Nekaj mojih predhodnikov za tem govorniškim pultom je s tradicionalnim zanosom govorilo o raziskovalnem novinarstvu in o tem, da bi ga bilo treba še bolj spodbujati, popularizirati in ga uveljaviti kot nujno potrebno sestavino poklica. Med temi zanimivimi nastopi pa sem opazil, da so se mi kot po navadi oznojili čelo in dlani. Ne vem, od kod ta fiziološka reakcija, ki je navadno posledica strahu ali vznemirjenja, je pa gotovo, da se na podobno intonirane molitve že polnega četrt stoletja, odkar sem v tem poklicu, odzivam enako. Kdo ve, morda je osebna biologija edina zanesljiva glasnica intuicije. To za nas, ki se opiramo na možnosti razuma, ni preveč opogumljajoče spoznanje. Morda pa nismo dovolj odločni, da bi prepoznali šifrirana znamenja upora, zato smo do njih prišli razmeroma pozno, kakor zdaj jaz.

Kadar se skupaj zberejo novinarji in poleg tega še tisti, ki so bolj fine in zaskrbljene vrste, je pogovor o raziskovalnem novinarstvu zaznamovan z jezikom mitologije, ki mu v nasprotju s predmetom razprave ni preveč mar za resničnost. Pravzaprav je zelo nenavadno, da o raziskovalnem novinarstvu njegovi zagovorniki veliko manj razmišljajo kot o žanru, rokodelski formi ali podvrsti in bolj kot nekakšnem etičnem dosegu, profesionalnem utelešenju nespornih moralnih kanonov.

Časopisnemu komentarju, reportaži in satirični persiflaži nikoli vnaprej ne pripišemo namenov, ki bi jih lahko povezali z avtorjevo častjo, družbeno blaginjo, žrtvovanjem za obče dobro ali podobno pomembno meglo. Novinarstvo je spočelo zelo strogo določen žanr, s katerim razširja legendo o svoji slavi. Kot da se je v to obliko, ali bolje rečeno v našo predstavo o njej, zlila junaška narava novinarstva, oziroma naša predstava o dejavnosti, ki bi morala biti v službi resnice in pravice.

Novinarstvo žal že dolgo ni pribežališče pogumnih in trditve, da je sploh kdaj bilo, se mi zdijo dvomljive. Kljub temu pa se število raziskovalnih podvigov, objavljenih v tako imenovanih sredstvih informiranja, eksponencialno povečuje. Bojim se, da že sama vzročno-posledična zveza med resnico in pravico v sodobnih medijskih okoliščinah ni tako neposredna, kot bi radi verjeli. Resnica, oziroma tisto, kar si pod njo predstavljamo, je čedalje manj glasnica pravice in čedalje bolj njen (edini) nosilec. Skupek informacij, ki nam ga prikažejo v medijskem spektaklu, je namreč odločilnega pomena. Pomilujem tiste, ki jim ni jasno, da imamo opraviti s totalitarnim suženjstvom.

Seveda gre za drugačno naravo »resnice« od tiste, ki smo jo spoštovali v enodimenzionalnih časih. Baražno izstreljevanje informacij, salve novih odkritij, ognjemeti pisanih faktografij so lahko močnejše sredstvo manipuliranja kot klasična prevara. Že dolgo je znano, da ni nujno treba ponarejati dejstev, da bi v javnost spravili spekter želenih dezinformacij. Nasprotno, s pretiranim obstreljevanjem z informacijami dobimo tisto vrsto resnice, ki ima najmanj stičnih točk z resničnostjo. Nekaj takega čemur bi lahko rekli uveljavljanje pravice, kakršnakoli je že, ni posledica – sodba nam je dostavljena že v samem »odkritju, saj je »odkritje«, kot smo rekli, že izvršitev sodbe. V tem smislu si novinarji z raziskovanjem ne prizadevajo iskati dokazno gradivo, temveč ustrezne sankcije.

Kljub temu pa se je raziskovalno novinarstvo v izročilu ohranilo kot neka vrsta interne novinarske religije s svojo višjo duhovščino, svetimi spisi in prestrašeno čredo vernikov, drznil pa bi si reči, da je tudi učinek lahko podoben tistemu, ki ga za sabo puščajo verske združbe, ki imajo najštevilnejše privržence. Za pozlato in slovesnimi ljubezenskimi zaklinjanji se skrivajo ranjeni in mrtvi, inkvizicije in mučilnice. Zato bi, kolegice in kolegi, tukaj rad imel blago ateistično pridigo, če imam že plačano pot in spanje.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, potem ko je socialistično diktaturo pomendral naval nacionalne revolucije, je bilo v državi, iz katere prihajam (Hrvaške), prav raziskovalno novinarstvo izbrano za priljubljeno sredstvo preganjanja državnih sovražnikov, plemenskih izrodkov in na splošno ljudi, ki so bili za vladajoči režim nezaželeni. Hude ideološke obtožbe je skladno z novimi časi zamenjalo trganje drobovja s pomočjo izmišljenih ali pristnih ekskluzivnih fotografij. Takšno ravnanje so takrat forsirali tedniki z največjimi nakladami (Globus in zdaj že pokojni ST), najbogatejši vir informacij pa je bila tajna policija. Zdravstvene kartoteke, zasebni odnosi, poskusi samomora, zakonski brodolomi, družinske skrivnosti, ljubezenske zveze (s poudarkom na ljudeh nezaželene narodnosti) – vse to dokumentarno gradivo, ki so ga zbrali marljivi raziskovalni novinarji, se je kopičilo na medijskih grmadah, ki so gorele redno, iz tedna v teden. Pogosto so bili k sodelovanju povabljeni tudi psihiatri, da so občinstvu razkrivali psihološke vzroke izdaje, s koreninami v nesrečnem otroštvu, slabi vzgoji in seveda starših, ki so bili nasilneži, alkoholiki in komunisti. Podpisani raziskovalci so si privzeli kodirane vzdevke, ki so dajali slutiti blago ironijo, na primer »Globusova raziskovalna ekipa« ali STOŠ, »obveščevalni štab ST« (v izvirniku STOS – ST-ov obvještajni stožer), zato sem že takrat, pred več kot petnajstimi leti, pisal o tem, da v domačem novinarstvu pustošijo maskirane tolpe. Žanr, ki je mu je bil v mitski predstavi pripisan etični potencial celotnega poklica, je pomenil moralni propad hrvaškega novinarstva. Pošteno je treba povedati, da teh ruševin do danes še ni nadomestila nobena druga pobuda.

A se ne nameravam ukvarjati niti s preteklostjo niti posploševati na podlagi razmeroma skrajnih primerov iz prakse. Gospe in gospodje, rad bi povedal samo to, da imamo polna usta raziskovalnega novinarstva, kar je do neke mere razumljivo, saj je treba konec koncev upravičiti takšna srečanja, zato moramo zadano temo prežvečiti. Le da bi glede na svoja leta in svoje izkušnje raje priporočil bogato obloženo mizo v preddverju.

Zdaj pa vas bom popeljal na stranski tir, s katerega se bomo spet vrnili na glavnega, če strojevodja ne bo zaspal. Opozarjam, da je potnikom spanje dovoljeno, zlasti tistim v zadnjih vagonih.

Decembra 2008 so v enem od hrvaških mest (Slavonskem Brodu) mestni svetniki kritizirali župana (Mirka Duspara), ker je z agencijo za stike z javnostjo (Moiro) podpisal 58.000 kun (8000 evrov) vredno pogodbo. Agencija mu je za denar »zagotovila preboj v medije«. Župan je z blaženim izrazom na obrazu takoj priznal, da se mu je za omenjeno vsoto, ki jo je vzel iz mestne blagajne, posrečilo zagotoviti prispevek in intervju v večerni informativni oddaji Hrvaške televizije in še dva obsežna članka v tednikih Globus in Nacional. »To je dobro vložen denar,« je povedal in pripomnil, da bo z omenjeno agencijo sodeloval tudi v prihodnje. Vso zadevo so v birokratske anale vpisali kot »nakup medijskega prostora za mestne probleme«. Župan namreč ni vodil osebne politične kampanje, temveč je »z ustrezno dokumentacijo senzibiliziral javnost« za sodne spore, ki že dolgo potekajo med mestom in nekim podjetjem. Njegov izid bi lahko resno ogrozil mestni proračun.

Prvi pomislek: če je župan za 58.000 kun (8000 evrov) kupil prispevke v treh medijih državnega pomena, če je agencija obdržala svojo običajno provizijo (40-, 50-odstotno?), se izkaže, da so novinarji in njihovi uredniki precej poceni ponudniki storitev. Drugi pomislek: večji zaslužek se verjetno skriva v številu sprejetih naročil. Zamislimo si lahko tudi okolje, v katerem se sklepa posel: kavica s smetano ali lahko kosilo v Daily Freshu, navzoča urednik in agent, Dejli Njuz i Dejli Gnus, morda tudi obratno, pritajeno klepetanje … Če bo to pisal tisti tip kot zadnjič, potem te prosim, naj ne zajebe kot zadnjič, naj se malo poglobi v problem … Nič ne skrbi, saj smo mu jih zaradi tega že napeli … Poglej, tu je dokumentacija, tu pa ovojnica … No, ni ne vem koliko … Če bo kakšna stran več, potem je to vredno dodatnih dvesto evrov … No, to je že bolje, saj to res ni ne vem koliko … A dobil boš odlično zgodbo, saj veš, da bralci takšne stvari požirajo. Saj gre za korupcijo, za božjo voljo!

Lastnica omenjene agencije je trdila, da nobenemu novinarju in uredniku ni dala prebite pare, temveč je samo »lobirala«, saj to počne tudi ob vseh drugih priložnostih. Novinarjev ne kupuje, temveč samo »lobira«, ne podkupuje, temveč zagovarja. Nam, ki imamo zaradi različnih vzrokov opravka z mediji in si na takšnih zborovanjih domišljamo, da brusimo načela, ne preostane drugega, kot da otipavamo bistveno razliko med »lobiranjem« in podkupovanjem. Meja med obema je večinoma nevidna. Lahko bi rekli, da je nevidna kot sled denarja.

Na Hrvaški televiziji so napovedali notranjo preiskavo, saj gre za javni servis, ki ga financirajo davčni zavezanci. Zasebni mediji pa niso pokazali najmanjšega zanimanja za etične nepravilnosti, ki jih ta primer razgrinja. Iz Nacionala, ki je v prikriti lasti mafije, in ima zato neformalne tarifne modele, ki omogočajo, da naročite članek po želji, se pričakovano niso oglasili. Glavni urednik Globusa, ponosa najmočnejše medijske družbe v državi, pa je brezbrižno izjavil, da so »iz agencije za stike z javnostjo izvedeli za zgodbo, ki se jim zdi zanimiva«, zato so »poslali novinarje, da bi to raziskali«.

Poslali so torej novinarje raziskovalce! Tisto, kar res izvabi izdih iz prsi, je dejstvo, da omenjena agencija za odnose z javnostjo (»Moira«) v svojih poslovnih knjigah ne vodi pet, deset ali dvajset takšnih primerov, temveč od kupovanja (»lobiranja«) novinarskih prispevkov živi že lepo vrsto let. Posli cvetijo in zaposlila je malo vojsko ljudi. Poleg tega gre samo za eno tovrstno agencijo, ki niti ni največja med mnogimi, ki se ukvarjajo z enakim poslom. Glede na to, da je država, v kateri živim (Hrvaška) majhna, je mogoče reči, da je povpraševanje po njihovih storitvah več kot zadovoljeno.

Pričakovati je mogoče, da bodo profesionalci iz teh agencij neposredno prevzeli uredniške posle in tako preskočili člen v verigi ter znižali nepotrebne stroške, saj se je novinarstvo v tranziciji razvilo v donosno storitveno dejavnost – ne za občinstvo, temveč za tiste, ki hočejo javnost zasuti s svojimi resnicami. Storitve so na voljo posameznikom, ustanovam, interesnim skupinam, gospodarskim subjektom, prevaranim možem … in seveda oblastem. Delamo na veliko in na malo. Ponujamo vse – od sadomazohističnih seans in seksa z domačimi živalmi do raziskovalnih reportaž. Pred božičnimi in novoletnimi prazniki odobravamo popust. Poseben popust velja za teme, ki se ukvarjajo s podkupovanjem in korupcijo!

Zdaj pa se ponovno vračamo na glavni tir. Pokrajina je zelo podobna, barve so decembrsko otožne, a videli bomo več uniformiranih oseb. Vozimo po trasi, ki jo je markirala pravna država.

Večina nas tukaj navzočih prihaja iz držav, v katerih se je v »svinčenih časih« negovala posebna terminologija, ki je ljudem iz drugih predelov zemeljske krogle teže razumljiva. Tako smo nekoč govorili, da je nekatere ljudi od časa do časa »vzela noč«. Teh nekaterih ljudi je bilo včasih kar precej, pa tudi sodni dnevi so se kar pogosto vrstili. Izraz »vzela jih je noč« je pomenil tiste slavne podvige, ko je policijska država ob skrbno vzpostavljenem molku javnosti odstranjevala svoje politične in druge nasprotnike.

Danes so ljudje osumljeni, obtoženi ali aretirani pod zagotovljeno prižganimi reflektorji. V njihove povešene poglede je uperjena velikanska količina luksov. Stara zasliševalna svetilka je samo še dolgočasen kliše, ki je tudi za nostalgike neuporaben. Danes komajda še koga »vzame noč«, čeprav so tudi takšni primeri, vse več pa je tistih, ki jih »vzame dan«.

V nasprotju z diktaturami pa demokracije, ki so jih nasledile, z bleščečo razsvetljavo poustvarjajo razmere, podobne nekdanji noči. Najpomembnejša značilnost državne in politične represije je ravno njena spektakularnost. Pri frazi »pravica do resnice«, ki jo s polnimi pljuči nekritično uporabljamo ob vsaki možni priložnosti, gre za zaslepljevanje, torej za skrivanje.

Spretno obvladovanje »transparentnosti« najpogosteje samo prikriva namere v ozadju. Pravna država v tranziciji, če jo razumemo kot slabo uravnotežen ideološki stroj, svojo moč uveljavlja na področju javnega obveščanja. A ne tako, da organizira in uporablja klasična propagandna sredstva, temveč da s tem izčrpa skoraj celotno svoje delovanje, zato je zelo poučno opazovati, kako mediji, oboroženi z vzvišenim geslom o »pravici javnosti do resnice«, postajajo del represivnega aparata.

Nekaj ganljivo dostojanstvenega je bilo lahko v tem, da so novinarji opravljali delo policije in jo potem prisilili, da je ukrepala tudi takrat, kadar tega ni (bila) pripravljena storiti. Odvratno pa je, če novinarji delujejo skupaj s policijo, sploh pa če se ta širokousti – kar vedno počne –, da ima pred sabo vzvišen cilj. Seveda je to moj osebni občutek in ne pričakujem, da se z mano nujno strinjate.

Kljub temu opozarjam, da imamo v tranzicijskih državah, za katere je značilno, da sta vsak sistem in vsaka institucija že v projektni fazi zasnovana kot betonski nebotičnik na temeljih iz kartona, opravka s pravno državo, ki jo ustvarjajo mediji, kar pomeni, da je pravna država, odločilna regulatorka življenja v skupnosti, večinoma oblika množične medijske zabave. Ko se dela lotijo posebne policijske enote, so časopisi in televizija odgovorni za posebne efekte. Državni tožilec se navadno predstavi kot ceremoniar in usklajevalec skupinskega posilstva občinstva, ki ga patetično imenujemo javno mnenje.

(Opomba: Kadre za te naloge mediji vzgajajo več deset let. Pošiljajo jih v na videz nedolžne ognjene krste, da pridobijo osnovne veščine. Spomnimo se samo nadobudnih mladih novinarjev, ki s prometnimi policisti, komunalnimi in sanitarnimi inšpektorji odhajajo v nočne in dnevne akcije in skupaj z njimi prežijo na zmedene kršitelje – natrkane voznike ali lastnike lokalov brez uporabnega dovoljenja in po predpisih urejenih sanitarij. Vam je pri takšnih reportažah kdaj šlo na bruhanje? Meni je, skoraj ob vsaki. Postavljanje zased, prežanje in prestrezanje so že od nekdaj priljubljene novinarske metode. Besni državljan, zasačen v neugodnih okoliščinah, bi morda policista, komunalnega ali sanitarnega inšpektorja poslal v »rodni kraj«, a tega seveda ne bo storil, saj je zraven novinar, zraven je tudi kamera, pokazal bi se drugačnega, kot si zamišlja svojo javno podobo. Nasilje nad njegovo zasebnostjo je že storjeno, zato poskuša zmanjšati škodo. Policisti, komunalni in sanitarni inšpektorji svoj posel odlično obvladajo, novinarji pa jim služijo kot pomožna osebna oborožitev. Novinarjem pa izgovor, da ravnajo kot organ pravne države, tudi pride prav, da lahko vskočijo v tujo zasebnost. Sožitje je popolno. Konec opombe.)

Mislim, da ne bi bilo povsem cinično od mene, če bi bralcem priporočil, naj bodo previdni, ko naletijo na izdelke raziskovalnega novinarstva. Če časopis kaj »osvetli«, se je treba najprej vprašati, kdaj je to storil in tako morda ugotovimo, v čigavem interesu je to v resnici naredil. Izkaže se, da je to zelo redko v interesu tako imenovane javnosti. Zelo pogosto se izkaže, da imajo uredniki polne predale že obdelanih odkritij, ki jih spravijo v promet šele po ustreznih telefonskih klicih. Potem se je treba vprašati, kaj je časopis »osvetlil« in kako. Večinoma gre za zadevo, ki se v novem korporacijskem-demokratičnem jeziku imenuje »spin«. »Osvetli« se tisto, kar je manj pomembno, zato da tisto, kar je zares pomembno, ostane čim globlje v senci. Poleg tega je »osvetljeno« s tako jarko svetlobo, da povzroči splošno mežikanje. Še enkrat naj ponovim, da gre za zaslepljevanje, torej za prikrivanje.

Ker vidim žalostne poglede in sklonjene glave, je morda prišel čas, da vas predramim (trgnem) s kletvico. Po mojih osebnih izkušnjah, ki niso majhne, se devet od desetih raziskovalnih novinarjev ukvarja z najbolj navadnim trgovanjem s policijskimi dokumenti ali »gradivom«, s katerim nekoga učinkovito javno ožigosajo. Pri tem sploh ne upoštevam raziskav o zakonski nezvestobi bogatih in slavnih, tajnih poročil o silikonskih prsih v kraljevi družini, odkritij o pedofilskih nagnjenjih znanih nogometašev, pa tudi ničesar iz kronik rumenega tiska, saj se ukvarjamo z dosežki resnega dela stroke. Kljub temu pa devet od desetih raziskovalnih novinarjev v svojih resnih glasilih objavlja članke, ki bi jim najbolj pristajal naslov: »Pozor, to je tendenciozen fabrikat, ki ga je treba brati s skrajno zadržanostjo, še bolje pa bi bilo, če bi ga preskočili.« Zakaj bi potem samo zaradi tistega enega preostalega slavili kakovostne odlike žanra?

Oktobra 2008 je nekaj sto oboroženih pripadnikov posebnih in rednih enot policije hkrati vdrlo v poslopja nekaj fakultet univerze v Zagrebu. Operacijo je pod šifro Index zaradi sumov, da na fakultetah kupujejo (in prodajajo) vpisna mesta in pozitivne ocene na izpitih, organiziral oddelek za boj proti korupciji državnega tožilstva. Šlo je za doslej najbolj spektakularno skupinsko policijsko akcijo v moji državi (Hrvaški), ki je bila izpeljana tako, da je zbujala vtis izrednega stanja. »Marice« in bojna vozila so blokirali dostope do izobraževalnih ustanov, kraji zločinov so bili zaznamovani z rumenimi trakovi, pred vhodi so stražili specialci s čeladami in izvlečenimi dolgimi cevmi, zavijale so sirene, profesorje so aretirali sredi predavanj in jih z lisicami na rokah odpeljali pred gručami osuplih študentov ... V prvem naskoku je bilo aretiranih več kot sto ljudi, potem pa se je začela racija na domačih naslovih.

Nikoli dotlej mediji niso bili tako organizirano pritegnjeni v izvajanje represije. Kamermani in fotoreporterji, ki jih je obvestila in naročila policija, so s svojimi napravami merili z vsakega vogala. Naslednji dan je bil vsak od aretiranih v časopisih opisan kot največja pošast, priložena pa je bila seveda fotografija. Posebno vlogo je odigrala najmočnejša časopisna družba (Europapress holding). Jutarnji list je dan po aretacijah objavil posebno prilogo na dvanajstih straneh s stenogrami na skrivaj posnetih pogovorov, faksimili zaplenjenih dokumentov, podrobnostmi preiskave, biografijami osumljenih in vsem dokaznim gradivom, ki sta ga zbrala tožilstvo in policija. Zato so akcijo Index v novinarskih krogih temu primerno krstili za »akcijo Jutarnjega lista«.

V zgodnjih jutranjih urah so policisti novinarje in fotoreporterje Jutarnjega lista peljali pred stanovanja »sprijene profesorske golazni«, za katere so časopisi vnaprej napisali obtožnice. Neka gospa, sicer ministrska svetnica, osumljena, da je »posredovala« pri profesorjih, da bi študent dobil pozitivno oceno, je policiji odprla vrata pred šesto uro zjutraj v jutranji halji, skuštrana in s podočnjaki, kot bi jo kdo kresnil po obrazu. Naslednji dan je bila njena fotografija v takšnem stanju objavljena na naslovni strani uglednega dnevnika. Prepričan sem, da se bodo kolegice v dvorani strinjale, da gre za eno najstrašnejših oblik nasilja nad žensko. Gospe sicer sploh niso aretirali. Policija je na njena vrta potrkala samo zaradi snemanja. Po medijski kazenski ekspediciji, po motenju zasebnosti širokega obsega, po javnih diskreditiranjih, ki so večini »skorumpiranih« spremenila življenja, so lahko organi pravne države svoje delo imeli za opravljeno.

V formalnopravnem smislu je bila operacija Index popoln polom. Do danes je bila obtožnica vložena samo proti dvema (dvema!) profesorjema s Fakultete prometnih znanosti in štirim študentom, ki so si za nekaj sto evrov kupili pozitivne izpitne ocene. A to ni bil cilj akcije. Cilj je bil, da se z agresivno parado evropski birokraciji pokaže, da se je hrvaška oblast, ki je sicer do vratu korumpirana, začela »odločno bojevati proti korupciji«, saj je to pogoj za sprejem države v Evropsko unijo.

Univerzitetni učitelji s svojo abstraktno avtoriteto in najmanjšo mogočo mero družbene moči so bili izbrani za idealne žrtve. Razumljivo je, da so bili iz demonstrativnih vaj »boja proti korupciji« vnaprej izvzeti člani politične in gospodarske elite. Vrhovni štab operacije Index je bil sestavljen iz predsednika vlade, državnega tožilca in lastnika največje medijske družbe. V operativnem štabu so sedeli resorni ministri, policijski šefi in uredniki časopisov.

Mediji imajo seveda tudi svoje lastne razloge, ki spadajo na področje moralne patologije, saj je njihova naloga, da ustvarjajo všečno sliko družbe, ne pa da so njen sestavni del. Celo če pozabimo tistega župana, ki je za 58.000 kun (8000 evrov) kupil prgišče novinarskih prispevkov – takšnih, kot je on, je na trgu očitno nešteto –, je nekaj resnično perverznega v užitku, s katerim so se časopisi vrgli na korumpirane profesorje. Tisti, ki so za sto, dvesto ali petsto evrov študentom podarjali dvojke, so morali prenašati na desetine in desetine neusmiljenih bodic, hkrati pa, na primer, v moji državi (Hrvaški) ni enega samega medija, ki ne bi gojil tako imenovanega prikritega oglaševanja. Tako početje je ravno tako nemoralno trgovanje, ki pa mu naša družba molče priznava legitimnost: plačal ti bom, ti pa o meni piši bolje, kot si zaslužim. Jasno je, da so zneski veliko višji od sto, dvesto ali petsto evrov. Niti eden veliki oglaševalec že nekaj let ni bil tarča niti najmanjše kritike. Celim seznamom podjetij, tajkunov in menedžerjev čiste petke podarijo, saj o njihovem sumljivem življenju ali nečednih poslih nihče ne sme pisati.

Kot že mnogokrat doslej je javnost cilj namernega cinizma. S spodbujanjem javnega zgražanja zaradi korupcije na univerzi se krepi dejansko enak, a neprimerno bolj dobičkonosen koruptivni model, na podlagi katerega deluje celoten sodobni medijski sistem.

Zato se mi, kolegice in kolegi, odgovor na vprašanje, ali mediji v razmerah »svobode medijev« izgubljajo svojo represivno funkcijo, zdi povsem očiten, moram pa tudi reči, da tudi nekoliko nespodoben, saj je tako delovanje pravzaprav posledica zagotovljene »svobode«. Država se začne na demokratični tisk zanašati od trenutka, ko začne namesto direktiv uporabljati manipulacije. Pripominjam, da to ni neposredno povezano s silovitostjo in obsegom terorja. »Pse čuvaje demokracije« imamo lahko navsezadnje povsem upravičeno za »pse čuvaje režima«, če se režim razglaša za nesporno demokratičnega in je preveč pasjih sinov, ki so to pripravljeni potrditi. Z nekaj zlobe bi lahko dodali, da je razliko med despotsko in demokratično politično oblastjo mogoče ugotoviti tudi po tem, ali medije uporabljata kot ujetnike ali kot sodelavce. Razumljivo je, da je v obeh primerih predpisane nekaj poslušnosti, vendar demokracija ponuja možnost prostih rok: namesto kastracije zahteva kreacijo.

Vsekakor smo priče nepriznanemu uničevanju tradicije. Skladno s tradicijo se je temeljna ideja svobode tiska krepila s kritiko in zadržanostjo do oblasti. Ko je ta svoboščina navidez dosežena, je služiti udobneje kot kdajkoli prej. Zvijača je v tem, da ravno »svoboda medijev« postane dodatno sredstvo represije. »Pravica javnosti, da izve« se uporablja kot še ena možnost izrekanja kazenskih ukrepov.

V tranzicijskih družbah, ki panično opuščajo eno in lovijo drugo smer ideološke izključnosti, vse to spremlja stanje splošne nevrastenije. Vplivnim časopisom, radiu in televiziji še vedno pripisujejo nesorazmeren (ali bolje rečeno zastrašujoč?) »družbeni pomen«, saj so nujno potrebni pri projektih nadomeščanja tistega, česar ni. Spektakularno zabavni značaj delovanja pravne države prikriva dejstvo, da pravna država ne deluje. Manj ko je učinkovita, bolj se opira na uprizarjanje svojega delovanja v množičnih medijih. Mediji v tranziciji ne samo da olepšujejo podobo vladajočega sistema, temveč ga včasih popolnoma nadomestijo. Ne vem, ali ste opazili podrobnost, ki je zame zelo nazorna, da osumljeni v časopisih svojih dejanj ne zanikajo sami, temveč zanikanja čedalje pogosteje podpisujejo njihovi odvetniki. Ta pojav je že sam po sebi popačen, poleg tega pa namiguje, da mediji prevzemajo vlogo nekakšnih družbenih sodišč. Tudi za odvetnike je sodba časopisov pomembnejša od sodbe sodišč, bralcu se pa zdi, da sodeluje v poroti. Ker ga nihče nič ne vpraša, je zares idealen porotnik. Vsi so vpreženi v privid, da gradijo pravično družbo. Slepilo je toliko večje, ker je podprto z več dejstvi, pridobljenimi z raziskavami na terenu.

Dame in gospodje, rad bi vas pravzaprav pregovoril, da bi prenehali misliti, da je novinarstvo na sploh, raziskovalno pa še posebej, obvezno na strani pravice. Gotovo je, da se bomo že zaradi narave tega, kar imamo za pravico, resno sprli. Današnje novinarstvo je večinoma na strani močnih in bogatih. Je na strani medijskih korporacij, oglaševalske industrije in njihovih političnih zavetnikov. Bogastvo in moč se navadno kopičita na škodo pravičnosti. Uradno novinarstvo se hinavsko prilizuje »navadnim smrtnikom«, živemu telesu javnosti, v resnici pa je na drugi strani barikad, do konca zvesto vladajočemu razredu. Poleg tega si na drugi strani barikade prizadevajo skrojiti ideološko zaželen model pravice, ki ga vsiljujejo kot univerzalnega in zavezujočega. V javnosti poskušajo ta model uveljaviti tako, da jo bombardirajo z ustrezno vrsto »resnic«. To pa je sicer razlog, da današnje uredniške ekipe na svojih ustvarjalnih seansah še najmanj ustvarjajo svoje časopise. Njihov cilj je ustvarjati bralce, takšne bralce, ki bodo tudi na strani bogatih in močnih.

Zato bi se bilo dobro znebiti patetike in priročnih legend, ko govorimo o hotenjih našega poklica. Povprečnemu raziskovalnemu novinarju je do pravice toliko, kolikor je mediju do propada svojega lastnika. Častnim izjemam se globoko priklanjam. Poleg na odgovore na pet ključnih vprašanj, ki jih mora vsebovati vsaka profesionalno razumljiva časopisna informacija – kdo?, kaj?, kdaj?, kako?, zakaj? – smo zaradi duševnega zdravja pa tudi zaradi strahu pred goro dezinformiranosti svojo pozornost prisiljeni usmeriti tudi na šesto: komu? Komu ustreza, da določeno »odkritje« pride na dan?

Če poskušamo rešiti etično naravo žanra, bi bilo morda primerno določiti razliko med raziskovalnim in preiskovalnim novinarstvom, ki bi hkrati začrtala mejo med raziskovalcem in preiskovalcem. Prvega pri njegovem delu vodi radovednost, drugega pa želje naročnika. (No, tega ne bom naredil – ne pride mi na misel, da bi se ukvarjal s teorijo, zlasti pa ne s teoretičnimi izgovori za priložnostne opazke o »razmerah na terenu«.)

Če je v kapitalizmu, ki je demokracijo vzel za svojo, ta pa je za svojo vzela svobodo tiska, česa v izobilju, potem so to naročniki. V tranziciji se jim pridruži tudi vesela in pisana vojska barab. Takšnih, kot je na primer naš župan. Ali ugleden podjetnik, ki hkrati tihotapi kokain. Ali poslanec, ki je hkrati vojni zločinec. Ali borec za človekove pravice, ki je hkrati okorel rasist. Ali časopisni magnat, ki je hkrati trgovec z orožjem. Ali trgovec z orožjem, ki je hkrati lastnik hotelske verige. Ali predsednik vlade, ki je hkrati vsa vlada. Ali alfa, ki je hkrati omega. Ali mafijski bos, ki je hkrati šef policije … Kako bi temu pravzaprav lahko rekli? Policijska mafija?

Vem, da se je vožnja podaljšala, a v jedilnem vagonu strežejo s toplim obrokom. Na jedilniku je primer brez komentarja.

Na začetku oktobra 2008 je bil upokojeni general hrvaške vojske (Vladimir Zagorac), obtožen utaje velikanskih vsot denarja, ko je med vojno po pooblastilu hrvaškega državnega vrha ilegalno kupoval orožje in ga dostavljal na Hrvaško, deportiran iz Avstrije na Hrvaško, da bi v zaporu čakal na začetek sojenja. Širile so se govorice, da bi ga mnogi radi videli mrtvega – od opeharjenih partnerjev v zločinu pa do politikov, ki so sodelovali pri tihotapljenju orožja in so še danes na oblasti. Državno tožilstvo je slavilo zmago, mediji pa so mu priredili sprejem, poln sladostrastja.

Ugledni dnevnik in ugledni politični tednik, ki smo ju že omenili, sta svoje najboljše raziskovalne novinarje poslala, da bi ugotovili, kako bodo z obtožencem ravnali v zaporu in kašne vse (zaslužene) neprijetnosti ga tam čakajo. »Obsojenci, ki so že dolgo v zaporu, imajo najraje takšne ptičice, kot je Zagorac,« je po skrbnem raziskovanju ugotovila novinarka uglednega dnevnika. »Najprej se začne z blagim psihičnim mučenjem, čiščenjem skupnega stranišča na počep, odpiranjem pisem, rezanjem žilavega mesa s plastičnim priborom, prhanjem enkrat na teden …« V obširnem poročilu, v katerem je poudarila vse odtenke in prednosti temnice v zagrebškem predmestju, je raziskala tudi duševno stanje, v katerega bo obtoženec nedvomno zapadel: »Kaznjenci, čeprav so nekateri duševno močni, težko zaspijo, medtem ko zunaj hrumijo ulice, nebo pa je posuto z zvezdami. Misli jim rojijo po glavi, prikazujejo se jim temačne postave, pred očmi se jim nenehno vrti življenje kot takrat, ko začne človeku biti zadnja ura. Nekateri takrat postanejo nemirni, nekateri jokajo, nekateri si prerežejo žile …«

Ugledni politični tednik je čez celo naslovnico napovedal »Zagorčev jetniški vodnik za preživetje«. In zares, sposoben raziskovalni novinar je šel veliko dlje od kolegice iz uglednega dnevnika. Na terenu je preživel dneve in dneve, raziskal brezdanje grozovitosti, ki upokojenemu generalu grozijo v zaporu, potem pa je zbrano gradivo toplotno obdelal, ga oplemenitil in v poljudni obliki sestavil »vodnik za preživetje« v petindvajsetih točkah. Čtivo je polno avtorske slasti, nebrzdanega užitka in zdravega moškega seksualnega naboja. Navajamo nekaj odlomkov po točkah:

• »4. Zaporniki svetujejo: med prhanjem uporabljajte tekoče milo, kajti če vam milo v trdi obliki pade na tla, se izpostavljate nevarnosti posilstva.
• 5. Pazite se lopovov, ki za svoje storitve varovanja ali nabave prepovedanega blaga izterjajo plačilo v obliki posilstva ali oralnega seksa. /…/
• 11. Če je zapornik zaprt v krogu obsojenih branilcev, mora biti previden, saj je izjavil, 'da ne spoštuje hrvaške države'.
• 12. Če je zaprt med obsojenimi Srbi, mora biti previden, ker je oboroževal hrvaško vojsko.
• 13. Izogiba naj se zapornikom, ki imajo na čevljih vezalke ali pas za hlače, saj jih lahko uporabijo za davljenje, enako velja, če opazi, da imajo vrečke. /.../
• 15. Ročaj metle je priljubljena priprava za posiljevanje ovaduhov, čeprav Zagorčev odvetnik Zvonimir Hodak trdi, da general ni 'denunciant'.«

Zavore škripljejo, stop! To točko »vodnika« bi lahko zaradi pomembnosti in prelestnega sloga ponovili:

• »15. Ročaj metle je priljubljena priprava za posiljevanje ovaduhov, čeprav Zagorčev odvetnik Zvonimir Hodak trdi, da general ni 'denunciant'.«

In? Se bo zaporniku, če bo upošteval navodila iz »vodnika«, posrečilo preživeti v zaporu? »Ne bo!« vzklika raziskovalni novinar uglednega političnega tednika v 25. točki. »Zanj v nobenem primeru ni rešitve!« in ne dopušča pomislekov. S tem so sicer njegov »vodnik za preživetje« in vsa njegova dotedanja prizadevanja ostala brez pravega smisla, je pa vsaj dal duška svoji avtorski sreči:

• »25. Če se boji, da ga bodo v zaporu ubili, mu ne bo pomagala nobena stvar, če je tako odločeno. Ne bodo mu pomagale niti na široko odprte oči niti dobri odnosi z zaporniki, kuharji ali čuvaji.«

Šestindvajseto točko sem dopisal lastnoročno:

• 26. Če imate močan želodec, je srečanje s prodornejšimi primerki raziskovalnega novinarstva lahko razburljiva pustolovščina. Tako razburljiva, kot bi se pod prho sklonili, da bi pobrali milo in bi vas pri tem od zadaj zgrabil časopis.

Zdaj se znova selimo na stranski tir, čeprav tega sploh opazili ne bomo, saj je vidljivost nikakršna. Najbolje bo, da se zadržimo pri samem prometnem sredstvu, pri vlaku kot takšnem. Okna so kvadrataste črne ploskve. Čas vojne je. Zatemnitev.

Petnajst let sem delal kot novinar in urednik pri tedniku, ki je med drugimi stvarmi gojil raziskovalno novinarstvo. Eno od tem smo raziskovali veliko pogosteje kot drugi časopisi v moji državi (Hrvaški), vrsto let pa smo to počeli edini. Šlo je za vojne zločine, ki so jih storili »naši fantje«, vojaki, ki so nosili uniforme »naše vojske« in se bojevali za »našo državo«, v vojni, ki smo ji rekli obrambna, osvobodilna, junaška, veličastna ... Skratka, »domovinska«.

Profesionalno gledano ni bilo lažjega dela, kot je bilo to, saj je bilo to raziskovalno področje najpogosteje banalno preprosto. V velikem številu primerov za »raziskovanje« ni bilo treba tako rekoč nič storiti, kot se odločiti, da o tem pišeš. Ne samo, da so bila dejstva na dosegu rok, temveč jih je večina prebivalcev moje države zelo dobro poznala. Ko pa so se znašla v časopisu, so povzročila splošno zgražanje. Resnice nismo »odkrivali«, kot to radi skrivnostno poudarjajo novinarji, čeprav smo jo v resnici »odkrivali«, če »odkrivanja« ne razumemo ko spoznavanje neznanega, temveč kot dobeseden povzetek oguljene fraze – resnico potegniti izpod preproge. Ker pa je ljudstvo prav dobro vedelo, kaj se skriva pod preprogo, ni bil tisti, ki je »odkrival«, noben raziskovalec, temveč nepovabljen fizični delavec. Seveda, pokvarjen in osovražen.

Zaradi takšnih tem smo tako posamezniki kot ves kolektiv prenašali vse sankcije, ki so bile za to predvidene v skrivnih sodnijah. Lahko bi dokazali, da je bila tudi ukinitev časopisa po desetletju in pol obstoja posledica tega zločina. Ena od zgodb, po svoji obliki raziskovalna reportaža, pa je kljub temu povzročila veliko več težav kot druge, povzročila je silovit plaz maščevanja in fizično ogrozila skoraj vse člane redakcije. Nenavadno je bilo to, da se neposredno ni ukvarjala z zločini in v njej ni bila omenjena niti kapljica krvi.

Bil je soparen večer avgusta 1995, ko je mlada kolegica s komaj dokončano fakulteto tresoča se od negotovosti na mojo mizo spustila tekst, napisan s pisalnim strojem. Rokopis je bil prepoln začetniških napak, nekoliko robate konstrukcije, ponekod poln klišejev, hkrati pa izrazito močan, z jasnimi slikami, ostroumnimi opažanji, z domiselnimi odtenki, »obrok z veliko mesa«, kot smo takrat radi govorili v žargonu. Porabila sva nekaj ur in pisala štiriročno, da sva tekst zaokrožila, kot sva najbolje vedela in znala. Kolegica je žarela od ponosa, jaz sem jo opogumljal, potem pa smo članek vsi v redakciji brali, se zadovoljno smehljali in kadili več kot navadno. Skozi odprta okna sta prihajala vroč poletni zrak in pesem pijanih osvoboditeljev.

Po objavi članka so se vrstile nenehne salve groženj in napadov, najpogosteje telefonskih (telefoni tako rekoč niso nehali zvoniti), besni državljani pa so večinoma vsaj po trije skupaj prihajali tudi do vrat redakcije in hoteli obračunati z novinarji. Zahtevali smo zaščito in v naslednjih tednih delali pod strogim policijskim varstvom, čeprav bi nas tudi večina naših varuhov s pobritimi zatilji najraje s pestmi zdrobila. V službo in domov smo se vozili z avtomobili, saj je bilo dovolj kakih deset minut na odprtem prostoru, da je kateri od besnih državljanov začel zmerjati in napadati. Kmalu za tem je nadarjena mlada kolegica za vedno zapustila novinarstvo. Še danes ne vem, ali sem ji s tem, ko sem jo naivno zaupal peklensko nalogo, škodoval ali naredil uslugo.

Tema reportaže je bila, kot ste lahko zaslutili, vlak. Vlak kot takšen, s potniki kot takšnimi. Z železniške postaje mesta, v katerem živim (Splitu), je tistega avgusta leta 1995 vsako jutro odpeljala velikanska kompozicija do kakih sto kilometrov oddaljenega mesteca (Knina), središča še do včeraj okupiranega ozemlja, od koder je prebivalstvo drugačne (srbske) narodnosti množično pobegnilo. Meščani so zjutraj v vlak planili s praznimi torbami, zvečer pa se vračali s polnimi. Imeli so kakih deset ur časa, da so ropali vse, kar jim je prišlo pod roke. Temeljito so praznili samopostrežnice, prodajalne, stanovanja, hiše, kmečka posestva, lekarne, obrtne delavnice, celo tovarne. Torbe in črne polivinilaste vreče so polnili z gospodinjskimi aparati, izvezeno posteljnino, čipkastimi zavesami, porcelanskimi servisi, kristalnimi vazami, plašči in jaknami, na hrbte so si oprtali stenske ure in umetniške slike, pripadniki vojaške policije pa so jim zagotovili mirno pobiranje vojnega plena. Vlak je vozil vsak dan, več tednov, čeprav je v kolektivno krajo s tem prometnim sredstvom odhajal samo manjši del prebivalcev mojega mesta. Večina jih je potovala z avtomobili, saj so prtljažnike in prikolice lahko natovorili s hladilniki, pralnimi stroji, bojlerji, kosi pohištva, orodjem, manjšimi kmetijskimi stroji … Ceste so bile več dni zatrpane.

Va zadeva je bila podobna spontano organiziranemu zletu – moralnemu propadu v množični izvedbi. Epski prizor civilizacijske (ali evolucijske?) regresije. Raziskovalno novinarstvo na kraju samem, na robu antropološkega prepada.

Opazili ste, kolegice in kolegi, da je bila vloga državnih čuvajev reda povsem drugačna kot takrat, ko so skupaj z novinarji čakali v zasedi in kaznovali pijane voznike ali aretirali profesorje, osumljene korupcije. Policija je, kot se to reče v jeziku pretirane birokratske natančnosti, zagotovila nemoteno opravljanje kaznivih dejanj. Mlada novinarka, ki ni izdala svoje identitete, je preživela dan s potniki na vlaku in si zapisovala vse, kar je videla in slišala. Ne bi mogli reči, da je odkrila kaj zelo novega, saj je v »akciji« sodeloval precejšen odstotek prebivalstva, tisti pa, ki niso, so le stežka preslišali javno skrivnost o organiziranih »odhodih po plen«. Presenetljivo pa je, da se državljani niso sramovali drug pred drugim, dokler so ropali, popadel pa jih je divji bes, ko so sami sebe videli v časopisu. Človek bi skoraj verjel, da je z novinarstvom mogoče kaj doseči.

Ne smete misliti, gospe in gospodje, da je urbano središče, v katerem živim (Split), nekakšno zbirališče domačih barab. No, morda tudi je, a pomislite tudi na to, da mnoga druga mesta kratko malo niso opisana v tako razgaljenem stanju. Zakaj niso? Saj za to že ves čas gre, ne? O gnusu, ki ga povzroča učinek ogledala.

Današnje polje novinarstva izgublja zrcalne lastnosti. Novinarji nanašajo goste sloje agresivnih barv, sedanje časnikarstvo nas zasipa s toliko pikantnih resnic, da se mu posreči zakriti tiste resnice, zaradi katerih nas spreletava nelagodje. Skrb za bralce ima lastnosti kolaboracije, ki jasno zahteva lojalnost. Tretjič ponavljam, da gre za zaslepljevanje, torej za skrivanje.

Poleg tega je urbano središče, v katerem živim (Split) tudi med vojno slovelo kot sredozemski biser – rimska palača edinstvene lepote, kamniti trgi s stoletno patino, klesani reliefi na pročeljih cerkva, renesančni dvori, vonj po ribah iz restavracij v stranskih ulicah, obala z razkošnimi palmami… in seveda priročno koncentracijsko taborišče v severnem pristanišču. Nekoliko manjše od svojih orjaških vzornikov iz zgodovine. Sweet little Dachau.

(Opomba številka dve: v te sive betonske dvorane so vodili ljudi ponoči, z rokami zvezanimi na hrbtu ali oblepljenimi s širokimi trakovi, ker je primanjkovalo lisic. Celo mesto ve za to. Zdravnike, upokojene oficirje, sladkorne bolnike, strojne ključavničarje, nogometne rekreativce, mirne državljane so izbirali po etničnem ključu in po ključih stanovanj, enosobnih, dvosobnih, trisobnih. Celo mesto ve za to.

Tepli so jih z debelimi telefonskimi kabli, z nogami, puškinimi kopiti, železnimi cevmi. Celo mesto ve za to. Polivali so jih z mrzlimi curki vode, iz induktorskega telefona so jim skozi telesa spuščali električni tok, silili so jih do onemoglosti skakati po nožnih prstih, na koži so jim ugašali cigaretne ogorke, silili so jih lajati v pasjih utah – celo mesto ve za to … Ponoči so spet zganjali hrup, tisti tam doli v vojaškem pristanišču Lora. Sirene in vpitje, ne moreš oči zapreti. Poglej moje podočnjake! Vem, da pač opravljajo svoje delo, a morali bi upoštevati, da meščani v tem času spijo. »Strinjam se, draga, kaj pa bomo danes imeli za kosilo?« »Ocvrtega piščanca z blitvo, takšnega, kot ga ti rad ješ. Ne misliš, da bi kljub vsemu morali biti malo bolj tihi? Za božjo voljo, saj nismo v džungli, meščani imajo menda pravico do mirnega spanca.« » Posveti malo pozornosti česnu. Saj veš, da ne maram preveč česna na blitvi.«

Pridite, odkrijmo to!

Pridite, presenetimo vse!

Pridite, objavimo tako ekskluzivno odkritje, da bo v njem kolikor je le mogoče malo neznank!)

Namenoma nisem upošteval običajne zgradbe takšnih predavanj – da je treba najprej povedati, o čem bom govoril, potem to povedati, potema pa povedati, o čem sem govoril. Svojo heretično namero sem pustil za konec. Ne morem se znebiti misli, kolegice in kolegi, da je raziskovalno novinarstvo največ vredno takrat, ko odkriva tisto, kar že vsi dobro vedo, torej tisto, o čemer vsi molčijo. Vsaj v nekaterih primerih raziskovalno novinarstvo pokaže svojo življenjsko moč šele takrat, ko izda bistvo svojega žanra. Sploh pa je najtežavnejša pot do tiste resnice, ki jo poznamo tako dobro, da se z njo nočemo soočiti. Če spet uporabimo oguljeno metaforo, lahko medijski prostor predstavimo kot moderno galerijo, z zidovi, polnimi slik različnih slogovnih značilnosti, z zapeljivo čutnostjo barv in tehnik, ki pršijo z vseh strani, na enem od zidov pa je – mogoče obešeno ogledalo. Če smo dovolj pogumni, da pred njim postojimo dlje od sekunde ali dve, se bomo verjetno prestrašili. To je znamenje, da še vedno spadamo med izgubljene primere. To je slabo znamenje za nove lastnike galerijskih prostorov.

Tako vi kot jaz vemo, da smo priče zadnje faze odstranjevanja ogledal. Nadomestili jih bodo privlačnejši izdelki, vsekakor takšni, ki bodo imeli na trgu boljše možnosti in bodo bolj sprejemljivi za kustose in bogate mecene. Da ne govorimo o tem, da bodo izdelani tako, da od opazovalca ne bodo zahtevali nobenih naporov, samo topoglavo navzočnost. Na voljo je čedalje večja izbira možnosti, da sami sebe ne vidimo.

V naravi človeških bitij je, da se izogibajo nelagodju, da odrinejo od sebe vse, kar moti njihovo udobje, zato jih je najlaže zvabiti v takšno duševno statičnost. Vedno sem bil prepričan, da je dobro novinarstvo tisto, ki ustvarja nelagodje, ki vznemirja. Kdo ve, morda je to posledica sadističnih lastnosti mojega značaja, a bi prej trdil, da so to ostanki optimizma ali pa – če vam je to bolj razumljivo – kljubovalen odpor proti prevladujočemu trendu. V skoraj celotnem korpusu današnjega novinarstva so izključno izdelki, ki kujejo spletke, ne pa tudi vznemirjajo.

Intrigantstvo pa se dobro prodaja, vsebuje obilico informacij. Če pa širite nelagodje, vas zapustijo sponzorji, gospodarski in politični, še bolj če jih nikoli niste imeli. Ali pa se bo uprla tako imenovana družbena skupnost na čelu z demokratično izvoljenimi klovni, ker se vmešavate v njeno vsakodnevno vegetiranje, znano pa je tudi, da so nekatere vrste nelagodja navadno deležne kolektivnega upora. Te se mi zdijo še posebej pomembne, ker spodbujajo h kritičnemu preverjanju. Za vladajoči red, ki je sicer odprt za vse vrste perverznosti, pa je kritično preverjanje prepovedano razuzdano početje. Povzroča pomisleke o reklamni viziji dosedanjega stanja, ki bi moral trajati celo večnost, in meče polena pod noge redu kot takšnemu.

Če vas moje litanije spominjajo na zagovor razvpitega novinarstva s tendenco ali angažiranega novinarstva – ki je skladno z materialističnim duhom našega časa kot aktivizem sumljivega ideološkega izvora skupaj z drugimi utopičnimi koncepti izgnano iz našega poklica v prid kulta »suhih dejstev«, ki švigajo proti sodobnemu demokratičnemu državljanu –, se bojim, da imate deloma prav, čeprav se glede narave »tendence« verjetno ne strinjamo. Sodobni demokratični državljan tako ali tako bolšči skozi roje informativnih nepotrebnosti in poskuša rešiti svoj vid. Ko slišim priseganje na »suha dejstva« in se spomnim spretnih rok medijskih težkokategornikov, pomislim na stroj za meglo. A se mi tudi ne da nasedati na poceni trike o »sceni brez ideologije«, ki deluje tako, da vse, kar nasprotuje ideologiji vladajočega sistema, razglasi za kužno ideološko blago.

Pojasniti pa vam moram vsaj to, morda s pomočjo raziskovalnih novinarjev, zakaj je na medijskem področju, ki ga s svojim delom oskrbujemo, čedalje višja raven ponujenih informacij, a čedalje nižja raven osnovne morale. In kakšna je vzročno-posledična povezava med obema krivuljama. In zakaj so bralci ponižani v čedalje bolje obveščene porabniške sužnje. Včasih imam vtis, da bi se moralo angažirano novinarstvo v današnjih razmerah ukvarjati izključno s škodo, ki jo je naredilo novinarstvo, da bi tako poleg »psov čuvajev« imeli tudi »pse vodnike« skozi sloje faktografske megle.

Poveličevanje raziskovalnega novinarstva temelji natanko na mitu o njegovi »nevtralnosti«, ki je baje pogojena z naravo žanra. Legenda o brezkompromisnem iskanju resnice, ki ne išče svojih interesov in je obvezno v službi pravice, se je izkazala za votlo, odkar je prišlo na dan, da so lahko resnice, ki jih posredujejo mediji ravno zaradi svoje dozdevne nevtralnosti učinkovitejši kazenski ukrepi od katerihkoli drugih in se izkažejo kot končna zadostitev pravici.

Ker je medijska infrastruktura last privilegiranih, ti pa so odvisni od tistih, ki so najbolj plačilno sposobni – političnih, gospodarskih in marketinških mogotcev – večina raziskovalnih novinarjev (devet od desetih) po svoj kos spletkarske resničnosti odhaja kot pripadniki kazenskih odredov. Ali pa kot iskalci zahrbtnih spletk, namenjenih sprostitvi, v službi čistega dobička. Informacijska kakofonija, fabriciranje dnevno svežih odkritij, hiperprodukcija »suhih dejstev« so samo znamenja tiste vrste »nevtralnosti«, ki ima zaslepljevalne lastnosti. Ker mora biti porabnik mentalno statičen, saj je seveda on tisti, ki ga uredniške ekipe oblikujejo po svoji meri, poskušajo zamoriti tudi njegovo domišljijo in jo nadomestiti z ustreznimi vsadki, ki jih proizvajajo množični mediji.

Nazadnje bi lahko v strogo obrtniškem smislu razglabljali o primerih, ko pomanjkanje domišljije tako pri avtorju kot bralcu pripomore k oddaljevanju od resničnosti, ali pa je prevelika količina dejstev namenjena enostavno sleparjenju. Morda je tako že od nekdaj. Nisem prepričan, gospe in gospodje, da je bogata zgodovina novinarstva k našemu spoznavanju sveta prispevala kaj več kot nekaj temeljnih del literarne fikcije. Prej bi rekel, da je obratno.

Pri tem bi rad poudaril, da sem novinar z dušo in peresom, ki vas je, kot vidim, zamoril s čemernim traktatom, kljub temu pa ne mislim, da bi se moral nujno odreči domišljiji, da bi pričal o resničnosti. In če sem pridigar brez oltarja, novinar brez matičnega uredništva, če sem se vedno izogibal javnim predavanjem, če konference pod naslovom »Mediji, tranzicija in družbena odgovornost« nikoli ni bilo, in če Foruma novinarjev jugovzhodne Evrope sploh ni – to ni razlog, da o tem dogodku ne bi poročal.

Prevedla: Anamarija Urbanija