N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
uvodnik
medijska politika
medijske prakse
novinarji
splet
diskurz o balkanu
manjšine v medijih
medijske reprezentacije
resničnostni šovi
razprave
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Vasja Jager
Brezobzirna kastracija novinarskega poklica
Medijske hiše so postale trdnjave kapitalistične serijske proizvodnje, kjer se poskuša na hrbtih mladih proizvesti čim več "novic" ob čim nižjih stroških. Tako smo danes prišli do položaja, ko o stiskah delavk v tekstilnih podjetjih, ki se borijo za preživetje svojih družin s petsto, šesto evri neto plače na mesec, poročajo mlade novinarke z univerzitetno izobrazbo, ki s štiristo evri honorarja, kolikor dobijo za svoje delo, niti pomisliti ne morejo na načrtovanje družine.

Pretenciozno bi bilo trditi, da je slovensko novinarstvo z zamenjavami urednikov na Delu, Dnevniku, Kanalu A in Slovenski tiskovni agenciji (STA), ki v zadnjem času delijo javno mnenje, doseglo svoje dno. Ti dogodki so novi simptomi že dlje časa trajajočih trendov spreminjanja tako tehnologije in forme novinarskega sporočanja kot odmiranja tradicionalne vloge medijev, zaradi česar lahko upravičeno govorimo o trajni krizi ne le slovenskega, temveč tudi svetovnega novinarstva. Še dosti bolj skrb zbujajoči pokazatelji resnosti bolezni, ki trese našo »četrto vejo oblasti«, pa so bolj subtilni procesi, ki hkrati potekajo v ozadju delovanja medijskih hiš in zaradi katerih slovensko novinarstvo izgublja perspektivne in nadarjene kadre, zaradi česar postaja podaljšek političnih elit. Sedanji trenutek medijske produkcije povzema ugotovitev, da novinarji »nimajo monopola nad opravljanjem profesionalne dejavnosti in hitro prehajajo v druge poklice, na primer v politiko, v službe za odnose z javnostmi, v oglaševanje itd«. (Erjavec 1999: 28) Zato je v tem trenutku morda ključno vprašanje, kako se novinarji in naša združenja odzivamo na šrišo krizo novinarstva, ki jo najbolj občutijo mladi ljudje, posebej diplomanti novinarstva, ki nimajo te sreče, da bi zasedali vodilne in z vidika performansa boja med slovenskimi mediji in politični elitami najbolj izpostavljene položaje.

Medijske hiše kot industrijski obrati

Na ljubljanskem dopisništvu Večera, kjer opravljam svoje delo, dobro poznamo stisko honorarnih sodelavcev in predvsem sodelavk. Najbolj svež in za našo hišo eden najbolj značilnih primerov se je zgodil marca letos, ko nas je zapustila novinarka Sabina Vrhnjak, ki je pokrivala področje zdravstva; zaposlila se je kot predstavnica za odnose z javnostjo na ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru. Samo v mesecu pred odhodom je za naš časopis napisala natančno 50 prispevkov – pri čemer še zdaleč ni šlo zgolj za poročila iz uradnih virov in novinarskih konferenc, s katerimi naj bi se običajno ukvarjali honorarci, ampak za celo vrsto tem, intervjujev, zgodb in tudi komentarjev. Čeprav se je vodstvo hiše z novinarji, ki smo v podporo njeni zaposlitvi sestavili tudi posebno izjavo, strinjalo, da Vrhnjakova, sicer diplomirana novinarka, svoje delo kljub mladosti (24) opravlja dobro in da bi hiša z njenim odhodom veliko izgubila, ji niso ponudili ustrezne zaposlitve. Obrazložitev je bila enostavna in brezprizivna: denarja ni. Hkrati pa je Večer vložil pol milijona evrov v posodobitev novinarskega informacijskega sistema.

Primerov, kot je zgodba zdaj že nekdanje sodelavke, je še veliko in skorajda ne mine teden, da ne bi prišlo do novih odhodov mladih novinarjev oziroma novinark iz poklica. Od študentov novinarstva, ki smo se vpisali na Fakulteto za družbene vede leta 1999, nas v medijih vztraja morda še polovica; pomemben del se jih je zaposlil v odnosih z javnostjo, nekaj se jih je odselilo v tujino. Razkorak med idealom novinarstva, v katerega smo verjeli še ob koncu študija, in vsakdanjo prakso poklica, ki jo je vmes vzpostavil zaključek tranzicije, je za moge prevelik. Ni dvoma, da je slovensko novinarstvo v krizi; kot piše Poler Kovačič (Poler Kovačič in Kalin Golob 2004: 94), s(m)o se slovenski novinarji po zamenjavi družbenega sistema »odrekli vlogi družbenopolitičnih delavcev« in se razglasili za predstavnike javnosti. Dejansko pa oblastnika nad seboj niso izgubili; starega (partijski glas) so zgolj zamenjali z novimi, z ekonomsko in/ali politično močjo obarvanimi glasovi.« Namesto da bi odgovorilo na izzive družbenega prehoda, ki je prinesel pluralizacijo kanalov vpliva političnih elit, in se vzpostavilo kot učinkovit mehanizem nadzora izbranih izvajalcev moči skozi delovanje ustrezno zaščitenih profesionalcev, se zdi, da si je slovensko novinarstvo zagotovilo preživetje in (neupravičeno) vzvišen položaj skozi sprego z vladajočimi strukturami in ponotranjilo mehanizme izkoriščanja, proti katerim naj bi nastopalo. »Novinarji ne vidijo, da njihov pogled na demokracijo zadovoljuje povsem tržne interese,« upravičeno opozarja Erjavec (Poler Kovačič in Kalin Golob 2004: 134). Medijske hiše so postale trdnjave kapitalistične serijske proizvodnje, kjer se poskuša na hrbtih mladih, pa čeprav z diplomo iz novinarstva, proizvesti čim več »novic« ob karseda nižjih stroških. Tako smo danes prišli do položaja, ko o stiskah delavk v tekstilnih podjetjih, ki se borijo za preživetje svojih družin s petsto, šesto evri neto plače na mesec, poročajo mlade novinarke z univerzitetno izobrazbo, ki s štiristo evri honorarja, kolikor dobijo za svoje delo, niti pomisliti ne morejo na načrtovanje družin.

Ko postaneš »nekdo«, si nihče

Zato prihaja do izjemnega razvrednotenja novinarskega dela, ki ga v vedno večji meri zaznavajo tudi domnevno neskončno tolerantna občinstva, ki se očitno vedno bolj zavedajo podcenjevanja s strani medijskih lastnikov. Slednji s sledenjem tržni logiki kopičenja dobičkov vodijo novinarstvo v brezobzirno kastracijo njegove idealne vloge, ko zavračajo vzpostavitev sistema, ki bi primerno nagrajeval nakopičeno znanje, in ponižujejo poklic z vžiganjem pečata pogrešljivosti njegovim nosilcem. Večino bremena obveščanja javnosti tako nosijo neizkušeni honorarni sodelavci, ki so v veliki meri nepripravljeni na soočanje z zunanjimi in notranjimi pritiski novinarskega dela, zaradi česar je od njih tudi težko terjati odgovornost za napake, storjene pri produkciji novic. Katastrofalen gmotni položaj namreč te ljudi sili, da privolijo v pravila izkoriščanja, če želijo preživeti; zato ti »medijski profesionalci«, v resnici pa nič drugega kakor nova oblika prekarnih delavcev, le stežka poročajo drugače, kakor od njih zahtevajo lastniki, ki jih držijo v šahu z obljubami o boljši prihodnosti in o zaposlitvi, če se bodo »izkazali«. Da takšno stanje še zdaleč ni zgolj slovenska posebnost, dokazuje tudi izjava neodvisnega hrvaškega preiskovalnega novinarja Hrvoja Appelta v intervjuju za spletni portal H-alter (2009): »Dokler ne postane 'nekdo', mlad novinar ne more postavljati nobenih pogojev. V redakcijah se ustvarja mnenje, da so vsi pogrešljivi, zaradi česar uredniki največkrat uspejo uresničiti svoje zamisli.«

Prave težave pa se za honorarce praviloma začnejo šele, ko postanejo »nekdo« in napolnijo rokovnike s telefonskimi številkami zanesljivih virov; namesto da bi podjetja nagradila njihov razvoj z zaposlitvijo, jim lastniki raje pokažejo vrata, ker so postali predragi, na njihova mesta pa pripeljejo nove honorarne sodelavce, ki se morajo šele naučiti novinarskih veščin – in podcenjevanje javnosti se nadaljuje. Ko smo Večerovi novinarji po odhodu Sabine Vrhnjak vodstvo opozarjali na primanjkljaj v pokrivanju tako zahtevne in bralcem zanimive tematike, kot je zdravstvo, smo dobili kratek odgovor: »Bo že!« Med drugim so poročanje s tega področja ponudili drugi mladi honorarni sodelavki, pozneje pa so se spomnili na že tako preobremenjeno novinarko, ki pokriva verske skupnosti in človekove pravice – in ji ponudili, če bi lahko malo, navajam dobesedno, »krpala« še zdravstvene teme. Na koncu je področje prevzela bivša dopisnica iz Zasavja, ki je v zadnjih dveh letih nekaj mesecev pokrivala še Mestno občino Ljubljana, nato pa kmetijstvo; z zdravstvom pa nima prav nobenih izkušenj.

Na čigavi strani sta cehovski združenji?

Zdi se, da sta obe cehovski združenji, Društvo novinarjev Slovenije (DNS) in Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) – namerno ali ne –, prezrli kritičnost trenutka in da se raje ukvarjata eno z obrambo, drugo pa z napadanjem okopov novih političnih razmerij. Razen načelnih izjav in priložnostnih okroglih miz se obe organizaciji le stežka pohvalita s konkretnimi dosežki za izboljšanje položaja mladih novinarjev. Medtem ko na spletni strani ZNP (http://www.znp.si/) honorarni novinarji niso niti omenjeni, je na strani DNS (http://www.novinar.com/index.php) pod zaznamkom »sodelovanje s sindikatom« najbolj svež zapis iz leta 2004. Zdi se, da sta obe organizaciji pozabili, da je temeljni pogoj za avtonomijo ekonomska neodvisnost; kdor ima polno glavo skrbi zaradi neplačanih položnic za vodo in stanarino, bo le stežka neodvisen od takšnih in drugačnih ponujenih »kompromisov«. V času, ko mladi novinarji v stiski ne vedo, na koga se naj obrnejo, ker delajo po dvanajst ur na dan za posmeha vredne honorarje, gledamo predstavnike obeh profesionalnih združenj, kako si v televizijskih oddajah skačejo v lase zaradi odstrelov urednikov, ki so na mesec zaslužili po več tisoč evrov in so imeli že v trenutku odstavitve na mizah nove konkretne ponudbe za delo. Mednje spada tudi nekdanji odgovorni urednik Sveta na Kanalu A Bojan Traven, ki pa je predsedniku DNS Gregorju Repovžu v Odmevih 31. 3. 2010 zatrdil, da srž težav slovenskega novinarstva ni v uredniških menjavah, ki so razdelile DNS in ZNP: »Problem slovenskih novinarjev je njihov slab ekonomski status. Od novinarskega štrajka leta 2004 se je položaj izrazito poslabšal. In brez ekonomske svobode novinar ne more biti avtonomen in podleže pritiskom. Zato položaj ni nič slabši, kot je bil v času Janševe vlade.« Kdo in zakaj – če ne sami sebi – pa nam danes preprečuje, da bi se zgledovali po italijanskih kolegih, ki so za božič leta 2006 opozorili na svoj položaj s tridnevno stavko, med katero časopisi sploh niso izhajali?

Politiki si manejo roke

Novinarji smo razdelili domačo in tudi del mednarodne (strokovne) javnosti z razvpito peticijo Blaža Zgage in Mateja Šurca, v kateri smo opozarjali na poseganje takratne politične oblasti v medije. Čas pa je pokazal, da se politične opcije razlikujejo le po retoriki in odnosu do polpretekle zgodovine, zato njihova formalna zamenjava ne spremeni skoraj ničesar; resnična nevarnost je opisano vdiranje gospodarske logike dobička, po kateri deluje tudi politično gledališče virtualnih opcij, v naš poklic. Zanašanje na neusahljivo rezervno armado mladih, ki so za nizke honorarje pripravljeni vstopiti v sistem, namreč nujno vodi v odvisnost medijev od elit prek uradnih virov, po katerih so neizkušeni novinarski kadri pri zadovoljevanju čisto industrijskih norm delovne uspešnosti prisiljeni posegati pri svojem poročanju. Zato po mnenju Poler Kovačič (2004: 135) postaja »samorazumevanje novinarstva kot profesionalne kulture vedno bolj heterogeno. Meje novinarstva so prepustne za sorodne medijske dejavnosti, kot sta odnosi z javnostmi in oglaševanje.« Danes v Sloveniji ni ne duha in ne sluha o preiskovalnem novinarstvu, nadaljujeta pa se procesa obrezbrižljanja in poneumljanja vedno bolj pasivnih občinstev prek novic, ki jih izberejo in v veliki meri celo oblikujejo uradni viri, ki jim nezadostno usposobljeni novinarji prepuščamo vlogo subjekta v medijskem sporočanju.

Takšno stanje najbolj ustreza tistim, ki si želijo čim šibkejšega novinarstva. »Dnevne rutine zbiranja novi povečujejo dostop elit, ki služijo kot zanesljivi viri, npr. prek novinarskih konferenc ali tiskovnih predstavnikov.« (Poler Kovačič in Kalin Golob 2004: 104). Zato ne čudi, da je ohromitev medijev v veliki meri posredno omogočila ravno politična oblast skozi izobraževalno politiko: presežek pravnikov, ekonomistov in filozofov, ki jih je ustvaril šolski sistem, je kljub pomanjkanju tehničnih znanj ob strmem padcu novinarskih standardov povsem enakovreden nadomestek univerzitetno izobraženim novinarjem, zato je tudi nabor mladih honorarcev še vedno brezmejen.

Da diploma ne bo le papir brez vrednosti

Da bi se uprlo komercializiaciji in doseglo pošteno plačilo za pošteno opravljeno delo, se mora novinarstvo kot poklic zapreti in onemogočiti prekomerne prilive od zunaj. Profesionalizacija je tista, ki mu mora povrniti kremplje in zobe, ga povzdigniti, upravičeno elitizirati na raven, ki jo danes sicer terjamo, a si je ne zaslužimo. Eden od pogojev za to je reforma novinarskega študija, kar priznavajo tudi strokovnjaki Fakultete za družbene vede. Poler Kovačič in Kalin Golob (2004: 6) tako med prvine dopolnitve izobraževanja, ki naj bi študiju novinarstva povrnile nekdanjo kredibilnost, uvrščata ponotranjenje profesionalnih (obrtniških in etičnih) norm, obvladanje jezika, temeljna komunikološka in družboslovna znanja ter stik s prakso in sodelovanje z mediji že v času študija. To je lahko dobra osnova za dvig dodane vrednosti, ki bo diplomante novinarstva razlikovala od konkurentov na trgu delovne sile; nujno pa je, da jim fakulteta priskrbi še paleto povsem tehničnih veščin, ki niso v programih ostalih izobraževalnih ustanov in ki z razvojem tehnologij postajajo vedno bolj pomembne pri sporočanju in produkciji medijskih vsebin. Prav tako bi kazalo bodoče novinarje v večji meri pripraviti na pritiske honorarnega dela, v katerega bodo neizogibno vstopili, jih naučiti loviti ravnotežje med poglobljenim delom, spoštovanjem rokov in lovljenjem norm in opremiti z osnovnimi znanji za izvajanje preiskovalnega novinarstva ter ravnanja z viri. V povezavi z mehanizmom licenc za profesionalne novinarje, ki bi bile nujno vezane na ustrezno izobrazbo, bi lahko novinarstvo kot poklic s povsem specifičnimi cilji zaprlo vrata škodljivim vplivom tržne logike njegovih lastnikov; manjša kot bo ponudba delovne sile, večja bo možnost, da bo ta plačana po realni ceni. V tem kontekstu Erjavec (1999: 6) opozarja, da »bo uveljavitev novinarskih šol tako dolgo problematična, dokler ne bo specifična novinarska izobrazba določena kot pogoj za opravljanje novinarskega poklica«.

Vsekakor bi se v proces prenove novinarskega izobraževanja morala aktivno vključiti vsaj Društvo in Sindikat novinarjev Slovenije, ki bi lahko v dialogu z državo znatno pripomogla k oblikovanju celovite izobraževalne politike in predvsem ustreznejše produkcije družboslovnih kadrov po načelu »manjša količina – večja kakovost«, s čimer bi pred izkoriščanjem trga v večji meri zavarovali tako diplomante novinarstva kot študente in študentke drugih fakultet, ki so se prisiljeni zatekati v naš poklic.

Prenova le na temelju samokritičnosti

Vprašanje je, ali lahko novinarske organizacije v sedanjih oblikah odgovorijo na te izzive; pretekle izkušnje in sedanje stanje nakazujejo, da jih je morda že povozil čas in da je reforma nujno potrebna. Podobno velja za novinarski kodeks, ki je bil nazadnje posodobljen pred osmimi leti, vmes pa smo bili priče nastanku novih oblik novinarstva, kot so spletno in državljansko novinarstvo in blogerstvo, predvsem pa je od takrat nove dimenzije dobilo izkoriščanje mlajših medijskih delavcev. Milosavljević (v Poler Kovačič in Kalin Golob 2004: 148) opozarja, da je vzpostavljanje samoregulacije največkrat Sizifovo delo, saj določila kodeksa novinarjev niso zavezujoča, kot je to primer na Danskem ali v Litvi, ampak so zgolj priporočila. Zato bi znotraj slovenskega novinarstva morali doseči konsenz o poostritvi profesionalnih sankcij, kar bi morda lahko vzpostavili v navezavi s že omenjenim režimom licenc. Ti koraki v času, ko nekateri teoretiki na glas razmišljajo, da se bliža celo konec novinarstva (Poler Kovačič 2004: 95), nikakor niso mogoči brez zdrave samokritičnosti celotnega ceha; rešitev ni upiranju prsta v politične elite ali v sklicevanju na domnevno neoprijemljive objektivne trende, ki se jim menda ne moremo postaviti po robu. Ali kot je v Odmevih 31. 3. 2010 povedal Mladinin komentator Bernard Nežmah: »Če so novinarji sposobni sestaviti peticijo zoper določenega premierja, se lahko tudi organizirajo znotraj lastnega medija in zahtevajo boljše plače.« Kakor trenutek ni primeren za cinično životarjenje, tudi ne pušča prostora za slepo vero, da se bodo stvari uredile same od sebe – ne bodo se in na nas je, da jih spremenimo z dolžnim čutom za krhkost novinarskega ideala, saj smo mi tisti, ki pristajamo na pravila igre in dopuščamo, da se nekdaj vzvišeni poklic pred našimi očmi iz psa čuvaja spreminja v prikritega opravičevalca vladavine elit.

Viri
Erjavec, Karmen (1999): Novinarska kakovost. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Poler Kovačič, Melita (2004): Novinarska (Iz)virnost – novinarji in njihovi viri v sodobni slovenski družbi. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Poler Kovačič, Melita in Kalin Golob, Monika (2004): Poti slovenskega novinarstva –danes in jutri. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Bačić, Mašenjka in Svirčić, Jelena: Novinarstvo u službi interesa političkog vrha. Dostopno na http://www.h-alter.org/vijesti/mediji/novinarstvo-u-sluzbi-interesa-politickog-vrha/(14.4. 2010).
Radiotelevizija Slovenije (2010): Odmevi (31 .3. 2010). Dostopno na http://tvslo.si/#ava2.64711526(10. 4. 2010).

izpis

Sonja Merljak Zdovc

Novinar kot človek
Čas bi že bil, da bi znova počilo. Samo odločni uredniki in novinarji lahko znova poskrbijo za dobro, kredibilno in profesionalno novinarstvo.

V 70. letih 20. stoletja je ugledni slovenski novinar Bogdan Pogačnik na tedanji fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo predaval o liku novinarja.

Dobrih trideset let pozneje zveni zamisel o temi enako staromodna kot naziv fakultete, ki so ga v skladu z duhom časa zamenjali že v začetku devetdesetih. Toda številni novinarski prispevki nakazujejo, da bi morali o novinarju kot človeku govoriti tudi danes. Novinarjeva osebnost namreč pomembno zaznamuje njegovo delo; njegova prepričanja (politično denimo leva ali desna), lastnosti (strpnost, odprtost ali površnost, aroganca) in okoliščine (vzgoja, družbeni položaj) se hote ali nehote izražajo med vrsticami.

Ameriški novinarji se že dolgo zavedajo in opozarjajo na to, kako novinarjeva osebnost nezavedno vpliva na njegovo delo. Že pred leti je eden od njih v strokovni reviji Columbia Journalism Review (CJR) opisoval, kako se je pisanja o religioznih prepričanjih desničarskih volilcev na jugu ZDA zaradi svoje ateistične in liberalne vzgoje lotil poln predsodkov in kako močno je na novinarsko delovanje sprva še vplivalo njegovo dojemanje sveta. Bil pa je dovolj odprt, da je vse to pravočasno prepoznal in ozavestil ter da je celo zmogel razumeti in sprejeti ljudi, ki so svet doživljali diametralno nasprotno. To ni pomenilo, da je spremenil svoje prepričanje, niti da je bil njegov prispevek zaradi tega pristranski. Pomenilo je le, da je bil do drugačnosti, ki jo je znal postaviti v odnos do sebe in svojega dela, bolj odprt in zato strpen. Zgradil je most, za katerega si teoretiki in praktiki kakovostnega novinarstva prizadevajo, in tako omogočil bralcem prispevka, da so si lažje ustvarili relevantnejšo podobo o ljudeh in dogodkih, ki jih je predstavljal.[1]

Redka zmožnost refleksije

V slovenskem novinarstvu redki novinarji zmorejo tovrstno refleksijo. Prepričanja in osebne lastnosti mnogih od njih silijo na plano skozi novinarske prispevke tudi v resnih medijih. Kot da se ne bi želeli zavedati, da novinarstvo ni nič drugega kot pisanje ljudi o ljudeh.

Samo v dveh tednih naključnega branja dnevnega časopisja je bilo več kot za eno roko prispevkov, iz katerih so pronicale novinarjeve lastnosti in prepričanja; v to kvoto nisem štela prispevkov, povezanih z afero bulmastifi.

Ne želim natančno analizirati posameznih primerov, ki sem jih opazila, saj bi lahko novinarju ali novinarki naredila krivico. Ne vem namreč, v kakšnih okoliščinah so besedila nastala, in zakaj so, kakršna so.[2]

Rada pa bi jih predstavila. Zmotili so me ali kot bralko, ki podrobno prebere prispevke o temah, ki jo zanimajo; ali kot bralko, ki se je sama udeležila predstavljenega dogodka; ali kot bralko, ki je v krogu najožjih in zaupnih prijateljev izvedela informacije, ki so zapisane trditve postavljale v drugačno luč.

V časih, ko mnogi bralci, gledalci, poslušalci na novinarje in urednike (upravičeno) gledajo kot na brezkompromisne hlastače po rejtingih in nakladah, ko obenem naključni sogovorniki prepoznavajo vse številnejše površnosti in napake v našem delu in ko se posledično bojimo za prihodnost profesije in preživetje domačih hiš (ter s tem tudi za delovna mesta), bi bilo smiselno, da se novinarji zazremo v svoje delo in kritično presodimo, kako ga opravljamo. Napake niso nujno velike, niti namerne, včasih so celo storjene v dobri veri in z najboljšimi nameni, a kljub temu (in zlahka) okrnejo naš ugled. Ime pa je vse, kar novinarji imamo.

Poglejmo tri primere.

Pomanjkljivo poznavanje vsebine

V prvem prispevku je novinar(ka) pokazala svoje pomanjkljivo poznavanje vsebine, o kateri je pisal(a), pa tudi pomanjkanje tenkočutnosti, ki je še toliko bolj bilo v oči zaradi očitne krivice kot posledice nepoznavanja situacije. Do izraza je prišla naglica, v kateri novinarji delujemo, tudi ko zanjo ni potrebe, in ki ni dopustila iskanja (kaj šele dvakratnega preverjanja) informacij.

Zmotile so me tri stvari. Najprej je novinar(ka)pomešal(a) osnovne kategorije, v katere je razvrstil(a) osebe, o katerih je poročal(a), kar kaže na nepoznavanje teme. Že hiter prelet Googlovih zadetkov bi mu/ji ponudil podatke, ki bi jih potreboval(a). V drugem primeru je sicer korekten, faktografski odstavek začinil(a) s sarkazmom, ki ni bil umesten že zaradi dvojega: zato, ker ne sodi v poročilo, ki je žanr informativne zvrsti, in, ker bi, če bi kdaj sam(a) imel(a) takšno izkušnjo, vedel(a), da je s svojim sarkazmom usekala mimo. Da je tako pokazal(a) svoje nepoznavanje situacije in razkril(a) svojo netenkočutnost. S svojo neobčutljivostjo je obenem prizadel(a) tiste, ki so se že znašli v podobni situaciji. V tretjem primeru je omenil(a) »neko« stvar, ki pa jo vsi, ki jo tematika zanima, zelo dobro poznajo; podobno kot če bi pisal(a) o zbirki v Louvru in zapisal(a), da tam visi tudi portret »neke gospe«.

Do trenutka, ko sem prebrala ta prispevek, sem bila prepričana, da so drugi prispevki iste(ga) avtorja (avtorice) večinoma korektno napisani; da iz njih dobivam informacije, na podlagi katerih si lahko ustvarim verodostojno sliko o temah, o katerih poroča, in na katere se sicer ne spoznam dovolj dobro. Novinarju(ki) sem zaupala in ker ni bilo razloga, da bi podvomila v njegovo (njeno) delo, sem si podobe sveta ustvarjala tudi na podlagi njegovih (njenih) prispevkov. Od takrat se bom vsakič vprašala, ali je besedilo zaznamovano z osebnimi prepričanji; ali so dejstva prava in preverjena, ali novinar(ka) sploh ve, o čem piše.

Cinične opazke in negativne sodbe brez preverjanj in dokazov

Drugi prispevek je bil podoben; avtor(ica) je v sicer korektno napisanem poročilu zapisal(a) tudi svoje (neokusne) pripombe. Znova bi že kratek skok na Google pokazal, da je situacijo popolnoma napačno razumel(a) in da izpeljani sklep, predstavljen skozi že skoraj cinično opazko, ni na mestu. Da več pove o vzvišenih pogledih novinarja(ke) na drugačne kot o dogodku.

Tretji primer bi lahko ponazorila s prispodobo: tako kot je policija že kdaj v prepričanju, da je osumljeni jasno in glasno kriv, slabo zaščitila dokaze ali ni opravila vseh preiskovalnih dejanj, ki bi bila potreba za obsodilno sodbo ter tako dosegla ravno nasprotno, obenem pa vrgla senco nase, na svojo strokovnost in neodvisnost, je tudi novinar(ka), ki je pisal(a) o človeku, ki je v očeh javnosti obveljal za negativca, hlastavo in brez dokazov, še najmanj pa skozi novinarsko preiskavo poskušal(a) potrditi takšno podobo tudi v primeru, ko vse ni bilo jasno niti nujno sporno. Nad informacijami, ki niso potrjevale te podobe, pa je zamahnil (a) z roko, jih ovrgel(la) in celo diskreditiral(a) njihove nosilce. Podobno kot se je denimo dogajalo s centri za socialno delo; ti so zaradi svoje siceršnje slabe podobe v javnosti a priori obveljali za krive tudi v primerih, ko so ravnali korektno in v skladu z zakoni.[3]

Čas za spraševanje o novinarskem poslanstvu po množičnih odpuščanjih?

Slovensko novinarstvo je trenutno na srečo svetlobna leta oddaljeno od ameriškega. Na srečo zato, ker od tam zadnja leta prihajajo skorajda le še informacije o številnih odpuščanjih in zmanjševanjih stroškov dela. V strokovnih revijah se vse redkeje pogovarjajo o tem, kako izboljševati kakovost novinarstva, in vse pogosteje o tem, kako preživeti. Vedno več je osebnih izpovedi ljudi, ki so izgubili službo. Mnogi so novinarstvu zapisali svoje življenje; zanje novinarjenje ni bilo le poklic, ampak način življenja.

Ti kolegi se zato ne soočajo le z izgubo dohodka, ampak se tudi prevprašujejo o smislu svojega početja. V uvodniku januarsko-februarske številke CJR opozarjajo na vse pogostejša poročila o urednikih in novinarjih, ki so, potem, ko so jih odpustili, težko začeli na novo, saj niso mogli odmisliti svojega novinarskega poslanstva, pa naj to zveni še tako romantično ali narcistično: »Pomagati, da bo svet boljši.« Mnogi med njimi so trpeli zaradi blagih oblik depresije, nekateri so izgubili občutek za svojo koristnost in nekateri so razmišljali celo o samomoru. Izguba delovnega mesta je vedno stresna, še toliko bolj pa prizadene, če človek poklic jemlje kot poslanstvo.[4]

Med novinarji so, tako kot to velja za vse poklice, takšni, ki so delu predani z dušo in telesom, in takšni, ki ga opravljajo z levo roko; takšni, ki v svoje prispevke vnašajo širino, duha, strpnost, in takšni, ki vanje vnašajo predsodke, bojazni, ozkosrčnost, vzvišenost ali lenobo.

Problem je, da bralec ne more vedno razpoznati, kdaj je podoba, ki jo je naslikal novinar, približna podoba resničnosti, in kdaj prebira novinarjevo osebno interpretacijo (čeprav je zapisana v žanrih informativne vrste). Je, na primer, življenje v tuji deželi samo takšno, kot ga sicer opisujejo že turistični vodniki? Je vse, kar je treba o njej vedeti, svarilo pred morebitnimi prevaranti?

Bralec ne more vedeti, kdaj bere prispevek novinarja, ki v svojem delu uživa do te mere, da bi ga opravljal zastonj (samo ne povejte tega mojemu šefu, je vzkliknil Don Terry, odpuščeni novinar Chicago Tribuna).[5] Niti, kdaj bere prispevek novinarja, ki meni, da je njegova naloga rušiti politike, gospodarstvenike ali kogarkoli za vsako ceno in kar tako, zato da bo občutil slast moči in da bo užival, ko bo gledal, kako se pred njimi tresejo najmočnejši ljudje v državi.

ZDA: Pismo odpuščenega novinarja

Vse prepogosto se zato dogaja, da bralci občudujejo tistega novinarja, ki mimo vseh etičnih pravil, včasih pa celo protizakonito objavlja informacije, ki tešijo radovednost javnosti, prav nič pa ne pripomorejo k njeni obveščenosti. Še več: zaradi nefiltriranih informacij, ki se celo predstavljajo kot rezultat preiskovalnega novinarstva, javnost, ki pač skoraj nikoli ne more biti nikoli dovolj dobro poučena, saj vseh podatkov največkrat nima na voljo, začenja razumevati tisto, kar je slabo ali sporno kot dobro, in obratno.

Ameriški fotoreporter John Costello je začel delati kot fotožurnalist pri petnajstih letih; dobil je nagrado World Press, vendar ne sodi med najelitnejše in najpomembnejše sodobne fotožurnaliste. Je le eden od ameriških fotoreporterjev. Zaposlen je bil pri petih ameriških dnevnikih, med njimi pri uglednem Philadelphia Inquirer. Zanj je delal petindvajset let in lansko poletje so ga pri šestinpetdesetih letih odpustili. Na svoj zadnji dan v službi je sodelavcem poslal elektronsko pismo. Odlomek iz pisma so objavili v CJR, zraven pa dodali nekaj njegovih (večinoma vojnih) posnetkov. V svojem pismu je med drugim zapisal:

»Srečal sem Roso Parks in fotografiral sem vse ameriške predsednike od Geralda Forda naprej. Čutil sem paniko med čakajočimi v vrsti za kruh. Videl sem otroke, ki so znali povedati kaliber granate in smer topovskega strela po odtisu, ki ga je pustila na tleh. Videl sem za en hrib posiljenih deklet. Toda večino svoje kariere sem preživel v domačem mestu. Ker sem bil v krajih, kjer ljudje le sanjajo o družbi, ki bi živela v miru, sem začel ceniti preproste naloge: fotografiranje poroke, šolske nogometne tekme, plesa, običajnih prelomnic v človekovem življenju. Z okrvavljeno glavo sem na ameriško-mehiški meji več ur čakal, da cariniki pregledajo moj avto. Eden od njih mi je pojasnil, da trgovci z mamili uporabljajo enak modus operandi; okrvavljeni se pripeljejo na mejo in trdijo, da morajo čim prej v bolnišnico, upajoč, da jih ne bodo pregledali. Kljub vsemu sem se naučil, da je svet lep in varen in da je na njem mnogo dobrih ljudi.«[6]

Za vse kriva hitrost?

V tekmi s časom – novinarji jo poznajo že od nekdaj, vendar zaradi sodobnih tehnologij danes toliko bolj zaznamuje delo v medijih – se v novinarstvo zajedajo napake, površnosti, netočnosti. Kot je v svojem dnevniku, ki ga je objavljal v Sobotni prilogi Dela, ob svojem razmišljanju o krizi javne besede zapisal strokovnjak na področju medijskega nastopanja, komuniciranja in motiviranja Leon Magdalenc: »Po mojem je za vse kriva le hitrost. Tekmovanje, kdo bo prvi. Korak pred drugimi. Kdo bo prvi kaj odkril, obsodil, koga nasadil in odgovorne zalotil z roko v žaklju. Kateri medij bo prvi in ga bodo morali drugi citirati. Ta hitrost nujno vodi v površnost, nepreverjenost, ugibanje in sklicevanje na zaupne vire ter anonimke. Podobna scena kot na avtocestah. Če hočeš biti prvi, potem moraš delati prekrške. Ignorirati omejitve in koga prehiteti tudi po desni, saj je nacionalni šport vožnje v dolgih kolonah po prehitevalnem pasu že olimpijska disciplina. Brez kršitev ne moreš biti pred vsemi. Zelo enostavno.«[7]

Pred tem pa je zapisal še (in pri tem imel v mislih razpravo, ki se je je udeležil in na kateri so se pogovarjali o krizi javne besede): »[i]n slišale so se težke besede, ki so napovedovale konec relevantnega novinarstva: alarm, akcija, prelomnica, pritiski, histerija, plebiscitarna volja neokusa, dno javnega diskurza, obsedenost s politiko kot intrigo, navijaštvo, zamegljevanje, sovražni govor, za vse je kriv internet in odprtost forumov, gre za zlorabo in ne krizo javne besede itn. Vem, da sem nekaj podobnega že poslušal. Tam sredi osemdesetih smo se v Radencih v okviru Gorjupovih dnevov zagovorniki alternativnega novinarstva zaletavali v blok režimskih medijev. Takrat je kazalo, da bo vse skupaj počilo. In delno tudi je. Ampak ne zaradi pozivov, temveč zaradi medijev samih. Odločnih urednikov in novinarjev. Prav zato je brezpredmetno razpravljati o vojni med resnim in tabloidnim novinarstvom. Bolje bi bilo ločnico postavljati med dobre in slabe, kredibilne in nekredibilne ter profesionalne in neprofesionalne.«

Čas je za premislek o verodostojnosti

Čas bi že bil, da bi znova počilo. Samo odločni uredniki in novinarji lahko znova poskrbijo za dobro, kredibilno in profesionalno novinarstvo. Vsak od nas si mora nastaviti zrcalo in razmisliti, katera prepričanja in osebne lastnosti vodijo njegovo delo. In v trenutku, ko jih prepozna, mora – v dobro novinarstva in s tem tudi v svoje dobro – stopiti po poti ameriškega novinarja, ki je znal sprejeti drugačnost: postati mora bolj odprt in strpen, zgraditi mora most, ki bo bralcem omogočil, da si bodo lažje ustvarili ustrezno podobo stvarnosti, o kateri poročamo. Tako bomo verodostojni, tako bomo pokazali, za kaj smo potrebni, tako bomo ohranili bomo bralce, gledalce, poslušalce. Le tako se bomo izognili izkušnjam številnih Johnov Costellov.

Novinarji smo zgolj ljudje, ki pišemo o ljudeh, tudi ko na videz pišemo o dogodkih. Naše ravnanje ima posledice. Za tiste, o katerih pišemo, in za nas, ki pišemo.



1 Zaradi prenove arhivskih strani revije CJR prispevek trenutno ni dostopen.
2 Kot bralko me to pravzaprav niti ne zanima. Kot analitičarko bi me moralo, ampak v tem prispevku ne nastopam v tej vlogi; ne želim se poglobiti v vzroke in ozadja, le pokazati, kako hitro lahko novinarji izgubijo del ugleda v očeh bralcev.
3 Glej Sonja Merljak Zdovc, »Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost medijev, ki poročajo o družinskem nasilju.« Medijska preža, maj 2009, št. 34/35, str. 19–20.
4 »More Than a Job«, Columbia Journalism Review, January/February 2010, str. 4.
5 Prav tam.
6 John Costello, »Picture This«, Columbia Journalism Review, January/February 2010, str. 14–16.
7 Leon Magdalenc, »Slovenski trenutek časa: totalna vladavina neokusa in kiča«, Sobotna priloga Dela, 20. 3. 2010, str. 24.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

socialni položaj novinarjev

Medijska preža
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Sonja Merljak Zdovc
O prihodnosti novinarstva, če ta sploh obstaja
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Martin Tomažin
Čedalje manj redno zaposlenih v medijih
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Neva Nahtigal
Kolektivna pogodba za vse novinarje
Igor Drakulič
Svobodni novinarji: kako urediti svoj status?
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
Igor Drakulič
Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Brankica Petković
Novinarska stavka – znanilka novega vala medijske tranzicije?
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Neva Nahtigal
Prenova kolektivne pogodbe za novinarje
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gašper Lubej
Ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Iztok Jurančič
Novinarski sindikat pred izzivi priprave nove kolektivne pogodbe
Grega Repovž
Leto 2003 – leto medijskega preloma
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Matjaž Pikalo
Kdo bo še pisal?
Gašper Lubej
Ko novinarji delajo brez pogodb in zavarovanja
Neva Nahtigal
Samostojni novinarji so ranljiva skupina delavcev v Evropi
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Ljuba Babič Košir
Vsi na isti veji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Barbara Bizjak
Stavka na Delu
Mateja Hrastar
Kratek premislek o statusu svobodnjaka
Dejan Pušenjak
Izgubljene novinarjeve utopije
Marinka Boljkovac-Borković
Profesionalna solidarnost je temelj zaščite novinarjev
Brankica Petković
Ko pridejo hudi časi
Novinarski večeri
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
03.10.2002
Arne König, Alenka Burja
Samostojno novinarstvo – stvar izbire ali nuje?
17.03.1998
Aidan White, Marjan Sedmak
Novinarji vseh dežel, združite se!
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev