Medijska preža št. 8, pomlad 2000

Po več kot enoletnem naprezanju kulturnega ministrstva, da se predlog zakona o medijih, ki naj bi celovito uredil medijsko področje v naši državi, uvrsti na plenarno zasedanje državnega zbora, jim je končno uspelo. Vendar se minister Jožef Školč in državna sekretarka Majda Širca s strokovnimi sodelavci kljub temu ne moreta trepljati z zadovoljstvom po ramenih, saj je bil zakon uvrščen v prvo branje v tisti prvotni obliki, ki je s strani strokovne javnosti izzvala val razburjenja ter tudi ugovore mednarodnega novinarskega združenja (International Press Institute), kjer so do predlaganih zakonskih rešitev dejali le, da ne razumejo, »kako lahko politiki spišejo zakon za področje, na katerega se ne razumejo.«

Sledili so številni pogovori kulturnega ministrstva s predstavniki zainteresirane javnosti, ki so predstavili svoja stališča do najbolj kočljivih členov v predlogu zakona: kdaj mora izdati novinar svoj vir informacij, razmerje med uredništvom in izdajateljem, programska zasnova medija, pravica do odgovora in popravka, lastniška struktura medija, oglaševanje. Vendar z ugotovitvami in predlogi, vsaj tam, kjer so s strani stroke bili enotni, niso dopolnili svojega predloga zakona. Le čemu, se lahko upravičeno sprašujemo. Vroči kostanj končne oblike zakona o medijih tako kulturno ministrstvo očitno prepušča poslancem, saj je že Školč na seji parlamentarnega odbora za kulturo, šolstvo in šport ugotavljal, da bodo nekatere odločitve povsem politične in ne toliko strokovne, saj so pogledi stroke pri posameznih vprašanjih povsem diametralno nasprotni. A to drži le deloma. Kompromisne odločitve skoraj zagotovo ne bo možno najti pri omejitvah oglaševanja za TV Slovenija. Komercialne televizije pritiskajo na parlamentarce, da bi na TV Slovenija to dejavnost čim bolj omejili - če ne povsem odpravili - in se pri tem zatekajo tudi k tako banalnim sredstvom pritiska, da sejo matičnega odbora snemajo s televizijsko ekipo, v kateri pa ni novinarja ... Pred predlagateljem zakona pred drugim branjem leži težka naloga. Zakon mora dopolniti s svežnjem nekaj manj kot tridesetih stališč matičnega odbora, ki ga je sprejel pred prvim branjem zakona in so ga kasneje parlamentarci potrdili tudi ob koncu prvega branja. Povrh vsega bo pred drugim branjem zakona še javna predstavitev mnenj o novem zakonu, torej vnovič debatni poligon TV Slovenija in komercialnih televizij z že neštetokrat slišanimi argumenti, le retorika se bo verjetno še nekoliko zaostrila. Tako se kar po sebi vsiljuje ugotovitev, da se je pomen zakona o medijih skoraj docela zmanjšal na vprašanje dobička oziroma ekonomskega poslovanja največjih televizijskih postaj pri nas.

Medlo o pravici do odgovora

Ta čas tako še ne vemo, kako se bodo glasili členi zakona, ki so za neodvisnost novinarskega dela pomembnejši. Obenem je tudi v stališčih poslancev povsem medlo opredeljena vnovična uvedba pravice do odgovora. Čeprav oživitve te pravice odgovorni v časopisih ne odrekajo, pa kljub temu prvotna zaskrbljenost, da se bo z njeno uvedbo - seveda ob predpostavki spoštovanja zakona do zadnje črke natančno - lahko resnično ogrozilo obstoj vseh tiskanih medijev ali pa vsaj tudi zelo ekonomsko škodovalo, še vedno ostaja aktualna. Določbe o pravici do odgovora in pravici do popravka naj bi se do drugega branja spremenili tako, da se obseg pravic glede na sedanjo ureditev ne bi skrčil, hkrati pa naj se pri definiranju ustrezno upošteva tudi avtonomija uredništev glede objave in mnenje stroke glede dolžine rokov. Če bi se lahko mirno zanesli na naše parlamentarce in se ob takšnem stališču, ki je bilo sprejeto ob koncu prvega branja zakona, mirno zleknili v naslonjač, bi zagrešili veliko napako. Že ničkolikokrat je namreč državni zbor spremenil svoje mnenje pri drugih, za državo menda pomembnejših zadevah. In to zaradi spremenjenih političnih okoliščin, kot se ta fraza rada uporablja na Šubičevi 4.

Glede na ta čas dejansko spremenjene politične okoliščine, mora novinarski ceh ostati na preži, kot bi moral biti v takšni pripravljenosti, če ne bi prišlo do vladne krize. Zavedati se namreč moramo, da si vsak politik želi oblikovati medijski prostor tako, da mu bo omogočen čim lažji in pogostejši nastop v javnih občilih. Tukaj so si politiki ne glede na njihovo »barvo« enotni.

Poslanci nam krojijo bodoče okvire našega delovanja in če sedaj ne bomo aktivno poskušali vplivati za sprejetje primernih določil, ki bodo v svoji evropskosti izražale tudi posebnost slovenskega medijskega prostora - torej upoštevale vse njegove omejitve zaradi majhnega tržišča - potem ne smemo kasneje, ko bo že prepozno, pred evropskimi kolegi tarnati, poglejte, kako so nas pribili. Zato je sedaj na predstavnikih Društva novinarjev Slovenije, da ob čim širši podpori medijskih hiš na javni predstavitvi mnenj o zakonu še enkrat opredelijo svoje poglede na zakon ter jasno povedo, kakšna določila so sprejemljiva tako s strani stroke kot tudi z ekonomske plati medijev. Ali so bili uspešni bo razvidno šele ob predložitvi čistopisa zakona za drugo branje. Za morebitne zadnje spremembe pred sprejetjem zakona, ki poskuša opredeliti delovanje tako tiskanim kot tudi elektronskim medijev in ki zaradi te preobilnosti področij velikokrat ostaja neprecizen in ohlapen, bo do njegovega dokončnega sprejetja ostalo le še malo možnosti.

Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Ali se bodo našli poslanci, ki bodo vložili amandmaje, ki ustrezajo novinarski zahtevi, da je programska zasnova medija del novinarske pogodbe z delodajalcem in da mora delodajalec pri imenovanju odgovornega urednika pridobiti mnenje novinarjev?

Kaj bo drugače z novim zakonom o medijih? Po pravici povedano, ne vem. Nekaj mesecev sodelovanja in pogajanj z ekipo na kulturnem ministrstvu je sicer kazalo vsaj predvidljive obrise nove medijske zakonodaje, zdaj - z zamenjavo oblasti - se lahko vse skupaj začne na novo.

Sedanja oblast, ko je bila še opozicija, se je večkrat zavzemala za večjo avtonomijo medijev. Med drugim je podprla delavce RTV Slovenija pri njihovem odporu spremembi zakona o RTV Slovenija, s katerim so novinarjem odvzeli moč, ki jo je dajalo soglasje k imenovanju odgovornih urednikov. Toda položaj se je zdaj bistveno spremenil - in stvari se kljub opozicijskim izkušnjam tam pod oblastnimi oblaki pač zdijo drugačne. Zato ne vem, ali bo zavezništvo nekdanje opozicije z mediji, zdaj ko je oblast, še enako zavzeto. Poleg tega je zakon o medijih prestal šele prvo obravnavo, prave spremembe pa ga čakajo z dopolnili, ki prihajajo v drugi in tretji fazi zakonodajnega postopka. To lahko v ta prostor prinese še prav neverjetne rešitve, ki pa jih vendarle omejujejo evropska priporočila.

Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Predlog zakona o medijih ne upošteva predlogov tistih, ki vedo, kako težko je v slovenskih razmerah ustvarjati televizijski lokalni oziroma regionalni nepridobitni program

Vlada Republike Slovenije kot predlagatelj Zakona o medijih za prvo obravnavo (Poročevalec DZ RS, št. 35 od 28. maja 1999) v uvodu k predlogu izčrpno obravnava položaj in status lokalnih nekomercialnih RTV programov in v 3. točki namiguje, da bi jim morala država iz proračuna nameniti celo nekaj denarja. Čeprav je predvidena vsota za 67 radijskih in 42 televizijskih lokalnih in regionalnih programov ter v isti znesek vključenih posebnih nacionalnih, študentskih in drugih programov zelo skromna, na žalost v predlogu Zakona o tej podpori ni več ne duha ne sluha. Podobna usoda je doletela predlog za udeležbo nekomercialnih lokalnih RTV programov v naročnini za programe RTV Slovenija.

Navzlic predlogu v Tezah Sveta za radiodifuzijo (23. marca 1998), Oceni stanja v Osnutku Zakona o medijih (5. marca 1999) in predlogu Združenja tv postaj pri Gospodarski zbornici Slovenije (19. marca 1999), naj se v 4. člen Zakona, ki govori o javnem interesu na področju medijev, uvrsti tudi lokalne in regionalne nepridobitne televizijske in radijske programe, predlagatelj brez kakršnekoli obrazložitve te zahteve iz javne razprave ni upošteval. Posledica bi namreč bila možnost udeležbe teh programov v javnem razpisu za sofinanciranje programskih vsebin v skladu s 151. členom zakona. Zato smo predlagali, naj se kot predlog za drugo obravnavo Zakona sprejme naslednje stališče: v 4. členu se doda točka »Republika Slovenija podpira pri razširjanju programskih vsebin lokalne in regionalne nepridobitne televizijske in radijske programe.«