Avtorja Matevž Krivic in Simona Zatler analizirata pomen pravice do popravka in pravice do odgovora v odnosu do svobode tiska, izpostavljata problem sporne ureditve teh pravic v slovenski zakonodaji in ponujata rešitve.

Matevž Krivic ugotavlja, da nerazumevanje pravice do popravka in pravice do odgovora - dveh institutov našega medijskega prava - izvira iz njunega nepoznavanja in tudi iz njunih delno nelogičnih poimenovanj. Zato v prvem poglavju najprej obravnava terminološka vprašanja. Naš »popravek« je institut, ki se drugje imenuje odgovor (reply, réponse, Gegendarstellung). Institut, ki se pri nas imenuje »odgovor«, pa ni odgovor z namenom zaščite zasebnih interesov, ampak odgovor v javnem interesu (njegovo vsebino je jasneje opredelilo šele ustavno sodišče). Ta drugod nepoznana pravica »prebija« tako klasično (ali »zunanjo«) kakor tudi t. i. notranjo svobodo tiska (ki obsega specifične pravice urednikov in novinarjev nasproti lastniku medija). Je nekakšen delni ostanek nekdanje ustavne pravice objavljati svoja mnenja, pomembna za javnost, ki pa brodoloma socialističnega sistema seveda ni mogla preživeti v vsej svoji megalomanski dimenziji.

Naš »popravek« je primerjalnopravno nekje med nemško strožjo ureditvijo (odgovarjanje samo na dejstvene navedbe) in francosko povsem liberalno ureditvijo (omejenost odgovora le z obsegom, ne z vsebino). Ne »na sredi«, ampak bliže nemški - toda na način, ki zelo posrečeno blaži prevelike trdote nemške ureditve, ne da bi pri tem zašel predaleč v »francoski« liberalizem. To se kaže še zlasti v temeljni točki: upravičenec lahko odgovarja na vse navedbe, s katerimi je prizadet (tudi na »mnenjske« navedbe) - toda le z navajanjem »dejstev in okoliščin«, s katerimi se te navedbe izpodbijajo.

Tretje poglavje v prispevku Matevža Krivica govori o pravici do popravka in pravici do odgovora v predlogu novega zakona o medijih. Na pobudo avtorja je ministrstvo za kulturo med pripravljanjem besedila za drugo parlamentarno obravnavo sklicalo predstavnike medijev, novinarjev in strokovnjake. Ti so neposredno primerjali razne poglede na te pravice in po oceni avtorja našli dobre in za vse sprejemljive rešitve.

Simona Zatler ugotavlja, da so odgovornost, naloga in dolžnost novinarjev, da informacije in mnenja sporočajo javnosti tako, da bo ves čas čim bolje obveščena in da bo zato njen prispevek k upravljanju skupnih zadev čim bolj učinkovit. Za uresničevanje te naloge in dolžnosti se novinarjem sicer omogoča, da to svojo javno funkcijo opravljajo avtonomno in brez zunanjih pritiskov, hkrati pa ravno ta odgovornost medijev upravičuje vrsto omejitev v njihovi dejavnosti. Ena od omejitev, ki se zdi še posebno pomembna za novinarje in medije, je dolžnost, da v nekaterih okoliščinah objavijo odgovor v mediju.

Čeprav takšni omejitvi nekateri očitajo, da nalaga nesprejemljivo breme novinarski svobodi in svobodi tiska, urejajo pravico do odgovora ali popravka kot odsev svobode izražanja pravni redi domala vseh evropskih držav. Vendar to ni in ne bi smela postati splošna pravica dostopa do medijev vsakega posameznika.

Opredelitev pravice do odgovora in pravice do popravka v slovenskem prostoru še zdaleč ni nesporna. Zaradi ustavne in zakonske ureditve je nastala vrsta vprašanj, predvsem vprašanje, ali lahko pravico do odgovora še vedno razumemo kot pravico javnopravne narave.

Simona Zatler ugotavlja, da je ta pravica dediščina socialistične preteklosti. To dediščino najdemo tudi pri določbi, ki pravico do popravka in pravico do odgovora priznava tudi državnim organom.

Zato avtorica med sprejemanjem novega zakona o medijih nasprotuje argumentu zakonodajalca, da je potrebno ohraniti ureditev obeh pravic, ker da bi bilo treba za drugačno ureditev spremeniti ustavo. Spreminjanje da utegne biti dolgotrajno in zapleteno in bi »odložilo« sprejem zakona.

Avtorica trdi, da je v novi družbeni ureditvi sporna sama upravičenost ponovne uveljavitve pravice do (javnega) odgovora. Zato bi bilo treba razmisliti o tisti možnosti, na katero je že pred leti opozarjal Matevž Krivic, in sicer, da se sproži postopek za spremembo ustave in da se tovrstna pravica vključi v slovenski pravni red skladno s sodobnim pojmovanjem novinarske svobode in svobode izražanja nasploh.

Hkrati bi v Sloveniji potrebovali učinkovit mehanizem za uveljavljanje in varovanje ravnotežja med svobodo tiska in drugimi človekovimi pravicami. To je lahko poklicna samoregulacija ali širši javnosti dostopni mehanizmi za reševanje pritožb posameznikov.