N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
uvodnik
pravica od odgovora in popravka
medijska politika
volitve
afera patria
poklon feral tribunu
jezik, zgodovina in mediji
odgovornost in odzivnost medijev
resničnostni šovi
neuspehi regulacije pornografije
splet
mediji in manjšine
svet
razprava o humanitarnih akcijah in oglaševanju
recenzije in prikazi
fotografija
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Afera Patria ni predvolilna zgodba. Ni diskreditacija ali manipulacija, ki bi želela zrušiti vlado Janeza Janše. Afera Patria je sama po sebi zgodba vlade Janeza Janše, ki kljub opozorilom v medijih vse do volitev ni ukrepal in posegel v nevzdržno dogajanje pri največjem vojaškem poslu v slovenski zgodovini.
Bilo je 2. marca 2006, ko smo v časopisu Dnevnik prvič omenili ime podjetja Patria. Brez dvoma do takrat velika večina prebivalcev Slovenije sploh ni vedela, da obstaja finski proizvajalec orožja, ki se imenuje – Patria. Zapisali smo, da bo ministrstvo za obrambo (MORS) vložilo ogromne zneske – okoli 63 milijard slovenskih tolarjev – v nakup 135 oklepnih kolesnikov 8x8. Dnevnik je takrat objavil naslednji stavek: »Po naših podatkih je bila doslej v lobiranju za prodajo svojega oklepnika Sloveniji najuspešnejša finska Patria.« Kot rečeno, je bilo to marca 2006, še preden je obrambno ministrstvo sploh sporočilo kar koli v zvezi z oklepniškim poslom.

Konec 2005: Ključni sestanki o poslu s Patrio
Afera Patria je, glede na to, kako hitro se vrti svet, zgodba iz kamene dobe, iz konca leta 2005. Takrat so se dogajali ključni sestanki med vodstvom Patrie, podjetjem Rotis in ostalimi, ki v tem poslu uradno sploh ne nastopajo. Patria je bila pred izvedbo posla, ki je sledila v letu

2006, soočena le še z dvema težavama, ki pa sta bili ključni. Izpeljati je bilo treba formalni postopek izbire na obrambnem ministrstvu in poiskati lokacijo proizvodnje za njene oklepnike v Sloveniji. Vse to je javnost s pomočjo medijev takrat spremljala že tako rekoč v živo.

Formalni postopek izbire na obrambnem ministrstvu je tekel gladko. Patriin konkurent Sistemska tehnika je na testiranje pripeljala vozilo, ki ga je v večini tehničnih karakteristik Patria zlahka premagala. Na ostalih točkah pa se je zgodilo tisto, kar je protikorupcijska komisija prepoznala kot neenakopravno obravnavanje ponudnikov s strani ministrstva za obrambo. Kljub temu naj bi obe vozili ustrezali zahtevam. V takšnih okoliščinah je bila sprejeta odločitev, da bo MORS kupil oklepnike proizvajalca – Patria. Ravnanje ministrstva je uradno še danes skrito pod oznako zaupnosti.

Junij 2006: Največji vojaški posel na majavih temeljih
Tako je 6. junija 2006 obrambni minister tudi javno sporočil, da je MORS izbral Patrio. To je bilo kljub vsemu presenečenje, saj Patria do tega datuma v Sloveniji sploh še ni imela zmogljivosti za proizvodnjo oklepnikov, kar je bil pogoj. Očitno je ministrstvo verjelo na besedo. Možje iz Patrie, Rotisa in Gorenja so imeli 21. junija 2006 tiskovno konferenco, na kateri so napovedali, da je »zelo verjetno, da bodo oklepna vozila izdelovali v Gorenju«.

Povzamimo: obrambno ministrstvo je Patrio izbralo v postopku, v katerem ponudnika nista bila obravnavana enakopravno in kjer izbrani ponudnik v trenutku izbora v Sloveniji sploh še ni imel proizvodnih zmogljivosti. Če bi upoštevali zakon o javnih naročilih, bi postopek padel, kar pa se ni zgodilo, ker gre za vojaški nakup. Glede na zdaj znana dejstva pa bi moralo ministrstvo že takrat ugotoviti, da nobena ponudba ne ustreza, in postopek ponoviti, saj je dolžno spoštovati vsaj duh zakona o javnih naročilih. Vse to se je zgodilo v prvi polovici leta 2006 in o vsem tem smo v medijih poročali.

Na tako majavih temeljih, kot je opisano zgoraj, je bil postavljen največji slovenski vojaški posel doslej. Jeseni 2006 so se začela pogajanja med MORS in Patrio. Vodil jih je (takrat še polkovnik) brigadir Dragan Bavčar. Pogajanja so potekala v popolni tajnosti. Pred javnostjo bi moralo ostati skrito vse, celo število vozil v posamezni konfiguraciji.

Ostati bi moralo skrito tudi to, da za 63 milijard tolarjev ni mogoče kupiti tistega, kar naj bi kupili. Toda v Dnevniku smo se dokopali do internega dokumenta slovenskega generalštaba, ki je razkril, da bi nakup vseh 135 oklepnikov z vsemi predvidenimi konfiguracijami stal ne 63, ampak 92 milijard tolarjev. Zadevo smo objavili in takrat je prišlo do tiste znamenite izjave ministra Erjavca v parlamentu: »Minister za obrambo zagotavlja – 135 vozil z vso konfiguracijo za 63 milijard tolarjev.«

Jesen 2006: Skrivanje resnice o vsebini nakupa
Javnost je bila pomirjena. A ni vedela, da je medtem minister dramatično spremenil vsebino nakupa, kar pomeni, da je bila njegova izjava sramotno zavajajoča. Nekaj tednov smo potrebovali, da smo odkrili vsebino prevare. Kupljena vozila bodo slabše opremljena ali pa sploh neopremljena. Tukaj se skriva prihranek. Tako kar 25 vozil sploh ne bo opremljenih in oboroženih in to pomeni, da minister ni govoril resnice. Po objavi se je minister zatekel k komunikacijski zmedi. Ni res, je rekel, da teh 25 vozil ne bo opremljenih, ampak bodo ta vozila v »osnovni konfiguraciji«. Šlo je za klasično retorično gimnastiko, ki je nepoučeno javnost krepko zmedla, saj človek pričakuje, da je »osnovna konfiguracija« nekaj več kot zgolj oklepni avtobus, v resnici pa je prav to.

Danes vemo še veliko več. Minister Erjavec ni zavajal samo pri 25 neopremljenih oklepnikih, ampak pred javnostjo še danes skriva število posameznih tipov oklepnikov. Neuradno vemo, da se je dramatično zmanjšalo število kupljenih vozil s topovi 30mm in protioklepnimi sistemi in da je pretežni del vozil opremljen samo z mitraljezi 12,7mm. Takšna oboroženost osemkolesnih oklepnikov je nesmisel, saj s tem ni bil dosežen cilj, zaradi katerega je bil ta nakup v prvi vrsti sploh opravljen – povečanje ognjene moči slovenske vojske.

Najenostavneje bi celotno kolobocijo opisal z naslednjo primerjavo. Mesto se odloči, da bo kupilo gasilski tovornjak s 40-metrsko lestvijo, da bi lahko gasilo požare v stolpnicah. Župan izpelje postopke, a ugotovi, da ima premalo denarja za tovornjak s 40 metrsko lestvijo, zato na koncu kupi tovornjak s 5-metrsko lestvijo. Ali je bil dosežen cilj nakupa? Ne, ker še vedno ne bo mogoče gasiti požarov v stolpnicah. Zato bi bilo bolje, če tovornjaka s 5-metrsko lestvijo sploh ne bi kupilo. Tako pa je jasno je, kaj bo sledilo. Čez nekaj časa bo treba nabaviti tudi 40-metrsko lestev. Enako bo pri Patriah. Ker slovenska vojska z njimi ne dosega želene ognjene moči, si upam napovedati, da bo Slovenija čez nekaj let kupovala dodatno orožje, s katerim bo nadomeščala pokalice, ki jih je kupil Erjavec.

2007–začetek 2008: proizvodnja in predstavitev testnega vozila
Podpis pogodbe za nakup oklepnikov (uradno je pogodbeni partner podjetje Rotis) se je zgodil sredi decembra 2006. V letu 2007 so mediji o Patrii poročali malo. Le tu in tam kakšna vestička, kako napreduje organizacija proizvodnje v Gorenju. V letu 2008 pa se je zgodba obnovila, ko sta januarja na vadišču Poček Erjavec in Bavčar predstavila testno vozilo, ki je bilo na Finskem narejeno po slovenskih željah.

Maj 2008: Ministrovo zavajanje glede povezav aretacij na Finskem s poslom v Sloveniji
V tem letu je zgodba dobila največji pospešek meseca maja, ko so na Finskem zaradi suma korupcije pri poslu s Slovenijo aretirali nekaj vodilnih v Patrii in izvedli obsežne hišne preiskave. Tudi v tistem času je minister Erjavec metal dimne bombe, ko je trdil, da preiskava na Finskem sploh ni povezana s poslom Patrie v Sloveniji. Njegovo zavajanje je bilo res brezobzirno, če vemo, da je finska policija hkrati na spletni strani sama objavljala, da preiskujejo prav Patriin posel v Sloveniji. In če je na eni strani zavajal, je na drugi Erjavec javnost držal v nevednosti. Tako je, na primer, zamolčal, da bi moral biti prvi oklepnik dobavljen že maja 2008.

Vse to in še veliko več, kot lahko stlačim v ta prispevek, se je v aferi Patria zgodilo od marca leta 2006 do volitev leta 2008. Afera Patria ni predvolilna zgodba. Ni diskreditacija ali manipulacija, ki bi želela zrušiti vlado Janeza Janše. Afera Patria je sama po sebi zgodba vlade Janeza Janše in premier Janša kljub opozorilom v medijih vse do volitev ni ukrepal in posegel v nevzdržno dogajanje pri največjem vojaškem poslu v slovenski zgodovini. To ga dela sokrivega.

September 2008: Oddaja finske televizije
Edino, kar v tej zadevi sovpada s predvolilnim časom, je oddaja finske nacionalne televizije »Resnica o Patrii«, ki jo je pripravil novinar Magnus Berglund. V oddaji je obtožil premiera Janeza Janšo, da je v poslu z oklepniki od Patrie dobil podkupnino. Sam o nastajanju te oddaje nisem vedel nič, slišali pa smo, da naj bi bila njena vsebina šokantna. Zadnji dan avgusta sem zato po odločitvi uredništva Dnevnika odpotoval v Helsinke, da bi si oddajo 1. septembra ogledal in o njej poročal za časopis. V Helsinke so mi pozneje iz Slovenije sporočili, da sem po mnenju vlade tudi sam soavtor oddaje in da sodelujem v predvolilni akciji slovenske opozicije. Prijelo me je, da bi Finsko zaprosil za azil ...

Drugega septembra popoldan sva z Berglundom sedela na kosilu, takrat sem ga prvič srečal, in telefon mu je nenehno zvonil. Bili so skoraj izključno klici iz Slovenije. Rekel je, da na klice z začetnico +386 sploh ne odgovarja več. »Malo prej,« mi je rekel, »me je poklical novinar s Slovenske tiskovne agencije in me spraševal o mojem političnem ozadju in kateri stranki pripadam. Pa kakšna država je ta tvoja Slovenija? Zdaj bom očitno zgodba jaz, ne pa oddaja, ki sem jo naredil in kar sem v njej povedal.«

Afero Patria je ustvarila slovenska vlada, ne pa novinarji
V aferi Patria niso problem novinarji. Afero Patria je ustvarila slovenska vlada, ki je izpeljala 278 milijonov evrov vreden posel na način, ki povsem ignorira duh zakona o javnih naročilih in hkrati zbuja resne sume za obstoj kaznivih dejanj. K temu dodajmo še, da slovenska policija teh sumov 15 mesecev sploh ni preiskovala, ker je menda založila depešo Interpola Dunaj o sumljivih denarnih transakcijah med Patrio, Wolfgangom Riedlom in Walterjem Wolfom. Ali naj o vsem tem novinarji ne poročamo samo zato, ker so volitve?

izpis

Gojko Bervar

Nevarnost sistemske korupcije
V Sloveniji smo imeli po letu 1991 mnogo boljše izhodišče, saj bi bili ljudje pripravljeni marsikaj narediti za novo državo. Za nas je nevarna predvsem sistemska korupcija – Pogovor z Bojanom Dobovškom
»Saj naju ne bodo ustrelili, to ni Irak. Morda bova morala plačati globo in nekaj malega odsedeti v zaporu.«
Ted Stevens, republikanski senator Aljaske v prestreženem telefonskem pogovoru, potem, ko so ga obtožili, da je od nekega podjetja prejel 250.000 dolarjev podkupnine.(1)

Bojan Dobovšek, prodekan Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru, habilitiran za področje kriminologije in kriminalistike, član komisije za preprečevanje korupcije, ki ga je imenovala sodna veja oblasti, pravi, da jasne definicije o korupciji ni, pač pa tisti, ki se s tem ukvarjajo, definicijo najprej oblikujejo v pravnem smislu – v uporabo sodiščem, ki obravnavajo kazniva dejanja. Organizacija Transparency International ima najkrašo definicijo: korupcija je zloraba oblasti ali neke zaupane upravne funkcije v zasebne namene. Zgodbo o korupciji je pri nas pogrela afera Patria, izkazala se je tudi nuja boljšega razumevanja pojavnosti korupcije in odkrivanja tega pojava.

Ko govorimo o korupciji, potrebujemo dve stranki: eno, ki ima družbeno moč in drugo, ki bi od nje rada nekaj dobila po bližnjici.
Seveda. Gre za to, da ima nekdo od države zaupano neko pooblastilo, ga pa zlorabi za zasebne namene. Ko gre za korupcijo v materialni obliki, je to nekako še možno dokazovati, ko pa gre za druge oblike – nepotizem, zveze in poznanstva, posebne usluge, v katere ni njuno vpletena denarna podkupnina, je to že težje dokazovati. Prav tovrstne korupcije je vedno več. V najnovejiših raziskavah se osredotočamo na tako imenovane korupcijske mreže, v katere se povezuje politika, gospodarstvo, včasih tudi kriminalci. Gre za povezovanje v mreže, v katerih si ljudje medsebojno delajo usluge. Nekaterim med njimi so zaupane funkcije, lahko so celo člani vlad. Najhujši pojav te vrste je tako imenovani state capture - čemur sam pravim kriminalni prevzem države, ko pripadniki neke mreže, v kateri so politiki in gospodarstveniki, torej pripadniki družbene elite, zlorabijo zakone v dobrobit te mreže. Gre za svetovni pojav. V Zahodni Evropi in Ameriki stvar poteka tako, da bogati industrialci prek mrež podkupijo politike, ki potem sprejmejo zakone, ki ustrezajo industrialcem, ti pa s tem pridobijo še večje dobičke. Ko smo izvedli takšno raziskavo za tranzicijske države, smo ugotovili, da ta gospodarstva še niso tako močna, da bi z vplivom posegala na to področje in da se prava moč skriva v oblasti, natančneje, vsa moč je skoncentrirana v izvršni veji oblasti, ki potem narekuje tempo gospodarstvenikom. Torej so v tranzicijskih državah še vedno najmočnejši ljudje iz vlade, ki jim uspeva usmerjati tokove kapitala. Za Slovenijo smo tako raziskavo delali pred nekaj leti, vendar ocenjujem, da se danes gospodarstveniki že krepijo in poskušajo parirati izvršni veji oblasti.

V kakšno kategorijo sodi med kaznivimi dejanji korupcija?
Korupcija se prepleta v vseh kaznivih dejanjih. Obstaja kaznivo dejanje sprejemanja podkupnin in daril, ampak lahko se korupcija skriva v vseh drugih dejanjih. Jo je pa res dandanes največ skrite v gospodarskih kaznivih dejanjih. To seveda odpira tudi vprašanje, kam umestiti preiskovalne organe, ki preiskujejo korupcijo. Ugotavljamo namreč, da je korupcija značilna za organizirano kriminaliteto. Organizirani kriminal je najprej deloval z uporabo nasilja, potem pa je odkril, da podkupljeni človek sodeluje z večjim prepričanjem, to pa omogoča večji uspeh. Tako vstopa v gospodarstvo denar, ki so ga prislužili s kriminalnimi dejavnostmi, drogo, orožjem in podobnim, se ga skuša oprati in tako prenesti v legalno sfero. Kazenski zakonik pravzaprav korupcije ne kvalificira kot zelo težko dejanje. Kazni niso visoke. V podkupovanje sta vpletena oba in oba sta kriva, – tisti, ki je dal in tisti, ki je sprejel. Ni pa neposrednega oškodovanca. Oškodovanec je država, družba v celoti. Torej, takšnih dejanj ponavadi nihče ne prijavi in jih odkrijemo sorazmerno malo. Ker ni neposredne škode, torej neposrednih oškodovancev, so nizke tudi kazni, čeprav je škoda za družbo zelo velika..

Zakaj je v nekaterih državah, denimo v Azerbajdžanu, korupcija zelo visoka, v drugih, recimo na Švedskem, pa skorajda zanemarljiv pojav.
Najprej v luči zgodovinske teorije: v nekaterih državah, na nekaterih območjih, je korupcija že zgodovinski pojav, del življenja, del običajev in ravnanja. Nekoč so podkupovali s hrano in pijačo, danes je na prvem mestu denar. Po gospodarskih teorijah gre za preprosta dejstva: gospodarstveniki ugotovijo, da se splača podkupiti, če želiš dobiti posel. In zakaj nekje več in drugje manj? Bil sem v Ukrajini, Kazahstanu, Moldovi. To so države, kjer je korupcija tradicionalen pojav. Na drugi strani je v njih velika revščina, ki, zanimivo, podkupovanje še pospešuje. Revni ljudje bodo, če hočejo do svojega skromnega cilja, dali zadnje denarje za zdravnika, zaposlitev, šolanje otrok – revščini navkljub. Zaprt krog. Skandinavske države pa so v tem času izoblikovale močno protikorupcijsko kulturo in predvsem transparentno dostopnost do vseh javnih dobrin. Podkupovanje je bilo preprosto nepotrebno. Raziskave pa kažejo, da se tudi pri njih položaj slabša. Ugotavljajo, da bo treba stvari začeti znova – a ne z represijo, ampak s preventivo. V njih je bilo namreč ravno preventivno dejanje v preteklih letih uspešno. Nerazvite države, nasprotno, najprej pomislijo na represijo – policijo, tožilstvo. S tem se korupcije ne da odpraviti. Če se je korupcija razrasla čez vse meje, lahko za nekaj časa vpelješ tudi interventni model. A uspešna je predvsem kombinacija, pri čem je poudarek na preventivi: izobraževanju mladih ljudi, pregledu nad finančnimi transakcijami, vključevanju finančnih institucij.

Mnogi slovenski gospodarstveniki zatrjujejo, da z vzhodnim delom Evrope ni mogoče poslovati brez podkupovanja. Ali je torej uveljavljena praksa, ki jo je razbrati iz besed odstavljenega predsednika uprave Patrie, da so delali v skladu z običaje države s katero so poslovali?
Ko vstopaš v take korupcijske posle, moraš imeti nek črni fond, iz katerega boš plačeval podkupnino. Če ostanemo pri Skandinavcih, njihov podjetnik mora nekje tudi zaslužiti na črno. Kaznivo dejanje je s tem že storjeno. Gre za denar, ki ni registriran, če pa je, se mu da slediti. Ko gre za neregistriran sklad, mora tudi podjetnik pred tem opraviti neko delo na črno in se izogniti nadzoru, davkom. Tu se odpirajo vrata organiziranemu kriminalu, ki podjetnikom pomaga vstopiti na nelegalne trge, potem jih pa izsiljuje, naj s tem nadaljujejo. Pri odkrivanju korupcije je sledenje denarju bistveno.

In kako vseeno izsledimo te tokove denarja?
Prav pri dejstvu, da je nek posel preplačan. Takrat damo pod povečevalo vse, za katere menimo, da so vpleteni v posel, pregledamo njihovo finančno stanje za nekaj let nazaj. Koliko so zaslužili, kaj so kupili in kakšno je njihovo današnje finančno stanje. To imamo pri nas urejeno za funkcionarje – za poslance, župane, sodnike tožilce. Vsako leto predložijo dohodninsko odločbo in prikaz sprememb v premoženjskem stanju. V nekaterih državah imajo tako urejeno za vse javne uslužbence. To je temeljna zamisel – zajeti čim širši krog, ki bi morali pokazati preglednost lastnega premoženjskega stanja. Dohodnina je dober temelj in pri nas smo jo že kar dobro zajeli, nimamo pa tako širokega pregleda premoženjskega stanja. Recimo, koliko stanovanj so ljudje nakupili; ugotavljamo, da je v Sloveniji veliko stanovanj praznih, da jih kupci torej niso kupili zaradi lastnih potreb, ampak so to zgolj naložbe. Tu se začne: od kod denar za take naložbe – te finančne tokove je treba preveriti. Tega ne dela policija, to bi morale opraviti ustrezne finančne institucije, pa tega ne naredijo. Saj ne gre, da bi bilo treba vse te ljudi zapreti. Na začetku bi jim morali vsaj obračunati davek, ali pa zaseči premoženje, ki presega ugotovljeni izvor premoženja.

Kakšni so triki prikrivanja finančnih tokov? Dvojne pogodbe?
Trikov je seveda cel kup: napišejo manjšo vrednost, prenašajo denar, najpogostejše pa je plasiranje denarja v tujino, v davčne oaze – Lichtenstein, Kajmansko otočje, odpiranje fiktivnih podjetij v karibskem območju. Tam ima podjetja vrsta Evropejcev in na tajnih bančnih računih kupe denarja. Bistveno zanje je skriti denar in ga potem počasi uporabljati. Recimo: denar imaš v enem od teh davčnih rajev, doma pa s posojilom kupiš nepremičnino, obroke pa odplačuješ iz »skritega« denarja. Ko te sprašujejo o novi nepremičnini, se izgovarjaš, da si jo pač kupil s posojilom.

Prišli smo do občutljivega vprašanja – kje so meje legalnosti in se začne nelegalnost? Kaj je lobiranje, kaj posredništvo in kaj korupcija? Kdaj se pri posredništvu dejavnost premakne od zakonitega početja v sporno, če že ne nezakonito.

Najprej: če govorimo o posredništvu, potem mora biti sklenjena pogodba, v njej pa mora biti jasno določeno, kaj je posrednik naredil in koliko bo za to dobil. Obe stranki pa morata za ta posel plačati davek. Čim se tu pojavi kaj spornega, ne gre več za posredništvo. Ko gre za lobiranje, moramo ugotoviti, da v Sloveniji lobiranja nimamo. Zakon o lobiranju smo hoteli sprejeti pred desetimi leti, pobuda je sicer bila, do zakona pa ni nikoli prišlo. Pri lobiranju pomeni, da je treba najprej ustanoviti lobistično podjetje. V Sloveniji pa ga zakonito ne moreš. Zakona ni, čeprav imamo cel kup lobistov.

Predvsem pa se je treba vprašati, čemu potrebujemo posrednike. Zakaj imamo potem na ministrstvih zaposlene ljudi, ki bi morali znati oceniti, s katerimi proizvajalci se lahko pogovarjajo, oziroma kateri so najbolj usposobljeni za izdelek, ki ga potrebujemo. Ti bi se morali povezovati s proizvajalci neposredno in na koncu oceniti različne ponudbe.

Kakšno je stanje in perpektiva korupcije v Sloveniji?
Primerljivo je s povprečjem v Evropski uniji. Po raziskavah in naših ocenah je veljalo, da je situacija boljša kot v Italiji, Grčiji ali na Portugalskem. A prednost pred njimi izgubljamo oziroma smo jo že izgubili. Na lestvici od 1 do 10 smo – glede na stanje korupcije v svetu – po moji oceni nekje v sredini. V Sloveniji smo imeli po letu 1991 mnogo boljše izhodišče, saj bi bili ljudje pripravljeni marsikaj narediti za novo državo. Za nas je nevarna predvsem sistemska korupcija, ne torej klasično dajanje in sprejemanje dragocenih daril ali modrih kuvert. Kritične točke so drugje: zaposlovanje po zvezah, preskakovanje čakalne vrste, boljše storitve pri zdravniku, v javni upravi pa lajšanje poti v gradbeništvu itn. Naredili smo anketo, ki je pokazala, kje bi pokleknili tudi najbolj moralni: pri zaposlovanju svojih otrok in otrok sorodnikov ter pri zdravniku. Je pa res, da se v Sloveniji najpogosteje ukvarjamo s korupcijo, pri kateri je ena od strani zaposlena v javnem sektorju. Povsem temno polje pa je korupcija v politiki in vpletenost elit v podkupovanje, delanje uslug, ustvarjanje povezav in sprejemanje zakonov, ki ustrezajo ozki mreži ljudi. Z vidika stanja duha seveda nismo niti blizu državam, v katerih je življenje s korupcijo del tradicije. Je pa nevarno, da se bo položaj, če se ne bomo resneje lotili preventive, poslabšal. Ko sprašujemo ljudi, ali so se srečali s podkupovanjem, navadno odgovarjajo, da vedo, da korupcija obstaja, a da sami z njo niso imeli izkušenj, da so o tem izvedeli iz medijev ali od prijateljev. Tu je treba ustvariti povsem novo kulturo: da bo korupcija za ljudi moteča, da jo bodo preganjali tudi sami, prijavljali take pojave, ne pa, da se bodo bali, da bi njihova pomoč organom pregona pomenila, da bodo sami prvi predmet preiskave. Če stavimo vse na represijo, bo šlo vse samo še navzdol. Imamo čudno stabilno situacijo: nič ne naredimo, da bi se stvari popravile, a ravno dovolj, da se stvari pretirano ne slabšajo.

1 Povzemamo po Nedelu, 26. 10 2008.

izpis

Sanja Prelević

Fikser – desna roka tujemu novinarju
»Če se zgodi, da tuji novinar, zahvaljujoč fikserju, pride do dobre zgodbe, odkrije primer korupcije, sprejemanja podkupnine ali kaj podobnega, vse zasluge pobere novinar, saj je le slednji podpisan pod prispevkom. Prav zaradi tega je zelo pomembno, da novinar zaposli fikserja, za katerega je dobil pozitivna priporočila, človeka z novinarskimi izkušnjami, ki dobro pozna razmere v deželi,« pravi Momir Krivaćević.
V novinarstvu se kot »fikserji« najpogosteje omenjajo novinarji, ki delujejo 'za odrom' kot vodiči, prevajalci, posredniki pri dogodkih in izvajanju intervjujev za tuje novinarje. Tuji novinar, ki želi narediti prispevek o dogodku v tujem okolju, če je brez lastnih kontaktov v tej deželi, po ustaljeni praksi med tamkajšnjimi novinarji poišče fikserja.

Fikserji, ki pomagajo novinarju, in se pod zgodbo ne podpišejo, svoj honorar, ki – odvisno od dogovora – znaša najmanj 150 evrov na dan, še kako zaslužijo. V tej vsoti so namreč nemalokrat zaračunane velikokrat zelo realne 'duševne bolečine' fikserja, ki je v lastnem okolju pogosto tarča nerazumevanja in nezadovoljstva z načinom poročanja tujih ekip, ki so takega novinarja – fikserja – zaposlili. Eden takih primerov pri nas je razvpiti primer Blaža Zgage, novinarja, ki je finskemu novinarju Magnusu Berglundu pomagal pri snemanju oddaje o udeleženih v aferi Patria. Nedvomno je novinar Zgaga, ki ga je del slovenske javnosti privezal na sramotni steber in ga obtoževal izdajstva in zarotništva, utrpel določene posledice linča taistega dela javnosti. Predstavniki oblasti in njim naklonjeni mediji, ki jim poročanje finskega novinarja, milo rečeno, ni bilo pogodu, so, takoj ko so zvedeli, kdo je Berglunda povezal s sogovorniki, Zgago napadli, češ da v vsej zadevi prav on nosi največji del odgovornosti pri »škodi, ki jo je zaradi omenjenega prispevka utrpela država Slovenija«. S to in drugimi trditvami so namigovali, da je bil Finec le marioneta v rokah slovenskega novinarja.

Izkušnja črnogorskih fikserjev
V naših krajih so fikserji postali vidnejši, ko je regija zaradi vojnih dogodkov pritegnila večjo pozornost tujih medijev. V Črno goro so v tem burnem času poznih devetdesetih vsak dan prihajale nove in nove skupine tujih novinarjev. Razlogov za poročanje v dramatičnih časih črnogorske tranzicije je bilo še preveč – bombardiranje Nata, uvajanje evra kot nove valute, konflikt črnogorskih oblasti z Miloševićem, vojna na sosednjem Kosovu, razpis referenduma o neodvisnosti … V Podgorici je te dni hotelskih sob primanjkovalo. Številne novinarske ekipe so si za svoje zbirno mesto izbrale centralni podgoriški hotel »Crna Gora«, ki se ga je, po vzoru na legendarni film s Humphreyem Bogartom, na pol v šali prijelo ime Casablanca, saj so se v njem, posebej v času bombardiranja, zbirale vse pomembnejše osebe tamkajšnje javnosti.

Najvidnejši črnogorski fikser, samostojni novinar Momir Krivaćević, ki si je večletne izkušnje nabiral med delom za najbolj znane svetovne medijske hiše, kakršne so BBC, Newsweek, Sunday Times, Guardian, na vprašanje, kakšne so v bistvu naloge fikserja, odgovarja, da niso definirane, temveč so odvisne od dogovora z novinarjem. »Razlikujejo se od primera do primera – od enostavnih stvari, kakršne so iskanje namestitve ali najem avtomobila za novinarja, do predlaganja sogovornika in konkretnega dogovarjanja za specifični intervju.« Krivaćević pravi, da se od človeka v tem poslu pričakuje, da obvlada vsaj en tuji jezik, v glavnem angleščino, in da pozna temo, ki jo novinar obdeluje. Po mnenju našega sogovornika je fikser novinarjeva desna roka, asistent v procesu pridobivanja novinarskih dejstev.

Na vprašanje, ali čuti del odgovornosti po objavi zgodbe, Krivaćević odgovarja, da je tako fikserjeva kot tudi novinarjeva odgovornost, da sta profesionalna, a končno odločitev v prispevku ali zgodbi, po njegovem, sprejema izključno novinar, zato je tudi njegova odgovornost glede napak precej večja. »Če se zgodi, da novinar, zahvaljujoč fikserju, pride do dobre zgodbe, odkrije primer korupcije, sprejemanja podkupnine ali kaj podobnega, vse zasluge pobere novinar, saj je le slednji podpisan pod tekstom, prispevkom. Prav iz tega razloga je zelo pomembno, da novinar zaposli fikserja, za katerega je dobil pozitivna priporočila, človeka z novinarskimi izkušnjami, ki dobro pozna razmere v deželi,« dodaja Krivaćević.

Po njegovem mnenju novinar, tudi v primeru, ko 'naleti' na neizkušenega ali pristranskega fikserja, ne bo nujno naredil napake in v svoj tekst vključil na primer netočne informacije, če se bo dosledno držal načel profesionalnega novinarstva. »Ne glede na to, kako resnične se nam zdijo fikserjeve informacije, in ne glede na zaupanje in vse omenjeno, je vedno treba imeti dva vira, biti točen, objektiven in nepristranski,« poudarja Krivaćević.

Tuji novinarji, potem ko zberejo dovolj podatkov ter pošljejo uredništvu zgodbo, odidejo, medtem ko fikserji ostanejo in še naprej živijo v lastnem okolju. Na območju Balkana fikserji zaradi svojega dela niso imeli nezgod, vsaj ne tako resnih, kot jih imajo njihovi kolegi na drugih vojnih žariščih. V Srbiji so bili primeri, da so fikserje pozvali na pogovor v ministrstvo za informiranje, vendar med samim delom s tujimi novinarskimi ekipami fikserji v glavnem niso prihajali v posebno neprijetne situacije. Kot pravi Jelena Vujović, prevajalka iz angleškega in italijanskega jezika, ki je tudi sama delala za več tujih medijskih hiš, je opazno, da tuji mediji po pravilu dobijo boljše, bolj jedrnate odgovore, dobijo pa jih tudi laže in hitreje kot domači mediji.

Kljub vsemu je bilo vseeno nekaj neprijetnih izkušenj. Medijsko je bil najbolj odmeven primer fikserja iz Podgorice, Siniše Nadeždina, ki je pri delu pomagal novinarju Sunday Mirrorja Dominicu Hipkinsu in imel pri tem zelo negativno izkušnjo.

Mirror je objavil zgodbo, v kateri je avtor trdil, da otroke iz Črne gore prodajajo in tihotapijo v Veliko Britanijo. Zgodba je v Črni gori sprožila ogromno pozornosti in burne odzive na temo tihotapstva otrok, proti novinarju, fikserju in nekaterim drugim udeleženim pa je bil sprožen sodni postopek. Sunday Mirror je priznal, da je bila zgodba izmišljena, se javno opravičil oškodovanim zaradi izmišljenih navedb ter fikserju plačal odškodnino v vrednosti 40.000 funtov (tedaj okoli 60.000 evrov). Momir Krivaćević kot svojo edino negativno izkušnjo navaja dogodek med Natovim bombardiranjem Črne gore in Srbije, ko je privolil, da bo za ekipo novinarjev in fotografov ameriške revije Newsweek organiziral prehod črnogorsko-kosovske meje. Novinar omenjene revije je naredil zgodbo s starimi in nemočnimi prebivalci kosovske vasi, ki niso želeli zapustiti svojih domov, medtem pa je njihov fotoreporter posnel fotografije taiste vasi v plamenih. Problem je nastal, ko se je novinar, v želji, da bi bila zgodba bolj ekskluzivna, želel s kamnitega griča nad vasjo, kjer so opravljali pogovore, spustiti niže k vasi, kjer naj bi se pogovoril z vojaki OVK in morebiti uspel posneti srbske paravojaške enote. »Ker nihče od njih ni bil izkušen v hoji po strmem kamnitem pobočju, so nas kmalu opazili srbski vojaki na bližnjem mejnem prehodu ter nas zasuli s salvo topovskih izstrelkov. Seveda smo se vsi pognali v beg in na srečo odnesli celo kožo. Novinar se je pozneje vsej skupini opravičil, češ da je do neljubega dogodka prišlo po nepotrebnem, zaradi njegove zagnanosti. Spominjam se, da mi je po prihodu v Podgorico dal veliko večje plačilo, kot je bilo dogovorjeno. Na žalost, kljub vsemu tveganju, njegova zgodba ni prišla na naslovnico, saj je hkrati ameriški duhovnik Jackson uspel osvoboditi dva ujeta ameriška pilota,« se spominja Krivaćević.

Fikserji na prvi bojni črti mednarodnega novinarstva
V drugih delih sveta z nevarnimi vojnimi žarišči so lokalni novinarji – fikserji – za tuje novinarje neprecenljivi. Na območjih, ki so za običajne novinarske ekipe zaradi vojne nedostopna, so, iščoč udarne zgodbe, fikserji v veliko nevarnejšem položaju in pogosto nosijo naprodaj lastno kožo. Zaradi dela in pomoči tujcem tudi sami pogosto postanejo tarča napadov. Slednje potrjujejo tudi podatki Odbora za zaščito novinarjev (Committee to Protect Journalists – CPJ). Od leta 2004 je bilo, poleg nekaj desetih novinarjev, ubitih tudi devet fikserjev, veliko pa jih je bilo izpostavljenih psihičnemu in fizičnemu mučenju. V Pakistanu so samo leta 2003 zaradi dela s tujimi novinarji zadrževali v ujetništvu in mučili najmanj pet lokalnih novinarjev. Eden izmed njih je bil pakistanski novinar Khawar Mehdi Rizvi, ki so ga leta 2003 prijeli, ker je pomagal dvema francoskima novinarjema napisati tekst o aktivnostih talibov vzdolž pakistansko-afganistanske meje. Vse tri so prijeli, ker so potovali brez dovoljenja vlade, Francozoma so po plačilu odškodnine dovolili, da sta se vrnila domov, njunega fikserja pa je policija – ki najprej ni hotela niti priznati, da so ga ujeli – mučila cele tri mesece.

Ker so fikserji vse drugo, samo ne salonski novinarji, se zdijo upravičene vse pogostejše zahteve medijski skupnosti, naj naredi več, da bi na kriznih žariščih okrepila njihovo varnost. Za sedaj pomoč ponujajo le v obliki posebnih programov urjenja, kot so tisti, kakršne organizirajo na primer dopisništva CNN International, ki pa še vedno niso dovolj sistematična.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
socialni položaj novinarjev
Medijska preža
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Sonja Merljak Zdovc
O prihodnosti novinarstva, če ta sploh obstaja
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Martin Tomažin
Čedalje manj redno zaposlenih v medijih
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Neva Nahtigal
Kolektivna pogodba za vse novinarje
Igor Drakulič
Svobodni novinarji: kako urediti svoj status?
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
Igor Drakulič
Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Brankica Petković
Novinarska stavka – znanilka novega vala medijske tranzicije?
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Neva Nahtigal
Prenova kolektivne pogodbe za novinarje
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gašper Lubej
Ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Iztok Jurančič
Novinarski sindikat pred izzivi priprave nove kolektivne pogodbe
Grega Repovž
Leto 2003 – leto medijskega preloma
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Matjaž Pikalo
Kdo bo še pisal?
Gašper Lubej
Ko novinarji delajo brez pogodb in zavarovanja
Neva Nahtigal
Samostojni novinarji so ranljiva skupina delavcev v Evropi
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Ljuba Babič Košir
Vsi na isti veji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Barbara Bizjak
Stavka na Delu
Mateja Hrastar
Kratek premislek o statusu svobodnjaka
Dejan Pušenjak
Izgubljene novinarjeve utopije
Marinka Boljkovac-Borković
Profesionalna solidarnost je temelj zaščite novinarjev
Brankica Petković
Ko pridejo hudi časi
Novinarski večeri
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
03.10.2002
Arne König, Alenka Burja
Samostojno novinarstvo – stvar izbire ali nuje?
17.03.1998
Aidan White, Marjan Sedmak
Novinarji vseh dežel, združite se!
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
mediji v vzhodni in jugovzhodni Evropi
Medijska preža
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Tanja Petrović
Tako evropsko
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
Boris Čibej
Demokratične čistke
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Titostalgija
Novinarski večeri
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes