Ta članek začenjam z besedami slovenskega »večnega zunanjega ministra«, ki jih je, ko je komentiral nemirno slovensko medijsko pokrajino, izrekel marca lani. In sicer zato, ker je Dimitrij Rupel s to izjavo mogoče nehote in v afektu, a zelo direktno, jasno in odkrito, skorajda paradigmatično povedal tisto, kar celotni slovenski aktualni politični establišment ves čas zanika in kvečjemu želi prikriti – močan vpliv politike na medije namreč. In to je povedal tako sproščeno in nonšalantno, da je zvenelo tako samoumevno in logično. Ko namreč javno slišite kaj takega iz ust dolgoletnega šefa diplomacije, kratko malo nimate kaj dodati. Lahko se samo čudite. Peticija proti cenzuri in političnim pritiskom na novinarje v Sloveniji, ki je sledila septembra lani in ki jo je podpisalo 571 slovenskih novinarjev, je bila tako samo še materializacija, utelešenje, logična posledica Ruplovih besed. Zanimivo je le to, da je peticija naletela na oster odziv slovenske politične vladajoče elite in izzvala pravo malo revolucijo v parlamentu in v slovenskih medijih – ter celotno novinarsko srenjo polarizirala na tiste, ki so peticijo podprli in podpisali, ter tiste, ki je niso – Ruplove besede pa so v širši javnosti ostale skoraj neopažene. So pa tudi danes, po enem letu, še vedno zelo aktualne in predstavljajo dober uvod v analizo odnosa slovenskega političnega establišmenta in medijev. Tudi v luči aktualnega slovenskega predsedovanja EU 2008.

Predsedovanje EU, ki ga v prvi polovici leta 2008 izvaja Slovenija, je le še en dodaten razlog, da premišljujemo pomen družbenopolitične tvorbe, ki se v splošno sprejetem nekritičnem diskurzu razglaša za najboljšo od vseh skupnosti, ki naj bi bila generator demokracije, blaginje in enakosti. Razprava o konstitucionalizaciji Evrope (»skupnega evropskega prostora«) še nikoli ni bila tako aktualna in se je prenesla tudi na slovenska tla. Ob tem je treba nujno opozoriti na politikantsko zamenjevanje pojmov Evropa in Evropska unija v novem dominantnem »evrocentričnem metadiskurzu, mitskem govoru« (prim. Mitja Velikonja: Euroza. Ljubljana: Mirovni inštitut, 2005). »EUzurpiranje izraza Evropa« (ibid.) se predvsem kaže skozi ustanavljanje in obstoj »skupnih«, »enotnih« mehanizmov oblasti: ne da bi zastopale interese celotne Evrope, so nastale »evropske« institucije (svet, parlament, komisija, sodišča, banke …), skupne »evropske« meje, enotna »evro« valuta, skupna zunanja in notranja »evropska« politika, kljub vsem razlikam »skupna preteklost« ter cilji in tako naprej. Tako se Evropo kot geografsko-historični pojem, ki se razprostira od Atlantika do Urala, v agresivnem politikantskem diskurzu, krči na umetno politično-ekonomsko kategorijo – Evropsko unijo. To početje seveda ni niti slučajno niti posledica poenostavljanja ali skrajševanja. Gre za implicitno ideološko razlikovanje med »Evropo« in »ne-Evropo«, med »evropskimi« in »neevropskimi« državami, nacijami, narodi, političnimi ureditvami. Iz tega izhaja, da so države EU »evropske« – torej civilizirane, bogate, progresivne, razvite, uglajene, nastale iz demokratične ali demokratizirane tradicije –, ostale države Evrope pa so »neevropske«, »balkanske«, torej necivilizirane, revne, barbarske, nastale iz postsocialistične tradicije diktatur in totalitarizma … Takšno diskriminatorno razlikovanje in vrednotenje ustvarja videz, da obstaja neka »evropska kvaliteta« ter da je EU kvalitativno »bolj evropska« od (pre)ostale Evrope, ki kot takšna ne predstavlja nobene pomembne kategorije, dokler ne bo postala del te ekskluzivne hermetične skupnosti. »Evropskost« se tako pojavlja kot esenca »civiliziranosti« in »zahodnih pozitivnih vrednot«, ki jih evropske države nečlanice EU šele morajo doseči.

EU je dejansko le družbenopolitični konstrukt, ustvarjen predvsem zaradi ekonomske koristi velikih političnih sil v postfordističnem obdobju globalne neoliberalne hegemonije, v kateri je prišlo do dokončne vzpostavitve svetovnega trga in dovršitve procesa realne subsumpcije v novi biopolitični paradigmi. Neoliberalizem je v vse sfere življenja implementiral tržno logiko, vključno z življenjem samim. Zgodbe o »območju svobode, varnosti in enakosti« in »območju brez meja« so tako le dobro pripravljen politični mit, ki zakriva odpiranje meja le za blago in kapital ter njihovo strogo zapiranje za ljudi. EU se nam predstavlja kot a priori višja politična instanca, ki si kot nekakšna postnacionalna oziroma transnacionalna država želi znotraj svoje skupnosti nadomestiti obstoječe suverene nacionalne države. A v takšnih razmerah se ne soočamo z izginotjem oziroma ukinitvijo nacionalne države kot takšne, kar izginja, je dimenzija države kot prostora politične, javne mediacije, medtem ko narašča njena represivna dimenzija. Ta se izraža predvsem kot funkcija nadzora – notranjega nad prebivalstvom in zunanjega nad mejami –, vse to pa v imenu »nacionalne varnosti in zaščite« ter »pravične vojne proti terorizmu« kakopak. Nacionalna država v neoliberalnem režimu tako ostaja ključni pogoj njegovega delovanja, saj ima predvsem funkcijo regulatorke globalnih tokov delovne sile in mehanizma njenega discipliniranja in kontrole. To je pa tudi temeljni paradoks neoliberalne globalizacije: govori se o svetu brez meja, svetu svetovne proizvodnje in trgovine, svetu povezanosti in soodvisnosti, vidimo pa, da se lahko svobodno giblje zgolj kapital, medtem ko se ljudje lahko gibljejo le kot delovna sila v funkciji potreb posameznega lokalnega, regionalnega ali nacionalnega trga (temu se v uradnem vladnem diskurzu strokovno reče »upravljanje migracij« oziroma »boj proti ilegalnim migracijam«), nikakor pa ne na podlagi lastnih potreb in želja. Globalizacija je prinesla nadnacionalne institucije za nadzor in upravljanje, ne pa tudi za odpravljanje diskriminacije in uveljavljanje pravičnosti. Kapital s takšnimi represivnimi regulacijami dejansko kontrolira ceno delovne sile oziroma jo v poceni obliki vzdržuje na globalni ravni. Politični konstrukt EU je tako odličen primer tega, kako funkcionira svetovni vulgarno-kapitalistični stroj. Celotna zgodba o »podiranju meja«, »svobodi, varnosti in enakosti« v tem Schengenlandu služi le za ohranjanje obstoječih odnosov gospostva v postfordistični neoliberani vulgarno-kapitalistični paradigmi.

Spomnimo, na primer, na problem izbrisanih, ki je z vstopom Slovenije v EU postal tudi »evropski« problem, pa je EU komisar za pravosodje, svobodo in varnost Franco Frattini v odgovoru na vprašanje, kako namerava Evropska komisija zagotoviti, da bo Slovenija kot polnopravna članica EU navsezadnje popravila kršitev pravic izbrisanim, poudaril, da Evropska unija ni pristojna za posredovanje pri slovenskih oblasteh glede vprašanja izbrisanih, in pojasnil, da je vprašanje izbrisanih stvar nacionalne zakonodaje. To ne preseneča, saj se v državah EU že leta dogaja cela vrsta resnih kršitev človekovih pravic, ki širši javnosti pogosto ostajajo neznane. Spomnimo samo na romunske romske delavce v Italiji, ki so jih kot polnopravne državljane EU množično pregnali in s posebnim dekretom celo kriminializirali. Spomnimo na rasističen odnos do tujcev v Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Avstriji … EU ni območje varnosti, svobode in miru, kot nam to želijo plasirati institucije EU, temveč ekonomski dogovor med centri moči, ki na kapitalskem trgu želijo biti še močnejši in ki jim je koncept človekovih pravic, enakosti in solidarnosti le dimna zavesa za izvajanje svojega vulgarno-kapitalističnega programa.

No, tej in takšni EU v prvi polovici leta 2008 predseduje Slovenija. Slovenija, ki po 16 letih še ni rešila problem izbrisa; ki se ji je prejšnje leto zgodil Ambrus; ki so se ji konec leta 2006 zgodile prve, potem pa konec leta 2007 še druge množične delavske demonstracije, največje od časa slovenske osamosvojitve, aprila 2008 pa še mednarodne delavske demonstracije, ki so na ulice Ljubljane pripeljale več kot 3.000 nezadovoljnih delavcev iz cele Evrope; v kateri se veča brezposelnost najmanj kvalificiranega sloja prebivalstva; kjer so podražitve od časa uvedbe evra postale stalnica … In kjer je 571 novinarjev konec leta 2007 pozvalo celotno evropsko in svetovno javnost na pomoč zaradi močnega pritiska slovenske politične oblasti na medije. In izzvali užaljeno reakcijo vlade, ki je zaradi »blatenja Slovenije v tujini« uprizorila pravo malo tragikomedijo, da ne rečemo farso v slovenskem parlamentu. In je tik pred prevzemom palice predsedovanja EU, za voljo dvigovanja lastne morale in samozavesti, zahtevala javno potrdilo o slepi poslušnosti in lojalnosti ter ga od svoje večinske strankarske koalicije v parlamentu (seveda pričakovano) tudi dobila. Tako je v predsedovanje vkorakala pomirjena in ponosna.

To, da predsedovanje EU poteka po že ustaljenem kopitu okorelih birokratskih protokolarnih in neživljenjskih pravil, ki jih vestno izvajajo nemisleči aparatčiki, ki »samo opravljajo svoje delo«, smo nekako že vedeli. Pri slovenskem predsedovanju je ob tem opaziti še dodatno, simbolično in metaforično dimenzijo. Slovensko predsedovanje je namreč postavljeno na Brdo pri Kranju, ki je tako tudi topografsko in fizično kot tudi simbolično in metaforično umeščeno »tam nekje zgoraj«, varno oddaljeno od oči in prisotnosti »navadnih«, »malih« državljanov. Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni, so pa posledice njihove oblasti in njihovega vladanja vidne vsepovsod in na vsakem koraku. Tako kot reklamne torbice z velikim uradnim logotipom slovenskega predsedovanja, ki jih vsakih toliko lahko vidimo na ramenih kakšnega novinarja ali tujega diplomata, ko se ta blagovoli sprehoditi po ljubljanskih ulicah.

Oddaljenost od mestnega jedra glavnega mesta Ljubljane in umestitev predsedovanja v »srce narave«, v kateri smrdi po konjskem in kravjem gnoju, kjer čivkajo ptički in se zeleni, dokler vam seže pogled na zdravo slovensko kmečko pokrajino, tako kljub novem in modernem kongresnem centru, zgrajenim posebej za to priložnost (za 15,5 milijona evrov), kaže na izrazito ruralno naravo slovenskega predsedovanja (in očitno tudi slovenskega političnega establišmenta).

In kako se lahko pride v to prepovedano mesto »v višavah«? Seveda težko, tako kot v vsako institucijo političnega establišmenta, ki pod »imperativom demokracije« dela v dobrobit vseh državljanov in državljank, le nerada jih vidi zraven sebe v svojih sobanah. Vprašajmo se, zgolj teoretično, kaj bi bilo, če bi se en, nič hudega sluteč »navadni«, »mali« državljan odločil priti na Brdo pri Kranju v času predsedovanja in malo pogledati, kako poteka Srečanje političnega in varnostnega odbora EU, neformalno srečanje ministrov za obrambo EU ali pa neformalno zasedanje skupine visokih davčnih uradnikov EU na primer, in poslušati, kako in kaj govorijo, v njegovem imenu kakopak, njegovi demokratično izvoljeni zastopniki, to je politiki. Dejansko bi »navadni«, »mali« državljan lahko prišel le do glavnega vhoda na Brdo pri Kranju, ki je sedaj dobro zastražen, najprej s policijskimi zaporami na ulici in parkirišču, potem pa s policisti na vhodu, kjer vas in vaše stvari takoj natančno pregledajo, zavoljo varnosti in zaščite kajpada! Še pred tem vas vprašajo, če imate akreditacijo. Če jo nimate, se lahko le obrnete in greste nazaj iz teh višav v nižine realnosti vašega »navadnega« življenja.

Akreditacijo za vstop na Brdo pri Kranju edino in direktno pri Vladi RS lahko pridobijo le tisti, ki tam kaj delajo, in novinarji, ki o predsedovanju pišejo. Vsem ostalim je vstop strogo prepovedan. Tuji in domači novinarji se morajo na uradni spletni strani predsedovanja akreditirati za vsak dogodek posebej; za določene dogodke, če jih želijo spremljati, pa morajo zaradi posebnih »varnostnih ukrepov« novinarji sporočiti tudi vse svoje dodatne osebne podatke: EMŠO, hišni naslov ter podatke o osebnem dokumentu. Akreditiranih novinarjev, tako tujih kot domačih, ki spremljajo delovanje EU v Sloveniji, je ogromno, njihovo delovanje pa je, na žalost tako kot vedno, pretežno shematsko in linearno, je predvsem slepo povzemanje uradnih izjav politikov z novinarskih konferenc v duhu »objektivnega poročanja« in prepisovanje ter povzemanje uradnih piarovskih izjav za medije, ki jih obilno pišejo in podajajo vladni »uradni govorci«.

Da bi tujim novinarjem približala državo Slovenijo, je slovenska vlada izdala tudi dvojezično knjižico s priročnim imenom Prva pomoč za novinarje (v pdf formatu se jo najde tudi na uradni spletni strani Slovenskega predsedovanja EU 2008, www.eu2008.si), v kateri je ob osnovnih geografskih, demografskih, statističnih podatkih in drugih koristnih informacijah o hotelih, nujni pomoči, prevozih, restavracijah, vremenu in podobno ter informacijah, kot je, na primer, ta, da je veroizpoved v Sloveniji rimskokatoliška, da je slovensko gospodarstvo najuspešnejše v srednji in vzhodni Evropi, da je najbolj pogosto žensko ime v Sloveniji Marija Novak in da slovenske ženske najpogosteje obolevajo za boleznimi ožilja, ter da je najbolj pogosto moško ime Jožef Horvat (s katerimi boleznimi najpogosteje obolevajo slovenski moški ni navedeno) – ponudila tudi informacije o karakterju Slovencev in Slovenk. Pod naslovom »Slovenci smo delovni in disciplinirani« je tako zapisano: »Povprečen Slovenec je vesten, priden in marljiv. Njegove delovne navade so ustaljene. V tem smo si zelo podobni z Nemci, od katerih pa se ločimo po eni pomembni lastnosti: Nemci so v svojem duhu skupinski, kolektivistični, Slovenci pa smo v svoji delavnosti veliko večji individualisti«. To pa še ni vse, izvemo tudi to, da »Slovenci nismo ponižen in hlapčevski narod« ter da »Slovenci sami sebe ponavadi opišemo kot delovne, poštene, dobre in morda malce otožne ljudi, ki uživajo ob dobri kapljici vina /…/, saj se v dobri družbi ob domači hrani in pijači hitro odpremo in radi zapojemo«.

Tako je z državljani in novinarji. Kako pa lahko predstavniki civilne družbe in nevladnih organizacij pridejo na Brdo pri Kranju? Tudi ti ne zlahka. Po splošno sprejetem sprenevedajočem se razumevanju se na posvečenem mestu predsedovanja EU izvajajo le dogodki, ki jih organizira vlada in ki striktno izhajajo iz uradne agende EU, tam pa ni prostora za politične dogodke v širšem smislu, take, ki zadevajo celotno državo in vse njene segmente. Sicer je res, da so se/se bodo na Brdu dogajale tudi nekatere obrobne aktivnosti nekaterih nevladnih organizacij, a ni jasno po katerem ključu so nekatere nevladne organizacije uspele priti v uradno agendo slovenskega predsedovanja, druge pa ne. Na spletni strani www.predsedovanje.si, ki je nekakšna nejasna mešanica vladnega in nevladnega pogleda na slovensko predsedovanje, najdemo dokument, ki se imenuje »Vključevanje slovenskih nevladnih organizacij v predsedovanje Slovenije Evropski uniji«, ki sta ga podpisali odgovorni osebi Urada Vlade za informiranje in CNVOS (ob tem se sprašujemo, ali CNVOS dejansko zastopa več kot 20.000 nevladnih organizacij v Sloveniji?) in v katerem je zapisano naslednje: »Slovenske in tuje nevladne organizacije bodo imele možnost vključevanja v predsedovanje države Slovenije Evropski uniji tudi prek portala Predsedovanje.si. Referenčni okvir za vključevanje predstavlja Dogovor med Uradom Vlade za komuniciranje in portalom Predsedovanje.si (prim. http://www.predsedovanje.si/predsedovanje/dogovor-z-ukom.html) o komuniciranju pred in med predsedovanjem Slovenije Evropski uniji. Dogovor opredeljuje dva načina vključevanja NVO v predsedovanje, in sicer: informiranje in posvetovanje. Informiranje je namenjeno obveščanju NVO o vseh dejavnostih in dogodkih, ki bodo organizirani v času predsedovanja, ter postavljanju vprašanj o aktualnih vsebinah povezanih s predsedovanjem. V ta namen so na portalu Predsedovanje.si objavljene novice in koledar dogodkov ter aktivnosti v času pred in med predsedovanjem, ki se nanašajo na njegove splošne vsebine oz. na posamezne politične prioritete. V rubriki Vlada je dostopen tudi Seznam kontaktnih oseb za predsedovanje EU v ministrstvih in drugih organih. Posvetovanje se nanaša na interaktivno vključevanje NVO s pomočjo orodij E-participacije. V ta namen so na portalu vzpostavljeni Forum predsedovanje.si, na katerem potekajo moderirane e-razprave in e-posvetovanja, sistem e-peticij, e-anket in e-akcij.«

Kolikor lahko razberemo iz tega po piarovsko začinjenega teksta, se nevladne organizacije v slovensko predsedovanje lahko vključijo na način, da so deležne prejemanja obvestil o tem, kaj se v okviru uradnega predsedovanja dogaja, in na način, da lahko vladnim »uradnim govorcem« zastavijo vprašanje in eventualno pošljejo kakšen komentar. Ob tem se nam poraja vprašanje, kaj dejansko novega nam ta spletni portal sploh prinaša, saj vse te informacije lahko dobimo tudi na uradnem spletnem portalu slovenskega predsedovanja www.eu2008.si. Slovenske nevladne organizacije, ki jih zastopa CNVOS, na žalost očitno vidijo svojo vlogo le v dodatni promociji uradnega predsedovanja brez odmika od vladne agende in brez razumevanja bistva civilne družbe ter brez akcij, ki bi bile resnično državljanske, civilnodružbene in izven uradnega birokratskega diskurza.

Javnega poziva vlade zainteresiranim nevladnim organizacijam, ki bi v času predsedovanja želele kakor koli sodelovati in participirati (kaj šele aktivne spodbude k temu), ni bilo, pa bi moralo biti. Pri Mirovnem inštitutu smo, denimo, piarovskim predstavnikom slovenskega predsedovanja pred kratkim predlagali kratke NVO briefinge v premorih med uradnimi dogodki, kjer bi strokovnjaki na svojem področju s področja civilne družbe ter akademiki, raziskovalci, aktivisti … ob uradnem dogajanju podali še svoje mnenje in dodatne informacije določene problematike, kar bi prispevalo k resnični krepitvi dialoga med vlado in civilno družbo ter približevalo uradni vladni diskurz in državljanske zahteve, saj smo naivno mislili, da predsedovanje ni le od vlade RS ampak od vseh državljanov in državljank ali, bolje, od vseh prebivalcev in prebivalk RS, ter da je glas civilne družbe enakopraven in mora biti enakomerno zastopljen v predsedovanju – a nas nekako niso razumeli. So se sklicevali na staro dobro opravičilo, da oni »le izpolnjujejo navodila«. Od zgoraj. Dejansko pa to niti ni čudno, saj tukaj gre za soočanje dveh popolnoma nasprotnih političnih stališč, oziroma gre za dva načina razumevanja politike – na eni strani je uradni politični establišment utemeljen v hierarhiji in jasno določenih vlogah vladajočih in podrejenih, ki temelji na delitvi na osebe »višjega« in »nižjega« ranga, na uboganju ukazov in protokolu. Glas civilne družbe pa bi moral biti nehierarhičen, horizontalen in izhajati iz prepričanja, ki ne privoli v vlogo poskusnih zajčkov politike, temveč si želi biti njen enak in enakopraven del in tako v njej aktivno participirati. Prvi razume, da se politika (ki je v tem kontekstu vedno razumljena kot »leva« ali »desna«) dogaja le v parlamentu in da so njeni nosilci izključno profesionalni politiki. Drugi temelji na ideji, da se politika dogaja med vsemi nami in da smo ljudje, državljani, prebivalci nosilci politike, to, kar se dogaja v parlamentu, pa je ravno anti-politika, odsotnost politike. Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, vidimo pa kako profesionalni (»levi« ali »desni«) politiki – nosilci političnega etstablišmenta, javni prostor krčijo in se ga otepajo, za voljo svojih kapitalskih in utilitarističnih interesov. Denimo takrat, ko se za voljo političnih sestankov in srečanj brez problemov in brez kakršnih koli spraševanj zapirajo ceste, preusmerja promet, omejuje gibanje prebivalcev in njihove življenjske navade … medtem, ko je vsako javno ulično demonstracijo, ki naj bi po splošnem prepričanju politične filozofije bila krona političnega javnega državljanskega izražanja in delovanja (tudi, ali pa sploh, v primeru, ko gre za državljansko nepokorščino) potrebno pridobiti marsikatero dovoljenje in tudi plačati marsikatero takso. Zanima me, od koga zaprosi za dovoljenje in kakšno takso ter komu plača vlada katere koli države, vedno ko zapre ceste, preusmeri promet (ali naroči naj državljani ne odpirajo oken, se ne pojavljajo na ulicah, ne parkirajo v bližini …) ob obisku kakšnega politika? S takšnimi primeri smo se v najbolj koncentrirani obliki v Sloveniji srečevali ob srečanju Bush - Putin junija 2001, ob neformalnem srečanju obrambnih ministrov zveze NATO septembra 2006, nazadnje pa tudi ob slovenskem predsedovanju EU. A je tudi to logično, saj so odnosi dominacije ključni za obstoj nacionalne države, obstoj celotne EU in obstoj družbenopolitičnih odnosov, kot jih imamo danes, in so nujni za ohranjanje obstoječe situacije. Slovensko predsedovanje to le v malem dokazuje.

Pred glasovanjem o zaupnici vladi je v svojem dvournem govoru predsednik vlade Janez Janša pozival k enotnosti »temeljnega nacionalnega soglasja« glede vodenja Evropske unije, a je sedaj jasno, da se je to »soglasje« nanašalo le na politični establišment in da civilna družba ter navadni državljani nimajo kaj iskati v tej etablirani hermetični družbi. Dokler bo to splošni problem (svetovne) politike, kot je razumljena v današnjem splošno sprejetem javnem diskurzu, bo odgovorno delovanje civilne družbe in državljanov oz. prebivalcev toliko bolj pomembno in potrebno.

Odnosi dominacije so ključni za obstoj nacionalne države, obstoj celotne EU in obstoj družbenopolitičnih odnosov, kot jih imamo danes, in so nujni za ohranjanje obstoječe situacije. Slovensko predsedovanje to le v malem dokazuje.