Čeprav nekateri menijo, da preiskovalno novinarstvo ni nič drugega kot bolj trendovsko ime za kakovostno, staromodno novinarstvo, ki ni površno, ga avtorja John Ullmann in Jan Colbert v priročniku za novinarje IRE1 (Investigative Reporters & Editors Inc.) opredeljujeta s tremi značilnostmi: novinar naj preiskuje sam in naj ne povzema preiskave koga drugega, predmet preiskovanja mora biti pomemben in mora zadevati bralca ali gledalca ter zgodbe se skrivajo tam, kjer hočejo glavni akterji dogodek ali situacijo prikriti. Pri tem pa to vrsto novinarstva od vsakdanje loči še narava tega, o čemer poročajo, dolgotrajnejše in bolj poglobljeno pisanje ter količina vloženega avtorskega dela. Lucinda S. Fleeson v svoji knjigi Kopljite globoko, ciljajte visoko - učni model za poučevanje preiskovalnega novinarstva (Dig Deep, Aim High - a training model for teaching investigative Journalism) preiskovalno novinarstvo opredeljuje kot zgodbe, ki: vsebujejo izvirno delo in ne povzemajo poročil drugih zakonskih avtoritet, pokažejo vzorec sistemskih problemov, ne samo ene izjeme, ki zadeva enega posameznika, popravljajo krivice, razlagajo kompleksne socialne probleme, razkrivajo korupcijo, napačno delovanje ali zlorabo položaja. Čeprav je preiskava delo novinarja ali skupine novinarjev, ne smemo pozabiti, da pomembno vlogo odigrajo predvsem uredniki in lastniki medijev, ki morajo novinarje vzpodbujati in jim stati ob strani. Okolje je pomemben dejavnik pri poročanju, zato naj bi bile uspešne medijske hiše pripravljene povečati stroške, dati novinarjem več prostega časa za preiskovalni projekt, odobriti službena potovanja, posebne urednike za projekte, knjižnično gradivo in pomoč pri preiskavi, vodeni sistem z določitvijo posameznih nalog, pripravljenost urednikov, da ponudijo dovolj prostora za objavo.

Če je preiskovalno novinarstvo za ambiciozne priložnost za slavo, za poštene popraviti stvari na bolje, za spretne velik izziv, pa tovrstno novinarstvo spremlja še velik stres, številne delovne ure ter na drugi strani prestrašeni uredniki in nervozni lastniki medijev. Marsikdo se vpraša, zakaj bi sploh postal preiskovalni novinar. Vsi dobri in uspešni preiskovalni novinarji odgovarjajo enako: »To je najboljše, kar lahko dam od sebe.« In če v demokraciji novinarstvo opredeljujemo kot oblast, ki nadzira oblast, ki informira in se poskuša čim bolje približati resnici, so preiskovalni novinarji nedvomno zelo pomembni. Toda kakor hitro preiskovalno novinarstvo izgubi verodostojnost zaradi površnosti, napak, pristranskosti ali kakšne druge oblike neprofesionalnizma, imajo sovražniki tako opravičilo kot tudi privoljenje javnosti, da obračunajo z novinarji. Ravno zaradi lahkomiselnosti se dogaja, da imamo poleg zelo odmevnih in pomembnih novinarskih razkritij v enaki meri tudi zelo slabo preiskovalno novinarstvo. Med sedem največjih grehov v poročanju, ki lahko uničijo vaš ugled in ugled novinarstva, preiskovalni novinarji iz IRE uvrščajo: napačne informacije, podtikanja, izkrivljanje, pristranskost in predsodke, zmedo, medlost in površnost. Fleesnova poudarja, da v preiskovalnem poročanju ni nobenih bližnjic, toda zgodbe, ki vzamejo veliko časa in truda, so vedno vredne svojega imena. To se je že večkrat pokazalo tudi v zgodovini Pulitzerjevih nagrad, saj so največ nagrad v kategoriji poročanja dobili preiskovalni projekti.

Novinarji se pogosto pritožujejo, da imajo premalo časa, da bi se lahko razvili v preiskovalne novinarje, in da za zgodbe ne izveš kar mimogrede. Najprej si vzemite čas, naredite svoje dnevno delo in nekaj prostega časa porabite za svoj projekt. Najboljše teme za zgodbe pa ponavadi pridejo iz pogovora z ljudmi, ko sledimo dnevnim novicam, ko beremo glasila različnih društev, ko slišimo za nenavaden dogodek in preverimo, če se je to zgodilo že kdaj prej, pogledamo, če se vzorec ponavlja. Berite oglase, prodajo nepremičnin, novice o stečajih, premestitvah izvršnih poslovnežev, poročila podjetij in strokovnjakov. Povežite se z novinarskimi organizacijami ali novinarji, uporabljajte internet in podatke o zgodovini dogodka, poiščite podatke o zakonih dostopa do javnih zapisov (v tej državi).

Paul N. Williams z IRE svetuje, da nikoli ne smete odvreči nobenega namiga, ne da bi ga pogledali podrobneje, saj se v njem lahko skriva temelj za zgodbo. Preveriti je potrebno pri dveh ali treh virih, če so besede osnovane. Morda bo treba na sodišče, v knjižnico ali pregledati katero drugo dokumentacijo. Zabeležite si dejavnost, imena vpletenih oseb in splošne podatke. Morda čez nekaj časa dobite manjkajoči košček in že se boste zgodbe lahko lotili. Pomembno je tudi, da ocenite, kdo je ta oseba, ki vam je dala namig. Je sploh mogoče, da ve dejstva? Jo vaši kolegi poznajo? Bo po objavi ta oseba kaj pridobila, se okoristila, ima politične interese ali želi obračunati, recimo, s svojim nekdanjim šefom ali ljubico? Če boste vedeli njen motiv, boste lahko ocenili njeno verzijo. V nekaterih primerih pa so osebe, ki vam povedo kakšno informacijo, povsem poštene in želijo, da se krivica popravi.

Pri kriminalu so teme za zgodbe naslednje: tihotapljenje orožja (od lažjega do jedrskega orožja), kraja in ponarejanje umetnin, otroška pornografija in pedofilija, tihotapljenje cigaret, korupcija (odplačevanje, skrivne pogodbe, utaje), ponarejanje denarja, čekov, potnih listov, viz in izdelkov, kaznivo ravnanje z okoljem (trgovanje z ozonom, divji lovci in tihotapljenje ulova, strupeni in nevarni odpadki), izsiljevanje in zastraševanje, finančne prevare (podkupnine, bančne, zavarovalniške družbe in podjetja z bančnimi karticami), hazardiranje (kazinoji, stave, internet), kriminalna dejanja s pomočjo visoke tehnologije (hekerji, kodiranje in nadziranje), trgovina z ljudmi (ugrabitelji, tihotapljenje in suženjstvo), kraja identitete in intelektualne lastnine (softvera, glasbe, filmov, patentov), izsiljevanje in izkoriščanje delavcev, pranje denarja (gotovine, zlata, v tujini, podzemlje), droge (mreže preprodajalcev, nove vrste drog, novi trgi), prostitucija, kraja prevoznih sredstev ... Pri pranju denarja in zlorabi odkupnin poglejte, kje se pojavlja in v kakšni meri, kako jo označujejo, kam gre denar, ali uslužbenci nadzorujejo pritok umazanega denarja, koliko ga operejo v skrivnih finančnih transakcijah, koliko so plačani ovaduhi, v kolikšni meri jim velja zaupati, kako blizu so dejanju. Pri skrivnih transakcijah je zanimivo, kdo jih nadzira in kdo odobri prisluškovanje, kje se ponavlja korupcija: na mejah, pri drogah ali prostituciji, sodiščih itd. Al Hester z Univerze v Georgii pravi, da je v vzhodnoevropskih državah pozornosti novinarjev vredno tudi: ravnanje in zastrupljanje okolja, nespoštovanje manjšin, ekonomska odvisnost od vodilnih držav sveta, urbanizacija in brezposelnost, krčenje gozdnih površin in erozija, položaj žensk in poraba denarja za vojsko, medtem ko izobraževanje, zdravstvo in kultura ostajajo brez proračunov. Zapomnite si: razmišljajte široko, nikoli ne obupajte, da so dokumenti nedostopni, vzpostavite odnose z viri in strokovnjaki, ki vam lahko pomagajo, pogovarjajte se s čim več ljudmi z različnimi pogledi in mnenji.

Preiskovalno novinarstvo vključuje veliko preiskovanja, ki se deli na tri področja:

1. pisne vire, sem spadajo dokumenti, datoteke, poročila, torej na papirju ali na internetu;
2. ustne vire (1. strokovnjaki, 2. strankarski viri - različni predstavniki združenj, političnih strank, uradniki, predstavniki podjetij, 3. human interest viri - ljudje, ki so neposredno prizadeti, žrtve, uporabniki, člani, zaporniki ...);
3. osebno opazovanje.

Paul N. Williams z IRE loči tiste, ki dajejo namige, od virov obveščanja. Viri so ljudje, ki vam bodo razložili, kaj se dogaja. Ne pojavijo se na vratih ali vas pokličejo v pisarno. Razvijte stike z osebami, ki imajo veliko informacij. Lahko bo vzelo veliko časa, tudi leta, da se bo zgradilo zaupanje. Toda lahko začnete razmišljati že danes, kateri ljudje bi bili primerni. Sem spadajo pisarniški uslužbenci v vladnih pisarnah, vladni uradniki, voditelji različnih skupnosti, pravniki, policijski uslužbenci, poslovneži, gasilci, prijatelji, pravzaprav vsakdo. Nekateri ljudje vam morda nikoli ne bodo dali namiga za zgodbo, lahko pa bodo vezni člen za vire, ki bodo razkrili posebne novice. Stike je dobro navezati tudi z neodvisnimi opazovalci in strokovnjaki, med katerimi so profesorji, pisci in raziskovalci v javnih ustanovah. Cilj poročevalca je intervjujati vir on-the-record. Pri mnogih časopisih morajo biti članki osnovani le na izjavah in gradivu on-the-record, ko so viri in nastopajoči predstavljeni z imenom in svojim poklicem oziroma funkcijo. Pogosta uporaba zaupnih ali anonimnih virov lahko mediju zniža verodostojnost v očeh gledalca ali bralca, saj bi takšen vir lahko bil tudi namišljen. Prav tako tvegano je, ko ljudje pogosto navajajo informacije, za tem pa nočejo stati s svojim imenom, ker teh informacij ne morejo preveriti. Zanašanje in opiranje na anonimne vire lahko postane slaba navada tako za novinarja kot za vir, zato mora novinar v določenih primerih odkloniti poslušanje, če vir zahteva, da je ta informacija off-the-record. Mnogokrat pomaga že preprost stavek: »Privolili ste v intervju na vaši uradni funkciji, zato so te informacije on-the-record.« Ko poročevalec vzpostavi zaupnost do svojega vira, se mora tega držati kot napisane pogodbe. Mnogo novinarjev je raje pristalo v zaporu, kot da bi izdali svoj vir. Novinar in vir pa si morata biti enotna, kako bodo informacije in izjave uporabljene, zato se morate o tem pogovoriti s svojim virom. Informacije vedno preverite vsaj pri dveh neodvisnih virih. Med insiderji v podjetju ali organizaciji so vaši potencianlni viri nezadovoljni uslužbenci nekje v sredini hierarhične lestvice, običajno so starejši od 30 let in v svoji karieri niso napredovali. Imajo dostop do informacij, poznajo sistem, imajo svoje vrednote in norme (so pametni) in niso prestrašeni. Medtem ko morate biti vedno prijazni s tajnicami, ne pozabite, da je tudi služba za odnose z javnostmi včasih zgovorna. Ponavadi bolj o kakšnem konkurenčnem podjetju kot o svojem. Dober vir za informacije so tudi bivši uslužbenci, saj vedo veliko o podjetju in sistemu, še zlasti tisti, ki so bili na visokih položajih.

Novinar mora postati pravi strokovnjak za temo, o kateri piše. Prvi korak je obisk knjižnice, že objavljene članke pa najdete tudi na internetu ali na CD romu. Novinarji pogosto uporabijo informacije iz člankov, objavljenih v drugih revijah, časopisih ali kakšnih drugih publikacijah. To je zelo vsakdanje in prikladno, a hkrati ničvredno, saj je treba vse te informacije, preden jih ponovno zapišete ali poveste v svojem prispevku, ponovno preveriti. Prav tako pomembno je, da vedno pogledate, kdo in zakaj je napisal, recimo, knjigo ali v čigavi lasti je stran na internetu. Če na primer poročevalec preiskuje zgodbo, kako je nekaj narobe, je pomembno, da poišče in razloži, kako delujejo zgledni sistemi v drugih mestih in državah. Preverite, če o tej temi obstajajo mednarodni standardi ter pravila in regulative. Najbolje je, da si sproti izdelujete tudi svojo dokumentacijo, v kateri tudi kasneje lahko preverite podatke. Gradivo iz PR publikacij, sporočila za javnost, originalni dokumenti, izrezki iz časopisov, poslovne kartice in ostalo podobno gradivo je vredno spraviti. Nikoli ne veš, kdaj potrebuješ kakšen datum, izjavo ali kakšno drugo podrobnost.

Skoraj o vsaki stvari obstajajo dokumenti, zato se ne omejujte pri iskanju dokumentov. Dokumente je treba vedno primerjati med sabo. Eni dokumenti vodijo k drugim, veliko dokumentov vodi k odkrivanju ponavljajočih se vzorcev. Novinar si sčasoma pridobi občutek za iskanje dokumentov, ki so zelo pomembni, saj je treba vsako trditev virov potrditi z dokumenti. Najboljši in najzanesljivejši dokazi so originalni dokumenti, ki jih je treba navajati neposredno. Sem sodijo: korporacijski registrski dokumenti, letna finančna poročila, imena in naslovi direktorjev in zgodovina podjetja, PR gradivo, poročila, v katerih pogosto pišejo imena, naslovi in obljube javnosti o načrtih podjetja, osnutki zakonov, popis prebivalstva, zdravniška poročila, zapisi sodišča in policije, osebnostni zapisi, kot so osebni dokumenti, rojstni list in osmrtnice, dnevniki, pisma in fotografije. Dokumentov in podatkovnih baz je več vrst, od telefonskih imenikov, inšpekcijskih poročil, revizij, proračunov, sodnih poročil, poročil raznih komisij, poslovnih poročil in zaključnih računov, do planskih in urbanističnih dokumentov, poročil gradbenih in urbanističnih inšpekcij, volilnih kampanj itd. (v ZDA lahko dobiš sodna poročila, poročila o premoženjskem stanju javnih funkcionarjev, njihove telefonske račune, račune kreditnih kartic, prisotnost na delu, ponekod celo davčne napovedi).

Veliko podjetij ima izoblikovane podatkovne baze, ki so dostopne on-line preko računalnika. Velikokrat pa nestrokovnjakom različni podatki ne povedo kaj dosti. Takrat je treba poiskati primernega strokovnjaka, ki interpretira podatke. Zastarele podatke je treba dopolniti z najnovejšimi ali pa na njih počakati. Finančna poročila in gradivo podjetij so dober material za kasnejše raziskave in intervjuje. Kadar do vas pridejo ljudje z namigi, se ne ustrašite in jih prosite, naj jih dokumentirajo. Vprašajte jih, kako bi to lahko dokazali, s tem pa jih boste pritegnili, da vam bodo pomagali. Konec koncev so prišli do vas, ker želijo, da informacija pride na dan.

Za pridobitev dokumentov je treba poznati zakone, ki to urejajo (v ZDA Freedom of Information Act, v Sloveniji Zakon o medijih, 45. in 147. člen), saj se nanje lahko vsakokrat ponovno sklicujete. Svoje iskanje začnite pri birokratih na nižji statusni lestvici, šele pozneje, če dokumentov ne dobite, pojdite na njihove nadrejene po civilni, politični hierarhiji. Osuplo jih vprašajte, če s tem, ko vam onemogočajo dostop do informacij, morda ne kršijo zakona (citiraj Zakon o medijih). Ali hočejo javnosti prikriti, kaj delajo z davkoplačevalskim denarjem ... Če hočete biti diskretni, skušajte najti birokrata, ki bi vam lahko pomagal. Lahko poiščete tudi enake ali podobne podatke v kakšni drugi ustanovi. Vedno vzemite vse dokumente, saj nikoli ne veš, kaj se morda v zgodbi še skriva, pri čemer pa ne izdajajte svojih preiskovalnih hipotez. Vprašajte za pomoč tistega, ki ve, kje bi lahko dobili določen dokument in si zapomnite njegovo ime. Še posebej preverite vladna poročila: postopek izbire, pod kakšnimi pogoji je nekdo dobil posel, ali posel dobi vedno isti naročnik, hkrati poiščite najboljše ponudnike, bodite pozorni, ali je cena izvedbe morda višja od tiste v ponudbi. Spremljajte revizije. Razmislite o poteh, po katerih gredo dokumenti (naj vam služba za odnose z javnostmi da strukturo urada) in ne pozabite, da vedno obstaja več izvodov dokumentov in da zanje ve več ljudi (npr. v policiji in pravosodju se vsi poznajo).

Upoštevajte pravilo, da več kot boste brskali in iskali, več boste našli. Peljite bralce ali gledalce izven posameznega dogodka in pokažite, kako deluje sistem.

Gradivo si lahko uredite na več načinov - po abecedi, vsebini in imenih, kronološko - in podatke križajte. Naredite si svoje baze podatkov s pomočjo različnih računalniških programov. Toda samo zapisi in gradivo ni dovolj za zgodbo - v življenje jih mora z intervjuji in neposrednimi opazovanji postaviti novinar.

Neposredno opazovanje je eno najmočnejših orodij novinarjev, čeprav ga še vedno premalo uporabljamo. Novinarjem mora priti v navado, da nenehno opazujejo svojo okolico tako za vsakodnevno delo kot za poglobljeno preiskovanje. Kadar se znajdete na prizorišču dogajanja, zapišite vse podatke, opišite, kako je bilo videti, kaj se je zgodilo in kako so se odzvali ljudje, saj so takšni opisi dragoceni elementi, ki jih lahko potem uporabite v svoji zgodbi. Pogosto so opisi bolj pomembni od uradnih poročil. Napišite, kako je bilo po potresu, opišite revščino prebivalstva ali kako živijo otroci. S tem pa boste v zgodbo pritegnili bralca in mu pred oči pripeljali prizorišče. Opazovanje in prisotnost na prizorišču dogajanja ima veliko prednosti, saj veliko dela lahko opravite hitro, na licu dogajanja, ko je spomin še svež, ljudje zbrani, reakcije pa pristne. Lahko je dobiti očividca, s čimer se boste izognili informacijam z druge roke, ki so lahko tudi popačene. Neposredno opazovanje lahko uporabite za preverjanje ali razširitev drugih pogledov in za možnost za nove informacije, velikokrat pa je celo ključnega pomena za razumevanje zgodbe. Živi opisi obogatijo zgodbo in bralcu približajo sceno ter ga pripravijo, da vidi, sliši, občuti, voha in okusi, kaj se je zgodilo. V nekaterih primerih potrebujemo razlago kakšnega strokovnjaka, ki nam pomaga videti, da, na primer, pri pogledu skozi mikroskop razloži, kaj je virus. Podrobnosti in opisovanja naj se nanašajo na barve, razpoloženje in dogajanje, da bo slika čim bolj živa. Zvišali si boste svojo verodostojnost že s tem, da ste bili tam. Med intervjuji si zapišite, kakšna je bila okolica, predmete v sobi, izraze na obrazu vašega sogovornika, ton glasu, tudi tišino. Neposrednega opazovanja ne moremo zanikati ali enostavno kar prikriti.

Ključni intervju je pomemben del vsakega preiskovalnega dela: intervju z osebo ali osebami, ki so neposredno vpletene, s tistimi, o katerih pišete in jih v svoji zgodbi pripeljete pred bralce. Z intervjujem želimo tarči dati priložnost za komentiranje ali zanikanje informacij, ki jih imate, in sklepov, ki so posledica teh podatkov, z intervjujem pa si pridobite tudi dodatne informacije. Ker je to intervju s sovražnikom, ki je neomajan, stvaren in zna ravnati z mediji, bodite pripravljeni. Razen v redkih primerih ta oseba točno ve, kaj ste odkrili in s kom ste govorili. Na vse je pripravljena, saj je s svojimi pomočniki in svetovalci preučila vse možnosti in pozna taktike in strategije, kako opraviti z vami. Dogovor za intervju Vaša prva skrb je, da naredite vse, da oseba v intervju privoli. Odgovor po telefonu, da ni dosegljiva za izjavo, je razlog, da jo poskušate dobiti osebno. Veliko lažje je intervju zavrniti po telefonu, kot če se z osebo znajdeš iz oči v oči. Govorite z njenim odvetnikom, njenimi najbližjimi prijatelji, sodelavci, pojdite k njej domov. Vztrajanje in prijaznost zagotovo delujeta. Mnogi mislijo, da bodo z zavrnitvijo pogovora preprečili objavo zgodbe. Zato jim je treba povedati, da smo informacije dobili od drugih virov in da jim dajemo priložnost, da povejo še svojo plat. Zgodba pa bo objavljena tudi brez njihove izjave. Naslednji korak je struktura intervjuja. Najprej pomislite, kako dobro vas oseba pozna in kaj misli o vas. Je ta intervju zadnje dejanje v vaši preiskovalni zgodbi ali želite od nje izvedeti nove informacije? Kje bo intervju? Koliko časa imate? Pomislite še na ostale podobne stvari in se odločite, kakšen pristop boste ubrali.

Priprava na srečanje Priprava je ključnega pomena, saj so od nje odvisni tako nadzor pogovora kot tudi informacije, ki jih boste dobili. Najprej preberite svoje celotno gradivo in si označite, katere informacije morate dobiti ter pri katerih točkah morate postaviti vprašanje tipa »zakaj«. Razvrstite vprašanja. Dajte preprostejša vprašanja na začetek, potem pa postavite še zahtevnejša. Preučite pomembnejša vprašanja in pazite, da bodo jasna, tako da bodo jasni in nedvoumni tudi odgovori. Najbolje je, če to za vajo naredite s sodelavcem ali prijateljem, ki naj poda najhujše možne odgovore, s čimer se boste izognili morebitnim presenečenjem vašega resničnega nasprotnika. Lahko uporabite tudi taktiko Boba Greena in njegovih kolegov z Newsdaya, ki po datumih naredijo kronološki pregled ključnih dogodkov. Potem iz tega izluščijo najpomembnejša dejstva, kar postane tudi temelj celotnega povzetka zgodbe. Tako bolje vidite povezave in vzorce, ki morda na prvi pogled niso vidni in se lažje odločite, katere kopije dokumentov boste vzeli na intervju.

»Pozdravljeni, kako ste kaj?« Izognite se kakršnimkoli obtožbam, ki lahko naredijo sogovornika še bolj zategnjenega, kot že je. Vaš prvi cilj je, da ga pripravite do govorjenja. Bolj sproščeno kot bo govoril, več možnosti imate, da bo kasneje odgovoril tudi na bolj zahtevna vprašanja. Povejte mu, da celotne zadeve ne razumete najbolje in če vam jo lahko razloži. Ena najboljših tehnik pa je tišina. Vprašajte sogovornika, mu pustite, da odgovori, potem pa ostanite tiho. Tako bo začel govoriti naprej in naprej. In ne pozabite, nismo sodniki. Prijaznost je lahko pot do odgovora, ki ga potrebujete. Bob Greene z Newsweeka pravi: »Recite kaj podobnega kot, 'Pozdravljeni, kako ste kaj?' in prijetno začnite pogovor. Nadaljujte z 'Verjetno ste slišali, da pišem članek o ... Imamo nekatere domneve in zadevo preiskujemo, ker ne vemo, če so stvari resnične. Če so resnične, želimo, da jih utemeljite. V nasprotnem primeru pa želimo, da nam poveste, kje zgodba ne drži, saj želimo biti nepristranski in pošteni.«

Nadzorne tehnike Skoraj vedno oseba, o kateri pišete, ve, da se nekaj kuha. Morda vas bo poklicala sama in vas vprašala, kaj se dogaja. Če pokliče, ji zagotovite, da bo imela priložnost, da osvetli svojo plat zgodbe, preden bo zgodba objavljena. S tem dejanjem se začnejo napetosti, ki pa jih bo novinar, če je dobro pripravljen, uspel premagati in dobil želene odgovore. Nekateri vzamejo na intervju ključne dokumente in potem začnejo, tega in tega dne ste bili tam s tem gospodom in potem pokažete dokument, ki to opisuje. V tem slogu nadaljujete naprej. Sogovornika ste s svojo natančnostjo prestrašili in nanj vplivali. In ker ne ve, kaj veste vi, lahko na ta način dobite potrditev česa, za kar še nimate dokazov. Zelo priporočljivo je vedeti tudi veliko podrobnosti - na primer o sogovornikovi finančni in osebni zgodovini, njegovih hobijih, interesih ... Po lažjih in nepomembnih vprašanjih preidite k vprašanjem, ki bodo vzpodbudila njegov ego, in tako bo začel govoriti o sebi, svoji družini, svojemu poslu ali interesih. Če začne govoriti o sebi, mu pustite čas in poslušajte, kaj želi povedati. Morda vam pove nekaj, česar niste pričakovali, ali pa vam da inspiracijo, kaj ga lahko še vprašate. Izrabite priložnost med njegovim klepetom in mu postavite tudi težja vprašanja, saj kasneje lahko postane jezen in nanje ne bo več hotel odgovoriti.

Soočenje Po fazi, v kateri nizate dejstva, sledi faza, kjer pridejo na vrsto zahtevnejša vprašanja. Ostanite prijazni, čeprav stopnjujete napetost in pritisk, saj ne bo ravno najbolje, če vas vrže iz pisarne in se razjezi še preden dobite odgovore. Včasih je pametno, da postavite dve zahtevnejši vprašanji, potem pa se vrnete na kakšno drugo temo. Ko vprašanja postajajo bolj specifična, pokažite dokumente. Če imate dokument, ki bo ovrgel njegovo izjavo, ga pokažite. Če imate izjavo koga drugega, jo preberite, ko bo najmanj pričakoval. Tudi če so izjave, ki se ne skladajo z dokumenti, zelo šibke in o njih sploh ne boste pisali, je vaša prednost, če mu jih servirate in s tem zvišate svoj ugled. Bodite pošteni in postavljajte vprašanja, ki sogovornika ne bodo neposredno obdolžila. Poklicani ste, da javnosti poročate o njegovih odgovorih, sklepi pa so prepuščeni bralcem. Kakšno vprašanje mu postavite na več načinov, da ne bo dvoma, kaj ga želite vprašati, in kakršen koli odgovor dobite, zapišite ga takega, kot ste ga dobili. Če se ozračje začne ogrevati in vaš sogovornik začne vprašanja zavračati, mu dajte čas in bodite prijazni. Če pridete na intervju s svojim sodelavcem, pa lahko uberete »tehniko Mutta in Jeffa«. Eden ima strogo in neomajano držo, drugi pa sprašuje v bolj prijaznem tonu. Morda bo sogovornik sprejel prijaznost drugega in mu povedal tisto, kar prvemu sicer ne bi. Delo v dvoje ponuja še eno prednost: eden lahko sprašuje, medtem pa drugi posluša, si zapisuje in analizira odgovore. Če sogovornik odgovori nejasno in zmedeno, se lahko drugi vključi z dodatnimi vprašanji.

Kadar naletite na izkušeno javno osebnost, ki se izmika svoji odgovornosti in odgovoru na vprašanje, bodite neomajni: »Oprostite, to je resen problem, zato želim, da mi odgovorite na zastavljeno vprašanje. Po zakonu nosite odgovornost, zato prosim za vaše pojasnilo. Ko bom odgovor zapisal, vam ga še enkrat preberem, da boste prepričani, da vas citiram pravilno.« Na koncu intervjuja izrabite priložnost, da boste lahko osebo še kdaj poklicali in dodatno preverili kakšno stvar. »Morda bom moral še kaj preveriti, tudi glede citiranja ali poudarkov na nekaterih mestih, pa bi vas takrat rad poklical.« Hodite tja znova in znova in sprašujte.

Učite se od drugih Kadarkoli imate priložnost, opazujte in se pogovarjajte z izkušenimi izpraševalci. Naučili so se veliko o splošni psihologiji. Odvetniki na sodišču imajo sicer drugačen način spraševanja, ki želi osebo zlomiti, kar pa je sporna taktika za novinarja, ki želi dobiti samo informacije. Zanimiva in uporabna pa je spretnost, s katero takšni spraševalci vsrkavajo in analizirajo odgovore, iz česar sestavijo specifična izzivalna vprašanja, da bi našli slabe točke v zgodbi priče.

Rezultati Lahko da boste po vseh vrstah spraševalnih tehnik na veliko ključnih vprašanj dobili odgovore, ki bodo morda malo več kot uradno zanikanje ali »brez komentarja«. Bodite pripravljeni, ko greste na intervju, in bodite prepričani, da boste zmogli. Zapiski Zapisujte si samo pri glavnem ključnem intervjuju, saj večina ljudi postane nervozna, ko vidi, da si zapisujete njihove besede. Raje glejte osebo v oči. Izkušeni novinarji pravijo, da si ne zapisujejo, dokler je oseba vznemirjena ali ko se nepričakovano začne odkrivati s svojim pripovedovanjem. Pustijo, da oseba nekaj časa govori, potem pa si zapišejo samo ključne besede. Naučite si zapomniti pomembne točke pogovora, ne da bi si jih zapisovali. Vadite v svojem prostem času. Novinarja Andy Alexander in Keith McKnight sta si izoblikovala svojo uspešno formulo pri intervjuvanju v paru. Po intervjuju se nista nikoli pogovarjala, temveč sta si zapisala najpomembnejše točke in pomembne izjave. Kadar njuni zapiski niso bili enotni, sta to izpustila ali poklicala nazaj in preverila. Delajte čim krajše in čim hitrejše zapiske, potem pa jih še isti dan prepišite v računalnik. Snemanje pogovora Uporaba diktafona pripomore h kredibilnosti poročevalca in medija, saj večine ljudi, s katerimi imate opravka, ne prestraši. Bodite pozorni, da kaseta ne bo prevečkrat presneta in da vam ne bo zmanjkalo baterij. Najbolje je, da si kaseto zavrtite še isti dan in si zapišete ključne točke in najpomembnejše izjave.

Ko se naučite opazovati, potem postane pomembno, da znate izluščiti pomembne podrobnosti. Namesto pridevnikov uporabljajte čim več glagolov, saj si bodo ljudje potem sami ustvarili sliko. Poročevalec ne sme v opis vključiti svojih mnenj in fraz, kakršna je npr. tale: to me spominja na podstrešje moje stare mame. Izogibajte se sodbam, kot so lep ali grd. Vedno obstaja tveganje, da bo projekt postal preveč obsežen, kar vodi v zmedenost, zato se je na vsakem koraku potrebno vprašati, ali bomo nadaljevali ali je že čas za objavo ali pa bomo projekt za vedno opustili. Vedno si zastavite dva cilja - minimalnega in maksimalnega.

Organizacija ima velik pomen že med preiskovanjem, pa tudi na koncu pri pisanju zgodbe. Poročanje razdelite na študije posameznih primerov. Med raziskovalnim procesom morate razmisliti o zbranih informacijah, ki domnevo spremenijo v dejstvo, se kot delček sestavljanke umestijo - ali pa ne - v celoto, zapolnijo vrzel, razrešijo nasprotje v gradivu, porajajo nova vprašanja, ali pa jih je treba še potrditi. Razmislite o načinu urejanja in ocenjevanja beležk, računalniških datotek in križanju podatkov, o načinu obdelave podatkov. Po ključnih intervjujih se morate vrniti k preiskovalnemu sinopsisu in ga popraviti, vključno z urejanjem virov, in ponovno razmisliti o načinu predstavitve.

Vaše večmesečno delo bodo bralci ali gledalci videli samo v prispevku(ih), ki bo(do) objavljen(i). Predstavite tudi raziskovalno strategijo. V posebnem okvirčku napišite, kako je potekala preiskava, s čim ste se soočali, kakšne metode ste uporabili, dobrodošle so tudi delovne fotografije. Naštejte naloge v kronološkem vrstnem redu - študijske naloge, intervjuje, opazovanja, analize. Delite dokumentacijo z bralci: pristna pisma, fotografije, prepis ali ostale dokumente, ki pomagajo k vizualizaciji in hkrati k večji kredibilnosti novinarja.

Še pred začetkom preiskovanja (in seveda tudi vmes) ocenite, koliko časa boste potrebovali. Potem predvidite dovolj časa za procesiranje in analizo podatkov, določite, kdaj bi bilo dobro, da bi v preiskavi sodelovali tudi uredniki, npr. v katerih fazah je potrebna kooperacija, posvet s hišnimi pravniki, sestanki, mentorstvo, revizija (ponovna obravnava).

Če zgodbe ne boste pravilno sestavili, bo vaše delo izgubilo vrednost, zato naslednja vprašanja niso zaman. Kaj hočete povedati? Kakšna je minimalna in maksimalna zgodba? Kaj bi javnost morala vedeti in kaj bi bilo dobro, če bi vedela? Kako lahko zgodbo približate javnosti - na jasen način, z uporabo okvirčkov, grafik, človeških zgodb (human interest stories), kot predstavitev dokumentacije npr. na internetu, kot vključitev javnosti v proces raziskovanja, kot seznanjanje javnosti z uredniško politiko glede tega vprašanja ali kot povabilo bralcem/poslušalcem/gledalcem, naj sodelujejo preko interneta, pisem, namigov? Kako bi morala biti zgodba predstavljena - kot novica, kot poročilo, kot poglobljena tematska zgodba ali kako drugače? Je zgodba predstavljena skozi določen primer ali skozi posamezne primere (kot case studies)? Ali naj bo zgodba objavljena kot en sam, daljši članek oziroma oddaja ali kot niz prispevkov? Ali je mogoče redno objavljanje pred dokončanjem celotne preiskave? Ali je zgodba primerna za skupino novinarjev? Ali je potreben logotip za kampanjo? Ali naj medij objavlja uredniške komentarje o tem problemu?

Preiskovalno novinarstvo je intelektualni proces. Ko gre za odločitve, zbiranje idej, razvrščanje dejstev, izbiranje vzorcev in analiziranje, mora prevladovati logika brez čustev. Ker je vir lahko pristranski, mora novinar nenehno vse skrbno preverjati. Resnica se nenehno izmika, zato je novinar odgovoren za resničnost vsake besede. Ko boste pisali svojo zgodbo, se spomnite na misli Jamesa J. Kilpatricka: »Pisanje ima veliko skupnega s kuhanjem. Jed bo dobra, če bo kuhar dobre sestavine združil v pravilnem zaporedju, v nasprotnem primeru pa bomo ostali lačni.«

Mednarodne organizacije:
Svetovna banka (World Bank): www.worldbank.org
Svetovni denarni sklad (International Monetary Fund): www.imf.org
EU Commission: www.europa.eu.int
OECD: www.oecd.org/statistics/
Svetovna zdravstvena organizacija (World Health Organization): www.who.int
UNHCR: www.unhcr.ch/refworld/refbib/refstat/intro.htm
Eurostat: www.europa.eu.int/comm/eurostat
European Enviromental Agency: www.eea.eu.int
Svetovna carinska organizacija (World Customs Organization): www.wcoomd.org
Združenje za mednarodno poslovanje (Association for International Business): www.aib-world.org
Svet za evropske podatkovne baze družboslovnih ved (Council of European Social Science Data Archives): www.nsd.uib.no/cessda

Mednarodni podatki o demografiji in gospodarstvu:
http://datacentre.epas.utoronto.ca:5680/pwt/pwt.html - uporaben za nešteto mednarodnih podatkov o populaciji in gospodarstvu za 152 držav.
www.imf.org/external/pubs/res/index.htm -podatki od leta 1970 naprej o domači proizvodnji, rasti inflacije in obseg izvoza in uvoza za 50 gospodarsko najbolj razvitih držav v svetu.
www.odci.gov/cia/di/products/hies/index.html - Priročnik mednarodnih gospodarskih kazalcev, kjer so različni gospodarski kazalci, med njimi cene surove nafte, tuje naložbe in podobno. Zbrala jih je CIA in so dostopni v Excel formatu.

Mednarodni podatki o kriminalu:
www.transparency.org - Transparency International je neprofitna organizacija, zavzema se za mednarodne sporazume, ki se bojujejo proti korupciji. Ima iskalno podatkovno bazo o literaturi, ki zadeva korupcijo po svetu, povezave na antikorupcijske pisarne v vsaki državi in pomembne dnevne novice.
www.terrorism.com/iwdb - Stran The Information Warfare database je povezana z Univerzo v Georgetownu in Centrom za raziskovanje terorizma. Ponuja iskalno podatkovno bazo, za vsak incident in vojaški napad obstaja kratek povzetek, citiranje vira in nekaj ključnih besed iz geografije in razreda napadalca.
www.organisedcrime.purespace.de - zelo dobre povezave do vladnih agencij in zasebnih skupin.
www.europol.eu.int - Europool, kjer najdete letna poročila o različnih trendih in odmevnih primerih.
www.transparency.de - Transparency International - dober naslov za teme o korupciji in važni viri in povezave v različnih državah.
www.interpol.com (Interpol)

Mednarodna statistična baza podatkov:
www.worldbank.org/data - The World Bank - Ta stran ponuja dostop do zbirke statističnih podatkov za vse vrste kazalcev razvoja, kot so okolje, urbanistična razvitost, privatni in javni sektorji, kmetijstvo in drugi v več kot 200 državah.
http://europa.eu.int/comm/eurostat/Public/datashop/print-catalogue/E - Eurostat - Na tem naslovu dobite nešteto podatkov o Evropski uniji. Na voljo so tudi statistični podatki o članicah EU in kandidatkah, ki bodo to šele postale.

Mednarodna novinarska združenja in medijski centri:
Preiskovalni novinarji in uredniki (Investigative Reporters and Editors): www.ire.org
World Press Institute: www.worldpressinstitute.org
Mednarodna zveza novinarjev: www.ifj.org
International Press Institute: www.freemedia.at
Evropski novinarski center (European Journalism Center): www.ejc.nl

David Boardman je urednik preiskovalnega tima novinarjev na Seattle Timesu, srednje velikem ameriškemu dnevniku, ki je bil pred leti v krizi. Prodaja je padala, konkurenca jim je pobirala tržni delež, prihodki so bili vse manjši. Vodstvo hiše se je takrat odločilo za sanacijske ukrepe. Odpuščanja, nižanje plač, večanje produktivnosti? Daleč od tega! Na Seattle Timesu so se odločili za drugačno terapijo, veliko dražjo in na prvi pogled tudi veliko bolj tvegano od zategovanja pasu. Na noge so postavili nov preiskovalni tim: skupino vrhunskih novinarjev, ki so se lahko tedne in mesece ukvarjali z zgodbami, ki jih v dnevnem pogonu nikoli ne bi bilo možno raziskati.

Poteza Seattle Timesa se je kmalu izkazala za zelo uspešno. Njihove preiskovalne zgodbe so časopisu dvignile naklado, njegova kredibilnost je narasla, časopis je postal zanimivejši tako za bralce kot oglaševalce. Novinarji in uredniki so za preiskovalne projekte dobili nekaj Pulitzerjevih nagrad, gospod Boardman pa zdaj na mednarodnih novinarskih seminarjih razlaga, zakaj se preiskovalno novinarstvo splača, kako postaviti na noge preiskovalni tim in kako ga uspešno voditi.

Po Boardmanovem mnenju je dober urednik predvsem dober reporter, novinar po duši in srcu, ki tudi sam pomaga pri raziskovanju zgodb. Biti mora dober selektor. Vsakemu novinarju v redakciji mora dati pravo vlogo, delo, ki je najbolj primerno njegovim sposobnostim. Dober urednik mora biti dober učitelj, pa tudi dober učenec. Novinarju mora pomagati s koristnimi nasveti, hkrati pa mora spoštovati tudi znanje in mnenje svojih novinarjev. Dober urednik mora biti tudi dober psiholog, saj različni novinarji potrebujejo različen pristop. Nekateri so najbolj produktivni, ko imajo malo časa, drugi so pod pritiskom deadlinea preveč nervozni. Nekateri potrebujejo ves čas pozornost urednika, drugi raje delajo sami.

Dober urednik mora biti tudi dober diplomat. Če novinar v čem zamoči, mu je treba to povedati tako, da se bo iz primera nečesa naučil. Najlažje je novinarju reči, da je njegov tekst je zanič, toda novinar od tega nima ničesar. Natančno mu je potrebno povedati, kaj je narobe in kaj bi bilo treba narediti, da bi bil tekst boljši.

Dober urednik mora biti tudi novinarjev odvetnik, zaščititi ga mora pred jeznimi viri, ljubosumnimi kolegi, tečnimi direktorji. Novinar mora ves čas vedeti, da urednik stoji za njim, čeprav mora urednik v imenu javnosti včasih tudi igrati vlogo tožilca in novinarju zastavljati neprijetna vprašanja, da bi bila zgodba na koncu res trdna. Dober urednik mora novinarje ves čas podpirati in tudi prevzemati odgovornost, če gre kaj narobe. Ves čas nastajanja zgodbe mora biti urednik prisoten, še posebej pa mora biti prisoten pri sami objavi zgodbe, kot nekakšna babica.

Dober urednik bi moral imeti celo humoristične sposobnosti. Pri nekaterih zgodbah gre res lahko za življenje in smrt, toda tudi v takih trenutkih - oziroma še posebej v takih trenutkih - je dobra šala zdravilna, ker zmanjšuje napetost. Dober urednik tudi veliko bere, tako časopise kot literaturo. Časopisi mu dajo ideje za nove zgodbe, literatura pa občutek za jezik. Dober urednik je tudi pridigar. V redakciji, predvsem pa pri svojih šefih mora širiti idejo dobrega novinarstva in razlagati, zakaj se takšno novinarstvo splača, čeprav je na videz dražje. In seveda, dober urednik je tudi lovec na glave. Iskanje novinarskih talentov je ena njegovih najpomembnejših nalog.

Tako torej pravi David Boardman, ki svoje nasvete pravzaprav namenja vsem urednikom, ne le urednikom preiskovalnih timov. Kajti »preiskovalni« uredniki niso nič drugega kot preprosto dobri uredniki, tako kot preiskovalni novinarji niso nič drugega kot zgolj dobri novinarji, ki vztrajno iščejo in preverjajo informacije.

Zdaj pa se vprašajmo, kakšni so uredniki slovenskih medijev? Ali so tudi oni pravi selektorji z novinarsko dušo, učitelji, psihologi, pridigarji dobrega novinarstva, novinarjevi odvetniki in babice njihovih zgodb? Večinoma ne.

Ne bom govoril o konkretnih hišah, ker to ne bi bilo korektno, po drugi strani pa tudi posploševanje ne bi bilo na mestu, ker povsod najdemo izjeme. Toda zgodbe, ki jih poslušam od svojih (predvsem mlajših) kolegov iz raznih slovenskih medijev, dajejo precej klavrno podobo povprečnega slovenskega urednika. Sistematičnega dela z mladimi novinarji skorajda ni. Zaščita novinarjev pred napadi raznih užaljenih veljakov, o katerih je novinar poročal, je slaba. Novinarji so pogosto prisiljeni pisati po nareku direktorjev medijskih hiš, ločnica med informacijo in reklamo je velikokrat zabrisana. In ko novinar prinese dobro zgodbo, se včasih zgodi tudi to, da mora urednika skorajda prositi za objavo, namesto da bi urednik že razmišljal o nadaljevanju zgodbe ... Morda takšna ocena zveni preveč katastrofično, in morda je res pretirana. Toda zdi se mi, da erozija najbolj žlahtnih funkcij urednika v slovenskih medijih vendarle obstaja. Kaj storiti? Sam nisem ravno zagovornik čudežnih receptov, ker preprosto ne delujejo. Tržna logika bo najbrž bolj učinkovita, kajti tudi v Sloveniji obstaja nekaj medijev, ki gojijo svoj kader, in tudi pri nas obstajajo uredniki, ki cenijo dobro (preiskovalno) novinarstvo. Takšni mediji in uredniki znajo tudi pritegniti novinarski potencial, ki ga drugje zanemarjajo. In kdo bo na koncu zmagal na trgu, je jasno.

Mlajši novinarji, ki bi radi iz sebe naredili nekaj več, si morajo torej le izboriti pot do zmagovalnega moštva, moštva, ki bo poleg pokrivanja dnevnih dogodkov (kar je seveda nujno) znalo ceniti tudi preiskovalno novinarstvo. In če ne gre drugače, si je treba pot navzgor priboriti tudi z raziskovanjem na lastno pest, v prostem času. Poznam človeka, ki si je tako prislužil Pulitzerjevo nagrado.