N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
uvodnik
medijska politika
medijski trg
javna radiotelevizija
medijske vsebine
novinarji
komunikacijske pravice
douglas kellner
mediji v svetu
recenzije in prikazi
ekskrementi
fotografija
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Novinarji morajo imeti pravico, da objavijo zgodbe, ki vsebujejo dokaze o napačnem ravnanju. Nekateri posamezniki v institucijah EU tega očitno še vedno ne razumejo.
Že osemnajst let delam kot novinar. Ta poklic se mi še vedno zdi čudovit, čeprav moramo novinarji upoštevati celo vrsto pravil, med katerimi je najbolj pomembno: »Navajaj dejstva!«

Pred kratkim sem spoznal, da tovrstna pravila niso enako stroga za nekatere uradnike Evropskega urada za boj proti goljufijam, ki ga večina Bruseljčanov pozna po francoskem akronimu OLAF. Evropsko sodišče prve stopnje je v sredo, 4. oktobra, namreč odločilo, da OLAF lahko o meni podaja napačna in zavajajoča dejstva, na podlagi katerih lahko pridobi tudi sodelovanje policije in pride do mojih virov znotraj OLAF-a. Odločitev sodišča me je presenetila. Kot novinar namreč ne bi mogel zapisati, na primer, da direktor OLAF-a, Franz-Hermann Brüner, »morda pretepa svojega psa«. Četudi mi gospod Brüner ne bi bil niti najmanj všeč, takega članka ne bi mogel napisati, saj nimam niti najmanjših dokazov, s katerimi bi zgodbo podprl. Čeprav bi mi kolega zaupno povedal, da je slišal govorice, da gospod Brüner pretepa svojega psa, vseeno ne bi mogel o tem napisati članka. Tudi če bi imel pričo, ki bi trdila, da je videla, kako gospod Brüner pretepa svojega psa, bi raje počakal in poiskal še drugo pričo. Še preden pa bi karkoli objavil, bi se moral pogovoriti z gospodom Brünerjem in ga vprašati, ali resnično pretepa svojega psa.

Pravzaprav sem o gospodu Brünerju napisal kar nekaj člankov, ko sem bil med leti 1999 in 2004 bruseljski dopisnik nemške revije Stern. To so bili članki, podprti z dokazi; članki o njem in tedanji komisarki za boj proti goljufijam Michaele Schreyer. Bil sem prvi novinar, ki je na podlagi notranjih dokumentov EU razkril resne težave, povezane z goljufijami in domnevno korupcijo v Eurostatu, statističnem uradu Evropske komisije. V več primerih sem tudi dokazal, da komisarka Schreyerjeva in gospod Brüner nista resno obravnavala primerov o goljufijah v EU. Gospod Brüner, na primer, je oktobra 2003 odločno zavrnil predajo dokazov o domnevni goljufiji belgijskemu javnemu tožilcu. Zapisal sem, da je gospod Brüner tako ravnal zato, ker verjetno ni želel razjeziti mogočnih politikov in evropskih uradnikov, ki so odločali o njegovi prihodnji karieri na čelu OLAF-a.

Obtožbe o podkupninah
V vseh primerih sem imel dokaze. Pred objavo člankov sem se primerno pogovoril z vpletenimi osebami. Gospod Brüner ni nikoli izjavil, da so dejstva, ki sem jih navajal, napačna. Kljub temu sta bila gospod Brüner in gospa Schreyer dokaj nezadovoljna z mojim poročanjem. Nato se je nekaj zgodilo. Ko sem marca 2002 uspešno objavil še eno pomembno razkritje, sta gospod Brüner in Komisija objavila sporočilo za javnost, v katerem je bilo zapisano, da je objavljeni dokument – nedvomno sem prvi o njem pisal prav jaz – dobil »neki novinar«, ki je v ta namen verjetno podkupil uradnika. Predstavnik OLAF-a je časopisju celo zatrdil, da ima OLAF »prima facie dokaze, da je bilo verjetno izvedeno plačilo.« Šele dve leti pozneje sem izvedel, o kakšnih »prima facie dokazih« je govoril predstavnik. Skliceval se je na izjave tedanjega predstavnika gospe Schreyer, Joachima Grossa.

