N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
uvodnik
medijski trg
medijska politika
po referendumu
media watch
samoregulacija
dostop do informacij javnega značaja
hramba telekomunikacijskih podatkov
položaj novinarjev
mediji v svetu
dokumentarni film
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Zakon o dostopu do informacij javnega značaja iz leta 2003 je na presenečenje mnogih uspešno zaživel v praksi - Po noveli zakona je predviden poseben, centralni katalog informacij javnega značaja - Za vse enaka možnost, da pridobijo in v pridobitne ali nepridobitne namene ponovno uporabijo informacije javnega značaja - Čaka nas še pomemben korak glede sodelovanja javnosti pri sprejemanju predpisov in odločanju
Ko doma ali v tujini beseda nanese na odprtost javnega sektorja in dostopnost informacij javnega značaja, smo v Sloveniji danes lahko upravičeno ponosni. Še pred nekaj leti pa še zdaleč ni bilo tako. Leta 1991 je naša tedaj sprejeta ustava v pravni red prinesla tudi določilo o dostopnosti do informacij javnega značaja, kar je bil svojevrsten dosežek. Večina drugih ustav namreč pravico do dostopnosti informacij zgolj implicitno vsebuje znotraj pravice do svobode izražanja. Toda zatem se dolgih dvanajst let ni zgodilo nič, zakonodajalec se s to temo ni več ukvarjal in prehitela nas je večina držav v Evropi. Tako smo med zadnjimi leta 2003 dobili Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ). Razvoj se je začel.

Odprtje javnega sektorja
Zakonodajalec je z leta 2003 sprejetim zakonom pogumno in precej široko odprl celoten javni sektor. Slovenska ureditev se je s svojo odprtostjo zagotovo uvrstila med bolj odprte države, recimo v prvo tretjino držav sveta po odprtosti. Zakon je namreč določil dostopnost vseh informacij razen taksativno naštetih izjem, ki jih je precej omejil. Skoraj vse je tako postalo odprto in dostopno vsakomur, brez potrebe po kakršnem koli dokazovanju namena uporabe oziroma pravnega interesa. Hkrati je zakonodajalec kljub upiranju nekaterih (še najbolj žalosten je bil odpor sodne veje oblasti) odprtost razširil na celoten javni sektor in ga ni omejil zgolj na državno upravo. Vsi, ki kakor koli izvajajo javne naloge in službe ali porabljajo javna sredstva (od vlade do zasebnega zobozdravnika s koncesijo), so zavezani omogočiti dostopnost svojih informacij. Hkrati pa je zakon prinesel še eno pomembno značilnost. Uredil je učinkovito pravno varstvo pravice dostopa do informacij javnega značaja ter tako posameznikom in poslovnim subjektom dal v roke učinkovito orožje v boju proti včasih preveč arogantnim ali vase zaprtim organom in organizacijam javnega sektorja. Vsakdo se lahko pritoži pooblaščencu za dostop do informacij javnega značaja in hitro doseže odločitev.

Zakon je na presenečenje mnogih tako uspešno zaživel v praksi in javni sektor se je prostovoljno ali na ukaz pooblaščenca in pozneje pooblaščenke na široko odprl. Informacije javnega značaja so postale dostopne, vsak organ je moral pripraviti katalog informacij javnega značaja. To je zelo uporaben dokument za vse, ki želijo izvedeti, kako organ ali organizacija deluje, na kakšen način je organiziran in kakšne informacije premore. Hkrati pa je zakon z nekaterimi določbami tudi zelo izrecno podpiral razvoj posredovanja informacij v svetovni splet. Slovenija je imela sodoben zakon, ki ga je vsaj državna uprava tudi učinkovito izvajala. Potrebna je bila le še uskladitev s pravom Evropske unije. Ena izmed direktiv se namreč nanaša tudi na ponovno uporabo ali, če želite, trgovanje z informacijami javnega značaja oziroma informacijami javnega sektorja, kot jim v dobesednem prevodu pravi Evropska unija. Te so namreč pomembno bogastvo. Slovenija je morala urediti za vse enako možnost, da pridobijo in zatem v pridobitne ali nepridobitne namene ponovno uporabijo informacije javnega značaja, jih zapakirajo v svoj paket, jim dodajo vrednost in brezplačno ali za določeno ceno ponudijo naprej.

Hiter tehnološki in družbeni razvoj nenehno spreminjata okolje okrog nas in pravzaprav so edina stalnica današnje družbe stalne spremembe. Vse okrog nas se spreminja vedno hitreje in vedno bolj radikalno. Skupaj s temi spremembami pa se sicer manj opazno spreminjajo tudi vrednote in družbene institucije. V zadnjih letih se je družba spremenila v informacijsko družbo oziroma bolje - družbo znanja. Najredkejša dobrina že nekaj časa ni več kapital, temveč znanje. Pomemben del oziroma podlaga tega znanja so informacije in javni sektor pripravi pomemben del vseh informacij ali vsaj upravlja z njimi. Ni dovolj, da so te zgolj na razpolago za vpogled in seznanitev. Dovoljena mora biti njihova uporaba tudi v namene, za katere jih javni sektor ne uporablja.

Koraki naprej s spremembami zakona
Po novem so vsem pod enakimi pogoji dostopne informacije javnega značaja, da jih ponovno uporabijo v svoje namene. Noben organ se ne more odločiti, da bo nekatere njemu ljubše izvajalce privilegiral. Vsi tovrstni, od prej obstoječi dogovori morajo prenehati najpozneje do leta 2008. Sedaj lahko vsi zahtevajo ponovno uporabo informacij javnega značaja. Če to počno v nepridobitne namene ali za namene medijev, kulture znanosti in podobne namene, je takšna ponovna uporaba brezplačna in jo torej pokrijemo davkoplačevalci. Če pa je za ponovno uporabo pridobitni poslovni model, mora takšen ponudnik informacije plačati in tako davkoplačevalcem povrniti del sredstev, ki so jih vanje vložili. Na dolgi rok se tako ob istih učinkih zmanjša poraba javnega denarja za ustvarjanje in uporabo informacij javnega značaja. V letu 2005 je tako zakon zaradi harmonizacije z evropskimi predpisi dobil svojo prvo novelo, ki pa ga je spremenila še v marsičem drugem. Zgodil se je namreč pomemben korak naprej. Nova vlada je še bolj kot prejšnja podprla odprtost in preglednost javnega sektorja. Po noveli zakon danes določa praktično popolno odprtost javnega sektorja. Tudi po novem ostajajo nekatere izjeme, vendar pa so te še bolj omejene kot doslej. Uveden pa je tudi novi test interesa javnosti, ki omogoča, da se kljub veljavni izjemi informacija posreduje, če nad zasebnim interesom (na primer varstvo osebnih podatkov) ali javnim interesom (na primer tajni podatki države) za omejitev dostopa prevlada interes javnosti po razkritju. Poleg te radikalne omejitve izjem je zakon prinesel še pomembne izjeme od izjem. Popolnoma javne so vse informacije glede javne porabe, funkcionarskega in uslužbenskega razmerja. Skratka, če se kar koli plača iz javnega denarja ali počne v javni službi, javnost lahko zahteva skoraj vse informacije. Enako velja tudi za vse okoljske podatke.

Odprtost javnega sektorja je tako popolna in po podatkih mednarodnih nevladnih organizacij se Slovenija sedaj uvršča v prvo desetino držav z najbolj odprtim javnim sektorjem in najbolj široko dostopnostjo informacij javnega značaja. Javnost ima tako širok vpogled v delovanje javnega sektorja in ustrezen mehanizem za nadzor nad tem delovanjem. Takšno delovanje na prepihu oziroma pod drobnogledom javnosti pa seveda močno motivira k stalnemu izboljševanju delovanja in zmanjševanju nespametnih, do uporabnikov neprijaznih in koruptivnih dejanj. Hkrati odprtost zagotavlja še eno pomembno možnost za slovenski razvoj - razvoj participativne demokracije. Ta namreč za svoj uspeh zahteva dvoje: široko in enostavno dostopnost informacij ter odzivnost organov odločanja. Brez splošne dostopnosti vseh informacij javnega značaja, kakršno danes poznamo v naši državi, je kakršno koli sodelovanje javnosti zelo oteženo. Zato je dosedanji razvoj v Sloveniji izjemnega pomena in temelj takega načina odločanja.

Čaka pa nas še en pomemben korak. Glede sodelovanja javnosti pri sprejemanju predpisov in odločanju nasploh je namreč posebno pomembna odzivnost organov, ki pripravljajo ali sprejemajo predpise oziroma odločitve. Državni organi morajo zagotoviti široke možnosti za sodelovanje javnosti (javne izmenjave mnenj, strokovni posveti, elektronsko posvetovanje preko svetovnega spleta in podobno), sodelovanje izvoljenih predstavnikov in najvišjih državnih uradnikov ter podajanje mnenj, predlogov in pripomb. Hkrati pa morajo biti zagotovljeni in tudi formalno urejeni postopki, ki bodo zagotovili obvezen in pregleden odziv organov na mnenje sodelujočih. Vsak pripravljavec bi moral na zbrane pripombe in mnenja argumentirano odgovoriti ter pojasniti, katere je upošteval pri pripravi predpisa in kako jih je upošteval ter katerih ni upošteval in zakaj tako. Ko bodo takšni zapisi posvetovanj postali sestavni del končnih predlogov predpisov, bo lahko sodelovanje javnosti postalo učinkovito jamstvo za boljše predpise. Javni sektor pa bo ne samo odprt, temveč bodo vsi njegovi pomembni postopki in odločitve zares pregledni.

Zagotavljanje izvajanja zakonskih določb
Zakonodajalec je odločno začrtal še eno usmeritev - pot k izjemno učinkovitem izvajanju zakona in odprtosti javnega sektorja. Že v osnovnem zakonu je bil predviden katalog informacij javnega značaja, ki naj ga pripravi vsak zavezani organ. Po noveli je predviden še poseben centralni katalog informacij javnega značaja, ki bo združeval tisoče posameznih katalogov ter tako uporabnikom na enem mestu omogočal vpogled v obseg informacij, s katerimi razpolaga javni sektor. Zakon za veliko število informacij in dokumentov zahteva tudi obvezno in ažurno posredovanje v svetovni splet, kar bo tudi pripomoglo k lažji dostopnosti informacij.

Verjetno najpomembnejši za učinkovito izvajanje zakona pa sta dve spremembi. Po eni strani so bile z novelo zakona še okrepljene prekrškovne določbe in so sedaj globe predpisane za praktično vse opustitve izvajanja zakona. Malo je zakonov, kjer bi zakonodajalec tako neposredno z denarnimi globami zagrozil odgovornim osebam organov, če ne bodo v predpisanih rokih in na predpisan način izvajali zakona. Zato bo to vsekakor mogočna vzpodbuda vsem tisočem predsednikom, direktorjem, ravnateljem in drugim predstojnikom organov in organizacij v javnem sektorju. Drugo pomembno zagotovilo pa prihaja v obliki informacijskega pooblaščenca. Po novem bomo namreč imeli en državen in neodvisen pritožbeni organ tako za področje informacij javnega značaja kot tudi za področje varstva osebnih podatkov. Dosedanji pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja in predvideni državni nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov bosta namreč po novem združena v informacijskem pooblaščencu, ki pridobiva tudi še dodatna pooblastila glede nadzora.

Vse te spremembe in tudi njihovo že dosedanje dobro izvajanje v praksi so zagotovile, da je slovenski javni sektor odprt in je tako konec skrivnostnosti in zapiranja informacij. V nadaljevanju pa bo treba storiti še korak naprej in poleg odprtosti zagotoviti tudi resnično preglednost. Postopki morajo biti odprti in pregledni že vnaprej in ne šele na podlagi zahtev zainteresirane javnosti. Organi morajo sami ponuditi informacije in pritegniti vse zainteresirane k sodelovanju pri sprejemanju odločitev. Zgolj odzivanje na zahteve in izvrševanje v zvezi s tem predpisanih obveznosti v sodobni družbi ni dovolj. Javni sektor tako stoji pred neskončnim izzivom, na katerega pa se mora odzvati, ker bo sicer potegnil kratko. Dosedanji razvoj to jasno dokazuje. Javni sektor se povsod pospešeno umika zasebnemu, popularno je govoriti o zmanjševanju števila zaposlenih in pocenitvi poslovanja. Zato bo v prihodnje javni sektor, če se ne bo hotel vse bolj umikati pred pritiskom zasebnega sektorja in zahtevami javnosti, svojo potrebnost in predvsem primerno vrednost za plačano ceno moral vedno znova dokazovati. Odprtost in preglednost sta lahko učinkovito orodje za tovrstno dokazovanje in dolgoročno krepitev vloge v družbi. Upajmo, da ju bo javni sektor ob pomoči vseh nas znal izkoristiti.

izpis

Nataša Pirc Musar

Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Za delo medijev je najbolj pomembna novost v zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) test interesa javnosti. Prav ta test lahko pokaže na najbolj skrite napake in nepravilnosti, ki se dogajajo v javnem sektorju - Sedanji predlog zakona o medijih kaže neustrezno razumevanje dostopa do informacij javnega značaja, urejenega v ZDIJZ.
Novela zakona o dostopu do informacij javnega značaja1 prinaša kar nekaj pomembnih novosti in Slovenijo po lestvici odprtih držav vztrajno še bolj pomika navzgor. Že sprejem prvega ZDIJZ nas je uvrstil med tistih 57 držav na svetu, ki takšen zakon imajo.2 Čeprav smo bili v Evropi med zadnjimi, se je vendarle za razliko od kar nekaj držav (predvsem na Balkanu) pokazalo, da naš javni sektor novosti ni sprejel s prevelikim odporom in zavračanjem.

V dveh letih izvajanja ZDIJZ pa se je pokazalo tudi nekaj pomanjkljivosti. Zadržanost zakonodajalca je bila ob sprejemu ZDIJZ leta 2003 lahko razumljiva, a že takrat je bilo snovalcem in mnogim poslancem jasno, da bo hitro nastopil čas za spremembe. In tukaj so. Naj jih strnem v tri najbolj pomembne točke:
  1. Novi ZDIJZ uvaja test interesa javnosti.
  2. Zaradi direktive o ponovni uporabi informacij javnega sektorja (2003/98/EC) je bilo treba do 1. julija 2005 v slovensko zakonodajo implementirati smernice, ki jih je začrtala direktiva.
  3. Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja se bo zaradi priključitve Inšpektorata za varstvo osebnih podatkov preimenoval v informacijskega pooblaščenca.


Za delo medijev je seveda najbolj pomemben test interesa javnosti, saj so s tem testom izjeme v ZDIJZ postale relativne, kar pomeni, da je razkritje določenega dokumenta možno, čeprav morda ustreza atributom izjem, zapisanih v ZDIJZ.

Test interesa javnosti in ZDIJZ
Razvoj prava dostopa do javnih informacij je pokazal, da je definicijo testa interesa javnosti težko zapisati in da se test s časom spreminja. A dejstvo je, da prav ta test lahko pokaže na tiste, najbolj skrite napake in nepravilnosti, ki se dogajajo v javnem sektorju. Razvoj tega prava je pokazal tudi, da je dobro, da absolutnih izjem ni. Treba pa se je zavedati tudi dejstva, da gre pri testu interesa javnosti za izjemo izjem ter da se ga uporablja zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi z njegovo pomočjo odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost.

Teste javnega interesa ima že kar nekaj držav po svetu, med drugimi Irska, Velika Britanija, Japonska, Južnoafriška republika, Trinidad in Tobago, Nova Zelandija, Kanada, Avstralija, Lichtenstein, Bosna in Hercegovina, Estonija, Jamajka, Izrael, Nemčija, Indija … Tovrsten test tehtanja pozna tudi pri nas neposredno uporabna Aarhuška konvencija (pravo varovanja okolja), najdemo ga tudi v Direktivi 2003/4/ES Evropskega Parlamenta in Sveta o dostopu javnosti do informacij o okolju in v Uredbi 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov evropskega parlamenta, komisije in sveta.3

In kaj je test javnega interesa? Na kratko povedano, gre za vrsto testa tehtanja (t. i. balance test), s katerim morajo uradna oseba (uradniki, ki so zadolženi za vodenje postopkov pri organih zavezancih), pooblaščenec kot pritožbeni organ in tudi sodišča v postopku upravnega spora pretehtati, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oz. izjemo iz ZDIJZ (recimo varovanim osebnim podatkom, davčno tajnostjo, poslovno skrivnostjo, tajnim podatkom), tudi če se z odkritjem povzroči škoda. Britanski informacijski pooblaščenec pravi, da se s testom interesa javnosti ne odkriva tisto, kar je INTERESANTNO za javnost, temveč tisto, kar je v INTERESU JAVNOSTI. S to definicijo se strinjam tudi sama.

Test interesa javnosti, kot omenjeno, relativizira izjeme, ki jih, mimogrede, poznajo seveda vsi zakoni s področja informacijske svobode. Vlada RS se je odločila, da bo naš ZDIJZ vseboval le nekaj absolutnih izjem - tistih, pri katerih uporaba testa interesa javnosti ni mogoča. Naš zakon ne dopušča tehtanja pri tajnih podatkih, in sicer pri dokumentih z najvišjima stopnjama tajnosti. To pomeni, da se bo test interesa javnosti lahko uporabil zgolj pri oznakah INTERNO in ZAUPNO.4 Najvišji oznaki, oznaki STROGO TAJNO in TAJNO, tako po novem predlogu ostajata absolutni izjemi. Enako velja za davčne tajnosti fizičnih oseb ves čas, pravnih oseb pa do dokončnosti davčnega postopka. Absolutne izjeme so tudi podatki, ki vsebujejo podatke ali so pripravljeni na podlagi tajnih podatkov tuje države ali mednarodne organizacije, s katero ima Republika Slovenija sklenjeno mednarodno pogodbo v zvezi z izmenjavo ali posredovanjem tajnih podatkov. Med absolutnimi izjemami so še podatki, ki vsebujejo ali so pripravljeni na podlagi davčnih podatkov, ki jih organom v Republiki Sloveniji posreduje organ tuje države.5

Upati je, da javni sektor ne bo izkoriščal dveh najvišjih oznak po zakonu o tajnih podatkih, ker bo vedel, da javnost tako označenih dokumentov ne bo mogla videti. Če nič drugega, bo pooblaščenec tudi takšne dokumente lahko pregledal in pristojne opozoril, če bo ugotovil, da prihaja do zlorab, prosilec pa bo v skladu z novelo lahko predlagal tudi umik oznake tajnosti. Za ZDIJZ je mogoče trditi, da je brez dvoma zmanjšal možnost skrivanja dokumentov na minimum.

Po izkušnjah, ki smo jih v dobrih dveh letih pridobili v uradu pooblaščenca, lahko zapišem, da je ZDIJZ zagotovo povečal odprtost javnega sektorja. Predvsem pa je izjemnega pomena dejstvo, da sedaj vsak prosilec natančno ve, kakšen je postopek za pridobitev informacije javnega značaja in kdaj organ lahko dostop zavrne. Od leta 1991, ko smo dobili prvo slovensko ustavo, ki je v 2. odstavku 39. člena kot temeljno človekovo pravico določila tudi dostop do informacij javnega značaja, pa do leta 2003, ko smo dobili prvi ZDIJZ, ne poznam primera, ki bi ga obravnavala redna sodišča ali ustavno sodišče. Zdaj pa v Sloveniji že bolj natančno vemo, kaj se na področju prava dostopa do javnih informacij dogaja. V uradu opažamo, da število pritožb skokovito narašča, kar pomeni, da ljudje ZDIJZ vse bolj poznajo. Dosegli smo tudi to, da organi prosilcev ne ignorirajo, saj se na t. i. molk organa v uradu zelo hitro odzovemo. Letos smo v prvi polovici leta rešili že več pritožb kot v celotnem letu 2004. Zanimiv je tudi podatek, da smo v 65 odstotkih primerov spremenili odločitev 1. stopnje in odobrili dostop do dokumenta, v 35 odstotkih pa smo potrdili odločitev 1. stopnje in tudi mi zavrnili dostop.

Pravne nedorečenosti v predlogu zakona o medijih
Pri zakonu o medijih (ZMed) je zgodba malce drugačna. Ta zakon ni podlaga za pridobivanje informacij javnega značaja, saj te postopke ureja ZDIJZ. ZMed ureja zgolj možnosti pridobivanja odgovorov na vprašanja. V sedanjem predlogu ZMed pa vidim kar nekaj pravnih nedorečenosti. Osredotočila se bom zgolj na 4. člen predloga novele ZMed, ki spreminja dosedanji 45. člen.6

V obrazložitvi spremenjenega 45. člena ZMed je med drugim zapisano, da novo besedilo določa posredovanje informacij za medije in pravice medijev do pritožbe pri pooblaščencu, pri čemer se sklicuje na zakon o dostopu do informacij javnega značaja, a kot specialni zakon določa za medije oziroma novinarje krajše roke. Na spletni strani ministrstva za kulturo je v zvezi s to določbo obrazloženo naslednje: "Gre za uskladitev z zakonodajo, ki ureja dostop do informacij javnega značaja (predlog upošteva, da je bil v času od sprejema zakona o medijih sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja, ki pa področja ni uredil tudi za novinarje). Predlog sprememb bo zato obsegal nove določbe o dostopu do informacij javnega značaja in posredovanju javnih informacij medijem. Predvsem novela vpeljuje v zakon o medijih krajše roke (7 delovnih dni) za odgovore na novinarska vprašanja, roki v zakonu o dostopu do informacij javnega značaja so namreč z novinarskega stališča tako dolgi (največ 20, v nekaterih primerih tudi 50 delovnih dni), da objava tako pozno pridobljenih javnih informacij pogosto ne pride več v poštev".7

Navedena obrazložitev jasno nakazuje neustrezno razumevanje dostopa do informacij javnega značaja, urejenega v ZDIJZ. V prvi vrsti je treba izhajati iz definicije informacije javnega značaja, kot je zapisana v 1. odst. 4. čl. ZDIJZ:

"Informacija javnega značaja je informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb."

Podčrtano je eno od treh meril za obstoj informacije javnega značaja, v teoriji poznano kot "kriterij materializirane oblike". To pomeni, da gre za informacijo javnega značaja le takrat, če gre za že nastali, ustvarjeni dokument. Pri predlogu ZMed je zato argumentacija, da gre v razmerju do ZDIJZ za krajšanje rokov za novinarje oziroma da ZDIJZ ni uredil področja dostopa do informacij tudi za novinarje, zgrešena. ZDIJZ namreč enotno ureja dostop do informacij javnega značaja za vse subjekte, tako pravne kot fizične osebe, tako za tujce kot za državljane RS. V pravu dostopa do informacij javnega značaja, tudi v primerjalnopravnih ureditvah, v postopku dostopa ni mogoče zaslediti krajših rokov za odločanje, če so prosilci informacij predstavniki medijev. Zato je treba poudariti, da pri tem ne gre za informacije javnega značaja, temveč za informacije za medije. Pri pravu dostopa do informacij javnega značaja pa je ključnega pomena načelo enakosti, ki ne dopušča, da bi se koga obravnavalo privilegirano.

Razlika med informacijami za medije in informacijami javnega značaja je bistvena. Prva namreč po vsebini predstavlja odgovor na vprašanje in zato pomembno odstopa od zgoraj navedene opredelitve informacije javnega značaja iz 1. odst. 4. čl. ZDIJZ. Razlika med navedenima pojmoma nujno povzroči tudi različno obravnavanje zahtev po ZDIJZ v primerjavi z vprašanji novinarjev po predlogu 4. čl. ZMed. Glede na predlagano ureditev, ki predvideva pritožbo k pooblaščencu v dveh primerih, in sicer, če organ zavrne odgovor na vprašanje oziroma če zavrne odgovor zato, ker je zahtevana informacija opredeljena kot izjema po ZDIJZ, bi bilo odločanje o pritožbi ob smiselni uporabi ZDIJZ neizvedljivo. V pritožbenem postopku po ZDIJZ se namreč subsidiarno uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)8, ki temelji na načelu materialne resnice (8. čl. ZUP). To pomeni, da je treba v postopku, tudi v pritožbenem, ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Načelo materialne resnice obvezuje organ, da pri ugotavljanju dejstev išče dejansko nedvoumno resnično stanje stvari, na katerega bo uporabil materialni predpis. Stanje stvari mora organ ugotoviti z najvišjo stopnjo prepričanja, to je z gotovostjo.

V zvezi z zgoraj navedenim se bo v pritožbenem postopku pred pooblaščencem, pojavil predvsem problem izoblikovanosti izreka odločbe. Če namreč izhajamo iz vprašanja novinarja in odgovora organa, ki se ne bo opiral na noben oprijemljiv, materializiran dokument, se pritožbeni postopek v smislu preizkusa, ali je odgovor resničen in celovit (1. odst. 4. čl. predloga ZMed), ne bo mogel opraviti oziroma bo nujno vodil do absurdnih primerov.

Komuniciranje z mediji in pravni postopki
Formalni pravni postopki, pa četudi z dokaj kratkimi roki za pritožbo in odločitev pritožbenega organa, po moji oceni niso primerno sredstvo za komuniciranje z mediji. Še posebno se izkažejo za neučinkovite takrat, kadar niso opremljeni z ustrezno kazensko-prekrškovno določbo. Poleg tega so neprimerno sredstvo za dosego cilja, ki ga želi javni sektor doseči (hitra in učinkovita komunikacija med organi in mediji).

Naj zaključim, da v smislu vsebinskega odločanja o pritožbi medija zoper odgovor na vprašanje - zato ker medij z odgovorom ni zadovoljen (češ da je neresničen ali necelovit) - pravni postopek ne more dati ustrezne podpore. Ko se bo odgovor na vprašanje nahajal v nekem dokumentu, torej v neki materializirani obliki, pa vse pravne možnosti za pridobitev takšne informacije javnega značaja daje že ZDIJZ. Moram pa se strinjati z novinarji, da je rok za odločanje v ZDIJZ (pre)dolg; imamo enega daljših rokov na svetu. Kolikor vem, so se novinarji z ministrstvom za javno upravo ob noveliranju ZDIJZ pogovarjali o predolgih rokih in se celo dogovorili za rok 15 delovnih dni (kar je 5 delovnih dni manj od veljavnega), a v končni inačici krajšega roka iz meni neznanih razlogov ni bilo. Osebno pa se tudi sama zavzemam za to, da se rok skrajša. Informacija je namreč največ vredna takrat, ko jo potrebujemo, stara informacija pa je zastarela in tako rekoč brez vrednosti.

1 Ur. list RS, št. 61/2005.
2 http://www.freedominfo.org/survey.htm
3 Vse dostopno na http://www.dostopdoinformacij.si/index.php?id=247
4 Zakon o tajnih podatkih, Ur. list RS št. 135/2003, glej 13. člen.
5 Podrobneje sem o testu interesa javnosti pisala v reviji Podjetje in delo, GV založba, št. 6-7, letnik 2005/XXXI, str. 1694-1706.
6 Ur. list RS, št. 35/01 ter spremembe in dopolnitve.
7 http://www.kultura.gov.si/legislations.cp2?&uid=18532
8 Ur. list RS, t. 80/99 ter spremembe in dopolnitve.

izpis

Pavel Gantar

Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Zakon o dostopu do informacij javnega značaja je bilo treba spremeniti. Njegovo izvajanje je pokazalo na nekatere slabosti, ki jih je bilo potrebno urediti in izboljšati dostopnost do IJZ. Žal pa se ni zgodilo samo to, saj je z uvedbo plačljivosti ponovne uporabe IJZ zakon odstopil od prvotnega modela, zato se je zmanjšal njegov demokratični in produktivni potencial.
O pomenu dostopa do informacij za sodobno demokracijo in za javno življenje nasploh ni treba posebej razglabljati. Koncept aktivnega državljana/državljanke temelji na predpostavki seznanjenosti z javnimi zadevami, kar omogoča vključevanje v razpravljanje, presojanje in tudi odločanje o javnih zadevah. "Pravica vedeti" je torej položena v temelje moderne demokracije in jo na takšen ali drugače način zagotavljajo vsi dokumenti, ki se opredeljujejo državljanske in človekove pravice.1 Kot so pokazale izkušnje, ta pravica naleti na številne težave, ko jo je potrebno uresničevati in izvajati. Praviloma se sooča z državo, ki svojo moč izvaja prav iz monopola, ki jih ima nad informacijami, predvsem pa nad njihovim zbiranjem, obdelovanjem in uporabo.2 Država in skozi njo posredovana institucionalna politična oblast poskuša zaščititi svoje interese tako, da varuje informacije, s katerimi razpolaga, hkrati pa poskuša zavarovati tudi informacije o sami sebi in o načinu njenega delovanja. Zato je "pravica vedeti" prazna, če ni zagotovljena z a) obveznostjo države in vseh nosilcev javnih pooblastil, da posredujejo informacije javnega značaja s katerimi razpolagajo, vključno z informacijami o njihovem lastnem delu in b) z učinkovitim pravnim varstvom, kadar je pravica dostopa zavrnjena.

Temu je sledil tudi slovenski zakon o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. 24/2003), ki je hkrati tudi popravil nerazumno omejitev iz 39. člena Ustave Republike Slovenije, ki pravico do pridobivanja informacij javnega značaja (IJZ) veže na izkazovanje pravnega interesa in jo s tem dejansko omejuje. Temeljna predpostavka vsake demokratične ureditve seveda je, da ima posameznik pravico zahtevati informacije, ki se nanašajo na javno sfero "kar tako" brez kakršne koli utemeljitve, te informacije mu torej pripadajo kot državljanu, so torej atribut njegovega "državljanskega statusa".3

Slovenski zakon gre še naprej - ne zahteva samo pasivne odprtosti v zvezi z dostopom do IJZ, temveč tudi aktivno spodbuja ljudi, da uporabljajo informacije, hkrati pa nosilcem javnih pooblastil nalaga, da na svetovnem spletu objavljajo vse pomembne informacije in dokumente, ki se nanašajo na njihove dejavnosti, vključno tudi dokumente, ki so še v nastajanju. Prav internet in z njim povezana digitalizacija vsebin sta dostopnosti informacij dodala nove kvalitete, saj so lahko informacije dostopne v hipu brez posredovanja "tretjega", mogoče jih je hitro in brez velikih stroškov širiti, posredovati, komentirati in obdelovati. Z vidika razvoja informacijske družbe je takšen razvoj izjemno pomemben, saj elektronsko dostopne IJZ povečujejo obseg digitalnih vsebin in hkrati tudi praktično uporabnost digitalnih medijev, še posebno pa interneta. Torej lahko k že znani demokratični in nadzorni funkciji4 prostega dostopa do IJZ dodamo še eno, in sicer "produktivno", ki jo običajno literatura obravnava kot ekonomsko funkcijo (IPMIT, 2003). Gre pač kratko malo za to, da lahko s ponovno ali sekundarno uporabo informacij javnega značaja, podatkov, analiz, študij ustvarimo nove informacije, ki so znanstveno, publicistično in/ali ekonomsko "uvrednotljive" in predstavljajo novo vrednost. IJZ so torej pomemben potencial družbene produktivnosti, še posebno če so prosto in enostavno dostopne.

Glede načina dostopnosti do IJZ obstajata dva glavna modela. In sicer model, ki je predvsem uveljavljen v Evropi in zaračunava povračilo stroškov proizvodnje, reprodukcije in posredovanja informacij javnega značaja, in ameriški model, pri katerem se zaračunavajo samo stroški posredovanja informacij (IPMIT, str. 19). Vrsta študij, na katero se sklicuje tudi IPMIT, je pokazala, da je ameriški model bistveno bolj učinkovit in da so komercialni in drugi učinki prostega dostopa do IJZ bistveno bolj ugodni za gospodarstvo v celoti. Po podatkih študije z naslovom Commercial exploitation of Europe's public sector information, ki jo je opravila Pira International, na katero se sklicuje IPMIT, vrednost IJZ na prebivalca v Evropi znaša 183, v ZDA pa kar 2679 evrov. Slovenski zakon o dostopu do IJZ je prevzel ameriški model zaračunavanja samo stroškov posredovanja informacij. Temelji na treh predpostavkah:

  • da gre za informacije, s katerimi zavezanci za posredovanje IJZ že razpolagajo in jih uporabljajo za namene za katere so jih pridobili in obdelali. Zakon od zavezancev ne zahteva, da proizvedejo ali pridobijo specifične informacije, ki bi jih od njih utegnil zahtevati posamezni prosilec;
  • da je zaračunavanje stroškov proizvodnje in obdelave IJZ, s katerimi razpolaga javni sektor oziroma nosilci javnih pooblastil, nepotrebno, saj so davkoplačevalci že enkrat plačali zanje;
  • zakon ne razlikuje med IJZ in informacijami za ponovno uporabo. Izhaja iz implicitne predpostavke, da je kakršna koli raba IJZ zunaj prvotnega namena (razen seveda sporočil, ki imajo naravo obvestila za javnost) že tudi ponovna uporaba v najrazličnejše, med drugim tudi komercialne namene.


Navsezadnje je pomembno tudi poudariti tudi razširitev koncepta prostega dostopa do informacij javnega značaja. V prevladujoči pravni teoriji je koncept prostega dostopa opredeljen predvsem kot to, da so določene (javne) dobrine pod enakimi pogoji dostopne vsem, torej da za enako ali istovrstno dobrino ni dopustno postavljati različnih pogojev dostopa, kot na primer diferenciranega zaračunavanja storitve ali kakšnih drugih pogojev, ki izvirajo iz specifičnih lastnosti dobrine ali tistega, ki zahteva dostop do dobrine. Takšen pristop je s sociološkega vidika problematičen, saj lahko različne socioekonomske ovire (na primer cena storitve) ali pa prostorske ovire v dostopnosti močno omejijo dostop do določene dobrine. Če torej prosilcem zaračunamo tudi sorazmeren del stroškov proizvodnje in obdelave določenih IJZ, bomo s tem zanesljivo zmanjšali stroškovno dostopnost do takšnih informacij in omejili potencialni krog uporabnikov.

Spremembe in dopolnitve zakona o dostopu do informacij javnega značaja vsaj v zvezi s tako imenovano ponovno uporabo IJZ to logiko obračajo in se vračajo na načelo plačljivosti informacij za komercialno rabo. Hkrati pa v zakon uvajajo pomembno inovacijo, ki bi, če bi jo predlagatelj in zakonodajalec dosledno izpeljal, lahko pomenila pomemben napredek pri dostopnosti do IJZ - to je test javnega interesa.

V nadaljevanju bomo nekoliko podrobneje komentirali obe spremembi.

Omejitve prostega dostopa zaradi ponovne uporabe
Predlagatelj sprememb in dopolnitev zakona o dostopu do IJZ posebno ureditev ponovne uporabe IJZ in s tem tudi njihovo plačljivost, kadar so uporabljene v komercialne namene, utemeljuje in upravičuje z Direktivo Sveta Evrope (2003/98/EC), ki se nanaša na ponovno uporabo informacij, s katerimi razpolaga javni sektor. Ali direktiva res zahteva odstop od ameriškega načela in prehod na plačljivost informacij za ponovno uporabo? Direktiva je nastala kot minimum harmonizacije, da bi preprečila najbolj očitne anomalije in razlike pri ponovni uporabi IJZ med državami članicami EU. Celo ne vsebuje zaveze za države članice, da dovolijo ponovno uporabo IJZ, če tega sicer ne dovoljujejo. Če pa že dovoljujejo dostop in (ponovno) uporabo, pa EU zahteva upoštevanje določb direktive, ki so vezane na pošteno zaračunavanje stroškov, transparentnost, licenciranje in na nediskriminacijo različnih potencialnih uporabnikov takšnih informacij. Direktiva v 2. členu tudi opredeljuje tudi ponovno uporabo "za komercialne ali nekomercialne namene, razen za prvotni namen v okviru javne naloge, za katero so bili dokumenti ustvarjeni. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dostopu do IJZ (Ur. l. 61/2005) to opredelitev korektno prevzema, žal pa jo hkrati zlorabi za prehod na plačljivost. Če bi želeli vztrajati na modelu prostega dostopa, ki vključuje samo plačilo stroškov posredovanja, bi popravili 5. člen prvotnega zakona tako, da bi zapisali, da so "informacije javnega značaja po 4. členu zakona tudi informacije, ki jih prosilci lahko ponovno uporabijo za pridobitne in nepridobitne namene". Skratka, vse kar velja za dostop do IJZ, velja tudi za informacije za ponovno uporabo.5 Takšen predlog ni bil sprejet v državnem zboru, ker se je nova politična oblast odločila za drugačen model. Ali direktiva zahteva plačljivost? Seveda ne. Šesti člen direktive ureja načela zaračunavanja in pravi, da "kjer se zaračunava", naj ti stroški "ne presegajo stroškov zbiranja, produkcije, reprodukcije in razširjanja vključno z razumnim donosom investicije". Direktiva torej spodbuja članice, naj ne zaračunavajo, če pa že, pa naj to počnejo zmerno, nediskriminatorno in pregledno.6 Načelo plačljivosti za ponovno uporabo IJZ ima vsaj eno posledico, ki dodobra spodkoplje osnovna načela zakona; 15. člen sprememb in dopolnitev namreč zahteva, da prosilec navede namen uporabe, kadar zaprosi za ponovno uporabo. To seveda pomeni, da vsaj za del informacij IJZ zakon odstopa od načela, da je pravica dostopa do IJZ atribut "državljanskega stanja", do katerih ima vsakdo pravico, ne glede ena posebne okoliščine. Hkrati navedba namena ponovne uporabe omogoča arbitriranje glede upravičenosti ponovne uporabe, ki se lahko izraža skozi določanje cene za ponovno uporabo. Kajti 34. člen, ki opredeljuje zaračunavanje, le povzema splošna določila direktive in pušča vprašanje cene odprto. Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. 76/2005) v členih od 22 do 25 prinaša nadvse kompliciran izračun cene, ki dejansko omogoča njeno arbitrirano določanje, kar bo zagotovo sprožilo spore pred pooblaščencem za dostop do informacij javnega značaja.7

Zaračunavanje ponovne uporabe informacij javnega značaja, ki je povrh tega še arbitrarno, kaže na to, da se predlagatelj in vladajoča politična večina v državnem zboru ne zavedata specifične narave informacij v sodobni družbi, hkrati pa implicitno uveljavljata tako imenovani model države, ki izkorišča tržne priložnosti, ki mu jih ponuja monopolni dostop do določenih informacij. V čem se informacije (javnega značaja) razlikujejo od drugih storitev države, ki jih običajno zaračunava? Pri odgovoru na to vprašanje se lahko naslonimo na formulacijo Manuela Castellsa, da so informacije "surovina" informacijske družbe. (Castells, 1996: 61) in se zaradi svojega nematerialnega značaja8 obnašajo bistveno drugače kot materialne dobrine. Povsem razumljivo je, da je država, ki upravlja z omejenimi viri, zaračunava koncesijsko dajatev za uporabo vode v komercialne namene, kajti uporaba vode za te namene izključuje druge uporabe. Z informacijami pa je povsem drugače: ponovna uporaba za en namen v ničemer ne izključi možnosti, da bi taisto informacijo uporabili še za številne druge namene in uporabe. Ker so informacije javnega značaja davkoplačevalci že enkrat plačali, hkrati pa ponovna uporaba ne izniči uporabne vrednosti informacij za številne druge namene, je torej plačljivost le demonstracija moči države, da s ceno določa možne ponovne uporabe. Slovenija se je po vsej verjetnosti odpovedala možnostim in priložnostim, ki jih prinaša model svobodnega dostopa in svobodne ponovne uporabe javnega značaja, obenem pa je svojo specifično vlogo zbiralca in producenta IJZ uporabila za trženje in dobičke. Namesto da bi s prostim dostopom do ponovne uporabe IJZ omogočila drugim omogočila zaslužek, raje služi sama.

Priložnosti in pasti testa javnega interesa
Naj jasno poudarim, da je test javnega interesa, ki ga prinašajo spremembe in dopolnitve zakona, pomembna pozitivna pridobitev.9 S testom javnega interesa naj bi omogočili razkritje tudi tistih informacij, ki predstavljajo izjeme ali pa po svojem značaju sploh niso informacije javnega značaja. Vendar zakon tudi tu postavlja omejitve. Iz testa javnega interesa izključuje med drugim tudi informacije, ki so označene z dvema najvišjima stopnjama tajnosti, torej gre prav za informacije, pri katerih bi bil test javnega interesa še najbolj potreben. Tako lahko pričakujemo, da bodo državni organi zato, da bi se zavarovali pred testom javnega interesa, označevali dokumente z višjo stopnjo tajnosti, kot bi bilo to glede na naravo dokumenta oziroma informacije potrebno. Res je, da so se na to kritiko predlagatelji odzvali tako, da so v novem četrtem odstavku omogočili prosilcu zahtevo za umik oznake tajnosti, toda o tem na enak način kot o testu javnega interesa odločajo prav tisti, ki so oznako tudi dali. Glavni ugovor v zvezi s testom javnega interesa je seveda v tem, da o testu odločajo prav tisti, ki varujejo informacijo in so praviloma zainteresirani, da se informacija ne posreduje v javnost. Predlogi, da bi test javnega interesa vsaj delno postopkovno opredelili, da bi v test javnega interesa vključili tudi strokovno javnost, niso bili sprejeti. Problematično je tudi, do katere mere bo lahko pooblaščenka za dostop do IJZ intervenirala v negativne odločbe o dostopu, kadar bo opravljen test javnega interesa, ali bo sploh smela izvesti svoj test javnega interesa, ki bo, na primer, lahko nadomestil tistega, ki je izveden v organih, ki so zavezanci za posredovanje IJZ? Še posebno pa je po mojem mnenju ustavno sporno, da o zadevi v zvezi s testom javnega interesa na predlog predstojnika odloča vlada tudi v zadevah državnega tožilstva. Na ta način lahko vlada pride do pomembnih podatkov iz kazenskega in predkazenskega postopka, v katere je sama vpletena ali pa zanje iz drugih razlogov ne bi smela vedeti. Z malo domišljije jih lahko tudi politično izkoristi proti osebam, ki ji niso po godu. Vsekakor se bo o tem moralo izreči tudi ustavno sodišče.

Šele konkretna praksa testa javnega interesa bo pokazala, ali gre za spremembe na bolje, ali pa bo treba v tem delu zakon dopolniti. Toda že sama uvedba testa, ne glede na resne pomanjkljivosti, je pozitivno dejanje.

Javni interes in varstvo podatkov
Vse večja informacijska dostopnost in odprtost ima tudi drugo plat. Informatizacija in predvsem naraščajoča povezljivost različnih baz podatkov predstavljajo nevarnost, da pride do razkritja tudi tistih informacij in podatkov, ki imajo osebni značaj in se vezani na osebne in zasebne lastnosti posameznikov. Takšna razkritja varujejo predpisi s področja varstva osebnih podatkov, še posebno pa Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. 86/2004). Ta zakon v skladu z ustreznimi evropskimi direktivami zahteva ustanovitev samostojnega organa, ki naj nadzira obdelavo osebnih podatkov. Iz tega je jasno, da "pravica vedeti", ki se nanaša na informacije javnega značaja, lahko pride v konflikt s pravico "do zasebnosti" in neposeganja v osebno sfero posameznikov. Zakon o varstvu osebnih podatkov, ki je bil sprejet pozneje kot Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, je tak konflikt celo predvidel in v 57. in 104. členu opredeljuje pristojnosti državnega nadzornega organa in pooblaščenca za dostop do IJZ, kadar ena od strani meni, da je prišlo do posega bodisi v pravico varstva osebnih podatkov ali po do posega v pravico do dostopa do IJZ. Predlog zakona o informacijskem pooblaščencu združuje oba organa v skupen organ Informacijski pooblaščenec in mu daje pristojnosti iz obeh zakonov. Predlagatelj takšno rešitev utemeljuje z racionalno organizacijo državnih organov (en organ stane davkoplačevalce manj kot dva organa) in z domnevo, da bo enoten organ hitreje reševal konflikte interesov in s tem prispeval k pravni varnosti. Takšna rešitev je možna in verjetno tudi ustavnopravno dopustna, vprašanje pa je, če je koristna z vidika zasledovanja ciljev obeh zakonov. Sam menim, da bi bila bistveno boljša in preglednejša rešitev z dvema ločenima organoma10 in z institucionaliziranim konfliktom. Razlogi za takšno stališče so bolj sociološki kot pravni. Najprej se je treba vprašati, za kakšen konflikt gre: moja pravica vedeti se lahko sooči s pravico drugega, da se varuje njegov osebni podatek in obratno, zato je združitev razsojanja o tem v eni sami osebi problematična, tako kot bi bila vprašljiva združitev tožilstva in obrambe v sodnih procesih v eni sami osebi.

Poleg tega ima vsaka institucija, torej tudi institucija informacijskega pooblaščenca, neko strukturo moči in vpliva; in znotraj te strukture se lahko zgodi, da ima ena stran manj vpliva kot druga, kar pomeni, da so interesi ene strani zapostavljeni na račun druge. V zadnji instanci se konflikt zgosti v osebi pooblaščenca ali pooblaščenke, ki s tem dobi izjemno moč, predvsem kadar odloča o občutljivi zadevi varstva osebnih podatkov. Zato bi bilo bolje, da o tem odloči "nekdo tretji" to je sodna veja oblasti ob tem, da obe strani dosledno zagovarjata svoje interese. Tudi sicer se sodni poti ne bo mogoče izogniti, če prizadeti z odločbo pooblaščenca ne bodo zadovoljni. V tej luči je izjemno sporna določba 10. člena predloga zakona, ki bo omogočil, da se bo pooblaščenka odločala o objavi občutljivih osebnih podatkov določenega posameznika celo brez njegove vednosti oziroma prisotnosti in v tem primeru ta sploh ne bo vedel, da je prišlo do razkritja njegovih osebnih podatkov. Vsekakor možnost, ki v imenu prostega dostopa do IJZ omogoča - vsekakor ne trdim, da je to ali bo to namen pooblaščenke, ali pa zakonodajalca - zlorabo osebnih podatkov v kakršne koli družbeno in politično nelegitimne interese.

Sklep
Zakon o dostopu do informacij javnega značaja je bilo treba spremeniti. Njegovo izvajanje je pokazalo na nekatere slabosti, ki jih je bilo potrebno urediti in izboljšati dostopnost do IJZ. Žal pa se ni zgodilo samo to, saj je z uvedbo plačljivosti ponovne uporabe IJZ zakon odstopil od prvotnega modela, zato se je zmanjšal njegov demokratični in produktivni potencial. Test javnega interesa je invaliden, vendar tvegam oceno, da je ob vseh pomanjkljivostih in mogočih političnih zlorabah vseeno korak naprej. Združitev institucije pooblaščenke za dostop do IJZ in nadzornega organa po zakonu o varstvu podatkov je sociološko in politološko vprašljivo početje s številnimi nehotenimi posledicami, ki omogočajo namerne ali nenamerne zlorabe. Z eno besedo, zdi se, da spremembe zakonodaje na področju dostopa do informacij javnega značaja, tako kot na drugih področjih, prikrito in skorajda neopazno postavljajo nove meje svobodi, v katero štejem tudi svobodo do neposeganja v zasebnost posameznikov in ne samo svobodo do dostopa do informacij javnega značaja.

1 Podrobneje glej v prispevku dr. Urške Prepeluh: Izhodišča prava dostopa do informacij javnega značaja - v Pličanič (ur.), 2005, str. 45-55.
2 Danes v Sloveniji niti nimamo natančnega pregleda, koliko različnih registrov, evidenc in drugih podatkovnih baz vodijo državni organi, organi lokalnih skupnosti in drugi izvajalci javnih pooblastil o državljanih in njihovih dejavnostih.
3 Ob pripravi in sprejemanju zakona se je postavilo vprašanje, ali sme iti zakon "čez" ustavo in določeno vprašanje urediti drugače, kot ureja ustava. Prevladalo je prepričanje, da z zakonom seveda ni mogoče zmanjševati pravic, ki jih daje ustava, lahko pa jih razširja.
4 Več o tem v: Gantar, 2003.
5 To je tudi sicer logično, saj je vsaka IJZ na nek način informacija za ponovno uporabo, kakršna koli pač že je. Informacije za ponovno (komercialno) uporabo so kvečjemu samo podmnožica IJZ, ne pa neka druga entiteta, za katero bi morali veljati drugačna pravila.
6 Mimogrede: pri razpravi v državnem zboru so morali predlagatelji pod težo dokazov popustiti in se pri zaračunavanju niso več sklicevali na direktivo, pač pa na "politično voljo", da so se pač tako odločili.
7 Slovenska tiskovna agencija v informaciji s tiskovne konference pooblaščenke za dostop do informacij javnega značaja navaja mnenje svetovalke pooblaščenke Sonje Bien, da bi "ta lahko ureditev doživela neuspeh pri morebitni presoji ustavnosti". STA, 20. julija 2005.
8 Materialni so samo nosilci, na katerih se informacije nahajajo (papir, elektronski mediji ipd.).
9 Pri tem naj opozorim, da sta pred uveljavitvijo sprememb n dopolnitev zakona o dostopu do IJZ pooblaščenec oz. pooblaščenka za dostop do IJZ vsaj implicitno že uporabljala test javnega interesa, recimo ob razvpitem razkritju plač vodilnih funkcionarjev na javnem zavodu RTV. Glej odločbo pooblaščenca 020-10/2004/4 z dne 24. 2. 2004.
10 Če se zdi, da je takšna rešitev predraga, bi oba organa lahko imela določene skupne službe in skupno administracijo, ostala pa bi pravno dve različni entiteti.


Literatura
  • Manuel Castells: The Rise of Network Society. Oxford: Blackwell, 1966.
  • Pavel Gantar: Od skrivnosti k odprtosti (nekaj razmišljanj ob Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja). Javna uprava, letn. 39, 2003, št. 2, str. 175-178.
  • Predhodna študija izvedbenih modelov za eksplaotacijo informacij javnega značaja. Ljubljana: Inštitut za projektni management in informacijsko tehnologijo in Ministrstvo za informacijsko družbo, 2003.
  • Senko Pličanič (ur.): Komentar zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Ljubljana: IJU, Pravna fakulteta, 2005.


Viri
  • Državni zbor Republike Slovenije. Zakonodajno pravna služba: Mnenje k zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o dostopu do informacij javnega značaja. 010-01 / 02 - 011 7 0006, 7. 6. 2005.
  • Predlog zakona o informacijskem pooblaščencu. Vlada Republike Slovenije, 20. 9. 2005.
  • Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja. Uradni list RS št. 76/2005.
  • Zakon o dostopu do informacij javnega značaja. Uradni list RS št. 24/2003.
  • Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Uradni List RS št. 61/2005.
  • Zakon o varstvu osebnih podatkov, Uradni list št. 86/2004

izpis

Jernej Rovšek

Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Najbolje bi bilo, če bi se predlagatelj bolj potrudil že ob sprejemanju ZDIJZ, pregledal vso zakonodajo, ki na posameznih področjih ureja dostopnost javnih informacij, in predlagal spremembe oziroma razveljavitve določb, ki so v nasprotju z ZDIJZ.
V tem prispevku se bom osredotočil le na dve vprašanji, ki se pojavljata ob uresničevanju zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ). Prvo je razmerje med ZDIJZ in posebnimi zakoni, ki urejajo dostopnost dokumentov v posameznih postopkih, predvsem v upravnih in sodnih. Drugo pa je vprašanje združitve nadzornih mehanizmov po zakonu o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP in ZVOP-1) in ZDIJZ v novem predlogu zakona o informacijskem pooblaščencu.

Razmerje med ZDIJZ in posebnimi zakoni
Vprašanje razmerja med ZDIJZ in posebnimi zakoni, ki na posameznih upravnih in sodnih področjih urejajo dostopnost informacij ter pravice strank, drugih udeležencev v postopku in javnosti do posameznih dokumentov, ob obravnavi in sprejemanju ZDIJZ ni bilo ustrezno rešeno, nanj pa doslej nista dali končnega odgovora niti pravna teorija niti praksa pooblaščenca in sodišč. ZDIJZ v svojih prehodnih določbah ni razveljavil določb posebnih zakonov, ki drugače, največkrat bolj restriktivno, urejajo dostopnost dokumentov, razen dveh določb zakona o arhivskem gradivu in arhivih (45. člen ZDIJZ). Ta okoliščina vnaša le še dodatno negotovost pri odgovoru na vprašanje, ali je imel zakonodajalec namen ohraniti v veljavi vse druge določbe zakonov, čeprav so očitno neusklajene z ZDIJZ. Odgovor na to vprašanje otežuje tudi sam koncept ZDIJZ, ki v 6. členu taksativno našteva izjeme, ki se lahko uporabijo pri zavrnitvi zahteve za dostop. Ta določba ne vsebuje nobene generalne klavzule, v smislu "ali če drug zakon tako določa", na katero bi se organ lahko naslonil pri odločanju o zahtevi za dostop do dokumentov na podlagi ZDIJZ. Dejstvo je, da vrsta postopkovnih zakonov drugače kot ZDIJZ ureja možnost dostopa do dokumentov v svojih spisih: za stranke v postopku in za tiste, ki izkažejo pravni interes za udeležbo v postopku. K javnemu delovanju organe javne uprave zavezujejo tudi nekateri drugi predpisi, na primer 45. člen zakona o medijih (razmerje med ZMed in ZDIJZ je poseben problem, ki se ga tu ne dotikam).

Ob sprejemanju ZDIJZ dolgo časa ni bilo predvideno, da bi se v celoti uporabljal tudi za sodišča. Najprej je bilo predlagano, da bi se ta zakon nanašal le na dostopnost dokumentov v okvirju t. i. "sodne uprave", ne pa na dokumente iz sodnih spisov. Razširitev njegove veljave na vse dokumente, s katerimi razpolagajo sodišča je bila sprejeta šele v zadnji fazi sprejemanja ZDIJZ, skupaj z umestitvijo pooblaščenca kot samostojnega in enotnega nadzornega organa, ki odloča tudi o pritožbah zoper prvostopne odločbe sodišč na vseh ravneh. Kot ugotavlja v svoji doktorski nalogi Urška Prepeluh1, ni bilo predvideno, da bi ZDIJZ razveljavil predpise, ki urejajo dostopnost informacij v sodnih in upravnih postopkih, zato je treba odgovoriti na vprašanje medsebojnih razmerij za vsak primer posebej. Na splošno naj bi posebne določbe o dostopnosti dokumentov v teh postopkih veljale, hkrati pa se uveljavlja nov način dostopa na podlagi ZDIJZ. To pa v praksi prinaša vrsto nelogičnih rešitev, za katere bo pravna teorija in praksa morala še najti ustrezne odgovore. Kot rečeno, težave povzroča zlasti okoliščina, da ZDIJZ, razen izjem, ki jih določa v posameznih točkah 6. člena, ne omogoča uveljavljanja drugih izjem, čeprav jih določajo posebni zakoni na posameznih področjih, ki so bili praviloma sprejeti pred ZDIJZ. Ne daje nobenega splošnega pooblastila, da se lahko z drugimi zakoni uveljavijo nove izjeme. Zato vsaka pomanjkljivost pri oblikovanju izjem v ZDIJZ povzroča in bo še povzročala nejasnosti pri uresničevanju tega zakona. Zlasti je nelogična ugotovitev, kot bomo videli v nadaljevanju, da ima tisti, ki izkazuje pravni ali drugi interes za sodelovanje v določenem postopku, lahko manj pravic glede možnosti za seznanitev z dokumenti v teh postopkih kot "vsakdo" po ZDIJZ, ki mu ni treba izkazati nobenega pravnega ali drugega interesa za dostop do dokumentov pri državnih organih. Pri vprašanju, ali naj ima prednost ZDIJZ ali drug poseben zakon, se lahko opremo le na splošna pravila o veljavnosti predpisov. Ta določajo, da novejši zakon razveljavlja starejšega (lex posterior derogat legi priori), poseben, področni zakon pa splošnega (lex specialis derogat legi generali). V obravnavanem primeru pa si tudi s temi pravili ne moremo veliko pomagati, ker je ZDIJZ splošni in največkrat novejši predpis. Pravili sta si torej v nasprotju. Tako si je treba pomagati z drugimi razlagalnimi pravili in ugotavljati namen zakonodajalca oziroma "kaj je zakonodajalec mislil" (pri čemer največkrat ugotovimo, da ni veliko mislil oziroma predvidel možne zaplete pri izvajanju zakona), dokler praksa, predvsem sodna, ne bo izoblikovala bolj oprijemljivih meril. To pa vnaša pravno negotovost glede izvajanju zakona in slabo vpliva na delovanje prave države in načelo jasnosti in predvidljivosti predpisov. Najbolje bi seveda bilo, če bi se predlagatelj bolj potrudil že ob sprejemanju ZDIJZ; pregledal vso zakonodajo, ki na posameznih področjih ureja dostopnost javnih informacij in na tej podlagi predlagal ustrezne spremembe oziroma razveljavitve tistih določb, ki so v nasprotju z črko ali namenom ZDIJZ.

ZDIJZ in upravni postopki
Najprej bi se osredotočil na vprašanje dostopnosti informacij v upravnih postopkih in ga ilustriral z nekaj primeri iz prakse varuha človekovih pravic. Pri varuhu so pogoste pobude nezadovoljnih posameznikov, ki se pritožujejo, da ne morejo dobiti informacij o tem, ali njihov bližnji ali daljnji sosed objekte, ki jim povzročajo škodljive emisije (hrup, senco, odpadne vode in podobno), gradi zakonito ali ne. Druga večja skupina pobudnikov se pritožuje, ker po prijavi domnevno nedovoljenih ali črnih gradenj od pristojnih inšpekcijskih organov ne dobijo odgovora o njihovem morebitnem ukrepanju. Skratka, od pristojnih organov ne morejo izvedeti, ali ima njihov sosed za svojo gradnjo ali poseg v prostor veljavno dovoljenje oz. ali gradi v skladu z njim. Upravni organi dajejo pravico do vpogleda, prepisa ali preslikovanja dokumentov v spisih le strankam v postopku na podlagi 82. člena ZUP. Inšpekcijske službe, največkrat gre za urbanistične inšpektorje v okviru Inšpektorata RS za okolje in prostor, pa zelo ozko razlagajo določbo o strankah v inšpekcijskem postopku na podlagi zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN). Prijavitelje in nezadovoljne sosede jemljejo predvsem kot motnjo pri svojem delu (kot motnjo so do pred kratkim šteli tudi posredovanja varuha človekovih pravic). Dosledno izhajajo s stališča, da ima položaj stranke v postopku le zavezanec, to je investitor nedovoljene gradnje. Tudi določbo 24. člena ZIN, da mora inšpektor prijavitelja na njegovo zahtevo obvestiti o svojih ukrepih, razlagajo zelo restriktivno. Če prijavitelju odgovorijo, to pa storijo le na njegovo izrecno zahtevo, običajno odgovorijo samo, da so postopek uvedli in "ukrepali v skladu z zakonom". Ne dajo pa mu odločb o svojih ukrepih, na primer odločbo o ustavitvi ali odstranitvi gradnje. Varuh že nekaj let v svojih poročilih opozarja na odločbo ustavnega sodišča iz leta 20032, v kateri je odločilo, da imajo tudi osebe, katerih pravice ali pravne koristi so z ukrepi inšpekcijskega nadzorstva prizadete, v teh postopkih položaj stranke. Inšpekcijski organ mora zato v vsakem primeru posebej presoditi, ali njegova odločitev lahko prizadene pravne koristi drugih oseb, na primer sosedov. Doslej je inšpektorat izjemno redko na tej podlagi priznaval posameznikom položaj stranke, ki ima potem pravico do vpogleda in pridobivanje podatkov iz inšpekcijskega spisa. Kot vemo, ZDIJZ ne zahteva pravnega interesa za pridobivanje informacij javnega značaja, kar velja tudi za upravne postopke. To stališče je bilo potrjeno tudi s spremembo zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-C)3, ki v 3. odstavku 82. člena vsakomur daje pravico, da ustno ali pisno zahteva od organa, da mu omogoči dostop do informacij javnega značaja v posameznih upravnih zadevah, ne glede na določbe tega zakona, to je ZUP. Vendar ta splošna določba ne razrešuje dileme glede odnosa med ZUP i ZDIJZ, saj določa le, da se lahko tudi v postopkih na podlagi ZUP vloži zahteva po ZDIJZ.

Kadar bo posameznik v upravnem postopku, ki je še v teku, zahteval dokumente na podlagi ZDIJZ, bo upravni organ moral opraviti škodni test - to je pretehtati, ali bi razkritje neke informacije lahko škodovalo izvedbi tega postopka. Če pa je upravni postopek končan, organ na tej podlagi ne more izdati zavrnilne odločbe. Lahko le še ugotavlja, ali obstaja kakšen drug izločilni kriterij iz 6. člena ZDIJZ, na primer varstvo osebnih podatkov. Pooblaščenka je tako že odločila, da so gradbena dovoljenja za posamezne objekte javna, s tem da se izbrišejo osebni podatki investitorja4. Pri tem je seveda jasno, da na tej podlagi ni težko odkriti lastnika oz. investitorja objekta. Tudi z vpogledom v javno zemljiško knjigo na podlagi številke parcele.

Na tej podlagi lahko zaključimo, da ima sosed, ki ga moti nedovoljena gradnja, ki mu povzroča različne škodljive emisije, manj pravic, da dobi podatke o ukrepanju inšpektorja, na katerega se je obrnil zaradi nedovoljenega posega v prostor, kot "vsakdo" na podlagi ZDIJZ. Kot sosed zahtevanih informacij morda ne bo dobil, lahko pa jih bo dobil, če bo to zahteval od inšpektorja na podlagi ZDIJZ. Očitno je v tem sistemu nekaj narobe. Ali ZUP in ZIN preozko opredeljujeta krog tistih, ki kot stranke lahko sodelujejo v upravnih in inšpekcijskih postopkih in na tej podlagi dobijo pravico do vpogleda v spise, ali pa ZDIJZ preširoko daje pravico do pridobivanja informacij v teh postopkih. Podobno je verjetno še v marsikaterem drugem upravnem postopku, zato bi bilo najbolje, da bi vlada oz pristojna ministrstva pregledala vse zakone, ki urejajo upravne postopke glede pravice do vpogleda in pridobitve posameznih informacij in jih prilagodila namenu ZDIJZ, to je javnemu in odprtemu delovanju vseh organov javne uprave.

ZDIJZ in predkazenski postopki
Ob pripravi zakona o dostopu do informacij javnega značaja je predlagatelj premalo pozornosti posvetili tudi razmerju med tem zakonom in zakoni, ki urejajo (ne)dostopnosti podatkov v predkazenskih postopkih. ZDIJZ v 6. točki prvega odstavka 6. člena določa, da se prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se ta nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Če se bo uveljavila jezikovna razlaga te določbe, podobno kot pri upravnih zadevah, se bo na tej podlagi dostop do podatkov iz teh postopkov lahko zavrnil le, kadar postopek še ni zaključen. V končanem postopku namreč naj ne bi bilo mogoče uporabljati izločilnega merila, da "bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi".

Pomanjkljivost te izjeme se je že pokazala v primeru, ko je novinar zahteval od preiskovalnega sodnika okrožnega sodišča v Kopru, da mu dostavi kopijo sklepa višjega sodišča, s katerim je bil razveljavljen sklep o uvedbi preiskave zoper dva obdolženca v "zadevi Rdeči križ".5 Preiskovalni sodnik, kot je razvidno iz tega prispevka, se z zahtevo ni strinjal, za zavrnitev pa očitno ni našel druge zakonite podlage. Z omenjenim sklepom višjega sodišča je bila preiskava že zaključena in torej razkritje informacij iz tega postopka ne bi moglo več škodovati izvedbi tega postopka. Menil je, da je v tej točki ZDIJZ v neskladju z Ustavo RS, zato je prekinil postopek o zahtevi za dostop in vložil zahtevo za presojo njegove ustavnosti. Čeprav se do tega vprašanja vrhovno sodišče uradno še opredelilo, pa se, kot je razvidno iz omenjenega članka, s takšnim stališčem strinja tudi svetovalec vrhovnega sodišča Gregor Strojin, ki opozarja, da se na podlagi Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic svoboda izražanja lahko med drugim omeji tudi iz razloga varovanja zasebnosti.

Dejansko ZDIJZ v tem pogledu daje preslabo zaščito varstvu zasebnosti in človekovega dostojanstva v predkazenskih postopkih, ko še ni mogoče uporabljati ustavne določbe o javnosti sojenja.6 Posamezna dejanja policije ali tožilstva v predkazenskih postopkih se lahko začnejo na podlagi ovadbe kogarkoli. Utemeljenost razlogov za sum, da je bilo očitano kaznivo dejanje dejansko storjeno, je lahko zelo majhna, zato menim, da podatki v tej fazi kazenskega postopka verjetno res ne bi smeli imeti narave informacij javnega značaja. V tej fazi postopka se šele zbirajo dokazi in ugotavljajo okoliščine, na podlagi katerih se bo državni tožilec odločil, ali bo vložil obtožbo oziroma zahteval preiskavo. Ovadbe pa se lahko vlagajo iz različnih razlogov, tudi zaradi osebnega ali političnega obračunavanja. V tem pogledu sta znana poslanec, ki sam ni brez grehov, in bivši državni sekretar, v enem primeru že obsojen zaradi korupcije, ki pogosto pošiljata in napovedujeta ovadbe. Običajno se pozneje pokaže, da so bile ovadbe neutemeljene. Kriva ovadba je sicer kaznivo dejanje, vendar je primerov sankcioniranja takšnega ravnanja zelo malo.

Zaradi varovanje zasebnosti in osebnega dostojanstva posameznikov ter ustavne pravice domneve nedolžnosti je zato potrebno varovati tudi podatke iz predkazenskih postopkov. Kazenski zakonik in zakon o kazenskem postopku ne brez razlogov natančno določata v katerih primerih, komu in koliko časa se podatki iz kazenskih evidenc lahko posredujejo. Po poteku določenega časa se nikomur, tudi tistim, ki izkazujejo pravni interes, podatki o izbrisanih sodbah ne smejo posredovati, saj je treba upoštevati pravico obsojenca do rehabilitacije. Toliko bolj bi to moralo veljati za predkazenske postopke, pri katerih bi se moralo ustavno načelo domneve nedolžnosti še bolj dosledno spoštovati. Postavlja se tudi vprašanje, ali je sploh mogoč delni dostop do dokumentov v predkazenskih postopkih. Tisti, ki želi pridobiti podatke o določenem predkazenskem postopku, prav gotovo ve tudi, kdo je bil obravnavani osumljenec, zato brisanje osebnih podatkov iz dokumentov ne doseže namena anonimiziranja. Morda je bila ob sprejemanju ZVOP storjena napaka, ker tudi podatki iz predkazenskih postopkov niso bili opredeljeni kot občutljivi osebni podatki, ki bi se lahko razkrili le na podlagi izrecnega zakonskega pooblastila. Še vedno pa tudi za te primere velja tehtanje javnega interesa, ki ga je uvedla novela ZDIJZ in se na tej podlagi pooblaščenec ali sodišče v utemeljenih primerih lahko odločita za razkritje določenih informacij iz predkazenskih postopkov. Dokler ustavno sodišče ne bo odločilo o skladnosti 7. točke 6. člena ZDIJZ, bo zanimivo spremljati, kako se bo o teh primerih odločala pooblaščenka, saj gre tudi na tem področju za očitno neusklajenost med ZDIJZ kot splošnim zakonom in posebnimi zakoni na kazenskem področju, ki določajo pravila glede javnosti in dostopnosti podatkov v teh postopkih.

Združitev v informacijskega pooblaščenca
Predlog zakona o informacijskem pooblaščencu (v nadaljevanju: ZIP)7, ki ga je Vlada RS to jesen predložila v sprejem državnemu zboru, namesto državnega nadzornega organa za varstvo osebnih podatkov, ki bi moral na podlagi ZVOP-1 začeti z delom 1. 1. 2006, predvideva ustanovitev novega organa - informacijskega pooblaščenca, ki bo opravljal dosedanje delo pooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja in inšpektorata za varstvo osebnih podatkov. Nov organ bo prevzel kadre, arhive in zadeve sedanjega inšpektorata za varstvo osebnih podatkov, sedanji pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja pa nadaljuje delo kot informacijski pooblaščenec do konca svojega mandata. Že iz teh določb je razvidno, da gre bolj za prevzem inšpektorata za varstvo osebnih podatkov oz predvidenega državnega nadzornega organa s strani pooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja kot za združitev dveh enakopravnih organov. Menim, da vloga in pomen obeh pravic ne zasluži takšnega načina združitve, kar bom v nadaljevanju skušal utemeljiti.

Ob tem predlogu zakona imam mešane občutke. Najprej zadovoljstvo, da je predlog, ki sem ga vrsto let ponavljal, končno pred realizacijo, na drugi strani pa nelagodje, ker je predlog za združitev pripravljen pomanjkljivo, predvsem pa, ker ne gre za združitev dveh enakopravnih organov. To bi ustavnopravni in mednarodni pomen varstva osebnih podatkov gotovo zaslužil. Takšen predlog je rezultat različnih okoliščin, predvsem pa dejstva, da država v vsem času izvajanja ZVOP, to je od leta 1990, ni uspela vzpostaviti neodvisne in ustrezno strokovno ekipirane nadzorne institucije na področju varstva osebnih podatkov. Le en nadzornik (v zadnjem času sta bila inšpektorja dva, vendar se bo eden predvidoma konec leta upokojil) ne more pokriti vseh nalog, ki izhajajo iz ZVOP, direktiv EU in drugih mednarodnih dokumentov na tem področju. Da ne omenim zanemarjanje spodbujevalnih in preventivnih nalog. Še posebno na tem področju velja, da le širše zavedanje in poznavanje pravic lahko vodi do njihovega učinkovitega varstva. V Sloveniji je to področje pokrito z nadzorniki vsaj desetkrat slabše kot v drugih primerljivih državah, zato imamo majhno število pritožb, veliko nesankcioniranih kršitev in velik razkorak med zahtevami ZVOP in vsakodnevno prakso. Na ta problem je varuh človekovih pravic opozarjal skoraj v vsakem letnem poročilu državnemu zboru, vendar vlada tem opozorilom ni prisluhnila. Ob tem velja omeniti, da tudi v.d. glavnega inšpektorja za varstvo osebnih podatkov ni bil dovolj vztrajen pri opozarjanju na neustrezno kadrovsko zasedenost inšpektorata8, hkrati pa glede tega ni imel dovolj podpore ministrov za pravosodje, kamor je bil inšpektorat umeščen.

Ustavnopravni in mednarodni pomen varstva osebnih podatkov
Varstvo osebnih podatkov se je na ustavni ravni in na ravni mednarodnih dokumentov s področja človekovih pravic v zadnjih letih osamosvojilo kot posebno področje varstva človekovih pravic. V Sloveniji smo pravico do varstva osebnih podatkov kot posebno človekovo pravico prvič opredelili z amandmajem XLIV iz leta 1989 k takratni ustavi. Sedaj varstvo osebnih podatkov opredeljuje 38. člen Ustave RS.9 Tudi na meddržavni ravni se pravica do varstva osebnih podatkov vse bolj uveljavlja kot posebna človekova pravica in ne le eden od vidikov pravice do zasebnosti kot starejše človekove pravice. Takšen razvoj prav gotovo pogojuje hitro uveljavljanjem novih sistemov za avtomatsko obdelavo podatkov, ki omogočajo hranjenje, hitro iskanje in povezovanje podatkov, tudi osebnih, kar vse bolj ogroža t. i. "informacijsko zasebnost" posameznikov.

V okviru Sveta Evrope Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) sicer ne vsebuje posebne določbe o varovanju osebnih podatkov, temveč je temu področju namenjena posebna Konvencija o varstvu posameznika glede avtomatske obdelave osebnih podatkov posameznikov iz leta 1981 (Konvencija št. 108). V Sloveniji smo jo ratificirali že leta 1994 in je tako postala del notranjega pravnega reda Slovenije.

Da Evropska unija namenja posebno pozornost varstvu osebnih podatkov, dokazuje že dejstvo, da Pogodba o Ustavi za Evropo10 kar na dveh mestih omenja pravico do varstva osebnih podatkov. Najprej v prvem delu v "naslovu" o demokratičnem življenju Unije, kjer v I-51. členu določa, da evropski zakon ali evropski okvirni zakon določa pravila o varstvu fizičnih oseb pri obdelavi osebnih podatkov s strani institucij, organov, uradov in agencij Unije ter držav članic, kar nadzirajo neodvisni organi. Varstvo osebnih podatkov kot posebno človekovo pravico pa opredeljuje II-68. člen II. dela ustavne pogodbe, v listini o temeljnih pravicah. Ta najprej določa, da ima vsakdo pravico do varstva osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj. Drugi odstavek pa, da se morajo osebni podatki obdelovati pošteno, za določene namene in na podlagi privolitve prizadete osebe ali na drugi legitimni podlagi, določeni z zakonom. Vsakdo ima pravico dostopa do podatkov, zbranih o njem, in pravico zahtevati, da se ti podatki popravijo. Tudi spoštovanje teh pravil nadzira neodvisen organ. Podobno določbo vsebuje Listina o temeljnih pravicah EU, ki so jo decembra 2000 v Nici razglasili evropski parlament, svet in komisija EU; v 8. členu prvega poglavja, ki se nanaša na človekovo dostojanstvo.

V Evropski uniji je bila že 24. 10. 1995 sprejeta Direktiva evropskega parlamenta in sveta o zaščiti posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku teh podatkov11 (Direktiva 95/46/EC). Tudi nekatere druge direktive EU urejajo nekatere vidike varstva osebnih podatkov, na primer Direktiva 97/66/EC o obdelavi osebnih podatkov in zaščiti zasebnosti v telekomunikacijskem sektorju in Direktiva 2002/58/EC o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij. Schengenski sporazum o postopni odpravi mejnih kontrol na skupnih mejah EU v 128. členu predvideva, da morajo države pogodbenice ustanoviti neodvisno institucijo, ki bo nadzirala pretok osebnih podatkov pri izvajanju te konvencije. Direktiva o varstvu osebnih podatkov v 28. členu zahteva od držav članic, da oblikujejo neodvisne nadzorne institucije z natančno določenimi pristojnostmi. To obveznost je Slovenija izpolnila šele s sprejetjem ZVOP-1 v letu 200312, z oblikovanjem državnega nadzornega organa za varstvo osebnih podatkov. Pred tem je dvakrat, s sprejetjem novega ZVOP v letu 1999 in novelo ZVOP v letu 200113, neuspešno usklajevala zakon z direktivo. Glavni problem je bil ravno oblikovanje neodvisnega organa za varstvo osebnih podatkov. Znotraj EU sta oblikovani dve delovni skupini za varstvo osebnih podatkov, ki združujeta neodvisne institucije za varstvo osebnih podatkov iz držav članic, ena na podlagi Direktive 95/46/EC (Article 29 Working party) in ena na podlagi omenjene schengenske konvencije, obe pa sestavljajo predstavniki neodvisnih državnih nadzornikov. Na drugi strani pravica dostopa do informacij javnega značaja ustavno in mednarodnopravno ni priznana na enak način in kot samostojna pravica.14 Tudi na ravni EU nobena direktiva formalno ne zavezuje držav, da morajo v svoji zakonodaji urediti uresničevanje te pravice; dokumenti Evropske unije glede dostopnosti zavezujejo le svoje organe (parlament, svet in komisijo EU).

Na tej podlagi lahko ugotovimo, da je varstvo osebnih podatkov posebna ustavno in mednarodnopravno priznana človekova pravica, ki zahteva učinkovite nadzorne mehanizme tako znotraj držav kot na mednarodni ravni. Gotovo nisem med tistimi, ki bi podcenjeval pravico dostopa do javnih podatkov, saj sem v strokovnih člankih, na seminarjih in prek varuha več let opozarjal na odsotnost zakona, ki bi realiziral pravico, ki izhaja iz drugega odstavka 39. člena Ustave RS, ki sicer ureja svobodo izražanja. Čeprav smo to pravico uzakonili šele 13 let po tem, ko je bila priznana z ustavo, dotlej, vsaj javno, to nikogar pretirano ni motilo. Posebnost pravice do dostopa do informacij javnega značaja je tudi v tem, da je v osnovi to pravica, ki državljanom omogoča sodelovanje pri upravljanju javnih zadev. Gre seveda za pomembno državljansko in demokratično pravico, ki pa je bolj kot na osebnost posameznika vezana na uresničevanje temeljnih demokratičnih načel v družbi oziroma na možnost, da prek uresničevanja te pravice javnost nadzira organe javne uprave in sodeluje v demokratičnih procesih. Pri odrekanju te pravice posameznik ni v enakem položaju kot pri kršitvah pravice varstva osebnih podatkov in zasebnosti, kjer je posameznik praviloma prizadet osebno in neposredno.

Pristojnosti nadzornega organa za varstvo osebnih podatkov
Predlog ZIP-a naloge informacijskega pooblaščenca, tako na podlagi ZDIJZ kot ZVOP-1, opredeljuje le v enem členu; v treh alineah prvega odstavka in v drugem odstavku 2. člena.15 Ni jasno, zakaj niso navedene druge, prav tako pomembne naloge nadzornega organa na področju varstva osebnih podatkov, ki sem jih izluščil na podlagi ZVOP-1 v naslednjih alineah:
  • izvajal bo inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb ZVOP-1 (obravnaval bo prijave, pritožbe, sporočila in druge vloge, v katerih je izražen sum kršitve zakona);
  • odrejal bo inšpekcijske ukrepe iz 54. člena ZVOP-1 (prepoved obdelave osebnih podatkov, nonimiziranje, blokiranje, brisanje ali uničenje osebnih podatkov kadar ugotovi da se obdelujejo v nasprotju z zakonom);
  • odrejal bo druge ukrepe inšpekcijskega nadzora v skladu z zakonom o inšpekcijskem nadzoru in zakonom o splošnem upravnem postopku (5. točka prvega odstavka 54. člena ZVOP-1);
  • opravljal bo preventivni inšpekcijski nadzor pri upravljavcih osebnih podatkov s področja javnega in zasebnega sektorja;
  • vodil in vzdrževal bo register zbirk osebnih podatkov in skrbel, da bo register ažuren in javno dostopen prek svetovnega spleta (28. člen ZVOP-1);
  • omogočal bo vpogled in prepis podatkov iz registra zbirk osebnih podatkov (praviloma isti dan, najkasneje pa v osmih dneh - 29. člen ZVOP-1);
  • vodil bo postopke o prekrških s področja varstva osebnih podatkov (hitri postopek);
  • podal bo kazensko ovadbo oziroma izvedel postopke v skladu zakonom, ki ureja prekrške, če bo pri inšpekcijskem nadzoru ugotovil, da obstaja sum storitve kaznivega dejanja ali prekrška;
  • odločal bo o ugovoru posameznika glede obdelave osebnih podatkov na podlagi četrtega odstavka 9. člena in tretjega odstavka 10. člena ZVOP-1;
  • izdajal bo odločbe o zagotavljanju ustrezne ravni varstva osebnih podatkov v tretjih državah (63. člen ZVOP-1);
  • vodil bo postopke ugotavljanja ustrezne ravni varstva osebnih podatkov v tretji državi na podlagi ugotovitev inšpekcijskega nadzora in drugih informacij (64. Člen ZVOP-1);
  • vodil bo upravne postopke za izdajo dovoljenj o iznosu osebnih podatkov v tretjo državo (70. člen ZVOP-1);
  • vodil bo upravne postopke za izdajo dovoljen za povezovanje javnih evidenc in javnih knjig, kadar katera od zbirk osebnih podatkov, ki naj bi se jih povezovalo, vsebuje občutljive osebne podatke ali pa je za izvedbo povezovanja potrebna uporaba istega povezovalnega znaka (na primer EMŠO ali davčna številka);
  • vodil bo upravne postopke za izdajo ugotovitvenih odločb o tem, ali je nameravana uvedba izvajanja biometrijskih ukrepov v zasebnem sektorju v skladu z določbami ZVOP-1;
  • sodeloval bo z državnimi organi, pristojnimi organi Evropske unije za varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, mednarodnimi organizacijami, tujimi nadzornimi organi za varstvo osebnih podatkov, zavodi, združenji ter drugimi organi in organizacijami glede vseh vprašanj, ki so pomembna za varstvo osebnih podatkov;
  • dajal in objavljal predhodna mnenja državnim organom ter nosilcem javnih pooblastil o usklajenosti določb predlogov predpisov z zakoni in drugimi predpisi, ki urejajo osebne podatke;
  • dajal in objavljal bo neobvezna mnenja o skladnosti kodeksov poklicne etike, splošnih pogojih poslovanja oziroma njihovih predlogov s predpisi s področja varstva osebnih podatkov o drugih vprašanjih s področja varstva osebnih podatkov;
  • pripravljal, dajal in objavljal bo neobvezna navodila in priporočila glede varstva osebnih podatkov na posameznem področju;
  • na spletni strani in na drug ustrezen način bo objavljal predhodna mnenja o usklajenosti predlogov zakonov in drugih predpisov z zakonom in drugimi predpisi s področja varstva osebnih podatkov ter zahtev za oceno ustavnosti predpisov (48. člen ZVOP-1), izdajal bo notranje glasilo ter strokovno literaturo, objavljal odločbe in sklepe sodišč, ki se nanašajo na varstvo osebnih podatkov ter neobvezna mnenja, pojasnila, stališča in priporočila glede varstva osebnih podatkov na posameznem področju (49. člen ZVOP-1);
  • dajal bo izjave za javnost o opravljenih nadzorih in pripravljal letna poročila o svojem delu v preteklih letih.
K navedenim nalogam je treba dodati še eno pomembno novo nalogo, ki jo predvideva predlog zakona o informacijskem pooblaščencu v tretji alinei prvega odstavka 2. člena, to je odločanje o pritožbi posameznika, kadar upravljavec osebnih podatkov ne ugodi zahtevi posameznika glede njegove pravice do seznanitve z zahtevanimi podatki, do izpisov, seznamov, vpogledov, potrdil, informacij, pojasnil, prepisovanja ali kopiranja po določbah zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Prvi odstavek 34. člena ZVOP-1 sedaj predvideva, da posameznik, ki ugotovi, da so kršene njegove pravice določene s tem zakonom, lahko zahteva sodno varstvo ves čas dokler kršitev traja. Pritožba na državni nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov je bila predvidena le glede pravnih podlag za obdelavo osebnih podatkov iz četrtega odstavka 9. člena in tretjega odstavka 10. člena, ko gre za izjeme, ki omogočajo obdelavo osebnih podatkov v javnem in zasebnem interesu ne glede na druga pravila iz tega zakona. Glede vseh drugih kršitev ZVOP-1 prizadete napotuje neposredno na sodno varstvo v upravnem sporu pred pristojnim upravnim sodiščem. Širitev pristojnosti novega informacijskega pooblaščenca na področju varstva osebnih podatkov, s katero se sicer strinjam, bo prav gotovo povzročila zmedo in nejasnost pri uporabi in odločanju o pritožbenih mehanizmih, ki jih ima na voljo prizadeti posameznik na podlagi ZVOP. Če bo ta bral le ZVOP-1, se bo pritožil na sodišče, če pa bo bral zakon o informacijskem pooblaščencu, se bo obrnil nanj. Pri tem ne bo več popolnoma jasno, kdaj ima aktivno legitimacijo za vložitev tožbe oziroma, ali se mora najprej obrniti na informacijskega pooblaščenca, saj se s predlogom ZIP-a 34. člen ZVOP-1 ne spreminja.

Ni jasno, zakaj v novem zakonu o informacijskem pooblaščencu niso navedene nekatere pomembne in samostojne pristojnosti nadzornega organa na podlagi ZVOP-1, kot so na primer vodenje in vzdrževanje registra zbirk osebnih podatkov (28. člen ZVOP-1), odločanje o ustreznosti ravni varstva osebnih podatkov v tretjih državah (64. člen ZVOP-1) ali sodelovanje z ministrstvi in državnim zborom glede usklajenosti predlogov zakonov in drugih predpisov z zakoni in predpisi na področju varstva osebnih podatkov (48. člen ZVOP-1). To povzroča nepreglednost pri ugotavljanju pristojnosti in nalog novega informacijskega pooblaščenca, saj bo treba gledati najmanj tri zakone, da bi to ugotovili vse njegove pravice in obveznosti. Določiti vse naloge novega informacijskega pooblaščenca v enem zakonu seveda ni enostavno. To je bil verjetno tudi razlog, zakaj združitev ni bila realizirana že z novelo ZDIJZ16, čeprav je predlog to predvideval. Že takrat sem ob javni predstavitvi tega zakona predlagal, da je treba izluščiti vse naloge nadzornega organa na podlagi ZVOP-1 in ZDIJZ ter temu prilagoditi njegove pravice, obveznosti in organiziranost. Takšen napor ni bil storjen niti takrat niti ob pripravi predloga zakona o informacijskem pooblaščencu, zato lahko pričakujemo več težav ob izvajanju tega zakona. Seveda se pa mudi, ker bi moral nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov začeti z delom 1. 1. 2006, kar smo obljubili tudi organom EU.

Problemi združitve nadzornih mehanizmov po ZVOP in ZDIJZ
Iz številnih nalog državnega nadzornega organa za varstvo osebnih podatkov, ki sem jih zgoraj navedel na podlagi ZVOP-1, je razvidno, da gre za naloge zelo različne narave. Gre za nadzorne, preventivne, izobraževalne in kaznovalne naloge, ki zahtevajo ustrezno delitev dela v nadzornem organu. Že doslej je imel inšpektor za varstvo osebnih podatkov velike težave, če je svetoval in dajal neobvezna mnenja, pozneje pa isto zadevo obravnaval kot inšpekcijski organ in izdal odločbo na podlagi ZUP. Zato sta si naloge inšpektorja razdelila, ker ista uradna oseba, ki je dala predhodno mnenje, ne more kasneje odločati o kršitvi, saj se mora izločiti iz vodenja upravnega postopka. Prav tako je treba ločiti promocijske, spodbujevalne in svetovalne naloge od kaznovalnih in inšpekcijskih nalog. Tudi v drugih državah, kolikor mi je znano, v nadzornih organih za varstvo osebnih podatkov za te namene oblikujejo ločene oddelke. Na področju varstva osebnih podatkov se nadzorni organi v tujini vedno bolj posvečajo preventivni dejavnosti; v tem okviru zlasti spodbujajo gospodarska združenja in večje korporacije k oblikovanju samo- in soregulacijskih modelov, h katerim dajejo svoje pripombe in soglasja. Ugotovili so namreč, da še tako razvit državni nadzorni mehanizem ne more preprečiti vseh kršitev. Na ta vidik razvoja nadzornih mehanizmov za varstvo osebnih podatkov sem že večkrat javno opozoril.17

Menim, da bi bilo pri novem informacijskem pooblaščencu zato treba z zakonom izrecno organizacijsko ločiti področji varstvo osebnih podatkov in dostopa do informacij javnega značaja, saj izhajata iz zelo različnih zakonskih ureditev in zahtevata različne nadzorne pristope. Brez dvoma je potrebno ohraniti tudi posebno organiziranost državnih nadzornikov za varstvo osebnih podatkov, ki morajo kot inšpektorji v skladu z zakonom o inšpekcijskem nadzoru delovati samostojno na podlagi ustave in zakonov. Odveč je zato dostavek v četrtem odstavku 2. člena ZIP, da informacijski pooblaščenec organizira in usklajuje delo vseh zaposlenih "vključno državnih nadzornikov za varstvo osebnih podatkov". Iz te določbe je mogoče razbrati strah predlagatelja zakona, da bodo nadzorniki oziroma inšpektorji delovali neodvisno, čeprav je ravno to značilnost njihovega dela.

Predlog zakona o informacijskem pooblaščencu pa hkrati rešuje nekatere pomanjkljivosti v ZDIJZ, na katere smo opozarjali že ob sprejemanju tega zakona. ZDIJZ pooblaščencu namreč ni dal nobenih posebnih pravic glede vpogleda v dokumentacijo pri organih, dostopa do tajnih podatkov in glede pravice do vstopa v prostore državnih organov. Predlog zakona sedaj informacijskemu pooblaščencu daje pooblastila po zakonu, ki ureja inšpekcijski nadzor. Nekoliko poenostavljeno rečeno: pooblaščenec bo prek ZVOP dobil pooblastila iz zakona o inšpekcijskem nadzoru za odločanje na podlagi ZDIJZ.

Neusklajenosti med ZDIJZ in posebnimi predpisi na posameznih področij glede dostopa do dokumentov, ki jo obravnavam v prvem delu tega prispevka, dokazuje tudi obravnavani predlog zakona. V 11. členu predlog ZIP omejuje pravico strank do pregleda dokumentov po določbah ZUP do pravnomočnosti odločbe informacijskega pooblaščenca, in še to v obsegu dovoljenem z njegovo pravnomočno odločbo. To pomeni, da sam pooblaščenec strankam odreka pravico do vpogleda v spis, ki jim jo daje ZUP. Seveda pa je na drugi strani takšna rešitev logična zaradi varovanja tajnosti in drugih izjem po ZDIJZ v dokumentih, ki jih ima v svojem spisu pooblaščenec. Podobno ureditev uveljavlja tudi varuh človekovih pravic na podlagi svojega zakona in zaradi načela zaupnosti do svojih strank - pobudnikov, nikomur ne dovoli vpogleda v svoje spise, vključno z pravosodnimi organi. Tudi teh izjem ZDIJZ ni predvidel, zato ti podrobnosti dodatno ilustrirata zapletenost razmerij med ZDIJZ in drugimi posebnimi predpisi glede dostopnosti do dokumentov in oziroma pravice do vpogledov v spise.

1 mag. Urška Prepeluh: Pravica dostopa do informacij javnega značaja, doktorska disertacija, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, september 2004.
2 Odločba Ustavnega sodišča RS, štev. Up 257/03-9 z dne 2. 10. 2003.
3 Uradni list RS št. 73/2004.
4 Na primer odločba št. 020-63/2004/8 z dne 21. 3. 2005
5 Majda Vukelić: Je sklep o ustavitvi preiskave javnega značaja, Delo, 6. 9. 2005.
6 24. člen Ustave RS (javnost sojenja): "Sodne obravnave so javne. Sodbe se izrekajo javno. Izjeme določa zakon."
7 Zakon je dosegljiv na spletni strani ministrstva za javno upravo: http://www.mju.gov.si/fileadmin/mju.gov.si/pageuploads/mju_dokumenti/predpisi/pdf/ZIP_DZ.pdf
8 Na primer ob obravnavi poročila o delu inšpektorata za varstvo osebnih podatkov za leto 2004 na pristojnem odboru Državnega zbora. Na isti seji sem kot predstavnik varuha človekovih pravic opozoril na premajhno kadrovsko zasedenost inšpektorata za varstvo osebnih podatkov.
9 (1) Zagotovljeno je varstvo osebnih podatkov. Prepovedana je uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. (2) Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon. (3) Vsakdo ima pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi (38. člen Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03 in 69/04).
10 Zakon o ratifikaciji Pogodbe o Ustavi za Evropo s Sklepno listino (Ur. l. RS-MP, št. 15/2005).
11 Uradni list Evropskih skupnosti št. L 281, 23. 11. 1995.
12 Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1 Uradni list št. 86 z dne 5. 8. 2004).
13 Po sprejemu sprememb ZVOP v letu 2001 je opravljal neodvisni nadzor varstva osebnih podatkov tudi varuh človekovih pravic, ki je za to nalogo pooblastil enega od namestnikov varuha.
14 V Ustavi RS se navezuje na svobodo izražanja (39. člen); v Paktu OZN o državljanskih in političnih pravicah pa se navezuje na prosto možnost iskanja, sprejemanja in širjenja vsakovrstnih informacij in idej v ustni, pisni, tiskani ali drugi obliki (19. člen).
15 Prva alinea prvega ostavka določa, da informacijski pooblaščenec odloča kot drugostopenjski organ o pritožbah glede dostopa na podlagi ZDIJZ, druga, da izvaja inšpekcijski nadzor na podlagi ZVOP-1, tretja alinea pa mu daje novo pristojnost: odločanje o pritožbi posameznika, kadar upravljavec osebnih podatkov ne ugodi zahtevi posameznika glede njegove pravice do seznanitve z zahtevanimi podatki, do izpisov, seznamov, vpogledov, potrdil, informacij, pojasnil, prepisovanja ali kopiranja po določbah ZVOP. Drugi odstavek 2. člena pa določa, da je informacijski pooblaščenec prekrškovni organ po tem zakonu in ZVOP-u.
16 UL RS, št. 61/2005.
17 Spremeniti sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji, Medijska preža/Mediawatch, št. 19, marec/april 2004; Varstvo osebnih podatkov, Pravna praksa, številka 27, 26. 8. 2004.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
zakon o medijih
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mediji za državljane – Priporočila
Brankica Petković, Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin
Sporna določila o financiranju programskih vsebin
Predlog amandmajev Mirovnega inštituta na člene o proračunskih sredstvih za medije
Predlog Mirovnega inštituta za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Renata Šribar
Predlog Renate Šribar in koordinacije nevladnih organizacij za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Jurij Žurej
Reguliranje medijskih vsebin za odrasle
Jernej Rovšek
Kaj je na medijskem področju mogoče urejati z zakonom?
Marta Gregorčič
Novi zakon o medijih: žrtve o žrtvah
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Aleš Gaube
Umakniti slab predlog zakona o medijih
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
dostop do javnih informacij
Medijska preža
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Spremeniti sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
14.12.2004
Gregor Virant, Pavel Gantar, Nataša Pirc-Musar, Jernej Rovšek, Urška Prepeluh, Senka Š. Vrbica, Grega Repovž, Borut Mekina
So informacije javnega značaje res dostopne?
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja