N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
uvodnik
medijski trg
medijska politika
po referendumu
media watch
samoregulacija
dostop do informacij javnega značaja
hramba telekomunikacijskih podatkov
položaj novinarjev
mediji v svetu
dokumentarni film
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Glavnim akterjem medijske dejavnosti v Sloveniji (izdajateljem in novinarjem) je očitno odveč napor, da se samoorganizirajo v tej meri, da bi izgradili skupne samoregulacijske mehanizme v medijski industriji. Vsem, še posebej politiki, očitno najbolj ustreza, da čimveč medijske dejavnosti regulira država, pa tudi če je to neučinkovito
Ali visoki poklicni standardi v medijih pripomorejo k njihovem poslovnemu uspehu oziroma ali etično delo prodaja časopis in privablja poslušalce in gledalce? To vprašanje se zastavlja v številnih razpravah o medijski etiki in potrebi po samoomejevanju in samoregulaciji v medijih. V tem letu so v okviru Mreže za profesionalizacijo medijev v jugovzhodni Evropi izvedli raziskavi o poslovni in novinarski etiki v medijih (v raziskavo o poslovni etiki so bile vključene Slovenija, Madžarska, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija in Črna gora, Makedonija, Albanija, Bolgarija, Romunija in Moldavija, v raziskavo o novinarski etiki pa Srbija, Makedonija, Albanija, Bolgarija, Hrvaška in Bosna in Hercegovina). Četudi so v raziskavi o poslovni etiki v medijih pretežno iskali primere dobre prakse, se je izkazalo, da jih ni ravno veliko, nekateri so pa prihajali iz Slovenije. Na primer, možnost, da novinarji pri imenovanju in razrešitvi odgovornih urednikov izrazijo svoje mnenje ali celo soglasje, zahteva po jasnem označevanju in ločevanju uredniških od oglaševalskih vsebin, ter pravica novinarjev do ugovora vesti, tj. da nekaznovano zavrnejo delo, ki ni v skladu s profesionalnimi standardi. Vse te dobre prakse pa so predpisane v zakonu o medijih, torej jih je predpisala država in niso le rezultat visokih standardov samoomejevanja in samoregulacije v medijski industriji.

Več regulacije manj samoregulacije
Preprosto zato, ker je glavnim akterjem medijske dejavnosti v Sloveniji (izdajateljem in novinarjem) očitno odveč napor, da se samoorganizirajo v tej meri, da bi izgradili skupne samoregulacijske mehanizme v medijski industriji. In zato, ker vsem, še posebej politiki, očitno najbolj ustreza, da čimveč medijske dejavnosti regulira država, pa tudi če je to neučinkovito. Samoregulacijske standarde so v svojem kodeksu sicer zastavili novinarji in jih uresničujejo pri razsodbah novinarskega častnega razsodišča, vendar samoregulacijskega mehanizma - samostojnega ali v sodelovanju z novinarji - niso izgradili izdajatelji medijev. Le del izdajateljev, ki se je včlanil v Slovensko oglaševalsko zbornico, se je zavezal k samoregulaciji na področju oglaševanja (spoštovanju oglaševalskega kodeksa in odločitev oglaševalskega razsodišča), vendar gre za del izdajateljev in za del dejavnosti, ki jo kot izdajatelji medijev opravljajo (oglaševanje). Torej gre za pomembne in dobrodošle mehanizme pri novinarjih in oglaševalcih, ni pa sistema, ki bi pokril celotno medijsko industrijo in državljanom omogočil enostaven, pregleden, hiter in učinkovit sistem pritožb nad spornimi medijskimi praksami.

V ta namen v mnogih evropskih državah, pa tudi v nekaterih državah na drugih kontinentih, delujejo tiskovni sveti. To niso magične rešitve za odpravljanje neetičnih medijskih praks, vendar so pomemben del prizadevanj odgovorne medijske industrije za resno soočenje z lastnimi napakami, njihovo odpravljanje in s tem pridobivanje ugleda in kredibilnosti pri bralcih, poslušalcih in gledalcih. Ponekod tiskovni sveti vključujejo le tiskane medije, vendar je vedno več takšnih, ki vključujejo tudi elektronske medije. Gre za sistem, po katerem izdajatelji medijev preko svojih združenj skupaj z novinarji in njihovimi združenji sprejmejo kodeks oz. "pravila obnašanja" (code of conduct), ustanovijo organe, ki naj promovirajo in nadzorujejo spoštovanje kodeksa ter obravnavajo pritožbe državljanov nad spornimi medijskimi praksami, ki morebiti predstavljajo kršitve kodeksa. Izdajatelji in novinarji se zavežejo k spoštovanju kodeksa, kodeks postane del pogodb o zaposlitvi zaposlenih v medijski industriji, izdajatelji se zavežejo k objavi razsodb tiskovnega sveta in upoštevanje drugih sankcij, če so te bile dogovorjene pri ustanovitvi tiskovnega sveta. V sistem razsojanja o pritožbah nad spornimi medijskimi praksami pri tiskovnih svetih izdajatelji in novinarji pogosto povabijo tudi predstavnike javnosti po svoji izbiri, ker s tem povečajo kredibilnost in verodostojnost odločitev in samega samoregulacijskega sistema. Tako večina tiskovnih svetov poleg predstavnikov medijev vključuje tudi predstavnike javnosti (državljanov). Mnogi imajo tudi možnost, da sami sprožijo postopek proti posameznemu mediju zaradi kršitve kodeksa ali pa so dejavni tudi pri promociji medijske etike, izdajajo dodatne smernice medijem v obdobjih, ko se pred njih postavijo posebni izzivi, kot je na primer poročanje o terorističnih napadih, naravnih nesrečah ipd.

Na zemljevidu tiskovnih svetov v Evropi nas ni
Kot rečeno, na zemljevidu tiskovnih svetov v Evropi, ki ga vsako leto rišejo pri Zvezi tiskovnih svetov AIPCE (letošnje srečanje je bilo septembra v Luksemburgu), Slovenijo rišejo kot državo, kjer tiskovnega sveta ni in v kateri sicer deluje sorodno telo novinarsko častno razsodišče, vendar v sistem samoregulacije nezadostno vključuje le novinarje. Pobudo za ustanovitev tiskovnega sveta ali sorodnega pritožnega mehanizma na področju medijev v Sloveniji smo pri Zavodu za odprto družbo in pozneje Mirovnem inštitutu dali že v letih 2000 in 2001. Odziv z novinarske strani je bil najprej pozitiven, nato s spremembo vodstva DNS negativen oziroma precej zadržan. Ključni razlog zadržanosti vse od takrat leži v dejstvu, da novinarski združenji v Sloveniji (društvo in sindikat) ne prideta skupaj z izdajatelji in njihovimi predstavniki. Njihov spor se očitno le še poglablja, kar je razvidno iz razmer, ki so pripeljale do stavke lanskega oktobra in ki se glede na potek pogajanja o obnovi kolektivne pogodbe za novinarje nič ne izboljšujejo.

Novinarji, ki nasprotujejo ustanovitvi tiskovnega sveta v Sloveniji trdijo, da je z ustavo in zakonom zagotovljena pravica do odgovora in popravka dovolj močan sistem, ki varuje bralce, poslušalce in gledalce pred napakami medijev. Je pa prisilen, ga povečini uporabljajo tisti, ki v družbi itak imajo moč in dostop do medijev in ni vedno učinkovit, še posebej v radijskih in televizijskih programih.

Tiskovni svet lahko predpiše država z zakonom
Tudi v nekaterih drugih evropskih državah se izdajatelji in novinarji ne morejo dogovoriti o skupnem samoregulacijskem mehanizmu. Tako je na primer v Švici, kjer pa novinarji potem tiskovni svet vodijo tako, da so vanj vključili vsaj predstavnike javnosti. V Avstriji pa je delo tiskovnega sveta zaradi sporov blokirano (iz tiskovnega sveta je izstopilo združenje časopisnih izdajateljev) in si skupina urednikov prizadeva zagnati novega. Ponekod, kjer se izdajatelji in novinarji niso mogli dogovoriti ali pa tiskovni svet ni učinkovito deloval, posega v razmere vlada in z zakonom naloži medijski industriji ustavnovitev tiskovnega sveta in s tem predpiše sistem za obravanavo pritožb zoper sporne medijske prakse. Z zakonom je ustanovljen tiskovni svet na Danskem, v Cipru in lani tudi v Luksemburgu.

Kaj lahko naredijo posamezne medijske hiše?
Poleg tiskovnih svetov, ki ponavadi delujejo na ravni celotne države in večinoma tripartitno, s predstavniki novinarjev, izdajateljev in javnosti, so še številni drugi samoregulacijski mehanizmi v medijski industriji v Evropi. Med njimi so tudi časopisni ombudsmani, pritožne komisije pri javnih radiotelevizijah itn. Francoski profesor Claude-Jean Bertrand, ki je na lanskih novinarskih dnevnih predaval tudi slovenskim novinarjem (pred leti pa gostoval na novinarskem večeru Zavoda za odprto družbo), pa raje kot o samoregulaciji govori o mehanizmih medijske odgovornosti oziroma verodostojnosti (MAS, media accountability systems). V svojih raziskavah je ugotovil, da jih obstaja več deset in jih vztrajno zagovarja v prid večji kakovosti in odgovornosti medijev. Eden takšnih mehanizmov je na primer letno poročilo o družbeni in naravovarstveni odgovornosti (social and environmental audit), ki jo že nekaj let objavlja časopisna hiša Guardian in v njej objavi s strani nedovisne revizije ugotovljene podatke o tem, kako in v kolikšni meri skrbi Guardian za odzivnost na predloge in pripombe bralcev, za enake možnosti spolov in kulturno raznolikost v strukturi zaposlenih in vsebini časopisa, za racionalno porabo energije, vode in papirja itn.

Tudi pri nas nekatere medijske hiše občasno storijo kakšen korak, ki prispeva k samoomejevanju in verodostojnosti. Finance so sprejele interni kodeks, Primorske novice so že pred leti začele objavljati v kolofonu deklarativno izjavo o spoštovanju profesionalnih načel, RTV Slovenija je tudi pred leti sprejela poklicne standarde, vendar sistema nadzora nad njihovim izvajanjem pa nikoli izpeljala do konca (v standardih je bila predvidena ustanovitev ombudsmana RTV Slovenija). Največja časopisna hiša Delo ostaja brez tovrstnih samoregulacijskih sistemov, njene iniciativnosti ni opaziti tudi pri morebitnem zagonu tiskovnega sveta ali sorodnega mehanizma na ravni celotne industrije, čeprav se v mnogih državah mehanizmi medijske odgovornosti začnejo graditi na pobudo največjih medijev oz. takšnih, ki jim je mar za ugled in profesionalne standarde.

V post-socialističnih državah delujejo tiskovni sveti le v Estoniji, na Slovaškem, v Bosni in Hercegovini (v tej državi je tiskovni svet ustanovljen na podbudo mednarodne skupnosti in s podporo britanske Pritožne komisije za tisk) in od letos tudi v Bolgariji. Bolgarija bo tudi gostiteljica naslednjega letnega srečanja evropskih tiskovnih svetov predvidoma septembra 2006.

Evropska komisija za samoregulacijo in koregulacijo v medijski industriji Tudi evropska komisarka za informacijsko družbo in medije Viviane Reding zagovarja samoregulacijo in koregulacijo v medijih, ko razlaga prenovo direktive o televiziji brez meja, zavezujočega predpisa na področju avdiovizualnih medijev, ki naj bi jo do konca leta sprejela Evropska komisija. O tem je govorila na septembrskem srečanju tiskovnih svetov v Luksemburgu in poudarila, da so najbolj učinkovita pravila, ki so nastala v sodelovanju med vsemi udeleženimi stranmi, zato meni, da je samoregulacija lahko odgovor medijske industrije na zahteve družbe.

izpis

Brankica Petković

Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Na Danskem je tiskovni svet v sedanji podobi ustanovljen leta 1991 na podlagi zakona. Pred tem je deloval na prostovoljni osnovi le za tiskane medije, vendar se izdajatelji in novinarji dolgo niso mogli dogovoriti o prenovi kodeksa in mnogi mediji niso več upoštevali tiskovnega sveta.
Avstrija
V Avstriji je delo tiskovnega sveta blokirano že dve leti, ker je od pogodbe o ustanovitvi odstopilo združenje časopisnih založnikov (drugi podpisnik pogodbe je bil novinarski sindikat). Kot pravi Claus Reitan, odgovorni urednik dnevnika Tiroler Tageszeitung in eden od pobudnikov ustanovitve tiskovnega ombudsmana kot novega sistema samoregulacije v časopisni industriji v Avstriji, spori v tiskovnem svetu so se razvili zaradi očitkov o zlorabi tiskovnega sveta za obračune med konkurenčnimi časopisi.

Luksemburg
V Luksemburgu je tiskovni svet prvič ustanovljen 1979, vendar je junija 2004 njegovo delovanje predpisano in prenovljeno tudi z zakonom o medijih. Tiskovni svet po novem izdaja tudi novinarske izkaznice. Sprejme kodeks, na podlagi katerega potem deluje posebna komisija za pritožbe. Tiskovni svet se odziva na vladne ukrepe in dokumente, ki zadevajo svobodo tiska, izdaja priporočila in smernice za novinarje in založnike glede profesionalnih standardov te organizira usposabljanja novinarjev in založnikov. Sestavlja ga 14 članov, polovico sestavljajo novinarji, drugo polovico pa izdajatelji. Imenuje jih kralj na priporočilo profesionalnih združenj. Na mestu predsednika tiskovnega sveta se vsake dve leti izmenjujeta predstavnik novinarjev in predstavnik založnikov. Samo komisijo za pritožbe sestavlja pet članov, dva založnika, dva novinarja in eden predstavnik javnosti, ki vedno tudi predseduje komisiji. Predstavnik javnosti mora biti pravnik, ki nima interesov v medijski industriji in ga na to mesto na predlog tiskovnega sveta imenuje kralj.

Postopek za obravnavanje pritožb sprejme tiskovni svet; če komisija pritožbo oceni za utemeljeno, se mora izdajatelj opravičiti prizadetemu in objaviti razsodbo komisije.

Tiskovni svet prejema finančno podporo vlade za svoje delovanje, vendar se po zatrjevanju generalnega sekretarja Josepha Lorenta vlada ne vmešava v njegovo delovanje.

Norveška
Na Norveškem je prvi tiskovni svet ustanovljen 1936, od začetka devetdesetih vključuje tudi elektronske medije, tako javne kot zasebne. S tem je ukinjena komisija za pritožbe na področju radiodifuznih medijev, ki je bila državni organ. Tiskovni svet na Norveškem je resnično samoregulacijsko telo, ki vključuje založnike, urednike in novinarje ter predstavnike javnosti. Sestavlja ga 7 oseb, med njimi sta dva urednika, dva novinarja in trije ugledni predstavniki širše javnosti. Deluje na podlagi kodeksa, ki ga sprejme medijska industrija, ta pa tudi financira tiskovni svet. Tiskovni svet sprejme približno 250 pritožb letno, v letu 2004 jih je 72 ocenil za utemeljene. Razsodbe morajo biti hitro in v celoti objavljene v zadevnem mediju, in sicer na vidnem (prominent) mestu.

Nizozemska
Na Nizozemskem je leta 1948 ustanovljena t. i. disciplinska komisija v okviru novinarskega sindikata, ki je obravnavala le svoje člane. Leta 1960 je bila prenovljena tako, da se je iz nje razvil tiskovni svet, ki je obravnaval vse novinarje. Današnji tiskovni svet so ustanovili novinarski sindikat, združenje odgovornih urednikov, nacionalna tiskovna agencija, združenje časopisnih založnikov, združenje potrošniških revij, združenje lokalnih časopisov, dve organizaciji javnih radiotelevizij (nacionalna in regionalna), dve komercionalni televiziji RTL in SBS in internetni portal Planet Internet. Ustanovitelji v celoti financirajo tiskovni svet, pri čem izdajatelji prispevajo skoraj 87 odstotkov, novinarski sindikat in združenje urednikov pa približno 7 odstotkov. Letni proračun je okvirno 130 tisoč evrov. Tiskovni svet sestavjajo štirje sopredsedniki, trinajst članov iz novinarskih vrst (lahko so uredniki, odgovorni uredniki, samostojni novinarji itn.) in trinajst članov zunaj novinarskih vrst (slednji pa vseeno morajo biti strokovno povezani z novinarstvom in mediji). Nobena od teh funkcij ni poklicna. Tiskovni svet pa nima svojega pisanega kodeksa, ker menijo, da se družba nenehno spreminja in da je potrebno ves čas razvijati profesionalne standarde. Odostnost kodeksa, menijo, omogoča fleksibilnost in razsojanje glede na družbene razmere. Vseeno je osnovne principe možno ugotoviti iz samih razsodb. Tiskovni svet zahteva od medijev in vpletenih novinarjev, da objavijo razsodbo in jo tudi sam objavi na svojih spletnih straneh. Tiskovni svet razsoja v roku štirih tednov, objavlja tudi svoja mnenja glede spornih medijskih praks na lastno pobudio in si prizadeva tudi aktivno posegati v javno razpravo o medijskih praksah.

Belgija
V Belgiji je bil leta 1995 v okviru novinarskega sindikata ustanovljen svet za deontologijo, ki ga je sestavljalo deset starejših novinarjev. Zaradi neučinkovitega delovanja, zaradi očitkov, da ne vključuje izdajateljev in predstavnikov javnosti in zaradi grožnje, da bo z zakonom predpisano telo, ki bo nadzorovalo medije, je leta 2002 ustanovljen tiskovni svet za flamsko jezikovno področje. Ustanovljen je kot nevladna organizacija, ki ima upravni odbor sestavljen iz 16 članov, polovico sestavljajo novinarji in polovico predstavniki izdajateljev tiskanih in elektronskih medijev. Sam tiskovni svet je sestavljen iz 18 članov, med njimi je 6 novinarjev, 6 izdajateljev in 6 predstavnikov javnosti (sodnikov, profesorjev, socialnih delavcev ipd.). Generalni sekretar tiskovnega sveta, ki ni njegov član, je hkrati tiskovni ombudsman. Prispele pritožbe najprej obravnava ombudsman in poskuša doseči dogovor med prizadeto stranjo in medijem, kar mu v 50 odstotkov primerov tudi uspe. Če mu ne uspe, pritožbo obravnava tiskovni svet. Vsako pritožbo obravnavajo tričlanska komisija tiskovnega sveta, ki organizira tudi "zaslišanje" strank. Na podlagi "zaslišanja" in osnutka razsodbe, ki jo sestavi komisija, tiskovni svet na plenarni seji sprejme končno odločitev. Tudi belgijski tiskovni svet zaenkrat nima svojega pisanega kodeksa, uporablja pa kodeks Mednarodne zveze novinarjev. Občasno izdaja tudi smernice, ravno v pripravi so smernice glede profesionalnih standardov pri poročanju of financah.

Velika Britanija
Britanska pritožna komisija za tisk (Press Complaint Commission) je poleg nemškega tiskovnega sveta med najbolj uglednimi in učinkovitimi tovrstnimi organizacijami v Evropi. Nasledila je tiskovni svet, ki je do 1991 dokaj neučinkovito deloval v okviru novinarskega sindikata. Ima 18 članov, med katerimi je 7 časopisnih urednikov, drugi člani pa niso povezani s časopisno industrijo. V komisiji ni novinarjev. Komisija deluje na podlagi kodeksa, izdaja pa tudi smernice, s pomočjo katerih daje tiskanim medijem navodila, kako naj uresničujejo kodeks v kočljivih situacijah. Komisija zagotavlja tudi 24-urno svetovalno službo predstavnikom javnosti, ki menijo, da jih nadlegujejo novinarji ali fotoreporterji. Najpogosteje gre za fotoreporterje, uslužbenci komisije pa nujno vzpostavijo stike z njihovimi uredništvi in pogosto prispevajo k ureditvi spora še preden je formalno vložena pritožba. Pritožno komisijo za tisk v Veliki Britaniji v celoti financira časopisna industrija, letni budžet pa je približno 1,7 milijon funtov. Komisija letno obravnava približno 900 pritožb (sprejme jih štirkrat več, vendar večine niti ne obravnava, ker nima za to podlage v kodeksu), največ jih zadeva pravico do zasebnosti in natančnost pri poročanju. Čeprav se na komisijo pritožijo tudi najbolj izpostavljene javne osebnosti, več kot 90 odstotkov pritožb vložijo navadni ljudje.

Danska
Na Danskem je tiskovni svet v sedanji podobi ustanovljen leta 1991 na podlagi zakona. Pred tem je deloval na prostovoljni osnovi le za tiskane medije, vendar se izdajatelji in novinarji dolgo niso mogli dogovoriti o prenovi kodeksa in mnogi mediji niso več upoštevali tiskovnega sveta. Sedanji, z zakonom ustanovljeni tiskovni svet vključuje vse medije in zagotavlja hitro rešitev spora. Obravnava kršitve poklicnih standardov tako v tiskanih kot v elektronskih medijih in na internetu. Deluje na podlagi kodeksa, sestavljajo pa ga predstavniki novinarjev, založnikov in javnosti (slednji so najpogosteje pravniki). Člane tiskovnega sveta imenuje ministrstvo za pravosodje na predlog združenj izdajateljev in novinarjev. Načeloma bi lahko tudi zavrnilo njihov predlog, vendar se to doslej ni zgodilo. Ministrstvo krije tudi stroške delovanja tiskovnega sveta, načrtuje pa se prehod na financiranje s strani industrije.

Bolgarija
V Bolgariji je tiskovni svet oziroma Bolgarski svet za novinarsko etiko ustanovljen sredi letošnjega avgusta v okviru projekta, ki ga je v okviru programa PHARE financirala Evropska komisija. Vključuje tiskane in elektronske medije. V upravnem odboru sveta so predstavniki združenj izdajateljev tiskanih in elektronskih medijev, novinarskega sindikata, koalicije medijskih nevladnih organizacij in medijskega centra. Sam tiskovni svet, ki bo obravnaval pritožbe, pa sestavlja 12 članov, 4 so izdajatelji, 4 novinarji ni 4 predstavniki javnosti, ki jih izberejo izdajatelji in novinarji s pravico veta. Pobudo so v veliki meri prevzeli izdajatelji, ki so se zavezali ne le k spoštovanju skupaj z novinarji sprejetega kodeksa, temveč tudi k promociji tiskovnega sveta na način, da enkrat mesečno objavijo brezplačen oglas zanj (polstranski v tiskanih mejih oz. 24 sekund trajajoči v elektronskih medijih). Zagon delovanja se financira iz donacij Evropske komisije in drugih, ki bodo v treh letih postopoma usahnile in se bo prešlo na drugo obliko financiranja, ki še ni dogovorjena.

izpis

Brankica Petković

Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Intervju: Olle Stenholm, švedski tiskovni ombudsman
Ali je res švedski tiskovni svet in ombudsman najstarejša tovrstna institucija v Evropi?
Ni samo najstarejša v Evropi, temveč tudi na svetu. Tiskovni svet je bil ustanovljen leta 1916.

Ali vam je znan razlog takratne ustanovitve tiskovnega sveta? Je šlo za kakšen pritisk?
Ne, mislim, da ni bilo ničesar posebnega. Skupina urednikov se je združila, pogovarjali so se, in ugotovili, da je potreben mehanizem, preko katerega bi se ljudje, ki so jih v medijih obravnavali nekorektno, pritožili. Ustanovili so to telo, tiskovni svet, ki je v tistem času združeval le urednike tiskanih medijev. Dokaj kmalu so v tiskovni svet na mesto predsednika vključili ugledne odvetnike ali sodnike. Tako je bilo desetletja, vendar delovanje tiskovnega sveta v tistem obdobju ni bilo široko znano. Ko se je v 60. letih pojavil tabloidni tisk, bolj vsiljiva vrsta novinarstva, ki je načenjala dostojanstvo javnih in znanih osebnosti, je to sprožilo politični pritisk v parlamentu - da naj se vendarle kaj ukrene. Tiskovne organizacije so ugotovile, da ne morejo vsega pomesti pod preprogo, temveč morajo upoštevati politični pritisk, ukrepati. Združili so se in odločili, da morajo sistem razširiti. Tako so leta 1969 sistem razširili z dvema reformama: razširili so tiskovni svet, ki je vključeval tudi predstavnike splošne javnosti, in to na način, da predstavniki tiska ne morejo vsiliti svojega mnenja in odločitve. Zdaj ga sestavlja osem ljudi, 4 predstavniki tiska, 3 predstavniki splošne javnosti in predsednik, ki vedno prihaja iz sodstva.

Je to že iz začetnega obdobja, da je ombudsman del sistema?
Leta 1969 so se odločili razširiti tiskovni svet, druga reforma pa je bila ustanovitev ombudsmana za tisk. Prej ga ni bilo. Vse skupaj je bilo zasnovano tako, da vse pritožbe, ne glede na to, ali so jih naslovili na tiskovni svet ali na ombudsmana, najprej obravnava ombudsman. Zdaj imamo več kot petintridesetletne izkušnje na tem področju. Ombudsman obravnava splošne pritožbe, preiskuje, skuša vzpostaviti stike in pridobiti argumente obeh strani ter izdelati oceno. Tiskovni ombudsman lahko zavrne pritožbo, če vidi, da ni osnovana, če ne ugotovi kršitve kodeksa, to lahko stori neodvisno. Toda če misli, da je časopis kršil kodeks, mora napisati pisno oceno, jo zagovarjati pred tiskovnim svetom in zahtevati, da se ugotovi, da je časopis kršil kodeks. Tiskovni svet se bo odločil po svoje, neodvisno, saj mnenje ombudsmana ni zavezujoče. Tiskovni svet ima končno odločitev. Sam na razpravi nisem prisoten, primere obravnavajo na podlagi pisnih pojasnil. Ko se člani tiskovnega sveta usedejo za skupno mizo, proučijo samo pisne dokumente obeh strani in moje mnenje, potem to predebatirajo in se odločijo.

In sankcije?
Če ugotovijo, da je časopis kršil kodeks, mora objaviti razsodbo tiskovnega sveta, toda tako razsodijo zelo redko. Prav pred nedavnim se je zgodilo, da se je medij upiral objavi razsodbe. Rekel sem uredniku, da lahko izrazi svoje nestrinjanje in če se odloči, lahko zraven razsodbe napiše kar koli, da je bedasta, neumna, vendar jo mora objaviti. Poleg objave razsodbe mora plačati administrativno kazen.

Je v zadnjem primeru šlo za tabloid?
V resnici je bila revija in upam, da bodo na koncu le objavili razsodbo. Rekel sem uredniku, da ne moremo imeti različnih pravil za ene in za druge, da kot urednik mora upoštevati pravila, katera je sprejel tudi njegov medij. To je vaš sistem, sistem medijske industrije, ki ste ga sami sprejeli in ga morate spoštovati tudi ko se z razsodbo ne strinjate. Tiskovni svet se z mano strinja v 80 odstotkih primerov, ki jih nanj naslovim, v 20 odstotkih oprostijo časopis, za katerega sem jaz menil, da bi ga morali kritizirati. Delno je to mogoče razložiti z vlogo, ki jo igram. Ena stran meni, da to, kar je objavil časopis, ni bilo ravno v redu. Sam moram biti odprt tudi za drugo stran, a vseeno menim, da moram stati na strani pritožnika, zagovarjati pritožnikovo stran, in potem je na osmih v tiskovnem svetu, da odločijo med interesom javnosti in zaščito osebnostne integritete. Je zelo naravno, da občasno sprejmejo meni nasprotno odločitev.

Ali lahko ombudsman ali tiskovni svet določen primer obravnavata na lastno pobudo, ne da bi na naslov katerega od vas prispela pritožba?
Sam lahko prevzamem pobudo za obravnavo primera, vendar moram od prizadete osebe ali oseb dobiti potrdilo, toda to ponavadi ni težava. Napišejo mi potrdilo, da se strinjajo, da sprožim postopek, sam pa spišem razlago. In to res naredim nekajkrat na leto.

Za vzpostavitev tovrstnega samoregulacijskega sistema v medijih je v državah, kjer o tem šele razpravljamo, zelo pomembno, kdo ga bo plačal. Včasih bi bilo najenostavnejše, da bi za vse poskrbela država. Kakšna je pri vas situacija? Večino denarja prispeva industrija? Naše delo financirajo založniki in novinarji. Večino denarja prispeva industrija, torej založniki, nekaj malega prispeva tudi sindikat novinarjev. Tako je tudi na Nizozemskem, večino plača industrija.

Je prispevek posameznega tiskanega medija odvisen od naklade?
Švedska je zelo znana kot dežela združenj. Imamo združenje založnikov časopisov, združenje založnikov revij in to sta dve glavni organizaciji, ki prispevata glavnino denarja.

Ali ta denar zberejo s prispevkom?
Da, iz članarine. Kot rečeno, nekaj, a zelo majhen del, prispeva tudi sindikat. Nikoli nismo imeli težav z denarjem. Imamo zelo majhno pisarno, z mano delata še asistent ombudsmana in mlajši uslužbenec, ta se zamenja vsako leto. Ponavadi izberemo pripravnika s pravno izobrazbo, ki je ravno diplomiral. Imam še tajnico. Tiskovni svet ima prav tako tajnico, ampak jaz nisem njen šef. Njen nadrejeni je predsedujoči tiskovnemu svetu.

Kaj menite o vzpostavitvi tiskovnega sveta na podlagi zakona, na Danskem, v Luksemburgu. Pred nekaj let bi bili na srečanjih evropskih tiskovnih svetov vsi skeptični glede tega, se spominjam. Zdaj se ne sliši več tako zelo slabo. Kaj naj si o tem mislimo?
S švedskega gledišča je to popolnoma nesprejemljivo. Kar zadeva Švedsko in mene osebno, nikoli ne bi želel delati v takšnem sistemu. Po drugi strani gre za določene razmere, ki so pripomogle k svojevrstnemu sistemu na Švedskem, ki je od države povsem neodvisen, saj od nje ne dobiva denarja in država nima nobenega vpliva nanj. Na Danskem pa na primer niso našli skupnega jezika, novinarski sindikat in založniki se niso mogli zediniti: na strani založnikov so bili časopisi, ki niso želeli imeti s sistemom nič, na drugi strani so bili takšni, ki so menili, da je sistem nujno potreben. Vladalo je popolno nesoglasje. Na koncu je danski parlament odločil, da tako ne more naprej. Tako da so potem rekli, da ga bodo uzakonili. Potem, če pogledamo, kaj njihov sistem producira in primerjamo s tem, kar počnemo mi, lahko vidimo, da je zelo podobno. O tem ni dvoma. Mislim, da so liberalni, gledajo zelo široko, sestava je zelo podobna, in čeprav člane določi ministrstvo za pravosodje, mislim, da jim je omogočeno, da delajo neodvisno. Toda pri nas bi bilo to nepredstavljivo. Zaradi naše tradicije.

To je očitno odvisno od tradicije, razvoja dogodkov v posamezni državi. Očitno je najbolj pomembno, ali je sistem učinkovit in neodvisen. Mislim, da sta dva pomembna razloga, zakaj je švedski sistem takšen, kot je. Najprej zaradi naše dolgoletne tradicije svobode tiska: prvi zakon o svobodi tiska sega v leto 1776; drug razlog je, da v državi delujejo velika združenja na področju medijev, ki predstavljajo tako lastnike oziroma izdajatelje kot zaposlene, torej novinarje, zaradi česar so morali držati in delovati skupaj. To je naredil sistem za relativno uspešnega. Ta drugi vidik se ni zgodil na Danskem.

Ali ocenjujete, da pomembnost vaše funkcije narašča ali upada, če pogledamo statistične podatke o številu pritožb skozi leta. Ali je dandanes to delo težavnejše kot pred leti?
Število pritožb je izredno podobno iz leta v leto. Od 90. let prejmemo po nekaj manj kot 400 pritožb na leto. Število se komajda razlikuje, lani smo jih imeli okoli 380, pred dvema letoma smo padli na 340, toda delež pritožb, ki rezultirajo s kritiko časopisa, upada. Če pogledate v sedemdeseta leta in začetek osemdesetih, lahko opazite, da jih je bilo 22 odstotkov, zdaj pa jih je le okoli 12 odstotkov. Za to je več razlogov, a mislim, da je najpomembnejši ta, da tako ombudsman in še pomembneje tiskovni svet dopuščata več imenovanja in identificiranja ljudi v negativnem kontekstu kot nekoč. Obtoženih in osumljenih zločincev, katerih imena so objavljena, pa še ni izrečena dokončna sodba, je postalo bolj javno, in to tiskovni svet v večini primerov dovoljuje. Denimo, ime moškega, ki je bil obtožen umora zunanje ministrice Anne Lindt, so posamezni časopisi objavili takrat, ko so ga privedli na sodišče. Pozneje, a dolgo pred tem, preden so ga obsodili, so njegovo ime objavljali vsi časopisi. Pritožbo je naslovil name, vendar sem sprejel to početje, saj sem presodil, da je obstajal velikanski javni interes. Moj negativni odgovor je prizval še na tiskovni svet, ki je enako odločil. Toda to se po mojem mnenju ne bi moglo zgoditi v sedemdesetih letih. Tudi pisanje o javnih in političnih osebnostih, kritično pisanje o njihovem delu in podobno, imenovanje politikov v kritičnem kontekstu je danes bolj liberalno, kot je bilo nekoč. Imamo tradicijo omejevanja na tem področju. Kar pa strogo držimo pod nadzorom ostaja zelo varovano območje, je pisanje o mladoletnih prestopnikih in mladoletnem kriminalu in podobno. To je zelo neobičajno.

Torej razsojanje medijske etike se spreminja glede na razvoj in spremembe v družbi. V vašem predavanju ste rekli, da je družba postaja drugačna in vaše razsodbe tudi.
Včasih dobim močan občutek, da obstaja razlika med generacijami, saj imajo ljudje moje generacije do pisanja o zdravstvenih težavah bolj strog, zadržan pogled, da o njih ne bi smeli pisati. Mlajši, ki so bili rojeni v družbi modernih medijev, kjer se pojavljajo televizijske serije in resničnosti šovi, to laže sprejmejo. Ko tabloidni tisk piše o podrobnostih iz življenja udeležencev resničnostnih šovov, menijo, da so si za to krivi sami, saj so se na resničnostni šov prijavili prostovoljno, torej morajo to sprejeti kot del igre. Kar morda ima smisel. Čeprav še zlasti, če gre za mladoletno osebo, ne moreš pričakovati, da lahko sprejme vse posledice javnega izpostavljanja.

Kdo so večinoma tisti, ki se pritožujejo nad tiskom na Švedskem? So to javne osebnosti ali navadni ljudje?
To je zelo zanimivo in pomembno. Ko se brskal po arhivih, šel sem proučevat primer Ingrid Bergman iz okoli leta 1950, sem videl, da so bili med pritožniki škofje, visoki predstavniki, vladni politiki, torej elita. Danes ni tako, večina je navadnih ljudi in prav ti nas najbolj potrebujejo, saj imajo javni ljudje na voljo različne poti in sredstva, s katerimi lahko zaščitijo svoj interes pred tiskom, navadni ljudje pa pravzaprav ne. Tisti, za katere je najbolj pomembno, da jih sistem zaščiti, so navadni ljudje, ki so brez moči.

Ali imate občutek ali podatke, da vaše delo kaj vpliva na kulturo tabloidnega novinarstva, še posebej ko gre za obravnavanje mladoletnih otrok?
Včasih sem glede svojega dela zelo pesimističen, drugič pa ne tako zelo. Moje prvo celo leto službovanja, to je bilo leta 2001, sem opazil, da je bilo 50 pritožb zoper časopise na tiskovni svet, od tega jih je 16 tako ali drugače obravnavalo mladoletnike, kar je skoraj tretjina. Menim sem, da je bilo to ekstremno slabo, saj so bili ti mladoletniki zelo ranljivi, marginalizirani, bolni, otroci žrtve kriminala, potencialni kriminalci. Če kdo potrebuje pomoč in jih je treba previdno obravnavati, so to otroci. O tem sem veliko govoril in pisal, obiskoval časopise in od leta 2001 ni bilo nikoli več toliko primerov, število je nižje, a še vedno takšni primeri obstajajo.

V vašem predavanju ste omenili fotografije kot vedno bolj pomemben del medijske industrije. Kar zadeva kršitve poklicnih standardov, očitno ne gre le za same fotografije, temveč tudi kako so posnete. Ali je to zaradi te odločitve evropskega sodišča glede primera monaške princese Caroline.
Kar me je osupilo v zvezi z odločitvijo evropskega sodišča, je, da sodišče ni analiziralo fotografij. Rekli so, da so to prizori iz njenega zasebnega življenja in da država in sodišče nista naredila dovolj, da bi jo zaščitila. Mi ne bi naredili tega, analizirali bi fotografije in želeli ugotoviti, ali so to fotografije, ki osebo prikazujejo v neprijetnem položaju, ki jo spravljajo zadrego, ali delajo škodo njeni integriteti. Skoraj prepričan sem, da bi se mi v švedskem tiskovnem svetu odločili, da ne. Ugotovili bi, da prikazujejo žensko v njenem vsakodnevnem življenju. Saj je ne prikazujejo v neprijetnem položaju, ne gre za vprašanje tega, da je napol naga, s skrivnim ljubimcem ali podobno. Fotografije so je prikazovale v vsakdanjem življenju z otroci in podobno. Toda to dejstvo nima večje pomembnosti za evropsko sodišče.

Ali bo odločitev evropskega sodišča vplivala na vas?
Ne, ne bo. Na Švedskem so odvetniki, ki pravijo, da se zaradi razsodbe evropskega sodišča v primeru Caroline morajo spremeniti tudi švedski zakoni. Mislim, da ni tako. Ni potrebe, da bi politika na Švedskem ukrepala, dokler se ne bodo pojavili podobni primeri pri nas. Nisem sicer prepričan, da se bodo zgodili, če pa se bodo, pa mislim, da sodišče ne bo ravnalo enako. Morda bodo zavzeli drugačno stališče.

V Sloveniji in vsej regiji je v medijih zelo prisotno vprašanje etničnega in rasnega sovraštva. Je kaj takega prisotno tudi na Švedskem? Ali pogosto obravnavate takšne primere?
Nikoli ne ukrepamo primerov, ki zadevajo kolektivitete, pripadnost skupini. Če nekdo reče, jaz se kot Rom počutim prizadet, zato ker ta članek Rome prikazuje kot skupino kradljivcev, in takšen članek se je pojavil pred leti, tega ne obravnavamo. Postopek lahko sprožiš, če si osebno prizadet, ne moreš pa kot predstavnik neke skupine.

izpis

Ben Wilson

Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Kako lahko evropska direktiva o finančnih trgih ogroža samoregulacijo novinarjev - Končna različica direktive določa, da novinar ne more biti obdolžen kršitve, če od napake nima tudi osebne koristi.
Direktivo, ki je splošno znana po nerodnem akronimu "MAD" (ang. nor, blazen), naj bi prenesli v notranje pravo do 12. oktobra 2004, preden je 1. julija letos prišla v veljavo. Vendar so nacionalne uveljavitve zamujale. Evropska komisija je 3. avgusta letos kar 15 državam članicam zagrozila s pravnimi ukrepi, če ne bodo hitro uveljavile MAD-a.

Čeprav MAD cilja predvsem na strokovnjake za naložbe, bo ta članek pokazal, da ima posledice tudi za evropske medije, predvsem za samoregulacijo novinarjev. Med državami, ki izvajajo direktivo, jih večina še naprej dovoljuje samoregulacijo medijev. Kljub temu je slednja prepuščena diskreciji, hkrati pa mnoge države še ne izvajajo določb, ki se nanašajo na novinarje. Čim večja budnost medijev je bistvenega pomena za ohranitev samoregulacije.

Kaj je MAD?
Kako lahko direktiva o finančnih trgih ogroža samoregulacijo novinarjev? MAD je prvič pritegnil pozornost evropskih medijev, ker je v svoji prvotni obliki predvideval kazni za novinarje, ki naredijo preproste napake, kakršni sta napačen zapis cifre v podatkih o rezultatih podjetja ali poročanje o informacijah, pridobljenih v dobri veri s strani tretje osebe, ki se pozneje izkažejo za neresnične.

Celo najbolj vešči novinarji delajo napake in tudi najstrožji sistemi preverjanja ne zagotavljajo vedno, da so vsi viri v vseh primerih točni, sploh ne na hitro spreminjajočih se finančnih trgih. Obravnava preprostih uredniških napak kot prekrška tržne manipulacije bi ustvarila nemogoče pogoje za delovanje odgovornega finančnega novinarstva.

Na srečo je evropski parlament to grožnjo odpravil, tako da je ustrezen del besedila (člen 1(2) (c)) dopolnil s pojasnilom, da novinar ne more biti obdolžen omenjene kršitve, če od napake nima tudi osebne koristi. Kljub temu nekatere težave ostajajo. Del direktive MAD, tj. člen 6(5), naj bi tako zagotavljal, da osebe, ki izdelajo ali razširjajo naložbena priporočila, tovrstne namige "predstavijo pošteno" in javno razkrijejo kakršne koli osebne interese, povezane s priporočenimi delnicami. Ta določba je natančneje razdelana v izvedbeni direktivi, poimenovani MADID.

MADID podrobno obravnava zahteve določb za izdelovalce naložbenih priporočil oziroma delniških namigov: javno identifikacijo vseh vpletenih v pripravo priporočila (člen 2); skladnost s standardi "poštene predstavitve" priporočil (člen 3); in "razkritje interesov ali navzkrižij interesov" (člen 5).

V našem primeru to pomeni, da izrecno dovoljuje, da države članice izključijo novinarje iz vsakega od zgoraj navedenih členov, če so novinarji: "podrejeni enakovredni ustrezni regulaciji v državah članicah, kar vključuje enakovredno ustrezno samoregulacijo, če taka regulacija doseže podobne učinke …"

V neevropski govorici to pomeni, da se lahko samoregulacija še naprej uporablja v časopisnih naložbenih namigih, a le če je dovolj stroga. Posledice za novinarje, povezane z deli MADID-a, ki se nanašajo na osebe, ki razširjajo priporočila, izdelana s strani drugih, so bolj težavne. MADID namreč (a) zahteva javno identifikacijo razširjevalca (člen 7); in (b) določa standarde razširjanja (člen 8).

Člen 7 medijem ne bi smel povzročati težav, saj mora biti ime časopisa ali drugega medija, v katerem je objavljeno poročilo, vedno razvidno. Podobno tudi večji del člena 8 ne bi smel predstavljati težav, saj izrecno izloča "poročanje novic o priporočilih, izdelanih s strani tretje osebe, pri čemer bistvo priporočila ni spremenjeno". Nenavadno in tudi narobe bi bilo, če bi novinar naredil tovrstno spremembo - na primer spremenil oceno neke investicijske banke iz "kupi" v "prodaj".

Šele v zadnjem odstavku člena 8 naletimo na morebitne težave za medije. Zaradi slednjih je potreben zelo natančen nadzor izvajanja pravil na nacionalni ravni.

Omenjeni odstavek zahteva, da vsi razširjevalci priporočil - kar vključuje tudi medije - v svojih poročilih identificirajo in objavijo, "kje lahko javnost neposredno in preprosto dostopa do razkritij, povezanih z izvornim dokumentom". Problem je, da mediji pogosto nimajo niti dovolj časa, da bi preverili te informacije, niti dovolj prostora na natrpanih časopisnih straneh, da bi ravnali v skladu s to zahtevo.

Zadnjega odstavka v zgodnjih osnutkih MADID-a ni bilo, dodali so ga zelo pozno, ne da bi temeljito premislili o njegovih praktičnih posledicah za medije. Končni rezultat je resna težava z MADID-om, zaradi katere je nujna nadaljnja obravnava na nacionalni ravni, če želimo doseči učinkovit izid za medije.

Smiselnost direktive MAD na nacionalni ravni
MAD in MADID državam članicam izrecno ponujata določeno mero izbire in fleksibilnosti pri nacionalni izvedbi, kar vključuje možnost samoregulacije, kot jo priznava 22. uvodna navedba MAD: "Države članice bi morale imeti možnost izbrati najprimernejši način za reguliranje oseb, ki izdelujejo ali razširjajo raziskave o finančnih instrumentih ... ali oseb, ki ustvarjajo ali razširjajo druge informacije, s katerimi priporočajo ali predlagajo strategijo vlaganja, vključno z ustreznimi mehanizmi za samoreguliranje."

Poleg tega obe direktivi izrecno spoštujeta svoboščine in temeljne pravice nacionalnega tiska (gl. 44. uvodno navedbo direktive MAD): "Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti Listina temeljnih pravic Evropske unije ter zlasti njen člen 11 ter člen 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah. V tem pogledu ta direktiva državam članicam nikakor ne preprečuje uporabe svojih ustavnih pravil, ki se nanašajo na svobodo tiska in svobodo izražanja v sredstvih javnega obveščanja."

Izkušnje Združenega kraljestva
Reuters se je kot podjetje s sedežem v Londonu osredotočilo predvsem na izvajanje MAD-a v Združenem kraljestvu.

Po dolgotrajni razpravi z mediji izvedba MAD-a v Združenem kraljestvu v obliki Pravil o naložbenih priporočilih (za medije) 2005 (Investment Recommendation (Media) Regulations 2005) v celoti spoštuje samoregulacijo medijev. Britansko ministrstvo za finance je v Obrazložitvenih napotkih (Explanatory Guidance) k pravilom pojasnilo, da bo medijskim organizacijam, ki so podvržene samoregulaciji na podlagi v industriji uveljavljenih kodeksov za tisk ali radiodifuzijski sektor oziroma na podlagi enakovrednega kodeksa znotraj posameznega podjetja, dovoljena nadaljnja samoregulacija, a le če se bodo organizacije javno sklicevale na samoregulacijski kodeks. Koristno je, da pravila v Združenem kraljestvu hkrati izrecno in v celoti izključujejo poročanje novic o naložbenih priporočilih.

Kot v nekaterih drugih državah, kjer so morali samoregulacijsko ureditev nacionalnih medijev okrepiti, da bi vladam zagotovili, da bo ta zadostovala za dosego glavnih ciljev MAD-a, so bili pregledani tudi samoregulacijski kodeksi v Združenem kraljestvu.

Še preden je direktiva 1. julija stopila v veljavo, je Komisija za pritožbe o tisku (Press Complaints Commission, PCC) izdelala revidiran Zapis o najboljši praksi v finančnem novinarstvu (Best Practice Note on Financial Journalism), ki pokriva vse nacionalne in lokalne časopise, revije ter spletne strani članov PCC.

V bistvu kodeks PCC prepoveduje rabo finančnih informacij v korist novinarjev ali njihovih sodelavcev, prepoveduje novinarjem, da bi pisali o deležih, pri katerih imajo znaten interes oni ali njihovi bližnji sorodniki, ne da bi to notranje razkrili, in preprečuje, da bi trgovali z deleži, o katerih so pred kratkim pisali oziroma o njih nameravajo pisati v bližnji prihodnosti. Novi kodeks je dosegljiv pod naslovom New PCC Guidance Note na spletni strani http://www.pcc.org.uk/reports/edit_detail.asp?id=18. Vsi novinarji Reutersa so bili podvrženi uredniškemu kodeksu vedenja, še preden se je MAD sploh pojavil. Namen Reutersovega kodeksa je izogibanje navzkrižju interesov, kakršni koli škodi Reutersovemu slovesu in pristranskosti (resnični ali dozdevni) s strani novinarjev tiskovne agencije. Odločili smo se, da spremenljivo okolje v industriji in regulativi od nas zahteva, da se držimo še višjih standardov zaščite, varovanja in krepitve Reutersovega slovesa o točnem in nepristranskem novinarstvu.

V ta namen smo (še pravočasno za izvedbo direktive MAD) našemu uredniškemu osebju razdelili revidirane napotke, ki med drugim pokrivajo teme, kot so prepoved kratkoročnega trgovanja, izogibanje navzkrižjem interesov in razkritje interesov višjim urednikom.

Kaj je treba storiti v prihodnosti?
V večini držav članic EU še vedno ni jasno, kako bodo nacionalna ministrstva za finance, ki so zadolžena za izvajanje MAD-a, pristopila k vprašanju samoregulacije medijev. Da bi se samoregulacija medijev ohranila tudi v državah, ki še ne izvajajo MAD-a, morajo mediji na finančnih ministrstvih lobirati za naslednji načeli:

  • Države članice morajo v celoti vključiti nadzorne ukrepe, ki jih vsebuje člen 1(2) (c) MAD-a, da bi preprečile kriminalizacijo nedolžnih uredniških napak.
  • Države članice morajo izrabiti možnost, ki jo dajeta MAD in MADID, da se direktive, povezane z novinarskim poročanjem o naložbenih priporočilih, izvajajo na podlagi mehanizma samoregulacije medijev. Če se države članice ne odločijo za samoregulacijo medijev, direktivi od njih zahtevata, da v primeru medijev v celoti sledijo ureditvi zlorabe trga. Besedili MAD-a in MADID-a sta naslovljeni zlasti na naložbena podjetja in ne na novinarje. Posledično bi nekatere določbe MADID-a, ki so pisane na kožo strokovnjakov za naložbe, medijem povzročale praktične težave, sploh če bi jim sledili dobesedno. Hkrati bi direktivo izvrševali nacionalni regulatorji vrednostnih papirjev, ki imajo seveda le malo znanja in izkušenj o svojevrstnem in zelo drugačnem medijskem sektorju.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
evropska unija
Medijska preža
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Tanja Petrović
Tako evropsko
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko komisijo zanima neodvisnost regulatorjev medijev
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Mojca Planšak
Zagovorništvo javnega interesa in pravic manjšin v medijih
Admir Baltić
Mediji in manjšine v Sloveniji in Veliki Britaniji
Janja Rošer
Prostovoljci ustvarjajo manjšinski radio
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Mihela Zupančič
Kako bo o Evropski uniji poročala STA?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Neva Nahtigal
Novinarski kažipot po labirintih Evropske unije
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Mojca Pajnik
Evropska unija, volitve in mediji
Mojca Širok
En sam novinarski sindikat
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Peter Preston
Budnost za skupno stvar
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Evroza
Novinarski večeri
18.12.1997
John Palmer, Edvard Žitnik
Evropa v novinarskih srcih
Omizja
03.03.2006
Rastko Močnik, Renata Jambrešič Kirin, Bojan Baskar, Marta Gregorčič, Boris Vezjak, Mitja Velikonja
Evroza - Kritika novega evrocentrizma
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
mediji v vzhodni in jugovzhodni Evropi
Medijska preža
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Tanja Petrović
Tako evropsko
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
Boris Čibej
Demokratične čistke
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Titostalgija
Novinarski večeri
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes