N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
uvodnik
pravica od odgovora in popravka
medijska politika
volitve
afera patria
poklon feral tribunu
jezik, zgodovina in mediji
odgovornost in odzivnost medijev
resničnostni šovi
neuspehi regulacije pornografije
splet
mediji in manjšine
svet
razprava o humanitarnih akcijah in oglaševanju
recenzije in prikazi
fotografija
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Najvplivnejši komercialni televiziji TF1 in M6 sta pritisnili na vlado s svojimi zahtevami po spremembi zakonskih določilih na avdiovizualnem področju. Oglaševalski denar hočeta namreč zadržati zase – Če so se mediji v času predsedniške kampanje spraševali, kako bo Sarkozy vplivnim medijskim lastnikom povrnil usluge za vso promocijo, ki je je bil deležen na njihovih televizijskih postajah, imajo zdaj jasen odgovor.
Kot večina evropskih javnih servisov se tudi francoski spopada s spremembami, ki so predvsem posledica finančne reorganizacije medijskih trgov. Usodo francoskega javnega servisa je januarja letos zapečatil predsednik Nicolas Sarkozy, potem ko je napovedal ukinitev oglasov na javnih televizijah (France 2, France 3, France 4, France 5 in RFO), ki jih izdaja družba France Télévisions.(1) Uradni razlogi so, da hoče vlada razbremeniti in rešiti javni avdiovizualni sektor, ki naj se financira iz javnih sredstev in tako neodvisno od oglaševalcev ustvarjati pluralnost vsebin ter ga tehnološko posodobiti, razviti in tako zagotoviti najboljši možen javni servis. V resnici pa gre glede na dogodke, ki smo jih lahko spremljali od začetka leta, bolj za reševanje zasebnih komercialnih postaj, ki lahko tako kot vse tradicionalne analogne televizije le nemočno opazujejo prehod gledalcev in še posebej oglaševalcev k digitalnim ponudnikom. Na čelu največje komercialne postaje TF1 sta Martin Bouygues in Laurent Solly, na čelu M6 pa Nicolas de Tavernost, vsi trije dobri predsednikovi prijatelji.(2) Načrt, ki se je iz te stiske razvil in posledična sprememba avdiovizualnega zakona, pa pod vprašaj postavlja sam obstoj francoskega javnega servisa.

Novi in močnejši konkurenti tradicionalnim televizijam
Tradicionalne televizijske postaje se spopadajo s težko konkurenco znotraj sektorja, kjer njihovo število vztrajno raste, in z eksterno konkurenco, ki jo predstavljajo nove oblike digitalnih, internetnih in mobilnih televizij, za katere je značilna delinearizacija programov in nove tehnološke možnosti dostopa do vsebin (video na zahtevo, catch-up TV). Tovrstne televizije posledično ustvarjajo nove in močnejše konkurente, kot so francoski internetni ponudnik in mobilni operater Orange in svetovni velikani tipa Microsoft – Yahoo! in Google. Ker pa se tradicionalne komercialne televizije težko soočajo s tako spremenjeno medijsko pokrajino, iščejo načine, kako izboljšati svojo konkurenčnost in obdržati oglaševalce. V Franciji sta zaradi omenjenih vzrokov najvplivnejši komercialni televiziji TF1 in M6 pritisnili na vlado s svojimi zahtevami po spremembi zakonskih določilih na avdiovizualnem področju. Oglaševalski denar hočeta namreč zadržati zase.

V osnovi zahtevajo, naj se javna televizija financira iz javnega denarja, ker naj bi to ozdravilo strukturno podfinanciranost televizije in bi tako izboljšalo oglaševalski trg, ki bi po novem deloval samo po zakonih ponudbe in povpraševanja. Pritožujejo se nad internetnimi in mobilnimi ponudniki, ki da so popolnoma spremenili pravila igre na konkurenčnem trgu, poleg tega dvomijo o smiselnosti zakonske ureditve, ki se nanaša na obveznosti in dolžnosti produkcije. Ugodnosti, ki jih medijski magnati še pričakujejo od vlade, so uskladitev oglaševanja z evropsko direktivo in sprememba pravilnika o koncentraciji kapitala v medijih (največji delež kapitala, ki ga lahko ima v eni televizijski postaji posamezni delničar, je le 49 odstotkov). Dolgotrajno pritoževanje je očitno obrodilo sadove, zagotovo tudi na račun prej omenjenega prijateljstva, saj je že oktobra lani Christine Albanel, ministrica za kulturo in telekomunikacije, za leto 2008 napovedala novi avdiovizualni zakon, katerega glavne smernice bodo ustrezale komercialnim zahtevam. Zaradi vdora novih avdiovizualnih tehnologij in močne konkurence telekomunikacijskih in internetnih gigantov se po njenem ne morejo razviti v pomembne akterje tudi na mednarodni ravni.(3) Torej je treba »zaradi liberalizacije telekomunikacijskega sektorja, ki je ustvaril pošast, kot je Orange, še malo bolj deregulirati avdiovizualni sektor, da bi lahko 'rešili' TF1 in M6 … Vse, da bi bile zasebne mreže oziroma zasebne multimedijske skupine srečne«.(4) Da pa ne bi prišlo do polovičarstva v valu sprememb, se zakonu, ki prepoveduje eni skupini, da ima istočasno v lasti nacionalni časopis, televizijo in radio, prav tako obeta posodobitev.

Darilo komercialnim televizijam
Komercialne televizije so tako dobile dvojno darilo: novo direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah brez meja, ki jo je sprejel evropski parlament 29. novembra 2007 (v veljavo bo stopila 2010) in ki obljublja »manj podrobna, prožnejša in v prihodnost usmerjena pravila o televizijskem oglaševanju«,(5) glavni spremembi sta dovoljeno vstavljanje izdelkov v same televizijske vsebine (product placement) in skrajšan presledek med dvema oglasnima blokoma (iz 45 minut na 30 minut) pri filmih, poročilih in otroških oddajah. Vsaka država pa jo lahko prilagodi glede na svojo zakonodajo. Poleg tega pa bo januarja 2009 začel veljati Sarkozyjev predlog o ukinitvi oglasov na javni televiziji.

Za spremembo identitete javnih avdiovizualnih servisov in njihovih posodobljenih in prilagojenih programov skrbi komisija za novo televizijo, ki ji predseduje Jean-François Copé, poslanec Sarkozyjeve stranke in župan mesta Meaux. Že sama sestava te komisije je za stroko dvomljiva, saj jo sestavljajo visoki funkcionarji, »strokovnjaki« blizu politični moči, predvsem pa producenti, v njihovih vrstah pa ni zaposlenih, gledalcev niti medijskih raziskovalcev. Po predlogih komisije naj bi oglase na javni televiziji opustili postopoma: od 5. januarja 2009 naj bi bili oglasi ukinjeni med 20. in 6. uro, popolnoma pa naj bi jih po napovedih ukinili 1. januarja 2012. Za zdaj bodo oglasi ostali na regionalnih antenah France 3, na območju, ki ga pokrivata RFO in France Ô in na internetnih vsebinah skupine France Télévisions, prav tako bo še vedno dovoljeno sponzorstvo, kar naj bi po ocenah komisije zagotovilo 150 milijonov evrov prihodkov. Komisija ocenjuje, da bo v prvem prehodnem obdobju kompenzacija za oglase znašala 450 milijonov evrov na leto, po tem pa 650 milijonov evrov. Stroka in sindikati se s tem nikakor ne strinjajo in poudarjajo, da bo glede na podatke iz leta 2006 že tako podhranjena France Télévisions izgubila 833 milijonov evrov oglaševalskega denarja, kar je 30 odstotkov njenega celotnega proračuna (2,85 milijard), od katerega je 1,87 milijard dohodek od naročnine.(6) Popolna kompenzacija za izgubljene oglase je tako samo pobožna želja.

Kako zapolniti vsebinske in finančne luknje po ukinitvi oglasov?
Ukinitev oglasov bo povzročila vsebinske luknje, ki jih bo treba zapolniti z novimi vsebinami, za kar pa bo France Télévisions potrebovala še dodatnih 400 milijonov evrov (na leto naj bi bilo to okoli 1000 ur).(7) Kako bodo kompenzirali to vsoto, ni jasno. Alternative, ki jih določa osnutek zakona glede financiranja javnega servisa, so davek na promet telekomunikacijskih internetnih in mobilnih operaterjev (0,9 odstotka), davek na oglaševalski dobiček zasebnih komercialnih televizij (3 odstotke) in prilagoditev naročnine splošni stopnji inflacije (trenutna letna naročnina je 116 evrov). Zasebne mreže pa na drugi strani z oglaševalskimi prihodki ne bodo imele težav, saj bodo pridobile tudi na račun dodatnih zakonskih določb: namesto 6 minut bo od zdaj 9 minut na uro posvečenih oglaševanju, poleg tega pa bo med filmi dovoljen tudi drugi oglaševalski blok.

Veliko prahu so dvignile tudi določbe o imenovanju generalnega direktorja France Télévisions in Radia France, za katera je najprej kazalo, da ju bodo za dobo petih let imenovali predstavniki vlade po pozitivnem mnenju avdiovizualnega sveta (Le Conseil supérieur de l'audiovisuel — CSA) in posebnih vladnih kulturnih komisij, kar bi pomenilo, da bi bil trenutni direktor Patrick de Carolis z januarjem lahko odstavljen, čeprav mu mandat poteče šele leta 2010. Temu se je uprla širša strokovna javnost in dosegla vsaj spremembo člena, da bosta oba direktorja imenovana za petih let le na podlagi mnenja CSA, ne pa dokončne opredelitve člena o podaljšanju mandata sedanjega direktorja. Tako je Carolis postal nekakšen simbol upora, celo neodvisnosti medijev, ki jim grozi zadušitev, kar predsedniku zagotovo ni bilo všeč, čeprav je na koncu le popustil in potrdil zakonsko besedilo. Vrh enoletne agonije pa se je zgodil, ko je na predsednikove opazke v intervjuju za France 3, da se mu zdi program javne televizije preveč podoben programu komercialne in da je potreben resen razmislek glede poslanstva javnega servisa, Carolis odgovoril, da se mu zdi enačenje javne televizije s komercialno »neutemeljeno, neumno in skrajno nepravično«, poleg tega pa zahteval spoštovanje do dela celotne ekipe in izrecno poudaril, naj predsednik delo raje prepusti profesionalcem.(8)

Novi avdiovizualni zakon naj bi šel v parlamentarno proceduro 18. novembra, že pred tem pa so se pojavljala ugibanja, ali bo razdeljen na dva dela, kot si želi Sarkozy. Prvi del naj bi odločal o sami družbi France Télévisions in imenovanju generalnega direktorja, drugi pa naj bi se ukvarjal z vprašanjem ukinitve oglasov in finančnih kompenzacijah. Kakor koli, javne polemike se ne umirjajo, tako da bo najbrž debata vsaj še nekaj časa precej ostra.

Nejasna prihodnost družbe, zaskrbljenost zaposlenih v javnem avdiovizualnem sektorju in ne nazadnje svetovna finančna kriza rahljajo potrpežljivost zaposlenih na France Télévisions, napetosti se zaradi pomanjkanja odgovorov stopnjujejo tudi znotraj družbe, protesti se vrstijo. Kakovosten javni servis je ključen za nacionalno medijsko identiteto in bi moral biti nad političnimi in tržnimi interesi. Avtonomnost od političnih in tržnih pritiskov bi morala biti zagotovljena, predvsem z jasnim finančnim načrtom, kar pa bo v francoskem primeru skoraj nemogoče, saj bo po predvidenem financiranju javna televizija odvisna od dobička zasebnih konkurentov, še najbolj od največje komercialne postaje TF1, ki ima po podatkih iz leta 2006 največji delež oglaševalskih prihodkov (55 odstotkov ali 1,72 milijard evrov), čeprav pokriva »le« 30 odstotkov občinstva.(9) Brez doslednega in dolgotrajno zagotovljenega financiranja bo javna televizija prepuščena milosti in nemilosti privatizacijam, ki že grozijo manjšim regionalnim javnim mrežam. In če so se mediji v času predsedniške kampanje spraševali, kako bo Sarkozy vplivnim medijskim lastnikom povrnil usluge za vso promocijo, ki je je bil deležen na njihovih televizijskih postajah, imajo zdaj jasen odgovor.

1 Glej Medijska preža? (31), Francija: Mediji na Sarko pogon. Konec neodvisnega novinarstva?, maj 2008.
2 O povezavah med medijskimi lastniki in politično elito v Franciji glej Medijska preža? (31), Francija: Mediji na Sarko pogon. Konec neodvisnega novinarstva?, maj 2008.
3 Mascarade pour un massacre? Télévisions publiques en péril, pluralisme en danger, acrimed | action critique médias, www.acrimed.org/article2912.html, 9. 6. 2008.
4 Glej opombo 3.
5 Komisija pozdravlja začetek novega obdobja za avdiovizualne medije v Evropi, Europa Press Releases Rapid, europa.eu/rapid, 29. november 2007.
6 La télévision publique mutilée, acrimed | action critique médias, www.acrimed.org/article2816.html, 29. januar 2008.
7 La télévision publique mutilée, acrimed | action critique médias, www.acrimed.org/article2816.html, 29. januar 2008.
8 Patrick de Carolis: «Le compte n'y est pas», LeParisien.fr, www.leparisien.fr, 2. julij 2008.
9 Double jeu: prétendre refonder le service public audiovisuel et renforcer les groupes privés, acrimed | action critique médias, www.acrimed.org/article2858.html, 18. 3. 2008.

izpis

Gorazd Kovačič

Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Novinarska produkcija, ki je pri poročanju o osamosvojitvi Kosova simulirala nepristranskost z vsakodnevnim navajanjem nespremenjenih uradnih stališč Prištine in Washingtona ter Beograda in Moskve, je razširjala ideologijo političnega realizma, ki opisuje svet tako, kot ga vidijo najmočnejši – Analiza poročanja o Kosovu v Delu in Večeru
Makedonski inštitut za medije (MIM) je ob podpori Jugovzhodnoevropske mreže za profesionalizacijo medijev organiziral mednarodno raziskavo o medijskem pokrivanju osamosvojitve Kosova. Rezultati raziskave so bili 16. in 17. maja 2008 predstavljeni na konferenci v Skopju, izšel je tudi zbornik[1]. Gradivo za nacionalna poročila je zajemalo vsa besedilna in vizualna sporočila, objavljena v dveh različnih tiskanih medijih v januarju in februarju 2008, ki so kakor koli obravnavala ali omenjala Kosovo. Tedenske priloge se bile metodološko izključene. Zaradi pomena sobotnih prilog v slovenski časopisni tradiciji bi njihovo zajetje pokazalo nekoliko drugačno sliko celostne uredniške politike.

Predložena metodologija je bila v osnovi kvantitativna: raziskovalci smo morali za vsako enoto (članek različnih zvrsti, samostojna fotografija, karikatura, grafični prikaz idr.) določiti vrednost 14 različnih spremenljivk. Med drugim je bilo treba določiti žanr, tip avtorja, tip in število navedenih virov, status obravnavanega dogodka (pretekli, tekoči, prihodnji, psevdo- ali inscenirani dogodek), ekspresivnost naslovja, tip in ekspresivnost pripadajočega vizualnega gradiva, tip vsebine (na primer nasilje, samoodločba, diplomatsko dogajanje, uveljavljanje pravne države, medetnične napetosti) in kraj dogajanja (Kosovo, Slovenija ali tretje države). Raziskovalci smo izračunali deleže različnih možnih odgovorov na te spremenljivke. Na podlagi teh podatkov smo napisali nacionalno analizo načina medijskega pokrivanja dogajanja na Kosovu in v zvezi z njim, pri čemer smo upoštevali domače politične okoliščine, medijski sistem, produkcijske pogoje v novinarstvu in značilnosti analiziranih časopisov.

Kot raziskovalec slovenskega medijskega pokrivanja Kosova sem izbral časopisa Delo in Večer, ki sta imela v januarskih in februarskih tiskanih izdajah brez tedenskih prilog objavljenih 216 oz. 167 prispevkov, ki so kakor koli govorili o Kosovu. Delo je časopis, ki je imel zlasti do lastniškega in uredniškega udara jeseni 2005 poleg RTV Slovenija največjo novinarsko kapaciteto v državi: izkušene urednike, kvalitetne novinarje, mrežo lastnih dopisnikov in bogat arhiv. Večer je bolj regionalno vezan časopis z manjšim proračunom, razpoložljivim kadrom, časopisnim formatom in prostorskim obsegom, ki je na voljo za mednarodne teme.

Glede na to razliko v kapaciteti sem pričakoval, da je Delo opravilo kvalitetnejše, žanrsko bolj raznoliko uredniško in novinarsko delo, podkrepljeno z raznolikimi viri in analizo različnih vidikov primera Kosovo. Zaradi geografske in zgodovinske bližine ter strokovnih poznanstev je bilo pričakovati, da sta oba časopisa poleg vesti agencijskega tipa priskrbela tudi relativno pestro bero intervjujev, komentarjev, reportaž in avtorskih analiz poznavalcev in voditeljev iz regije.

Kvantitativni izsledki
Pričakovanja glede kvalitete in obsega pokrivanja kosovske zgodbe v Delu in Večeru so se potrdila le deloma. Kvantitativna analiza je pokazala na produkcijske omejitve Večera. Večerovo pisanje o Kosovu je bilo zgoščeno predvsem v dneh okrog osamosvojitve. Opazno manjši je bil delež besedil v zvezi s Kosovom, objavljenih na prvi strani (7,8 % v Večeru in 28,7 % v Delu). Kot regionalni časopis nacionalnega pomena je Večer objavil več prispevkov, v katerih je bil kraj dogajanja Slovenija (26,3 % v Večeru proti 16,7 % v Delu), in nižji delež tistih s krajem dogajanja v tretjih državah (58,1 % proti 67,6 %).

Več kvantitativnih podatkov kaže na to, da se je uredniška politika Večera v večji meri opirala na agencijske prispevke. Izrecni avtor 17,4 % Večerovih in le 3,7 % Delovih prispevkov je bila tiskovna agencija. V Večeru je bilo več objavljenih vesti (21 % proti 8,8 % v Delu). Deleža prispevkov, ki niso navajali nobenega ali en vir, sta bila v Večeru občutno višja kot v Delu (50,3 % in 32,3 % proti 35,6 % in 17,1 %), pri prispevkih z dvema in s tremi ali več navedenimi viri pa je bilo v prednosti Delo (17,1 % in 20,8 % proti 9,6 % in 7,8 %). Delo je objavilo več prispevkov, ki so poročali o realnem tekočem dogodku (34,7 % proti 26,3 %), Večer pa več takšnih, ki so govorili o psevdodogodku, kakršen je diplomatska izjava (45,5 % proti 34,7 %).

Med Delovimi prispevki je bil višji delež reportaž (12,5 % proti 9 % v Večeru) in analiz (2,7 % proti 0 %), vendar je Večer pomanjkanje lastnih zunanjepolitičnih novinarjev uspešno kompenziral z angažiranjem zunanjih ekspertov, ki so napisali 4,2 % vseh prispevkov (v Delu 2,8 %), in z intervjuji (sedem intervjujev ali 1,8 % vseh prispevkov, v Delu pa le en intervju ali 0,5 %). Delo torej ni najbolje izkoristilo svoje profesionalne prednosti. Zdi se, da je zanašanje na lastno dopisniško mrežo uspavalo njegovo uredniško politiko.

Še več, vsebinski rezultat je bil kljub nekaterim razlikam v obsegu in tipu objavljenih prispevkov podoben: oba časopisa sta se pri naboru tem, perspektiv in domnevno relevantnih akterjev opirala na uniformirano globalno agencijsko agendo. Medtem ko je pri Večeru na podlagi žanrske strukture in podpisov pod članki jasno, da je časopis v veliki meri objavljal ali povzemal agencijske vesti, pri Delu v praksi ni bilo dosti drugače: z nekaj izjemami so na enak način izdelovali lastne podpisane prispevke redakcijski novinarji in dopisniki iz tujine. Opravili so relativno malo analitičnega in reportažnega dela, večinoma so sedeli v pisarnah, priklopljeni na internet, in predelovali agencijske vesti in poročila drugih medijev. Na to kaže več podatkov.

Število navedenih virov, vključno z netočno navedenimi viri (na primer »v krogu predsednika«, »v medijih«, »več komentatorjev« ipd.), je bilo večinoma majhno. Več kot štiri petine prispevkov v dnevnih izdajah obeh časopisov skupaj je spadalo med informativne žanre. Kategoriji psevdodogodkov in insceniranih dogodkov (na primer diplomatsko srečanje brez stvarnega dogodkovnega rezultata) sta napolnili dobro polovico vseh prispevkov. V novinarski stroki velja, da dobro novinarsko zgodbo med drugim odlikuje večje število navedenih virov. Problem analizirane novinarske produkcije ni bil toliko v tem, da bi se novinarji diletantsko lotevali pisanja zgodb, temveč v tem, da glavnina objavljenih prispevkov niso bili zgodbe. Vsebinsko je šlo za povzetke agencijskih povzetkov izjav predstavnikov političnih institucij in njihovih služb za stike z javnostjo, pri čemer pravzaprav sploh ne moremo govoriti o pravem viru.

Kritična imaginacija: časopisa nista predstavila perspektive navadnih prebivalcev
Zastavljena metodologija MIM ni vključevala orodij za podrobnejšo diskurzivno analizo vsebin, kontekstov in podmen. Kvantitativna orodja za zajem formalnih atributov prispevkov so predvsem nakazala določene značilnosti pristopa in načina novinarskega dela. Kot najbolj zanimive so se (v navedenem vrstnem redu) izkazale spremenljivke o tipu vsebine, kraju dogajanja, dogodkovnem statusu, tipu vira, žanru, tipu avtorja in številu navedenih virov. V čem je problem analiziranega načina pisanja, pa je bilo treba šele kvalitativno raziskati in pojasniti. Zadostna je bila šele kombinacija kvantitativnih podatkov in določene kvalitativne epistemologije.

Uporabil sem epistemološki pristop, ki sem ga poimenoval »kritična imaginacija«. Pristop analizira dve dimenziji sporočil novinarskih prispevkov. V prvi dimenziji gre za razpon med eksplicitno predstavljenimi perspektivami in stališči akterjev in opazovalcev ter med implicitnimi perspektivami in stališči novinarskih prispevkov in uredniške politike. Druga dimenzija omogoča prepoznanje implicitnih perspektiv in stališč, in sicer tako, da meri razpon med tistimi vidiki, problematikami in argumenti, ki so bilo objavljeni in izpostavljeni, ter med tistimi, ki niso bili vključeni v novinarske prispevke, pa bi lahko bili. Gre torej za to, na katere načine in na katerih ravneh bi novinarji lahko obravnavali (to se nanaša tako na interpretativne kot tudi na informativne novinarske zvrsti) neko kompleksno problematiko, pa je niso.

Pri časopisnem pokrivanju primera Kosovo me je zanimalo, kakšne in čigave perspektive so bili predstavljene v novinarskih prispevkih in kateri akterji dogajanja so bili izpostavljeni. Za objektivno novinarstvo se spodobi, da predstavi več različnih pogledov na neko stvar. Novinarski izdelki Dela in Večera so na videz zadostili tej zahtevi, pa vendar je bil izbor predstavljenih perspektiv izredno ozek. V veliki večini primerov so kontrastirali dve nasprotujoči si stališči političnih institucij oz. elit do vprašanja osamosvojitve Kosova: na eni strani osamosvojitveno odločenost kosovskih oblasti, podprtih z diplomacijo ZDA, in na drugi strani protiosamosvojitveno odločenost srbskih oblasti s podporo uradne Moskve. Nekje vmes je bilo predstavljeno manevriranje voditeljev EU. Tisto, kar je bilo z redkimi izjemami povsem prezrto, je perspektiva navadnih prebivalcev Kosova: kako živijo, kakšne so njihove potrebe in želje?

Le v 15,7 % prispevkov je bil kraj dogajanja umeščen na Kosovo. Kar 43,1 % vseh prispevkov je prvenstveno poročalo o diplomatskih potezah tretjih držav, dodatnih 20,1 % pa o srbski notranji politiki, kjer je bilo Kosovo ravno tako obravnavano kot objekt in ne subjekt politike. Med tistimi prispevki (delež 7,8 %), ki so govorili o vzpostavljanju pravne države, jih je večina poročala o ukrepih, ki jih Kosovu nalagajo zahodne vlade in mednarodna uprava. Le 12 od 383 prispevkov je kakor koli omenjalo ekonomske in razvojne probleme Kosova, med njimi jih je samo pet podalo več kot kratko informacijo o tem. Izčrpnejši pregled institucionalnih, pravnih in gospodarskih razmer na Kosovu so podali trije prispevki zunanjih avtorjev, objavljeni v Večeru, in eden v Delu.

Kosovo je bilo torej implicitno obravnavano kot predmet trenj med velikimi silami, kot dežela, ki ni zmožna vzeti svoje usode v svoje roke. Neporočanje o življenjskih razmerah prebivalcev Kosova skupaj s prevladujočim poročanjem o mednarodnem diplomatskem dogajanju implicira to, da mali ljudje ne štejejo in da je tisto, kar je pomembno v kosovskem in ostalih podobnih primerih, geopolitika. Novinarje so večinoma preokupirala mehanična razmerja moči med velesilami in celo problem politične stabilnosti Srbije je bil obravnavan bistveno obsežneje kot ekonomski, socialni, razvojni idr. problemi, ki pestijo prebivalce Kosova. Tako rekoč edini novinar obeh časopisov, ki je zavestno poročal o dogajanju na Kosovu s perspektive njegovih prebivalcev, je bil Boštjan Videmšek, ki ga je uredništvo Dela v času osamosvojitve za nekaj dni poslalo na teren.

Celo če bi bil kriterij za izbor informacij o Kosovu prirejen slovenskim bralcem, ki jih skrbijo težave, ki bi lahko prišle iz nerazvite države v soseščini in bi vznemirile udobje tukajšnjega srednjega razreda, sta časopisa slabo opravila nalogo preventivnega informiranja. Bralcem nista predstavila analize notranjih protislovij kosovske družbe med naglo modernizacijo, urbanizacijo, upadom natalitete in vplivom zahodne potrošniške kulture na eni strani in med revščino, brezperspektivnostjo in prevlado neformalnega gospodarstva na drugi strani. Ali pa napetosti med mobilizirajočim nacionalističnim projektom kosovskih političnih elit in med tempirano socialno bombo množic brez služb, pokojnin, elektrike, vode, prometne infrastrukture, potnih listov ipd. Poročanje o Kosovu s perspektive njegovih prebivalcev ni pomembno le zaradi človekovih pravic, pač pa tudi zato, da bi slovenskim bralcem na ta način predstavili tako spekter prihodnjih možnih tveganj (socialni nemiri, novi nacionalistični spopadi, ekonomski begunci, organizirani kriminal, morda ekstremizem) kot tudi tehtne razloge, zaradi katerih prebivalci Kosova po desetletjih brezdržavnih razmer nujno potrebujejo učinkovito državo.

O stališčih v novinarstvu
Izbor vesti, vrednih objave, je vedno izbor po zanimivosti in pomembnosti. Dogodek ali pojav ima lahko zelo različen pomen za različne tipe publike: za politične voditelje, poslovneže, turiste, pripadnike srednjega razreda v sosednjih državah, pripadnike ogroženih manjšin v pokrajini, privržence humanističnih vrednot ipd. Ker novinarska praksa opravlja izbor pomembnega za posebno publiko, je vedno bolj ali manj pristranska, četudi med informacije ne vnaša eksplicitnih stališč avtorja. Če je primarna naloga novinarstva obveščanje, potem se problem stališča v obveščanju kaže v tem, čigava stališča so sploh vključena med informacije in pri katerih udeležencih dogajanja novinarji sploh poizvedujejo po stališčih.

Obravnava državnega statusa Kosova skozi analizo življenjskih razmer navadnih prebivalcev pokrajine implicira humanistično stališče. Toda tudi tista novinarska produkcija, ki je simulirala nepristranskost z vsakodnevnim ponavljajočim se navajanjem nespremenjenih uradnih stališč Prištine in Washingtona ter Beograda in Moskve, je vsebovala neko stališče. Gre za stališče oz. ideološko perspektivo t. i. političnega realizma, ki opisuje svet tako, kot ga vidijo najmočnejši državni, medvladni in korporacijski igralci: kot polje spopada močnih za interese, pri čemer so človeške množice obravnavane le kot »topovska hrana«.

Realistično agendo reproducira nekaj oligopolnih tiskovnih agencij, ki producirajo informacije, namenjene najpremožnejšemu delu človeštva. Poslovno šibki mediji, med njimi tudi slovenski, so prisiljeni te informacije prevzemati in povzemati, ker imajo na voljo premalo lastnih kadrov in sredstev. S tem se pridružijo vladajoči ideologiji in jo pomagajo reproducirati z dnevno selekcijo informacij, ki so videti pomembne iz perspektive te ideologije.

Omeniti je treba, da so bili rezultati analiz medijskega pokrivanja Kosova, ki sta jih na skopski konferenci predstavili Dubravka Valić-Nedeljković iz Srbije in Ilda Londo iz Albanije enaki slovenskim: kljub veliki uradni zainteresiranosti teh dveh držav za status Kosova so časopisi o pokrajini poročali kot o neki oddaljeni zunanji zadevi, ki se jih ne tiče. Materialni vzrok za takšen način poročanja je bil isti kot pri slovenskih medijih: odsotnost lastnih dopisnikov in opiranje na globalne agencije. Temu lahko dodamo tudi uredniško neiznajdljivost ali malomarnost, saj bi lahko Delo in Večer bolje izkoristila številna poznanstva iz nekdanje skupne države in pridobila več kompetentnih analitikov in intervjuvancev.

Kvalitetno novinarstvo odlikuje to, da je kljub danim materialnim pogojem zmožno prepoznavati in taktično izpostavljati tiste perspektive na dogodke, procese in razmere, ki jih prevladujoči viri informacij spregledajo. Raziskovalni postopek kritične imaginacije in kvalitetno novinarstvo sta torej epistemološko povezana. Razpon tega, kar bi bilo mogoče povedati o tako zapleteni in sporni zadevi, kot je bila osamosvojitev Kosova, presega novinarsko delo v ožjem pomenu besede in zahteva širše družboslovno in tudi normativno razumevanje. Šele če je novinar hkrati tudi intelektualec, lahko dobro opravlja poslanstvo celovitega obveščanja državljanov o kompleksnih pojavih.

1 Zbornik »Kosovo and the Media« (Kosovo in mediji) je dostopen na tem spletnem naslovu.
2 Prepoznanje nepovedanega je ključni del postopka kritične imaginacije. Vidike, ki bi jih časopisno pokrivanje Kosova lahko bolj izpostavilo, a jih skorajda ni, sem lahko prepoznal potem, ko sem opravil normativno analizo argumentov v zvezi z osamosvojitvijo Kosova. Glej: Kovačič, Gorazd. »Zakaj bi Kosovo moralo postati država?«. V: 2000. – ISSN 0350-8935. - Št. 197/198/199 (2008), str. 51-66.

izpis

Sonja Merljak Zdovc

ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Portret Amy Goodman, ameriške novinarke, ki je prejela nagrado Right Livelihood za »razvoj inovativnega modela resnično neodvisnega novinarstva, ki milijonom ljudem prinaša alternativne glasove, ki jih običajni mediji pogosto izključujejo«.
V delti reke Niger je divjala vojna. Revni vaščani pokrajine bogate z nafto so se upirali sistemu, ki je ustvarjal bogastvo oblastnikom in tujim naftarjem, njih pa silil v revščino in jim onesnaževal okolje. Nafta je ogrožala ribolov in kmetijstvo, to pa je bilo vse njihovo preživetje. V trenutku brezupa – spodbudilo ga je še eno razlitje nafte, ki ga nihče ni hotel očistiti – so zasedli črpališče in zasegli helikopterje multinacionalne naftne korporacije. Korporacija je vrnila udarec. Na svojih helikopterjih je v pokrajino prepeljala vojaške enote in mobilno policijo, ki so jo poznali pod vzdevkom »ubij in pojdi«. Ko so pristali, so začeli streljati. Ubili so dva vaščana, enega pa hudo ranili. Ostale so zajeli in zaprli, pozneje pa še mučili v ječi.

Njihovo zgodbo je svetu razkrila ameriška novinarka Amy Goodman. Še več. Amy Goodman, ustanoviteljica in voditeljica dnevne televizijske in radijske oddaje »Demokracija Zdaj!«, je tudi razkrila, da je morilce najela in pripeljala korporacija Chevron s sedežem v San Franciscu. Njeni poslušalci so med drugim izvedeli, da je ameriška multinacionalka Chevron Texaco tretja največja proizvajalka nafte v Nigeriji, da zaslužki od trgovine z nafto predstavljajo 80 odstotkov sredstev za financiranje nigerijske diktature, in da Chevron ter Shell varujeta svoja črpališča z vojsko.

Za prispevek »Drilling and Killing: Chevron and Nigeria’s Oil Dictatorship« (Vrtanje in pobijanje: Chevron in nigerijska naftna diktatura) je s soavtorjem Jeremyjem Scahillom prejela številne nagrade, med njimi George Polk, Robert F. Kennedy Prize for International Reporting, Alfred I. DuPont-Columbia in Overseas Press Group. Slednjo je sicer zavrnila, ker je med podelitvijo ugotovila, da so organizatorji sklenili dogovor s politikom Richardom Holbrookom, da mu novinarji ne bodo zastavljali vprašanj; in ker so organizatorji kot zgled dobrega ravnanja z novinarji navajali Indonezijo, državo, kjer so ravno v tistem času pretepali novinarje.

»Ko sem vprašala predstavnika organizatorja, od kod mu informacije o Indoneziji, mi je odgovoril, da jih je pridobil na zunanjem ministrstvu. Novinar verjame na besedo, kar mu napišejo na zunanjem ministrstvu?! In ko sem mu odgovorila, da naj stopi za govornico in svoje besede popravi, ker da imam drugačne informacije, mi je dejal, naj mu jih faksiram in da bo o njih razmislil.«

Prinaša alternativne glasove, ki jih običajni mediji izključujejo
Amy Goodman, novinarka alternativnega medija, ki redno prejema osrednje novinarske nagrade, je prvega oktobra 2008 dobila še eno. S še tremi prejemniki si je razdelila nagrado Right Livelihood, najuglednejše priznanje za osebni pogum in družbeno transformacijo. Postala je prva novinarka, ki je prejela to nagrado. V obrazložitvi je pisalo, da si jo zasluži za »razvoj inovativnega modela resnično neodvisnega novinarstva, ki milijonom ljudem prinaša alternativne glasove, ki jih običajni mediji pogosto izključujejo«.

»Alternativno Nobelovo nagrado«, kot jo tudi imenujejo, je ustanovil švedsko-nemški filantrop Jakob von Uexkull leta 1980, ker je menil, da je treba dati ustrezno priznanje tudi tistim dejavnostim, ki jih Nobelova nagrada spregleda. Z njo nagrajujejo tiste, ki ponujajo praktične in vzorčne rešitve za najresnejše izzive sodobnega sveta. Podeljujejo jo v švedskem parlamentu dva dni pred Nobelovimi nagradami; vredna je 205.000 evrov.

Amy Goodman, ki je z bratom Davidom napisala tri knjige, med njimi The Exception to the Rulers: Exposing Oily Politicians, War Profiteers and the Media That Love Them (Izjema za vladarje: Razkrivanje z nafto premazanih politikov, vojnih dobičkarjev in medijev, ki jih imajo radi), vsekakor sodi med tiste, ki počnejo nekaj dobrega za skupnost. Z oddajo »Demokracija Zdaj!«, ki jo predvajajo radijske in televizijske postaje po ZDA in drugod po svetu, poslušalcem in gledalcem med drugim sporoča, kakšni so učinki ameriške zunanje politike.

Ob razglasitvi je izjavila: »Zelo sem počaščena, da sta alternativno, neodvisno novinarstvo, pa tudi pionirsko delo mojih kolegov prepoznana in priznana v sodobnih, težkih časih. Prepričana sem, da mediji lahko pripomorejo k miru. Odgovornost novinarjev je, da dajo glas tistim, ki so jih pozabili, žrtvovali in poteptali mogočneži. To je najboljši razlog, ki ga poznam, zato da s peresi, kamerami in mikrofoni odhajamo v svet. Mediji bi morali zatočišče disidentov. Naša naloga je, da gremo tja, kjer vlada molk.«

Njene besede o medijih, ki naj bi bili zatočišče utišanih, odzvanjajo v vseh njenih intervjujih. Leta 2005 je, na primer, v intervjuju za revijo Yes dejala: »Korporacijski mediji so zelo oddaljeni od deklarirane objektivnosti, ki jo ameriški mediji sicer tako cenijo. V bistvu bobnajo vojaške koračnice.«

Po njenem prepričanju ameriški mediji odražajo mnenje republikancev oziroma demokratov. »Ko so osrednji mediji ponavljali, da Irak ima orožje za množično uničenje, smo v oddaji 'Demokracija Zdaj!' poročali o vseh tistih glasovih, ki so trdili, da Iračani nimajo takšnega orožja,« pravi Amy Goodman in dodaja: »Novinarstvo je edini poklic, ki ga ameriška ustava posebej ščiti, in to zato, ker so novinarji tisti, ki morajo nadzirati oblast. Novinarji naj bi skrbeli, da oblastniki odgovarjajo za svoja dejanja.«

Novinarji so zato, da se dokopljejo do resnice
Amy Goodman pripoveduje, kako so jo novinarji osrednjih medijev spraševali, kako naj vedo, da so trditve o orožju za množično uničenje lažnive, če pa so jih kot resnico predstavili državni uradniki. »Toda naloga novinarjev ni, da posredujejo mnenja, ampak da se dokopljejo do resnice. Tisti, ki so na oblasti, so del majhne elite. Ta elita ne predstavlja večine Američanov. In takrat, ko so oblastniki z ene ali druge strani enotni glede nečesa, kot se je zgodilo na primer glede vojne v Iraku, se morajo novinarji spraševati, ali govorijo resnico.«

Mediji, pravi Amy Goodman, lahko gradijo mostove med kulturami in skupnostmi. »Toda zato moramo ljudi najprej slišati. Dati jim morajo možnost, da sami spregovorijo. Šele tako bomo izkoreninili stereotipe, ki spodbujajo sovraštvo. Če ne slišimo njihovih glasov, če ne vidimo, kako jih demonizirajo, jih lažje dojemamo kot manjvredne.«

Ko je predsednik George W. Bush nameraval delno privatizirati socialno blagajno, so mediji večinoma poročali, da jo namerava Bush zgolj reformirati. Javni radio NPR je, na primer, v oddaji »Morning Edition« objavil predsednikovo izjavo, da je socialna blagajna v krizi in da to vpliva tudi na primanjkljaj v državnem proračunu. Novinarka revije Yes Carolyn McConell, ki je omenjeni primer predstavila v uvodu k svojemu intervjuju z Amy Goodman, je zapisala: »S to izjavo se je prispevek končal: novinar ni poskušal poizvedeti, ali je Busheva izjava resnična. Kot da ne poleg Bushevih besed ne bi bilo drugih dejstev. /…/ Primerjajte zdaj to poročilo z oddajo 'Demokracija Zdaj!' Potem ko je prisluhnila razpravi sogovornikov, je Amy Goodman zastavila ključno vprašanje, s katerim je pokazala, da je opravila domačo nalogo: ‘Kako komentirate izjave, da privatizacija ne bo pomagala socialni blagajni?’ To je precej preprosto in običajno vprašanje. A je tudi vprašanje, ki razlikuje Amy Goodman od drugih novinarjev. Amy vedno znova domneva, da je tam zunaj svet dejstev, ki jih morajo njeni poslušalci poznati in na katere se morajo njeni gosti odzvati. »Dobro novinarstvo ni razkrivanje, kako neka politična stranka razmišlja o kontroverzni temi. Dobro novinarstvo je prepletanje dejstev in širokega spektra pogledov na ta dejstva.«

izpis

Marta Gregorčič

Morebiti pa
Odgovor na odziva Simona Tecca, Alda Milohnića in Eve Metlikovič v Medijski preži št. 31.
Proučevati in opisovati dežele tako imenovanega tretjega sveta zahteva veliko tistih spretnosti, ki jih je sodobno družboslovje (tudi novinarstvo) že opustilo. Nič lažja od tega niso niti prizadevanja, da bi se v domačem prostoru razvila kritična diskusija o perečih družbenih in političnih vprašanjih. Morebiti pa temu le ne bi bilo tako, če bi kritiko enkrat za vselej sprejeli kot nujni in sestavni del, kot posledico naših lastnih relevantnih premišljanj ali kakšnega drugega ustvarjanja. Kot kaže, pa je nestrinjanje z nekom ali o nečem, kaj šele (argumentirano) nasprotovanje določeni tezi, dovolj za definiranje sovražnika. Ko se enkrat pojavijo sovražniki, se organizirajo še zavezniki in prostora za dialog ni več. Spregovori komunikacija orožja in nasilja, vsakršen razgovor pa je navadna izdaja. Pisati kritiko danes je, po tej analogiji – vojna.

Pred letom dni sem za Medijsko prežo (št. 29/30, 2007) samoiniciativno, brez naročila ali navodila urednice napisala dve obsežnejši kritiki. Prva se je nanašala na poročanja Dnevnika o Latinski Ameriki z analizo pisanja novinarja Simona Tecca, druga pa je obravnavala prispevek avtorjev Alda Milohnića in Eve Metlikovič »Narisani izbrisani« (objavljen v Medijski preži, št. 26/27, 2006). Besedili sem napisala iz preprostega razloga, ker me je prebiranje njihovih del (Teccovo redno poročanje v Dnevniku in prispevek »Narisani izbrisani« avtorjev Milohnića in Metlikovič) zbodlo iz toliko različnih vidikov, ki jih ponuja analiza, da se mi je zdela intervencija na mestu in tudi nujna.

Odziva avtorjev, katerih besedila sem obravnavala, pa sta izšla v prvi naslednji izdaji Medijske preže (št. 31, 2008). Kljub temu da sem objavila dve kritiki, ki se razlikujeta tako po vsebini kot tudi po virih, sta bila odziva na moji intervenciji v Medijski preži burna in na več načinov podobna.

Tecco v odgovoru ovrže vse moje trditve ter bralkam in bralcem Medijske preže dokazuje, kako popačena je bila moja kritika, da je bilo moje pisanje »krivično« in da sem »demonizirala novinarja«, ga »stigmatizirala« in »žalila«. Jasno pove, da z mano ne želi niti polemizirati niti diskutirati ter navede vrsto »napak«, »motenj«, »nepoznavanj« in »zgrešenosti«, ki da sem jih zapisala v svojem prispevku. S tem naj bi ogrozila tudi druge novinarje.

Milohnić in Metlikovičeva pa se že v naslovu zahvalita za trud ter kratko in jedrnato predstavita moje »tendenciozne interpretacije«: da je bil njun prispevek enoznačen in jasen ter da je bila moja interpretacija na načrtno zavajanje, »potvarjanje«, »prazna retorika«, »podtikanje trditev«, in da sta v odgovoru demantirala samo moje »najhujše konstrukte in neresnice«, saj da je »tistih manj »eklatantnih (neresnic) toliko, da bi terjale še bistveno daljši odgovor«. Skratka, tudi v kritiki njunega prispevka sem, kot trdita, poleg vsega drugega, potvarjala dejstva.

Zanimivo je, da sta oba ugovora avtorjev, katerih besedila sem kritično analizirala, ponudila tudi vrsto drugih podobnih argumentov: nepoznavanje uredniške politike (torej kdo naroči vsebino, kdo določi naslov prispevka, kakšen je vpliv novinarja na možnost ustvarjalnega dela ter vsebino prispevka itn.); nepoznavanje dnevnoinformativnega poročanja (v primeru Tecca) ali novinarskega žanra (v primeru Milohnića in Metlikovičeve); da niti v eni sami povedi v njihovih odgovorih ni dopuščeno, da bi bil kateri od številnih argumentov v moji kritiki lahko morebiti tudi produkt kakršne koli razprave; da bi iz njunih interpretacij bralec ali bralka lahko morebiti tudi prišla do kakšnega drugačnega zaključka kot tistega, ki ga je »eksplicitno« zapisal (beri mislil) pisec; da sem se ju lotila povsem na silo in da je bilo moje pisanje ne le odveč – pač pa tudi nevarno ali vsaj nezaslišano, tendenciozno in v obeh primerih »žaljivo«.

Sprašujem se, ali in kako bi lahko napisala tako kritiko, ki bi vse tri omenjene avtorje spodbudila pri njihovem delu, ne pa da jih je moja intervencija zgrozila, užalila in odvrnila od morebitne diskusije, kaj šele samorefleksije. Več kot očitno je, da je vse, kar sem izbrala ali izpostavila, napačno: ton pisanja, besednjak, način ali deli njihovih citatov in artikuliranja, motiv za pisanje, razumevanje njihovih besedil itn.; ter da je bilo vse skupaj pisano z določenim namenom ali neke vrste zaroto, saj sem, kot trdijo, napisala popolne neresnice (povedano v grobem, natančneje pa glej oba odgovora v Medijski preži, št. 31, 2008). In ne nazadnje tudi sugestija, da bi bilo nemara veliko bolje, da si tega »dela« sploh ne bi naložila. Torej kaj se sploh še silim? Kdaj je polemika odveč? Vsakič znova ostane le še en samoumeven odgovor: vedno.

V Dnevnikovih kolumnah sta že 9. januarja 2008 na moje analize poročanja novinarja Tecca odgovorila tudi kolumnista: Franco Juri bolj mimogrede kot neke vrste repliko, Vlado Miheljak pa je v njej prepoznal »besednjak rdečegardistov, kulturnih revolucionarjev«. Zaradi mojega prispevka je Medijsko prežo obtožil neke vrste »bolezni«, ki naj bi jo le ta sicer raziskovala – »sovražni govor in stereotipizacije«. Zaradi lahkotnosti induktivnega sklepanja (če o nečem stereotipno pišem jaz, potem sterotipizacijo a priori vzpodbuja kar revija), še bolj pa zaradi razvnetih strasti na Dnevniku, sem že konec januarja pripravila javno diskusijo o Latinski Ameriki, na katero sem povabila tako Tecca kot oba kolumnista, da bi z raziskovalci vsebinsko razpravljali o deželah, ki imajo najmočnejša in najštevilčnejša gibanja proti in onkraj neoliberalizma. Juri se je opravičil, Miheljak ni želel sodelovati, ker se vsebinsko s temi temami ne ukvarja, Tecco pa se ni odzval. Namen javne diskusije je bila vsebinska razprava o aktualni politiki v Latinski Ameriki, ki jo sicer v medijih, kot kaže odgovor novinarja Tecca na moje pisanje, v največji meri zavirajo naročniki oziroma uredniki (ali sem prav razumela, je moč preveriti v njegovem prispevku (Medijska preža, št. 31, 2008). Prav umanjkanje »vsebin« o Latinski Ameriki v dnevnoinformativnem poročanju (saj tam menda ne pišejo le balasta brez vsebine, se še vedno nadejam – medklic) sta bila glavna razloga za mojo analizo Dnevnika. Razprava je bila zanimiva. Na njej je sodelovalo šest izkušenih raziskovalcev ter zvedava publika.

V vsem mojem dosedanjem kritičnem pisanju in drugem interveniranju se je zgodilo zgolj enkrat, da nisem prejela nobenega odziva. Praviloma je vsaki kritiki sledil neusmiljen plaz takih in drugačnih besed, med katerimi številne niso bile daleč od tistih »rdečegardistih«, pa zato ni bilo konec sveta. A vendar je bila v vsakem plazu vedno vsebovana tudi tista minimalna reža, ki je dopustila nadaljnji dialog ali poskus dialoga, ali tako špranjo, kjer se je kritika sploh lahko poskusila razviti ali kjer je bilo moč razpravljati vsaj o nestrinjanju. Ker so avtorji moji dve kritični obravnavi njihovih pisanj v celoti in popolnoma zavrnili, si težko nadejam, da jim je kritika pustila vsaj kanček priokusa o tem, na katere stvari bi morebiti le veljalo biti pozoren ob kakšni drugi priložnosti. Iz odgovorov sem se marsikaj naučila in upam si predpostavljati (teza ni greh, ampak tezi lahko sledi antiteza), da morebiti tudi še kdo drug. Morebiti pa je bilo za to vendarle vredno preliti toliko besed.

Naukov iz celotne zgodbe je veliko. Eden bi lahko bil ta, da se ne vpletaj v stvari, ki se te ne tičejo in kjer nimaš kaj iskati. To je moja šibka točka, ki je ne obžalujem in za katero trdno upam, da se še ne bo razbolela. Ali pa ta, da je o stvareh, ki jim nisi dorasel, bolje molčati in da je resnica lahko samo ena. Tudi tej preroškosti se še zagrizeno upiram. In na koncu morda samo še ta, za katerega pa težje najdem odgovor – ne žali po krivem. Za »žaljivo« pisanje, ki sem ga očitno že morala nekje in nekako zapisati, če mi to očitajo avtorji obeh prispevkov, ali pa je bilo moje pisanje tako razumljeno, mi ne preostane drugega, kot da se iskreno opravičim, in če to ni dovolj: »Kesam se in trdno sklenem, da se bom poboljšala.« Nauk zgodbe o tem, da je čisto vse, kar sem napisala v kritikah zares neresnično, zgrešeno, napačno, tendenciozno, konstruirano itn., pa bom morala šele iznajti.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
predpisi o oglaševanju
Medijska preža
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
sovražni govor in medijski diskurz
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
raziskovalno novinarstvo
Medijska preža
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Blaž Zgaga
Novinarsko preiskovanje trgovine z orožjem: Kako je nastala trilogija V imenu države?
Eva Vrtačič, Klemen Ploštajner, Nina Vombergar
Informacija, ideologija, Wikileaks
Vasja Jager
O belih miših in fantomskih smučarjih: kako smo preiskovali nova dejstva v orožarski aferi
Igor Mekina
Z lažjo do resnice?
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Andrej Koritnik
Med novinarstvom in literaturo
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Gojko Bervar
Miheljak o bolezni v hiši
Bojan Golčar
Z inovacijskim novinarstvom do inovativne družbe
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Roman Kuhar
Mediji v raziskavi o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk
Danijela Đoković
Kreativna komunikacijska akcija Vox Populi – Raziskovanje slovenske identitete
Saša Bojc
Kaj je preiskovalno novinarstvo?
Edi Pucer
Dober urednik podpira preiskovalnega novinarja
Petra Kerčmar
Vloga medijev pri aferi Rdeči križ
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Ali H. Žerdin
Lahko kupite volitve?
Blaž Zgaga
Res vemo, kaj je raziskovalno novinarstvo?
Špela Šipek
Novinarji nismo prenašalci doziranih informacij
Aleš Gaube
Zgodba o korupciji
Sandra Bašić-Hrvatin
In novinarje ubijajo, mar ne?
Jani Sever
Novinarstvo brez blišča
Brankica Petković
Finančna usodnost raziskovalnega novinarstva
Raziskovalno novinarstvo je delo ekipe
Novinarski večeri
04.06.1999
Peter Preston, Laurie Flynn, Luke Harding
Vodne gate
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
08.09.1997
Viktor Ivančić, Ali H. Žerdin
Neodgovorno novinarstvo
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje