Po več kot enoletnem naprezanju kulturnega ministrstva, da se predlog zakona o medijih, ki naj bi celovito uredil medijsko področje v naši državi, uvrsti na plenarno zasedanje državnega zbora, jim je končno uspelo. Vendar se minister Jožef Školč in državna sekretarka Majda Širca s strokovnimi sodelavci kljub temu ne moreta trepljati z zadovoljstvom po ramenih, saj je bil zakon uvrščen v prvo branje v tisti prvotni obliki, ki je s strani strokovne javnosti izzvala val razburjenja ter tudi ugovore mednarodnega novinarskega združenja (International Press Institute), kjer so do predlaganih zakonskih rešitev dejali le, da ne razumejo, »kako lahko politiki spišejo zakon za področje, na katerega se ne razumejo.«

Sledili so številni pogovori kulturnega ministrstva s predstavniki zainteresirane javnosti, ki so predstavili svoja stališča do najbolj kočljivih členov v predlogu zakona: kdaj mora izdati novinar svoj vir informacij, razmerje med uredništvom in izdajateljem, programska zasnova medija, pravica do odgovora in popravka, lastniška struktura medija, oglaševanje. Vendar z ugotovitvami in predlogi, vsaj tam, kjer so s strani stroke bili enotni, niso dopolnili svojega predloga zakona. Le čemu, se lahko upravičeno sprašujemo. Vroči kostanj končne oblike zakona o medijih tako kulturno ministrstvo očitno prepušča poslancem, saj je že Školč na seji parlamentarnega odbora za kulturo, šolstvo in šport ugotavljal, da bodo nekatere odločitve povsem politične in ne toliko strokovne, saj so pogledi stroke pri posameznih vprašanjih povsem diametralno nasprotni. A to drži le deloma. Kompromisne odločitve skoraj zagotovo ne bo možno najti pri omejitvah oglaševanja za TV Slovenija. Komercialne televizije pritiskajo na parlamentarce, da bi na TV Slovenija to dejavnost čim bolj omejili - če ne povsem odpravili - in se pri tem zatekajo tudi k tako banalnim sredstvom pritiska, da sejo matičnega odbora snemajo s televizijsko ekipo, v kateri pa ni novinarja ... Pred predlagateljem zakona pred drugim branjem leži težka naloga. Zakon mora dopolniti s svežnjem nekaj manj kot tridesetih stališč matičnega odbora, ki ga je sprejel pred prvim branjem zakona in so ga kasneje parlamentarci potrdili tudi ob koncu prvega branja. Povrh vsega bo pred drugim branjem zakona še javna predstavitev mnenj o novem zakonu, torej vnovič debatni poligon TV Slovenija in komercialnih televizij z že neštetokrat slišanimi argumenti, le retorika se bo verjetno še nekoliko zaostrila. Tako se kar po sebi vsiljuje ugotovitev, da se je pomen zakona o medijih skoraj docela zmanjšal na vprašanje dobička oziroma ekonomskega poslovanja največjih televizijskih postaj pri nas.

Ta čas tako še ne vemo, kako se bodo glasili členi zakona, ki so za neodvisnost novinarskega dela pomembnejši. Obenem je tudi v stališčih poslancev povsem medlo opredeljena vnovična uvedba pravice do odgovora. Čeprav oživitve te pravice odgovorni v časopisih ne odrekajo, pa kljub temu prvotna zaskrbljenost, da se bo z njeno uvedbo - seveda ob predpostavki spoštovanja zakona do zadnje črke natančno - lahko resnično ogrozilo obstoj vseh tiskanih medijev ali pa vsaj tudi zelo ekonomsko škodovalo, še vedno ostaja aktualna. Določbe o pravici do odgovora in pravici do popravka naj bi se do drugega branja spremenili tako, da se obseg pravic glede na sedanjo ureditev ne bi skrčil, hkrati pa naj se pri definiranju ustrezno upošteva tudi avtonomija uredništev glede objave in mnenje stroke glede dolžine rokov. Če bi se lahko mirno zanesli na naše parlamentarce in se ob takšnem stališču, ki je bilo sprejeto ob koncu prvega branja zakona, mirno zleknili v naslonjač, bi zagrešili veliko napako. Že ničkolikokrat je namreč državni zbor spremenil svoje mnenje pri drugih, za državo menda pomembnejših zadevah. In to zaradi spremenjenih političnih okoliščin, kot se ta fraza rada uporablja na Šubičevi 4.

Glede na ta čas dejansko spremenjene politične okoliščine, mora novinarski ceh ostati na preži, kot bi moral biti v takšni pripravljenosti, če ne bi prišlo do vladne krize. Zavedati se namreč moramo, da si vsak politik želi oblikovati medijski prostor tako, da mu bo omogočen čim lažji in pogostejši nastop v javnih občilih. Tukaj so si politiki ne glede na njihovo »barvo« enotni.

Poslanci nam krojijo bodoče okvire našega delovanja in če sedaj ne bomo aktivno poskušali vplivati za sprejetje primernih določil, ki bodo v svoji evropskosti izražale tudi posebnost slovenskega medijskega prostora - torej upoštevale vse njegove omejitve zaradi majhnega tržišča - potem ne smemo kasneje, ko bo že prepozno, pred evropskimi kolegi tarnati, poglejte, kako so nas pribili. Zato je sedaj na predstavnikih Društva novinarjev Slovenije, da ob čim širši podpori medijskih hiš na javni predstavitvi mnenj o zakonu še enkrat opredelijo svoje poglede na zakon ter jasno povedo, kakšna določila so sprejemljiva tako s strani stroke kot tudi z ekonomske plati medijev. Ali so bili uspešni bo razvidno šele ob predložitvi čistopisa zakona za drugo branje. Za morebitne zadnje spremembe pred sprejetjem zakona, ki poskuša opredeliti delovanje tako tiskanim kot tudi elektronskim medijev in ki zaradi te preobilnosti področij velikokrat ostaja neprecizen in ohlapen, bo do njegovega dokončnega sprejetja ostalo le še malo možnosti.

Kaj bo drugače z novim zakonom o medijih? Po pravici povedano, ne vem. Nekaj mesecev sodelovanja in pogajanj z ekipo na kulturnem ministrstvu je sicer kazalo vsaj predvidljive obrise nove medijske zakonodaje, zdaj - z zamenjavo oblasti - se lahko vse skupaj začne na novo.

Sedanja oblast, ko je bila še opozicija, se je večkrat zavzemala za večjo avtonomijo medijev. Med drugim je podprla delavce RTV Slovenija pri njihovem odporu spremembi zakona o RTV Slovenija, s katerim so novinarjem odvzeli moč, ki jo je dajalo soglasje k imenovanju odgovornih urednikov. Toda položaj se je zdaj bistveno spremenil - in stvari se kljub opozicijskim izkušnjam tam pod oblastnimi oblaki pač zdijo drugačne. Zato ne vem, ali bo zavezništvo nekdanje opozicije z mediji, zdaj ko je oblast, še enako zavzeto. Poleg tega je zakon o medijih prestal šele prvo obravnavo, prave spremembe pa ga čakajo z dopolnili, ki prihajajo v drugi in tretji fazi zakonodajnega postopka. To lahko v ta prostor prinese še prav neverjetne rešitve, ki pa jih vendarle omejujejo evropska priporočila.

Ko smo novinarji dobili v roke prvi osnutek zakona, ki je bil dostopen javnosti, smo se kar malo zgrozili. Velik del liberalnih prvin, ki jih je v medijski prostor vnesel dosedanji zakon o javnih glasilih, je ob pisanju novega zakona izginil. Čeprav so predlagatelji ves čas zatrjevali, da gre pravzaprav samo za sestavljivost slovenske medijske zakonodaje z evropsko, k čemur da nas sili pridruževanje Uniji, se je izkazalo, da so na mnogih področjih pobrali najbolj restriktivne (sicer še sprejemljive) rešitve iz evropske prakse. Predvsem pa je ta osnutek ponujal matičnemu ministrstvu veliko birokratskih užitkov ob prebiranju vsebinskih zasnov, zbiranju evidenčnih izvodov posameznih časopisov, dajanju in odvzemanju takih ali drugačnih dovoljenj - skratka raj, ki si ga zaprisežen birokrat samo želi.

Odziv novinarske stroke je bil silovit in je na drugi strani požel neverjetno užaljenost. Govorili so o »nožu v hrbet«, o dotedanji domnevni nezainteresiranosti novinarskega ceha, ker ni osnutka zakona preučil in nanj napisal pripombe že v prvih dvajsetih minutah, ko je ta postal javen. Zdelo se je, da se je odprla fronta z zelo visokimi okopi. Ob prvi javni obravnavi sta sicer novinarsko društvo in sindikat načela telo osnutka na mnogih koncih - tistih, ki zadevajo stroko samo in onih, ki določajo oglaševalske deleže, položaj javne rtv, socialno varnost novinarjevega položaja.

V pogovorih z ministrstvom smo pogajanja o financah, lastniških deležih, administracijskih dovoljenjih in prepovedih prepustili tistim, ki jih to najbolj zadeva. Sami smo se lotili predvsem strokovnih vprašanj in vprašanj ekonomske varnosti novinarjevega poklica.

Če je namreč kaj jasno, mora biti jasno to, da je novinarjeva neodvisnost, verodostojnost in prepričljivost toliko trdnejša, čim trdnejši je njegov delovni status. Čim več prostora za izsiljevanja s plačo, odpuščanjem ali drugačnim šikaniranjem je prepuščenega delodajalcu, tem teže je ohranjati neodvisno držo.

Poleg tega smo bitko bili tudi na področju družbenih pogojev novinarjevega dela - to pa velja tako za dostop do informacij, varnost novinarjevega vira - stvari skratka, ki jih evrospka zakonodaja pozna, čeprav tako kot so zapisane niso preveč po duši bruseljske administracije. To se kaže v mnogih trikih, ki naj preprečijo novinarjem dostop do dokumentov Unije. Naj si privoščim majhen skok vstran: evropski novinarski kolegi, ki so imeli slabe izkušnje z bruseljsko birokracijo, so odkrili, da je dostop do Unijinih dokumentv najlažji prek Švedske, kjer v zakonu izrecno piše, da so evropski dokumenti javni - in so tako stvari, ki jih nisi mogel dobiti v Bruslju, zlahka našli v Stockholmu. A v Sloveniji, ko gre za notranje dokumente, ne moreš priti do njih prek takih ovinkov in osnutek zakona je birokratom, ki iskane informacije niso hoteli dati, pustil kar osemdnevni rok, da si izmislijo razloge, zakaj tega niso naredili.

Morda bi bili sogovorniki na minsitrsvu precej trši, če ne bi mnogih naših opozoril ponovili tudi strokovnjaki Evropske unije, Sveta Evrope in mednarodnega tiskovnega inštituta z Dunaja. Po njihovem obisku so nekatere sporne rešitve kar izginile iz besedila, druge so dobile sprejemljivejšo obliko.

Slednje velja za določilo, da novinar ni dolžan razkriti vira informacij. V prvotnem osnutku je izjemo od tega pravila dopuščal samo zakon. Toda kateri zakon? In kdo se nanj ob zahtevi za razkritje vira lahko sklicuje. Z drugimi besedami, kakšen državni uradnik bi lahko v vsakem primeru potegnil na dan kakršen si že bodi zakon, ga sam razlagal po svoje in zahteval razkritje vira.

Nova fromulacija je te birokratske sanje razpršila: novinar je dolžan vir informacij razkriti samo v primerih, ki jih določa kazenski zakonik. Razsodnik v tem primerju ni več uradnik, ampak sodišče in število primerov, ki bi dopuščale take izjeme, je močno omejeno. To je tudi mnogo bliže določilom 10. člena Evropske konvencije o človekvih pravicah, ki take izjeme omejuje na primere, ko gre za varnost države, težka kriminalna dejanja itd. Dolgo smo trli tudi oreh pravice do popravka in odgovora. Problem, na katerega smo opozarjali novinarji, je zloraba teh pravic v politične namene. Če pravica do popravka (ki smo jo sicer tudi izostrili) novinarjev niti ni motila, saj gre za pravico posameznika, da v mediju dobi prostor za svoje pojasnilo, če je sam prizadet, pa je pravica do odgovora kar ponujala prostor strankarskim domačim nalogam. Izkoristili bi jo lahko vsi, ki menijo, da je prizadet javni interes - torej ti, ki imajo le malo volje (ali strankarske spodbude) za pisanje. Kakšne bi bile potem strani časopisov, zasutih s strankarskimi pisemci, si lahko predstavljate. V ožjem krogu smo, vsaj tako mislim, našli solidno rešitev, ki naj prepreči zlorabljanje pravice do odgovora. Kaj več pa ni mogoče narediti, saj je ta pravica (tako kot pravica do popravka) pri nas najbrž kot edini državi na svetu zapisana v ustavi.

Najbolj nepremakljivi so bili na ministrstvu v dveh točkah:

• ob naši zahtevi, naj se iz prejšnjega zakona tudi v to besedilo zakona vrne določilo, da je programska zasnova del novinarjeve pogodbe z delodajalcem - to naj bi prineslo zaščito novinarjeve verodostojnosti, če se lastnik nenadoma odloči korenito spremeniti vsebino svojega medija;
• in ob zahtevi, da mora delodajalec ob imenovanju odgovornega urednika prej pridobiti mnenje novinarjev.

Pri prvi zahtevi so na ministrstvu menili, da so popustili že dovolj, ko so v zakon (na našo zahtevo) vrnili določbo, da novinarja ni mogoče odpustiti, če dela v skladu z novinarskim kodeksom in programsko zasnovo. Druga zahteva pa se jim je zdela sporna zato, ker po njihovem omejuje pravice kapitala, kar seveda ni res, saj je mnenje nezavezujoča kategorija.

Ker naših zahtev ni kot svojih sprejel niti matični parlamentarni odbor za šostvo, kulturo in šport, je edina pot, da poskusimo stvar izpeljati prek poslancev, ki bi te zahteve sprejeli kot svoja dopolnila in jih vložili v obliki amandmajev v drugi in tretji obravnavi zakona o medijih.

A kot rečeno, stvari, najbrž pa tudi razmerja sil v državnem zboru so se zdaj spremenile. Šele čas bo pokazal, če nekdanji branilci medijske svobode tako mislijo tudi tedaj, ko so postali oblast.

Vlada Republike Slovenije kot predlagatelj Zakona o medijih za prvo obravnavo (Poročevalec DZ RS, št. 35 od 28. maja 1999) v uvodu k predlogu izčrpno obravnava položaj in status lokalnih nekomercialnih RTV programov in v 3. točki namiguje, da bi jim morala država iz proračuna nameniti celo nekaj denarja. Čeprav je predvidena vsota za 67 radijskih in 42 televizijskih lokalnih in regionalnih programov ter v isti znesek vključenih posebnih nacionalnih, študentskih in drugih programov zelo skromna, na žalost v predlogu Zakona o tej podpori ni več ne duha ne sluha. Podobna usoda je doletela predlog za udeležbo nekomercialnih lokalnih RTV programov v naročnini za programe RTV Slovenija.

Navzlic predlogu v Tezah Sveta za radiodifuzijo (23. marca 1998), Oceni stanja v Osnutku Zakona o medijih (5. marca 1999) in predlogu Združenja tv postaj pri Gospodarski zbornici Slovenije (19. marca 1999), naj se v 4. člen Zakona, ki govori o javnem interesu na področju medijev, uvrsti tudi lokalne in regionalne nepridobitne televizijske in radijske programe, predlagatelj brez kakršnekoli obrazložitve te zahteve iz javne razprave ni upošteval. Posledica bi namreč bila možnost udeležbe teh programov v javnem razpisu za sofinanciranje programskih vsebin v skladu s 151. členom zakona. Zato smo predlagali, naj se kot predlog za drugo obravnavo Zakona sprejme naslednje stališče: v 4. členu se doda točka »Republika Slovenija podpira pri razširjanju programskih vsebin lokalne in regionalne nepridobitne televizijske in radijske programe.«

Sedanji Zakon o javnih glasilih je najprej določal, da morajo informativne, kulturno-umetniške in izobraževalne vsebine obsegati najmanj 40 odstotkov dnevnega programskega časa lokalnega nekomercialnega RTV programa, lastna produkcija pa najmanj eno uro dnevnega programskega časa, potem pa je Svet za radiodifuzijo brez podlage v zakonu zahteval še obseg takega programa najmanj 5 ur dnevno in od tega najmanj 3 ure nekomercialnih vsebin. Že ta določila so za lokalne tv programe prezahtevna, saj jih od 42 registriranih lokalnih tv postaj v Sloveniji izpolnjuje morda samo 5!

V predlogu Zakona o medijih pa je celo tako omejujoč pogoj še zaostren, saj zahteva v oddajnem času med 6. in 24. uro za lokalni televizijski program 30, za regionalni televizijski program pa 40 odstotkov lokalnih oziroma regionalnih vsebin lastne produkcije!

Če naj bodo te vsebine vsaj kolikor toliko spodobne kakovosti, stane ena ura povprečnega informativnega, umetniškega ali izobraževalnega programa najmanj 500 000 tolarjev (kar ni težko preveriti, recimo na Televiziji Slovenija). Pri povprečnem obsegu npr. regionalnega programa 10 ur na dan bi bilo treba že samo za 4 ure lastne produkcije regionalnih vsebin zaslužiti 2 milijona tolarjev na dan ali 60 milijonov tolarjev na mesec! To pa je znesek, ki ga povprečna nepridobitna regionalna tv postaja spravi skupaj z vso svojo dejavnostjo komaj v celem letu.

Razen tega je pri lokalnih in pri regionalnih tv programih predlagana nerazumljiva razlika med radijskimi in televizijskimi programi (77., 79. in 81. člen), čeprav je produkcija televizijskega (filmskega!) programa organizacijsko in tehnično vsaj trikrat bolj zahtevna od radijskega.

Zato smo predlagali, naj se kot predlog za drugo obravnavo v 2. točki 77. člena, v 1. točki 79. člena in v 1. točki 81. člena zmanjša obseg lokalnih oziroma regionalnih vsebin lastne produkcije na 20 odstotkov oddajnega časa.

V sedanjem Zakonu o javnih glasilih je sistemsko financiranje lokalnih nekomercialnih RTV programov vsaj nakazano s sicer neobvezujočim »lahko pa tudi iz sredstev lokalnih skupnosti«. V 78. členu predloga Zakona o medijih je kot pogoj za pridobitev statusa lokalnega oziroma regionalnega radijskega oziroma televizijskega programa res napisano, »da ustvarjanje in razširjanje programskih vsebin sofinancira lokalna skupnost«, vendar Odbor za kulturo, šolstvo in šport Državnega zbora RS v Poročilu k predlogu Zakona že zahteva črtanje te alineje!

Zato smo predlagali, naj se kot predlog za drugo obravnavo Zakona uvrsti v 81. člen kot pogoj za status lokalnega oziroma regionalnega nepridobitnega radijskega oziroma televizijskega programa, da ustvarjanje in razširjanje programskih vsebin sofinancira(jo) lokalna skupnost oziroma lokalne skupnosti.

V 107. členu gradiva Ministrstva za kulturo za predlog Zakona o medijih je bilo med pogoji za izdajo radijskega dovoljenja zahtevano tudi zagotovilo, da je lokalna skupnost pripravljena sofinancirati lokalni oziroma regionalni radijski oziroma televizijski program, kar je zdaj nadomeščeno z zagotovilom, da lokalna skupnost podpira tak program. Če je bila beseda zamenjana samo zaradi lepšega jezika, potem naj se spremenjena alineja 107. člena glasi: »zagotovilo, da lokalna skupnost gmotno podpira nepridobitni lokalni oziroma regionalni radijski oziroma televizijski program«, in morda doda v tem členu popolnoma drugačno alinejo za radijske oziroma televizijske »komercialne« programe.

Razen zahtev po večjem obsegu lastne produkcije za televizijske programe v primerjavi z radijskimi pa je nerazumljiva tudi diskriminacija televizijskih programov pri opredelitvi pojma lastna produkcija. V kvoto lastne produkcije radijskih programov se všteva predvajanje (kakršne koli!) slovenske glasbe, kar pa za slovenska avdiovizuelna dela v televizijskih programih ne velja. Čeprav Republika Slovenija v skladu s 4. členom Zakona podpira razvoj in ustvarjanje avdiovizualnih del, jim privilegija pri objavi v slovenskih televizijskih programih ne daje.

Zato smo predlagali, naj se kot predlog za drugo obravnavo v 67. člen Zakona uvrsti točka: »V kvoto lastne produkcije televizijskih programov se všteva tudi predvajanje slovenskih avdiovizualnih del.«

Čeprav je najrazličnejših podobnih poskusov za onemogočitev lokalnih oziroma regionalnih nepridobitnih radijskih in televizijskih programov še več, naj bo teh pet predlogov dovolj. Ker besedilo Zakona ne upošteva predlogov tistih, ki vedo, kako težko je v slovenskih razmerah ustvarjati zlasti televizijski lokalni oziroma regionalni nepridobitni program, hkrati pa postavlja pred izvajalce tako stroge omejitve in neuresničljive pogoje, da jih praktično nobena postaja ne bo mogla izpolniti, bo lahko posledica samo ukinitev ali pa skrajno slaba sestava in kakovost lokalnih televizijskih programov.

Zato tak zakon prav gotovo ne bi dosegel načel in ciljev, ki so opredeljeni v 2. točki Uvoda k predlogu Zakona, saj bi pomenil velik korak nazaj v čase, ko sta bili svoboda obveščanja in svoboda izražanja v posesti peščice ljudi.