Po letošnjih parlamentarnih volitvah, na katerih je zmagala koalicija šestih opozicijskih strank, in volitvah za predsednika, na katerih je zmagal Stipe Mesić, se je položaj medijev na Hrvaškem občutno izboljšal. Zdaj lahko z veliko gotovostjo rečemo, da na Hrvaškem sodnih pregonov novinarjev s strani vlade ali posameznih visokih državnih uradnikov ne bo več oziroma da bodo odločitve sodišč izgubile dosedanjo politično dimenzijo. Skoraj popolnoma gotovo je tudi, da nova oblast ne bo več sistematično omejevala svobode tiska. Tudi ogromnih sodnih odškodnin, s katerimi so prej zavestno in načrtno uničevali medije, ne bo več.

Mediji, še posebej zasebni, so danes bolj svobodni kot kadar koli v prejšnjem desetletju in to je najbolj pomemben dosežek volitev: sodstvo so osvobodili političnih pritiskov sojenja proti novinarjem, ustavno sodišče je spremenilo določbe kazenskega zakonika, ki so državnemu tožilcu omogočale, da začne sodni proces po uradni dolžnosti, če sam oceni, da časopisje kleveta ali žali šest najviših državnih uradnikov. Vsekakor pa je stanje še daleč od idealnega. V medijih se bodo pojavile nove težave, saj je že danes jasno, da enostavnih rešitev za probleme, podedovane iz časov vladavine HDZ, ni. Prvi in najpomembnejši vtis je, da nova zmagovalna koalicija - kljub nasprotnim napovedim - ne želi ustvariti popolnoma svobodne medijske tekme, v kateri bi bili mediji osvobojeni kakršnihkoli povezav s strankami in v kateri bi se usmerili samo na čim boljšo prodajo na trgu. Zdi se namreč, da želi nova vlada preurediti medijski prostor po načelu medstrankarskega dogovora, in sicer tako, da bi bili nekateri mediji bližji ali pa znotraj interesne področja ene stranke ali koalicije strank, medtem ko bi bili drugi bližji drugim strankam.

Vlada Ivice Račana je tako na vodilni položaj hrvaške nacionalne televizije (HTV) postavila Mirka Galića, ki sicer ni član Račanove SDP, je pa tej stranki zelo blizu. Vpliv glavne stranke vladajoče koalicije je videti po tem, da je premier Račan v dnevnikih in poročilih veliko bolj prisoten kot predsednik države Stipe Mesić.

HTV največ spremlja vlado in njene uradnike, ker je vlada tista, ki odloča o njeni usodi. V bližnji prihodnosti naj bi bil objavljen javni razpis za urednike na televiziji - Mirko Galić je torej prehodna rešitev. Šele po zaključku razpisa bomo izvedeli, kaj misli nova vlada dejansko narediti s televizijo.

Za zdaj na HTV dela 3500 ljudi. Strokovnjaki ocenjujejo, da jih je celo za desetkrat več, kot bi bilo treba. Z izjemo nekaj zamenjav ljudi, ki jih je postavila Tuđmanova stranka in ki za svoje delo res niso bili sposobni, na televiziji ni bilo večjih sprememb. O dolgoročni politiki vlade do elektronskih medijev bomo lahko sodili šele jeseni. Pri tiskanih medijih je videti, da si Račanova vlada ne želi popolne liberalizacije, kar je posebej opazno pri časniku Vjesnik. Gre za dnevni časopis, ki ga je bivša vlada skoraj uničila, ker ga je spremenila v poluradni bilten HDZ in Franja Tuđmana.

Vjesnik ima manj kot deset tisoč izvodov naklade, ustvarja velike izgube, financira pa se iz državnega proračuna, iz prihodkov tiskarne, ki je del podjetja in dobro posluje in iz plačanih oglasov Trgovskega sodišča, ki jih lahko po zakonu objavlja samo Vjesnik, zaradi česar so ostali založniki v neenakopravnem položaju.

Račanova vlada ne ve, kaj bi storila z Vjesnikom in 350 zaposlenimi novinarji. Kljub temu je zavrnila ponudbo Iva Pukanića, založnika tednika Nacional, ki je hotel kupiti časopis, vendar brez tiskarne, ki jo je kot podjetje, ki ustvarja dobiček, lahko prodati. Neuradno pa se je izvedelo, da nova vlada ne želi vsak dan trepetati pred Vjesnikovim pisanjem, ker Pukanićev tednik zagovarja ostro in kritično pisanje.

Poleg tega je Nacional blizu predsedniku Mesiću, Račanovemu tekmecu za vpliv in moč, kar je dodatni razlog, zaradi katerega ga vlada ni hotela dati Pukaniću. Račan pa uživa tudi zelo močno podporo najmočnejše hrvaške medijske skupine, Europapress holdinga (EPH) Nina Pavića, ki kot solastnik koncerna WAZ izdaja štirinajst časopisov na Hrvaškem. Nova vlada s takšnim ravnanjem ščiti Pavićev izjemno ugoden tržni položaj, ki bi ga Vjesnik z Ivom Pukanićem zagotovo zamajal. Pukanić je kot agilen in sposoben mladi založnik nevaren konkurent EPH in WAZ, ki sta zaradi prevlade na trgu že malo »sklerotična«.

Formalno je vlada razložila, da ne želi prodati samo dnevnega časopisa, pač pa Vjesnik skupaj s tiskarno, hkrati pa obdržati 25 odstotkov delnic v časopisu. Po nepreverjenih informacijah ima vlada za Vjesnik svoje favorite.

V državni tiskovni agenciji Hina je stanje še hujše. Honorarni sodelavci pogosto stavkajo, izgube so velike, vendar mora država ohraniti edino tiskovno agencijo. Verjetno bodo odpustili odvečne honorarne sodelavce, na vodilno pozicijo pa bi utegnila priti Gordana Grbić, bivša televizijska novinarka in članica SDP.

Odprto je tudi vprašanje dnevnika Slobodna Dalmacija, ki ga je bivša oblast uničila in ki ima sedaj 80 milijonov nemških mark dolgov. Časopis je pred pravnim postopkom čiščenja dolgov, razrešitvijo lastniških odnosov in spremembo vodilne strukture. Toda zdi se, da želi imeti vpliv na Slobodno Dalmacijo Hrvaška socialno liberalna stranka (HSLS), najmočnejša partnerka SDP v novi vladi.

Očitno je torej, da se na Hrvaškem ustvarja model strankokratske medijske scene, kar je zelo slabo, glede na to, da so človeški potenciali v hrvaškem novinarstvu zunaj dosega strankarskih razmišljanj.

Najboljši novinarji omenjenih redakcij ne želijo biti obeski ne SDP ne HSLS ne katerekoli drugi stranke, zato lahko pričakujemo konflikte, saj so ne nazadnje te časopise ustvarili novinarji, ne pa politični voditelji.