Gospod Gross je OLAF-u povedal, da mu je tretja oseba povedala, da sem uradniku plačal za notranje dokumente EU. Gospod Gross je pozneje podal več nasprotujočih si izjav o tem, kdo naj bi bil njegov prvotni vir – natančna identiteta te osebe še vedno ni znana. Kar je gospod Gross povedal OLAF-u, so bile navadne »govorice«. Slednje je v notranjem dokumentu, ki sem ga pridobil aprila 2002, zapisal tudi OLAF-ov predstavnik. Zdaj že bivši predstavnik Komisije ni želel, da bi njegovo izjavo navajali. Izrecno pa je zahteval, naj OLAF njegovega imena ne omenja. Razkril ga je šele nemški časopis junija 2004. Seveda mi ni bilo treba podkupovati nikogar, da sem prišel do omenjenih dokumentov. Imel sem pač dobre vire, ki so mi še naprej posredovali OLAF-ove dokumente. Zato je v začetku leta 2004 gospod Brüner nadaljeval svoj vojni pohod. Njegovi preiskovalci so obtožbe proti meni – seveda je šlo za govorice, ki jih je o meni širil gospod Gross – zbrali v poročilu in me ovadili na javnem tožilstvu v Bruslju in v Hamburgu, kjer je imel Stern svoj sedež. Dva OLAF-ova uradnika sta celo odpotovala v Hamburg, kjer sta tamkajšnjega tožilca pozvala k ukrepanju. Zadeva naj bi bila »nujna«, saj naj bi se nameraval preseliti v Washington.

Policijska racija
V resnici sem se ravno takrat selil v Hamburg, kar je gospod Brüner dobro vedel. Preden je vložil ovadbo, me seveda ni vprašal, kaj si mislim o obtožbah gospoda Grossa. Medtem ko so nemške oblasti zavrnile izvedbo racije Sternovega sedeža v Hamburgu, je belgijska polica OLAF-ove obtožbe vzela resno in brez nadaljnjega poizvedovanja marca 2004 preiskala moje stanovanje in pisarno. Še danes hranijo skoraj tisoč strani mojih dokumentov. V tem času nisem bil ničesar obtožen niti jaz niti kdorkoli drug, vpleten v ta primer. Zato sva šla moja revija in jaz na sodišče: proti Belgiji, proti gospodu Grossu in proti Evropski komisiji, katere del je OLAF. Belgijska sodišča so zatrdila, da ni treba preveriti dokazov, ki jih posreduje Evropski urad za boj proti goljufijam, zato so naše tožbe zavrnila. Gospod Gross se je skliceval na imuniteto uradnika EU, nemško sodišče, kjer smo ga tožili, pa je odločilo, da v zadevi ni pristojno.

To sredo je Evropsko sodišče prve stopnje odločalo o naši glavni tožbi proti Komisiji. Trije sodniki v Luksemburgu so odločili, da so za moje težave odgovorni le Belgijci. OLAF-ova dejanja name nimajo nobenega »zavezujočega« pravnega učinka, trdijo sodniki. Zakaj? Ker so se belgijske oblasti lahko »prosto odločile«, kaj storiti, ko jih je OLAF pozval k nujnim ukrepom. Tako je sodišče zavrnilo celo presojanje o tem, ali je OLAF kršil zakon in lastna postopkovna pravila. Prav tako sodniki niso razpravljali o naši trditvi, da bodo novinarski viri v institucijah EU usahnili, če bo OLAF na tako preprost način pošiljal policijo na domove in v pisarne novinarjev.

Sodišče je ugotovilo tudi, da Urad za boj proti goljufijam prav tako ni odgovoren za sporočila za javnost in trditve o domnevnih »prima facie« dokazih, da naj bi podkupoval uradnike EU. OLAF jih je »formuliral« »na hipotetičen način«, ne da bi zapisal moje ime oziroma ime mojega časopisa in – kot pravi sodišče – je to storil z vso potrebno »previdnostjo pri uporabi besed«. Neupravičene govorice ali celo očitno zavajajoče informacije, ki jih je razširjal OLAF, za sodišče torej niso problematične.

Novinarji morajo imeti svobodo objavljanja
Zdi se, da sodišče trdi, da tisti, ki verjamejo OLAF-ovim trditvam, to počnejo na lastno odgovornost. Če bi bil direktor Evropskega urada za boj proti goljufijam, bi se take sodbe sramoval. Presenetljivo pa je gospod Brüner odločitev sodišča pozdravil in dodal, da predstavlja »pomembno smernico za OLAF-ovo delo v prihodnosti«. Le kaj bi se zgodilo, če bi zgolj na podlagi govoric napisal, da je »vodilni uradnik« Evropskega urada za boj proti goljufijam morda pretepel svojega psa, nakar bi na vrt edinega »vodilnega uradnika OLAF-a«, ki ima psa, vlomili njegovi sosedje in mu ugrabili psa? Bi tudi mene sodišče oprostilo, rekoč, da moji članki nimajo »zavezujočega pravnega učinka« na vpletenega uradnika in da sem obtožbe omenil le na »hipotetičen način« z vso potrebno »previdnostjo pri uporabi besed«?

Seveda ne. Če bi bil tak novinar in bi si izmišljeval neutemeljene obtožbe, bi me uredniki odpustili. In še prav bi imeli. Res pa je tudi, da morajo imeti novinarji pravico, da objavijo zgodbe, ki vsebujejo dokaze o napačnem ravnanju. Nekateri posamezniki v institucijah EU tega očitno še vedno ne razumejo.

***

Hans-Martin Tillack je novinar v berlinski pisarni revije Stern. Komentar je bil prvič objavljen 9. oktobra v časopisu The Wall Street Journal Europe. Slednji nam je prijazno dovolil ponovno objavo.

izpis

Maja Mihelič, Luka Hrovat

Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Medijsko poročanje svetovnih medijev v primeru Oaxace lahko razumemo kot popolno negacijo svobode govora in tudi demokracije. Mirna zasedba medijev je bila prikazana kot grožnja medijski svobodi in pot v enoumje.
V mehiški zvezni državi Oaxaci se je letos rodil vsesplošni družbeni upor, ki je po intenziteti in vsebini precej podoben svojemu starejšemu bratu v sosednjem Chiapasu, (1) ki je bil deležen precejšnje medijske pozornosti. Večletno negodovanje nad represivno politiko desničarske stranke PRI, (2) ki prebivalstvo tlači že vse od leta 1929, in naraščajoče nezadovoljstvo nad neoliberalnim ekonomskim sistemom, sta povzročila splošno revolucijo prebivalcev Oaxace. Večina zatiranih prihaja iz vrst staroselskih skupin, ki svoj navdih črpajo iz upora svojih prednikov. Stvaritelji upora so učitelji, ki so 29. aprila pričeli z zahtevami proti poslabšanju razmer v šolstvu in njegovi privatizaciji, obenem pa so za svoje učence zahtevali brezplačno šolstvo. Ko so se jim v njihovem boju pridružile tudi socialne organizacije, so vse zahteve prebivalcev kmalu prerasle šolske okvire in ena od zahtev je postala tudi svoboda političnih medijev, ki so, z izjemo dnevnega časopisa Las Noticias, naklonjeni guvernerju Ulisesu Ruizu ter njegovim represivnim načinom zaščite kapitalskih elit in njihovih medijev. Nova pot, na katero so stopili, je največja v zgodovini Oaxace, saj v vrsti koraka prek 400 organizacij in kolektivov, ki združujejo učitelje, staroselce, študente, kmete, skupine za zaščito človekovih pravic in levičarske skupine. Kot pomoč pri doseganju skupnih interesov so obudili navade in običaje iz staroselskih vaških skupnosti in osnovali APPO (Ljudska skuščina prebivalcev Oaxace), preko katere uveljavljajo bolj neposredno demokracijo, ki temelji na avtonomiji in samoorganizaciji posameznih članov, obenem pa predstavlja alternativo dosedanjemu sistemu hegemonije.

Dobra pokritost v lokalnih medijih
Medijska pokritost zahtev prebivalcev po koncu tiranije je bila, za razliko od t. i. svetovnih medijev, v mehiških medijih deležna kar velike pozornosti, še posebej s strani dveh dnevnih časopisov, liberalne La Jornade iz Mexico Cityja in Las Noticiasa iz Oaxace. Slednji je bil zaradi kritične drže trn v peti guvernerju, ki je njihove prostore ukazal napasti, zaradi česar so si morali poiskati nov dom. Oba medija sta precej podrobno opisovala dogodke in vseskozi objavljala izjave članov gibanja. Mehiški časopisni hiši sta o gibanju v Oaxaci poročali že od samega začetka, ko je šlo le za proteste učiteljev. Orisali sta tudi ozadje dogajanja, vendar je opaziti rahlo razlikovanje v načinu poročanja. Noticias pravi, da je do demonstracij prišlo zaradi neurejene politike na področju šolstva ter zaradi slabih razmer v šolah na ruralnih območjih in v staroselskih skupnostih, medtem ko se je Jornada na začetku v glavnem osredotočala na zahteve po višjih plačah. (3) Eden izmed najbolj odmevnih dogodkov, povezanih z demonstracijami, je bil zagotovo pokol na glavnem trgu v mestu Oaxaca de Juarez 14. junija. V dnevniku Noticias so dan kasneje v kar šestih člankih ostro obsodili vladno represijo. V enem izmed člankov je bil natančno opisan potek oborožene policijske operacije, ki je, po tem viru sodeč, za sabo pustila 4 smrtne žrtve in 57 ranjenih (imena 28-ih so tudi objavili) ter milijonsko škodo na stari vladni palači in ostalih zgradbah v bližini glavnega trga. Tudi Jornada nam postreže z opisom poteka dogodkov, vendar operira z nekoliko drugačnimi podatki glede števila ranjenih, ki naj bi jih bilo 92. Novinar časnika Noticias pravi, da so učitelji zaradi tega dogodka dobili večinsko podporo prebivalcev, tudi tistih, ki se ne strinjajo v celoti z njihovimi metodami, vendar ne morejo dopustiti in tolerirati vladnega nasilja.

Jornada večinoma kot protestnike prikazuje zgolj profesorje in zanemarja vlogo socialnih in staroselskih organizacij. Šele veliko kasneje začne pripovedovati, da ne gre več le za demonstracije pripadnikov izobraževalnega sektorja ter študentov, temveč za splošno ljudsko gibanje, v katerem sodelujejo tudi zgoraj omenjene organizacije in kmetje. Noticias poskrbi za razkritje ozadja priprav na zatrtje 4. Mega marša s strani vlade, ki je 12 ur pred predvidenim začetkom tega masivnega protesta suspendirala ves javni prevoz, da se ljudje zaradi onemogočenega transporta ne bi mogli udeležiti pohoda. Javni prevozniki prepovedi niso spoštovali in protesta se je, po njihovih besedah, udeležilo 500000 ljudi, kar je manj, kot trdi Jornada (800000 ljudi), vendar veliko več, kot prikazujejo provladni mediji (TV Azteca), ki trdijo, da je bilo protestnikov le nekaj deset tisoč. 1. avgusta je 2000 žensk iz različnih organizacij, integriranih v APPO, na miroljuben način zavzelo državno oaxaško RTV, saj je služila le kot orodje v rokah Ulisesa Ruiza. Oba časnika sta natančno povzela potek dogodkov, zlasti Jornada pa opeva pogum delavk, gospodinj, prodajalk, kmetic, študentk in deklic. Noticias je celo opravičeval zasedbo trgovskih centrov, rekoč, da zgolj govorjenje ne zaleže.

Ignoranca velikih medijskih korporacij
Takoimenovani svetovni mediji, kot so BBC, CNN in novičarska agencija Reuters, so imeli več kot dva meseca trajajoč embargo in so o dogodkih pričeli poročati šele v začetku avgusta, čeprav se je t. i. sit-in oziroma stalna zasedba osrednjega trga začela že 22. maja. BBC je po skoraj treh mesecih, 12. avgusta, stalno zasedbo opisal kot »kampiranje 2000 glave množice v centru mesta, kjer so postavili barikade in razbijali okna«. Korporativni mediji so svoje poročanje gradili na stereotipih, še posebej o zadevah, ki predstavljajo nasprotja interesom kapitala. Glede na dejansko stanje in poročanje v mehiških tiskanih medijih (La Jornada in Las Noticias) lahko ugotovimo, da so bila sporočila strogo selekcionirana, omejena in podana brez konteksta oziroma je bil le-ta zelo šibek. S poročanjem so začeli šele avgusta, potem ko so oaxaške ženske zasedle državni televizijski in radijski oddajnik, da bi odprle okno v svet. Upore naj bi vodili nezadovoljni učitelji, ki jim gre zgolj za izboljšanje materialnega položaja. Številčni podatki, ki jih navajajo, pa se gibajo med 40 in 70 tisoč. Ne omenjajo let represije, revščine in privatizacije, ki so staroselske kmete oropala njihove skupnostne zemlje. Ljudje, ki protestnikom vsakodnevno prinašajo hrano, so nevidni. Nevidno je vse, kar »Imperij« opozarja na krutosti, ki jo povzroča. Za razliko od CNN-a in BBC-ja novičarska agencija Reuters mimogrede omenja, da poleg učiteljev protestirajo še staroselske skupine, študentje in levičarski radikalci, kar še vedno pušča vtis neznatne manjšine. Pri poročanju o osebnih zgodbah se skoncentrirajo na težave bogatih, ki so jim nemiri pozročili gospodarsko škodo, in izražajo negativno mnenje o protestih. Kljub temu pa je CNN objavil izjavo enega izmed protestnikov, ki je dejal: »Siti smo neoliberalizma in gringo ekoturizma.« Vendar dlje od tega niso šli, niti enkrat samkrat niso navedli pravih vzrokov in problemov. Skupščina, ki uživa velikansko legitimiteto, saj jo podpira večina prebivalcev, je omenjena kot avantgardna skupina aktivistov. Podporo imajo predvsem zaradi zelo raznolikih skupin, kar včasih privede do sporov. Omenjeni mediji nikjer ne pojasnijo delovanja skupščine in njihovih dejanskih zahtev, ki so vezane na izboljšanje položaja kmetov, žensk in ostalih zatiranih. Če protestira zgolj nekaj tisoč učiteljev, od kje so se potem vzeli stotisoči, ki so protestirali na 4. Mega maršu 28. junija, ko je po navedbah APPO protestiralo skoraj milijon ljudi? Na ulicah glavnega mesta istoimenske države Oaxace je bila skoraj četrtina prebivalcev.

Po drugi strani pa so omenjeni mediji močno izpostavljali gospodarsko škodo. »Nemiri so paralizirali eno izmed najbolj priljubljenih turističnih mest v Mehiki /…/ turistična dejavnost se je zmanjšala za 75 %,« so poročali na CNN-u 4. avgusta, svoje informacije pa so dobili izključno od Associated Pressa. Podobne taktike sta se lotila tudi britanska BBC in Reuters, ki sta vzbujala občutek, da protestniki ovirajo turizma željne obiskovalce in jih ogrožajo. Sama sva po pogovoru z nezadovoljnimi množicami v Oaxaci dobila drugačen občutek, saj so ljudje verjeli, da lahko ravno turisti prebijejo svetovni medijski embargo. Za tujce so uporni prebivalci celo naredili letake, ki so v angleškem jeziku povzeli preteklo dogajanje in pojasnili okoliščine.

Medij so postali ljudje
Paravojaške sile in policija so pričele nasilno kampanjo za zaustavitev vseh medijskih aktivnosti, ki nasprotujejo guvernerju, da bi utišali ljudsko gibanje. Tako so guvernerjeve tolpe 22. julija napadle Radio Universidad, ki so ga pred tem zasedli študentje. Staroselskim skupinam je oralna kultura bližja, zato so medijsko zaprt in odtujen prostor primarno odpirale alternativne radijske postaje. Odgovor na korporativni medijski prostor je bila zasedba radijskih postaj in ustanavljanje piratskih radiev. Piratski Radio Caracol se je predstavljal kot glas staroselcev in oddajal informativni program, s katerim je širil novice o dogajanju in ljudi pozival k uporu. Program so razširili s predvajanjem govorov podpoveljnika Marcosa (4) in razpravljanjem o posledicah neoliberalnega načrta Plan Puebla Panama (5), ki bi za mnoge staroselce pomenil še večjo bedo. Medijski prostor se je pričel odpirati tako, da so ga ljudje zavzeli, kar se je izkazalo za izjemno potezo, ki jim je odprla pot v t. i. svetovne korporativne medije. Tudi v oddaljenih in medijsko zapostavljenih staroselskih skupnostih so ljudje prejemali informacije ravno preko piratskih radiev, kot je na primer Radio Nuevo Amanecer iz Panixtlahuace. Þe pred tem pa so o dogodkih v Oaxaci izčrpneje poročali alternativni mediji po svetu, kot sta aktivistična spletna medija Indymedia in pa Infoshop, ki sta informacije dobila s strani organizacij, ki so članice APPO ali njeni simpatizerji. Spletni medij Narco News je še posebej podrobno poročal o aktivnosti APPO, ki spodbuja nastanek manjših demokratičnih skupščin po celotni državi in na ta način predstavil tudi samo funkcioniranje demokracije od spodaj. Njihovo razumevanje demokracije je podobno kot pri Deweyu (6), ki je razumel »demokracijo kot idejo o življenju v skupnosti«. Aktivisti iz celega sveta, tudi iz Slovenije, so ravno prek teh informacij uspeli prepričati Amnesty International, da je sprožila akcijo za zaščito Alejandra Cruza Lopeza, člana indijanskih organizacij za človekove pravice OIDHO, ki s še tremi staroselskimi organizacijami izdaja publikacijo Tierra y Libertad. Nov medij pa so postali ljudje, ki so, s kamero v roki, snemali dogodke ter objavljali kratke filme na svetovnem spletu. Dotaknili so se celo evropskega poslanca Tobiasa Pflügerja, ki je izrazil ogorčenje nad stanjem človekovih pravic v Mehiki in obtožil EU dvoličnosti.

Medijsko poročanje svetovnih medijev v primeru Oaxace lahko razumemo kot popolno negacijo svobode govora in tudi demokracije. Mirna zasedba medijev je bila prikazana kot grožnja medijski svobodi in pot v enoumje. Samoorganizacija in konsenzualna demokracija nista bili nikjer omenjeni, čeprav je ravno to največji dosežek sedanjega, pretežno staroselskega boja, ki presega meje dovoljenega, kar se tiče poročanja o medijih v lastništvu velikega kapitala, ki ne producira samo razmer neenakosti, temveč tudi naše dojemanje sveta in dogodkov. Oaxaške ženske boj razumejo tudi kot sredstvo emancipacije, prek katere poteka osvobajanje tudi znotraj same uporne družbe. Sama dejanja izgradnje alternativne ureditve so hkrati emancipatorna za boje po svetu. APPO je večkrat pozvala dobronamerne ljudi po svetu, da naj jim pomagajo, saj svoj boj razumejo tudi kot globalni fenomen. Prav tako, kot so zapatisti uporno odgovorili z »vsi smo Marcos«, bi lahko uporni prebivalci Oaxace, potem ko so v roke vzeli tradicionalno sredstvo obveščanja, školjko, odgovorili »vsi smo medij«! Na žalost, pa so izjavo guvernerja Ulisesa za nacionalno TV Azteca, ki je hkrati naslov tega članka, v skrbništvo vzela predvsem uredništva korporativnih medijev.

VIRI
Dewey, John (1999): Javnost in njeni problemi, FDV, Ljubljana
Mexico.indymedia.org/oaxaca
www.bbc.co.uk
www.cnn.com
www.indymedia.org
www.infoshop.org
www.jornada.unam.mx
www.narconews.com
www.noticias-oax.com.mx
www.reuters.com

1. 1. januarja 1994, ko je v veljavo stopil sporazum o severnoameriški prosti trgovini NAFTA, so staroselski kmetje v Mehiki, imenovani zapatisti (EZLN), začeli vojaški upor. Uprli so se 500-letnemu izkoriščanju in zatiranju, njihove zahteve pa so svoboda, demokracija in pravica. Oboroþen upor so kmalu opustili in pričeli z avtonomno organizacijo staroselskih skupnosti.
2. V Mehiki obstajajo tri velike stranke: PRI (Partido Revolucionario Institucional), PAN (Partido Accion Nacional) in PRD (Partido de la Revolucion Democratica). Od leta 2000 ima na zvezni ravni oblast PAN, pred njo pa je vse od mehiške revolucije naprej vladala stranka PRI. Kljub temu prihaja večina guvernerjev mehiških zveznih drþav iz vrst PRI.
3. Do uporov in zahtev po dostojnem þivljenju je v Oaxaci prihajalo že v preteklosti, vendar so bili kmalu zadušeni s silo.
4. Glavni poveljnik Zapatistične vojske narodne osvoboditve (EZLN) in ikona boja za pravice zatiranih ne samo v Chiapasu, temveč v celotni Latinski Ameriki.
5. Razvojni plan, ki bi celotno Srednjo Ameriko povezal v območje t. i. svobodne trgovine. Gre za izgradnjo prometne infrastrukture, širjenje turizma in za transport energentov v ZDA in Kanado.
6. Dewey, John (1999): Javnost in njeni problemi, FDV, Ljubljana

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
novinarji in mediji na sodiščih
Medijska preža
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Novinarski večeri
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
evropska unija
Medijska preža
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Tanja Petrović
Tako evropsko
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko komisijo zanima neodvisnost regulatorjev medijev
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Mojca Planšak
Zagovorništvo javnega interesa in pravic manjšin v medijih
Admir Baltić
Mediji in manjšine v Sloveniji in Veliki Britaniji
Janja Rošer
Prostovoljci ustvarjajo manjšinski radio
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Mihela Zupančič
Kako bo o Evropski uniji poročala STA?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Neva Nahtigal
Novinarski kažipot po labirintih Evropske unije
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Mojca Pajnik
Evropska unija, volitve in mediji
Mojca Širok
En sam novinarski sindikat
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Peter Preston
Budnost za skupno stvar
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Evroza
Novinarski večeri
18.12.1997
John Palmer, Edvard Žitnik
Evropa v novinarskih srcih
Omizja
03.03.2006
Rastko Močnik, Renata Jambrešič Kirin, Bojan Baskar, Marta Gregorčič, Boris Vezjak, Mitja Velikonja
Evroza - Kritika novega evrocentrizma
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev