Medijska preža št. 27, december 2006

Že osemnajst let delam kot novinar. Ta poklic se mi še vedno zdi čudovit, čeprav moramo novinarji upoštevati celo vrsto pravil, med katerimi je najbolj pomembno: »Navajaj dejstva!«

Pred kratkim sem spoznal, da tovrstna pravila niso enako stroga za nekatere uradnike Evropskega urada za boj proti goljufijam, ki ga večina Bruseljčanov pozna po francoskem akronimu OLAF. Evropsko sodišče prve stopnje je v sredo, 4. oktobra, namreč odločilo, da OLAF lahko o meni podaja napačna in zavajajoča dejstva, na podlagi katerih lahko pridobi tudi sodelovanje policije in pride do mojih virov znotraj OLAF-a. Odločitev sodišča me je presenetila. Kot novinar namreč ne bi mogel zapisati, na primer, da direktor OLAF-a, Franz-Hermann Brüner, »morda pretepa svojega psa«. Četudi mi gospod Brüner ne bi bil niti najmanj všeč, takega članka ne bi mogel napisati, saj nimam niti najmanjših dokazov, s katerimi bi zgodbo podprl. Čeprav bi mi kolega zaupno povedal, da je slišal govorice, da gospod Brüner pretepa svojega psa, vseeno ne bi mogel o tem napisati članka. Tudi če bi imel pričo, ki bi trdila, da je videla, kako gospod Brüner pretepa svojega psa, bi raje počakal in poiskal še drugo pričo. Še preden pa bi karkoli objavil, bi se moral pogovoriti z gospodom Brünerjem in ga vprašati, ali resnično pretepa svojega psa.

Pravzaprav sem o gospodu Brünerju napisal kar nekaj člankov, ko sem bil med leti 1999 in 2004 bruseljski dopisnik nemške revije Stern. To so bili članki, podprti z dokazi; članki o njem in tedanji komisarki za boj proti goljufijam Michaele Schreyer. Bil sem prvi novinar, ki je na podlagi notranjih dokumentov EU razkril resne težave, povezane z goljufijami in domnevno korupcijo v Eurostatu, statističnem uradu Evropske komisije. V več primerih sem tudi dokazal, da komisarka Schreyerjeva in gospod Brüner nista resno obravnavala primerov o goljufijah v EU. Gospod Brüner, na primer, je oktobra 2003 odločno zavrnil predajo dokazov o domnevni goljufiji belgijskemu javnemu tožilcu. Zapisal sem, da je gospod Brüner tako ravnal zato, ker verjetno ni želel razjeziti mogočnih politikov in evropskih uradnikov, ki so odločali o njegovi prihodnji karieri na čelu OLAF-a.

Obtožbe o podkupninah

V vseh primerih sem imel dokaze. Pred objavo člankov sem se primerno pogovoril z vpletenimi osebami. Gospod Brüner ni nikoli izjavil, da so dejstva, ki sem jih navajal, napačna. Kljub temu sta bila gospod Brüner in gospa Schreyer dokaj nezadovoljna z mojim poročanjem. Nato se je nekaj zgodilo. Ko sem marca 2002 uspešno objavil še eno pomembno razkritje, sta gospod Brüner in Komisija objavila sporočilo za javnost, v katerem je bilo zapisano, da je objavljeni dokument – nedvomno sem prvi o njem pisal prav jaz – dobil »neki novinar«, ki je v ta namen verjetno podkupil uradnika. Predstavnik OLAF-a je časopisju celo zatrdil, da ima OLAF »prima facie dokaze, da je bilo verjetno izvedeno plačilo.« Šele dve leti pozneje sem izvedel, o kakšnih »prima facie dokazih« je govoril predstavnik. Skliceval se je na izjave tedanjega predstavnika gospe Schreyer, Joachima Grossa.

Gospod Gross je OLAF-u povedal, da mu je tretja oseba povedala, da sem uradniku plačal za notranje dokumente EU. Gospod Gross je pozneje podal več nasprotujočih si izjav o tem, kdo naj bi bil njegov prvotni vir – natančna identiteta te osebe še vedno ni znana. Kar je gospod Gross povedal OLAF-u, so bile navadne »govorice«. Slednje je v notranjem dokumentu, ki sem ga pridobil aprila 2002, zapisal tudi OLAF-ov predstavnik. Zdaj že bivši predstavnik Komisije ni želel, da bi njegovo izjavo navajali. Izrecno pa je zahteval, naj OLAF njegovega imena ne omenja. Razkril ga je šele nemški časopis junija 2004. Seveda mi ni bilo treba podkupovati nikogar, da sem prišel do omenjenih dokumentov. Imel sem pač dobre vire, ki so mi še naprej posredovali OLAF-ove dokumente. Zato je v začetku leta 2004 gospod Brüner nadaljeval svoj vojni pohod. Njegovi preiskovalci so obtožbe proti meni – seveda je šlo za govorice, ki jih je o meni širil gospod Gross – zbrali v poročilu in me ovadili na javnem tožilstvu v Bruslju in v Hamburgu, kjer je imel Stern svoj sedež. Dva OLAF-ova uradnika sta celo odpotovala v Hamburg, kjer sta tamkajšnjega tožilca pozvala k ukrepanju. Zadeva naj bi bila »nujna«, saj naj bi se nameraval preseliti v Washington.

Policijska racija

V resnici sem se ravno takrat selil v Hamburg, kar je gospod Brüner dobro vedel. Preden je vložil ovadbo, me seveda ni vprašal, kaj si mislim o obtožbah gospoda Grossa. Medtem ko so nemške oblasti zavrnile izvedbo racije Sternovega sedeža v Hamburgu, je belgijska polica OLAF-ove obtožbe vzela resno in brez nadaljnjega poizvedovanja marca 2004 preiskala moje stanovanje in pisarno. Še danes hranijo skoraj tisoč strani mojih dokumentov. V tem času nisem bil ničesar obtožen niti jaz niti kdorkoli drug, vpleten v ta primer. Zato sva šla moja revija in jaz na sodišče: proti Belgiji, proti gospodu Grossu in proti Evropski komisiji, katere del je OLAF. Belgijska sodišča so zatrdila, da ni treba preveriti dokazov, ki jih posreduje Evropski urad za boj proti goljufijam, zato so naše tožbe zavrnila. Gospod Gross se je skliceval na imuniteto uradnika EU, nemško sodišče, kjer smo ga tožili, pa je odločilo, da v zadevi ni pristojno.

To sredo je Evropsko sodišče prve stopnje odločalo o naši glavni tožbi proti Komisiji. Trije sodniki v Luksemburgu so odločili, da so za moje težave odgovorni le Belgijci. OLAF-ova dejanja name nimajo nobenega »zavezujočega« pravnega učinka, trdijo sodniki. Zakaj? Ker so se belgijske oblasti lahko »prosto odločile«, kaj storiti, ko jih je OLAF pozval k nujnim ukrepom. Tako je sodišče zavrnilo celo presojanje o tem, ali je OLAF kršil zakon in lastna postopkovna pravila. Prav tako sodniki niso razpravljali o naši trditvi, da bodo novinarski viri v institucijah EU usahnili, če bo OLAF na tako preprost način pošiljal policijo na domove in v pisarne novinarjev.

Sodišče je ugotovilo tudi, da Urad za boj proti goljufijam prav tako ni odgovoren za sporočila za javnost in trditve o domnevnih »prima facie« dokazih, da naj bi podkupoval uradnike EU. OLAF jih je »formuliral« »na hipotetičen način«, ne da bi zapisal moje ime oziroma ime mojega časopisa in – kot pravi sodišče – je to storil z vso potrebno »previdnostjo pri uporabi besed«. Neupravičene govorice ali celo očitno zavajajoče informacije, ki jih je razširjal OLAF, za sodišče torej niso problematične.

Novinarji morajo imeti svobodo objavljanja

Zdi se, da sodišče trdi, da tisti, ki verjamejo OLAF-ovim trditvam, to počnejo na lastno odgovornost. Če bi bil direktor Evropskega urada za boj proti goljufijam, bi se take sodbe sramoval. Presenetljivo pa je gospod Brüner odločitev sodišča pozdravil in dodal, da predstavlja »pomembno smernico za OLAF-ovo delo v prihodnosti«. Le kaj bi se zgodilo, če bi zgolj na podlagi govoric napisal, da je »vodilni uradnik« Evropskega urada za boj proti goljufijam morda pretepel svojega psa, nakar bi na vrt edinega »vodilnega uradnika OLAF-a«, ki ima psa, vlomili njegovi sosedje in mu ugrabili psa? Bi tudi mene sodišče oprostilo, rekoč, da moji članki nimajo »zavezujočega pravnega učinka« na vpletenega uradnika in da sem obtožbe omenil le na »hipotetičen način« z vso potrebno »previdnostjo pri uporabi besed«?

Seveda ne. Če bi bil tak novinar in bi si izmišljeval neutemeljene obtožbe, bi me uredniki odpustili. In še prav bi imeli. Res pa je tudi, da morajo imeti novinarji pravico, da objavijo zgodbe, ki vsebujejo dokaze o napačnem ravnanju. Nekateri posamezniki v institucijah EU tega očitno še vedno ne razumejo.

***

Hans-Martin Tillack je novinar v berlinski pisarni revije Stern. Komentar je bil prvič objavljen 9. oktobra v časopisu The Wall Street Journal Europe. Slednji nam je prijazno dovolil ponovno objavo.

Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Medijsko poročanje svetovnih medijev v primeru Oaxace lahko razumemo kot popolno negacijo svobode govora in tudi demokracije. Mirna zasedba medijev je bila prikazana kot grožnja medijski svobodi in pot v enoumje.

V mehiški zvezni državi Oaxaci se je letos rodil vsesplošni družbeni upor, ki je po intenziteti in vsebini precej podoben svojemu starejšemu bratu v sosednjem Chiapasu, (1) ki je bil deležen precejšnje medijske pozornosti. Večletno negodovanje nad represivno politiko desničarske stranke PRI, (2) ki prebivalstvo tlači že vse od leta 1929, in naraščajoče nezadovoljstvo nad neoliberalnim ekonomskim sistemom, sta povzročila splošno revolucijo prebivalcev Oaxace. Večina zatiranih prihaja iz vrst staroselskih skupin, ki svoj navdih črpajo iz upora svojih prednikov. Stvaritelji upora so učitelji, ki so 29. aprila pričeli z zahtevami proti poslabšanju razmer v šolstvu in njegovi privatizaciji, obenem pa so za svoje učence zahtevali brezplačno šolstvo. Ko so se jim v njihovem boju pridružile tudi socialne organizacije, so vse zahteve prebivalcev kmalu prerasle šolske okvire in ena od zahtev je postala tudi svoboda političnih medijev, ki so, z izjemo dnevnega časopisa Las Noticias, naklonjeni guvernerju Ulisesu Ruizu ter njegovim represivnim načinom zaščite kapitalskih elit in njihovih medijev. Nova pot, na katero so stopili, je največja v zgodovini Oaxace, saj v vrsti koraka prek 400 organizacij in kolektivov, ki združujejo učitelje, staroselce, študente, kmete, skupine za zaščito človekovih pravic in levičarske skupine. Kot pomoč pri doseganju skupnih interesov so obudili navade in običaje iz staroselskih vaških skupnosti in osnovali APPO (Ljudska skuščina prebivalcev Oaxace), preko katere uveljavljajo bolj neposredno demokracijo, ki temelji na avtonomiji in samoorganizaciji posameznih članov, obenem pa predstavlja alternativo dosedanjemu sistemu hegemonije.