Medijska preža št. 9, poletje-jesen 2000

Po padcu Slobodana Miloševića so se odprli vsi državni mediji v Srbiji in čez noč spremenili uredniško politiko. Politična zapornika, novinarja Miroslav Filipović in Zoran Luković, so izpustili iz zapora. V skladu s konvencijo Neodvisnega združenja novinarjev Srbije, ki jo je sprejela Demokratična opozicja Srbije še preden je prišla na oblast, je ministrski stolček v ministrstvu za informiranje v prehodni republiški vladi prvič ponujen temu združenju.

Med številnimi novinarji in televizijskimi ekipami, ki so spremljali prelomne množične proteste 5. oktobra v Beogradu so bile tudi štiri ekipe neodvisne beograjske televizijske produkcije Vin, ki jo vodim. Ko nas je okrog osme ure zvečer iz televizijskih studijev Radiotelevizije Srbija (RTS) zunaj uničene centralne stavbe poklicala skupina sindikalistov, naj se jim priključimo in začnemo s predvajanjem novega programa, smo vabilo sprejeli.

Motiv je bil enostaven: vedeli smo, da dokler tisto, kar se je dogajalo, ne objavi »TV Bastilja«, zmaga in spremembe ne bodo popolne. V tem času so se širile razne govorice. Med njimi je bila tudi tista, da je vojska z oklepnimi in tankovskimi enotami napadla demonstrante. Beograd je bil v popolni informativni blokadi. Odhod v RTS skozi gozd Košutnjaka je pomenil določeno tveganje, toda glavni režiser Vina, realizator, snemalec, trije novinarji in jaz v tem trenutku nismo imeli časa za strah. S sabo smo vzeli kopico trakov s posnetki in stroj, ki jih lahko predvaja. Tako se je rodil program nove RTS. To noč si je RTS izborila, da lahko poleg Vina predvaja tudi programe drugih neodvisnih produkcij – Mreže in B92. Danes lahko znova, po dolgoletnem premoru, gledamo osrednji dnevnik TV Črna gora.

Po številu žrtev povsem atipičen, močen, toda očitno nadzorovan bes ljudstva, je marsikaj spremenil. V nepregledni množici protestnikov so bili tudi tisti, pripravljeni na linč. Pretepli so vodilne ljudi RTS. Vendar je bilo več tistih, ki so popolni linč preprečili. Spodobna podlaga za kakovostne demokratične spremembe! Čas, ki je sledil, pa je vendarle pokazal, da ta proces ne bo tako hiter in enostaven. Agitpropovsko jedro Miloševićevega režima, državni in paradržavni mediji z enako strastjo, s katero so služili prejšnji oblasti, sedaj služijo novi. Popolnoma je jasno, da za ta javna podjetja proces rekonstrukcije ne bo dovolj, saj potrebujejo popolnoma novo konstrukcijo. Nikoli več ne bi smeli v upravnem odboru sedeti samo predstavniki vladajočih strank. Nad temi mediji je treba vzpostaviti civilni nadzor. Mastodonta s 7000 zaposlenimi na državni televiziji je treba popolnoma dekonstruirati, da bi lahko vzpostavili novo strukturo ... Vendar to ni le politično, temveč tudi socialno vprašanje.

Ali se bo Demokratična opozicija Srbije na poti v demokracijo, Evropo in svet držala predvolilnih obljub in ali bo uporabila izkušnje sosednjih držav, da bi se izognili nekaterim negativnom pojavom, bomo izvedeli šele po republiških volitvah v Srbiji. Takrat bodo državljani Srbije prvič namesto PROTI (Miloševiću) volili ZA tiste, v katere bodo najbolj verjeli. In prav to zaupanje je danes na največji preizkušnji.