N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
uvodnik
medijska politika
medijski trg
javna radiotelevizija
medijske vsebine
novinarji
komunikacijske pravice
douglas kellner
mediji v svetu
recenzije in prikazi
ekskrementi
fotografija
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Kako je komisija za podelitev državnih subvencij medijem definirala splošnoinformativne tiskane medije? Glede na raznolikost medijev, ki so prejeli sredstva, lahko rečemo, da je komisija definicijo »poenostavila«. Pri katerih projektih je največje število točk prinesel prvi kriterij –»uravnoteženo predstavljanje zlasti politične pozicije in opozicije«?
»V razpisu nikjer ne piše, da je merilo uravnoteženo poročanje, ampak je kot merilo postavljeno zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije, kar je eden izmed temeljev, s katerimi se zagotavlja pluralnost in demokratičnost medijev v družbi.«
(Igor Prodnik, generalni direktor Direktorata za medije pri ministrstvu za kulturo, Večer, 23. 8. 2006)

Za začetek si zastavimo enostavno vprašanje: V čem je razlika med uravnoteženim poročanjem in uravnoteženim predstavljanjem političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti pozicije in opozicije, s stališča medija? Mediji namreč po naravi svojega delovanja poročajo (uravnoteženo ali neuravnoteženo) o politiki in politikih, predstavljajo pa jih tako, da jim dovolijo (seveda za plačilo) uporabo oglasnega prostora za predstavljanje njihovih idej, programov ali kandidatov. Pri poročanju gre za uredniško odločitev o tem, katere teme in politiki (in na kakšen način) bodo predmet poročanja, pri predstavljanju pa omejitve postavlja zakonodaja. Težava nastane takrat, ko poročanje postane brezplačno predstavljanje, ko oglas prevzame funkcijo uredniško oblikovane programske vsebine.

Trditev, da uravnoteženo predstavljanje političnega delovanja /…/ zlasti politične pozicije in opozicije predstavlja temelj, s katerim se zagotavlja pluralnost in demokratičnost medijev v družbi, enostavno ne drži. Tudi ne s stališča veljavne zakonodaje na področju medijev. Zakon o medijih v 9. oddelku pod naslovom »Zaščita pluralnosti in raznovrstnosti medijev« navaja člene, ki se neposredno nanašajo na omejitve lastništva v medijih, določanje povezanih oseb, omejevanje koncentracije … S stališča zakonodajalca je pluralnost in raznovrstnost na področju medijev mogoče zagotoviti tako, da se z aktivno protikoncentracijsko politiko onemogoči enemu lastniku ali večjemu številu povezanih oseb, da nadzorujejo veliko število medijev. S tega stališča je očitno, da pluralnost medijskega lastništva (več različnih in nepovezanih lastnikov) zagotavlja tudi pluralnost in raznovrstnost medijskega prostora.

Pluralnosti lastništva (oz. omejevanju koncentracije) zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih (v nadaljevanju Zmed-A) dodaja še nekaj »varovalk«, ki naj bi omogočile tudi notranjo pluralnost tako posameznega medija kakor tudi celotnega medijskega prostora. Tako se v 4. členu navaja, da Republika Slovenija podpira medije pri ustvarjanju in razširjanju programskih vsebin, ki so pomembne:
  1. za uresničevanje pravice državljanov oziroma državljank Republike Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov oziroma pripadnic slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji ter romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, do javnega obveščanja in do obveščenosti;
  2. za zagotavljanje pluralnosti in raznolikosti medijev;
  3. za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete;
  4. za vzpodbujanje kulturne ustvarjalnosti na področju medijev;
  5. za kulturo javnega dialoga;
  6. za utrjevanje pravne in socialne države;
  7. za razvoj izobraževanja in znanosti (Zmed-A, 4. člen).
Tem zakonskim določilom, ki definirajo javni interes na področju ustvarjanja programskih vsebin medijev, je spremenjeni in dopolnjeni zakon o medijih dodal še posebni novi člen, s katerim se zagotovijo posebna proračunska sredstva za medije z namenom izvajanja državne podpore pri uresničevanju javnega interesa v medijih.

Tudi leta 2001 sprejeti zakon o medijih je v 4. členu imel podobno definicijo javnega interesa (1) na področju medijev in določbo, po kateri naj bi ministrstvo letno zagotovilo najmanj 300 milijonov sredstev iz proračuna za financiranje programskih vsebin javnega interesa. Razen tega, da ministrstvo za kulturo oz. vlada nikoli ni zagotovila z zakonom določena finančna sredstva, nikoli tudi ni naredila raziskavo, s katero bi ugotovila, ali so sofinacirani projekti učinkovali oz. vplivali na pluralnost medijskega prostora. V štirih letih je tako država podelila 1,7 milijarde tolarjev sredstev izdajateljem medijev, ne da bi »preverila«, ali dodeljena državna pomoč dejansko učinkuje.

Pred izvajanjem rednega letnega razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2006 je ministrstvo za kulturo pri Inštitutu za razvojne in strateške študije naročilo raziskavo na temo »Struktura in učinki financiranja programskih vsebin in razvoja tehnične infrastrukture na področju medijev po sprejemu zakona o medijih (2001), Analiza učinkov javnega razpisa za leto 2005«. (2)

Raziskava je sicer natančno predstavila strukturo porazdeljenih finančnih sredstev, ni pa podala nobene ugotovitve, kakšni naj bi bili učinki dosedanjih javnih razpisov. Ali so porazdeljena sredstva na kakršenkoli način vplivala na to, da se je struktura medijskega prostora spremenila, ali so vplivala na to, da so mediji posredovali (manjkajoče) programske vsebine, ki jih medijski trg sam ne podpira, in ali so te vsebine ljudje dejansko uporabljali, so vprašanja, na katera raziskava ni dala nobenega odgovora.

V namenu raziskave so avtorji zapisali, da bo narejena analiza »ključnih formalnih in neposredno ugotovljivih lastnosti projektov«, ki jih je Ministrstvo za kulturo v okviru omenjenih razpisov podprlo, da je analiza prvi poskus poglobljenega pogleda v tovrstno financiranje in da ponuja osnovne primerjave in okvirno ocenjuje trende (Raziskava, 2006: 3). Na temelju pregleda že objavljenih podatkov o rezultatih opravljenih razpisov je raziskava ugotovila, da med prosilci za sofinanciranje projektov dobro polovico sestavljajo izdajatelji radijskih programov, sledijo jim izdajatelji televizijskih programov (23 %), tiskanih medijev pa je bilo komaj 9 odstotkov. Največ denarnih sredstev so porabili televizijski programi (v povprečju dobre tri milijone tolarjev na projekt oz. 42,9 odstotka vseh sredstev). Za relativno drag medij se je izkazal tudi radio (povprečna slaba 2 milijona tolarjev na projekt), medtem ko je za podporo tiskanim in internetnim medijem v povprečju zadostovalo okoli 850.000 tolarjev (Raziskava, 2006: 6).

Slabe tri četrtine prosilcev so predstavljale družbe z omejeno odgovornostjo, največ sredstev pa so dobile delniške družbe. Ugotovljena je bila relativno skromna prisotnost neprofitnega sektorja, saj so zavodi in društva skupno prejeli le slabih 18 odstotkov vseh sredstev. Glede na geografsko razdelitev sredstev je največ projektov prihajalo iz Osrednjeslovenske regije (23 %), največ sredstev pa so dobili v Pomurski regiji (v povprečju 3.323.115 tolarjev na projekt oz. 19,6 odstotka vseh sredstev). Nič sredstev ni šlo v Notranjsko-kraško regijo, en sam projekt pa je bil podprt v Koroški in le dva v skupni vrednosti dobrih dveh milijonov tolarjev v Zasavski regiji. (Raziskava, 2006: 7)

Večina projektov se je ukvarjala s kulturo, zgodovino, dediščino in tradicijo (oz. obratno samo 19 % projektov se ni ukvarjalo s kulturo). Približno 10 odstotkov projektov (npr. Maršev informator, oddaje o Romih ipd.) je bilo takih, ki so se sploh ukvarjali s temami, kot so strpnost, civilna iniciativa, politika, sociala. Pri 74 %, do 84 % projektov, ni bilo zaznati nobene od zgoraj navedenih kategorij. Še enkrat bi opozorili na določila 4. člena Zmed (2001), ki je med programske vsebine javnega interesa (tiste, ki naj bi jih država posebej financirala) razen ohranjanja slovenske nacionalne in kulturne identitete in vzpodbujanja kulturne ustvarjalnosti na področju medijev (kar je bila vsebina večine prijavljenih in sofinanciranih projektov) navajal še kulturo javnega dialoga, utrjevanje pravne in socialne države in razvoj izobraževanja in znanosti.

Raziskava je tako ugotovila, da pri skoraj 60 odstotkih projektov ni bila prisotna nobena programska vsebina, ki bi se ukvarjala z obveščanjem o narodnih manjšinah v Sloveniji (Raziskava, 2006: 49), v kategoriji vzpodbujanja kulture javnega dialoga pa več kot polovica projektov ni imela nobene vsebine, ki bi podpirala svobodo izražanja, strpnost do drugače mislečih, manjšin, prikrajšanih skupin ipd. (Raziskava, 2006: 60) Med več kot 60 odstotki prijavljenih in sofinanciranih projektov ni bilo vsebin, ki bi na kakršenkoli način prispevale k utrjevanju pravne in socialne države, enakopravnosti, enakih možnosti ali pa solidarnosti (Raziskava, 2006: 63). Iz tega lahko sklepamo, da je v preteklih letih država (prek izbire pristojnih komisij) načrtno financirala samo del programskih vsebin, ki sodijo pod kategorijo javnega interesa.

V sklepnih priporočilih so avtorji zapisali, da bi bilo potrebno »pretehtati možnosti za večje poudarjanje tudi drugih elementov, ki jih izpostavlja 4. člen omenjenega zakona, predvsem kulturo javnega dialoga, ki je v primeru medijev najbolj neposredno relevantna, pa tudi druge elemente, ki jih izrecno opredeljuje omenjeni člen« (Raziskava, 2006: 73). Þal pa bo vzpodbujanje kulture javnega dialoga (svoboda izražanja, strpnost do drugače mislečih, strpnost do manjšin, prikrajšanih skupin in njihova večja neposredna prisotnost v medijskih vsebinah) glede na razumevanje javnega interesa v skladu z novo medijsko zakonodajo »podrejeno« samo eni dimenziji – uravnoteženemu predstavljanju politike.

Komu je namenjen javni razpis?
V skladu z določili zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih (v nadlajevanju Zmed-A) je ministrstvo za kulturo avgusta 2006 objavilo redni letni javni razpis za sofinanciranje medijev v letu 2006 (3) (v nadaljevanju razpis). V razpisnih pogojih so pod točko 2. definirana razpisna področja in sicer:
  • programske vsebine splošnoinformativnih tiskanih medijev,
  • programske vsebine radijskih programov,
  • programske vsebine televizijskih programov,
  • programske vsebine elektronskih publikacij,
  • programske vsebine radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega, študentskega oziroma nepridobitnega radijskega ali televizijskega programa,
  • programske vsebine, namenjene slepim v njih prilagojenih tehnikah, programske vsebine namenjene gluhonemim v njih prilagojenih tehnikah,
  • razvoj tehnične infrastrukture medijev,
  • razvoj oziroma nadgradnja tehnične infrastrukture operaterjev.
Vrednost razpisanih sredstev je znašala 995 milijonov tolarjev. Od tega je bilo 370 milijonov tolarjev namenjenih za sofinanciranje programskih vsebin splošnoinformativnih tiskanih medijev, radijskih in televizijskih programov ter elektronskih publikacij, 550 milijonov tolarjev za sofinanciranje programskih vsebin radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega, študentskega oziroma nepridobitnega radijskega ali televizijskega programa in 70 milijonov tolarjev za razvoj tehnične infrastrukture na področju medijev. Komisija, ki je ocenjevala prispele projekte, je morala vsako od meril posebej oceniti in določiti skupno število točk. (4)

V razpravah okrog sprememb zakona o medijih in ustanavljanja nove proračunske postavke za financiranje programskih vsebin je predlagatelj novih rešitev vseskozi poudarjal, da so kriteriji jasni in pregledni za razliko od prejšnjih razpisov. Ne glede na to, da so odločitve komisije na prejšnjih razpisih temeljile na popolnem nepoznavanju učinkov, nedoslednem upoštevanju definicije javnega interesa in odkritem konfliktu interesov, je sedanji javni razpis samo nadaljeval že ustaljeno tradicijo neutemeljenega podeljevanja državnih sredstev. Če pregledamo razrez odobrenih sredstev na razpisu 2006 za razpisno področje splošnoinformativni tiskani mediji, radijski in televizijski programi in elektronske publikacije, vidimo, da je komisija podelila sredstva več kot 70 različnim izdajateljem. Preden analiziramo posamezne konkretne odločitve, se moramo najprej vprašati, kako je komisija definirala splošnoinformativne tiskane medije? Glede na raznolikost medijev lahko rečemo, da je komisija »poenostavila« definicijo.

Splošnoinformativni tiskani mediji so tisti, ki svojim bralcem/bralkam na enem mestu (en izvod, ki izhaja v določenem ustaljenem času izhajanja – dnevnik, tednik, mesečnik …) ponujajo različne programske vsebine: od novic, poročil, do komentarjev s področja politike (zunanje in notranje), gospodarstva, sociale, zdravstva, financ, znanosti in izobraževanja, športa, kulture … Namreč, bralec/bralka, ki kupi splošnoinformativni tiskani medij (ki je seveda lahko tudi v elektronski izdaji) pričakuje, da bo z nakupom enega medija dobila vse informacije naenkrat. Drugače povedano, če me posebej zanima kultura, bom kupila časopis o kulturi (kljub temu, da je bila na dosedanjih javnih razpisih večina projektov prav s področja kulture, ni pa nastal oz. ne obstaja noben časopis, ki bi bil specializiran samo za kulturne teme) (5), če gospodarstvo, časopis, ki je specializiran za te teme, in tako naprej. Ali so revije Ampak, Planinski vestnik, Šolski razgledi, Maturant&ka, Kralji ulice, če naštejem samo nekatere, splošnoinformativni tiskani mediji? Ali ne bi bilo s stališča jasnosti kriterijev in ciljnosti medijske politike boljše, da bi se na javni razpis lahko prijavili vsi tiskani mediji, katerih programske vsebine predstavljajo javni interes, posebej tiste, namenjene vzpodbujanju kulture javnega dialoga – kriterij, ki ga je kot manjkajoči izpostavila tudi raziskava, naročena s strani Ministrstva za kulturo?

Kakšni kriteriji?
Poglejmo še same kriterije ocenjevanja. Glede na to, da so vsi kriteriji imeli enako težo (od 0 do 7 za splošnoinformativne tiskane medije), nas zanima, pri katerih projektih je največje število točk prinesel prvi kriterij (»uravnoteženo predstavljanje zlasti politične pozicije in opozicije«) in pri katerih projektih recimo sedmi kriterij (»zagotavljanje večjega zaposlovanja novinarjev«)? Na kakšen način je komisija ocenjevala kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave? Kateri je torej najbolj komunikativen splošnoinformativni tiskani medij, prijavljen na razpisu, in kateri najmanj? Kaj, po mnenju komisije, definira »komunikativnost« posameznega medija – število bralcev/bralk, število prodanega oglasnega prostora? Kako je na odločitve komisije vplivalo večje ali manjše število prodanih izvodov? Tisti, ki se »brezplačno« pošiljajo na naslove, so dobili večje število točk ali pa obratno? Kako je komisija določila povprečno število objavljenih izvirnih člankov? Katero je bilo maksimalno število in katero minimalno? Ali to pomeni, da je splošnoinformativni tiskani medij Naš čas (izdajatelj Naš čas, Radio Velenje d. o. o.), ki je dobil najvišjo finančno podporo, po mnenju komisije projekt, ki najbolj zagotavlja objektivno in uravnoteženo predstavljanje politike, ima najbolj kakovostno, izvirno in komunikativno avtorsko obravnavo, ima najvišji obseg splošnoinformativnih, kulturnih, znanstvenostrokovnih programskih vsebin in zaposluje največ novinarjev in ostalih medijskih delavcev? Ne smemo pa zanemariti tudi dejstva, da ima izdajatelj Naš čas, Radio Velenje d. o. o. razen tiskanega medija Naš čas v svoji lasti tudi radijski program posebnega pomena, Radio Velenje, ki je na istem razpisu pod razpisnim področjem programi posebnega pomena dobil še devet milijonov tolarjev (med njimi so informativni program in oddaja Predvolilni utrip). (6)

Na razpisnem področju splošnoinformativni tiskani mediji, radijski in televizijski programi in elektronske publikacije (glej tabelo 1) so na prvem mestu po številu odobrenih projektov radijski in televizijski programi – več kot 20. Komisija se je odločila podpreti njihove informativne programe, med katerimi so tudi predvolilne oddaje na lokalnih volitvah. Tako je recimo Radio Brežice dobil sredstva za analizo lokalnih volitev 2006 (645.000 tolarjev), Studio D za radijsko oddajo Volitve 2006 (679.000 tolarjev) (7) in Šentjurske novice za oddajo Lokalne volitve 2006 (420.000 tolarjev). Med zanimivimi projekti, ki jih je podprla komisija, sta tudi projekta Skrb zase: v jeseni življenja in Vibra, kultura odraščanja (2,5 milijona tolarjev) izdajatelja Studio Moderna, storitve d. o. o., ki ga v Sloveniji poznamo po TV prodaji.

Med radijskimi in televizijskimi programi so tudi tisti, ki imajo status lokalnega, regionalnega, študentskega oziroma nepridobitnega programa. Za financiranje njihovih programskih vsebin je bilo na tem razpisu namenjenih več kot pol milijarde tolarjev. Ta sredstva si je razdelilo 31 radijskih in televizijskih programov, med katerimi sta samo dva dobila več kot 100 milijonov oz. 20 odstotkov celotnega denarja (glej tabelo 2). Komisija je praktično v celoti financirala njihove informativne programe in tako z državnim denarjem vzpostavila novo informativno lokalno in regionalno RTV mrežo. Podjetje Tele 59 d. o. o. (Družba za audio in vizualno komunikacijo), izdajatelj televizijskega programa RTS, je tako na razpisu dobilo 58 milijonov tolarjev za naslednje oddaje: Fokus – za in proti, Argumenti, Tedenski utrip, Kronika 1 in Kronika 2, Kronika – novice in Þiva. Glede na to, da na območju Maribora obstaja in deluje tudi regionalni program javnega zavoda RTV Slovenija, je logično vprašanje, ki ga lahko zastavimo državi in državljanom, zakaj te vsebine plačujemo dvakrat? Če gledalci in gledalke plačujemo RTV prispevek, ki pokriva tudi delovanje in ustvarjanje regionalnega programa v Mariboru, zakaj država še dodatno financira lokalni program, ki ga ustvarja zasebno podjetje? Glede na to, da je na tem razpisu država podprla delovanje večine radijskih in televizijskih programov, ali to pomeni, da imamo edinstveno medijsko pokrajino v Evropi, kjer razen javne službe (RTV SLO) obstaja še 40 RTV programov, ki ustvarjajo programske vsebine javnega interesa? Če to drži, kaj o tem mislijo komercialni izdajatelji RTV programov?

Veliko denarja, malo …
V kolikšni meri bo razpis 2006 prispeval k večji pluralnosti in raznovrstnosti medijskega prostora v Sloveniji je vprašanje, na katerega bo moralo odgovoriti ministrstvo za kulturo. V naši kratki analizi se nismo ukvarjali z lastniškim povezovanjem, s tem, kdo je tudi na tem razpisu kot lastnik dobil največ denarja. Očitno pa je, da je bil tudi ta razpis narejen po meri lastnikov in ne po meri državljanov. Zato bodo morali državljani sami začeti ustvarjati svoje medije brez pomoči države in njenih komisij. Za to pa bo potrebna posebna kultura javnega dialoga, medijske strpnosti in komunikacijske solidarnosti, ki jo država s svojimi zakoni in javnimi razpisi ne more zagotoviti.

1. Zmed iz leta 2001 je v 4. členu, druga alinea, namesto sedanjega določila o »zagotavljanju pluralnosti in raznovrstnosti« imel »obveščanje in obveščenost širše slovenske in zamejske javnosti«. Ostale alineje so ostale nespremenjene.
2. Vodja raziskovalne skupine za projekt je bil dr. Matej Makarovič, raziskovalno poročilo pa sta pripravila Mateja Černič in dr. Matej Makarovič. Dostopno na www.kultura.gov.si (v nadaljevanju Raziskava, 2006).
3. Glej redni letni javni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2006 (JPR 19-MV-2006), dostopno na www.kultura.gov.si.
4. Če za primer vzamemo samo splošno informativne tiskane medije, potem je komisija ocenjevala osem razpisnih meril:
  1. zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije;
  2. kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave;
  3. povprečno število prodanih izvodov tiskanih medijev;
  4. povprečno število objavljenih izvirnih člankov v posamezni številki;
  5. obseg splošnoinformativnih, kulturnih, znanstvenostrokovnih, raziskovalnih in izobraževalnih programskih vsebin;
  6. pomen za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti;
  7. zagotavljanje večjega zaposlovanja ali sklepanja pogodbenih razmerij zaposlovanja novinarjev oziroma programskih delavcev, ki medij ustvarjajo, in
  8. pomen za posamezno regijo oziroma lokalno skupnost.
Vsako od osmih meril za sofinanciranje programskih vsebin splošnoinformaitvnih tiskanih medijev je ocenjeno od 0 do 7 točk, najvišje število prejetih točk pa je 280 (maksimalno število točk vseh petih članov komisije).
5. Spomnimo se samo zgodovine ukinjanja in ugašanja kulturnih časopisov (od Naših razgledov do Deloskopa). Sosednja Hrvaška ima tudi brez načrtnega sofinanciranja programskih vsebin tri izjemno kvalitetne časopise o kulturi, kulturnih dogodkih in kulturni politiki.
6. Drugi najbolj finančno ovrednoteni projekt na programskem področju splošnoinformativnih tiskanih medijev, radijskih in televizijskih programov je bil projekt družbe Delo d.d. za finančno, kadrovsko in vsebinsko konsolidacijo tednika Mag. Komisija je projektu dodelila finančna sredstva v višini 18,3 milijona tolarjev (Delo d.d. je projekt finančno ovrednotil na več kot 100 milijonov tolarjev). Po objavi rezultatov je družba Delo d.d. svojo prošno umaknila in sporočila, da na razpisu dodeljenega denarja ne bo vzela.
7. Odločitev komisije glede finančne pomoči Studiu D se je spremenila, ker naj bi Studio D izgubil status programa posebnega pomena zaradi neizpolnjevanja programskih zahtev, ki jih določa zakon o medijih. Glede na to, da je v tem primeru šlo za drugo razpisno področje (programi posebnega pomena so se lahko prijavili na drugo razpisno področje), je odločitev za zavrnitev subvencioniranja s to argumentacijo nerazumljiva. Opozorili bi še na pomoč, ki sta jo dobila radijska programa, ki sta lastniško povezana in programsko »homogenizirana«. Gre za Radio Brežice in Radio Sevnica. Radio Brežice je dobil subvencioniran informativni in kulturni program v višini šest milijonov tolarjev, Radio Sevnica pa 1,1 milijona tolarjev za oddajo Slovenci skozi čas. Vprašanje za komisijo in pristojne inštitucije je, po čem se programa vsebinsko razlikujeta?

izpis

Suzana Žilič-Fišer

Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Ključ za ocenjevanje vsebine projekta je, ali ta prispeva k širši uresničitvi javnega interesa v Sloveniji. S tem krepimo pričakovanja, da ni zgolj RTV Slovenija tista, ki mora delovati v javnem interesu, ampak so tudi vsi, ki naslavljajo širok krog občinstva, obvezani, da uresničujejo javni interes.
Osnovno poslanstvo medijev je zagotavljanje javnega interesa. Ta temeljna premisa delovanja tako javnih kot komercialnih medijev se ni spremenila že od nastanka tradicionalnih medijev, vsekakor pa so se ob razvoju digitalnih medijev in razmahu komercialnega medijskega trga pojavile nove perspektive, ki poskušajo spodkopavati to, že temeljno, bistvo delovanja medijev. Ali se ta temelj delovanja medijev razlikuje pri komercialnih medijih? Tukaj se mnenja očitno krešejo med tistimi zagovorniki, ki podpirajo javni model medijev in tistimi, ki se zavzemajo za tržni model medijev. Pravzaprav gre za dve različni perspektivi razumevanja bistva medijev. Tisti, ki podpirajo javni model medijev, so prepričani, da je temelj medijskega delovanja prav v javnem interesu, ki ga morajo uresničevati vsi mediji. Drugi, katerih mnogo podpornikov lahko zasledimo v ameriškem medijskem okolju, pa so prepričani, da je najbolj demokratično prepustiti vse medije zakonitostim svobodnega trga.

Vsekakor pa, kljub nedvomnemu trendu liberalizacije medijskega trga in odpravljanju lastniških ovir medijev v globalnem medijskem prostoru, obstajajo legitimna pričakovanja javnosti do vseh medijev, ki delujejo v nacionalnem medijskem prostoru. Četudi je cilj sodobne zakonodaje medijev, da odstranjujejo ovire, ki so postavljene pred delovanje medijev, pa prepuščenost medijev zgolj stihiji trga ponuja nove in morda še večje nevarnosti.

Sofinanciranje vsebin programov s statusom posebnega pomena
Evropsko medijsko okolje še vedno izjemno močno zaznamuje tradicija javnega radiotelevizijskega servisa, ki ima, za razliko od medijskega okolja v ZDA, pomembno družbeno vlogo. Pravzaprav so radiotelevizijski servisi v večini evropskih držav medijski giganti, ki predstavljajo poosebljanje javnega interesa. Kljub temu pa v medijskem okolju obstajajo tudi drugi mediji, katerih primarna vloga ni ponujanje komercialnih vsebin. Tovrstnim medijem je država, tak je primer v Sloveniji, podelila poseben položaj, status, ki jim za njihovo lokalno, regionalno, študentsko ali nepridobitno delovanje omogoča drugačne okvire delovanja, kot bi to naj veljalo za zgolj komercialne medije. Eden izmed razlogov za izvajanje tovrstnega, torej tudi nekomercialnega delovanja, je tudi podpora države, ki naj ne bi bila zgolj deklarativna, ampak tudi dejanska, finančna. Zato je največji delež sredstev letošnjega razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2006 namenjen za programske vsebine radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega, študentskega oziroma nepridobitnega radijskega ali televizijskega programa. Podpiranje medijev s statusom posebnega pomena pomeni, da država podpira uresničevanje »širšega« javnega interesa, saj je s podporo tovrstnih programov omogočeno kvalitetnejše izvajanje programskih vsebin.

Trideset medijskih organizacij ima trenutno status posebnega pomena, ki ga na osnovi postavljenih kriterijev dodeli pristojna agencija. Njihov status regionalnega, lokalnega, študentskega ali nepridobitnega značaja narekuje program, ki ga morajo (ali bi ga morali) ponujati za ohranjanje upravičenosti do »privilegiranega« položaja. Seveda je statistično merjenje ur oddajanega programa premalo za kakovosten pregled vsebin, a predvidevam, da je prav monitoring tovrstnih statusov ena izmed pomembnih nalog pristojne agencije. Zahtevan status narekuje zahtevane kakovostne standarde programa. Velikost produkcije, domet oddajanega programa, obseg produkcijskega in kreativnega potenciala, je pomemben element za preučevanje programov, ki zagovarjajo svoj poseben status. Regionalni programi bi naj ponujali zahtevnejše produkcije, z višjimi kakovostnimi standardi, z večjim številom zaposlenih, saj »pokrivajo« večji, torej regionalni del nacionalnega teritorija, vse to pa terja tudi večja finančna sredstva.

Enako je s statusom nepridobitnosti, ki svoj status upravičujejo z vlaganjem dobička v razvoj programov. Na osnovi tovrstnega razumevanja nepridobitnosti bi morale biti medijske organizacije z nepridobitnim statusom izjemno programsko in tudi tehnološko razvite organizacije, ki ponujajo programe za raznovrstne javnosti. Takšen je vsaj primer televizijske organizacije v Veliki Britaniji, ki svoj status »javne« opravičuje s hitrim vlaganjem v tehnološki in programski razvoj. Država je pripravljena ponuditi »manjši privilegij« (plačilo frekvenčnin, davkov …) v zameno za uresničevanje širšega javnega interesa.

Pomen javnega interesa, ki se uresničuje tudi skozi lokalne, regionalne, nepridobitne in študentske organizacije, je za nacionalno okolje izjemno velik, saj tako tudi ohranja osnovno poslanstvo medijev. Uresničevanje javnega interesa na lokalnih in regionalnih ravneh lahko prispeva tudi h kakovostnejši ponudbi medijskih vsebin v celotnem nacionalnem prostoru, a le z dvigovanjem kakovosti vsebin, ki jih sedaj lokalni in regionalni mediji ponujajo.

Javni interes v komercialnih medijih
Komercialni mediji nimajo prav posebnih vzpodbud, da bi ponujali več kakovostnih t. i. posebnih programov, kot jim je to določeno z zakonskimi okviri. Pravzaprav je tudi trend v sodobnih državah postavljati vse manj ovir za delovanje medijev. Prav to dolgoročno pomeni, da so komercialni mediji prepuščeni v veliki meri stihiji trga. Zaradi še vedno monopolnega položaja javnih medijev je lahko njihovo delovanje še bolj agresivno, programi še bolj osiromašeni, saj morajo preživeti na trgu. Tukaj zasledim smisel nacionalne medijske strategije, ki lahko podpre »nekomercialne« vsebine tudi na komercialnih medijih, saj bi v nasprotnem primeru kakovostni programi, vsebine za manjšine, kulturne in izobraževalne vsebine le redko našli prostor v programskih shemah komercialnih organizacij ali na straneh različnih tiskanih medijev. Finančna podpora majhnim ali velikim organizacijam je upravičena takrat, ko ponudijo kakovostne projekte, ki jih drugače ne bi zmogli producirati.

Vsekakor je izjemno pomembno, da je ključ preučevanja in ocenjevanja vsebina projekta, ki prispeva k širši uresničitvi javnega interesa v Sloveniji. S tem krepimo pričakovanja, da ni zgolj RTV Slovenija tista, ki mora delovati v javnem interesu, ampak so tudi vsi, ki naslavljajo širok krog občinstva, obvezani, da uresničujejo javni interes. In prav to je izjemno pomembno. Čim večji je medij, čim širši je njegov domet, čim več gledalcev želi imeti, tem večji je pomen njegove odgovornosti do gledalcev.

Prav zato je tako pogosto vprašanje, ali je smiselna podpora manjšim ali večjim medijem, obrnjeno na glavo. Potrebna je predvsem podpora projektom, ki delujejo v dobro javnosti, to lahko počnejo tako manjši kot (po številu zaposlenih ali dosegu frekvence) večji mediji. Pomembno je, da se vsi zavedajo odgovornosti, ki jo prevzemajo, ko naslavljajo široko občinstvo. Razvoj manjših medijev, ki se obračajo na depriviligirane segmente javnosti, je vsekakor dobrodošel, obenem pa je izjemnega pomena podpora tistim, ki predstavljajo nacionalne ali regionalne medije, da ponudijo kakovostne programe. To je tudi v interesu družbe, obenem pa odgovornost države, da poskrbi, da vsi, ki iščejo široko pozornost javnosti, to počnejo odgovorno, s kakovostnimi programi.

Razvoj neodvisne produkcije kot nacionalna kulturna dediščina
V Sloveniji še vedno redko ločimo med izdajatelji in producenti medijskih vsebin, saj je pogosto medijska hiša tako producent kot izdajatelj programov hkrati. Ob majhnem številu medijskih hiš, ko so morale vse biti same sebi zadostne, je bilo tovrstno delovanje smotrno, ob današnjem trendu vse večje rasti medijskih organizacij pa je smiselno ločevati med produkcijami in izdajatelji. Namreč, le redko lahko verjamemo, da so vse lokalne medijske postaje sposobne same producirati kakovostne vsebine z različnimi žanri. Prav zato je spodbujanje rasti kakovostnih neodvisnih producentov, ki ponujajo kakovostne vsebine izjemno pomembno.

Z večjim številom kakovostnih produkcij lahko bogatimo programe z zanimivimi slovenskimi produkcijami, zvišujemo kakovost vseh programov in povečamo slovensko produkcijo nasploh. Kakovostne neodvisne produkcije bi lahko postajale resnična konkurenca evropskim produkcijam, s tem pa bi slovenski medijski in kulturni prostor dobil večjo veljavo v globalnem okolju.

Ocenjevanje sofinanciranja medijskih vsebin
Ocenjevanje sofinanciranja, torej razdelitve programskih sredstev, je smotrno, ko se ukvarjamo s preučevanjem kakovosti ponujenih projektov. Predvsem je izjemnega pomena vprašanje, kakšni projekti so sofinancirani in ali so izdajatelji oz. producenti sposobni izvajati programe, katerim je sofinanciranje namenjeno. Vsekakor je to pomembnejše vprašanje kot razprave na temo, koliko sredstev so dobili drugi prijavitelji (morda konkurenčni), saj je prav zaradi različnih kategorij medijskih organizacij, različnih sredstev po kategorijah ter zaradi različnosti prijavljenih projektov in zaradi množice vlog težko primerjati tako raznolike kategorije.

Nedvomno je pomen sofinanciranja medijskih vsebin velik za uresničevanje javnega interesa skozi programe posebnega pomena, za odgovorno in kakovostnejše delovanje komercialnih medijev, obenem pa izjemno pomembna spodbuda za širitev slovenske neodvisne produkcije, s tem pa nacionalnega kulturnega bogastva. Sofinanciranje v javnem interesu je tako izjemno pomembno za slovenski prostor, a prav tako pomembno je, da se vsi podprti projekti kakovostno izvedejo. Prav zato moramo veliko vlogo nameniti tudi preučevanju tega, kaj so prijavljeni projekti obetali in kaj so javnosti dejansko ponudili. Verjamem, da bodo tudi zaradi tovrstnega sofinanciranja gledalci, bralci in poslušalci postali zahtevnejši do vseh medijev, ki delujejo v slovenskem prostoru in ki jim država namenja programska sredstva. S tem pa je državno sofinanciranje dobilo tudi dodaten mehanizem, ki medijske organizacije sili k bolj odgovornemu delovanju na trgu.

izpis

Boris Vezjak

Kdo so člani strokovne komisije?
Komisija, ki je razdelila skorajda milijardo tolarjev, po implicitnem priznanju njene predsednice ni kompetentna, ker se »nekateri prej niso ukvarjali z mediji«.
Strokovna komisija »medijskega sklada«, ki je razdelila denar po ključu uravnoteženosti in s poslanstvom pluralizacije slovenskega medijskega prostora, je že odločila, komu bo dala denar. (1) Pretekle mesece je javnost razburjala nenavadna sestava članov komisije. Igor Prodnik, generalni direktor direktorata za medije, o primernosti članov komisije 23. 8. 2006 zatrdil naslednje: »Prepričani smo, da je bil izbor članov komisije ustrezen. Med njimi so štirje, ki so nedvomno strokovnjaki s področja medijev, peta članica pa ima poleg znanja s področja medijev tudi vrhunsko finančno znanje.« Natanko dva meseca kasneje, to je 23. 10. 2006, pa v Delu beremo izjavo predsednice komisije dr. Suzane Žilič Fišer: »Po mesecu dni resnično intenzivnega dela pa sem ugotovila, da je sestava pestra in domiselna, saj so člani s svojim znanjem z različnih področij prispevali različne poglede. Pogoste so bile pestre debate, saj se nekateri prej niso ukvarjali z mediji in so na vloge gledali z vidika finančne konstrukcije projektov, s sociološkega vidika ali iz vidika družbene relevantnosti.« Komisija, ki je razdelila skorajda milijardo tolarjev, po implicitnem priznanju njene predsednice ni kompetentna, ker se »nekateri prej niso ukvarjali z mediji«. Smiselno vprašanje bi torej bilo, kdo ima prav, ko presoja o strokovnosti komisije: predsednica te komisije, ki nekompetenco članov priznava, ali direktor direktorata za medije? Po zagotovilih medijskih poznavalcev dr. Marka Milosavljeviča in dr. Mance Košir (oba FDV) navedeni člani niso strokovnjaki. »Nimajo mednarodnih strokovnih referenc in mediji vsekakor niso primarno področje področje njihovega delovanja.« (2) Navedimo na kratko nekaj njihovih referenc. Andrej Aplenc nima humanistič­ne ali družboslovne izobrazbe, saj je magister strojništva, nekdanji direktor Slovenskih železarn, direktor Zavoda za ustanovitev civilne družbe in član strokovnega sveta SDS. Bil je redni kolumnist časopisa Demokracija (kot takšen je še zmerom zapisan tudi v kolofonu na spletni strani www.demokracija.si) in Ampaka. Zakon prepoveduje, da bi v komisiji bile osebe, ki imajo kot »zunanji sodelavci sklenjeno pogodbeno razmerje z izdajateljem medija ali z oglaševalsko organizacijo«, zato naj bi kasneje menda prekinil pogodbo. (3) Aplenc je skupaj z Janezom Jerovškom avtor zbornika Medijska konstrukcija slovenske realnosti iz leta 2002, ki velja za pomembno vsebinsko iztočnico ministrstva za kulturo pri oceni kritičnega stanja slovenskih medijev. Dr. Peter Lah je jezuit, doktoriral je v ZDA na temo komercializacije medijev v nemškem in slovenskem časopisju. Lah trenutno poučuje na ameriški katoliški univerzi, sicer je bil urednik Vatikanskega radia v Rimu, pisal je v Dnevnik, Finance in Novo revijo. Dr. Matevž Tomšič je sociolog na katedri za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede. Največ je objavljal v Ampaku, nekaj člankov pa tudi v Demokraciji, Magu in Novi reviji. Tomšič in Lah sta tik pred imenovanjem komisije sodelovala pri raziskavi skupine dr. Franeta Adama z naslovom Stanje medijskega pluralizma v Sloveniji v okviru Inštituta za razvojne in strateške analize. Finančnica Danica Ozvaldič je bila članica uprave Raiffeisen Krekove banke. O medijski stroki nima nikakršnih referenc. Dr. Suzana Žilič Fišer je doktorirala iz novinarstva v Ljubljani in se izobraževala v Veliki Britaniji, dolga leta (do leta 2001) je bila producentka RTS in honorarna novinarka. (4) Kot vidimo, so dejansko štirje od petih članov pisali o medijih ali pisali v medije, kar jih sicer nujno še ne kvalificira za strokovnjake. Edina člana, ki imata sfero medijev za področje svojega raziskovalnega in pedagoškega dela, sta dr. Žilič Fišerjeva in dr. Lah. Bolj kot okoliščina, da so na ministrstvu pri sestavi komisije zaobšli odlične medijske poznavalce, v oči bode dejstvo, da so trije člani strokovne komisije svetovali pri projektih, ki jih je ministrstvo vzelo za argumentativno podlago pri razpisu, ki povečini zahteva »zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije.«

1. Točneje govorimo o »Rednem letnem javnem projektnem razpisu za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2006 (JPR19-MV-2006).
2. Uroš Škerl, »Lov na milijardo je odprt«, Delo, 26. 7. 2006.
3. Uroš Škerl, »Sklad naj bi podpiral uravnoteženost medijev«, Delo, 27. 7. 2006.
4. Podjetje Tele 59 d.d., ki izvaja televizijski program RTS, je s svojimi projekti dobilo največjega med zneski za programske vsebine za radijske in televizijske programe v letu 2006, tj. 58.000.873 tolarjev.

izpis

Lou Lichtenberg

Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Na Nizozemskem lahko časniki ali revije dobijo začasna posojila, kreditno podporo ali subvencije (slednje le v posebnih primerih) za reorganizacijo ali prestrukturiranje.
Nizozemski sklad za tisk vodi upravni odbor, katerega člane na predlog ministra za kulturo imenuje oziroma razreši kraljevski dekret. Člani odbora ne smejo biti zaposleni na ministrstvu, niti ne smejo biti člani upravnega odbora oziroma zaposleni pri časopisu, reviji ali založniški hiši. Upravni odbor sklada za tisk odloča o prijavah za finančno pomoč. Odločitev odbora lahko ovrže kraljevski dekret, vendar le, če je ta v neskladju z zakonom. Sklad za tisk se financira iz dohodkov iz oglasnih sporočil, ki jih ustvarijo Fundacija za radio in televizijo in komercialne postaje. Vsako leto minister za kulturo na podlagi sredstev, s katerimi razpolaga sklad za tisk, odloči, ali sklad potrebuje dodatna sredstva.

Časopisi in revije morajo ustrezati številnim merilom, če želijo uspešno kandidirati za finančno podporo sklada. Skladno z merili lahko dnevniki, nednevniki ali revije dobijo začasna posojila, kreditno podporo ali subvencije (slednje le v posebnih primerih) za reorganizacijo ali prestrukturiranje, ki jim v najkrajšem času povrneta dobičkonosnost. Finančno podporo dobijo le tiskovine, ki izpolnjujejo določena merila, npr.:
  • obširno poročanje o novicah, komentarjih in ozadjih, ki vključuje raznolike vidike sodobne družbe, upoštevajoč politično oblikovanje mnenj;
  • urejati jih mora neodvisna uredniška ekipa na podlagi statuta, ki izraža uredniško identiteto tiskovine;
  • splošna dostopnost in smiselna cena;
  • obstoj tiskovine je ogrožen ali onemogočen, druge oblike podpore pa nedosegljive.
Dodatna finančna podpora
Od začetka osemdesetih let sklad za tisk lahko podpre tudi raziskovalne projekte v sektorju tiska na splošno in skupne projekte časopisov ali revij s ciljem izboljšanja splošnega položaja sodelujočih podjetij. Na podlagi tega podpornega mehanizma je sklad za tisk sodeloval pri financiranju raziskovalnih in skupnih projektov, povezanih s problemi, kot so delovanje novinarstva, vloga dnevnikov, izboljšanje položaja dnevnikov kot virov oglaševanja, pomen dnevnikov za mlade in manjšine, etika in medmrežje, vloga medmrežja pri ponudbi informacij in oblikovanju mnenj, izboljšanje distribucije dnevnikov, oblikovanje pravil za združevanje podjetij, finančni položaj in vloga lokalnih časopisov, položaj večernih dnevnikov v večjih mestih, eksperiment z državljanskim novinarstvom pri regijskem časopisu.

Julija 2002 sta bila na predlog sklada za tisk podpornim ukrepom dodana dva poskusna ukrepa, ki omogočata neposredno finančno podporo. Prvi poskusni ukrep podpore je bil uveden za časopise in revije manjšin. Namenjen je bil predvsem novim časopisom ali že obstoječim časopisom, ki pa izhajajo manj kot enkrat na mesec. Posamezen manjšinski projekt lahko letno prejme podporo v višini 115.000 evrov, skupna vsota, namenjena takim projektom, pa znaša 700.000 evrov na leto. Drugi poskusni ukrep naj bi spodbujal inovativno zasnovane medmrežne informacijske izdaje. Posamezen projekt lahko prejme podporo v višini 40 odstotkov stroškov celotnega projekta, vendar največ 180.000 evrov. Skupno je tovrstnim projektom namenjeno 2,26 milijona evrov letno. Oba poskusna ukrepa neposredne podpore postajata čedalje bolj priljubljena, tako da so med podprtimi projekti tudi zelo zanimivi in obetavni poskusi inovacij.

Do danes je sklad za tisk financiral več kot 100 projektov časopisov, revij in medmrežnih informacijskih projektov, v katere je vložil prek 55 milijonov evrov, in približno 60 raziskovalnih projektov, za katere je bilo porabljenih nad 20 milijonov evrov.

Začasni izravnalni ukrepi za dnevnike
Leta 1981 je bil uveden začasni podporni ukrep za časopise z izgubo. Ta specifični ukrep je bil namenjen vsem dnevnikom z razmeroma negotovim konkurenčnim položajem na trgu, z omejeno naklado in geografsko širokim dosegom. Poskusna podpora je obstajala šest let v osemdesetih letih, vsako leto pa je bilo zanjo namenjenih 6,5 milijona evrov sredstev. Višino izravnave za posamezen časopis so določili po formuli, ki je upoštevala obseg prostora, namenjenega novicam in mnenjem, področje dostave in višino naklade. V obdobju šestih let je bilo s pomočjo tega ukrepa subvencioniranih 16 dnevnikov, porabljena sredstva po so dosegla skoraj 41 milijonov evrov.

Leta 1990 so izravnalni ukrep prekinili, da bi ocenili, ali je z njim smiselno nadaljevati. Na podlagi evalvacije je upravni odbor sklada za tisk zaključil, da je ukrep v osemdesetih letih sicer predstavljal ustrezen mehanizem za vzdrževanje raznolikosti dnevnega tiska, vendar pa ni sledil politiki spodbujanja inovacij. Tako so začasni podporni ukrep ukinili. Odkar je ukrep prenehal, se je koncentracija tiska povečala. Večina časopisov z izgubo je izginila, se združila z drugimi časopisi ali deluje le še v skupinah tiskanih medijev. Leta 1990 so tri največje skupine obvladovale 45 odstotkov naklade dnevnega časopisja. Danes je ta delež skoraj 90-odstotni. Ta dejstva so bila tudi razlog za ukinitev izravnalnega ukrepa: ker je večina dnevnikov izginila ali postala del večje skupine, ni bilo več potrebe po tovrstni splošni in selektivni pomoči vlade, ki je obstajala ob individualni neposredni podpori sklada za tisk.

Na podlagi začasnega izravnalnega ukrepa je 72 projektov 16-ih dnevnikov v obdobju šestih let v osemdesetih letih prejelo več kot 40 milijonov evrov.

Evropska razsežnost
Izdajatelj, ki za svoj časopis želi prejeti podporo sklada za tisk, mora najprej izpolniti pogoja, ki zahtevata, da je časopis namenjen nizozemskim bralcem in da izhaja na Nizozemskem. Zaradi teh pogojev so dejavnosti sklada za tisk omejene na nizozemski medijski trg in ne vplivajo na trgovinske pogoje in konkurenco v Evropski skupnosti. Poleg tega ima tovrstna državna podpora predvsem kulturne cilje: zaščito in spodbujanje raznolikosti virov informacij s pomočjo časopisov, izdanih na Nizozemskem. Zato Evropska skupnost tovrstni podpori tudi ni nasprotovala.

Mednarodna primerjava
Na osnovi opisane podporne politike lahko zaključimo, da je nizozemska politika tiskanih medijev še en primer tipično nizozemskega pristopa. V primerjavi s politikami tiskanih medijev v drugih državah je nizozemska politika resnično nekaj posebnega. Politike se po posameznih državah zelo razlikujejo. Van Cuilenburg in McQuail trdita: »Zagotovo bo obstajalo več različic, odvisno od dejavnikov, kot so velikost, sorazmerni delež informacijskega in komunikacijskega sektorja v državni ekonomiji in splošna politična klima.« (1) Na splošno je v politikah tiska moč zaznati določene trende. V povezavi z množičnimi mediji lahko določimo štiri zgodovinsko pogojene tradicije javnih politik: avtoritarno, sovjetsko totalitarno, libertarno in družbeno odgovorno. (2) Z vidika politik tiskanih medijev v zahodnih demokratičnih družbah prvi tradiciji nista relevantni za pričujočo primerjavo, bolj primerne pa so razlike med libertarno tradicijo in tradicijo družbene odgovornosti. Vendar pa moramo opozoriti, da je posploševanje teh tradicij lahko zelo nevarno. Najti popoln primer ene ali druge je malo mogoče, saj politike tiskanih medijev v mnogih državah vsebujejo vidike obeh.

Libertarna tradicija se je po letu 1688 začela v Angliji, kasneje so jo prevzele Združene države, njene vplive pa je moč opaziti tudi v drugih državah. Njen temelj predstavljajo spisi Miltona, Lockeja, Milla in filozofija racionalizma in naravnih pravic na splošno. Z vidika medijev libertarni model predstavlja okoliščine, v katerih so mediji šibko regulirani in le redko licenčni oziroma cenzurirani. Svoboda tiska, mnenj in izražanja ter zagotavljanje pravične konkurence so glavne smernice. Slednje je tesno povezano s svobodnim trgom idej in pogledov, svobodo tiska in možnostjo zaslužka predvsem iz naslova lastniških pravic. (3) Tradicija družbene odgovornosti se je razvila v petdesetih letih prejšnjega stoletja in temelji na dokumentih Komisije za svobodo tiska v ZDA. Pristop je tesno povezan z idejo, da mora država aktivno izvajati politike, ki odpravljajo neuspeh na trgu. (4) Kakovost in raznolikost vsebin, ki ne ogrožata svobode tiska, sta glavni smernici te tradicije. Instrumenti družbene odgovornosti obsegajo splošne in specifične podporne ukrepe. V praksi lahko razprave o libertarni tradiciji in tradiciji družbene odgovornosti poenostavimo na izbiro med poudarkom na medijih kot komercialnih podjetjih in poudarkom na medijih kot kulturnih in demokratičnih podjetjih. (5)

Sodobne politike tiska v zahodnih demokracijah lahko umestimo na kontinuum med libertarno tradicijo in družbeno odgovornostjo. Vendar pa bi na tak kontinuum lahko umestili tudi mnenja o politikah tiska v mnogih državah. Če na omenjeni kontinuum razporedimo posamezne države glede na njihovo tradicijo politik tiska, lahko trdimo, da se države, kot sta Velika Britanija in Združene države, nahajajo na strani tradicije svobodnega trga. Francija, Belgija in Nemčija prav tako spadajo med države, ki imajo v svojih politikah tiska elemente libertarne tradicije. Po drugi strani pa imajo skandinavske države več značilnosti tradicije družbene odgovornosti. Nizozemsko najdemo nekje vmes: aktivna politika s sloganom »pomagaj, da si bodo pomagali sami« je večinoma splošno sprejeta, vendar – tipično nizozemsko – ne sme biti predraga.

Premislek o politikah
Kot smo že ugotovili, morajo na Nizozemskem založniška podjetja, ki hočejo preživeti, več vlagati v stike z bralci in oglaševalci kot tudi v inovacije. (6) Skladno s tem razmišljanjem so prave inovacije mogoče le prek zbliževanja medijev. Založniška podjetja se morajo zavedati, da ni nujno, da njihovi informacijski proizvodi izhajajo le na papirju. Proizvodi imajo lahko identiteto blagovne znamke, katere vsebina je objavljena tako v tradicionalnih kot v novih medijih. Tako so inovacije zelo pomembne za njihov obstoj, za njihovo umestitev v današnjem in prihodnjem razvoju medijev, pa tudi za družbo kot celoto. Pri iskanju novosti bi se morala podjetja spopasti z »ozkimi grli« v družbi, kakršen je t. i. informacijski paradoks, po katerem je na eni strani na razpolago čedalje več informacij, po drugi strani pa je vse več slabše obveščenih o zadevah, ki so zanje pomembne. Predvsem manjšinam in posameznikom v socialno prikrajšanih regijah in okoliščinah pogosto manjka informacij, povezanih z njihovimi osebnimi potrebami. Založniška podjetja bi morala izkoristiti dejstvo, da marsikatero nalogo tiskanih medijev lažje, hitreje ali celo bolje opravijo elektronski mediji. Skoraj vse potrebne in pomembne informacije lahko objavimo elektronsko. Kot smo že omenili, ima veliko ljudi, sploh mlajših, raje avdio-vizualne medije, saj berejo manj. Če pa že berejo časopise in revije, imajo najraje slike, infografike in pisane predstavitve.

Inovacije
Spodbujanje proizvodnje in rabe novih elektronskih storitev je bistvenega pomena tudi za oskrbo omenjenih družbenih skupin z informacijami. Poleg tega bodo tiskani časopisi zaradi upadanja naklade in prihodkov od oglaševanja sčasoma postali premajhna osnova za založniška podjetja. Slednja bodo morala poiskati nove načine, s katerimi bodo informacijske vidike svojih proizvodov predstavila na novih nosilcih informacij.

Ker se dobiček in število bralcev tiskanih časopisov še naprej zmanjšujeta, podjetja razvijajo tehnične in druge rešitve, s katerimi naj bi časopisni format vstopil v elektronsko dobo. Ponavadi najprej vlagajo v projekte, ki izboljšajo tiskano izdajo: zmanjšajo format, povečajo število slik, dodajo več infografik, uvajajo nove tehnologije, npr. računalnike, s katerimi uvedejo tisk na zahtevo. Digitalni tisk proizvode tesno približa potrošnikom, saj omogoča ciljno proizvodnjo na zahtevo manjšega števila medijskih potrošnikov ali celo posameznega potrošnika. Novim zmožnostim uredniškega ustvarjanja se pridružujejo močno izboljšani proizvodni sistemi, ki izjemno pocenijo in hkrati pospešijo razširjanje. To so glavne spremembe pri tiskanih izdajah. Po drugi strani podjetja poskušajo z uporabo avdio-vizualnih vsebin in medmrežja poiskati nove trge za tiskane proizvode. Tako se tiskani časopisi pojavljajo v kombinaciji z zaposlitvenimi, nepremičninskimi in drugimi specializiranimi spletnimi stranmi. Možnost iskanja, priporočanja in profiliranja in nova orodja za upravljanje s sredstvi pomenijo revolucijo na medijskem trgu.

Podjetja lahko ustvarijo tudi popolnoma nove elektronske informacijske proizvode. Trenutno na področju tovrstnih elektronskih proizvodov ločimo tri modele. Prvi je avdiovizualni model, ki vključuje avdiotekst, teletekst, informacijske storitve kabelske televizije, video na zahtevo in »podcaste« video novic. Drugi vključuje medmrežne informacijske proizvode, kot so medmrežni novičarski servisi, medmrežne različice tiskanih časopisov ali nove, interaktivno zasnovane in izključno medmrežne strani z novicami. Nekateri od naštetih medmrežnih informacijskih proizvodov, t. i. inteligentni časopisi, izgledajo kot elektronski časopisi na zahtevo ali pa predstavljajo prve strani portalov s po meri izbranimi naslovi medmrežnih časopisov (tak portal je npr. Google News). Tretji je mobilni model, ki vključuje tablične osebne računalnike, e-knjige, e-časopise, naprave, kot so iRexov Iliad, Sonyjev Reader in Microsoftov ultra mobilni osebni računalnik, časopise na dlančnikih in Samsungov upogljivi e-papir. Slednji temelji na načelu fleksibilnega računalniškega sistema, opremljenega z zaslonom, ki ga lahko zložimo oziroma zvijemo podobno kot časopis večjega formata. Ima odbojni zaslon, podoben zaslonom s tekočimi kristali, in tako ne potrebuje hrbtne osvetlitve.

Založniki in novinarji že preizkušajo uporabnost opisane tehnologije za njihove vsebine. Glede na njihovo vlogo pri oskrbi z informacijami, lahko v nekaterih primerih ugotovimo, da pomembno delo čaka tudi vlade, saj je to njihova dolžnost, ki izhaja iz svobode govora in pravice do informacij. Na Nizozemskem že potekajo javne razprave o tej dolžnosti, v katerih se krešejo različna mnenja.

Politika tiskanih medijev v prihodnje
Kakšno vladno politiko naj bi vodili v prihodnosti? Informacijska družba prihodnosti zahteva globoke spremembe medijske politike. Nova politika mora upoštevati, da sta svoboda izražanja in svoboda medijev temelja demokratičnih sistemov in bosta to tudi ostala. Zato se vlade ne smejo vmešavati v medije in novinarje. Vedno bolj se zavedamo, da poleg odmaknjene, pasivne in zaščitne vloge vlade, ki smo jo že omenili, prava svoboda zahteva, da vlade opravijo svojo skrbstveno nalogo in se zavežejo k politiki, ki teži k ohranjanju in spodbujanju raznolikosti medijev. Skrbstvene naloge ne bi smeli izvajati kot elementa socialne države, pač pa kot instrument politike v državi, ki pretežno temelji na konceptu civilne družbe, tj. državi, oblikovani na podlagi družbene pogodbe, po kateri so ljudje predvsem citoyen, ne pa stranke oziroma potrošniki. V takih državah vlade upoštevajo, da družba lahko počne, kar zna, in namenjajo javna in splošna sredstva predvsem ranljivim skupinam, s čimer pomagajo ustvariti okoliščine, v katerih si te skupine lahko pomagajo same.

V elektronski dobi to pomeni, da je potrebno poudarek v sodobni medijski politiki (ki vključuje politiko tiska) premakniti z izključno omejevalne in konzervativne medijske politike (tj. politike dovoljenega in nedovoljenega, finančnih prispevkov in izgub) na politiko z bolj spodbujevalnimi in inovativnimi instrumenti. Tako je potrebno spodbuditi založnike in urednike k iskanju novih poti, s katerimi bodo informacijske vidike svojih proizvodov predstavili na novih nosilcih informacij.

Na splošno imajo velika podjetja dovolj časa in denarja za preizkušanje novih storitev na področju tiskanih in elektronskih virov novic. Majhna podjetja ponavadi niso v enakovrednem položaju, saj ne morejo preizkušati novih storitev. Seveda so težave podjetij in načini, s katerimi jih skušajo rešiti, povsem v njihovih rokah, vendar pa imajo mediji tudi vidike, ki so v bolj splošnem interesu. Njihova vloga pri zagotavljanju dobre oskrbe družbe z informacijami in pri posredovanju novic je tako pomembna, da ne smejo biti prepuščeni sami sebi, saj bi to ogrozilo svobodno in raznoliko oskrbo s tiskanimi informacijami. Na tej ravni so njihove težave torej tudi težave celotne družbe. V takih primerih je pomoč vlad v okviru civilne družbe priporočljiva, saj le tako medijem lahko omogočimo, da si bodo v prihodnosti pomagali sami. Nizozemski sklad za tisk zato še naprej ponuja posebne subvencije za inovativne projekte in spodbuja raziskovalne dejavnosti.

Morda bi bilo potrebno deregulirati navzkrižno lastništvo v medijih in s tem spodbuditi časopise in revije, da nove načine delovanja poiščejo kot ponudniki informacij. Trenutno časopisi, ki dosegajo 25 ali več odstotni tržni delež med dnevniki, ne smejo imeti več kot tretjino volilne pravice na generalni skupščini delničarjev, niti ne smejo imeti več kot tretjino direktorjev na komercialni radijski ali televizijski postaji. Pred kratkim je nizozemska vlada napovedala ukinitev zakonodaje o navzkrižnem lastništvu, saj bi tako pomagala časopisom in revijam, ki načrtujejo radijske ali televizijske projekte.

Brez mednarodnih podatkov o finančni podpori medijski raznolikosti
Nizozemski sklad za tisk je v preteklih desetletjih pogosto iskal informacije o podpornih ukrepih, ki jih za tiskane medije izvajajo druge države, in z njimi povezanimi raziskavami. Pogosto nas vabijo, da svoj sistem podpore tiska in svoje raziskave predstavimo v tujini. Veliko se lahko naučimo drug od drugega.

Med tovrstnimi izmenjavami smo se pogosto spraševali, zakaj ne obstaja mednarodni svetovalni organ, ki bi zbiral in razširjal takšne podatke. Zato se trenutno ukvarjamo z organizacijo srečanja strokovnjakov s tega področja, ki bo konec letošnjega leta potekalo na Nizozemskem. Srečanje bo posvečeno različnim politikam, ki jih vlade izvajajo v povezavi z raznolikostjo tiska. Udeleženci srečanja bodo razpravljali o tem, kako bi v prihodnje lahko sodelovali bolj učinkovito.

S tega vidika bodo glavni cilji sestanka naslednji: spodbujanje razprave med posamezniki in vladami o politikah, ki vzdržujejo ali spodbujajo raznolikost medijev, predvsem tiskanih medijev; spodbujanje izmenjave informacij in izkušenj s ciljem bolj učinkovitega medsebojnega sodelovanja; in spodbujanje mednarodnih raziskav.

Poleg omenjenega srečanja pripravljamo tudi spletno stran, namenjeno tako srečanju kot mednarodni izmenjavi informacij o politikah in raziskavah na tem področju.

1. Cuilenburg, J. van in McQuail, D. (1998) »Media Policy Paradigm Shifts In Search of a New Communications Policy Paradigm« v: Robert G. Picard (ur.), 1998, Evolving Media Markets: Effects of Economic and Policy Changes, Turku (Finska): The Economic Research Foundation for Mass Communication, str. 57–80.
2. Siebert,F., Peterson, T., in Schramm, W. (1956) Four Theories of the Press, Urbana: University of Illinois Press.
3. Feintuck, M. (1999) Media Regulation, Public Interest and the Law, Edinburgh: Edinburgh University Press.
4. Iossifov, I. (2000) »The Dutch Press Policy: a model to follow or a model to change«, prispevek za mednarodno konferenco Media for the open society: opportunities and threats – West-East and North-South Experience, Moskva.
5. Feintuck (1999: 165).
6. Nizozemski sklad za tisk (2004).

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
evropska unija
Medijska preža
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Tanja Petrović
Tako evropsko
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko komisijo zanima neodvisnost regulatorjev medijev
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Mojca Planšak
Zagovorništvo javnega interesa in pravic manjšin v medijih
Admir Baltić
Mediji in manjšine v Sloveniji in Veliki Britaniji
Janja Rošer
Prostovoljci ustvarjajo manjšinski radio
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Mihela Zupančič
Kako bo o Evropski uniji poročala STA?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Neva Nahtigal
Novinarski kažipot po labirintih Evropske unije
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Mojca Pajnik
Evropska unija, volitve in mediji
Mojca Širok
En sam novinarski sindikat
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Peter Preston
Budnost za skupno stvar
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Evroza
Novinarski večeri
18.12.1997
John Palmer, Edvard Žitnik
Evropa v novinarskih srcih
Omizja
03.03.2006
Rastko Močnik, Renata Jambrešič Kirin, Bojan Baskar, Marta Gregorčič, Boris Vezjak, Mitja Velikonja
Evroza - Kritika novega evrocentrizma
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev