V nasprotju s prepričanjem piscev po spletnih forumih in nekaterih blogih smo novinarji Večera začeli preiskovati zgodbo o preprodajah orožja v 90. letih povsem po naključju; nobenih zarot, nobenih namigov. Vse skupaj se je začelo precej nedolžno, ko je kolega Matija Stepišnik 11. februarja 2011 v Financah zasledil kratek zapis o knjigi avstrijskega preiskovalnega novinarja Richarda Schneiderja o dogajanju okoli banke Hypo v Sloveniji. V članku z naslovom »Kako je balkanska mafija oboroževala Hypo banko« je med drugim pisalo, da je Schneider že napisal podobno knjigo o aferah avstrijske banke na Hrvaškem in da naj bi šlo za novinarja, ki je odličen poznavalec zakulisnih iger, sumljivih poslov in povezav med bankirji in elitami ter kot tak prvovrsten potencialni vir tudi za nas. Z enim stavkom pa je bilo omenjeno še, da je menda Schneider v knjigi za slovensko tržišče poročal tudi o slovenskem tihotapljenju orožja v prvih letih po osamosvojitvi in o vlogi takratnega obrambnega ministra Janeza Janše pri tem.

Orožje nas takrat ni kaj prida zanimalo. S kolegoma Stepišnikom in Juretom Stojanom smo se že nekaj mesecev intenzivno ukvarjali z aferami največje slovenske banke NLB, pri čemer nam je uspelo razkriti nekaj velikih, žal pa v javnosti slabše odmevnih zgodb o slamnatih projektih banke na Balkanu, skozi katere je izpuhtelo na desetine milijonov evrov. Ob tem pa smo od virov, do katerih smo prišli pri delu, dobivali namige o nečednih poslih banke Hypo v Sloveniji ter predvsem o njenih povezavah z našimi političnimi elitami, zato smo načrtovali preskok pozornosti preiskovanja k tem temam. Razum¬ljivo, da so se nam ob novici o Schneiderjevem pisanju zasvetile oči.

Takoj je padla odločitev, da se skušamo z Avstrijcem dogovoriti za sestanek; logična izbira za srečanje je bil Jure, ki govori nemško skoraj bolje od samih Nemcev, medtem ko Matija in jaz tolčeva le nekaj osnovnih fraz. Verjeli smo – upravičeno ali ne –, da nimamo veliko časa in da nam konkurenca, predvsem novinarji Financ, dihajo za ovratnik in da bodo tudi drugi ob objavi vesti o knjigi s potencialno eksplozivno vsebino gotovo poskušali navezati stik z njenim avtorjem. Kljub temu je kolega Stojan potreboval kar nekaj priganjanja, da je poklical Schneiderja. Ta je menda v objavah v slovenskih medijih videl dobro priložnost za reklamo zase, saj je brez odlašanja privolil v neformalni pogovor. Z Juretom sta se dobila v Gradcu, moralo je biti v soboto ali nedeljo, 19. ali 20. februarja 2011. Pozneje smo se pošteno nasmejali zapisom na »progresivnem spletnem portalu« Politikis, ki ni zame po svoji vsebini nič drugega kakor spletna različica razvpitih predvolilnih brezplačnikov; avtor je namreč zapisal, da naj bi se Večerov in avstrijski novinar dobila kar na smučanju in med večdnevnim druženjem skovala načrt novega »Velikega poka«, namen katerega naj bi bil očrniti šefa največje opozicijske stranke SDS Janeza Janšo. Vsakdo, kdor količkaj dobro pozna kolega Stojana, namreč ve, da ima nenavaden odpor do smučanja in da ga ne spraviš na tisti dve deski niti za vse bogastvo tega sveta.

V ponedeljek sem sodelavca poklical, da bi ga vprašal, kako je bilo na sestanku. Dobro se spomnim, kako se mu je od razburjenja tresel glas, ko mu je hitel pripovedovati vse zgodbe, o katerih mu je pravil Schneider. Naslednji dan smo se dobili, da bi naredili načrt in določili, česa se bomo lotili najprej, Jure pa je s seboj tudi prinesel Schneiderjevo knjigo v nemščini. Tém je bilo precej, vsaj kakšne štiri ali pet potencialnih zgodb – in med njimi je bila tudi zgodba nekdanjega hrvaškega posrednika pri orožarskih poslih Marina Tomulića o podkupninah, ki naj bi jih od Hrvatov v začetku 90. let v gotovini prejela Igor Bavčar in Janez Janša. Odločili smo se, da bomo najprej objavili prav to.

Razlog je bil preprost: priprava članka o očitkih na račun obeh nekdanjih slovenskih ministrov v Schneiderjevi knjigi bi nam vzela najmanj časa, kar je bilo ključnega pomena v že opisanem položaju, ko smo vsak dan odpirali konkurenčne časopise v strahu, da so začeli z objavami zgodb iz Avstrijčevega pisanja. Preiskovanje drugih tem bi nam vzelo vsaj nekaj tednov časa, česar pa si nismo upali privoščiti; takrat je bilo za nas ključno, da pokažemo javnosti, da smo ravno mi prvi navezali stik z avstrijskim preiskovalcem, s čimer bi si lahko posredno pripisali del zaslug ob vseh nadaljnjih aferah, ki bi lahko izšle iz njegovih navedb. In Schneiderjevo pisanje o 250.000 nemških markah gotovine, ki naj bi jih po Tomulićevih besedah predstavniki hrvaške vlade in vojske plačevali Bavčarju in Janši za vsako ladjo z orožjem, je bilo v tem pogledu idealno, saj je bilo tveganje pri njegovi objavi za Večer minimalno: ker jih je avstrijski novinar že objavil in se pod njih podpisal, je torej sam prevzel odgovornost za njihovo verodostojnost, mi pa smo se ustrezno zaščitili s tem, da smo poudarili, da očitke povzemamo po njem in da je namen članka njihova predstavitev in zbiranje odzivov vpletenih.

Posebnih pomislekov glede objave nismo imeli; na začetku se je sicer zastavilo vprašanje, ali je ob vseh odprtih vprašanjih smotrno pogrevati skoraj dvajset let stare teme, ki so že zdavnaj zastarale pred kazenskim pregonom. Toda novinar v dnevnem časopisu ima z vsakim dnem novo priložnost za opozarjanje na nove težave, zato nima smisla odlašati z objavo, če ima pri roki vse potrebno za pripravo članka. Poleg dejstva, da imajo teksti o orožarski aferi znatno novičarsko vrednost že zaradi imen vpletenih akterjev, ki so obdržali velik del svojega vpliva tako v politiki kot gospodarstvu, pa osebno verjamem, da imajo razkritja danes zaradi še zgolj moralne odgovornosti posameznikov velik pomen za spreobrnitev splošne družbene klime pri nas. Moj – verjamem pa, da tudi Juretov in Matijev – ključni motiv za delo na orožarskih zgodbah je prizadevanje za prevlado zgodovinske resnice: kot državljan ne morem dopustiti, da bi moj otrok v šolskih učbenikih čez leta o ljudeh, ki so kovali dobičke iz naše osamosvojitve in iz krvavih vojn v soseščini, bral kot o očetih tega naroda. S tem bi ponovili isto zgodovinsko napako, ko je v svoji neobveščenosti nehote zagrešila moja generacija – in tako omogočila vzpon politično-kapitalskih elit, kot jih imamo zdaj. Vsi trije smo se jasno zavedali, da bo naše pisanje izhodišče za politične obračune, a temu se – enako kot poskusom diskreditacije novinarskega poročanja – v Sloveniji ob določenih temah ni mogoče izogniti, pa naj nam bo prav ali ne, zato nismo čutili nikakršne odgovornosti za prihodnja strankarska petelinjenja.

Tako smo se lotili priprave članka. Jure je do zadnje pike prevedel Schneiderjevo pisanje, z Matijem pa sva preverjala, v kolikšni meri držijo njegove navedbe okoli zgodovinskega konteksta, vloge vpletenih in njihovih medsebojnih povezav. Da gre za pravo bombo, se je pokazalo ob preiskovanju imena Jacquesa Monsieurja, ki naj bi po zapisanih navedbah že omenjenega Tomulića priskrbel sporno orožje: gre namreč za težkokategornika med svetovnimi trgovci s smrtjo, ki je svoj pečat pustil skoraj na vsakem oboroženem konfliktu v zadnjih dvajsetih letih. Sam sem tisti dan poklical nekaj med seboj nepovezanih virov iz vrst nekdanjih vojakov in obveščevalcev, ki jim močno (ne pa tudi brezpogojno) zaupam, saj so rešili moje dobro ime ob objavi ponarejenih orožarskih dokumentov, ki naj bi jih pred dobrima dvema letoma Sašu Pečetu podtaknil ravno avtor »progresivnega spletnega portala«, ki sem ga že omenil. Potrdili so mi, da se je v takratnih vojaških vrhovih šepetalo o skrivnostnem kraku orožarskih poslov, ki je segal iz Francije (kjer je imel tisti čas sedež Monsieur) in da Tomulićeva razkritja bržkone pomenijo potrditev podtalne trgovine obrambnega ministrstva, s katero slovenski politični vrhovi niso bili seznanjeni. Do 18. ure popoldan smo imeli izrisano celotno grafiko od nabave, prevoza in prevzema pošiljk, do natančnih opisov vlog vseh akterjev; uspeli smo dobiti odzive večine izmed njih, vendar moram ob tej priložnosti priznati, da smo – nehote in pod učinkom adrenalina – zagrešili po mojem mnenju hudo napako, ko nismo pridobili tudi komentarja Igorja Bavčarja, temveč zgolj Janeza Janše, čeprav v Tomulićevih očitkih oba zavzemata enakovredni vlogi. Kot rečeno, nikakor ni šlo za namero, zadevo pa smo pozneje popravili z objavo intervjuja z Bavčarjem, v katerem je podrobno predstavil svojo plat zgodbe.

Članek je izšel v sredo, 23. februarja 2011. Celo dopoldne smo čakali, kdaj bo zgodbo povzel tudi kateri izmed drugih medijev, vendar se do pol dvanajstih ni zgodilo prav nič. Vsi trije, še posebej Matija, smo bili prepričani, da bo zadeva znova izzvenela v prazno, podobno kot že omenjena razkritja o NLB. Nato smo le dočakali, da je članek povzela STA, kar je opogumilo tudi ostale; v slovenskem novinarstvu namreč dostikrat velja, da je ravno tiskovna agencija ključni filter verodostojnosti in da drevo v gozdu ni padlo, vse dokler tako ne piše na njeni spletni stani. Le Finance, ki so s sklicevanjem na svoj zapisek o obstoju Schneiderjeve knjige poskušale medaljo pripeti na lastne prsi, in RTVS, so se držali po strani. Pozneje mi je prišlo na ušesa, da se je novinar nacionalne televizije, ki sicer pokriva orožarske posle, pred kolegi menda hvalil, da je on imel Schneiderjevo knjigo že mesec dni pred nami, da pa se mu navedbe o Janševi vlogi v sporne dogodke v 90. niso zdele vredne poročanja. Že ve, zakaj.

Z objavo članka se je sprožil plaz in orožarska afera je znova prišla na naslovnice. Hkrati pa se je začelo dogajati vse tisto, kar smo predvidevali že prej: stranke levice so z obema rokama pograbile medijsko poročanje in ga skušale uporabiti za politični obračun z Janšo. Moram reči, da mi ni bilo prav nič všeč, ko smo poslušali predsednico LDS Katarino Kresal, kako je na očitke o svojih dragih avtomobilih spuščala meglo z Janševo vlogo pri trgovini z orožjem – vendar za razliko od urednikov določenih spletnih portalov verjamem, da je ima vodja opozicije dovolj debelo kožo, da razen objektivne obravnave ne potrebuje posebne zaščite iz novinarskih vrst.

Na Večeru smo skušali nadaljevati delo na orožarski aferi, vendar prav veliko manevrskega prostora več nismo imeli. Kolegi iz ostalih medijskih hiš so namreč kmalu podrobno izprašali Tomulića o njegovi plati zgodbe in ga tako izčrpali kot vir, Janša in Bavčar sta prav tako povedala svoje, ostali akterji iz njegovih in Schneiderjevih očitkov pa so bili nedosegljivi: general Čermak ždi v haaškem zaporu, za tretjim članom hrvaške delegacije pa se je kasneje izgubila vsaka sled (menda danes živi v Rusiji, a več od tega nam ni uspelo izvedeti). Na slovenski strani pa že dolgo ni bilo več dokumentov, ki smo jih iskali – predvsem sledi gotovine na račune posameznikov iz naslova zaslužkov z »neuradnim«, podtalnim krakom orožarske trgovine. Zato smo se obrnili k tujini.

Med hrvaškimi novinarji, s katerimi imamo na Večeru odlične stike, smo začeli poizvedovati za sogovorniki, ki bi nam lahko pomagali. Če so bili namreč obremenjujoči dokumenti na slovenski strani uničeni, pa so bili Hrvati toliko pametnejši in so menda skrbno shranili potrdila in račune o denarju, ki so ga plačali našim politikom. Matija se je tako uspel dogovoriti za sestanek v Zagrebu z enim od hrvaških neodvisnih preiskovalnih novinarjev; dogovorili smo se, da se bomo sestali v sklopu obiska hrvaške prestolnice, med katerim naj bi sicer kolega Uroš Esih in Stepišnik pripravljala reportažo o notranjih nemirih pri južnih sosedih. Jaz sem šel zraven izključno zaradi orožarske afere in izkazalo se je, da sem imel veliko srečo: medtem ko sta soborca po Zagrebu lovila študentske funkcionarje in »facebookovce«, ki so pozivali ljudi k revoluciji, sem se, da se ne bi počutil popolnoma nekoristen, odpravil poslušat predavanja v sklopu konference o hrvaških medijih, ki se je ravno takrat odvijala v nekem hotelu petnajst minut hoje od trga Bana Jelačića.

Tam sem spoznal hrvaškega novinarja, čigar ime bom spet moral zamolčati in ki je imel res izvrstno predavanje o preiskovalnem novinarstvu; počakal sem do konca in možaka pocukal za rokav, da bi izmenjala par besed. Seveda me je vprašal, kaj počnem v Zagrebu, in brez ovinkarjenja sem mu razložil, da me zanimajo (tudi) orožarski posli iz 90. let. Izkazalo se je, da že skoraj 20 let pri sebi hrani dokument o opremi, ki jo je takrat nakupila občina Metković in zanjo v gotovini plačala osebam iz kroga takratnega obrambnega ministra Janše. Še isti večer sem imel papir v elektronski obliki v svojem nabiralniku elektronske pošte. Preiskovalec, s katerim je bil sestanek dogovorjen že prej, pa razen predstavitve ozadja in identifikacije ključnih igralcev na hrvaški strani ni dal podatkov, ki bi jih lahko takoj uporabili.

Tretji in bržkone najpomembnejši dokument, ki smo ga do zdaj o orožarski aferi objavili v Večeru, so potrdile nemške in avstrijske banke o denarju, ki ga je v tujino nakazal nekdanji sodelavec obrambnega ministrstva, Janševa desna roka Franci Cimerman. Gre namreč za prvi dokaz skrivnega toka denarja iz preprodaje orožja, za katero menda ni vedel niti takratni predsednik vlade; gotovina, ki naj bi jo hrvaška in bosanska vojska plačali slovenskim posrednikom, naj bi prek tujih bank končala na računih posameznih slovenskih podjetij, predvsem SCT, ki so nato zabrisala sledi njenega izvora in jo razdelila med vpletene. V sklopu priprave članka o tej temi sva z Juretom (Matija se je mudil na poti v Strassbourgu) naletela na resno dilemo: znano dejstvo je, da je v sklopu »legalne«, torej od takratnega državnega vodstva odobrene trgovine z orožjem, Slovenija kupovala opremo v tujini, pri tem pa so vladi pomagala določena podjetja (Iskra), ki so zaradi mednarodnega embarga nakupe izvedla prek svojih računov. Kako sva vedela, da se dokumenti, ki sva jih imela, nanašajo na prekupčevanje in ne na to plat orožarskih poslov? Ker je državni denar za politično odobrene nakupe orožja na račune omenjenih firm povsem transparentno pritekal prek domače NLB; mednarodnih institucij, ki so nadzirale embargo, transakcije med našo državo in slovenskimi firmami ne bi prav nič motile, zato v tem kraku orožarskih poslov, ki zgodovinsko ni sporen, ni bilo potrebe po skrivalnicah. Pri potrdilih o Cimermanovi gotovini na račun SCT je torej šlo za nekaj drugega. Za razliko od Tomulićevih očitkov in dokumentov občine Metković pa ne morem povedati nič o viru teh potrdil; za zdaj naj bo dovolj, da rečem, da so prišla iz tujine.

Kakor v primeru Schneiderjevih navedb smo tudi pri vseh ostalih člankih pred objavo kolikor se da skrbno preverili verodostojnost dokumentov in sogovornikov. Sam sem med obravnavo potrdila občine Metković preklical vseh šest podpisnikov, pri tem pa mi je iskanje in navezovanje stikov vzelo okoli dva polna delovna dneva; na koncu mi je eden izmed njih neuradno potrdil pristnost papirja, ki smo ga imeli v rokah, in mi v grobem povedal celotno zgodbo. Dogovorila sva se, da me bo s podrobnostmi seznanil na sestanku na Hrvaškem čez štirinajst dni – pa iz srečanja ni bilo nič, saj mu je nekaj dni pred dogovorjenim rokom telefon čudežno odpovedal pokorščino, kot se to rado zgodi v takšnih primerih, in težko bi rekel, da sem bil posebej presenečen. Vsekakor smo v sklopu preiskovanj orožarske afere novinarji Večera – z izjemo začetnega spodrsljaja z Igorjem Bavčarjem – poskušali delati v skladu z osebnimi in novinarskimi etičnimi standardi in mislim, da nam je dobro uspelo; v zvezi z nobenim izmed člankov nismo prejeli niti zahtevka za popravek, kaj šele kaj bolj resnega, pa gre za vse prej kot nedolžno in enostavno tematiko.

Res je, da nas to ni obvarovalo pred določenimi poskusi diskreditacije. A kot rečeno, smo takšne odzive vzeli v zakup že pred objavami člankov, poleg tega je bila njihova neodločnost (in nearikuliranost) tolikšna, da nas je kar malo presenetila, saj smo pričakovali vse kaj hujšega, zato se na tistih nekaj zapisov po spletnih forumih, tekst na Politikisu in naslovnico Reporterja o lakajih stranke Zares na Večeru nismo kaj prida ozirali. Vsekakor naša prizadevanja o razkritju odgovornosti posameznikov, vpletenih v »mater vseh afer«, kot – ne neupravičeno – pravijo aferi z orožjem, niso končana, in nadaljevali bomo z iskanjem resnice; kdor pa v tem vidi zaroto, ima na voljo tako ustrezna pravna sredstva, pa tudi bloge in Photoshop.

Ali je novinarju dovoljeno lagati, da bi odkril resnico? Lahko novinar uporabi neetična in morda celo nezakonita sredstva, da bi z njimi dosegel pravičen cilj? Vprašanji, ki na prvi pogled spadata v železni repertoar moralne filozofije, sta s »primerom Thaler« oziroma z afero »denar za zakone« postali del novih dilem slovenskega novinarstva. Prav te dileme pa so v drugih demokracijah že vrsto let razlog za številne polemike o ciljih, metodah in dometih »novinarstva pod krinko«.

V Sloveniji smo imeli v nasprotju s to prakso doslej le malo primerov »novinarstva pod krinko« (undercover ­journalism). Najbolj znan je predvsem primer razkrivanja navezovanja erotičnih stikov Avrelija Jurija v Bulvarju, ki pa je v novinarskih krogih ostal etično sporen, predvsem zaradi nesorazmerja med domnevno »koristjo« (razkritjem dejstva, da je Avrelio Juri za navezovanje stikov uporabljal službeni telefon) ter škodo (vdorom v zasebno sfero poslanca), ki je ob tem nastala. V Sloveniji so se zato prave polemike o tem vprašanju začele šele z afero »denar za zakone« oziroma tedaj, ko so se novinarji Sunday Timesa lažno predstavljali kot lobisti ter za dopolnila bančne zakonodaje poslancem evropskega parlamenta ponujali 100.000 evrov. Denar so v času osmih mesecev ponudili 60 poslancem. Štirinajst med njimi jih je »pokazalo zanimanje«, štirje poslanci pa so ali vzeli denar, izstavili račune ali pa so za obljubljeno nagrado v parlamentarno proceduro poslali zahtevana dopolnila. Med njimi tudi slovenski poslanec Zoran Thaler.

V Sloveniji se je po objavljenih prispevkih pojavila dilema, ali je delovanje »novinarjev pod krinko« sploh dovoljeno. Marko Crnkovič je v svojem komentarju v Delu[1] prišel celo do sklepa, da etični kodeks Društva novinarjev Slovenije[2] raziskovanje pod krinko prepoveduje (sic!) ter da je to, da so novinarji Sunday Timesa trem poslancem evropskega parlamenta nastavili past, »za slovensko medijsko etiko neprimerno. /.../ V bistvu bi se slovenski mediji – vsaj tisti, ki se čutijo moralno privržene in odgovorne Društvu novinarjev Slovenije in Repovževim tablicam postave – morali pretvarjati, da jih afera Thaler niti malo ne zanima. Vrhunec hinavščine je, da slovenski mediji moralno zavračajo undercover novinarstvo, pri tem pa se vendarle obilno napajajo iz vira, ki se je do informacij dokopal na zanje nesprejemljiv način,« trdi Crnkovič.

Dejstva so seveda popolnoma drugačna, kar dokazuje tudi prebiranje členov kodeksa, ki jih Crnkovič navaja, nato pa na njihovi podlagi izpelje napačne sklepe.

V resnici je bil kodeks DNS nedavno dopolnjen prav s členi, ki novinarjem omogočajo delovanje »pod krinko«, seveda zgolj kot izjemo od splošnih načel profesionalne etike, ki od novinarjev zahtevajo javno in transparentno delovanje. Tako na primer 12. člen Kodeksa DNS določa, da »novinar ne sme uporabljati nedovoljenih načinov zbiranja podatkov«, toda »če informacij, ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti drugače, mora svoje ravnanje in razloge zanj predstaviti javnosti«. Na podoben način 13. člen določa, da »se mora novinar vedno predstaviti kot novinar in pojasniti namen zbiranja podatkov«, status novinarja pa lahko zamolči le izjemoma, »kadar je poskušal priti do informacij, ki so v javnem interesu, vendar jih kot novinar ni mogel pridobiti«. Pri uporabi izjem mora novinar hkrati »pridobiti mnenje odgovornega urednika«.

Podobna določila veljajo tudi za zvočno in slikovno snemanje, ki je seveda ključna metoda zbiranja dokazov »novinarjev pod krinko«. Štirinajsti člen kodeksa DNS določa, da lahko novinar »zvočno in slikovno snema ter fotografira le po privolitvi snemane oziroma fotografirane osebe«, pri čemer je privolitev lahko tudi tiha (če oseba ne nasprotuje), »izjemoma pa sme novinar snemati, fotografirati brez privolitve, kadar utemeljeno meni, da bo na ta način razkril informacije, ki so v interesu javnosti«. Vendar mora v tem primeru »razloge za svojo odločitev /.../ pojasniti v prispevku«.

Takšna ureditev seveda sploh ni v nasprotju s primerljivimi ureditvami v drugih evropskih državah. Kot tipičen primer je mogoče navesti določilo etičnega kodeksa ameriškega Združenja profesionalnih novinarjev (SPJ)[3], ki določa, da se mora novinar »izogibati zbiranja informacij pod krinko in drugim prikritim metodam zbiranja informacij, razen v primeru, ko z običajnimi odkritimi metodami ne bi bilo mogoče pridobiti informacij, ki so nujnega pomena za javnost«. Vendar pa mora biti tudi v tem primeru »uporaba teh metod razkrita v okviru članka«. To je običajno, saj novinar načeloma ne sme biti del zgodbe, ki jo opisuje.

Na podoben način kodeks britanskih urednikov, ki zavezuje tudi britansko Komisijo za pritožbe (Press Complaints Comission – PCC) novinarjem načeloma prepoveduje uporabo nezakonitih metod pri pridobivanju informacij, vendar pa hkrati določa, da je »lažno predstavljanje ali prikrivanje opravičljivo le v javnem interesu in le v primeru, če do materiala ni mogoče dostopiti z drugimi sredstvi«.[4] Podobne so tudi druge sodobne rešitve, na primer »Smernice za novinarstvo pod krinko«, ki zavezujejo belgijske novinarje[5] in ki zahtevajo, da morajo novinarji na ta način pridobivati samo informacije »velike družbene pomembnosti«, če druge metode niso dale rezultatov, če so »tveganja uporabe prikritih načinov zbiranja v sprejemljivem sorazmerju z želenim ciljem«, in kjer so takšne metode »odobrene s strani odgovornega urednika«. Še nekoliko bolj podrobna so navodila, ki jih je predlagal Bob Steele, profesor novinarske etike na inštitutu Poynter.[6]

Novinarji torej v izjemnih primerih lahko uporabijo prikrite metode zbiranja informacij. Tudi v Sloveniji. Uporaba tako zbranih podatkov v sodnih postopkih je seveda poseben problem. Zaradi načina pridobivanja podatkov je v precejšnjem številu primerov (ne pa vseh) takšna uporaba podatkov najverjetneje obsojena na neuspeh. Vendar to ne pomeni, da so zgolj zaradi tega dejstva rezultati prikritega novinarskega dela že »nezakoniti«. Pregon »prikritih« novinarjev je v zahodnih demokracijah praviloma obsojen na neuspeh. V tem primeru je namreč potrebno cilje in metode novinarskega dela razlikovati od metod organov pregona. Novinar, ki uporabi prikrite preiskovalne metode, je s tem, ko je razkril določeno kršitev, že dosegel svoj poglavitni cilj, medtem ko je pri tajnih preiskavah cilj drugje – pravnomočna obsodba storilca, kjer je nujna tudi zakonitost zbiranja tajnih podatkov. Zato je lahko novinarska preiskava medijsko uspešna tudi brez pravnih sankcij za tiste, ki so bili ujeti v nepravilnostih.

O možnosti tožbe proti izdajateljem Sunday Timesa naj bi sicer razmišljal tudi Zoran Thaler, ki je glede delovanja novinarjev opozoril, da »to, česar so se posluževali, v nobeni državi ni zakonito«, in da je takšno delovanje novinarjev »očitno neka tradicija, ki se jo gredo že vrsto let«. Vendar je Thalerjeva primerjava afere »denar za zakone« z britansko afero prestrezanja glasovnih sporočil znanim britanskim osebam, ki je spravil Murdochov medijski imperij v resne škripce, neutemeljena. Kot dokazujejo že navedeni členi etičnega kodeksa britanskih urednikov, bi sodišča pri presoji domnevnih kršitev moralo tehtati koristi, ki so bile dosežene s takšnimi metodami zaradi pravice javnosti do celovite obveščenosti na eni strani, z domnevno škodo, ki je na ta način nastala posameznim osebam, ujetim pri nedovoljenih dejanjih zaradi uporabe prikritih metod novinarjev. Pri tem pa sodišča ločijo med legitimnim »delovanjem pod krinko« ter nezakonitim prisluškovanjem.

Znani so seveda primeri, ko so novinarji zaradi delovanja »pod krinko« postali žrtve sodnih pregonov. Sodišče v Bolgariji je tako nedavno začelo s postopkom zoper novinarja Beorge Buhnicija, ki je s kamero, skrito v sončnih očalih, poskusil posneti sprejemanje podkupnin na meji in v brezcarinskih prodajalnah, irska novinarka Dearbhail McDonald pa je v Dublinu s pomočjo lažnih receptov razkrivala lahko dostopnost nekaterih nevarnih zdravil in se nato sama znašla pred sodiščem zaradi izdajanja lažnih receptov.

Vendar pa je velika večina »novinarjev pod krinko« ostala nekaznovana – in ne samo to. S svojimi članki so razkrili številne nepravilnosti, nezakonitosti in celo zločine. Novinarji, kot so na primer Hunter S. Thompson, Donal MacIntyre, Alex Dolan, Nellie Bly, Pam Zekman, Matt Taibbi in predvsem Günter Wallraff so s svojimi članki v zadnjih desetletjih zagotovo povsem na novo določili meje sodobnega novinarstva. Posebno pozornost si zaslužijo tudi primeri »državljanskega novinarstva«, kot sta ga predstavila na primer Lila Rose in James O’Keefe, ki bi ga lahko imenovali tudi kot novinarstvo »2.0«.

Med novinarji pod krinko je najbolj znan predvsem primer Günterja Wallraffa, nemškega novinarja, ki je razkrival najrazličnejše kršitve, ki so se dogajale »najbolj nizkim med nizkimi«. Svoja razkritja je opisal v knjigah, kljub tožbam pa je redno zmagoval tudi na sodiščih. V šestdesetih letih so ga podjetniki iskali celo s plakati, na katerih je bil napis »Wallraff Wanted« z opisi njegovih zadnjih »krink«. Leta 1969 je objavil prvih trinajst »neželenih reportaž«, v katerih je opisal vso bedo življenja turških delavcev – imigrantov, alkoholikov, potepuhov in delavcev v kemičnih tovarnah. Pogosto je bil v nevarnosti – brez opreme je moral gasiti požar, farmacevtska industrija pa ga je imela za »poskusnega zajčka« za preizkus netestiranih preparatov. Leta 1977 je Wallraff kot »Hans Esser« razkrival neetično delo urednikov v tabloidu Bild. Zaradi njegovih metod so na Švedskem začeli celo uporabljati besedo »wallraffa«, ki v prevodu pomeni »razkriti nepravilnost od znotraj z igranjem vloge«. Ta beseda je bila tudi uradno sprejeta v slovar Švedske akademije znanosti in umetnosti. »Primer Thaler« je zato lahko tudi trenutek navdiha za slovensko novinarstvo – ki takšne nove besede, žal, še vedno nima.