N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
uvodnik
svet v medijih
slovensko predsedovanje eu
mediji in politika
medijska politika
recepcija medijev
rtv slovenija
novi mediji v starih medijih
splet
pravica do popravka ali odgovora in inšpektorat za medije
izbrisani - odgovor na članek
analiza medijskih diskurzov
novinarska združenja v sloveniji
literarno novinarstvo
položaj in pravice delavcev v medijski industriji
ekskrementi
fotografija
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
»Draga gospa, prinesite mi en članek, ki ni bil objavljen. Jaz osebno se bom potrudil, da ga bodo objavili. Pa tudi, pa tudi tisti, ki ne more, bom rekel, govoriti resnice v medijih, naj pride k meni, pa bom jaz povedal, kaj naj naredi, prav?« Dimitrij Rupel, Preverjeno, POP TV, 3. 4. 2007
Ta članek začenjam z besedami slovenskega »večnega zunanjega ministra«, ki jih je, ko je komentiral nemirno slovensko medijsko pokrajino, izrekel marca lani. In sicer zato, ker je Dimitrij Rupel s to izjavo mogoče nehote in v afektu, a zelo direktno, jasno in odkrito, skorajda paradigmatično povedal tisto, kar celotni slovenski aktualni politični establišment ves čas zanika in kvečjemu želi prikriti – močan vpliv politike na medije namreč. In to je povedal tako sproščeno in nonšalantno, da je zvenelo tako samoumevno in logično. Ko namreč javno slišite kaj takega iz ust dolgoletnega šefa diplomacije, kratko malo nimate kaj dodati. Lahko se samo čudite. Peticija proti cenzuri in političnim pritiskom na novinarje v Sloveniji, ki je sledila septembra lani in ki jo je podpisalo 571 slovenskih novinarjev, je bila tako samo še materializacija, utelešenje, logična posledica Ruplovih besed. Zanimivo je le to, da je peticija naletela na oster odziv slovenske politične vladajoče elite in izzvala pravo malo revolucijo v parlamentu in v slovenskih medijih – ter celotno novinarsko srenjo polarizirala na tiste, ki so peticijo podprli in podpisali, ter tiste, ki je niso – Ruplove besede pa so v širši javnosti ostale skoraj neopažene. So pa tudi danes, po enem letu, še vedno zelo aktualne in predstavljajo dober uvod v analizo odnosa slovenskega političnega establišmenta in medijev. Tudi v luči aktualnega slovenskega predsedovanja EU 2008.

Kakšna Evropska unija?
Predsedovanje EU, ki ga v prvi polovici leta 2008 izvaja Slovenija, je le še en dodaten razlog, da premišljujemo pomen družbenopolitične tvorbe, ki se v splošno sprejetem nekritičnem diskurzu razglaša za najboljšo od vseh skupnosti, ki naj bi bila generator demokracije, blaginje in enakosti. Razprava o konstitucionalizaciji Evrope (»skupnega evropskega prostora«) še nikoli ni bila tako aktualna in se je prenesla tudi na slovenska tla. Ob tem je treba nujno opozoriti na politikantsko zamenjevanje pojmov Evropa in Evropska unija v novem dominantnem »evrocentričnem metadiskurzu, mitskem govoru« (prim. Mitja Velikonja: Euroza. Ljubljana: Mirovni inštitut, 2005). »EUzurpiranje izraza Evropa« (ibid.) se predvsem kaže skozi ustanavljanje in obstoj »skupnih«, »enotnih« mehanizmov oblasti: ne da bi zastopale interese celotne Evrope, so nastale »evropske« institucije (svet, parlament, komisija, sodišča, banke …), skupne »evropske« meje, enotna »evro« valuta, skupna zunanja in notranja »evropska« politika, kljub vsem razlikam »skupna preteklost« ter cilji in tako naprej. Tako se Evropo kot geografsko-historični pojem, ki se razprostira od Atlantika do Urala, v agresivnem politikantskem diskurzu, krči na umetno politično-ekonomsko kategorijo – Evropsko unijo. To početje seveda ni niti slučajno niti posledica poenostavljanja ali skrajševanja. Gre za implicitno ideološko razlikovanje med »Evropo« in »ne-Evropo«, med »evropskimi« in »neevropskimi« državami, nacijami, narodi, političnimi ureditvami. Iz tega izhaja, da so države EU »evropske« – torej civilizirane, bogate, progresivne, razvite, uglajene, nastale iz demokratične ali demokratizirane tradicije –, ostale države Evrope pa so »neevropske«, »balkanske«, torej necivilizirane, revne, barbarske, nastale iz postsocialistične tradicije diktatur in totalitarizma … Takšno diskriminatorno razlikovanje in vrednotenje ustvarja videz, da obstaja neka »evropska kvaliteta« ter da je EU kvalitativno »bolj evropska« od (pre)ostale Evrope, ki kot takšna ne predstavlja nobene pomembne kategorije, dokler ne bo postala del te ekskluzivne hermetične skupnosti. »Evropskost« se tako pojavlja kot esenca »civiliziranosti« in »zahodnih pozitivnih vrednot«, ki jih evropske države nečlanice EU šele morajo doseči.

EU je dejansko le družbenopolitični konstrukt, ustvarjen predvsem zaradi ekonomske koristi velikih političnih sil v postfordističnem obdobju globalne neoliberalne hegemonije, v kateri je prišlo do dokončne vzpostavitve svetovnega trga in dovršitve procesa realne subsumpcije v novi biopolitični paradigmi. Neoliberalizem je v vse sfere življenja implementiral tržno logiko, vključno z življenjem samim. Zgodbe o »območju svobode, varnosti in enakosti« in »območju brez meja« so tako le dobro pripravljen politični mit, ki zakriva odpiranje meja le za blago in kapital ter njihovo strogo zapiranje za ljudi. EU se nam predstavlja kot a priori višja politična instanca, ki si kot nekakšna postnacionalna oziroma transnacionalna država želi znotraj svoje skupnosti nadomestiti obstoječe suverene nacionalne države. A v takšnih razmerah se ne soočamo z izginotjem oziroma ukinitvijo nacionalne države kot takšne, kar izginja, je dimenzija države kot prostora politične, javne mediacije, medtem ko narašča njena represivna dimenzija. Ta se izraža predvsem kot funkcija nadzora – notranjega nad prebivalstvom in zunanjega nad mejami –, vse to pa v imenu »nacionalne varnosti in zaščite« ter »pravične vojne proti terorizmu« kakopak. Nacionalna država v neoliberalnem režimu tako ostaja ključni pogoj njegovega delovanja, saj ima predvsem funkcijo regulatorke globalnih tokov delovne sile in mehanizma njenega discipliniranja in kontrole. To je pa tudi temeljni paradoks neoliberalne globalizacije: govori se o svetu brez meja, svetu svetovne proizvodnje in trgovine, svetu povezanosti in soodvisnosti, vidimo pa, da se lahko svobodno giblje zgolj kapital, medtem ko se ljudje lahko gibljejo le kot delovna sila v funkciji potreb posameznega lokalnega, regionalnega ali nacionalnega trga (temu se v uradnem vladnem diskurzu strokovno reče »upravljanje migracij« oziroma »boj proti ilegalnim migracijam«), nikakor pa ne na podlagi lastnih potreb in želja. Globalizacija je prinesla nadnacionalne institucije za nadzor in upravljanje, ne pa tudi za odpravljanje diskriminacije in uveljavljanje pravičnosti. Kapital s takšnimi represivnimi regulacijami dejansko kontrolira ceno delovne sile oziroma jo v poceni obliki vzdržuje na globalni ravni. Politični konstrukt EU je tako odličen primer tega, kako funkcionira svetovni vulgarno-kapitalistični stroj. Celotna zgodba o »podiranju meja«, »svobodi, varnosti in enakosti« v tem Schengenlandu služi le za ohranjanje obstoječih odnosov gospostva v postfordistični neoliberani vulgarno-kapitalistični paradigmi.

Spomnimo, na primer, na problem izbrisanih, ki je z vstopom Slovenije v EU postal tudi »evropski« problem, pa je EU komisar za pravosodje, svobodo in varnost Franco Frattini v odgovoru na vprašanje, kako namerava Evropska komisija zagotoviti, da bo Slovenija kot polnopravna članica EU navsezadnje popravila kršitev pravic izbrisanim, poudaril, da Evropska unija ni pristojna za posredovanje pri slovenskih oblasteh glede vprašanja izbrisanih, in pojasnil, da je vprašanje izbrisanih stvar nacionalne zakonodaje. To ne preseneča, saj se v državah EU že leta dogaja cela vrsta resnih kršitev človekovih pravic, ki širši javnosti pogosto ostajajo neznane. Spomnimo samo na romunske romske delavce v Italiji, ki so jih kot polnopravne državljane EU množično pregnali in s posebnim dekretom celo kriminializirali. Spomnimo na rasističen odnos do tujcev v Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Avstriji … EU ni območje varnosti, svobode in miru, kot nam to želijo plasirati institucije EU, temveč ekonomski dogovor med centri moči, ki na kapitalskem trgu želijo biti še močnejši in ki jim je koncept človekovih pravic, enakosti in solidarnosti le dimna zavesa za izvajanje svojega vulgarno-kapitalističnega programa.

Predsedujoča Slovenija
No, tej in takšni EU v prvi polovici leta 2008 predseduje Slovenija. Slovenija, ki po 16 letih še ni rešila problem izbrisa; ki se ji je prejšnje leto zgodil Ambrus; ki so se ji konec leta 2006 zgodile prve, potem pa konec leta 2007 še druge množične delavske demonstracije, največje od časa slovenske osamosvojitve, aprila 2008 pa še mednarodne delavske demonstracije, ki so na ulice Ljubljane pripeljale več kot 3.000 nezadovoljnih delavcev iz cele Evrope; v kateri se veča brezposelnost najmanj kvalificiranega sloja prebivalstva; kjer so podražitve od časa uvedbe evra postale stalnica … In kjer je 571 novinarjev konec leta 2007 pozvalo celotno evropsko in svetovno javnost na pomoč zaradi močnega pritiska slovenske politične oblasti na medije. In izzvali užaljeno reakcijo vlade, ki je zaradi »blatenja Slovenije v tujini« uprizorila pravo malo tragikomedijo, da ne rečemo farso v slovenskem parlamentu. In je tik pred prevzemom palice predsedovanja EU, za voljo dvigovanja lastne morale in samozavesti, zahtevala javno potrdilo o slepi poslušnosti in lojalnosti ter ga od svoje večinske strankarske koalicije v parlamentu (seveda pričakovano) tudi dobila. Tako je v predsedovanje vkorakala pomirjena in ponosna.

To, da predsedovanje EU poteka po že ustaljenem kopitu okorelih birokratskih protokolarnih in neživljenjskih pravil, ki jih vestno izvajajo nemisleči aparatčiki, ki »samo opravljajo svoje delo«, smo nekako že vedeli. Pri slovenskem predsedovanju je ob tem opaziti še dodatno, simbolično in metaforično dimenzijo. Slovensko predsedovanje je namreč postavljeno na Brdo pri Kranju, ki je tako tudi topografsko in fizično kot tudi simbolično in metaforično umeščeno »tam nekje zgoraj«, varno oddaljeno od oči in prisotnosti »navadnih«, »malih« državljanov. Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni, so pa posledice njihove oblasti in njihovega vladanja vidne vsepovsod in na vsakem koraku. Tako kot reklamne torbice z velikim uradnim logotipom slovenskega predsedovanja, ki jih vsakih toliko lahko vidimo na ramenih kakšnega novinarja ali tujega diplomata, ko se ta blagovoli sprehoditi po ljubljanskih ulicah.

Oddaljenost od mestnega jedra glavnega mesta Ljubljane in umestitev predsedovanja v »srce narave«, v kateri smrdi po konjskem in kravjem gnoju, kjer čivkajo ptički in se zeleni, dokler vam seže pogled na zdravo slovensko kmečko pokrajino, tako kljub novem in modernem kongresnem centru, zgrajenim posebej za to priložnost (za 15,5 milijona evrov), kaže na izrazito ruralno naravo slovenskega predsedovanja (in očitno tudi slovenskega političnega establišmenta).

Brdo pri Kranju, prepovedano mesto
In kako se lahko pride v to prepovedano mesto »v višavah«? Seveda težko, tako kot v vsako institucijo političnega establišmenta, ki pod »imperativom demokracije« dela v dobrobit vseh državljanov in državljank, le nerada jih vidi zraven sebe v svojih sobanah. Vprašajmo se, zgolj teoretično, kaj bi bilo, če bi se en, nič hudega sluteč »navadni«, »mali« državljan odločil priti na Brdo pri Kranju v času predsedovanja in malo pogledati, kako poteka Srečanje političnega in varnostnega odbora EU, neformalno srečanje ministrov za obrambo EU ali pa neformalno zasedanje skupine visokih davčnih uradnikov EU na primer, in poslušati, kako in kaj govorijo, v njegovem imenu kakopak, njegovi demokratično izvoljeni zastopniki, to je politiki. Dejansko bi »navadni«, »mali« državljan lahko prišel le do glavnega vhoda na Brdo pri Kranju, ki je sedaj dobro zastražen, najprej s policijskimi zaporami na ulici in parkirišču, potem pa s policisti na vhodu, kjer vas in vaše stvari takoj natančno pregledajo, zavoljo varnosti in zaščite kajpada! Še pred tem vas vprašajo, če imate akreditacijo. Če jo nimate, se lahko le obrnete in greste nazaj iz teh višav v nižine realnosti vašega »navadnega« življenja.

Akreditacijo za vstop na Brdo pri Kranju edino in direktno pri Vladi RS lahko pridobijo le tisti, ki tam kaj delajo, in novinarji, ki o predsedovanju pišejo. Vsem ostalim je vstop strogo prepovedan. Tuji in domači novinarji se morajo na uradni spletni strani predsedovanja akreditirati za vsak dogodek posebej; za določene dogodke, če jih želijo spremljati, pa morajo zaradi posebnih »varnostnih ukrepov« novinarji sporočiti tudi vse svoje dodatne osebne podatke: EMŠO, hišni naslov ter podatke o osebnem dokumentu. Akreditiranih novinarjev, tako tujih kot domačih, ki spremljajo delovanje EU v Sloveniji, je ogromno, njihovo delovanje pa je, na žalost tako kot vedno, pretežno shematsko in linearno, je predvsem slepo povzemanje uradnih izjav politikov z novinarskih konferenc v duhu »objektivnega poročanja« in prepisovanje ter povzemanje uradnih piarovskih izjav za medije, ki jih obilno pišejo in podajajo vladni »uradni govorci«.

Da bi tujim novinarjem približala državo Slovenijo, je slovenska vlada izdala tudi dvojezično knjižico s priročnim imenom Prva pomoč za novinarje (v pdf formatu se jo najde tudi na uradni spletni strani Slovenskega predsedovanja EU 2008, www.eu2008.si), v kateri je ob osnovnih geografskih, demografskih, statističnih podatkih in drugih koristnih informacijah o hotelih, nujni pomoči, prevozih, restavracijah, vremenu in podobno ter informacijah, kot je, na primer, ta, da je veroizpoved v Sloveniji rimskokatoliška, da je slovensko gospodarstvo najuspešnejše v srednji in vzhodni Evropi, da je najbolj pogosto žensko ime v Sloveniji Marija Novak in da slovenske ženske najpogosteje obolevajo za boleznimi ožilja, ter da je najbolj pogosto moško ime Jožef Horvat (s katerimi boleznimi najpogosteje obolevajo slovenski moški ni navedeno) – ponudila tudi informacije o karakterju Slovencev in Slovenk. Pod naslovom »Slovenci smo delovni in disciplinirani« je tako zapisano: »Povprečen Slovenec je vesten, priden in marljiv. Njegove delovne navade so ustaljene. V tem smo si zelo podobni z Nemci, od katerih pa se ločimo po eni pomembni lastnosti: Nemci so v svojem duhu skupinski, kolektivistični, Slovenci pa smo v svoji delavnosti veliko večji individualisti«. To pa še ni vse, izvemo tudi to, da »Slovenci nismo ponižen in hlapčevski narod« ter da »Slovenci sami sebe ponavadi opišemo kot delovne, poštene, dobre in morda malce otožne ljudi, ki uživajo ob dobri kapljici vina /…/, saj se v dobri družbi ob domači hrani in pijači hitro odpremo in radi zapojemo«.

Čigavo predsedovanje?
Tako je z državljani in novinarji. Kako pa lahko predstavniki civilne družbe in nevladnih organizacij pridejo na Brdo pri Kranju? Tudi ti ne zlahka. Po splošno sprejetem sprenevedajočem se razumevanju se na posvečenem mestu predsedovanja EU izvajajo le dogodki, ki jih organizira vlada in ki striktno izhajajo iz uradne agende EU, tam pa ni prostora za politične dogodke v širšem smislu, take, ki zadevajo celotno državo in vse njene segmente. Sicer je res, da so se/se bodo na Brdu dogajale tudi nekatere obrobne aktivnosti nekaterih nevladnih organizacij, a ni jasno po katerem ključu so nekatere nevladne organizacije uspele priti v uradno agendo slovenskega predsedovanja, druge pa ne. Na spletni strani www.predsedovanje.si, ki je nekakšna nejasna mešanica vladnega in nevladnega pogleda na slovensko predsedovanje, najdemo dokument, ki se imenuje »Vključevanje slovenskih nevladnih organizacij v predsedovanje Slovenije Evropski uniji«, ki sta ga podpisali odgovorni osebi Urada Vlade za informiranje in CNVOS (ob tem se sprašujemo, ali CNVOS dejansko zastopa več kot 20.000 nevladnih organizacij v Sloveniji?) in v katerem je zapisano naslednje: »Slovenske in tuje nevladne organizacije bodo imele možnost vključevanja v predsedovanje države Slovenije Evropski uniji tudi prek portala Predsedovanje.si. Referenčni okvir za vključevanje predstavlja Dogovor med Uradom Vlade za komuniciranje in portalom Predsedovanje.si (prim. http://www.predsedovanje.si/predsedovanje/dogovor-z-ukom.html) o komuniciranju pred in med predsedovanjem Slovenije Evropski uniji. Dogovor opredeljuje dva načina vključevanja NVO v predsedovanje, in sicer: informiranje in posvetovanje. Informiranje je namenjeno obveščanju NVO o vseh dejavnostih in dogodkih, ki bodo organizirani v času predsedovanja, ter postavljanju vprašanj o aktualnih vsebinah povezanih s predsedovanjem. V ta namen so na portalu Predsedovanje.si objavljene novice in koledar dogodkov ter aktivnosti v času pred in med predsedovanjem, ki se nanašajo na njegove splošne vsebine oz. na posamezne politične prioritete. V rubriki Vlada je dostopen tudi Seznam kontaktnih oseb za predsedovanje EU v ministrstvih in drugih organih. Posvetovanje se nanaša na interaktivno vključevanje NVO s pomočjo orodij E-participacije. V ta namen so na portalu vzpostavljeni Forum predsedovanje.si, na katerem potekajo moderirane e-razprave in e-posvetovanja, sistem e-peticij, e-anket in e-akcij.«

Kolikor lahko razberemo iz tega po piarovsko začinjenega teksta, se nevladne organizacije v slovensko predsedovanje lahko vključijo na način, da so deležne prejemanja obvestil o tem, kaj se v okviru uradnega predsedovanja dogaja, in na način, da lahko vladnim »uradnim govorcem« zastavijo vprašanje in eventualno pošljejo kakšen komentar. Ob tem se nam poraja vprašanje, kaj dejansko novega nam ta spletni portal sploh prinaša, saj vse te informacije lahko dobimo tudi na uradnem spletnem portalu slovenskega predsedovanja www.eu2008.si. Slovenske nevladne organizacije, ki jih zastopa CNVOS, na žalost očitno vidijo svojo vlogo le v dodatni promociji uradnega predsedovanja brez odmika od vladne agende in brez razumevanja bistva civilne družbe ter brez akcij, ki bi bile resnično državljanske, civilnodružbene in izven uradnega birokratskega diskurza.

Javnega poziva vlade zainteresiranim nevladnim organizacijam, ki bi v času predsedovanja želele kakor koli sodelovati in participirati (kaj šele aktivne spodbude k temu), ni bilo, pa bi moralo biti. Pri Mirovnem inštitutu smo, denimo, piarovskim predstavnikom slovenskega predsedovanja pred kratkim predlagali kratke NVO briefinge v premorih med uradnimi dogodki, kjer bi strokovnjaki na svojem področju s področja civilne družbe ter akademiki, raziskovalci, aktivisti … ob uradnem dogajanju podali še svoje mnenje in dodatne informacije določene problematike, kar bi prispevalo k resnični krepitvi dialoga med vlado in civilno družbo ter približevalo uradni vladni diskurz in državljanske zahteve, saj smo naivno mislili, da predsedovanje ni le od vlade RS ampak od vseh državljanov in državljank ali, bolje, od vseh prebivalcev in prebivalk RS, ter da je glas civilne družbe enakopraven in mora biti enakomerno zastopljen v predsedovanju – a nas nekako niso razumeli. So se sklicevali na staro dobro opravičilo, da oni »le izpolnjujejo navodila«. Od zgoraj. Dejansko pa to niti ni čudno, saj tukaj gre za soočanje dveh popolnoma nasprotnih političnih stališč, oziroma gre za dva načina razumevanja politike – na eni strani je uradni politični establišment utemeljen v hierarhiji in jasno določenih vlogah vladajočih in podrejenih, ki temelji na delitvi na osebe »višjega« in »nižjega« ranga, na uboganju ukazov in protokolu. Glas civilne družbe pa bi moral biti nehierarhičen, horizontalen in izhajati iz prepričanja, ki ne privoli v vlogo poskusnih zajčkov politike, temveč si želi biti njen enak in enakopraven del in tako v njej aktivno participirati. Prvi razume, da se politika (ki je v tem kontekstu vedno razumljena kot »leva« ali »desna«) dogaja le v parlamentu in da so njeni nosilci izključno profesionalni politiki. Drugi temelji na ideji, da se politika dogaja med vsemi nami in da smo ljudje, državljani, prebivalci nosilci politike, to, kar se dogaja v parlamentu, pa je ravno anti-politika, odsotnost politike. Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, vidimo pa kako profesionalni (»levi« ali »desni«) politiki – nosilci političnega etstablišmenta, javni prostor krčijo in se ga otepajo, za voljo svojih kapitalskih in utilitarističnih interesov. Denimo takrat, ko se za voljo političnih sestankov in srečanj brez problemov in brez kakršnih koli spraševanj zapirajo ceste, preusmerja promet, omejuje gibanje prebivalcev in njihove življenjske navade … medtem, ko je vsako javno ulično demonstracijo, ki naj bi po splošnem prepričanju politične filozofije bila krona političnega javnega državljanskega izražanja in delovanja (tudi, ali pa sploh, v primeru, ko gre za državljansko nepokorščino) potrebno pridobiti marsikatero dovoljenje in tudi plačati marsikatero takso. Zanima me, od koga zaprosi za dovoljenje in kakšno takso ter komu plača vlada katere koli države, vedno ko zapre ceste, preusmeri promet (ali naroči naj državljani ne odpirajo oken, se ne pojavljajo na ulicah, ne parkirajo v bližini …) ob obisku kakšnega politika? S takšnimi primeri smo se v najbolj koncentrirani obliki v Sloveniji srečevali ob srečanju Bush - Putin junija 2001, ob neformalnem srečanju obrambnih ministrov zveze NATO septembra 2006, nazadnje pa tudi ob slovenskem predsedovanju EU. A je tudi to logično, saj so odnosi dominacije ključni za obstoj nacionalne države, obstoj celotne EU in obstoj družbenopolitičnih odnosov, kot jih imamo danes, in so nujni za ohranjanje obstoječe situacije. Slovensko predsedovanje to le v malem dokazuje.

Pred glasovanjem o zaupnici vladi je v svojem dvournem govoru predsednik vlade Janez Janša pozival k enotnosti »temeljnega nacionalnega soglasja« glede vodenja Evropske unije, a je sedaj jasno, da se je to »soglasje« nanašalo le na politični establišment in da civilna družba ter navadni državljani nimajo kaj iskati v tej etablirani hermetični družbi. Dokler bo to splošni problem (svetovne) politike, kot je razumljena v današnjem splošno sprejetem javnem diskurzu, bo odgovorno delovanje civilne družbe in državljanov oz. prebivalcev toliko bolj pomembno in potrebno.

Odnosi dominacije so ključni za obstoj nacionalne države, obstoj celotne EU in obstoj družbenopolitičnih odnosov, kot jih imamo danes, in so nujni za ohranjanje obstoječe situacije. Slovensko predsedovanje to le v malem dokazuje.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

evropska unija

Medijska preža
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Tanja Petrović
Tako evropsko
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko komisijo zanima neodvisnost regulatorjev medijev
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Mojca Planšak
Zagovorništvo javnega interesa in pravic manjšin v medijih
Admir Baltić
Mediji in manjšine v Sloveniji in Veliki Britaniji
Janja Rošer
Prostovoljci ustvarjajo manjšinski radio
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Mihela Zupančič
Kako bo o Evropski uniji poročala STA?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Neva Nahtigal
Novinarski kažipot po labirintih Evropske unije
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Mojca Pajnik
Evropska unija, volitve in mediji
Mojca Širok
En sam novinarski sindikat
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Peter Preston
Budnost za skupno stvar
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Evroza
Novinarski večeri
18.12.1997
John Palmer, Edvard Žitnik
Evropa v novinarskih srcih
Omizja
03.03.2006
Rastko Močnik, Renata Jambrešič Kirin, Bojan Baskar, Marta Gregorčič, Boris Vezjak, Mitja Velikonja
Evroza - Kritika novega evrocentrizma
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
dostop do javnih informacij
Medijska preža
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Spremeniti sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
14.12.2004
Gregor Virant, Pavel Gantar, Nataša Pirc-Musar, Jernej Rovšek, Urška Prepeluh, Senka Š. Vrbica, Grega Repovž, Borut Mekina
So informacije javnega značaje res dostopne?
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja