Ena ključnih ugotovitev raziskave Mi o Romih, ki je pred nekaj meseci izšla v zbirki Media Watch, je, da mediji o Romih ne poročajo, razen če so ti vpleteni v konflikt, ki prizadeva tudi večinsko prebivalstvo. Poročanje o Romih je torej poročanje o »romskem problemu«, »romskem vprašanju«.

Tako je pravilo. Kaj pa izjeme? Svetovni dan Romov, seveda. Osmega aprila vsako leto večina medijev vendarle odstopi del prostora ali etra za jubilejni prispevek o »najbolj marginalizirani manjšini med manjšinami«. Letos je bilo delo urednikov in novinarjev še toliko lažje, saj je Zveza romskih društev Slovenije v Krškem organizirala osrednjo kulturno prireditev, ki so se je udeležili Romi in romska društva, pa tudi najvišji predstavniki oblasti.

Na okrogli mizi o bivalnih razmerah Romov so sodelovali župani občin, v katerih živijo Romi, in predstavniki državnih uradov ter ministrstev, ki so zadolženi za to področje - Urada za narodnosti, Urada za prostorsko planiranje, Ministrstva za delo in socialne zadeve, Ministrstva za kulturo in Zavoda za zaposlovanje.

Ustreznih romskih in neromskih sogovornikov torej ni manjkalo in s tem je odpadel tudi tisti znani izgovor medijev, da o Romih ne poročajo, ker je težko najti primerne vire informacij. In res so mnogi mediji to enkratno priložnost izkoristili. Prispevke z okrogle mize so objavili v časopisih Delo in Dnevnik, na Radiu Slovenija, Radiu Posavje in Studiu D ter na Pop TV. Najbrž tudi v mnogih drugih, manjših medijih - ne pa tudi na Televiziji Slovenija. Osrednje nacionalne javne hiše, katere poslanstvo naj bi bilo tudi novinarsko pokrivanje vseh mogočih manjšin, na okrogli mizi ni bilo. Zato pa je v Dnevniku ob pol osmih objavila javljanje svojega lokalnega dopisnika Gorana Rovana iz Krškega. Uroš Lipušček, urednik dnevno-informativnega programa TV SLO pravi, da je »osebno izredno naklonjen poročanju o manjšinah.« Spominja se, da so na uredništvu govorili, da bi bilo ob dnevu Romov potrebno pripraviti ustrezen prispevek. Ne spominja pa se, zakaj niso poročali o ugotovitvah okrogle mize, ampak so se odločili za prispevek lokalnega novinarja.

In kakšen je bil ta prispevek? Goran Rovan je poročal o težavah, ki jih ima krška občina z romskim naseljem Kerinov grm, zgrajenim »na črno, seveda« (cit.), in s tamkajšnjimi prebivalci, ki se še vedno preživljajo z zbiranjem odpadnih surovin, saj »socialna podpora, ki jo dobivajo ... očitno ni tako majhna, da bi si morali iskati še kakšen vir zaslužka.« Vrhunec diskriminatornega poročanja in zaključek objavljenega prispevka pa je izzvenel v Rovanovi ugotovitvi, da se Romi preživljajo »s prosjačenjem, krajo, zato jih civili ... ne marajo, in takšnih romskih naselij je v Sloveniji še veliko.«

Tipična medijska konstrukcija podobe o Romih, torej: ti ljudje ne spoštujejo zakonov, so leni in brezvestno izkoriščajo darežljivost države, prosjačijo, kradejo in zato jih večinsko prebivalstvo seveda ne mara. In to prav v času, ko v tej isti hiši sprejemajo novinarski kodeks, v katerem je tudi člen, kjer dobesedno piše, »naj se Romov ne razglaša za kriminalce.«

Uroš Lipušček pravi, da se omenjenega prispevka ne spominja, ga ni videl, a da je tovrstno poročanje povsem nesprejemljivo. Novinarji, za katerih delo je odgovoren, bi se morali izogibati stereotipom in ne bi smeli gojiti in podžigati predsodkov. Obljubil je, da si bo javljanje Gorana Rovana ogledal in - če je bila vsebina res taka - tudi ustrezno ukrepal.

Lahko torej v prihodnje res pričakujemo, da bo vsaj javna televizija spoštovala načela, zaradi katerih jo konec koncev tudi imamo? Bomo videli. Doslej temu mnogokrat ni bilo tako. Da tudi omenjeni prispevek ni bil le eksces, izjema, pa dokazuje tudi to, da se nekaj dni pozneje televiziji spet ni zdelo vredno poročati o Romih. Takrat je predstavnike Romov sprejel predsednik republike. Čeprav televizija vestno posname skoraj vsak tak dogodek, je tokrat ni bilo.

Begunci so v Sloveniji že osmo leto dežurna greznica za izlive nestrpnega in neprofesionalnega poročanja. V tem mesecu sta se nadnje zgrnili kar dve nesreči: Kosovarji so ostali brez statusa oseb z začasnim zatočiščem, zdravstvene oskrbe in hrane, v Ljubljani pa Urad za priseljevanje in begunce »ukinja svojo notranjo stroškovno enoto«. Po domače - zapira zbirni center na Viču.

Begunci albanske narodnosti, ki jih je le še kakšnih 800, od tega v zbirnih centrih bore malo, sedaj živijo od ostankov hrane bosanskih sosedov, pičlih zalog humanitarne pomoči tujega izvora, ljubo zdravje pa stane njihove svojce z delovnimi vizami ali slovenskimi pokojninami cela premoženja. Država jih bo v tem pustila do konca šolskega leta, ko bodo morali zapustiti zbirne centre. Neverjetno, vendar resnično je, da je njihova nesreča dobila zgolj šestino strani v Delu, na zelo korektno in mestoma pretresljivo reportažno pisanje Barbare Hočevar pa v enem tednu od objave (11. 5.) ni bilo ne replike ne nadaljevanja.

Usoda centra na Viču je negotova, ker je lastnik objektov - podjetje Novista d. o. o. - odstopilo od najemne pogodbe z Uradom za priseljevanje in begunce, hkrati pa je sanitarna inšpekcija po osmih letih nenadoma ugotovila, da barake niso več primerne za prebivanje. Begunci, v veliki večini pregnani iz Republike Srbske, lahko izbirajo med selitvijo v zbirne centre na provinci ali pa pridobitvijo denarne pomoči (največ 16 000 SIT na osebo mesečno) za življenje zunaj centrov. Ker nobena od možnosti ne nudi zadovoljive življenjske ravni, sploh pa brez dodatnih sredstev ni moč izšolati otrok in uživati polne zdravstvene oskrbe, so ljudje z Viča vezani na priložnostna dela, ki jih je v Ljubljani moč dobiti znatno lažje, kot pa na deželi.

Poleg tega so siti preseljevanja iz centra v center, saj so ga nekateri doživeli že štirikrat, in tokrat bi zopet morali živeti med golimi zidovi. Zelo dobro organizirani, neprostovoljni prebivalci so na pogajanjih izvedeli, da jih podjetje sploh ne meče iz prostorov, nasprotno, Uradu naj bi jih ponudilo celo na brezplačno uporabo. Zato so pripravljeni sami investirati v objekte, vendar ne vedo, kaj je z barakami narobe, saj ne morejo priti do ugotovitev sanitarne inšpekcije. (V zadnjih dveh stavkih ste pravkar prebrali ekskluzivni informaciji, ki se ju ni zdelo vredno nikomur objaviti.)

Na težave so v nedeljo, 14. maja, opozorili z zborovanjem pred zbirnim centrom na Viču. Udeležilo se ga je približno petsto pregnancev iz različnih centrov, peščica predstavnikov nevladnih organizacij in nekaj novinarjev. Predstavnikov Urada ni bilo blizu. Na odru so prebrali le pismo direktorja Miloša Šuštarja. Zasledovali smo poročanje istega dne in pisanje v ponedeljkovih izdajah dnevnih časopisov.

Za malce prelahkoten odnos do tematike je simptomatično že preštevanje prizadetih subjektov z Viča. Na Radiu Študent jih je nepoučena novinarka ob prvem javljanju naštela 2000, v večernih poročilih na Radiu Slovenija so navedli številko 1000, Pop TV jih je v oddaji 24 ur preštel 319, hčerinska spletna stran 24ur.com v obrezanem poročilu STA 313, časopis Dnevnik pa 330. Z usodami posameznikov, z nesrečo vnovičnega preseljevanja se tokrat ni ukvarjal nihče.

Ob navajanju celotnega števila pregnancev v Sloveniji, bilo naj bi jih 3200, so nas v Dnevniku TV Slovenija posebej obvestili o ceni begunstva: država naj bi mesečno za pregnance namenjala 120 milijonov tolarjev. Za popolnejši vtis naj dodamo, da to znaša 60 SIT stroškov na državljana, pomeni pa tudi povprečnih 37 500 tolarjev izdatkov na pregnanca. Na Pop TV (24 ur) so prebivalcem centra na Viču mimogrede pripisali, da prejemajo 9000 do 16 000 SIT mesečno, kar seveda ni res, saj so do te pomoči upravičeni samo pregnanci zunaj zbirnih centrov, ki zanjo posebej zaprosijo. Poleg tega so v isti oddaji prizadetim naložili še neizogibno usodo, da »vedo, da bo center treba zapreti,« za kaj takšnega pa v stanju barak, ki je bilo pred osmimi leti še slabše, prebivalci ne vidijo razloga. Občila najbrž ne vedo, da od oseb z začasnim zatočiščem zahtevajo preveč, ko omenjajo, da si status lahko uredijo drugače, npr. s pridobitvijo azila (tako Dnevnik Radia Slovenija). Velika večina pregnancev ne ve, kaj to sploh je, kaj prinaša, kakšni so postopki in zaenkrat ni nikogar, da bi jih o zadevi poučil. Poleg tega je treba vedeti, da so s Kosova ljudje pribežali brez osebnih dokumentov - takšnih je samo v postojnskem zbirnem centru približno petdeset.

Spet se večji del zla skriva v zamolčanem, preslišanem, prezrtem. Na zborovanju ni bilo predstavnikov vladne strani, kar so pozabili izpostaviti povsod, razen v Dnevniku. Ob tem je treba omeniti, da je Delo prej omenjeni novinarki B. Hočevar zavrnilo obsežnejši članek in za podrobnejše pisanje v rubriki Na kratko ni dobila priložnosti. Slovenske novice niso priobčile ničesar. Še krajša od kratkega je zabeležba v Večeru, ki v ničemer ne opisuje manifestacije same in konkretnega spora, se pa, paradoksalno, v svoji kriptogramski izpeljanki še najbolj približa srži problema. Šest od desetih vrstičk pove, da je osemletni status začasnega zatočišča nezadovoljiv in ne omogoča vključitve v družbo. Ravno dejstvo, da pregnanci ne morejo skrbeti in delati zase, je namreč Sado Mešia, predsednik Sveta pregnancev Slovenije, v intervjuju, ki sem ga sam zabeležil na nedeljski prireditvi, izpostavil kot največjo težavo 3200 ljudi.

Glas begunske strani ni segel v elektronska občila. Zapis o sporočilih zborovanja lahko preberemo edino v Dnevniku, ki mu v tej epizodi nasploh dodeljujemo prehodni pokal, zelo dobri fotografiji Mateja Povšeta (zborovanje izza rešetke) pa še zastavico. Tokrat Dnevnik vodi celo z dejstvom, da je edini medij, ki je dobesedno navajal tudi vladno stran. Govore in Šuštarjevo pismo je sicer obširneje povzela tudi STA, njena novica pa je bila javno dostopna le na Eonovem spletnem portalu (eon.si). Kdo ve, morda pa so se vse izrečene besede novinarjem TV Slovenija zazdele minorne, in vedo več kot ostala javnost - v TV Dnevniku smo izvedeli, da je 30. junij itak rok za vrnitev beguncev.

Iz obzorij javnega govora je izpadel še en pomemben, tragikomičen element. Politika družbe, v kateri je vse manj prostora in sredstev namenjenih človečnosti in solidarnosti, je begunce in predstavnike nevladnih organizacij namreč pahnila v položaj, v katerem smo protestirali proti zaprtju zbirnega centra. Kolektivni centri so zelo nehumana oblika nastanitve ljudi, ki so, ni odveč še enkrat pripomniti, proti svoji volji (in proti plačilu) zapustili domove. Namesto takšnih poudarkov smo v Dnevniku TV Slovenija požrli prizor fanta na športnem motociklu pred leseno barako, ki mu je sledil ples (kolo) na asfaltu igrišča. Dejansko pa smo v pisarni Zbirnega centra doživeli najbolj kalorično tiskovno konferenco, ki s tremi vrstami bureka, desetimi vrstami slaščic, litri kave in sokov, ob razstavi ročnih del bosanskih žena, ni nasitila oholih meril medijske pozornosti.

Devetnajstega marca je rekacija Pop TV v osrednjo informativno oddajo 24 ur uvrstila tudi prispevek o problematiki stanovanjske soseske na Metelkovi ulici, ki trpi zaradi dveh tujkov: skvota in metadonske ambulante v zdravstvenem domu.

Avtor prispevka Matjaž Erznožnik je neposredno napadel center ljubljanske alternative, ki naj bi vse bolj postajal zbirališče vandalov, ki ustrahujejo stanovalce soseske, uničujejo in kradejo vse, kar jim pride pod roke ter spreminjajo domnevno elitni stanovanjski predel v smetišče. Sledili so kratki intervjuji s prizadetimi stanovalci, od katerih je bila ena od vprašanih podnaslovljena kot »stanovalka elitne soseske«, druga pa kot »pevka ljubljanske opere, ki trpi kulturni šok«. Vmes je novinar spretno potegnil nit prispevka tudi skozi inkriminirano metadonsko ambulanto, ki da je sam višek kriminalnega dogajanja v nekoč visoko cenjeni, sedaj pa razpadajoči soseski.

Erznožnik je svoje poročanje sklenil z zaskrbljenostjo, kako dolgo bodo morali pošteni in nedolžni stanovalci Metelkove se prenašati teror mamilašev in vandalov. Pričujoči prispevek Pop TV je primer novinarskega vandalizma par excellence. Razkriva tabloidno usmerjenost redakcije (urednik 24 ur je Damjan Košec), ki ji v prvi vrsti ne gre za informiranje o stvareh javnega pomena, ampak predvsem za zadovoljitev apetita po škandaloznosti in moralni ogorčenosti pri svojih gledalcih. Pri tem je najlažje kriminalizirati družbeno margino, saj ta ne vpliva na finančne vire komercialne televizije nacionalne razsežnosti niti ne predstavlja pomembnejše ciljne skupine odjemalcev programa.

Tabloidnost se je združila s kršenjem novinarske etike, ki v svojih normativih zahteva izjavo iz obeh strani, v prispevku pa stran obiskovalcev in delujočih v centru Metelkova ni dobila možnosti, da pove svojo plat zgodbe. Še več: Pop TV se je reakcionarno postavil na stran stanovalcev, katerih viktimizacija je dosegla višek v tem, da so bili predstavljeni kot družbena smetana z oznakami kot »stanovalka elitne soseske«, ki si že zaradi svojega družbenega statusa ne zasluži takšnega tretmaja. Seveda bi bilo drugače, če bi bili pred kamero nastopil stanovalec Fužin, Rakove Jelše ali mariborskega Melja, ki po tej logiki ni upravičen stokati nad težkimi razmerami, saj živi v neelitni soseski. Avtor prispevka je oportunistično stopil na stran močnejših, ki je stran etabliranih družbenih slojev in visoke kulture, ki trpi kulturni šok in ki jo ogroža družbena margina. Pop TV se je s tem postavil na pozicijo, ki ne samo da odreka možnost dialoga z marginalci, ampak jih razčloveči do te mere, da postane samoumevno, da takšni osebki ne morejo pred kamero, ker so z oznakami kot vandali, uporabniki trdih drog ipd. za kaj takšnega moralno in generično diskvalificirani.

Po vseh grozotah, ki so jih naštevali ogroženi stanovalci, je gledalec dobil občutek, da bi novinar Pop TV potreboval varovalni eskadron specialcev, če bi hotel narediti intervju s katerim od podivjanih obiskovalcev skvota. Prosto po Pop TV pa je ureditev razmer enostavna in kakopak, radikalna: skvot naj se zapre, klientela metadonskega programa pa getoizira nekje, do koder pogled več ne seže.

Poraja se vprašanje, kdo je v pričujoči zgodbi vandal. Ali ni to prav Pop TV, ki je z neodgovornim in politično reakcionarnim prispevkom v očeh javnosti zadal nepopravljivo škodo ljubljanskemu centru alternativnih in marginalnih praks (v afirmativnem pomenu), ki tako ali tako živi brez širše družbene podpore in je stalni kamen spotike kapitalističnemu in vulgarnemu večinskemu establišmentu.

Novinarski prispevek o Metelkovi, ki smo ga objavili na Pop TV v oddaji 24 ur v nedeljo 19. marca 2000, ni želel prav v ničemer »zadovoljiti apetitov gledalcev po škandaloznosti in moralni ogorčenosti«, ampak samo opozoriti na problem. Ker v kratkih televizijskih prispevkih v našem informativnem programu ni mogoče v celoti predstaviti kompleksnejših tem, prispevke večkrat razdelimo na nekaj delov, ki jih potem objavljamo nekaj dni zapored. Tako je bilo tudi v primeru zgodbe o Metelkovi, saj smo tudi v tem primeru želeli predstaviti obe strani - tako mnenje stanovalcev soseske kot predstavnikov centra na Metelkovi. Pri uredniškem krajšanju prvega prispevka je žal izpadla objava napovedi, v kateri smo želeli napovedati, da bomo zgodbo nadaljevali naslednji dan. In smo jo. Menimo pa, da sta oba prispevka skupaj jasno in korektno predstavila obe plati problema na Metelkovi, h kateremu se bomo z našo novinarsko kamero še vračali.

Menimo tudi, da gospod Miha Ceglar predstavlja omenjeni prispevek in njegov »namen« vsaj tako enostransko, kot ga očita Pop TV, prispevku, uredništvu oddaje 24 ur in Pop TV pa pripisuje oznake, opazke in zaključke, ki jih prispevek nikakor ne vsebuje.

Šestega marca so na drugem programu Televizije Slovenija v oddaji Studio City predvajali prispevek o posilstvih v Sloveniji, v katerem s strokovnimi razlagami večkrat nastopi dr. Zoran Kanduč z Inštituta za kriminologijo.

V prispevku je uporabljen poseben žanr, ki ga strokovna javnost imenuje dokumentarna drama. Gre za žanr, ki z uporabo reprodukcije oz. rekonstrukcije kriminalnega dejanja (v tem primeru posilstva) želi opozoriti na določeno perečo tematiko. Pri uporabi dokumentacijske drame bi morali ustvarjalci takšnega žanra jasno nakazati, da gre za rekonstruirani in ne dejanski dogodek.

BBC v svojih navodilih za produkcijo televizijskih programov, ki predstavljajo zgled evropskim javnim televizijam, postavlja za rekonstrukcijo kaznivega dejanja smernice, ki naj bi omogočale objektivno in čimbolj točno prikazovanje določenega dogodka. Kot določajo BBC-jeva navodila za produkcijo televizijskih programov, mora biti rekonstrukcija predvajana v tako, da

• mora biti jasno razločeno, da gre za rekonstrukcijo in ne za kriminalno dejanje (gre predvsem za uporabo ponavljajočih se napisov med posnetkom ali pa pojasnilo povezovalca oddaje); občinstvu mora biti natačno nakazano, kje se rekonstrukcija začne in kje se konča;
• rekonstrukcija ne sme biti senzacionalistična oz. ne sme zavajati z namenom pridobivanja pozornosti;
• pri uproabi dramatičnega, razburljivega, napetega ... glasbenega ozadja ali pa podobno učinkujočih posebnih efektov (npr. zorni kot kamere, upočasnitev posnetka ...) je potrebna posebna previdnost;
• rekonstrucija podrobnosti kriminalnega dejanja je prepovedana (to velja tudi za predvajanje dialoga med nastopajočimi osebami).

Če uporabo žanra dokumentarna drama v prispevku o posilstvih v Studio City ocenjujemo v luči teh visokih poklicnih standardov, sta bili narejeni napaki: predvsem ni bilo jasne označbe, da gre za rekonstrukcijo in ne dejanske prizore posilstva - čeprav je bil posnetek črnobel in se je tako razlikoval od ostale vsebine. Vendar pa ni bil označen z nikakršnim napisom pa tudi avtorica prispevka ni posebej poudarjala, da gre za rekonstrukcijo.

V primeru razpoznavnosti oseb, ki nastopajo v rekonstrukciji dogodka, pa BBC-jeva navodila za produkcijo televizijskih programov določajo, da mora biti identiteta posameznikov, ki nastopajo v rekonstrukciji, skrita, prav tako pa tudi njihova vidnost. Prizor v omenjenem prispevku tudi na tem področju ni bil pripravljen v skladu s profesionalnimi standardi: čeprav obrazov nastopajočih oseb ni bilo povsem videti, je bilo vseeno mogoče razpoznati osebe. V enem izmed prizorov, ki je prikazoval moškega - »posiljevalca« - je celo bilo mogoče prepoznati to osebo, saj so ga v celoti pokazali.

Oznaka »dokumentarna drama« - nanaša se na poskus televizijske reprezentacije resničnega dogodka v obliki igre - najbrž ni preveč posrečena, vsaj v zvezi z dramatizacijo nasilnih (in drugih kriminalnih) »dokumentov«. Dokumentarnost je namreč na tem področju vprašljiva, saj iz še tako verodostojnega prikaza »dejstev« nujno izpadejo številne - za razumevanje dogodka vsekakor odločilne - prvine, npr. prepovedanost dejanja, ki je pač čutno nezaznavna lastnost, razlogi njegove protipravnosti in/ali nemoralnosti, ožji in širši vzroki dogodka, predvsem pa subjektivno doživljanje (zaznave, razlage in ocene) neposredno vpletenih oseb. Zaigrani »dokumentarec« potemtakem plava zgolj na medli površini, ki pa je še toliko bolj zavajajoča, ker se poskuša čimbolj približati »objektivni realnosti«.

To velja celo za nezaigrane reprezentacije »pravega« nasilja. Pomislimo na medijska poročila o prelivanju krvi na območju nekdanje Jugoslavije: v še tako barvitih in natančnih slikovnih reprodukcijah uničevalnih praks je običajno umanjkalo bistveno, namreč poglobljena razlaga in (samo)kritično ovrednotenje (ki bi presegalo raven zloveščega propagandizma, plehkih racionalizacij in obupanega »reševanja obraza«).

Po drugi strani pa je že sam resnični dogodek - vsaj če ga razumemo v optiki novejših teorij o družbenem učenju in kognitivnih razlag agresivnega vedenja - svojevrstna »igra«, tj. udejanjanje neposredno ali posredno (npr. z opazovanjem realnih ali fiktivnih zgledov/modelov, ki jih je mogoče zlahka posnemati v vsakdanjem življenju) naučenih »scenarijev«, s katerimi mediji in bližnja okolica (v okviru specifične »didaktike« družbeno in kulturno odobravanega nasilja) zasipajo odraščajoče in odrasle od najzgodnejšega otroštva dalje, pri čemer bržkone ni odveč pripomniti, da je vpliv agresivnega vedenja družbenih avtoritet in medijsko reprezentiranega nasilja na učenje tovrstnih vedenjskih vzorcev empirično in teoretsko sorazmerno dovolj prepričljivo »dokumentiran«.

Razlog za televizijsko dramatiziranje kriminalnih/nasilnih »dokumentov« je slejkoprej preprost. Poiskati ga velja v domnevi, da številne ljudi tovrstne reprezentacije zanimajo (oz. si jih želijo gledati). Človeške (psihične) zmožnosti uživati v izvajanju in opazovanju - instrumentalnega ali ekspresivnega (»larpurlartističnega«) - nasilja gotovo ni mogoče (in najbrž niti priporočljivo) tajiti, čeprav jo je »civilizacijski proces« (Elias) v precejšnji meri obrzdal (oz. jo deložiral na razmeroma prikrito področje zasebnosti v najožjem pomenu). Zato ni mogoče izključiti možnosti (ki pa seveda ostaja zgodovinsko kontingentna), da se bo nestrpnost do nasilja (realnega in fiktivnega) še stopnjevala, npr. do točke, ko bo moralno nespodobno uživati celo ob spremljanju nasilja na televizijskem zaslonu. V aktualnih razmerah je situacija še precej »shizofrena«: na eni strani se zmanjšuje kulturna toleranca do nasilja (ne le na javnih prizoriščih, ampak tudi v »nevidni« zasebni sferi), po drugi strani pa nikakor niso maloštevilni tisti posamezniki, za katere postaja najbolj primitivno nasilje pomemben vir za obrambo samopodobe/samospoštovanja ali za doseganje bolj otipljivih, gmotnih ciljev.

Kakor koli. Tudi v današnji perspektivi ne manjka razlogov zoper dramatizacijo nasilja na televiziji (in v drugih medijih). Osredotočanje na spektakularna kazniva dejanja povzroča izkrivljene predstave o kriminaliteti v družbi: v praksi namreč prevladujejo - pojavno prejkone zelo nezanimiva (oz. »nedramatična«) - premoženjska kazniva dejanja, medtem ko so nasilna kazniva dejanja v manjšini, pa tudi v tej ozki kategoriji je mnogo takšnih, ki so prej tragični izidi situacijskih določilnic kakor skrbno načrtovanega kriminalnega projekta.

Medijsko »pokrivanje« kriminalitete je torej soočeno s problemom, ki nedvomno ni specifičen zgolj za omenjeni fenomen: Kako narediti zanimivo nekaj, kar je v pretežni meri mundano, trivialno, banalno, za nameček pa še namiguje na globlja družbena protislovja, diskriminacijo, anahronizem osrednjih inštitucij, relativna prikrajšanja, kaotično razdelitev družbeno ustvarjenega dohodka, dvojna (ali celo večkratna) normativna merila, v oči bijoče krivice in raznovrstno strukturno nasilje? Naloga ni enostavna. Toda: čemu bi se z njo sploh ubadali? Da bi zadovoljili krvi in sile željno občinstvo? Kaj pa če si ljudje bolj od tega želijo večjo osebno varnost. Te instrumentalne dobrine gotovo ni mogoče pričarati z veščim (»profesionalnim«) dramatiziranjem kriminala in njegovih protagonistov, ampak prej z dedramatizacijo tega kompleksnega pojava. Še več, pri tem ne kaže pozabiti, da varnost ne zajema le omejevanje verjetnosti kriminalne viktimizacije, ampak tudi preprečevanje ekonomske prekarnosti/negotovosti, predvsem pa strukturnega nasilja, ki posameznikom ireverzibilno uničuje njihove najbolj temeljne/vitalne »dobrine«: čas, energijo, zdravje in zmožnost za subjektivizacijo, tj. samoustvarjanje subjekta s svobodnimi/samodoločenimi dejavnostmi.