja, ostalo krijejo freelancerji sami. Tako v primeru podjetnika kot v primeru lastnika podjetja si oseba sama plačuje pokojninsko, zdravstveno in druga socialna zavarovanja. V splošnem velja, da si morajo samostojni novinarji, ki delajo za tiskane medije, pokojninsko zavarovanje plačevati sami, zaposlenim na radiu in televiziji pa ga v večji meri krije delodajalec. Finski novinarski sindikat je vse svoje člane posebej nezgodno zavaroval za potovanja ipd.

Honorarji in druga plačila: Predpisi zagotavljajo osnovne pogoje dela novinarjev, ne pa tudi plač. Pred nekaj leti je bil med UJF in MEA sprejet sporazum o maksimalnem in minimalnem honorarju za samostojne novinarje. Ko se je Finska pridružila EU, pa je bil sporazum spoznan za nezakonitega zaradi kršitev predpisov EU o konkurenci. Danes obstaja nekaj priporočil o prodajnih cenah. Plačilna lestvica temelji na predvidenih urah in dneh, potrebnih za pripravo članka. Vsako leto jo oblikuje novinarski sindikat, in sicer na podlagi plač, ki jih prejemajo redno zaposleni. Osnovni cilj je, da bi samostojni novinarji za enak obseg dela dobili enako plačilo kot redno zaposleni. Sicer je trenutno razpon plač zelo velik. Nekateri zaslužijo manj kot 1000 evrov, najbolj uspešni pa več kot 3000 evrov mesečno - to je odvisno tudi od vrste medija, za katerega delajo (manjši plačujejo manj).

Struktura: Približno 55 odstotkov žensk in 45 odstotkov moških. Izobrazbene stopnje samostojnih novinarjev so različne, opazen pa je trend njihovega zviševanja. Primer: Samostojni novinarji in grafični oblikovalci letno izdajo katalog samostojnih avtorjev. V njem je navedenih 500 samostojnih novinarjev z njihovimi naslovi. Katalog pošiljajo velikim založniškim hišam in okoli 400 manjšim podjetjem, ki zaposlujejo samostojne avtorje. Financirajo ga iz oglasov in iz sredstev finskega novinarskega sindikata.

Danska
Freelancerji ne sodijo v zakon za varstvo konkurence
Kolektivna pogodba: Danski novinarski sindikat je sklenil 19 sporazumov z medijskimi organizacijami, ki zajemajo tako zaposlene kot samostojne novinarje.

Kolektivna pogodba: Freelancerji lahko izberejo davčno kategorijo samo-zaposlenega ali mezdnega delavca.

Število: Danski sindikat novinarjev navaja, da je več kot desetina od skoraj 12000 novinarjev - članov sindikata, samostojnih. Najbolj očitno njihovo število raste v avdio-vizualnih medijih.

Organiziranost: Zastopanje freelancerjev je dobro organizirano in razširjeno. Pomemben del danske strategije je vplivanje na zakonodajo, predvsem v zvezi z avtorskimi pravicami, delavsko in socialno zakonodajo in zakonodajo s področja konkurence. Sindikat se bori proti težnji, da bi freelancerji delovali kot majhna podjetja, ker bi potem izgubili vse socialne ugodnosti. Drugi del strategije se nanaša na krepitev posameznikov. To vključuje svetovanje in pravno podporo, usposabljanje za pogajanja, pripravo standardnih pogodb, smernic, informiranje in vzpostavljanje mrež. Kolektivno predstavništvo vključuje kolektivne pogodbe o plačah, kolektivne sporazume o (digitalnih) avtorskih pravicah in kolektivno upravljanje avtorskih pravic.

Socialno in zdravstveno varstvo: Delodajalci ne plačujejo prispevkov za pokojninsko zavarovanje. Končna pokojnina je odvisna od tega, koliko je samostojni novinar privarčeval. Vsak član sindikata plačuje 10 kron sekciji samostojnih novinarjev in 100 kron sindikatu, kar pokrije pomoč za brezposelne.

Primer: Leta 1997 je prišlo do tožbe (danski novinarski sindikat vs. svet za varstvo konkurence), ki je povezana s honorarji samostojnih novinarjev. Novembra 1997 je agencija za konkurenco odločila, da sindikalna priporočila za honorarje (Recommended Terms of Freelance Journalism) regulirajo poslovne dejavnosti novinarjev in tako sodijo v zakonodajo o konkurenci. DJ se je na odločitev pritožil. Aprila 1999 je prizivno sodišče za področje konkurence (Danish Competition Appeals) razsodilo, da freelancerji pogosto opravljajo enako delo kot zaposleni novinarji. Priporočila za honorarje pa da veljajo le v primerih, ko freelancerji niso vključeni v kolektivne pogodbe. Njihovo področje so plače in delovne razmere, zato zanje velja delavska zakonodaja in ne zakon o konkurenci.

Francija
Pigistom popolno socialno in zdravstveno varstvo
Kolektivna pogodba: Obstaja kolektivna pogodba za novinarje (Convencion collective national des journalistes), ki pokriva tudi pigiste (samostojni novinarji, ki imajo zagotovljen skoraj enak obseg socialnih in drugih pravic, kot ga imajo redno zaposleni novinarji; lastnosti tega statusa navajamo v nadaljevanju).

Kolektivna pogodba: Samostojni novinarji so večinoma tako imenovani pigisti. To so poklicni novinarji, ki izpolnjujejo zakonsko določene pogoje: da je novinarstvo njihova »osnovna, redna, plačana dejavnost«, iz katere izvira večina njihovega prihodka. Za vsakega tako opredeljenega novinarja velja, da naj bi imel delovno pogodbo, ki obsega vse honorirano delo, ki ga naroči ali sprejme tiskovna organizacija. Pigisti so zakonsko umeščeni med zaposlene in so vključeni v splošni sistem socialnega varstva. Nekateri samostojni novinarji - posebno če delajo za podjetja, ki se ukvarjajo s komunikacijami, ne z informacijami - se lahko odločijo za status samozaposlenih. V tem primeru so v celoti odgovorni za svojo socialno varnost, zato se za tak status odločajo redki. Število: Od dobrih 30.700 novinarjev z uradno novinarsko izkaznico, jih je bilo leta 1998 5650 pigistov. Število iz leta v leto narašča.

Organiziranost: Samo deset odstotkov vseh novinarjev je včlanjenih v novinarske sindikate (najpomembnejši je SNJ - Syndicat national des journalistes) - podobno velja za samostojne. Obstajajo določena združenja freelancerjev, vendar niso preveč dejavna in se tudi ne morejo pogajati z delodajalci. Izjema je Association national des journalistes reporters photographes, ki je dobro uveljavljena in ima svojo lastno lestvico honorarjev, ki jo upoštevajo tudi mnogi delodajalci. SNJ si prizadeva predvsem za to, da se delodajalci držijo delavske zakonodaje, kolektivne pogodbe, avtorskih pravic, in da pigistom plačujejo razumne honorarje.

Socialno in zdravstveno varstvo: Francija je izjemen primer, saj so pogodbeni delavci obravnavani enako kot zaposleni. Kot vsi zaposleni, imajo tudi pigisti nacionalno socialno zavarovanje za bolniški in porodniški dopust, nezgode, pokojnine in brezposelnost. Prispevke delno plačujejo delodajalci in delno pigisti sami. Kolektivne pogodbe v podjetjih za druga zavarovanja redko vključujejo pigiste. Nacionalna kolektivna pogodba pa vsebuje posebne ureditve, ki urejajo primere smrti, invalidnosti ipd. Ti sporazumi vključujejo tudi delo v nevarnih razmerah.

Honorarji in druga plačila: Freelancerji, ki delajo za več medijev - bodisi prodajajo lasten material ali sprejemajo naročila -, prejemajo honorarje za vsako posamezno nalogo. Odvisni so od obsega naloge, časa, potrebnega za izvedbo ipd. Honorar vključuje vse socialne pravice (bolniško, pokojnino, kompenzacijo za brezposelnost, regres itd.) in je lahko določen s kolektivno pogodbo ali za vsako nalogo posebej.

Povzetek sporazumov med časopisi in novinarji na področju elektronskega založništva Pregledali smo primere sporazumov med delodajalci in sindikalnimi organizacijami na področju elektronskega založništva v Franciji, in sicer med Le Mondom in sindikati SNE-CFDT, SNJ-CGT, SNJ, med časopisno založbo Emap in sindikati CFDT, CGT, FO, SNJ ter med Le Figarom in SNJ.

Predmet sporazumov je urejanje razmerij med delodajcem in sindikati novinarjev na področju elektronskih založniških dejavnosti, ki zadevajo prenehanje avtorskih pravic, povezanih s ponovno uporabo oziroma reprodukcijo del (prvotno objavljenih v tiskanem mediju) predvsem v elektronskih medijih. Sporazumi določajo načine izplačevanja prihodkov iz tega naslova, upoštevanje moralnih pravic avtorjev, nadzor nad izvajanjem sporazuma, trajanje sporazuma ipd.

Sporazumi veljajo za vse novinarje, imetnike novinarske izkaznice, tako redno zaposlene (za določen ali nedoločen čas) kot samostojne novinarje (pigiste), ki s svojimi prispevki oblikujejo časopis, njegove redne priloge in izredne izdaje.

Ponovna uporaba njihovih prispevkov v elektronskih medijih je ponekod klasificirana na reprodukcijo avtorskih del v on-line (Internet, Minitel, WAP) in off-line (CD-romi, DVD) elektronskem založništvu.

Glavna točka sporazuma je prenehanje avtorskih pravic in prenos pravic na delodajalca (in v posebnih primerih na neko tretjo osebo, na primer pri prenosu spletne strani na novega izvajalca). Ponovno uporabo prispevkov novinarji posebej avtorizirajo (podpišejo sporazum, ki je dodan individualni pogodbi o delu). Če tega ne storijo, so njihova dela izključena iz reprodukcij, delodajalec pa prihodkov iz tega naslova ni obvezan izplačati. Izplačevanje prihodkov iz avtorskih pravic pri reprodukciji del v elektronskih medijih se izvaja zelo različno - individualno, kolektivno, nehierahizirano ali hierarhizirano in ponavadi enkrat letno. Določeno je lahko procentualno (Le Monde), pavšalno (Le Figaro) ali kombinirano (Emap).

Procentualno glede na različne kategorije reproduciranih prispevkov:
  • za reprodukcijo prispevkov na Internetu 7 % neto plače založnika;
  • za kolektivne produkte, 12 % za reprodukcijo prispevkov na CD-romih, 14% za ostale produkte;
  • za individualne produkte pa 14 % neto plače skupaj z deležem za glavnega avtorja (v višini 20 do 50 % od 12 % neto plače).
S pavšali - glede na vrste novinarjev:
  • novinarji, zaposleni za nedoločen čas: od 1000 do 2000 FF na leto;
  • novinarji, zaposleni za določen čas: mesečni pavšali, osnova je 1000-2000 FF na leto;
  • redni samostojni novinarji: mesečni pavšali, osnova je 1000-2000 FF na leto;
  • drugi pigisti: po posebej dolocenih proporcah glede na število sodelovanj.
Kombinirano:
  • 100 FF na stran v primeru interne reprodukcije na papirju;
  • 30 % neto plače v primeru reprodukcije na papirju s strani tretje osebe;
  • 75 FF na stran v primeru interne on-line reprodukcije;
  • od 5 do 11 % neto plače, če produkte znova uporabi tretja oseba.
Delodajalec (ki s prenehanjem avtorskih pravic novinarjev postane izključni lastnik pravic nad njihovimi deli) je dolžan ob vsaki ponovni uporabi navesti ime avtorja, naslov prve tiskane objave, datum prve objave in posebej paziti, da ne bo nikakor prišlo do oškodovanja dela, izkrivljanja njegove vsebine, spreminjanja njegove oblike ipd. Izvajanje sporazuma ponavadi nadzoruje paritarna komisija, ki jo sestavljajo predstavniki sindikatov in delodajalca. Sestaja se enkrat, dvakrat ali večkrat na leto. Sporazumi trajajo različno dolgo, za dobo enega ali več (dveh, treh) let.

Velika Britanija
Podrobna priporočila za honoriranje
Kolektivna pogodba: Nacionalne kolektivne pogodbe za novinarje ni. Opcije za urejanje statusa: Samostojni novinar uredi svoj status tako, da se registrira kot samo-zaposleni pri Inland Revenue and the Department of Social Security. Lahko je samozaposleni ali mali podjetnik. Ta odločitev je prepuščena novinarjem samim. Organiziranost: Freelancerji nimajo lastnega združenja, pripadajo NUJ (National Union of Journalists), ki vključuje tudi zaposlene novinarje. Cilji NUJ so izboljšati plačila in delovne razmere svojih članov, promovirati novinarsko etiko in ščititi svobodo tiska.

Število: V Veliki Britaniji je okoli 50.000 novinarjev, od tega okoli 40 odstotkov samostojnih. Njihovo število najbolj raste v elektronskih medijih. NUJ ima skupno 32.000 članov, od tega je 6000 samostojnih novinarjev.

Socialno in zdravstveno varstvo: Samostojni novinarji ne morejo zahtevati nadomestila za dni, ko ne morejo delati zaradi zdravstvenih težav, kot tudi ne podpore za brezposelne. Lahko pa so upravičeni do državne pokojnine, če plačujejo obvezne prispevke za nacionalno zavarovanje. Delodajalci ne plačujejo pokojninskega zavarovanja. Zavarovanje za poročanje v nevarnih razmerah je izredno drago in si ga večina freelancerjev ne more privoščiti. Obstajajo zasebne sheme zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, v katere se lahko vključijo samostojni novinarji.

Honorarji in druga plačila: Višino honorarjev priporoči NUJ, ki že od leta 1973 redno izdaja Freelance Fees Guide. Honorarji niso obvezujoči, gre za zbor podatkov NUJ, ki jih ta priporoči svojim članom in njihovim delodajalcem z namenom zagotavljati honorarje, ki so sprejemljivi za samostojne novinarje, a obenem realistični glede na zmožnosti plačnikov. NUJ sicer ima sklenjenih nekaj dogovorov z medijskimi organizacijami, ki določajo minimalne honorarje za freelancerje, vendar bo, tako ugotavljajo sami, potrebno skleniti še veliko novih. Minimalni honorarji so razdeljeni po medijih. Pri njihovem določanju upoštevajo predvsem status posameznih medijev na tržišču in (posledične) prihodke od oglaševanja.

Revije: Skupina A: Visoka naklada, dobro poznani naslovi, ponavadi računajo vsaj 8000 funtov na stran za oglaševanje; tudi prestižne specializirane revije, ki lahko računajo manj za oglaševanje, vendar terjajo več znanja od piscev. Npr. Marie Claire, GQ, New Scientist.

Skupina B: Potrošniške revije z manjšo naklado, za oglase računajo med 5000 in 8000 funti na stran, tudi nekoliko manj specializirane revije z nekoliko bolj splošno publiko; Time Out, The Face, Money Wise.

Skupina C: »Cehovske« revije z večjo naklado in nekaj naslovov za posebne interese, ki ponavadi računajo med 2000 in 5000 funti na stran; Accountancy Age, Personal Computer World in revije sindikatov in združenj.

Skupina D: Manjša naklada, cena za oglaševalsko stran pod 2000 funtov; Nursing Times in revije, ki imajo malo ali nič oglasov.

Honorarji v funtih - na 1000 besed
Po skupinah (veljajo za prvo objavo)
A 450
B 325
C 250
D 180
Revije in časopisi včasih plačujejo novinarjem dnevne honorarje. Minimum, ki ga priporoča NUJ, je 130 funtov na dan.

Nacionalni dnevniki: V to kategorijo sodijo dnevniki in nedeljski časopisi, ki jih izdajajo v Londonu in jih distribuirajo po vsej državi (The Herald, Sunday Herald, Daily Record, Sunday Mail ).

»Features«: Tarife so zelo različne. Odvisne so od posameznih dnevnikov, potrebne podkovanosti za posamezni članek in od tega, kako zelo si publikacija želi članka. Zneski, višji od 500 funtov, niso redki. Najnižje plačilo bi moralo biti okoli 220 funtov na 1000 besed. Tabloidi praviloma plačujejo precej več (tudi dvakrat več), posamezni članki so ponavadi krajši, cena pa je manj odvisna od števila besed in je bolj predmet pogajanj. Novičarski prispevki: Kadar je plačilo po besedah, je tarifa 230 funtov ali več na 1000 besed, kar velja za vsa področja, vključno s športom. Velik faktor pri določanju višine honorarja je (ne)ekskluzivnost novice.

Dodatna plačila: Če zgodba zahteva delo zunaj običajnega delovnega časa (med 8. zvečer in 8. zjutraj), je treba k honorarju dodati vsaj 90 funtov. Honorar lahko znatno zviša ekskluzivnost novice. Zgodba, ki se pojavi na prominentnem mestu, na primer na prvi strani, bi morala prinesti vsaj 550 funtov, ne glede na dolžino.

Struktura: Med freelancerji v Veliki Britaniji je približno 70 odstotkov moških in 30 odstotkov žensk. Podatkov o izobrazbeni strukturi ni.

Primer: Sekcija samostojnih novinarjev znotraj NUJ poudarja pomen e-maila kot najboljšega pripomočka za organiziranje samostojnih novinarjev. Sektor za samostojne novinarje pri NUJ vzpostavlja elektronsko bazo podatkov in e-mail mreže. Pomembna tema, okoli katere bi se lahko tkale mreže samostojnih novinarjev, so avtorske pravice. Londonska freelancerska sekcija spodbuja tudi elektronske diskusijske skupine.

Nemčija
Del vsakega honorarja v fond za socialno varnost
Kolektivna pogodba: Sklenjeni so posebni kolektivni sporazumi za samostojne novinarje, ki veljajo za javne radio-televizijske postaje, en sporazum je sklenjen tudi z zasebno postajo, sicer pa zasebni mediji večinoma nimajo sklenjenih sporazumov za freelancerje. Opcije za urejanje statusa: Položaj samostojnih novinarjev pravno ni zaščiten. Nekaj več poklicne varnosti prinaša uradna novinarska izkaznica, ki jo novinarska združenja podeljujejo le poklicnim novinarjem. Obstajajo trije načini dela oziroma opredelitve samostojnih novinarjev: samostojno delo (Freie Werk) - brez pogodbene vezanosti na kliente, delo na podlagi delovršnih pogodb oziroma pogodb o delu (Dienstvertrag) in delo na podlagi podpisane delovne pogodbe (Arbeitsvertrag). (Glej odstavek Pogodbe.) Organiziranost: Novinarji so organizirani v združenje novinarjev (DJV) in IG-Medien. Obe organizaciji freelancerjem nudita veliko storitev in jih zastopata v pogajanjih z delodajalci - sklenjenih je, na primer, več tarifnih pogodb z izdajatelji dnevnikov, radio-televizijskimi postajami itd.

Število: DJV ocenjuje, da je v Nemčiji 61.000 novinarjev, od tega četrtina freelancerjev. IG-Medien pa delež freelancerjev ocenjuje kot dvakrat večji - 50 odstotkov. Neskladje morda izvira iz opredelitev, kaj sploh je samostojni novinar. Višja številka najbrž zajema vso netipično delovno silo v novinarstvu. Sicer je bilo v DJV leta 1998 včlanjenih 12.100 samostojnih novinarjev.

Pogodba: Le manjši del samostojnih novinarjev ima sklenjene pisne pogodbe z naročniki. Kar 70 % jih dela brez njih. Še največ pogodb je podpisanih v javnih radiodifuznih medijih (še tam manj kot petina vseh samostojnih novinarjev). Podpisujeta se dve vrsti pogodb - v pravnem jeziku delovršna in delovna. Prva je primerna za posamezne konkretne naloge (članke, prispevke, fotografije ), pri drugi gre za časovna obdobja (delovne dni). Različna tipa pogodb sodita pod okrilje različnih vrst zakonodaje - delovršna v obligacijsko, delovna pa v delovno pravo.

Socialno in zdravstveno varstvo: Samostojni novinarji se morajo sami prijaviti v Künstlersozialkasse (KSK), ki je poseben fond za socialno varnost. KSK-ju se morajo javiti tudi vsi založniki in drugi, ki plačujejo delo samostojnih novinarjev. Ob vsakem izplačilu morajo plačati 3,6 % honorarja KSK-ju. Teh 3,6 % predstavlja četrtino prispevka KSK, drugo četrtino plača država, polovico pa sam freelancer. Iz KSK-ja prihaja tudi denar za pokojninsko zavarovanje samo-zaposlenih novinarjev. Pogodbenim delavcem delodajalci plačajo polovico vseh pokojninskih in drugih prispevkov. V praksi: freelancer po pogodbi zasluži 100 evrov na dan. Celoten znesek prispevkov je okoli 40 % njegove plače. Delodajalec neposredno plača 20 evrov, 20 pa jih freelancerju odštejejo od plače, tako da prejme 80 evrov.

Honorarji in druga plačila: Honorarji se odmerjajo glede na pomen naročene zgodbe in ekonomski položaj naročnika. Rutinsko naročilo pri malo donosnem lokalnem časopisu prinese manj kot 50 centov na vrstico, medtem ko posebna zgodba za nacionalni dnevnik prinese več kot 1,5 evra na vrstico. Razlika je tudi v dnevnih honorarjih - pri malih lokalnih časopisih so ti okoli 150 evrov na dan, pri velikih pa okoli 250 evrov na dan. Honorar je v veliko primerih pavšalen - mesečni, v tem primeru ni odvisen od števila vrstic, minut ipd., ampak od uspešnosti, učinka itd. Po raziskavi DJV-ja iz leta 1998 ima večina samostojnih novinarjev bruto mesečni prihodek pod 3600 (nekdanjih) DEM. Zaslužijo manj kot njihovi redno zaposleni kolegi.

DJV oblikuje posebna priporočila za višino honorarjev samostojnih novinarjev, ki niso zavezujoča in ne kratijo pravice, da bi se posamezni honorarji in pogodbena določila izpogajali individualno s posameznimi odjemalci (obvezujoče postavke bi bile v nasprotju z zakonodajo o konkurenci). Računanje honorarjev (za novinarje v tisku) temelji na štetju vrstic posameznega teksta. Kot običajna vrstica se šteje takšna, ki vsebuje od 34 do 40 znakov.

Primer:
Novice in poročila
naklada 10.000 25.000 50.000 100.000 nad 100.000
prva izdaja 57 centov 60 c 72 c 84 c 98 c
ponatis 44 centov 47 c 53 c 65 c 73 c


Reportaže, poročanje s sodišč, nosilne zgodbe, glose, kratke zgodbe 
naklada 10.000 25.000 50.000 100.000 nad 100.000
prva izdaja 68 centov 72 c 91 c 109 c 133 c
ponatis 50 centov 54 c 70 c 82 c 103 c
Komentarji, intervjuji, uvodniki, strokovni in znanstveni članki, umetniške kritike, eseje ipd. terjajo pogajanje o honorarju, ki pa naj bi bil primeren glede na priporočila tabele.

Struktura: Samostojni novinarji večinoma delajo v tiskanih medijih in javnih radiodifuznih medijih, so razmeroma mladi, prevladujejo moški, stopnje izobrazbe so visoke. Starost: 17,7 % jih je mlajših od 30 let, 39,9 % jih je starih od 31 do 40 let, 21,6 % od 41 do 50 let, 13,5 % od 51 do 60 let in samo 6,9 % nad 60 let. Spol: 64 % moških in 35 % žensk.

Švica
Status in pravice določata nacionalni kolektivni pogodbi
Kolektivna pogodba: V Švici sta dve kolektivni pogodbi, ena za nemške in italijanske (Gesamtarbeitsvertrag, GAV) in ena za francoske novinarje (Convetion collective de travail, CCT). Obe vsebujeta izčrpna določila o statusu, pravicah in dolžnostih samostojnih novinarjev - zanje obstajajo posebni členi, v pogodbi zapisani vzporedno določilom za zaposlene novinarje.

Opcije za urejanje statusa: Samostojni novinar ima dve možnosti: lahko je lastnik majhnega podjetja (in torej samostojni podjetnik - v tem primeru določila kolektivne pogodbe zanj ne veljajo) ali ima status »običajnega freelancerja« (nekaj med redno zaposlenim in samostojnim podjetnikom).

Število: V švicarsko novinarsko federacijo je vključenih 1200 freelancerjev, v sindikat Comedia pa nekaj čez 500.

Organiziranost: Samostojni novinarji nimajo posebne organizacije, ampak so včlanjeni v »splošne« novinarske organizacije. Tri največje so: Švicarska novinarska federacija (skupno 6100 članov), sindikat Comedia (okoli 1300 članov iz tiskanih medijev) in Sindikat medijskih delavcev (okoli 2000 članov s statusom novinarja). Vse tri organizacije imajo posebne »oddelke« za samostojne novinarje. Njihovi glavni cilji so kolektivna pogajanja, izboljševanje profesionalnega znanja in pogajanja za pravice.

Socialno in zdravstveno varstvo: Samostojni novinarji, za katere velja GAV, so vključeni v sistem socialnega varstva (vključno s pokojninskim zavarovanjem). Stroške si delijo mediji in freelancerji. Zdravstveno zavarovanje je obvezno in ga mora plačevati samostojni novinar sam. Samostojni podjetniki pa so sami odgovorni za vse oblike varstva in zavarovanj.

Honorarji in druga plačila: Kolektivna pogodba izrecno določa, da samostojni novinarji ne smejo biti plačani manj kot njihovi zaposleni kolegi. Obstajajo določila o minimalnih plačilih, določenih glede na regijo, starost in stroške. Honorarji so del splošne kolektivne pogodbe in jih vsako leto določajo znova. Letos so jih, na primer, povišali za 2,3 %. O tem se za samostojne novinarje z združenjem založnikov oziroma urednikov pogajata Novinarska federacija in sindikat Comedia. V primeru sporov o odstotku povišanja odloča švicarsko medijsko samoregulativno telo - kar se je zgodilo tudi letos. Kolektivna pogodba vsebuje tudi pravilo, da mora biti del plačila namenjen za dopust (8,33 % za štiri tedne v letu in 10,64 % za pet tednov). Stroški za tehnične pripomočke, potni stroški in podobno so plačani posebej.

Letošnji minimalni honorarji za samostojne novinarje v mestih Basel, Bern in Zurich so: na dan 481, za pol dneva 240 in na uro 60,20 švicarskih frankov. Drugod so honorarji nekoliko nižji.

Deli iz kolektivne pogodbe 2000, ki se nanašajo na svobodne novinarje
V pogodbi so zapisana: splošna določila, delovni pogoji, socialna varnost in zavarovanje, avtorske pravice, izobraževanje in dodatno izobraževanje, odnosi med pogodbenimi partnerji, veljavnost.

Pojmi
3. člen / Medijsko podjetje, redakcija, sodelavci redakcije
/.../ Svobodni novinarji in novinarke, svobodni fotoreporterji in fotoreporterke, svobodni oblikovalci in oblikovalke, svobodni web-dizajnerji in web-dizajnerke, svobodni korektorji in korektorice in vsi drugi, ki kot svobodnjaki delajo v redakcijah, se v tej kolektivni pogodbi imenujejo svobodni sodelavci redakcije.

4. člen / Redno zaposleni in svobodni sodelavci redakcije (razmejitev)
/.../ Svobodni sodelavci redakcij so, neodvisno od konkretenega poklica ali funkcije tisti, ki:
  • niso trdno vezani na organizacijo redakcije,
  • ki občasno ali pa redno sodelujejo z redakcijo v nekem medijskem podjetju, naloge opravljajo po dogovoru, v določenem času,
  • praviloma delovnega mesta nimajo na sedežu redakcije. /.../


  • Pogoji dela
    Pogodba o sodelovanju
    13. Člen / Oblika in vsebina
    Sodelovanje med svobodnimi sodelavci redakcije in medijskimi podjetji temelji na pogodbi o sodelovanju. Ta pogodba nastane po ustnem ali pisnem dogovoru. S pogodbo o sodelovanju se svobodni sodelavci obvežejo, da bodo določen prispevek zagotovili v dogovorjenem času, medijsko podjetje pa, da bo prispevek plačalo v skladu s to kolektivno pogodbo in ga uporabilo oziroma objavilo (razen če ni konkretnih razlogov proti).

    Pogodba o sodelovanju med medijskim podjetjem in rednim svobodnim sodelavcem mora biti pisna in v skladu z veljavno kolektivno pogodbo. Vsebovati mora najmanj te podatke: funkcijo, nalogo; začetek delovnega razmerja, odpovedne roke ali časovno omejitev; plačilo (honorar), obseg dela (potrebni čas, število prispevkov ...); dajatve socialnega zavarovanja; podatke o stroških; o dopustu. Ob podpisu pogodbe je treba rednim svobodnim sodelavcem vročiti: veljavno kolektivno pogodbo; opredelitev podjetja; statut redakcije.

    14. člen / Poklicne dejavnosti za tretjega
    Svobodni sodelavci redakcije so pri svojih drugih dejavnostih svobodni.
    Omejitve pri delu rednega svobodnega sodelavca so mogoče le v primeru, da le-ta sodeluje z neposredno konkurenčnim informacijskim medijem. Definirati jih je treba v pogodbi o sodelovanju

    Prekinitev pogodbe o sodelovanju
    15. člen / Preizkusna doba
    Poskusna doba lahko traja od enega do treh mesecev. Delovno razmerje se lahko med preizkusno dobo prekine pisno. Odpovedni rok je 7 dni.

    16 člen / Odpoved
    Pogodba o sodelovanju se lahko prekine konec meseca, ob upoštevanju teh rokov:
    1. ko je dovršenih od 1 do 9 let delovne dobe, je odpovedni rok najmanj 3 mesece prej,
    2. od 10 do 19 let delovne dobe - najmanj 4 mesece,
    3. od 20 do 24 let delovne dobe - najmanj 5 mesecev,
    4. od 25 let delovne dobe - najmanj 6 mesecev.
    Odpovedni rok za dopisnike in dopisnice iz tujine, ki najmanj dve leti delajo za isto medijsko podjetje, je najmanj 6 mesecev. Odpoved mora biti pisna in jo je na zahtevo treba tudi pisno utemeljiti.

    17. člen / Odpoved iz ekonomskih razlogov
    Redni svobodni sodelavci redakcije imajo ob odpovedih iz ekonomskih razlogov enake pravice kot redno zaposleni sodelavci. Pri zmanjševanju števila delovnih mest, ki je posledica združitev ali ukinitve nekega informacijskega medija, se mora medijsko podjetje s prizadetimi združenji pogoditi za socialni načrt.

    Medijsko podjetje mora prizadetemu sodelavcu zagotoviti
    1. dve mesečni plači za od 1 do 6 let delovne dobe,
    2. tri mesečene plače za več kot 7 let delovne dobe,
    3. eno dodatno mesečino plačo za tiste, ki so stari več kot od 45. let.


    Plačilo (honoriranje), stroški
    18. člen / Plačilo
    Svobodni sodelavci pri izplačilu ne smejo biti v slabšem položaju kot redno zaposleni sodelavci. Honorar za svobodne sodelavce redakcije mora biti v skladu s predpisi in ne manjši od najnižje določenega honorarja. Pri določitvi honorarja je treba še posebej upoštevati te faktorje: potrebni čas, zahtevnost naloge, kakovost dela, ekskluzivnost in večkratno uporabo, delovni čas, trajanje sodelovanja, potrebno infrastrukturo. Svobodni sodelavci redakcije so lahko plačani s fiksno mesečno plačo, z zagotovljenim najnižjim prihodkom, pavšalno - na dan, pol dneva, uro, s tarif na fotografijo, na druge načine, v kolikor najnižji honorar ni pod regulativo.

    Če medijsko podjetje (redakcija) dogovorjenih prispevkov ne objavi, jih je treba plačati po dogovoru. Če pa sodelavci redakcije ugotovijo, da dogovorjenega prispeveka ne bodo mogli zagotoviti v dogovorjenem času, morajo to nemudoma sporočiti redakciji. V tem primeru se stranki na novo dogovorita za plačilo. Če do sporazuma ne pride, je medijsko podjetje (redakcija) dolžno izplačati prvotno dogovorjeni znesek, od svobodnega sodelavca pa dobi rezultate dela, ki ga je sodelavec opravil v okviru dogovorjenega časa.

    19. člen / Avtorski izvod / brezplačna naročnina
    Svobodni sodelavci redakcije imajo pravico do takojšnje vročitve brezplačnega avtorskega izvoda. Redni svobodni sodelavci redakcije imajo pravico do brezplačne naročnine tiste publikacije, v kateri objavljajo svoje prispevke (to je hkrati tudi avtorski izvod).

    20. člen / Trinajsta plača
    Svobodni sodelavci redakcije imajo pravico do 13. plače v višini dvanajstine glede na plačila med minulimi 12 meseci. Izplačana mora biti najkasneje ob koncu vaskega obračunskega obdobja sledečega meseca.

    21. člen / Stroški
    Svobodni sodelavci imajo pravico do povračila stroškov, ki so nastali med izpolnjevanjem dolžnosti za medijsko podjetje. Posebne stroške je treba napovedati prej. Dogovorijo se lahko tudi za pavšalno povrnitev stroškov. Stroški infrastrukture niso vključeni, o njih se je treba dogovoriti posebej.

    22. člen / Uskladitev najnižjih honorarjev
    Pogajanja o najnižjih honorarjih se med pogodbenimi strankami odvijajo vsaki dve leti med 1. oktobrom in 15. novembrom. Sklepi začnejo veljati 1. januarja. Če do dogovora ne pride do 15. novembra, se mora o tem izreči razsodišče najkasneje do 15. decembra.

    23. člen / Delovni čas
    Svobodni sodelavci in njihovo plačilo je vezano na običajni obratni čas.

    24. člen / Nočno delo, delo ob nedeljah
    Kdor mora redno delati ponoči ali ob nedeljah ima pravico, da se odloči ali za dodatnih šest dni dopusta ali pa za ustrezno višje plačilo. Kot redno nočno delo se šteje to, da novinar v najmanj 20 tednih na leto po najmanj dvakrat na teden ali letno najmanj 40-krat dela po 20 uri. Posebno določilo ureja plačevanje tudi takrat, ko novinar 30-krat na leto dela po 20. uri (4 dni dodatnega dopusta). Kot redno nedeljsko delo se šteje delo, ki ga novinar opravi najmanj 15-krat ob nedeljah ali ob praznikih.

    26. člen / Dopust
    Svobodni sodelavci redakcije imajo pravico do plačanega letnega dopusta (najmanj pet tednov). Po dopolnjenem 49. letu imajo pravico do šestih tednov plačanega dopusta. Višina plače, ki jo sodelavec dobi med dopustom, je odvisna od povprečne mesečne plače zadnjih šestih mesecev.

    Plačevanje honorarjev
    29. člen / Bolezen in nesreče
    Stalni svobodni sodelavci redakcije imajo v primeru, da zbolijo, 720 dni pravico do izplačila honorarja določenega s pogodbo. Če se ponesrečijo pa tako dolgo, kot jim nezmožnost za delo priznava nezgodna zavarovalnica (SUVA). Medijsko podjetje plača najmanj polovico premije.

    31. člen / Materinstvo
    Redne svobodne sodelavke redakcije, ki po porodu spet opravljajo svojo dejavnost, imajo pravico do plačanega porodniškega dopusta, ki traja 16 tednov, od tega mora biti najmanj 10 tednov izkoriščenih po porodu. Redne svobodne sodelavke redakcije, ki po porodu ne opravljajo več svoje dejavnosti, prejmejo plačilo za tri mesece po porodu (mesec rojstva v to ni vključen), če ob prekinitvi delovnega razmerja upoštevanjo redni odpovedni rok in dajo odpoved v času poroda ali najkasneje ob koncu tretjega meseca po tem. Če je bila redna svobodna sodelavka redakcije pred porodom v podjetju zaposlena manj kot 200 dni, dobi plačo le za en mesec po porodu, mesec poroda ni vključen. Na željo redne svobodne sodelavke redakcije lahko le-ta dobi dodatne tri mesece neplačanega porodniškega dopusta, pri čemer še vedno nespremenljivo teče obojestranska premijska plačilna obveznost za poklicno preventivo.

    32. člen / Vojaška, rezervna in civilnozaščitna obveznost
    Svobodni sodelavci imajo med opravljanjem obveznosti pravico do plačila.

    Socialno zavarovanje
    33. člen / Nesreča
    Svobodni sodelavci redakcije so preko medijskega podjetja nezgodno zavarovani za nesreče, ki so poklicne narave pa tudi za tiste, ki to niso (v skladu z zakonom o nezgodnem zavarovanju). Premije za zavarovanje pri nesrečah, ki niso nastale ob delu ureja pogodba o sodelovanju.

    34. člen / Poklicna preventiva
    Medijsko podjetje svobodne sodelavce redakcije zavaruje pred posledicami, ki jih prinese starost, invalidnost ali smrt v skladu z določili SVJ in sindikata Comedia ali BVG. O tem seznani sodelavce. Prispevke za premijo si na pol delita medijsko podjetje in sodelavec redakcije.

    35. člen / Zavarovanje pri posebnih tveganjih
    Svobodne sodelavce redakcije, ki v interesu medijskega podjetja doma ali pa v tujini opravljajo nevarne naloge ali se izpostavljajo večjemu tveganju kot je to običajno, mora medijsko podjetje zadostno zavarovati. Če sodelavec tako nalogo ali pa tveganje zavrne, posledic ne sme biti.

    36. člen / Odstop pravic do uporabe, omejitve
    Medijsko podjetje ima po podpisu pogodbe o sodelovanju pravico do enkratne uporabe prispevkov, ki jih je svobodni sodelavec redakcije naredil v okviru sodelovanja z njo. Pri ekskluzivnih prispevkih mora biti pravica do prve objave izrecno dogovorjena. Če prispevek ni objavljen v dogovorjenem času, ga lahko svobodni sodelavec redakcije uporabi po lastni volji (glede na poprejšnji dogovor). O ponovnih objavah se je treba pisno dogovoriti, prispevek mora biti tudi ustrezno plačan. Ob vsaki uporabi mora biti objavljeno ime avtorja. Spremembe in krajšave, ki izhajajo iz uredniške obdelave prispevka, mora odobriti avtor ali avtorica. Popravke lahko avtor ali avtorica tudi zavrne. Diskete in druge priloge mora redakcija po uporabi vrniti avtorjem.

    41. člen / Pravica do informiranosti
    Medijsko podjetje redne svobodne sodelavce najmanj enkrat na leto obvešča o gospodarskem stanju podjetja in določenega medija, pri katerem delajo, kakor tudi o tem kakšne so posledice za zaposlene. Medijsko podjetje mora svoje svobodne sodelavce pravočasno in izčrpno obveščati tudi o spremembah lastninskih razmerij v podjetju, o gospodarskem stanju in pomembnih odločitvah.

    Avstrija
    Najboljši položaj na javni radio-televiziji
    Kolektivna pogodba: Obstaja več kolektivnih pogodb; za dnevnike in tednike (tudi za samostojne novinarje), ena pa posebej za ORF - v tej so vključeni tudi delavci z nepolnim delovnim časom (ker je tam zaposlenih veliko »nepravih« freelancerjev - takih, ki so v resnici del kolektiva in opravljajo enako delo kot zaposleni, pa imajo manjše plačilo in socialno varnost).

    Opcije za urejanje statusa: Freelancerji niso zaposleni, opravljajo pa enako delo kot njihovi zaposleni kolegi. Manjši delež je samo-zaposlenih (fotografi). Tisti, ki delajo za več medijev in tudi nekaj takšnih, ki delajo samo za ORF, so registrirani kot mali podjetniki, tako da so sami odgovorni za svojo socialno varnost.

    Število: Novinarski sindikat ima nekaj čez 3500 članov. Ocenjujejo, da jih je približna polovica samostojnih novinarjev.

    Organiziranost: Samostojni novinarji nimajo svoje organizacije, ampak so člani DJP-ja, avstrijskega novinarskega sindikata (Gewerk Druck, Journalismus, Papier). Cilji organizacije so določiti tarife ter samostojnim novinarjem zagotoviti osnovno socialno varstvo in delovne pogoje.

    Socialno in zdravstveno varstvo: V skladu z relativno novo zakonodajo mora imeti vsak zagotovljeno socialno varstvo (zdravstveno in pokojninsko) - vsak, ki ni zaposlen, mora skleniti posebno pogodbo o zavarovanju s sindikalno ali poklicno organizacijo (to je dražje in prinaša manj ugodnosti). Le tistim freelancerjem, ki so podpisali pogodbe pred letom 1995, pokojninsko zavarovanje plačuje delodajalec. Tak sistem pušča veliko odprtih in nerešenih vprašanj in z njim novinarske organizacije niso zadovoljne. Samostojni novinar si mora praktično vse plačevati sam. Situacija je nekoliko drugačna, a zelo zapletena le na ORF-u. Tako tudi ni posebnih zavarovanj, ki bi bila po meri samostojnih novinarjev (za posebne, nevarne okoliščine ipd.)

    Honorarji in druga plačila: Na ORF-u imajo »katalog« minimalnih plačil za različne oblike dela oziroma naloge. Plačila za fotografije in vrstice besedila so določena v letnih kolektivnih dogovorih, pravila za določanje višine plačil so zapisana v kolektivni pogodbi med založniki in sindikatom. Najnovejši sporazum med DJP-jem in združenjem avstrijskih časopisnih založnikov, ki velja od 1. junija letos, določa naslednje minimalne honorarje za samostojne novinarje: 19 evrov za 1000 znakov, 25,16 evrov na uro (do 6 ur) oziroma 43,65 evrov na uro (nad 6 ur), dnevni pavšal 143,78 evrov.

    Struktura: Približno polovica moških in polovica žensk.

    Primer: Na ORF-u imajo samostojni novinarji pravico do glasovanja v delavskem svetu. Na radiu so freelancerji najmočnejša skupina in eden izmed njih je tudi predsednik sveta delavcev. Na ORF-u so predstavniki samostojnih novinarjev v vseh sektorjih, v drugih medijih pa freelancerji nimajo možnosti soodločanja.

    Hrvaška
    Predlog, da bi bili samostojni novinarji v posebnem zakonu
    Samostojni novinarji na Hrvaškem so po oceni njihovih zastopnikov v sindikatu v bistveno slabšem položaju kot svobodnjaki v ostalih poklicih. Samostojni umetniki so poleg številnih davčnih ugodnosti deležni še pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja iz državnega proračuna. Samostojni novinarji nimajo brezplačnega pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, ampak si ga v celoti krijejo sami (zaposlenim pol prispevkov krije delodajalec). Po ugotovitvah Hrvaškega novinarskega društva samo nekaj več kot desetina samostojnih novinarjev vplačuje prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Večina več let dela brez osnovnega »socialnega zavarovanja«.

    Freelancerjem je kratena tudi pravica do povrnitve potnih stroškov. Na stroške službenih potovanj freelancerjev namreč hrvaške davčne oblasti zaračunavajo davek na dobiček, kot da bi šlo za prihodke, in ne za (povsod po svetu priznano neobdavčljive) odhodke. V pojasnilih k predlogu Zakona o samostojnih novinarjih in podpiranju svobodnega novinarstva sta društvo in sindikat novinarjev tako med drugim zapisala:

    »Na izrazito neugoden položaj novinarjev na Hrvaškem bistveno vpliva zakonska zmešnjava v novinarski dejavnosti.

    Ministrstvo za kulturo in Urad za obveščanje Vlade Republike Hrvaške doslej praktično nista naredila nič za izboljšanje izrazito slabega pravnega, davčnega in socialnega položaja predvsem samostojnih novinarjev in zunanjih sodelavcev hrvaških medijev. Brez finančno neodvisnih novinarjev pa ni mogoče govoriti o svobodnem novinarstvu. Na stotine kandidatov se javlja na razpise za honorarne sodelavce v javnih medijih. Ti mladi ljudje so pripravljeni delati tudi prostovoljno, samo da bi delali. Takšno ponudbo, tudi desetkrat večjo od povpraševanja, so v večini medijev izkoristili za to, da zunanjim sodelavcem in samostojnim novinarjem avtorskih honorarjev sploh ne izplačujejo ali pa jih plačujejo z zamudami, daljšimi od enega leta.

    Vse pogostejši so tudi pojavi izplačevanja »dumpinških« honorarjev. Na primer, za vest, objavljeno v dnevniku z najvišjo naklado, bruto avtorski honorar znaša 10,70 kun. Po obračunu davka na dohodek ta tako imenovani honorar znaša 7,40 kun.

    Politiko »dumpinških« honorarjev, ki je v nasprotju z interesi zunanjih sodelavcev medijev in samostojnih novinarjev, praviloma izvajajo zaposleni novinarji na uredniških mestih ali v upravi medijev. V svojih poročilih nadzornim odborom se ti, delodajalcem lojalni novinarji hvalijo s prihranki, ustvarjenimi z nesporno pretiranim zmanjševanjem avtorskih honorarjev zunanjih sodelavcev.

    Delodajalcem, ki zaposlujejo novinarje, je zakonsko omogočeno plačevati prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje na osnovi tako imenovane minimalne plače v znesku 1700 kun. Samozaposleni novinar pa mora za isto zavarovanje na najnižjo osnovo plačati znesek 4220 kun.«

    Predlog zakona o samostojnih novinarjih in podpiranju svobodnega novinarstva (Hrvaška)
    1. člen
    Zaradi zagotavljanja finančne neodvisnosti samostojnih novinarjev (freelancerjev) in ostalih zunanjih (honorarnih) sodelavcev medijev in spodbujanja njihovega samozaposlovanja se s tem zakonom določajo način pridobivanja statusa samostojnih novinarjev in njihove pravice.

    2. člen
    Mediji so dolžni z vsako osebo, od katere naročajo novinarski prispevek, predhodno skleniti pogodbo v skladu s predpisi o obligacijskih razmerjih in avtorskih pravicah.

    3. člen
    Samostojni novinar, ki lahko uveljavlja pravice, predvidene v naslednjih odredbah tega zakona, je oseba zunaj delovnega odnosa, ki ji je novinarstvo glavni poklic. V smislu tega zakona je novinarstvo posameznikov glavni poklic, če je od avtorskih honorarjev v novinarstvu kot glavni dejavnosti v prejšnjem davčnem letu ustvaril letni prihodek večji od X kun, in če je v istem času objavil X novinarskih prispevkov. Pristojna davčna uprava na zahtevo novinarja izda potrdilo o ustvarjenem prihodku v prejšnjem davčnega leta, Hrvaško novinarsko društvo pa potrdilo o številu objavljenih novinarskih prispevkov na temelju dokazov, ki jih predloži vlagatelj zahtevka.

    4. člen
    Za novinarski prispevek v smislu 3. člena tega zakona veljajo pisane, govorne, slikovne ali on-line objave: poročilo, komentar (beležka, družbena kronika, članek, recenzija), kritika, karikatura, esej, intervju, reportaža (potopis, črtica, feature) ter naslovi in napovedi. Kot novinarski prispevek v smislu tega zakona veljajo tudi specialistična opravila in žanri, kot so: redaktorstvo in lektoriranje, fotografija, foto-vest, foto-reportaža, foto-montaža, foto-karikatura, zapisi s kamero, sporočilo za javnost, dokumentaristika, organiziranje konferenc in okroglih miz za novinarje, anketiranje, radio-drama, kot tudi pisanje tekstov najav.

    5. člen
    Samostojni novinar ima na podlagi svojega dela pravico do pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja pod pogoji iz tega zakona. Samostojni novinar ima pravico vložiti zahtevo, da se mu prispevki za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje plačajo iz sredstev proračuna Republike Hrvaške. O vloženi zahtevi iz prejšnjega stavka odloča Komisija za izvajanje tega zakona. Zunanji sodelavci sredstev javnega obveščanja ali samostojni novinarji, ki ne uveljavljajo pravice do plačil prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje iz sredstev proračuna Republike Hrvaške, imajo pravico te prispevke plačevati sami.

    6. člen
    Posamezne pravice iz tega zakona se pridobijo tako, da se potrdila iz 3. člena tega zakona dostavijo pristojnim organom Hrvaškega zavoda za pokojninsko zavarovanje, Davčni upravi in eventualno Komisiji za izvajanje tega zakona, ki na podlagi tega zakona odobrava samostojnim novinarjev plačevanje prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje iz sredstev državnega proračuna.

    Pravice samostojnih novinarjev, predvidene v tem zakonu, prenehajo, če se potrdila iz 3. odstavka 3. člena ne dostavijo pristojnim telesom in Komisiji za izvajanje tega zakona najkasneje do 1. aprila vsakega koledarskega leta.

    7. člen
    Sestavo komisije za izvajanje tega zakona tvorijo po en predstavnik organa državne oblasti, pristojnega za položaj novinarjev, Hrvaškega novinarskega društva, Sindikata hrvaških novinarjev in predstavnik združenja samostojnih novinarjev. Člani komisije iz prejšnjega stavka se izbirajo v strokovnih organizacijah vsaka 4 leta, predstavnika organa državne oblasti, pristojnega za položaj novinarjev, imenuje pristojni minister.

    8. člen
    Pravilnik o postopku in pogojih za priznanje pravic samostojnih novinarjev, predvidenih s tem zakonom sprejme minister, v čigar resorju je organ državne oblasti, pristojen za položaj novinarjev.

    9. člen
    Zneski, ki jih iz naslova dnevnic in potnih stroškov, v višini, določeni za zaposlene, prejema zunanji sodelavec medijev in samostojni novinar, ki ne vodi davčnih knjig, ne predstavljajo njegovega dohodka in se ne vračunavajo v pavšalno priznane stroške.

    10. člen
    Neobdavčljivi del avtorskega honorarja samostojnega novinarja (po odbitku davčno priznanih poslovnih odhodkov) je določen v višini 65 odstotkov.

    11. člen
    Strokovne organizacije: Hrvaško novinarsko društvo, Sindikat novinarjev in združenje samostojnih novinarjev so dolžne v roku 30 dni od dneva, ko ta zakon stopi v veljavo, izbrati svoje predstavnike v komisiji za izvajanje tega zakona, minister, v čigar resorju je organ državne oblasti, pristojen za položaj novinarjev, je dolžan imenovati svojega predstavnika.

    V roku 60 dni po začetku veljave tega zakona mora minister, v čigar resorju je organ državne oblasti, pristojen za položaj novinarjev, sprejeti Pravilnik o izvajanju tega zakona.

    12. člen
    Ta zakon stopi v veljavo osmi dan po objavi v uradnem listu.

    Italija
    Tretjina članov novinarskega združenja samostojnih
    Še pred nekaj leti Federazione Nazionale della Stampa ni zastopala freelancerjev, zdaj pa naj bi bilo od 15.000 članov kar 4.000 samostojnih novinarjev - skoraj 32 % celotnega članstva. V Italiji so imeli novinarji enotno in močno nacionalno kolektivno pogodbo za novinarje, ki sta jo podpisala FNSI in organizacija delodajalcev. Po veliko truda in nasprotovanja s strani delodajalcev so v nov predlog kolektivne pogodbe vključili tudi samostojne novinarje. Zahtevali so sklepanje pogodb za vsak prispevek samostojnih novinarjev, plačilo najpozneje 30 dni po opravljenem delu, zaščito avtorskih pravic, pravila o nezgodnem zavarovanju in bolniškem dopustu, višje honorarje za delo ob nedeljah in praznikih, določitev minimalnih honorarjev.

    Makedonija
    Samostojni novinarji brez vsake zaščite
    Samostojnih novinarjev je v Makedoniji izredno malo. Večina jih je prej delala za ugledne in velike novinarske hiše, ki so propadle. Številni novinarji teh propadlih medijskih hiš se sploh ne ukvarjajo več s pisanjem, ostalo pa jih je le okoli dvajset, ki intenzivno pišejo za domače in tuje časopise.

    Združenje makedonskih novinarjev kategorije samostojnih novinarjev sploh ne pozna. Vlada oziroma država je imela doslej zelo ignorantski odnos do samostojnih novinarjev. Da se lahko akreditirajo, na primer, za spremljanje dela sobranja (skupščine), vlade ali vladnih organov in vseh drugih struktur, mora za njimi stati takšno ali drugačno uredništvo, pa tudi če je to vaški časopis. Tako do samostojnih novinarjev pristopata vlada in agencija za informiranje kot vladno telo, ki odloča o akreditacijah in dostopu do virov informacij. Mediji zelo neredno plačujejo samostojne novinarje, ker ne obstaja nikakršen dokument, ki bi reguliral njihov položaj in jim zagotavljal določene pravice. Zato tudi niso niti socialno niti pokojninsko zavarovani.

    Tako so samostojni novinarji v Makedoniji prepuščeni stihiji brez kakršne koli zaščite in organizacije. Ta čas v sodelovanju z inštitutom za medije, ki je nevladna organizacija in se trudi pomagati novinarjem v vseh pogledih, začenjajo pobudo za ustanovitev delovne skupine samostojnih novinarjev, ki bi na združenje naslovila resno zahtevo za rešitev njihovega položaja. (Povzeto po pismu samostojnega novinarja Aleksandra Pišareva.)

izpis

 S O R O D N E   T E M E

socialni položaj novinarjev

Medijska preža
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Sonja Merljak Zdovc
O prihodnosti novinarstva, če ta sploh obstaja
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Martin Tomažin
Čedalje manj redno zaposlenih v medijih
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Neva Nahtigal
Kolektivna pogodba za vse novinarje
Igor Drakulič
Svobodni novinarji: kako urediti svoj status?
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
Igor Drakulič
Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Brankica Petković
Novinarska stavka – znanilka novega vala medijske tranzicije?
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Neva Nahtigal
Prenova kolektivne pogodbe za novinarje
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gašper Lubej
Ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Iztok Jurančič
Novinarski sindikat pred izzivi priprave nove kolektivne pogodbe
Grega Repovž
Leto 2003 – leto medijskega preloma
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Matjaž Pikalo
Kdo bo še pisal?
Gašper Lubej
Ko novinarji delajo brez pogodb in zavarovanja
Neva Nahtigal
Samostojni novinarji so ranljiva skupina delavcev v Evropi
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Ljuba Babič Košir
Vsi na isti veji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Barbara Bizjak
Stavka na Delu
Mateja Hrastar
Kratek premislek o statusu svobodnjaka
Dejan Pušenjak
Izgubljene novinarjeve utopije
Marinka Boljkovac-Borković
Profesionalna solidarnost je temelj zaščite novinarjev
Brankica Petković
Ko pridejo hudi časi
Novinarski večeri
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
03.10.2002
Arne König, Alenka Burja
Samostojno novinarstvo – stvar izbire ali nuje?
17.03.1998
Aidan White, Marjan Sedmak
Novinarji vseh dežel, združite se!
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo