To ne bo običajno poročilo o delu v prejšnjem obdobju niti ne bo natančen pregled doseženega v štirih letih, ko sem bil predsednik društva novinarjev. Ko sem pred dvema letoma, po preteku prvega mandata, pripravil prikaz – tako rekoč po dnevih – kaj vse sem počel v opravljanju svoje funkcije, koliko sej izvršnega in upravnega odbora smo imeli, koliko drugih sestankov, pa kongresov, občnih zborov, seminarjev in podobnega sem se udeležil, kje vse sem govoril in koliko pogovorov sem imel – takrat ni bilo nobenega odmeva.

Saj vemo, da hvaležnost ni plačilo tega sveta. Navsezadnje sem bil takrat na morju – in še čigavo presenečenje – ponovno izvoljen in še mandatno obdobje je bilo podaljšano z dveh na štiri leta, kar bi lahko štel kot posebno priznanje in znamenje zaupanja. Naj torej – namesto s podrobnostmi – presodim te dvakrat po dve leti mojega predsednikovanja bolj scela, globalno.

Predvsem se mi zdi pomembno, da smo še vedno skupaj in da smo – vsaj zdi se mi – vedno bolj skupaj, da smo se kljub morda različnim stališčem in pogledom pripravljeni poslušati in – tega je že manj – so-delovati v prid našega poklica. Drugje v tranzicijskih državah so se novinarske organizacije razbile in se razletele tudi na nekaj deset kosov. Različnost pogledov, ki izhajajo iz različnih vrednot in nazorskih, idejnih opredelitev, je v demokraciji seveda nujna in zaželena. Toda ko gre za novinarsko solidarnost, ko si prizadevamo za svojo avtonomijo, za svobodo izražanja, za zagotavljanje primernih delovnih pogojev ter zakonskih in uredniških okvirov in – nenazadnje – ko preverjamo svojo odgovornost, takrat bi le morali nastopati enotno.

Zaradi svoje »polivalentnosti«, zaradi širokega kroga znanstev in razumevanja za različnost sem predvideval in si tudi prizadeval, da bi v društvo pritegnil tiste kolege, ki so iz njega v prejšnjih letih izstopili oziroma se iz različnih razlogov niso želeli včlaniti, ki niso našli poti do njega ali pa so se ga namerno izogibali.

Z vsemi sem sicer vzpostavil dialog oziroma sem ga ohranil, toda večinoma so ostali ob strani – katoliški novinarji, magovci, tako rekoč celo uredništvo Mladine, malo je mladih od Financ in še vrsta uglednih ali vsaj znanih (da ne rečem razvpitih) novinarskih imen manjka v naših vrstah. Ne pogrešam jih zato, da bi se tukaj na silo bratili ali da bi si jih podredili – saj nismo kakšna SZDL. Želim si ustvarjalnega pogovora, tudi prepira o naših poklicnih zadevah, kar bi bilo izhodišče za enoten nastop navzven – do države in njenih organov in do naših lastnikov oziroma izdajateljev – po dikciji naše zakonodaje.

Nov medijski zakon je bil eden od preizkusnih kamnov našega društva. Ob njem smo strnili naše vrste in s soglasnim protestom in zgražanjem smo uspeli preprečiti, da bi bilo uzakonjeno prvotno skrpucalo. Ob tem se je tudi pokazalo, da ima društvo novinarjev družbeno veljavo (morda celo večjo, kot bi si nekateri želeli), in da vendarle obstaja vsaj zametek novinarske solidarnosti. Žal pa so v zakonu ostale nekatere pomanjkljivosti in nedoslednosti, ki bi jih morali odpraviti.

Največja temna lisa v delovanju našega društva se mi zdi področje izobraževanja, in to od temeljnega usposabljanja za opravljanje novinarskega poklica do nenehnega strokovnega in osebnostnega izpopolnjevanja oziroma vseživljenjskega učenja. Ena mojih prvih predsedniških poti je vodila na FDV, ki je le glavni »dobavitelj« našega članstva. Žal nisem kaj dosti opravil. Izgovarjali so se na togo univerzitetno strukturo in nezmožnost sprememb.

Toda v zadnjem času je na tej fakulteti prišlo do premikov, ki dajejo upanje, da bodo bodoči novinarji bolje in bolj funkcionalno, ne samo teoretsko, usposobljeni za delo.

Na pomen izobraževanja ne opozarjam iz formalnih razlogov, recimo, da bi morali vsi novinarji imeti univerzitetno diplomo ali da bi morali opravljati nekakšen sprejemni izpit, kot je pri nas že bilo pred davnimi leti in kot nekateri (ki se pritožujejo, kaj vse je lahko novinar) vidijo – po italijanskem vzorcu – rešitev v ustanovitvi novinarske zbornice.

Trdim, da se dobrega, poštenega, neodvisnega novinarstva ne da zagotoviti ne z zakonom ne z internimi predpisi, ampak le z vztrajnim »oboroževanjem« novinarjev – in to z znanjem in z njegovim nenehnim preverjanjem in dopolnjevanjem. Društvo bi lahko pri tem storilo več in gotovo, da lahko za to skrb za »etično higieno« predložimo račun tudi državi. Pri tem naj omenim tudi poživitev dela novinarskega častnega razsodišča, k čemu pa sem prispeval samo začetno pobudo. Pozneje se – po načelu neodvisnosti sodstva – v delo razsodišča nisem vtikal. Morda smo ga prepuščali celo preveč samega sebi, saj nosimo skupaj s sindikatom odgovornost za zagotavljanje ustreznih delovnih pogojev, predvsem strokovno pravniško pomoč. Nikakor pa ni vzdržno, da opravljanje funkcije četrte veje oblasti v celoti financiramo iz svojega žepa, iz članarine. Seveda pa se moramo zavedati, da smo pri izvajanju te »oblasti« usodno odvisni od lastnikov in upravljavcev medijev, saj brez njih svojih razkritij in dognanj ne bi mogli objavljati. Kot oni ne bi imeli česa objaviti, če ne bi bilo nas. Tudi pri uravnavanju te soodvisnosti in pri oblikovanju trdnejših pravil iger bi lahko društvo storilo več. Pač pa se lahko pohvalimo, da nismo več bosi (namreč po pregovoru, da je kovačeva kobila vedno bosa), saj smo napredovali pri obveščanju članstva in širše javnosti o našem delu. Najprej smo obudili glasilo, Novinarja, nato smo oblikovali lastne spletne strani in končno našli – zdi se mi – najprimernejšo obliko – elektronske novice. Tudi to bo seveda še treba izpopolnjevati in v korak z razvojem tehnologije izboljšati predvsem možnost interaktivnega odzivanja.

Še eno prelomno točko smo dosegli v času mojega predsednikovanja. To je selitev v nove prostore. Naj ob tej priložnosti izrečem javno pohvalo in zahvalo predvsem Matjažu Albrehtu pa tudi Darču Dretniku, ki sta najbolj zaslužna, da smo prišli do prostorov na Wolfovi. Vsaj omenim naj še Sonjo Merljak, ki je bila pri tem nekakšen spiritus agens in ki ima nedvomno največ zaslug za vztrajno organiziranje klubskih debatnih večerov. Ob otvoritvi novih prostorov sem dejal, da naj pod novim vodstvom zagotovijo društvu nov vzgon, in s tem smo prišli do načrtov o prihodnjem delovanju, to pa je točka, kjer končujem svoje zadnje poročilo in prepuščam besedo svojemu nasledniku oziroma naslednici.

Zdi se, da sta najpomembnejši besedi, ki se pojavljata ob trditvah, da je društvu novinarjev potreben prepih in sprememba načina dela, UGLED in KORIST. Vrsta novinarjev govori o izgubljenem ugledu (ali vsaj potrebnem ugledu, kar pomeni, da smo ga nekje že izgubili), ki naj ga spremenjeno društvo izbojuje novinarskemu poklicu. Ob razpravah, kakšno društvo potrebujemo, pa je eno od najpogostejših vprašanj tudi, kakšno korist imajo novinarji od društva in čemu naj bi društvo, ki ne daje oprijemljive koristi, sploh imeli.

Pojem UGLED dojemajo novinarji predvsem na dveh področjih: kot ugled društva kot predstavništva novinarjev in pa ugled novinarskega poklica. Ugled društva površno pojmovanega kot omejitev vstopa druščino, v katero ne more vsak, je mogoče zlahka utrditi tudi po povsem formalni poti.

Pred leti nihče ni mogel postati član društva kar v tistem trenutku, ko si je začel kruh služiti kot novinar. Najprej je moral pridelati dve leti novinarskega staža, potem pa je opravljal še poseben izpit. Šele staž in opravljen izpit sta odpirala vrata med društveno članstvo. Na vstop v cehovsko organizacijo so tedaj novopečeni novinarji zanesljivo čakali z malo več treme in članstvo je zagotovo vzbujalo več spoštovanja kakor zdaj, ko so vrata društva odprta na široko in je za vstop dovolj, če kandidat dokazuje, da se preživlja pretežno z novinarstvom. Toda slejkoprej so tudi tedanji izpit opravili vsi, komisije niso bile več tako stroge, treme ni bilo več in smiselnost take vstopnice v društvo je postajala vse bolj vprašljiva. Društvo se je tedaj odločilo za bolj zglajeno pot v članstvo in od nove množičnosti pričakovalo večjo moč. Ali jo je doseglo, bomo najbrž še dolgo razglabljali. Današnja različica pogledov na ugled, ki naj bi ga dosegli prek strožjih meril za vstop, so precej neopredeljena razmišljanja o večji elitnosti novinarske organizacije, združena pod trditvijo, da se je v društvu nabralo preveč sopotnikov, ki z novinarstvom nimajo opravka. Trditev drži le deloma – ne gre toliko za to, da bi v društvo sprejemali nove člane, ki ne opravljajo novinarskega dela, temveč so se nekateri nekdanji (mnogi dovolj ugledni) člani naselili po vladnih uradih, podjetjih, ustanovah kot svetovalci za stike z javnostjo, postali celo poslovneži v medijskih hišah, zavezani nekim drugim kodeksom. Mnogi med njimi so ohranili pristne, celo prijateljske stike z društvom, čeprav pravzaprav ne ustrezajo več njegovim merilom. V kislo jabolko, kako jim dopovedati, da so se razmere za njih pač spremenile, kljub dobrim sklepom še nihče ni želel zagristi.

Toda bolj kakor selitev nekdaj uglednih novinarjev med piarovce skrbi kritike domnevne neuglednosti društva priliv mnogih novinarjev – po njihovem pojmovanju – »neuglednih medijev« – zabavnega, rumenega tiska, majhnih radijskih postaj in kabelskih televizij. A življenje teh medijev je resničnost, tudi v njih so novinarji, če so člani društva, zavezani njegovemu kodeksu. Alternativa njihovemu vključevanju je zahteva po ekskluzivnosti, kar pa lahko društvu upravičeno odvzame status reprezentativnosti, ki je – vsaj zaenkrat – priznana tako na mednarodni kakor na domači ravni. In še, kdo in s katerimi merili bi pa potegnil črto, do katere novinarji služijo ugledu poklica in kdaj so onstran nje in na kateri stopnji novinarski poklic preneha biti ugleden.

Drugi problem: ugled novinarskega poklica je problem društva samo v toliko, v kolikor je društvo varuh poklicnih in etičnih meril. Ugled poklica ustvarjajo posamezniki, društvo razen oblik izobraževanja, podpore iskalcem novega, raziskovalnemu novinarstvu in odločne obrambe poklicnih meril iz neuglednega novinarja ne more narediti uglednega. Eden od stalnih nesporazumov v pojmovanju društvene vloge se pojavlja v zvezi z razsodbami častnega razsodišča. Če to ugotovi, da je nek novinar kršil poklicna merila, zaradi tega še ni porušilo ugleda poklica. Prej bi to naredilo, če bi ob kršitvi gledalo stran in namesto natančne argumentacije iskalo opravičila za neprofesionalno opravljeno delo.

Na vprašanje, kakšno korist ima posamezen član od društva, najpogosteje odgovorim z novim vprašanjem: »Kakšno korist bi pa želel imeti?« Odgovora vse do danes, pa sem vprašal kar nekaj poklicnih kolegov, še nisem dočakal. Tak odgovor namreč zahteva razmišljanje o prihodnosti društva o vsebinah, ki naj ga napolnijo, o notranjem življenju, kakršnega si v društvu predstavljamo – zahteva pač nekaj energije. Večina vprašanih se raje odreši z nekaj za pamet neobremenjujočimi ugotovitvami o že omenjenem ugledu, zaščiti novinarja – splošnimi floskulami, ki jih je lahko izreči, a težko uresničiti brez oprijemljivih predlogov.

Tako nastaja položaj, v katerem sta nezadovoljni obe strani – vodstvo društva in njegovi člani. Vodstvo, ker ve, da kar naprej nekaj počne, da porablja lep del svojega časa in energije za dejavnosti, ki se jih potem udeleži peščica ljudi. Člani društva pa, ker jim te dejavnosti niso blizu, o njih ne vedo ali pa jih po koncu delovnega dne tudi ne zanimajo več. Vse skupaj rojeva vsaj delno brezvoljnost, ki se kaže tudi v malce zaspanem odzivu na vse, kar društvo z voljenimi predstavniki (in žal predvsem prek njih) sicer počne. Pretočnost informacij, ki jo je močno povečalo novo spletno glasilo, ne daje pričakovanih odzivov – uspavanost ostaja značilnost ceha, ki zna sicer o uspavanosti oblasti povedati in napisati veliko. Od tu do vprašanja, ali smo novinarji v kritičnih trenutkih sploh sposobni solidarne akcije, ni veliko korakov.

Problem prisilne zaprtosti odločanja – iskanja zamisli v krogu, ki je velik del idej že izčrpal, je po mojem temeljni problem novinarskega društva. Zato sem predlagal odpiranje tega kroga – ne na formalen, ampak na gibljiv način oblikovanja projektnih skupin – sestavljenih iz ljudi različnih starosti, okolij, medijev. Zamisel, vržena v malce letargičen prostor, ima zanesljivo nekaj prvin utopičnosti, a če se ne premaknemo, se nam utegne zalomiti v trenutku, ko bo notranja povezanost in solidarnost potrebnejša. Z notranjo povezanostjo (s pripadnostjo) je pač tako, da je tem rahlejša, kolikor manj je vanjo pripravljen vložiti posameznik, pa tudi kako pogosto ali redko ga po njegovih zamislih v tej druščini sploh sprašujejo.

Društvo novinarjev se je v preteklosti nedvomno izkazalo kot primerna in tudi učinkovita stanovska organizacija. Predvsem zaradi spremenjenih okoliščin pa bi se moralo društvo novinarjev reorganizirati v profesionalno organizacijo. Predlog reorganizacije ne izhaja iz kritike dosedanje organizacije društva in iz njegovega dosedanjega delovanja. Zagotovo je v preteklosti prav takšna organizacija društva omogočala trdno zastopanje novinarskega statusa in stališč.

Spremenjene pa so splošne razmere. Novinarski poklic je vse bolj dinamičen, tako da tudi tisti med nami, ki so pripravljeni delovati prostovoljno v društvu, tega dvojnega funkcioniranja ne zmorejo več. Poleg tega pa so družbene spremembe prinesle tudi drugačne oblike pritiskov na delo in status novinarjev. Če je bil temeljni problem novinarstva prej politični pritisk, danes ni več tako. Tako kot v drugih državah, po razvitosti primerljivih ali boljših od Slovenije, največ pritiskov na novinarje prihaja s strani lastnikov, organizacij za trženje, velikih podjetij, ki so hkrati tudi oglaševalci, ter oddelkov za oglaševanje v samih medijskih podjetjih. Seveda pa lahko z vsemi naštetimi pritiski na novinarje posredno vpliva tudi politika.

Da bi se pritiskom lahko uprli, se moramo novinarji tudi drugače organizirati. Soočamo se s trdimi profesionalci, zato bomo morali imeti na svoji strani podobne ljudi; potrebujemo poznavalca zakonodaje in človeka z mednarodnimi zvezami; potrebujemo človeka, ki bo aktivno deloval v društvu, ki bo znal reagirati na pritiske, jih začutiti, še preden se bodo dobro artikulirali. Žal to lahko počne le profesionalec, spodobno plačan, ki ga ne bo strah za službo. Z drugimi besedami: društvo je preraslo obdobje, ko ga je lahko predstavljala le administratorka, resda ena najboljših, ter nekaj aktivnih članov – čeprav so si slednji močno prizadevali za status in ugled novinarstva. Okoliščine, spremenjene že zdaj, zahtevajo drugačen pristop k organizaciji društva. Osrednja potreba, če želimo, da bo društvo tudi v spremenjenih razmerah ostalo učinkovito, je torej uvedba profesionalca. Seveda pa to nikakor ne sme pomeniti zmanjšanja pristojnosti obstoječih organov društva; morda se lahko okrni le vlogo predsednika društva. Nedvomno bi morala biti funkcija generalnega sekretarja oziroma profesionalca vezana na mandat, pristojnosti in razmerja med organi društva in njim pa jasno določene v statutu.

Uvedba profesionalca pa nedvomno pomeni tudi povečanje nekaterih stroškov društva. Prepričan sem, da se članstvo zaveda spremenjenih razmer, ki zahtevajo tudi novo formuliranje namena finančnih sredstev, predvsem tekočih prilivov. Zagotovo profesionalizacija predstavlja strošek, ki za društvo ni majhen in takšen nikoli ne bo. Pa vendar – to je edini način, s katerim se lahko jasno postavimo za svoje pravice. Da torej to storimo zdaj, ko se naši nasprotniki naše neodvisnosti še sramežljivo lotevajo. Zagotovo bi lahko prav pri zaposlovanju profesionalca iskali skupne točke s sindikatom: zaposlili bi ga skupaj, vsak bi zanj plačal svoj del stroškov. Tudi sindikat nujno potrebuje pravnika oziroma profesionalnega zastopnika, ki ne bo prihajal v navzkrižje interesov. Novinarji pa smo vedno tudi zaposleni; pogodbeno, kot svobodni novinarji ali pa kot redno zaposleni; pritiski na nas se lahko izvajajo tudi prek naših delovnih razmerij. Zato bo tak človek lahko članom društva pomagal tudi pri težavah, ki bi jih imel pri svojih delavskih pravicah. S tem bodo člani društva, ki niso člani sindikata, dobili tudi nekaj dodatnih storitev. Ne nepomembnih.

Nedvomno mora društvo ohraniti vse spremljevalne dejavnosti, ki jih je imelo že doslej. Hkrati pa bi morali začeti uvajati tudi nekatere programe, ki predstavljajo praktično pomoč novinarjem. Mislim predvsem na projekte, kot je uvedba novinarskih vrtcev v večjih mestih oziroma popoldanskega varstva za otroke novinarjev (po zgledu tovarne Lek in njenih podružnic).

Društvo novinarjev mora postati zoprno, neprijetno društvo. Ne za člane, novinarje, temveč za vse tiste, ki pomena in statusa novinarstva novinarjev niso pripravljeni razumeti in tudi v bodoče sprejemati. Pritiski na novinarje s strani lokalnih mogotcev in oblasti so dokaz te potrebe. Dokaz tega je svet RTV Slovenija. Dokaz tega so vse večji pritiski oglaševalskih oddelkov na novinarje. Dokaz tega so izsiljevanja podjetij, ki morebitne novinarske kritike sankcioniranje s prekinjenimi oglaševalskimi pogodbami. Društvo se tem pritiskom mora postaviti po robu; če bo enkrat novinarstvo izgubilo to bitko, bodo novinarji počasi izgubili tudi velik ugled, ki ga imajo v javnosti.