N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
uvodnik
kodeks rtv slovenija
novi zakon o medijih
analize medijskega poročanja
raziskovalno novinarstvo
intervju in avtorizacija
varstvo novinarjevega vira
katoliška cerkev in mediji
otroci in televizija
novinarsko cestno razsodišče
populizem v avstriji
režimske tv v srbiji
državni mediji na hrvaškem
pakt stabilnosti in mediji
medijski pregled
recenzije
ekskrementi
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
TV Slovenija, 8. aprila na svetovni dan Romov: prebivalci romskega naselja Kerinov Grm se preživljajo »s prosjačenjem, krajo, zato jih civili ... ne marajo, in takšnih romskih naselij je v Sloveniji še veliko.«
Ena ključnih ugotovitev raziskave Mi o Romih, ki je pred nekaj meseci izšla v zbirki Media Watch, je, da mediji o Romih ne poročajo, razen če so ti vpleteni v konflikt, ki prizadeva tudi večinsko prebivalstvo. Poročanje o Romih je torej poročanje o »romskem problemu«, »romskem vprašanju«.

Tako je pravilo. Kaj pa izjeme? Svetovni dan Romov, seveda. Osmega aprila vsako leto večina medijev vendarle odstopi del prostora ali etra za jubilejni prispevek o »najbolj marginalizirani manjšini med manjšinami«. Letos je bilo delo urednikov in novinarjev še toliko lažje, saj je Zveza romskih društev Slovenije v Krškem organizirala osrednjo kulturno prireditev, ki so se je udeležili Romi in romska društva, pa tudi najvišji predstavniki oblasti.

Na okrogli mizi o bivalnih razmerah Romov so sodelovali župani občin, v katerih živijo Romi, in predstavniki državnih uradov ter ministrstev, ki so zadolženi za to področje - Urada za narodnosti, Urada za prostorsko planiranje, Ministrstva za delo in socialne zadeve, Ministrstva za kulturo in Zavoda za zaposlovanje.

Ustreznih romskih in neromskih sogovornikov torej ni manjkalo in s tem je odpadel tudi tisti znani izgovor medijev, da o Romih ne poročajo, ker je težko najti primerne vire informacij. In res so mnogi mediji to enkratno priložnost izkoristili. Prispevke z okrogle mize so objavili v časopisih Delo in Dnevnik, na Radiu Slovenija, Radiu Posavje in Studiu D ter na Pop TV. Najbrž tudi v mnogih drugih, manjših medijih - ne pa tudi na Televiziji Slovenija. Osrednje nacionalne javne hiše, katere poslanstvo naj bi bilo tudi novinarsko pokrivanje vseh mogočih manjšin, na okrogli mizi ni bilo. Zato pa je v Dnevniku ob pol osmih objavila javljanje svojega lokalnega dopisnika Gorana Rovana iz Krškega. Uroš Lipušček, urednik dnevno-informativnega programa TV SLO pravi, da je »osebno izredno naklonjen poročanju o manjšinah.« Spominja se, da so na uredništvu govorili, da bi bilo ob dnevu Romov potrebno pripraviti ustrezen prispevek. Ne spominja pa se, zakaj niso poročali o ugotovitvah okrogle mize, ampak so se odločili za prispevek lokalnega novinarja.

In kakšen je bil ta prispevek? Goran Rovan je poročal o težavah, ki jih ima krška občina z romskim naseljem Kerinov grm, zgrajenim »na črno, seveda« (cit.), in s tamkajšnjimi prebivalci, ki se še vedno preživljajo z zbiranjem odpadnih surovin, saj »socialna podpora, ki jo dobivajo ... očitno ni tako majhna, da bi si morali iskati še kakšen vir zaslužka.« Vrhunec diskriminatornega poročanja in zaključek objavljenega prispevka pa je izzvenel v Rovanovi ugotovitvi, da se Romi preživljajo »s prosjačenjem, krajo, zato jih civili ... ne marajo, in takšnih romskih naselij je v Sloveniji še veliko.«

Tipična medijska konstrukcija podobe o Romih, torej: ti ljudje ne spoštujejo zakonov, so leni in brezvestno izkoriščajo darežljivost države, prosjačijo, kradejo in zato jih večinsko prebivalstvo seveda ne mara. In to prav v času, ko v tej isti hiši sprejemajo novinarski kodeks, v katerem je tudi člen, kjer dobesedno piše, »naj se Romov ne razglaša za kriminalce.«

Uroš Lipušček pravi, da se omenjenega prispevka ne spominja, ga ni videl, a da je tovrstno poročanje povsem nesprejemljivo. Novinarji, za katerih delo je odgovoren, bi se morali izogibati stereotipom in ne bi smeli gojiti in podžigati predsodkov. Obljubil je, da si bo javljanje Gorana Rovana ogledal in - če je bila vsebina res taka - tudi ustrezno ukrepal.

Lahko torej v prihodnje res pričakujemo, da bo vsaj javna televizija spoštovala načela, zaradi katerih jo konec koncev tudi imamo? Bomo videli. Doslej temu mnogokrat ni bilo tako. Da tudi omenjeni prispevek ni bil le eksces, izjema, pa dokazuje tudi to, da se nekaj dni pozneje televiziji spet ni zdelo vredno poročati o Romih. Takrat je predstavnike Romov sprejel predsednik republike. Čeprav televizija vestno posname skoraj vsak tak dogodek, je tokrat ni bilo.

izpis

Gregor Belušič

O beguncih površno in brezčutno
Poročanje dnevnih medijev z manifestacije proti zaprtju ZC Vič
Begunci so v Sloveniji že osmo leto dežurna greznica za izlive nestrpnega in neprofesionalnega poročanja. V tem mesecu sta se nadnje zgrnili kar dve nesreči: Kosovarji so ostali brez statusa oseb z začasnim zatočiščem, zdravstvene oskrbe in hrane, v Ljubljani pa Urad za priseljevanje in begunce »ukinja svojo notranjo stroškovno enoto«. Po domače - zapira zbirni center na Viču.

Begunci albanske narodnosti, ki jih je le še kakšnih 800, od tega v zbirnih centrih bore malo, sedaj živijo od ostankov hrane bosanskih sosedov, pičlih zalog humanitarne pomoči tujega izvora, ljubo zdravje pa stane njihove svojce z delovnimi vizami ali slovenskimi pokojninami cela premoženja. Država jih bo v tem pustila do konca šolskega leta, ko bodo morali zapustiti zbirne centre. Neverjetno, vendar resnično je, da je njihova nesreča dobila zgolj šestino strani v Delu, na zelo korektno in mestoma pretresljivo reportažno pisanje Barbare Hočevar pa v enem tednu od objave (11. 5.) ni bilo ne replike ne nadaljevanja.

Usoda centra na Viču je negotova, ker je lastnik objektov - podjetje Novista d. o. o. - odstopilo od najemne pogodbe z Uradom za priseljevanje in begunce, hkrati pa je sanitarna inšpekcija po osmih letih nenadoma ugotovila, da barake niso več primerne za prebivanje. Begunci, v veliki večini pregnani iz Republike Srbske, lahko izbirajo med selitvijo v zbirne centre na provinci ali pa pridobitvijo denarne pomoči (največ 16 000 SIT na osebo mesečno) za življenje zunaj centrov. Ker nobena od možnosti ne nudi zadovoljive življenjske ravni, sploh pa brez dodatnih sredstev ni moč izšolati otrok in uživati polne zdravstvene oskrbe, so ljudje z Viča vezani na priložnostna dela, ki jih je v Ljubljani moč dobiti znatno lažje, kot pa na deželi.

Poleg tega so siti preseljevanja iz centra v center, saj so ga nekateri doživeli že štirikrat, in tokrat bi zopet morali živeti med golimi zidovi. Zelo dobro organizirani, neprostovoljni prebivalci so na pogajanjih izvedeli, da jih podjetje sploh ne meče iz prostorov, nasprotno, Uradu naj bi jih ponudilo celo na brezplačno uporabo. Zato so pripravljeni sami investirati v objekte, vendar ne vedo, kaj je z barakami narobe, saj ne morejo priti do ugotovitev sanitarne inšpekcije. (V zadnjih dveh stavkih ste pravkar prebrali ekskluzivni informaciji, ki se ju ni zdelo vredno nikomur objaviti.)

Koliko beguncev so prešteli mediji?
Na težave so v nedeljo, 14. maja, opozorili z zborovanjem pred zbirnim centrom na Viču. Udeležilo se ga je približno petsto pregnancev iz različnih centrov, peščica predstavnikov nevladnih organizacij in nekaj novinarjev. Predstavnikov Urada ni bilo blizu. Na odru so prebrali le pismo direktorja Miloša Šuštarja. Zasledovali smo poročanje istega dne in pisanje v ponedeljkovih izdajah dnevnih časopisov.

Za malce prelahkoten odnos do tematike je simptomatično že preštevanje prizadetih subjektov z Viča. Na Radiu Študent jih je nepoučena novinarka ob prvem javljanju naštela 2000, v večernih poročilih na Radiu Slovenija so navedli številko 1000, Pop TV jih je v oddaji 24 ur preštel 319, hčerinska spletna stran 24ur.com v obrezanem poročilu STA 313, časopis Dnevnik pa 330. Z usodami posameznikov, z nesrečo vnovičnega preseljevanja se tokrat ni ukvarjal nihče.

Ob navajanju celotnega števila pregnancev v Sloveniji, bilo naj bi jih 3200, so nas v Dnevniku TV Slovenija posebej obvestili o ceni begunstva: država naj bi mesečno za pregnance namenjala 120 milijonov tolarjev. Za popolnejši vtis naj dodamo, da to znaša 60 SIT stroškov na državljana, pomeni pa tudi povprečnih 37 500 tolarjev izdatkov na pregnanca. Na Pop TV (24 ur) so prebivalcem centra na Viču mimogrede pripisali, da prejemajo 9000 do 16 000 SIT mesečno, kar seveda ni res, saj so do te pomoči upravičeni samo pregnanci zunaj zbirnih centrov, ki zanjo posebej zaprosijo. Poleg tega so v isti oddaji prizadetim naložili še neizogibno usodo, da »vedo, da bo center treba zapreti,« za kaj takšnega pa v stanju barak, ki je bilo pred osmimi leti še slabše, prebivalci ne vidijo razloga. Občila najbrž ne vedo, da od oseb z začasnim zatočiščem zahtevajo preveč, ko omenjajo, da si status lahko uredijo drugače, npr. s pridobitvijo azila (tako Dnevnik Radia Slovenija). Velika večina pregnancev ne ve, kaj to sploh je, kaj prinaša, kakšni so postopki in zaenkrat ni nikogar, da bi jih o zadevi poučil. Poleg tega je treba vedeti, da so s Kosova ljudje pribežali brez osebnih dokumentov - takšnih je samo v postojnskem zbirnem centru približno petdeset.

Spet se večji del zla skriva v zamolčanem, preslišanem, prezrtem. Na zborovanju ni bilo predstavnikov vladne strani, kar so pozabili izpostaviti povsod, razen v Dnevniku. Ob tem je treba omeniti, da je Delo prej omenjeni novinarki B. Hočevar zavrnilo obsežnejši članek in za podrobnejše pisanje v rubriki Na kratko ni dobila priložnosti. Slovenske novice niso priobčile ničesar. Še krajša od kratkega je zabeležba v Večeru, ki v ničemer ne opisuje manifestacije same in konkretnega spora, se pa, paradoksalno, v svoji kriptogramski izpeljanki še najbolj približa srži problema. Šest od desetih vrstičk pove, da je osemletni status začasnega zatočišča nezadovoljiv in ne omogoča vključitve v družbo. Ravno dejstvo, da pregnanci ne morejo skrbeti in delati zase, je namreč Sado Mešia, predsednik Sveta pregnancev Slovenije, v intervjuju, ki sem ga sam zabeležil na nedeljski prireditvi, izpostavil kot največjo težavo 3200 ljudi.

Begunci brez glasu
Glas begunske strani ni segel v elektronska občila. Zapis o sporočilih zborovanja lahko preberemo edino v Dnevniku, ki mu v tej epizodi nasploh dodeljujemo prehodni pokal, zelo dobri fotografiji Mateja Povšeta (zborovanje izza rešetke) pa še zastavico. Tokrat Dnevnik vodi celo z dejstvom, da je edini medij, ki je dobesedno navajal tudi vladno stran. Govore in Šuštarjevo pismo je sicer obširneje povzela tudi STA, njena novica pa je bila javno dostopna le na Eonovem spletnem portalu (eon.si). Kdo ve, morda pa so se vse izrečene besede novinarjem TV Slovenija zazdele minorne, in vedo več kot ostala javnost - v TV Dnevniku smo izvedeli, da je 30. junij itak rok za vrnitev beguncev.

Iz obzorij javnega govora je izpadel še en pomemben, tragikomičen element. Politika družbe, v kateri je vse manj prostora in sredstev namenjenih človečnosti in solidarnosti, je begunce in predstavnike nevladnih organizacij namreč pahnila v položaj, v katerem smo protestirali proti zaprtju zbirnega centra. Kolektivni centri so zelo nehumana oblika nastanitve ljudi, ki so, ni odveč še enkrat pripomniti, proti svoji volji (in proti plačilu) zapustili domove. Namesto takšnih poudarkov smo v Dnevniku TV Slovenija požrli prizor fanta na športnem motociklu pred leseno barako, ki mu je sledil ples (kolo) na asfaltu igrišča. Dejansko pa smo v pisarni Zbirnega centra doživeli najbolj kalorično tiskovno konferenco, ki s tremi vrstami bureka, desetimi vrstami slaščic, litri kave in sokov, ob razstavi ročnih del bosanskih žena, ni nasitila oholih meril medijske pozornosti.

izpis

Miha Ceglar

Kdo je vandal?
Prispevek POP TV o Metelkovi: Pred kamero le »elita«
Devetnajstega marca je rekacija Pop TV v osrednjo informativno oddajo 24 ur uvrstila tudi prispevek o problematiki stanovanjske soseske na Metelkovi ulici, ki trpi zaradi dveh tujkov: skvota in metadonske ambulante v zdravstvenem domu.

Avtor prispevka Matjaž Erznožnik je neposredno napadel center ljubljanske alternative, ki naj bi vse bolj postajal zbirališče vandalov, ki ustrahujejo stanovalce soseske, uničujejo in kradejo vse, kar jim pride pod roke ter spreminjajo domnevno elitni stanovanjski predel v smetišče. Sledili so kratki intervjuji s prizadetimi stanovalci, od katerih je bila ena od vprašanih podnaslovljena kot »stanovalka elitne soseske«, druga pa kot »pevka ljubljanske opere, ki trpi kulturni šok«. Vmes je novinar spretno potegnil nit prispevka tudi skozi inkriminirano metadonsko ambulanto, ki da je sam višek kriminalnega dogajanja v nekoč visoko cenjeni, sedaj pa razpadajoči soseski.

Erznožnik je svoje poročanje sklenil z zaskrbljenostjo, kako dolgo bodo morali pošteni in nedolžni stanovalci Metelkove se prenašati teror mamilašev in vandalov. Pričujoči prispevek Pop TV je primer novinarskega vandalizma par excellence. Razkriva tabloidno usmerjenost redakcije (urednik 24 ur je Damjan Košec), ki ji v prvi vrsti ne gre za informiranje o stvareh javnega pomena, ampak predvsem za zadovoljitev apetita po škandaloznosti in moralni ogorčenosti pri svojih gledalcih. Pri tem je najlažje kriminalizirati družbeno margino, saj ta ne vpliva na finančne vire komercialne televizije nacionalne razsežnosti niti ne predstavlja pomembnejše ciljne skupine odjemalcev programa.

Tabloidnost se je združila s kršenjem novinarske etike, ki v svojih normativih zahteva izjavo iz obeh strani, v prispevku pa stran obiskovalcev in delujočih v centru Metelkova ni dobila možnosti, da pove svojo plat zgodbe. Še več: Pop TV se je reakcionarno postavil na stran stanovalcev, katerih viktimizacija je dosegla višek v tem, da so bili predstavljeni kot družbena smetana z oznakami kot »stanovalka elitne soseske«, ki si že zaradi svojega družbenega statusa ne zasluži takšnega tretmaja. Seveda bi bilo drugače, če bi bili pred kamero nastopil stanovalec Fužin, Rakove Jelše ali mariborskega Melja, ki po tej logiki ni upravičen stokati nad težkimi razmerami, saj živi v neelitni soseski. Avtor prispevka je oportunistično stopil na stran močnejših, ki je stran etabliranih družbenih slojev in visoke kulture, ki trpi kulturni šok in ki jo ogroža družbena margina. Pop TV se je s tem postavil na pozicijo, ki ne samo da odreka možnost dialoga z marginalci, ampak jih razčloveči do te mere, da postane samoumevno, da takšni osebki ne morejo pred kamero, ker so z oznakami kot vandali, uporabniki trdih drog ipd. za kaj takšnega moralno in generično diskvalificirani.

Po vseh grozotah, ki so jih naštevali ogroženi stanovalci, je gledalec dobil občutek, da bi novinar Pop TV potreboval varovalni eskadron specialcev, če bi hotel narediti intervju s katerim od podivjanih obiskovalcev skvota. Prosto po Pop TV pa je ureditev razmer enostavna in kakopak, radikalna: skvot naj se zapre, klientela metadonskega programa pa getoizira nekje, do koder pogled več ne seže.

Poraja se vprašanje, kdo je v pričujoči zgodbi vandal. Ali ni to prav Pop TV, ki je z neodgovornim in politično reakcionarnim prispevkom v očeh javnosti zadal nepopravljivo škodo ljubljanskemu centru alternativnih in marginalnih praks (v afirmativnem pomenu), ki tako ali tako živi brez širše družbene podpore in je stalni kamen spotike kapitalističnemu in vulgarnemu večinskemu establišmentu.

izpis

Vine Bešter

Na strani gledalcev
V prispevku o Metelkovi je Pop TV želela opozoriti na problem - Mnenje predstavnikov centra na Metelkovi objavljeno naslednji dan v nadaljevanju prispevka
Novinarski prispevek o Metelkovi, ki smo ga objavili na Pop TV v oddaji 24 ur v nedeljo 19. marca 2000, ni želel prav v ničemer »zadovoljiti apetitov gledalcev po škandaloznosti in moralni ogorčenosti«, ampak samo opozoriti na problem. Ker v kratkih televizijskih prispevkih v našem informativnem programu ni mogoče v celoti predstaviti kompleksnejših tem, prispevke večkrat razdelimo na nekaj delov, ki jih potem objavljamo nekaj dni zapored. Tako je bilo tudi v primeru zgodbe o Metelkovi, saj smo tudi v tem primeru želeli predstaviti obe strani - tako mnenje stanovalcev soseske kot predstavnikov centra na Metelkovi. Pri uredniškem krajšanju prvega prispevka je žal izpadla objava napovedi, v kateri smo želeli napovedati, da bomo zgodbo nadaljevali naslednji dan. In smo jo. Menimo pa, da sta oba prispevka skupaj jasno in korektno predstavila obe plati problema na Metelkovi, h kateremu se bomo z našo novinarsko kamero še vračali.

Menimo tudi, da gospod Miha Ceglar predstavlja omenjeni prispevek in njegov »namen« vsaj tako enostransko, kot ga očita Pop TV, prispevku, uredništvu oddaje 24 ur in Pop TV pa pripisuje oznake, opazke in zaključke, ki jih prispevek nikakor ne vsebuje.

izpis

Jana Nadoh

Posilstvo v dokumentarni drami
Prispevek o posilstvih v oddaji Studio City
Šestega marca so na drugem programu Televizije Slovenija v oddaji Studio City predvajali prispevek o posilstvih v Sloveniji, v katerem s strokovnimi razlagami večkrat nastopi dr. Zoran Kanduč z Inštituta za kriminologijo.

V prispevku je uporabljen poseben žanr, ki ga strokovna javnost imenuje dokumentarna drama. Gre za žanr, ki z uporabo reprodukcije oz. rekonstrukcije kriminalnega dejanja (v tem primeru posilstva) želi opozoriti na določeno perečo tematiko. Pri uporabi dokumentacijske drame bi morali ustvarjalci takšnega žanra jasno nakazati, da gre za rekonstruirani in ne dejanski dogodek.

BBC v svojih navodilih za produkcijo televizijskih programov, ki predstavljajo zgled evropskim javnim televizijam, postavlja za rekonstrukcijo kaznivega dejanja smernice, ki naj bi omogočale objektivno in čimbolj točno prikazovanje določenega dogodka. Kot določajo BBC-jeva navodila za produkcijo televizijskih programov, mora biti rekonstrukcija predvajana v tako, da
  • mora biti jasno razločeno, da gre za rekonstrukcijo in ne za kriminalno dejanje (gre predvsem za uporabo ponavljajočih se napisov med posnetkom ali pa pojasnilo povezovalca oddaje); občinstvu mora biti natačno nakazano, kje se rekonstrukcija začne in kje se konča;
  • rekonstrukcija ne sme biti senzacionalistična oz. ne sme zavajati z namenom pridobivanja pozornosti;
  • pri uproabi dramatičnega, razburljivega, napetega ... glasbenega ozadja ali pa podobno učinkujočih posebnih efektov (npr. zorni kot kamere, upočasnitev posnetka ...) je potrebna posebna previdnost;
  • rekonstrucija podrobnosti kriminalnega dejanja je prepovedana (to velja tudi za predvajanje dialoga med nastopajočimi osebami).
Če uporabo žanra dokumentarna drama v prispevku o posilstvih v Studio City ocenjujemo v luči teh visokih poklicnih standardov, sta bili narejeni napaki: predvsem ni bilo jasne označbe, da gre za rekonstrukcijo in ne dejanske prizore posilstva - čeprav je bil posnetek črnobel in se je tako razlikoval od ostale vsebine. Vendar pa ni bil označen z nikakršnim napisom pa tudi avtorica prispevka ni posebej poudarjala, da gre za rekonstrukcijo.

V primeru razpoznavnosti oseb, ki nastopajo v rekonstrukciji dogodka, pa BBC-jeva navodila za produkcijo televizijskih programov določajo, da mora biti identiteta posameznikov, ki nastopajo v rekonstrukciji, skrita, prav tako pa tudi njihova vidnost. Prizor v omenjenem prispevku tudi na tem področju ni bil pripravljen v skladu s profesionalnimi standardi: čeprav obrazov nastopajočih oseb ni bilo povsem videti, je bilo vseeno mogoče razpoznati osebe. V enem izmed prizorov, ki je prikazoval moškega - »posiljevalca« - je celo bilo mogoče prepoznati to osebo, saj so ga v celoti pokazali.

izpis

Zoran Kanduč

Dramatizacija nasilja na televiziji
Ne manjka razlogov zoper dramatizacijo nasilja na televiziji (in v drugih medijih) - Osredotočanje na spektakularna kazniva dejanja povzroča izkrivljene predstave o kriminaliteti v družbi
Oznaka »dokumentarna drama« - nanaša se na poskus televizijske reprezentacije resničnega dogodka v obliki igre - najbrž ni preveč posrečena, vsaj v zvezi z dramatizacijo nasilnih (in drugih kriminalnih) »dokumentov«. Dokumentarnost je namreč na tem področju vprašljiva, saj iz še tako verodostojnega prikaza »dejstev« nujno izpadejo številne - za razumevanje dogodka vsekakor odločilne - prvine, npr. prepovedanost dejanja, ki je pač čutno nezaznavna lastnost, razlogi njegove protipravnosti in/ali nemoralnosti, ožji in širši vzroki dogodka, predvsem pa subjektivno doživljanje (zaznave, razlage in ocene) neposredno vpletenih oseb. Zaigrani »dokumentarec« potemtakem plava zgolj na medli površini, ki pa je še toliko bolj zavajajoča, ker se poskuša čimbolj približati »objektivni realnosti«.

To velja celo za nezaigrane reprezentacije »pravega« nasilja. Pomislimo na medijska poročila o prelivanju krvi na območju nekdanje Jugoslavije: v še tako barvitih in natančnih slikovnih reprodukcijah uničevalnih praks je običajno umanjkalo bistveno, namreč poglobljena razlaga in (samo)kritično ovrednotenje (ki bi presegalo raven zloveščega propagandizma, plehkih racionalizacij in obupanega »reševanja obraza«).

Po drugi strani pa je že sam resnični dogodek - vsaj če ga razumemo v optiki novejših teorij o družbenem učenju in kognitivnih razlag agresivnega vedenja - svojevrstna »igra«, tj. udejanjanje neposredno ali posredno (npr. z opazovanjem realnih ali fiktivnih zgledov/modelov, ki jih je mogoče zlahka posnemati v vsakdanjem življenju) naučenih »scenarijev«, s katerimi mediji in bližnja okolica (v okviru specifične »didaktike« družbeno in kulturno odobravanega nasilja) zasipajo odraščajoče in odrasle od najzgodnejšega otroštva dalje, pri čemer bržkone ni odveč pripomniti, da je vpliv agresivnega vedenja družbenih avtoritet in medijsko reprezentiranega nasilja na učenje tovrstnih vedenjskih vzorcev empirično in teoretsko sorazmerno dovolj prepričljivo »dokumentiran«.

Gledalce to zanima
Razlog za televizijsko dramatiziranje kriminalnih/nasilnih »dokumentov« je slejkoprej preprost. Poiskati ga velja v domnevi, da številne ljudi tovrstne reprezentacije zanimajo (oz. si jih želijo gledati). Človeške (psihične) zmožnosti uživati v izvajanju in opazovanju - instrumentalnega ali ekspresivnega (»larpurlartističnega«) - nasilja gotovo ni mogoče (in najbrž niti priporočljivo) tajiti, čeprav jo je »civilizacijski proces« (Elias) v precejšnji meri obrzdal (oz. jo deložiral na razmeroma prikrito področje zasebnosti v najožjem pomenu). Zato ni mogoče izključiti možnosti (ki pa seveda ostaja zgodovinsko kontingentna), da se bo nestrpnost do nasilja (realnega in fiktivnega) še stopnjevala, npr. do točke, ko bo moralno nespodobno uživati celo ob spremljanju nasilja na televizijskem zaslonu. V aktualnih razmerah je situacija še precej »shizofrena«: na eni strani se zmanjšuje kulturna toleranca do nasilja (ne le na javnih prizoriščih, ampak tudi v »nevidni« zasebni sferi), po drugi strani pa nikakor niso maloštevilni tisti posamezniki, za katere postaja najbolj primitivno nasilje pomemben vir za obrambo samopodobe/samospoštovanja ali za doseganje bolj otipljivih, gmotnih ciljev.

Kakor koli. Tudi v današnji perspektivi ne manjka razlogov zoper dramatizacijo nasilja na televiziji (in v drugih medijih). Osredotočanje na spektakularna kazniva dejanja povzroča izkrivljene predstave o kriminaliteti v družbi: v praksi namreč prevladujejo - pojavno prejkone zelo nezanimiva (oz. »nedramatična«) - premoženjska kazniva dejanja, medtem ko so nasilna kazniva dejanja v manjšini, pa tudi v tej ozki kategoriji je mnogo takšnih, ki so prej tragični izidi situacijskih določilnic kakor skrbno načrtovanega kriminalnega projekta.

Mediji naj raje dedramatizirajo kriminal
Medijsko »pokrivanje« kriminalitete je torej soočeno s problemom, ki nedvomno ni specifičen zgolj za omenjeni fenomen: Kako narediti zanimivo nekaj, kar je v pretežni meri mundano, trivialno, banalno, za nameček pa še namiguje na globlja družbena protislovja, diskriminacijo, anahronizem osrednjih inštitucij, relativna prikrajšanja, kaotično razdelitev družbeno ustvarjenega dohodka, dvojna (ali celo večkratna) normativna merila, v oči bijoče krivice in raznovrstno strukturno nasilje? Naloga ni enostavna. Toda: čemu bi se z njo sploh ubadali? Da bi zadovoljili krvi in sile željno občinstvo? Kaj pa če si ljudje bolj od tega želijo večjo osebno varnost. Te instrumentalne dobrine gotovo ni mogoče pričarati z veščim (»profesionalnim«) dramatiziranjem kriminala in njegovih protagonistov, ampak prej z dedramatizacijo tega kompleksnega pojava. Še več, pri tem ne kaže pozabiti, da varnost ne zajema le omejevanje verjetnosti kriminalne viktimizacije, ampak tudi preprečevanje ekonomske prekarnosti/negotovosti, predvsem pa strukturnega nasilja, ki posameznikom ireverzibilno uničuje njihove najbolj temeljne/vitalne »dobrine«: čas, energijo, zdravje in zmožnost za subjektivizacijo, tj. samoustvarjanje subjekta s svobodnimi/samodoločenimi dejavnostmi.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

sovražni govor in medijski diskurz

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev