Najnovejša lestvica medijske svobode nevladne organizacije Novinarji brez meja razkriva skrb zbujajoče trende. Zlasti v Evropski uniji, ki se rada ponaša kot vodilna na področju spoštovanja človekovih pravic, vladavine prava in medijske svobode v svetu.

»Nadaljevanje padca nekaterih članic Evropske unije na lestvici medijske svobode vznemirja,« je ob predstavitvi letošnje lestvice medijske svobode opozoril generalni sekretar Novinarjev brez meja Jean-François Julliard. Če se članice ne bodo uskladile, Evropska unija tvega izgubo vodilnega mesta glede spoštovanja človekovih pravic v svetu. In če se kaj takega dejansko zgodi, kako bo lahko potem prepričljivo pozivala avtoritarne režime, naj izboljšajo stanje v svojih državah? Nujno je, da si evropske države povrnejo vzoren položaj, je poudaril.

Evropska unija je dejansko že razdeljena na dve polovici, med katerima se razlike stopnjujejo. Trinajst članic, med njimi vse skandinavske, so med prvimi 20 državami z največ medijske svobode. Nekatere od preostalih štirinajst držav pa so precej nizko na lestvici. Sosednja Italija na 49., Romunija na 52., Grčija in Bolgarija celo na 70. mestu. Tudi Slovenija je s 46. mestom peta najslabše uvrščena članica Evropske unije. Evropa dveh hitrosti je na področju medijske svobode neizpodbitno dejstvo.

Novinarji brez meja objavljajo rezultate te raziskave vsakega oktobra, nepretrgano od leta 2002. V njej sodelujejo novinarji, medijski strokovnjaki, pravniki in drugi profesionalci, ki se ukvarjajo z mediji. Vsi sodelujoči anonimno odgovarjajo na standardiziran anketni vprašalnik z več kot 40 vprašanji. Ta zajemajo širok spekter različnih oblik pritiska in nadzora nad novinarji in mediji. Denimo od števila ubitih in aretiranih novinarjev zaradi novinarskega dela v zadnjem letu, do samocenzure, nadzora nad internetom in podobno. Vsi odgovori se enotno točkujejo. Pritiski in nadzor nad novinarji prinašajo večje število točk, dobre razmere pa nič točk oziroma se lahko le-te celo odštevajo. Iz odgovorov več anketirancev iz posamezne države nato za vsako državo izračunajo številčno oceno oziroma njen indeks. Najboljši rezultat je nič točk. Vprašalnik in metodologija izračuna sta javno objavljena na spletni strani. Imena anketiranih v raziskavi pa zaradi njihove varnosti in zaščite ostajajo anonimna.

Ta številčna ocena oziroma indeks je nekakšen skupni imenovalec, s katerim je mogoča primerjava medijske svobode v vseh državah sveta. Kakorkoli se zaradi velikih kulturnih in drugih razlik med različnimi družbami to zdi nemogoče opravilo, je seveda jasno, da navedena lestvica ni popolna. Po drugi strani boljše lestvice za zdaj ni.

Kaj torej pokažejo najnovejši rezultati za Evropsko unijo in Slovenijo? Čeprav je ob vsakokratni objavi lestvice, zlasti v Sloveniji, zanimivo slišati predvsem, katero mesto je dosegla država, je v resnici pomembnejše gibanje številčne ocene oziroma indeksa. Država namreč lahko ohrani isto uvrstitev na lestvici, četudi se je v resnici poslabšalo stanje medijske svobode. To je mogoče na primer, če se je stanje poslabšalo v vseh državah, ki na lestvici razvrščene na sosednjih mestih. In obratno. Če se je stanje povsod izboljšalo, se to ne prikaže nujno tudi v boljšem doseženem vrstnem redu države.

Grafa ocen RSF, ki prikazujeta vse ocene od leta 2002 do najnovejše raziskave iz letošnjega leta, potrjujeta skrbi o nastanku večjih razlik v Evropi. Medtem ko zgornjih 13 držav ohranja dobre ocene, je v drugi polovici držav stanje vedno slabše. V povprečju je spodnjih 14 držav z zadnjem letu zabeležilo padec za 3,7 točke, od tega zadnjih pet celo za 4,7. Razlika z boljšo trinajsterico, kjer je v zadnjem letu skupna povprečna ocena padla za 0,5 točke, je očitna. Trendi pokažejo, da nekatere evropske države tonejo vse globlje. Po stopnji medijske svobode jih prehitevajo afriške, južnoameriške in azijske države, kar si je bilo pred dvema desetletjema, po padcu berlinskega zidu, težko zamisliti.

Skupna značilnost držav, ki so v zadnjem obdobju zabeležile največji zdrs na lestvici, pa je, da so tam na oblasti praviloma populistične vlade, zlasti z desnega političnega pola.

Italija s premierom Silviom Berlusconijem in Francija s predsednikom Nicolasom Sarkozyjem sta samo najbolj očitna primera »starih« zahodnih demokracij, ki sta skrenili po poti populizma in krnitve medijske svobode. Desnica, torej politične stranke, ki so članice Evropske ljudske stranke, so na oblasti še v nekaterih članicah, kjer je medijska svoboda v zadnjem letu strmo padla. Najnižje sta Romunija z Emilom Bocem in Bolgarija z Bojkom Borisovom. Višje, a z negativnim trendom je Madžarska z Victorjem Orbanom kot predsednikom vlade. Tudi prvi mandat nemške kanclerke Angele Merkel je zaznamoval opazen zdrs Nemčije na lestvici Novinarjev brez meja. Nemčija je sicer pri dnu boljše polovice članic EU.

Populizem in negativen odnos do svobode medijev seveda ne pozna političnih barv. To najbolje vedo slovaški novinarji, kjer je populističnemu »socialdemokratskemu« premieru Robertu Ficu uspelo »potopiti« Slovaško iz prve deseterice globoko na 35. mesto z dvomestno oceno. Tudi nekatere druge države, kjer so na oblasti socialistične stranke, so zabeležile visoke padce. Po drugi strani je nasproten primer Švedske, kjer je desni vladi Fredrika Reinfeldta uspelo izboljšati oceno na najboljših nič točk.

Med državami, kjer je opaziti večje poslabšanje v obdobju, ko je na oblasti »leva« ali »socialdemokratska« opcija, sta tudi Grčija in Slovenija. Prva je zabeležila dramatičen padec zlasti zaradi nasilja nad novinarji ob zadnjih množičnih demonstracijah in stavkah. Slovenija pa očitno še vedno trpi za posledicami namernega preurejanja medijske krajine v obdobju 2004 do 2008, ko je imel vladno krmilo v rokah Janez Janša.

»V Sloveniji tako bivši predsednik vlade tekmuje s Silviom Berlusconijem in Robertom Ficom z zahtevo po plačilu nič manj kot 1,5 milijona evrov od novinarja, ki je razkril nepravilnosti pri sporni pogodbi o javnem naročilu,« se glasi edini stavek v poročilu Novinarjev brez meja, ki se nanaša na Slovenijo.

Seveda se stavek naslanja na astronomsko tožbo bivšega premiera Janeza Janše zoper finskega novinarja Magnusa Berglunda, ki je razkril korupcijo pri nakupu oklepnikov Patria. A v nizki,dvomestni oceni Slovenije – 13,44 – se skrivajo še številne druge pomanjkljivosti in napake, ki so posledica Janševe štiriletne avtoritarne vladavine.

Sedanja vlada pod vodstvom Boruta Pahorja jih do danes ni uspela odpraviti. Še več, prepočasne in problematične spremembe medijske zakonodaje ter dolgotrajna ohranitev velikega dela vsiljenih kadrov, zlasti urednikov v večjih medijih, kaže, da do večjih sprememb ni prišlo. To velja zlasti za javne medije. Večjih pozitivnih sprememb v televizijskih programih, niti v drugih medijskih vsebinah, žal ni opaziti. Temu podoben je trend ocene Slovenije, saj se pot navzdol nadaljuje.

Ob prvem merjenju, leta 2002, je Slovenija na lestvici medijske svobode Novinarjev brez meja dosegla 4,00 točke, leto zatem 3,00, nato 2,25. Najboljši rezultat je imela leta 2005, ko je njena ocena znašala le 1,00 točko. Nato se je leta 2006 začel zdrs na 3,00, leto zatem na 6,5 in v zadnjem letu Janševe vlade, leta 2008, je ocena dosegla 7,33 točke.

Ker po parlamentarnih volitvah ni prišlo do večjih sprememb, so se uresničili strahovi nekaterih, da vsaki politični stranki ustrezajo zlasti ukročeni mediji, torej odvisni mediji brez hrbtenice in avtonomije. Tudi sedanji, domnevno »levi« vladi očitno bolj ustrezajo mediji, ki so podrejeni politiki, ekonomskim elitam in oglaševalskim agencijam. Ocena medijske svobode v Sloveniji je zato upravičeno dodatno upadla. Leta 2009 na 9,5 in letos na 13,44.

Z dvomestno oceno je Slovenija že v družbi tistih držav, kjer nekateri za komuniciranje z novinarji rajši izberejo fizično obračunavanje. Novinar Delavske enotnosti Mirsad Begić je letos izkusil pesti lastnika dolenjskega podjetja Rem, katerega je motilo novinarsko preiskovanje zlorabe pravic delavcev tega podjetja. Grožnje s smrtjo, ki jih je novinarju Financ Jaki Elikanu pred pričami izrekel podjetnik in sin vplivnega ljubljanskega župana Zorana Jankovića, pa bodo v prihodnjem letu Slovenijo gotovo še dodatno umestile tja, kamor dejansko sodi – med države, ki imajo resne težave s svobodo medijev.

Tabela: Gibanje ocen svobode medijev v državah, članicah Evropske unije
	2002	2003	2004	2005	2006	2007	2008	2009	2010
Finska -1	0,5	0,5	0,5	0,5	0,5	1,5	2	0	0
Nizozemska – 1	0,5	0,5	0,5	0,5	0,5	3,5	4	1	0
Norveška – 1	0,5	0,5	0,5	0,5	2	0,75	1,5	0	0
Švedska – 1	1,5	1,5	2	2	4	1,5	3	0	0
Avstrija – 7	7,5	2,75	3,25	2,5	4,5	4,25	3,5	3	0,5
Estonija – 9		2,5	2	1,5	2	1	2	0,5	2
Irska – 9	1	2,83	0,5	0,5	0,5	2	2	0	2
Danska – 11	3	1	0,5	0,5	5	2	3,5	0	2,5
Litva – 11		2,83	3	4,5	6,5	7	4	2,25	2,5
Belgija – 14	3,5	1,17	4	4	4	1,5	3	2,5	4
Luksemburg – 14							1,5	4	4
Malta – 14								2,5	4
Nemčija – 17	1,5	1,33	2	4	5,5	5,75	4,5	3,5	4,25
Vel.Britanija – 19	6	4,25	6	5,17	6,5	8,25	5,5	4	6
Madžarska – 23	6,5	3,33	6	2	3	4,5	5,5	5,5	7,5
Češka – 23	11,25	2,5	3,5	1	0,75	4	4	5	7,5
Latvija – 30		2,25	1	2,5	3	3,5	3	3	8,5
Poljska – 32	7,75	6,17	6,83	12,5	14	18,5	9	9,5	8,88
Slovaška -35		2,5	0,5	0,75	2,5	1	3	11	11,5
Španija – 39	7,75	7,67	9	8,33	10	10,25	8	11	12,25
Portugalska – 40	1,5	5,17	4,5	4,83	3	2	4	8	12,36
Francija – 44	3,25	4,17	3,5	6,25	9	9,75	7,67	10,67	13,38
Ciper – 45				5,5	7,5	14	7,5	5,5	13,4
Slovenija – 46	4	3	2,25	1	3	6,5	7,33	9,5	13,44
Italija – 49	11	9,75	9	8,67	9,9	11,25	8,42	12,14	15
Romunija – 52	13,25	11,5	17,83	16,17	14	12,75	9	12,5	16
Bolgarija – 70	9,75	6,5	8	10,25	9	16,25	12,5	15,61	19
Grčija – 70	5	6	7	4	8	9,25	7,5	9	19