N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
uvodnik
javni govor o referendumu
novi zakon o medijih
medijski trg
medijski pregled
mediji in pravo
mediji v svetu
država in mediji - tuje izkušnje
sindikalni boj novinarjev
novinarski profesionalizem
društvo novinarjev
boj za preživetje radia marš
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
foto
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Naj pod novim vodstvom zagotovijo društvu nov zagon – Branko Maksimovič na občnemu zboru DNS, po štirih letih predsedniškega položaja
To ne bo običajno poročilo o delu v prejšnjem obdobju niti ne bo natančen pregled doseženega v štirih letih, ko sem bil predsednik društva novinarjev. Ko sem pred dvema letoma, po preteku prvega mandata, pripravil prikaz – tako rekoč po dnevih – kaj vse sem počel v opravljanju svoje funkcije, koliko sej izvršnega in upravnega odbora smo imeli, koliko drugih sestankov, pa kongresov, občnih zborov, seminarjev in podobnega sem se udeležil, kje vse sem govoril in koliko pogovorov sem imel – takrat ni bilo nobenega odmeva.

Saj vemo, da hvaležnost ni plačilo tega sveta. Navsezadnje sem bil takrat na morju – in še čigavo presenečenje – ponovno izvoljen in še mandatno obdobje je bilo podaljšano z dveh na štiri leta, kar bi lahko štel kot posebno priznanje in znamenje zaupanja. Naj torej – namesto s podrobnostmi – presodim te dvakrat po dve leti mojega predsednikovanja bolj scela, globalno.

Drugje so se novinarske organizacije razcepile
Predvsem se mi zdi pomembno, da smo še vedno skupaj in da smo – vsaj zdi se mi – vedno bolj skupaj, da smo se kljub morda različnim stališčem in pogledom pripravljeni poslušati in – tega je že manj – so-delovati v prid našega poklica. Drugje v tranzicijskih državah so se novinarske organizacije razbile in se razletele tudi na nekaj deset kosov. Različnost pogledov, ki izhajajo iz različnih vrednot in nazorskih, idejnih opredelitev, je v demokraciji seveda nujna in zaželena. Toda ko gre za novinarsko solidarnost, ko si prizadevamo za svojo avtonomijo, za svobodo izražanja, za zagotavljanje primernih delovnih pogojev ter zakonskih in uredniških okvirov in – nenazadnje – ko preverjamo svojo odgovornost, takrat bi le morali nastopati enotno.

Zaradi svoje »polivalentnosti«, zaradi širokega kroga znanstev in razumevanja za različnost sem predvideval in si tudi prizadeval, da bi v društvo pritegnil tiste kolege, ki so iz njega v prejšnjih letih izstopili oziroma se iz različnih razlogov niso želeli včlaniti, ki niso našli poti do njega ali pa so se ga namerno izogibali.

Z vsemi sem sicer vzpostavil dialog oziroma sem ga ohranil, toda večinoma so ostali ob strani – katoliški novinarji, magovci, tako rekoč celo uredništvo Mladine, malo je mladih od Financ in še vrsta uglednih ali vsaj znanih (da ne rečem razvpitih) novinarskih imen manjka v naših vrstah. Ne pogrešam jih zato, da bi se tukaj na silo bratili ali da bi si jih podredili – saj nismo kakšna SZDL. Želim si ustvarjalnega pogovora, tudi prepira o naših poklicnih zadevah, kar bi bilo izhodišče za enoten nastop navzven – do države in njenih organov in do naših lastnikov oziroma izdajateljev – po dikciji naše zakonodaje.

Društvo novinarjev ima družbeno veljavo
Nov medijski zakon je bil eden od preizkusnih kamnov našega društva. Ob njem smo strnili naše vrste in s soglasnim protestom in zgražanjem smo uspeli preprečiti, da bi bilo uzakonjeno prvotno skrpucalo. Ob tem se je tudi pokazalo, da ima društvo novinarjev družbeno veljavo (morda celo večjo, kot bi si nekateri želeli), in da vendarle obstaja vsaj zametek novinarske solidarnosti. Žal pa so v zakonu ostale nekatere pomanjkljivosti in nedoslednosti, ki bi jih morali odpraviti.

Največja temna lisa v delovanju našega društva se mi zdi področje izobraževanja, in to od temeljnega usposabljanja za opravljanje novinarskega poklica do nenehnega strokovnega in osebnostnega izpopolnjevanja oziroma vseživljenjskega učenja. Ena mojih prvih predsedniških poti je vodila na FDV, ki je le glavni »dobavitelj« našega članstva. Žal nisem kaj dosti opravil. Izgovarjali so se na togo univerzitetno strukturo in nezmožnost sprememb.

Toda v zadnjem času je na tej fakulteti prišlo do premikov, ki dajejo upanje, da bodo bodoči novinarji bolje in bolj funkcionalno, ne samo teoretsko, usposobljeni za delo.

Na pomen izobraževanja ne opozarjam iz formalnih razlogov, recimo, da bi morali vsi novinarji imeti univerzitetno diplomo ali da bi morali opravljati nekakšen sprejemni izpit, kot je pri nas že bilo pred davnimi leti in kot nekateri (ki se pritožujejo, kaj vse je lahko novinar) vidijo – po italijanskem vzorcu – rešitev v ustanovitvi novinarske zbornice.

Oboroževanje z znanjem
Trdim, da se dobrega, poštenega, neodvisnega novinarstva ne da zagotoviti ne z zakonom ne z internimi predpisi, ampak le z vztrajnim »oboroževanjem« novinarjev – in to z znanjem in z njegovim nenehnim preverjanjem in dopolnjevanjem. Društvo bi lahko pri tem storilo več in gotovo, da lahko za to skrb za »etično higieno« predložimo račun tudi državi. Pri tem naj omenim tudi poživitev dela novinarskega častnega razsodišča, k čemu pa sem prispeval samo začetno pobudo. Pozneje se – po načelu neodvisnosti sodstva – v delo razsodišča nisem vtikal. Morda smo ga prepuščali celo preveč samega sebi, saj nosimo skupaj s sindikatom odgovornost za zagotavljanje ustreznih delovnih pogojev, predvsem strokovno pravniško pomoč. Nikakor pa ni vzdržno, da opravljanje funkcije četrte veje oblasti v celoti financiramo iz svojega žepa, iz članarine. Seveda pa se moramo zavedati, da smo pri izvajanju te »oblasti« usodno odvisni od lastnikov in upravljavcev medijev, saj brez njih svojih razkritij in dognanj ne bi mogli objavljati. Kot oni ne bi imeli česa objaviti, če ne bi bilo nas. Tudi pri uravnavanju te soodvisnosti in pri oblikovanju trdnejših pravil iger bi lahko društvo storilo več. Pač pa se lahko pohvalimo, da nismo več bosi (namreč po pregovoru, da je kovačeva kobila vedno bosa), saj smo napredovali pri obveščanju članstva in širše javnosti o našem delu. Najprej smo obudili glasilo, Novinarja, nato smo oblikovali lastne spletne strani in končno našli – zdi se mi – najprimernejšo obliko – elektronske novice. Tudi to bo seveda še treba izpopolnjevati in v korak z razvojem tehnologije izboljšati predvsem možnost interaktivnega odzivanja.

Novi prostori
Še eno prelomno točko smo dosegli v času mojega predsednikovanja. To je selitev v nove prostore. Naj ob tej priložnosti izrečem javno pohvalo in zahvalo predvsem Matjažu Albrehtu pa tudi Darču Dretniku, ki sta najbolj zaslužna, da smo prišli do prostorov na Wolfovi. Vsaj omenim naj še Sonjo Merljak, ki je bila pri tem nekakšen spiritus agens in ki ima nedvomno največ zaslug za vztrajno organiziranje klubskih debatnih večerov. Ob otvoritvi novih prostorov sem dejal, da naj pod novim vodstvom zagotovijo društvu nov vzgon, in s tem smo prišli do načrtov o prihodnjem delovanju, to pa je točka, kjer končujem svoje zadnje poročilo in prepuščam besedo svojemu nasledniku oziroma naslednici.

izpis

Gojko Bervar

Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Ugled novinarskega poklica je problem društva samo v toliko, v kolikor je društvo varuh poklicnih in etičnih meril – Društvo novinarjev razen oblik izobraževanja, podpore raziskovalnemu novinarstvu in odločne obrambe poklicnih meril iz neuglednega novinarja ne more narediti uglednega
Zdi se, da sta najpomembnejši besedi, ki se pojavljata ob trditvah, da je društvu novinarjev potreben prepih in sprememba načina dela, UGLED in KORIST. Vrsta novinarjev govori o izgubljenem ugledu (ali vsaj potrebnem ugledu, kar pomeni, da smo ga nekje že izgubili), ki naj ga spremenjeno društvo izbojuje novinarskemu poklicu. Ob razpravah, kakšno društvo potrebujemo, pa je eno od najpogostejših vprašanj tudi, kakšno korist imajo novinarji od društva in čemu naj bi društvo, ki ne daje oprijemljive koristi, sploh imeli.

Pojem UGLED dojemajo novinarji predvsem na dveh področjih: kot ugled društva kot predstavništva novinarjev in pa ugled novinarskega poklica. Ugled društva površno pojmovanega kot omejitev vstopa druščino, v katero ne more vsak, je mogoče zlahka utrditi tudi po povsem formalni poti.

Pred leti nihče ni mogel postati član društva kar v tistem trenutku, ko si je začel kruh služiti kot novinar. Najprej je moral pridelati dve leti novinarskega staža, potem pa je opravljal še poseben izpit. Šele staž in opravljen izpit sta odpirala vrata med društveno članstvo. Na vstop v cehovsko organizacijo so tedaj novopečeni novinarji zanesljivo čakali z malo več treme in članstvo je zagotovo vzbujalo več spoštovanja kakor zdaj, ko so vrata društva odprta na široko in je za vstop dovolj, če kandidat dokazuje, da se preživlja pretežno z novinarstvom. Toda slejkoprej so tudi tedanji izpit opravili vsi, komisije niso bile več tako stroge, treme ni bilo več in smiselnost take vstopnice v društvo je postajala vse bolj vprašljiva. Društvo se je tedaj odločilo za bolj zglajeno pot v članstvo in od nove množičnosti pričakovalo večjo moč. Ali jo je doseglo, bomo najbrž še dolgo razglabljali. Današnja različica pogledov na ugled, ki naj bi ga dosegli prek strožjih meril za vstop, so precej neopredeljena razmišljanja o večji elitnosti novinarske organizacije, združena pod trditvijo, da se je v društvu nabralo preveč sopotnikov, ki z novinarstvom nimajo opravka. Trditev drži le deloma – ne gre toliko za to, da bi v društvo sprejemali nove člane, ki ne opravljajo novinarskega dela, temveč so se nekateri nekdanji (mnogi dovolj ugledni) člani naselili po vladnih uradih, podjetjih, ustanovah kot svetovalci za stike z javnostjo, postali celo poslovneži v medijskih hišah, zavezani nekim drugim kodeksom. Mnogi med njimi so ohranili pristne, celo prijateljske stike z društvom, čeprav pravzaprav ne ustrezajo več njegovim merilom. V kislo jabolko, kako jim dopovedati, da so se razmere za njih pač spremenile, kljub dobrim sklepom še nihče ni želel zagristi.

Ugled novinarskega poklica ustvarjajo posamezniki
Toda bolj kakor selitev nekdaj uglednih novinarjev med piarovce skrbi kritike domnevne neuglednosti društva priliv mnogih novinarjev – po njihovem pojmovanju – »neuglednih medijev« – zabavnega, rumenega tiska, majhnih radijskih postaj in kabelskih televizij. A življenje teh medijev je resničnost, tudi v njih so novinarji, če so člani društva, zavezani njegovemu kodeksu. Alternativa njihovemu vključevanju je zahteva po ekskluzivnosti, kar pa lahko društvu upravičeno odvzame status reprezentativnosti, ki je – vsaj zaenkrat – priznana tako na mednarodni kakor na domači ravni. In še, kdo in s katerimi merili bi pa potegnil črto, do katere novinarji služijo ugledu poklica in kdaj so onstran nje in na kateri stopnji novinarski poklic preneha biti ugleden.

Drugi problem: ugled novinarskega poklica je problem društva samo v toliko, v kolikor je društvo varuh poklicnih in etičnih meril. Ugled poklica ustvarjajo posamezniki, društvo razen oblik izobraževanja, podpore iskalcem novega, raziskovalnemu novinarstvu in odločne obrambe poklicnih meril iz neuglednega novinarja ne more narediti uglednega. Eden od stalnih nesporazumov v pojmovanju društvene vloge se pojavlja v zvezi z razsodbami častnega razsodišča. Če to ugotovi, da je nek novinar kršil poklicna merila, zaradi tega še ni porušilo ugleda poklica. Prej bi to naredilo, če bi ob kršitvi gledalo stran in namesto natančne argumentacije iskalo opravičila za neprofesionalno opravljeno delo.

Kakšno korist ima novinar od društva?
Na vprašanje, kakšno korist ima posamezen član od društva, najpogosteje odgovorim z novim vprašanjem: »Kakšno korist bi pa želel imeti?« Odgovora vse do danes, pa sem vprašal kar nekaj poklicnih kolegov, še nisem dočakal. Tak odgovor namreč zahteva razmišljanje o prihodnosti društva o vsebinah, ki naj ga napolnijo, o notranjem življenju, kakršnega si v društvu predstavljamo – zahteva pač nekaj energije. Večina vprašanih se raje odreši z nekaj za pamet neobremenjujočimi ugotovitvami o že omenjenem ugledu, zaščiti novinarja – splošnimi floskulami, ki jih je lahko izreči, a težko uresničiti brez oprijemljivih predlogov.

Tako nastaja položaj, v katerem sta nezadovoljni obe strani – vodstvo društva in njegovi člani. Vodstvo, ker ve, da kar naprej nekaj počne, da porablja lep del svojega časa in energije za dejavnosti, ki se jih potem udeleži peščica ljudi. Člani društva pa, ker jim te dejavnosti niso blizu, o njih ne vedo ali pa jih po koncu delovnega dne tudi ne zanimajo več. Vse skupaj rojeva vsaj delno brezvoljnost, ki se kaže tudi v malce zaspanem odzivu na vse, kar društvo z voljenimi predstavniki (in žal predvsem prek njih) sicer počne. Pretočnost informacij, ki jo je močno povečalo novo spletno glasilo, ne daje pričakovanih odzivov – uspavanost ostaja značilnost ceha, ki zna sicer o uspavanosti oblasti povedati in napisati veliko. Od tu do vprašanja, ali smo novinarji v kritičnih trenutkih sploh sposobni solidarne akcije, ni veliko korakov.

Problem prisilne zaprtosti odločanja – iskanja zamisli v krogu, ki je velik del idej že izčrpal, je po mojem temeljni problem novinarskega društva. Zato sem predlagal odpiranje tega kroga – ne na formalen, ampak na gibljiv način oblikovanja projektnih skupin – sestavljenih iz ljudi različnih starosti, okolij, medijev. Zamisel, vržena v malce letargičen prostor, ima zanesljivo nekaj prvin utopičnosti, a če se ne premaknemo, se nam utegne zalomiti v trenutku, ko bo notranja povezanost in solidarnost potrebnejša. Z notranjo povezanostjo (s pripadnostjo) je pač tako, da je tem rahlejša, kolikor manj je vanjo pripravljen vložiti posameznik, pa tudi kako pogosto ali redko ga po njegovih zamislih v tej druščini sploh sprašujejo.

izpis

Grega Repovž

Profesionalizacija je nujna
Da bi se lahko uprli novim pritiskom, se moramo tudi novinarji drugače organizirati – Novoizvoljeni predsednik Društva novinarjev Slovenije o potrebi po reorganizaciji društva
Društvo novinarjev se je v preteklosti nedvomno izkazalo kot primerna in tudi učinkovita stanovska organizacija. Predvsem zaradi spremenjenih okoliščin pa bi se moralo društvo novinarjev reorganizirati v profesionalno organizacijo. Predlog reorganizacije ne izhaja iz kritike dosedanje organizacije društva in iz njegovega dosedanjega delovanja. Zagotovo je v preteklosti prav takšna organizacija društva omogočala trdno zastopanje novinarskega statusa in stališč.

Spremenjene pa so splošne razmere. Novinarski poklic je vse bolj dinamičen, tako da tudi tisti med nami, ki so pripravljeni delovati prostovoljno v društvu, tega dvojnega funkcioniranja ne zmorejo več. Poleg tega pa so družbene spremembe prinesle tudi drugačne oblike pritiskov na delo in status novinarjev. Če je bil temeljni problem novinarstva prej politični pritisk, danes ni več tako. Tako kot v drugih državah, po razvitosti primerljivih ali boljših od Slovenije, največ pritiskov na novinarje prihaja s strani lastnikov, organizacij za trženje, velikih podjetij, ki so hkrati tudi oglaševalci, ter oddelkov za oglaševanje v samih medijskih podjetjih. Seveda pa lahko z vsemi naštetimi pritiski na novinarje posredno vpliva tudi politika.

Potrebujemo profesionalca
Da bi se pritiskom lahko uprli, se moramo novinarji tudi drugače organizirati. Soočamo se s trdimi profesionalci, zato bomo morali imeti na svoji strani podobne ljudi; potrebujemo poznavalca zakonodaje in človeka z mednarodnimi zvezami; potrebujemo človeka, ki bo aktivno deloval v društvu, ki bo znal reagirati na pritiske, jih začutiti, še preden se bodo dobro artikulirali. Žal to lahko počne le profesionalec, spodobno plačan, ki ga ne bo strah za službo. Z drugimi besedami: društvo je preraslo obdobje, ko ga je lahko predstavljala le administratorka, resda ena najboljših, ter nekaj aktivnih članov – čeprav so si slednji močno prizadevali za status in ugled novinarstva. Okoliščine, spremenjene že zdaj, zahtevajo drugačen pristop k organizaciji društva. Osrednja potreba, če želimo, da bo društvo tudi v spremenjenih razmerah ostalo učinkovito, je torej uvedba profesionalca. Seveda pa to nikakor ne sme pomeniti zmanjšanja pristojnosti obstoječih organov društva; morda se lahko okrni le vlogo predsednika društva. Nedvomno bi morala biti funkcija generalnega sekretarja oziroma profesionalca vezana na mandat, pristojnosti in razmerja med organi društva in njim pa jasno določene v statutu.

Uvedba profesionalca pa nedvomno pomeni tudi povečanje nekaterih stroškov društva. Prepričan sem, da se članstvo zaveda spremenjenih razmer, ki zahtevajo tudi novo formuliranje namena finančnih sredstev, predvsem tekočih prilivov. Zagotovo profesionalizacija predstavlja strošek, ki za društvo ni majhen in takšen nikoli ne bo. Pa vendar – to je edini način, s katerim se lahko jasno postavimo za svoje pravice. Da torej to storimo zdaj, ko se naši nasprotniki naše neodvisnosti še sramežljivo lotevajo. Zagotovo bi lahko prav pri zaposlovanju profesionalca iskali skupne točke s sindikatom: zaposlili bi ga skupaj, vsak bi zanj plačal svoj del stroškov. Tudi sindikat nujno potrebuje pravnika oziroma profesionalnega zastopnika, ki ne bo prihajal v navzkrižje interesov. Novinarji pa smo vedno tudi zaposleni; pogodbeno, kot svobodni novinarji ali pa kot redno zaposleni; pritiski na nas se lahko izvajajo tudi prek naših delovnih razmerij. Zato bo tak človek lahko članom društva pomagal tudi pri težavah, ki bi jih imel pri svojih delavskih pravicah. S tem bodo člani društva, ki niso člani sindikata, dobili tudi nekaj dodatnih storitev. Ne nepomembnih.

Upreti se pritiskom
Nedvomno mora društvo ohraniti vse spremljevalne dejavnosti, ki jih je imelo že doslej. Hkrati pa bi morali začeti uvajati tudi nekatere programe, ki predstavljajo praktično pomoč novinarjem. Mislim predvsem na projekte, kot je uvedba novinarskih vrtcev v večjih mestih oziroma popoldanskega varstva za otroke novinarjev (po zgledu tovarne Lek in njenih podružnic).

Društvo novinarjev mora postati zoprno, neprijetno društvo. Ne za člane, novinarje, temveč za vse tiste, ki pomena in statusa novinarstva novinarjev niso pripravljeni razumeti in tudi v bodoče sprejemati. Pritiski na novinarje s strani lokalnih mogotcev in oblasti so dokaz te potrebe. Dokaz tega je svet RTV Slovenija. Dokaz tega so vse večji pritiski oglaševalskih oddelkov na novinarje. Dokaz tega so izsiljevanja podjetij, ki morebitne novinarske kritike sankcioniranje s prekinjenimi oglaševalskimi pogodbami. Društvo se tem pritiskom mora postaviti po robu; če bo enkrat novinarstvo izgubilo to bitko, bodo novinarji počasi izgubili tudi velik ugled, ki ga imajo v javnosti.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev