N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
uvodnik
medijski trg
medijska politika
po referendumu
media watch
samoregulacija
dostop do informacij javnega značaja
hramba telekomunikacijskih podatkov
položaj novinarjev
mediji v svetu
dokumentarni film
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Konkurenčno okolje je zmanjšalo sredstva za kakovostno novinarstvo tudi pri tradicionalnih časopisih. Odprto vprašanje je, ali so časopisi sposobni zagotavljati svojo družbeno odgovornost tudi v bolj liberalni družbi.
Februarja 1995 je švedska skupina Modern Times Group MTG AB lansirala prvi izvod brezplačnega časopisa MetroXpress, ki je bil dostopen na javnih prevoznih sredstvih v Stockholmu. Časopis je kmalu postal uspešnica. Dve leti pozneje je MTG MetroXpress začela izdajati tudi v Pragi, temu pa je sledilo še 54 izdaj od Toronta do Seula s skupno dnevno naklado okrog sedem milijonov izvodov. "Brezplačniki" so se po svetu razširili kot gobe po dežju in postali izziv drugim tiskanim medijem.

Tradicionalni časopisi, kritiki medijev in javno mnenje so silovito kritizirali brezplačne časopise, saj naj bi zniževali novinarske standarde in močno spodkopavali vlogo časopisov kot demokratičnih glasnikov v danski družbi. Kakor koli, vpliv brezplačnikov je kompleksne narave. Pojav takih časopisov je nedvomno povzročil dramatične spremembe na časopisnih trgih, vendar je treba izvesti temeljite empirične raziskave, da bi razumeli vlogo, ki jo imajo na demokratične procese v različnih družbah. V tem članku bom poskusil podati bolj jasno sliko o pojavu brezplačnih časopisov na Danskem1 in preučil posledice, ki jih imajo za medijski trg, bralce in ne nazadnje demokratični proces.

Izziv za časopisni trg
Čeprav je MetroXpress na Švedskem uspešen že več kot pet let in izhaja tudi v več državah, je njegov nastop na Danskem septembra 2001 očitno presenetil tamkajšnje založnike. Lastniki danskih časopisov so časopisni trg ocenjevali kot izjemno konkurenčen, naklada je desetletja upadala, prihodki od oglaševanja se zmanjševali. Trend se je nagibal h konsolidacijam, spojitvam in ukinitvam časopisov in tako že od konca druge svetovne vojne na Danskem ni bilo mogoče uspešno ustanoviti časopisa. Poleg tega sta bila konkurenca - internet in do neke mere liberalni televizijski trg - razumljena kot precejšnja grožnja časopisnemu trgu, še posebno na področju oglaševanja. Časopise naj bi internet po pričakovanjih hitro oklestil le še na zaposlitvene in nepremičninske oglase. Tako bi časopisi izgubili svoj prevladujoči položaj na oglaševalskem trgu, kjer so, v primerjavi z drugimi državami, dosegali proporcionalno velik delež denarja oglaševalcev. Danski časopisi so leta 2001 imeli 27-odstotni delež na oglaševalskem trgu.

Tabela 1: dnevna naklada in število časopisov od leta 1990-2005

Tipi časopisov

Leto

Naslovi

Naklada2

Skupno število plačljivi)

1990

47

1,754.000

Skupno število (plačljivi)

1995

38

1,634.000

Skupno število (plačljivi)

2000

36

1,439.000

Plačljivi časopisi

2002

35

1,397.000

Brezplačni časopisi

2002

4

427.000

Skupno število

2002

39

1,824.000

Plačljivi časopisi

2004

35

1,293.000

Brezplačni časopisi

2004

43

493.000

Skupno število

2004

39

1,786.000



Kljub nižjim nakladam in težki poslovni atmosferi je MTG trg v Kobenhavnu ocenil kot obetavno priložnost za brezplačni časopis in tako septembra 2001 izdal MetroXpress. Tekmeci so se na izziv takoj odzvali. Glavna danska časopisna skupina Berlingske Officin, ki je v lasti norveškega medijskega in industrijskega konglomerata Orkla, je v nekaj tednih izdala lastni brezplačnik Urban. MetroXpress je izzval Berlingske Officin na različne načine. Berlingske Officin je imel v lasti dva velika nacionalna časopisa s sedežem v Kobenhavnu in je tako obvladoval 45 odstotkov tamkajšnjega trga. Hkrati je imel v lasti ali so-lasti več lokalnih časopisov, s katerimi je obvladoval približno eno tretjino celotnega danskega časopisnega trga. Berlingske Tidende, časopis velikega formata - "broadsheet" - je imel naklado v višini 148.000 izvodov in vodilni položaj na oglaševalskem trgu v Kobenhavnu, tabloidni časopis BT pa naklado v višini 129.000 izvodov in je bil desetletja molzna krava podjetja. Berlingske Officin, ki je v MetroXpressu videl grožnjo, se je zbal za svoj vodilni položaj na oglaševalskem trgu in prodajo BT v kioskih. Zato je bil glavni cilj Urbana izriniti MetroXpress.

Brezplačna časopisa sta neposredno tekmovala vse od začetka in oba sta takoj pridobila veliko število bralcev in, v nasprotju s tradicionalnimi časopisi, tudi visoko branost med oglaševalcem privlačnejšo mladino. Brezplačni časopisi so imeli na začetku precej finančnih težav, ker so oglaševalci neradi oglaševali v njih, kmalu pa so prepričljive številke branosti spregovorile same zase in od takrat so jih oglaševalci vzeli za svoje.

Leta 2002 je MTG začela izdajati MetroXpress tudi v danskem drugem največjem mestu Aarhus. Tam se je bíla bitka med nekaterimi največjimi igralci na časopisnem trgu. Začela se je med glavnim lokalnim časopisom Aarhus Stiftstidende in nacionalnim časopisom, ki je iz Aarhusa, Jyllands-Posten.4 Slednji je poskušal iz aarhuškega trga narediti utrdbo pri nadaljnji ekspanzivni strategiji na nacionalnem trgu. Berlingske Officin je na področju oglaševanja sodeloval s finančno slabšim Aarhus Stiftstidende in ko je bil ta tik pred ukinitvijo, ga je Berlingske Officin zaradi strateških razlogov odkupil. Tudi Jyllands-Posten se je takoj odzval izzivu MetroXpressa in začel brezplačno distribuirati prilogo Aarhusa. Leta 2004 pa je Berlingske Officin izdal Urban tudi v Aarhusu. Trenutna situacija je takšna, da ima mesto poleg lokalnega in vseh nacionalnih časopisov še tri različne brezplačnike.

V tretjem in četrtem največjem mestu so lokalni časopisi uvedli ločene brezplačne časopise, da bi se tako izognili vdiranju novih konkurentov. Ta strategija je bila neuspešna, saj sta MTG in Berlingske Officin v zadnjem času izdala tako imenovane nacionalne izdaje MetroXpressa in Urbana v najbolj naseljenih območjih.

Od pojava brezplačnikov naklada tradicionalnih časopisov nenehno pada. Dva nacionalna tabloidna časopisa sta imela opazen upad skupne naklade z 257.000 izvodov leta 2001 na 210.000 leta 2005. Naklada lokalnega aarhuškega časopisa je padla s 60.000 izvodov leta 2001 na 53.000 leta 2005, medtem ko so trije veliki nacionalni "broadsheet" časopisi zmanjšali število izvodov s 468.000 leta 2001 na 408.000 leta 2005.5 Kljub vsemu ne moremo natančno reči, v kolikšni meri so za upad naklade krivi brezplačni časopisi in v kolikšni meri splošni trend. Zanimivo je, da je kljub dramatičnemu upadu naklade tradicionalnih časopisov skupna naklada z brezplačnimi časopisi vred narasla z 1,439.000 izvodov leta 2000 na 1,786.000 leta 2004.

Tudi z ubranostjo je podobno. Opazen je dramatičen upad. Leta 2005 je MetroXpress postal najbolj brani danski časopis z dnevnim številom bralcev 732.0006, Jyllands-Posten je na drugem mestu s 646.000 bralci, Urban pa je tretji s 610.000 bralci. Brezplačni časopisi so zelo priljubljeni med mladimi, tradicionalni časopisi pa imajo več starejših privržencev in vse več težav pri privabljanju mlajših bralcev.

Vsebina
V tem kontekstu ni mogoče natančno oceniti vsebine raznih brezplačnih časopisov. Vseeno bom na kratko opisal tri brezplačnike v Aarhusu. Vsi so tabloidnega formata, torej lahko in hitro branje tudi na javnih prevoznih sredstvih. Uredniška politika pri nobenem izmed njih ni tabloidna. Na splošno so vsi članki informativni, vendar kratki. Število strani se spreminja iz dneva v dan, Urban jih ima od 24 do 28, JP Aarhus od 28 do 44, MetroXpress pa od 40 do 60 z oglaševalskimi stranmi vred. Oglaševanje v vseh zavzame levji delež prostora. Več strani, več oglasov.

MetroXpress ima enako obliko povsod po svetu, vsebina pa je producirana nacionalno in lokalno. Glavne zgodbe na naslovnici so mešanica družbenih in političnih informacij, ki jim sledijo tri do pet strani domačih novic, ena do dve strani lokalnih novic in tri do štiri strani mednarodnih novic. MetroXpress poleg tega pokriva še ekonomijo, šport in kulturo in pogosto vključi dodatne razdelke, kot na primer potopisi. Večino novičarskih člankov jemljejo iz glavne danske poročevalske agencije Ritzau.7

Urban ima na naslovnici podobno mešanico in se, če ga primerjamo s prejšnjim, bolj osredotoča na domače novice (šest do osem strani), sledi ena ali dve strani lokalnih novic in ena do dve strani mednarodnih novic. Urban ima razdelke za ekonomijo, šport in kulturo, enkrat na mesec pa izda posebno filmsko prilogo. Večina novic in člankov o športu je iz agencije Ritzau.

JP Aarhus je bil najprej lokalna priloga Jyllands-Postena in se je osredotočil samo na lokalne novice. Postopoma je v svoj poročevalski opus vključil tudi domače in mednarodne novice. Naslovnica je ponavadi mešanica lokalnih in nacionalnih ali mednarodnih novic, ki ji sledijo štiri strani lokalnih novic, dve strani nacionalnih in ena stran mednarodnih novic. Tudi JP ?rhus piše o ekonomiji, športu in kulturi, pogosto pa daje več poudarka lokalnim novicam. Pred vsemi domačimi tekmami lokalnega nogometnega moštva izda posebno oglaševalsko prilogo. Uredniško tesno sodeluje z Jyllands-Posten in objavlja manjše število člankov iz agencije Ritzau.

Vsi trije časopisi vsebinsko sledijo tradicionalnim novinarskim kriterijem in veliko člankov iz agencije Ritzau zagotavlja zanesljive in nepristranske novice. Niti Urban niti JP Aarhus ne moreta zanemarjati novinarskih zahtev, ne da bi s tem škodovala drugim časopisom njune materinske družbe. Zaradi telegrafskega stila agencijskih člankov in visokega odstotka oglasov so brezplačniki nenehno podvrženi kritikam, da zmanjšujejo standard danskih časopisov. Bistveno vprašanje tukaj je uredniška neodvisnost časopisov, ki je povezana z lastniško strukturo, finančnim stanjem in novinarsko tradicijo.

Neodvisnost in pluralizem
Vsi danski časopisi so odvisni od oglaševalcev, še posebno pa to velja za brezplačne časopise, v katerih je odvisnost 100-odstotna, saj je to njihov edini vir dohodka. Bistveno vprašanje je, do katere mere ta odvisnost vpliva na novinarsko vsebino. Pri danskih časopisih med uredniškim in poslovnim delom časopisa zeva prepad in čeprav obstajajo primeri, ko so oglaševalci in vplivni poslovneži uspešno pritiskali na uredniško politiko, je v splošnem uredniška etika zelo visoka. Po drugi strani uvedba novih prilog in razdelkov (potovanja, računalništvo, nepremičnine) redko temelji izključno na uredniški politiki, sodelovanje z oglaševalci je ponavadi že vnaprej načrtovano. Hiter pregled oglasov v brezplačnih časopisih kaže na raznolikost oglaševalcev, kar zmanjšuje možnost neposrednega pritiska. Seveda brezplačni časopisi ustvarjajo oglaševalcem prijazno okolje. MetroXpress včasih celo ovije naslovnico v oglas, na prvi strani pusti le majhen logo časopisa. Prava naslovnica se pojavi šele na tretji strani. MetroXpress ustvarja sinergijo z drugimi mediji materinske družbe, tako da televizijski športni novinarji redno pišejo članke o športu.

Težko je reči, do katere mere so brezplačni časopisi bolj ali manj neodvisni od tradicionalnih. Oboji so neodvisni v smislu, da sledijo osnovnim novinarskim standardom, so pa oboji, še posebno brezplačni časopisi, odvisni od komercialne logike. Podobnosti v lastniških strukturah so očitne; štirje od petih brezplačnikov so v lasti založnikov tradicionalnih časopisov. MetroXpress se v tem razlikuje od drugih. Iz bolj pragmatičnega vidika je jasno, da brezplačni časopisi nimajo enakih uredniških virov kot veliki nacionalni časopisi, zato tudi nimajo enakih uredniških priložnosti in ne zagotavljajo enake žanrske in vsebinske raznolikosti. Brezplačni časopisi nudijo zelo malo originalnega, kritičnega in raziskovalnega novinarstva, torej se to pozna tudi na kakovosti, enako pa velja tudi za lokalne časopise. Brezplačni časopisi pa so vendarle drugačni od tradicionalnih, saj povečujejo pluralizem in pestrost in prispevajo k večji oskrbi s časopisi, kar se vidi v številu naslovov in nakladi. Tudi potrošnja brezplačnih časopisov je drugačna. Ciljajo na hitro dvajsetminutno branje (z oglasi vred) in zadovoljujejo predvsem potrebe zaposlenih modernih ljudi. Popularnost brezplačnih časopisov poudarja njihovo ustrežljivost različnim družbenim skupinam. In v tem smislu so kakovostni za bralce.

Zaključek
Pred prihodom brezplačnih časopisov je na Danskem v splošnem veljalo, da je časopisni trg zelo tekmovalen in da bodo časopisi nedvomno izgubili bralce in tržni delež zaradi konkurenčnega interneta in televizije. A na več načinov se je pokazalo, da je bila to napačna predstava. Najprej so bili brezplačni časopisi velik izziv tradicionalnim, vendar so za zdaj slednji uspešno preživeli v bolj konkurenčnem okolju; in zdi se, da lahko ta dva tipa časopisov nemoteno sobivata. S poslovnega stališča so se bili tradicionalni časopisi prisiljeni, da se odpovedo samozadostni drži in ponovno premislijo o svojem položaju. Nenavadna spojitev Jyllands-Postena in Politikena je ilustrativni primer. Tudi padec stopnje branosti, predvsem med mlajšimi ljudmi, ni nek naravni zakon, saj so brezplačni časopisi obrnili tok s tem, da so prilagodili izdelek (in ceno) potrebam bralcev. In končno, časopisi so zaradi povečanja števila bralcev uspešno ohranili relativno visok delež na oglaševalskem trgu (26 odstotkov leta 2004). Brezplačniki so prisilili tradicionalne časopise, da se ponovno osredotočijo na lastni trg, ne pa na morebitne grožnje in izzive, ki jih predstavljata internet ali televizija. Na nek način je časopisni trg ponovno oživel in časopisi so morda bolje pripravljeni na nove izzive, čeprav se bodo ti nedvomno stopnjevali.

Ta razvoj je v demokratičnem smislu kompleksen in protisloven. Porast splošne branosti, predvsem povečano zanimanje za prebiranje časopisov med mladimi, pospešuje demokratični proces. Večja je informiranost, več možnosti ima demokracija. Brezplačni časopisi zagotavljajo večji pluralizem vsaj kar se tiče števila različnih naslovov, tipov časopisa in načinov nagovarjanja bralcev. Kljub temu pa ne zagotavljajo žanrske in vsebinske raznolikosti in pravega preiskovalnega novinarstva, niti ne kažejo želje po družbeno odgovornem novinarstvu. Konkurenčno okolje je zmanjšalo sredstva za kakovostno novinarstvo tudi pri tradicionalnih časopisih. Odprto vprašanje je, ali so časopisi sposobni zagotavljati svojo družbeno odgovornost tudi v bolj liberalni družbi.

1 Danska je relativno majhna država s 5,4 milijona prebivalcev.
2 Vir: Dansk Oplagskontrol (danski revizijski urad).
3 Leta 2005 izhaja pet brezplačnih časopisov z naklado 547.000.
4 Leta 2003 se je Jyllands-Posten združil s skupino Politiken. Nova družba še vedno izdaja tri nacionalne časopise Jyllands-Posten, Politiken, in Ekstra Bladet.
5 Na Danskem je okoli 90 odstotkov širokostranskih časopisov prodanih preko naročnine.
6 Vir TNSGallup.
7 Agencija Ritzau je od druge svetovne vojne naprej v lasti danskih časopisov.

izpis

Martín Becerra, Guillermo Mastrini

Koncentracija medijskega lastništva
Struktura latinskoameriških informacijsko-komunikacijskih industrij v 21. stoletju je močno skoncentrirana v medijskih in telekomunikacijskih konglomeratih. Ta struktura omejuje javni dostop
Razvoj kulturnih industrij v Latinski Ameriki razkriva izključevalno naravo rabe in dostopa do glavnih informacijskih, komunikacijskih in kulturnih dobrin in storitev (z izjemo brezplačnih). Visoka koncentracija lastništva in centralizacija latinskoameriške produkcije, ki ju beleži raziskava avtorjev pričujočega članka, ne uresniči pričakovanj o večji dostopnosti komunikacijskih virov v kontekstu razvoja informacijskih družb, čeprav se to morda zdi paradoksalno.

Omejen dostop
Povprečna oseba v Latinski Ameriki v enem letu kupi manj kot eno knjigo, manj kot enkrat obišče kinematograf, na legalen način kupi le polovico zgoščenke in zgolj 10-krat kupi časopis. Manj kot 10 odstotkov populacije ima dostop do interneta. Hkrati pa povprečna oseba v Latinski Ameriki vsak dan uporablja dostop do storitev radijske in televizijske radiodifuzije.

K nizkim stopnjam dostopa v Latinski Ameriki pripomore izjemno koncentrirana struktura sektorja, v katerem štiri vodilne blagovne znamke na posameznem trgu (regionalno povprečje) nadzirajo 60-odstotni delež občinstva in obračunane realizacije. Položaj postane še bolj resen, če upoštevamo, da v nekaterih državah najmočnejše gospodarske skupine nadzorujejo najbolj pomembna podjetja na posameznem trgu in tako oblikujejo komunikacijske konglomerate. Zgornji podatki in zaključki temeljijo na raziskavi, ki še vedno poteka v okviru enega od programov na Instituto Prensa y Sociedad (IPyS - http://www.ipys.org) v Limi (Peru). Študija obravnava strukturo in koncentracijo kulturnih in telekomunikacijskih industrij1 v Argentini, Boliviji, Braziliji, Čilu, Kolumbiji, Ekvadorju, Mehiki, Peruju, Urugvaju in Venezueli. Študijo je zasnovala ugledna skupina novinarjev in raziskovalcev.2 Njeni člani so zbrali podatke in pripravili poročila za posamezno državo. Ker je bilo težko pridobiti pregledne podatke o vseh trgih v naštetih državah, se prvi izbor nanaša na leto 2000.

Informacijsko-komunikacijske industrije v Latinski Ameriki so polne protislovij. Po eni strani je v devetdesetih letih prišlo do bistvene spremembe, ko so Združeni narodi prodali svoje premoženje (predvsem v telekomunikacijskem sektorju), proizvajalci in distributerji kulturnih in komunikacijskih dobrin in storitev pa so utrdili svoj položaj na trgu. Glavni zagovorniki take politike so trdili, da bo odpiranje trgov omogočilo širjenje teh dobrin in storitev ter pomembnemu delu populacije zagotovilo večji dostop do potrošnje kulturnih tehnologij in dobrin, ki so jim bile do tedaj nedosegljive. Kljub temu statistični podatki kažejo, da se je v večini držav neenaka razporeditev bogastva povečala. Na splošno lahko ugotovimo, da velik del populacije še vedno nima dostopa do potrošnje osnovnih dobrin in storitev. V zvezi z informacijsko-komunikacijskim sektorjem gre poudariti, da je možnost raznovrstne kulturne potrošnje kljub povečanju nekaterih stopenj tehnološkega dostopa v devetdesetih omejena na manjšino populacije. Kljub metodološkim težavam3, ki jih predstavlja vrednotenje strukture kulturnih industrij v državah, kakršni sta Brazilija (170 milijonov prebivalcev, gospodarska moč, fragmentirana družba) ali Bolivija (8 milijonov prebivalcev; zgodovinsko upočasnjen razvoj), in izzivu, povezanim z razvojem instrumentov, s katerimi lahko konsistentno primerjamo koncentracijo v teh industrijah na kvantitativni in kvalitativni ravni, smo uspešno izvedli empirični del raziskave in prišli do pomembnih rezultatov.

Za Latinsko Ameriko je značilen dvojni zaostanek pri razvoju informacijsko-komunikacijskih industrij: na eni strani gre za zaostanek pri uporabi tehnologij in na drugi za zaostanek zaradi široke strukturne izključenosti družbenih skupin pri dostopu do produktov in/ali storitev kulturnih industrij. V Latinski Ameriki je torej kultura, ki je proizvedena industrijsko, daleč od ideala univerzalne dostopnosti.

Širši dostop je omogočen le do dveh neplačljivih medijev (radijske in televizijske radiodifuzije), hkrati pa je omejen dostop do dejavnosti in storitev, ki zahtevajo plačilo. Slednje je gotovo osnovna značilnost latinskoameriških kulturnih industrij. Dejansko so kazalci dostopa v diskografski industriji, tiskanih medijih, plačljivi TV, založniški industriji in filmski industriji v primerjavi z enakimi kazalci v severni hemisferi izjemno nizki.

Podobno ugotavljamo za stopnjo penetracije fiksnih in mobilnih telefonskih storitev. Kljub temu so se storitve mobilne telefonije v več državah opazno razširile: v nekaterih primerih je število mobilnih priključkov višje od števila fiksnih telefonskih priključkov. Na podlagi omenjenega povečanja in dejstva, da je večina telekomunikacijskih podjetij zasebnih, je moč predvideti, kje bo v prihodnosti največ investicij.

"Informacijske družbe" v Latinski Ameriki
Pomembnost segmentiranega, omejenega in manjšinskega dostopa do komunikacijskih in kulturnih dobrin in storitev je bistvena za razumevanje svojevrstne informacijske družbe, ki se razvija v Latinski Ameriki (Becerra, 2003), sploh če upoštevamo, da so modalnosti družbene apropriacije tehnologij in ne tehnologije per se tiste, ki opredeljujejo izgradnjo informacijskih družb.

Nekateri trgi, četudi so močni, na ravni potrošnje marginalizirajo milijone ljudi. Primera takih trgov sta brazilski in mehiški. Po drugi strani pa Urugvaj, Argentina in Čile izstopajo kot latinskoameriške države z višjimi per capita kazalci dostopa do kulturnih industrij. Kolumbija in Venezuela spadata v regijsko povprečje, Peru, Ekvador in Bolivija pa so pod tem povprečjem. Struktura kulturnih industrij je kompleksna in razvejana v Braziliji, Mehiki in Argentini, če naštete države primerjamo z regionalnimi povprečji. V Čilu in Kolumbiji je razvitost te strukture nad povprečjem. V preostalih državah pa imajo kulturne industrije okrnjeno strukturo, v nekaterih primerih zaradi majhnega trga (Urugvaj), v drugih zaradi nestabilnega gospodarskega položaja (Ekvador in Bolivija). Položaj dodatno poslabša koncentracija produkcije v kulturnih industrijah in umeščenost teh industrij v glavne urbane centre. Zaradi centralizacije so številna območja omejena na spremljanje vsebin, ki jih izdelujejo, hranijo, urejajo in distribuirajo iz večjih mest, ki tako predstavljajo središča dejavnosti. Primere tovrstnih metropolitanskih območij najdemo v Buenos Airesu (Argentina), San Pablu in Rio de Janeiru (Brazilija), Santiagu (Čile), ali Federal Districtu, Monterreyu in Guadalajari (Mehika).

Koncentracija lastništva
Koncentracija lastništva in centralizacija kapitala v kulturnih industrijah prideta v ospredje le v povezavi s poslovnimi vidiki njunega delovanja in odvisnostjo njunega razvoja od potencialnega dobička. Komunikacijske in kulturne politike, ki jih izvajajo posamezne države v zadnjih dveh desetletjih, so okrepile integracijo glavnih regijskih komunikacijskih in kulturnih konglomeratov z velikimi mednarodnimi operaterji. Slednje poteka v okviru medijskega sistema, ki ga McChesney imenuje "globalni komercialni" (McChesney, 2002; De Miguel, 2003; Mastrini/Becerra, 2001). Ta svetovni trend, ki v drugih regijah sproža tudi pojav metamorfoze in ga spremlja produkcijska konvergenca (ne le tehnološka konvergenca) med različnimi industrijami (Bustamante, 2003), ima močan vpliv na šibke institucionalne, gospodarske in družbene kontekste.

Merjenje koncentracije v kulturnih industrijah razkrije težave, ki so neločljivo povezane z uporabo metod, ki se tradicionalno uporabljajo za bolj oprijemljive gospodarske dejavnosti in so podvržene logiki redkih oprijemljivih dobrin s kratko življenjsko dobo, tj. logiki, ki ne ustreza dinamiki kulturnega sektorja.

Raziskava pojava medijske koncentracije vključuje dve ravni analize. Prva raven se osredotoča na "stopnjo koncentracije" (De Miguel, 1993) in izpostavlja tržne deleže obračunane realizacije in občinstva/uporabnikov štirih glavnih operaterjev v posameznem delu kulturnih industrij v opazovanih državah. Na drugi ravni pa analiziramo lastniško strukturo dveh glavnih informacijsko-komunikacijskih skupin. Tako določamo ravni koncentracije po horizontali, vertikali in diagonali. Če izhajamo iz občinstva oziroma naročnikov, ki sestavljajo informacijsko-komunikacijski trg, ugotovimo, da štirje glavni operaterji dosegajo koncentracijo, ki presega 75 odstotkov trga. Edina izjema je radijska industrija, ki po pričakovanjih dosega tudi najnižjo obračunano realizacijo. Radio je gospodarsko najšibkejša kulturna industrija, hkrati pa industrija z najnižjo koncentracijo lastništva. Obvladuje jo najbolj raznolika skupina in je hkrati najbolj množična industrija (v povprečnem latinskoameriškem domu je več kot en radijski aparat); omogoča prost dostop in deluje s priključitvijo na električno omrežje ali z uporabo baterij. Povrhu vsega je radio primerjalno cenejši od drugih medijev. Kljub temu pa podjetja za medijske raziskave pri merjenju številčnosti radijskega in televizijskega občinstva upoštevajo le večja mesta. Tovrstna metodologija zanemari analizo dveh zelo pomembnih razsežnosti: občinstva najmanjših populacijskih struktur in mreže pomembnega števila postaj (uradno v lasti različnih lastnikov), ki oddajajo vsebine, ki jih pripravlja skupina osrednjih radijskih postaj.

Majhen oglaševalski trg
Radio in televizija se financirata skoraj izključno prek oglaševanja. Čeprav je prodaja programskega časa glavni vir prihodkov za avdiovizualno industrijo, je trg oglaševanja v Latinski Ameriki majhen. Po poročilu Advertising Expenditure Forecast (Napoved izdatkov za oglaševanje), ki ga je objavilo svetovalno podjetje Zenith Optimedia, so investicije v oglaševanje v Latinski Ameriki v letu 2000 znašale 18,408 milijard dolarjev, kar močno zaostaja za 155,309 milijardami v ZDA in Kanadi, 79,120 milijardami v Evropi ali celo 63,345 milijardami v azijsko-pacifiški regiji. Po drugi strani se Brazilija in Mehika uvrščata med 20 držav z najvišjimi oglaševalskimi izdatki v letu 2002 - sta na devetem in trinajstem mestu. Kljub temu na seznamu držav, ki dosegajo najvišje oglaševalske izdatke per capita, latinskoameriških držav ne najdemo. Slednje razkrije pomembnost oglaševalskih investicij za ohranjanje kulturnih industrij v Latinski Ameriki in težave, s katerimi se te industrije srečujejo pri razvoju raznolikega in kakovostnega programa v okviru svojih proračunov.

Koncentracija lastništva je visoka tudi v telekomunikacijski industriji in industriji plačljive televizije. V vseh državah v regiji dosegata tržna koncentracija4 in obračunana realizacija (skupni podatki niso na razpolago) štirih glavnih podjetij v sektorju med 40 odstotki (povprečje) za radio in 95 odstotki za zemeljske in mobilne telefonske storitve in plačljivo TV. Raziskava ugotavlja tudi, da največje države (po številu prebivalstva in BDP) zagotavljajo večjo raznolikost kot države z bolj omejenimi trgi.

Razvoj informacijskih, komunikacijskih in kulturnih industrij v Latinski Ameriki je potekal neuravnoteženo: kaže nižje stopnje dostopnosti in višje stopnje koncentracije, kot jih beležimo za druge regije v zahodni hemisferi. V kontekstu pospešenega oblikovanja informacijskih družb, ki za prestrukturiranje produktivnih procesov intenzivno uporabljajo informacije, informacijsko-komunikacijski sektor v Latinski Ameriki šele začenja pridobivati na veljavi. V povprečju kulturne industrije (televizija, radio, založništvo, kinematografi, diskografska industrija) v kombinaciji s telekomunikacijskimi industrijami dosegajo nekaj pod 5 odstotkov regijskega BDP.

Zgornji podatki porajajo dvom v ocene, ki predvidevajo, da delež kulturnih industrij v Latinski Ameriki dosega blizu pet odstotkov BDP. Vseeno lahko vsaj dva dejavnika prispevata k povečanju vrednosti teh deležev. Prvič, podatkov o vseh obravnavanih sektorjih ni moč pridobiti, hkrati pa je mogoče, da so navedene prodajne številke nižje od dejanskih iz davčnih razlogov ali ker vključujejo stroške oglaševanja. Drugič, v mnogih državah obstaja močna siva ekonomija, ki je ni mogoče izmeriti. Še en možen zaključek raziskave je, da so kulturne industrije (predvsem množični mediji) z vidika gospodarskega delovanja "nejasne".

Trg izključuje pomembne dele prebivalstva
Struktura latinskoameriških informacijsko-komunikacijskih industrij v 21. stoletju je močno skoncentrirana v medijskih in telekomunikacijskih konglomeratih, ki se nahajajo v nekaj geografskih žariščih, v katerih se izdelujejo, obdelujejo in distribuirajo informacijske in komunikacijske dobrine in storitve. Hkrati ta struktura omejuje javni dostop in je zelo heterogena, kar se tiče obstoječih in potencialnih trgov.

Na splošno se zdi, da trg sam na sebi ne zmore učinkovito razporejati in distribuirati informacijsko-komunikacijskih virov, dobrin in storitev. Še več, v večini primerov so pomembni deli populacije s trga izključeni. Hkrati lahko v 90. letih 20. stoletja zaznamo povečanje lastniške koncentracije. S tega vidika je očitno, da je bistvenega pomena nova vrsta državne intervencije, ki bo spodbudila kulturno raznolikost in omogočila možnost dostopa večjemu delu prebivalstva. Brez dvoma bo potrebno opredeliti gospodarske politike, ki bodo spodbujale gospodarsko integracijo latinskoameriških družb in nasprotovale modelu izključevanja, ki je v tej regiji prevladoval v devetdesetih. Glede na nastali položaj je treba ponovno premisliti o starejših predlogih, ki zahtevajo jasno opredelitev komunikacijskih in kulturnih politik, in doseči večjo usklajenost med regionalnimi in kulturnimi industrijami. Politike bi morale usmerjene k izogibanju fragmentacije, se opirati na najbolj razširjen jezik v regiji, usklajevati produkcijo informacijsko-komunikacijskih dobrin in storitev in spodbujati raznolikost proizvajalcev. Pomembno je ne le podpirati produkcijo, ampak tudi pridobiti distribucijske poti, ki bodo omogočale kroženje gradiva, nastalega v različnih državah. Žal so izkušnje s sporazumi, kakršen je MERCOSUR ali drugi regionalni komercialni sporazumi, omejene na davčna in carinska vprašanja in tako določajo kulturni specifičnosti manj pomemben položaj, da niti ne omenjamo dejstva, da jo včasih preprosto enačijo z drugim blagom. Poleg naštetega bi morali politikam, ki spodbujajo produkcijo, dodati jasne smernice za podporo raznolikosti, omejevanje trenutne tržne prevlade, in širjenje demokratizacije pri kroženju simboličnih dobrin.

To je okvir, v katerem bi morali opredeliti pričakovanja o razvoju informacijskih družb, posebno v regiji, kjer v poštev za množično potrošnjo pridejo le brezplačne dejavnosti, kar je značilnost, ki jo zagovorniki informacijske družbe pripisujejo razširjanju informacij in kulture v družbah tretjega tisočletja.

1 Odslej bomo uporabljali izraz "informacijsko-industrijske", saj je glede na namen pričujoče analize smiselno, da z enim izrazom zajamemo vse informacijske in komunikacijske industrije in dejavnosti. Sem na primer sodijo založniška industrija (knjige, revije, časopisi), avdiovizualna industrija (televizija, kinematografi, radio in diskografska industrija), telekomunikacijska industrija, računalniška industrija itd.
2 Člani raziskovalne skupine, ki jo vodita Guillermo Mastrini in Martín Becerra, so: Andrés D'Alessandro (Argentina); Oscar Ordó?ez in Raúl Pe?aranda (Bolivija); James Görgen (Brazilija); Carlos Eduardo Huertas (Kolumbija); Claudia Lagos in Raúl Rodríguez (Čile); Cecilio Moreno (Ekvador); Marco Tulio Méndez, Gabriela López in José Carlos Lozano Rendón (Mehika); Jenny Cabrera, Adriana Léon, Humberto Coronel Noguera in Carolina da Andrea (Peru); Alexandra Dans (Urugvaj), Andrés Ca?izales in Luisa Torrealba (Venezuela).
3 Ker smo omejeni s prostorom, v razpravo ne vključujemo prve stopnje raziskave, v kateri analiziramo koncepte koncentracije in komunikacijske konglomerate, obravnavamo njihov zgodovinski nastanek in opredeljujemo prvine, ki so del ocenjevalne matrike tega pojava v Latinski Ameriki.
4 Podatki se nanašajo na število prodanih tiskanih izvodov, deleže radijskega in televizijskega občinstva in število naročnikov plačljive TV.


Literatura
  • M. BECERRA: La Sociedad de la Información: proyecto, convergencia, divergencia. Buenos Aires: Norma editorial, 2003.
  • E. BUSTAMANTE (ur.): Hacia un nuevo sistema mundial de comunicación: la industria cultural en la era digital. Barcelona: Gedisa, 2003.
  • J. C. DE MIGUEL: Los grupos multimedia: estructuras y estrategias en los medios europeos. Barcelona: Bosch, 1993.
  • MASTRINI, G. y BECERRA, M.: "50 a?os de concentración de medios en Latin America: del patriarcado artesanal a la valorización en escala". V: QUIRÓS FERNÁNDEZ, F. y SIERRA CABALLERO, F. (ur.): Globalización, comunicación y democracia. Crítica de la economía política de la comunicación y la cultura. Sevilla: Comunicación Social Ediciones y Publicaciones, 2001, str. 179-208.
  • R. McCHESNEY: "Economía política de los medios y las industrias de la información en un mundo globalizado". V: J. VIDAL BENEYTO: La ventana global. Madrid: Taurus, 2002, str. 233-247.
  • Zenith Optimedia (2003) Advertising Expenditure Forecasts, London.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

medijski trg

Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
mediji v svetu
Medijska preža
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
Saša Bojc
Danski Media Watch
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Bibliowwwgrafija
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
Novinarski večeri
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
29.10.1999
Nadire Mater
Polnočni ekspres
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev