N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
uvodnik
mediji, javno, zasebno
rtv - programi posebnega pomena
novinarska stavka
parlamentarne volitve in mediji
medijski pregled
enakost spolov
podoba sčg v osrednjem časniku
mediji v svetu
šport in mediji
mediji, jezik, ideologija
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
fotografija
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Kaj nam zagotavlja, da je »nestrpno razpoloženje večine Slovencev« resnično premišljeni učinek političnega delovanja desnice? Pričujoča razprava nima drugega cilja kot premisliti držo kritikov nestrpnosti, ki takšnih stališč niso le zagovarjali, temveč so na njih gradili svoja prepričanja in politično delovanje.
Namen te razprave je zelo skromen. To ni poskus zarisati polje nestrpnosti, ampak bolj poskus določitve meje kritike nestrpnosti, če kaj takega, kot je kritika nestrpnosti, sploh obstaja. Nekaj povsem drugega je namreč evidentiranje nestrpnosti bodisi v medijih bodisi neposredno v političnem prostoru. Evidentiranje nestrpnih pojavov, tekstov ali izjav samo po sebi še ne pomeni – oziroma vsaj ne nujno –, da imamo opravka tudi z razmislekom o nestrpnosti. Čeprav je po drugi strani še kako res, da že izbor pojavov, ki da so nestrpni – selekcija in njihova ureditev, postavitev v članku, ki govori o nestrpnosti – metoda, vsak zase predstavljajo miselni akt, ki je vse prej kot samoumeven. Realnosti ne predstavlja nevtralno, temveč na neki način že posega vanjo, tj. s tem, ko govori o njej, realnost že preoblikuje.

Poskušal bom opozoriti na primer napačnega sklepanja o razširjanju nestrpnosti, pravzaprav zgolj na tisto napako, za katero menim, da je povezana s teoretskim konceptom, ki ga je razvil norveški teoretik Jon Elster in ga poimenoval z »essentially by-product«.

Predhodnika tega koncepta je mogoče najti že v Aristotelovi Fiziki. Čeprav se Elster nanj ne sklicuje, sta nazornost Aristotelovih primerov in jasno izražena poanta nadvse primerni za uvod v problem stanj, ki so bistveno stranski proizvod. Znotraj smotrne vzročnosti (causa finalis) Aristotel posebej omenja dve vrsti naključnih vzrokov, torej takšnih, ki ne učinkujejo niti po nujnosti niti v večini primerov: tyche in automaton, slučaj in samodejnost. Oba omenjena tipa vzročnosti veljata za stvari, ki se dogajajo »zaradi nečesa«, torej z določenim smotrom, vendar atomaton in tyche zajemata dogajanja, katerih rezultat je nepredvidljiv. Aristotelov primer slučajnosti, tyche, je sicer nadvse preprost, a ni brez muhavosti: »Nekdo bi prišel, da bi dobil nazaj denar, medtem ko je njegov dolžnik pobiral prispevke za obed, če bi vedel; vendar pa ni prišel zaradi tega, temveč se mu je pripetilo, da je prišel, in pripetilo se je, da je to storil zaradi pridobitve denarja: in to ne zaradi tega, ker bi večinoma zahajal v ta prostor, niti po nujnost: smoter, to je pridobite nazaj, ni med vzroki, ki so v njem, temveč spada med predmete odločanja in zadeve, ki so po mišljenju: in prav tedaj se pravi, da je prišel slučajno ...«[1]

Če bi kdo hotel to eliptično formulacijo, kakor pravi prevajalec teksta, razgrniti in se tako znebiti muhavosti primera, bi seveda v naslednjem koraku izgubil poanto. In prav res je Moebiusov trak ustrezna topološka reprezentacija zgornjega primera. Če bi denimo na zgornjo stran traku posadili mravljo, kakor v primeru Esherjeve upodobitve, in bi pod njo zarisali črno piko, ki naj predstavlja smoter dejavnosti v trenutku, ko se je začela, potem bi mravlja, s tem ko bi obhodila trak po dolžini, prav to piko zgrešila; znašla bi se na hrbtni strani traku. Gre namreč za to, da niso zgolj stavki eliptični, temveč je to bistvo samega primera. Predpostavljati je namreč treba, da Aristotelov »nekdo« sicer je prišel »zaradi nečesa«, toda to NI pravi vzrok njegovega delovanja. To nekaj, zaradi česar je prišel, ni bilo tisto, kar je izpolnil. Nekaj se je odvrtelo v prazno. Zato Aristotel pravi, da »vzrok tega, da bi nekdo slučajno šel na trg in naletel na nekoga, ki bi ga sicer hotel, toda ni menil, da ga bo« NI »njegovo hotenje, da gre kupovat na trg«[2]. Nekdo »je hotel, toda ni menil«, da bo srečal svojega dolžnika s polnimi rokami denarja. Zakaj pravzaprav gre, odkod temu smotru, »terjatvi denarja«, ta moč, da za vnazaj nastopi kot vzrok celotnega delovanja? Poanta je seveda v učinku nenadnega srečanja s usodno situacijo »hotenja«. Slučaj nastopi takrat, kadar so do zadnjega izpolnjeni pogoji za uresničitev točno tistega, kar protagonist sicer »hoče«, a česar z aktualno dejavnostjo nima v mislih. Svoje hotenje – vrnitev denarja – določi iz nastopa nenadejane situacije, pravzaprav pa je situacija sama po sebi že popolna (»dolžnik je pobiral denar«), poskrbeti je treba le še za tisti minimalni dodatni impulz hotenja.

Povsem drugačna logika obvladuje Aristotelov koncept »to automaton«, samodejnosti. Samodejnost nastopi, »kadar se na področju tistih stvari, ki se nasploh dogajajo zaradi nečesa, zgodijo stvari – ne zaradi tega uspeha –, toda njihov vzrok je izven njih. (...) Dokaz za to je izraz ‘zaman’, saj se izreka tedaj, kadar iz tega, kar je bilo storjeno zaradi drugega, ne izhaja to, zaradi česar je bilo storjeno ...«[3]. Primer, ki ga predstavi Aristotel, je inverzno nasproten primeru tyche, primeru slučajne vzročnosti. Pravi: »če je hoja zaradi odvajanja, če pa do njega sprehajalcu ni prišlo, pravimo, da se je zaman sprehajal in je bila njegova hoja zaman, ker je zaman prav to, da nekaj, kar se vzpostavi zavoljo drugega, ne dovrši tisto, zaradi česar se je zgodilo...« Poenostavljeno rečeno, neko delovanje postane avtomatizem takrat, ko »zaradi česar« delovanja preprosto umanjka oziroma se ne dovrši; ko se tisto, za kar si je oseba z delovanjem prizadevala, izmakne. Delovanje se sklene samo v sebi, smoter pa ostane zunaj krožnice, ki jo to delovanje zariše. Če smo pri slučaju imeli opravka s tako rekoč dovršeno situacijo[4], ob kateri je nastopilo hotenje, ki je preglasilo vsa prejšnja hotenja, potem imamo tu opravka s hotenjem brez dovršitve, s praznim hotenjem. Poskušajmo zdaj opredeliti automaton in tyche skupaj. Aristotel namreč trdi, da »so po slučajnosti [tyche] tiste stvari s področja samodejnosti [automaton], ki morejo biti predmet izbire.« Vzajemno razmerje tega dvojega pa je tisto, kar poskuša Jon Elster formulirati z logiko stanj, ki so bistveno stranski proizvod. Dvojni Moebiusov trak nudi topološko strukturo, ki lahko njuno razmerje na zelo preprost način pojasni. Seveda s poudarkom, da ima vsaka polovica traku svojo hrbtno in sprednjo stran: »Hrošč, ki bi lezel med obema trakoma, bi ju lahko obkrožil neskončnokrat, in pri tem bi vedno hodil pa enem traku, medtem ko bi drugi drsel vzdolž njegovega hrbta. Nikjer na njegovi poti tla ne bodo srečala stropa. Inteligenten hrošč bi zaključil, da hodi med površinama dveh ločenih trakov. Toda predpostavimo, da bi hrošč zaznamoval točko na tleh in potem krožil okoli traku dokler ne bi zopet prišel do znamenja. Znamenja ne bi našel na tleh, temveč na stropu. … Hrošč bi tako moral pokazati precejšnjo domiselnost, da bi dojel, da so tla in strop pravzaprav ista stran enega samega traku.«[5]

Tako kot je slučajnost in samodejnost, vsako posebej, mogoče ponazoriti s topološko strukturo enojnega Moebiusovega traku (glej zgoraj), tako je z dvojnim Moebiusovim trakom mogoče ponazoriti slučajnost in samodejnost, vzeti skupaj. V prvem primeru je poanta zadeta prav s tem, da se Esherjeva mravlja, ki začne svoj obhod na sprednji strani traku, na koncu nujno znajde na njegovi hrbtni strani traku. Skozi dejavnost se uresniči nenadejan smoter (tyche) ali pa na koncu zgreši začetni, nameravani smoter (automaton).

Ali se uresniči smoter, s katerim nam na pladnju postreže situacija (hotenje »vrnitve denarja«) ali pa se zaman ženemo za zadanim ciljem in ostanemo na koncu zgolj s praznim hotenjem. Drugi primer, dvojni Moebiusov trak, pa ponazarja obe premeni skupaj, saj zanj ne velja le, da se sprednja stran zavihne v hrbtno, temveč se sprednja stran prve polovice traku zavihne v hrbtno stran druge polovice. Medtem ko v enojnem Moebiusovem traku ena stran zgolj prehaja v drugo, je v dvojnem navzoče še to, da je absolutno izključeno, da bi dve hrbtni (ali dve sprednji) strani obeh polovic bile obrnjeni druga proti drugi. Če hrošč hodi po hrbtni strani prve polovice, mu vzdolž hrbta nujno drsi sprednja stran druge in obratno, seveda. Natanko to pa je že poanta stanj, ki so bistveno stranski proizvod. Ta ni zgolj v tem, da lahko ne dosežemo smotra dejavnosti, temveč ga z določeno dejavnostjo nujno ne moremo doseči, tj. v primeru, če si zanj načrto prizadevamo. Kakor, denimo, ne moremo hote pozabiti nekega x, saj če si namenoma prizadevamo pozabiti x, posredno prav mislimo nanj. Na neki način je podobno že pri Aristotelovem tyche, saj lahko predvidevamo, da če bi tista oseba hotela izterjati denar od svojega dolžnika, prav na trg ali v obedovalnico ne bi zavila, tj. iskala bi ga drugje: potemtakem bi ga zgrešila. Nujni pogoj uresničitve njene želje je torej v tem, da nanjo ne misli.

Razprava o izbrisanih
Namen nadaljnje razprave ni v tem, da bi pokazala, da je stanje, ki ga bomo označili za »nestrpno razpoloženje večine Slovencev do izbrisanih«, v celoti ali zgolj bistveno stranski proizvod. To bi bilo nesmiselno trditi, še več, takšni tezi bi bilo treba celo odločno nasprotovati. Poskušal pa bom pokazati, da je nestrpno razpoloženje vsaj v določenem pogledu, namreč ko ga obravnavamo kot učinek političnega delovanja (širjenja nestrpnosti), treba šteti med stanja, ki so bistveni stranski proizvod. In sicer predvsem zaradi tega, da bi poudaril, kako so nekatera stališča kritikov nestrpnosti, ki so vzroke za »nestrpno razpoloženje« v celoti pripisali načrtnemu političnem delovanju, presegla mejo utemeljene argumentacije, če že niso, vsaj v tem pogledu, povsem napačna.

Stanje, ki je poimenovano kot »nestrpno razpoloženje Slovencev«, je na vrhuncu razprave o izbrisanih postalo skoraj splošno mesto vseh javnih polemik. Priznali so ga ne samo kritiki nestrpnosti, temveč tudi nekateri politiki in misleci desne opcije, ki so ga sicer razlagali kot popolnoma razumljiv, spontan odziv ljudi na grožnje, ki jih predstavlja skupina izbrisanih za slovensko državo (naj je šlo za ogrožanje vladnega proračuna ali pa za krnitev socialnega življenja Slovencev). Čeprav desnica temu stanju ni vzdela imena nestrpnosti, pa se je njen opis glavnih značilnosti stanja vendarle ujemal z opisom »nestrpnosti«. Pojmovala ga je kot stanje visoke ravni zaskrbljenosti slovenskega naroda in njena stava se je z izidom referenduma potrdila vsaj deloma, če že ne kar v celoti. Levica je medtem izgubila upanje v razsodnost ljudstva, ki da je lahko včasih pač nerazumno in ga je zato treba držati daleč stran od odločanja: »... pri sanaciji izbrisa gre za zapletena pravna vprašanja, ki jih državljani večinoma ne obvladajo. Poleg tega demokratična volja ljudske večine ne sme rušiti obstoječega pravnega reda ...«6. Naposled je strategija levice dobila svoj epilog v pozivu k bojkotu referenduma. Predpostavka te razprave je skratka v tem, da je takšno stanje dejansko obstajalo, če ne na začetku polemike o izbrisanih, pa vsaj na njenem vrhuncu, ki se je končal z referendumom.

Iz tega časa izhaja tudi pobuda za ta članek. V intervjujih, ki sem jih nedavno opravljali v sklopu neke raziskave na Mirovnem inštitutu, sem se imel priložnost seznaniti z nadvse nenavadnimi prepričanji o problemu izbrisanih. Ob prvi poudarjeni omembi vračanja stanovanj izbrisanim, ki je pri večini potencialnih respondentov prevladovala nad vsemi drugimi temami iz tega sklopa, sem najprej seveda pomislil, da gre za povsem racionalno reakcijo, za odziv na napovedi prihodnjega razvoja dogodkov. Za strah pred tem, kaj vse bi lahko sledilo, če bi izbrisanim vrnili status stalnega prebivališča. Nekateri politiki, večinoma iz desnice, so namreč v zagovor svoje politike kar nekajkrat poudarili, da bodo izbrisani slej kot prej začeli vlagati zahteve po vrnitvi stanovanja, zahteve po finančnih odškodninah itd.

Toda če sem bil po prvem telefonskem pogovoru še povsem prepričan, da gre pač za pretirano poudarjanje vračanja stanovanj na račun pravnega statusa stalnega prebivališča izbrisanih, sem moral na svoje veliko presenečenje kmalu ugotoviti, da gre vse prej kot zgolj za poudarek, za poudarjanje ene plati in zanemarjanje druge. Šlo je za popolno zamenjavo pravnega termina »stalno prebivališče« s »stanovanjem«. Kar pomeni, da so nekateri pravni izraz »stalno prebivališče« razumeli preprosto kot to, kar v običajnem jeziku in po zdravorazumski logiki stalno prebivališče pomeni, tj. stanovanje. Nelegitimni ukrep vlade, s katerim je nekaterim ljudem odvzela stalno prebivališče, je po njihovem pojmovanju pomenil, da jim je vzela stanovanje. Ker kategorije prava svoje izrazoslovje pač nujno jemljejo iz besednega zaklada običajnega jezika in ker pravna kategorija nastane tako, da iz običajnega jezika iztrgan izraz vpne v formalni sistem pravnih kategorij, je seveda tudi prevod iz pravnega jezika nazaj v običajni jezik lahko izvedljiv. V našem primeru se je očitno zgodilo natanko to. Ali ta ugotovitev o zadevni problematiki sploh pove kaj novega? O samem stanju pravzaprav nič – zaradi tega namreč to ni nič manj nestrpno, nasprotno pa mnogo pove o določanju vzrokov tega stanja.

Eno izmed možnih razlag za zamenjavo obeh terminov bi lahko našli v načrtnem in namernem zavajanju zdrave pameti. In nemalo je bilo kritikov, ki so slovensko desnico resnično obsodili, da je podobne napačne zamenjave ali napačna branja, povzročala namerno, s premišljeno uporabo diskurza nestrpnosti v javnih nastopih. Vendar pa se zdi, da takšna interpretacija poveličuje mišljenjske sposobnosti slovenske desnice, pripiše ji večjo pretkanost mišljenja, kakor jo ta v resnici premore, oziroma, kar se tega tiče, večjo, kakor jo premore katero koli premišljeno politično delovanje. Zato si je treba zastaviti preprosto vprašanje: kaj nam zagotavlja, da je »nestrpno razpoloženje večine Slovencev« resnično premišljeni učinek političnega delovanja desnice. In pričujoča razprava nima drugega cilja kot premisliti držo kritikov nestrpnosti, ki takšnih stališč niso le zagovarjali, temveč so na njih gradili svoja prepričanja in politično delovanje.

Načrtne uporabe določene tehnike zavajanja, s ciljem, da bi dosegli določeno stanje, namreč nikakor ne bi smeli zamenjevati s samo željo po tem stanju. Čisto mogoče je, v našem primeru pa celo zelo verjetno, da si je desnica res želela ustvariti stanje, ki mu pravimo »nestrpno razpoloženje Slovencev«, vendar to še ne pomeni, da je zato, ker si ga je želela, s svojim delovanjem takšno stanje načrtno tudi ustvarila. Kot eden izmed ugovorov, da temu res ni tako, bi lahko služila prav zgoraj omenjeno zmotno prepričanje ljudi. Zamislimo si primer, ki ga za ponazoritev te poante navaja Jon Elster: recimo da moški hoče umoriti svojega znanca in si za način umora izbere strel s pištolo. »Ubijalec zgreši žrtev za cel streljaj, vendar pa strel požene v stampedo čredo divjih prašičev, ki do smrti poteptajo predvideno žrtev«.[7] Ubijalcu se je želja potemtakem uresničila in na neki način jo je res uresničil, vendar ne po standardni vzročni zvezi. Torej tudi ne tako, kot je nameraval. Kljub temu, da si je smrt znanca želel, jo je dosegel na način, ki je stranski proizvod njegovega delovanja. Zdi se, da imamo v primeru nestrpnega razpoloženja Slovencev opravka s podobnim razvojem dogodkov. Pravzaprav si je zelo težko predstavljati, kako nekdo z takšnim prepričanjem sploh lahko spremlja televizijske razprave in časopisne polemike na zadevno temo. In bistveno pri tem je, da ta nekdo ni nič manj zmeden ob argumentih desnice, kakor ob argumentih kritikov nestrpnosti. Povedano drugače, s tem, ko desnica nagovarja nekoga s takšnim prepričanjem, NE more doseči svojega cilja, tj. prepričati poslušalca v pravilnost svoje razlage.

Sovpadanje moralne in intelektualne zmote ostalo popolnoma nereflektirano
Sklenemo lahko, da je to stanje, »nestrpno razpoloženje Slovencev«, sicer učinek razširjanja nestrpnega diskurza določenih političnih strank, ne moremo pa upravičeno trditi, da je prav načrtovana politična dejavnost takšno stanje dejansko tudi ustvarila. Ob tej ugotovitvi pa se naposled zastavlja vprašanje, ali je omenjene politične akterje v celoti mogoče označiti kot krivce za »nestrpno razpoloženje«.

Če poskušamo na zadevo pogledati s stališča načrtnega političnega delovanja z določenim ciljem, potem imamo opravka z »moralno zmoto« glede stanj, ki so bistveno stranski proizvod. »Ker so nekatera od teh stanj koristna ali zaželena, smo pogosto nagnjeni k poskusu, da bi jih proizvedli – pa čeprav je jasno, da bo poskus propadel.« In res, ali ne izraža prepričanje, da je »stalno prebivališče« enako »stanovanju«, pravzaprav spodletelost diskurzivne strategije desne politike? Ali ni v tem izražena paradoksalna nemoč moči njihovega diskurza, ki na neki način hkrati je vplival na izoblikovanje prepričanj, po drugi strani pa je vplival ravno mimo svojih začrtanih strategij?

Mislim, da je mogoče reči, da moralna zmota v celoti velja za politično desnico, ki je stanje »nestrpnega razpoloženja« zagotovo imela za zaželjeno, saj je potrjevalo njihove odločitve in politična stališča, vendar pa nikakor ne moremo trditi, da so končno stanje nestrpnosti med ljudmi s svojim načrtnim delovanjem dejansko tudi proizvedli. Problem takšne teze, ki jo zagovarja nemalo kritikov politične nestrpnosti je v tem, da nasede »moralni zmoti« samih teh političnih akterjev, njihovi samoprevari glede svojega političnega delovanja. Kar z drugimi besedami pomeni, da slepo verjame v vsemoč nestrpnega diskurza.

Po drugi strani pa lahko izhajamo iz stanja, iz »nestrpnega razpoloženja« in poskušamo ugotoviti, kaj je do njega pripeljalo. Pri tem pa se je treba vzdržati vsaj tistega, čemur Elster pravi »intelektualna zmota« glede stanj, ki so bistveno stranski proizvodi: » … ko opazimo, da je eno takšnih stanj dejansko navzoče, se nagibamo k temu, da bi ga razložili kot rezultat delovanja, da bi ga proizvedli …« Na to stališče so se v nemalo primerih postavljali kritiki nestrpnosti.

Najbolj presenetljivo je natanko to, da je sovpadanje moralne in intelektualne zmote v primeru razprave o izbrisanih, ostalo popolnoma nereflektirano. To sovpadanje namreč ponuja prav skupno točko nestrpnežev na eni strani in kritikov nestrpnosti na drugi; nekakšno folie à deux. Tako se zdi, da je desnica nagovarjala volivce s paradoksalno zapovedjo »bodite spontani«, na kar so kritiki nestrpnosti odgovarjali z zapovedjo »ne bodite tako ubogljivi«.[8] Spontanost je bila ena izmed stalnic v argumentacijah desnice, ki je zagovarjala stališče, da je takšno stanje med ljudmi nastopilo kot spontana reakcija na javno izražene zahteve izbrisanih. Tako se je njihov predreferendumski moto v bistvu glasil nekako takole: »Poslušajte nas in naše razlage, a bodite spontani!« Na drugem koncu je levica, prepričana v vsemoč diskurza nestrpnosti, vpila: »Ne bodite poslušni črki desnice!«

Problem je seveda v tem, da sta obe zapovedi protislovni. Prva je nekonsistentna, saj spontanost ravno ne more biti zaukazana. Drugi – »ne bodite tako ubogljivi« – pa je nemogoče koherentno slediti, kajti če ji sledimo, smo pač ubogljivi.

Odveč je pripomniti, da se je za desnico referendum sicer končal zmagovito, dosegli pa so ravno nasprotno od tega, kar so hoteli. Saj so z blokado zakona vlado posledično prisilili v izdajanje odločb o stalnem prebivališču, kar je bila za izbrisane mogoče celo najboljša možna rešitev, vsekakor pa boljša kakor sprejem tehničnega zakona, saj je s tem status stalnega prebivališča nazaj dobilo več ljudi, kakor bi ga dobilo s tem zakonom. Strategija levice, parlamentarne in zunaj parlamentarne, pa je svoj epilog dobila z nezaupnico volivcev na tokratnih volitvah. Mar ne bi mogli volitev (nižje udeležbe volivcev in predvsem nižjih rezultatov za levico) gledati kot na podaljšek bojkota referenduma, medtem ko se je denimo Janša v mnogih referendumskih pobudah, nasprotno, prekalil v tem, kako spraviti volivce na volišča? V odgovor bi lahko parafrazirali Brechtov komentar ob vzhodnonemški situaciji v začetku petdesetih: levica je bila nezadovoljna z obnašanjem ljudstva in mu je odmaknila podporo na referendumu.

Nasploh bi lahko zgodbo o kritični levici, »stvari« za katero ji gre, in ljudstvom primerjali z zgodbo o možu brez kladiva in njegovem sosedu[9]. Ta je namreč nekega dne hotel zabiti žebelj v steno, da bi nanj obesil sliko. Imel je žebelj, ni pa imel kladiva. Nič hudega, si je mislil, saj ga zagotovo ima sosed. Ko je že bil na hodniku in je že hotel potrkati na sosedova vrata, se je nenadoma spomnil, da ga je sosed prejšnji dan na stopnicah pozdravil precej mlačno. Je že res, da je izgledalo, kot da se mu mudi, pa vendar, kaj če se je samo pretvarjal, da se mu mudi, v resnici pa mu ni bilo do tega, da bi odzdravil. Da noče odzdraviti njemu, ki mu v življenju ni storil hudega; to je milo rečeno nesramno. Še več, sosedu je vedno bil pripravljen narediti kakšno uslugo in mu jo nemalokrat tudi je. Če bi ga bil kdaj zaprosil za kladivo, bi mu ga bil nemudoma pripravljen posoditi. On pa takole. Le kaj si misli: goji zamero kar brez vzroka. Saj to je čista zloba. Po tem kratkem razmisleku je bil tako razkačen, da je končno vendarle potrkal na sosedova vrata in ko mu jih je ta odprl, mu je besno zabrusil: »Tisto kladivo pa kar zase obdrži!«

1 Aristotel, Fizika (Ljubljana: Slovenska matica, 2004), 137.
2 Ibid, 134.
3 Ibid, 141.
4 Ne smemo pozabiti na Aristotelovo precizno formulacijo: dolžnik »je pobiral prispevke«.
5 Martin Gardner, Hexaflexagons and other mathematical diversions (Chicago and London: The University of Chicago Press: 1988), 64.
6 Gorazd Kovačič, Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci, Medijska preža 19 (Ljubljana: Mirovni inštitut, 2004)
7 Prim. Jon Elster, Kislo grozdje (Ljubljana: Krtina, 2000), 13.
8 Prim. Jon Elster, Kislo grozdje (Ljubljana: Krtina, 2000), 71.
9 Paul Watzlawick, Anleitung zum Unglucklichsein (Muenchen: Deutsche Taschenbuch Verlag, 1994), 35.

izpis

Primož Krašovec

Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Mediji so nevtralni, a ne zato, ker imeli tako visoko razvito politično zavest ali ker bi čutili odgovornost do razsvetljene meščanske javnosti, temveč zato, ker se za stranke ne da »navijati«. Stranke namreč nimajo eksplicitnih, zavestno formuliranih političnih programov, ki bi jih že v temeljnih predpostavkah ločevali od drugih strank.
Nevtralnost je vrednota, h kateri stremijo sodobni množični mediji, cilj, ki ga poskušajo uresničevati in tudi kriterij, po katerem se meri njihova kvaliteta. Nevtralnost ima več pomenov. V najsplošnejšem pomenu je skoraj sinonimna objektivnosti, osnovnemu načelu, okrog katerega se strukturira diskurz sodobnih množičnih medijev. Se pravi, mediji poskušajo prevzeti način formacije diskurza, ki je značilen za pozitivne, naravoslovne znanosti in vključuje neprizadet, nezainteresiran pogled na družbeno realnost in problematike ter razviti tehnike novinarskega dela, ki poskušajo izključiti novinarjevo ali novinarkino osebno prepričanje, strasti ali predsodke iz novinarskega dela. Bolj specifični pomeni nevtralnosti se vrtijo okrog strankarske (ne)pripadnosti (nevtralen medij ne »navija« za nobeno politično stranko in v času volitev nameni kandidatom in kandidatkam vseh strank enako mero medijskega prostora in enako število priložnosti, da javnosti predstavijo svoje programe in stališča, brez da bi se novinarji in novinarke v to vmešavali, ta stališča komentirali ali kako drugače poskušali vplivati na javno mnenje v korist te ali one stranke) in ideološke nevtralnosti (kvaliteten časopis, ki naj bi bi veljal za »resnega«, ne sme biti nagnjen ne desno ne levo, ampak imeti sredinski, umirjen in realističen odnos do »aktualne« problematike). Nevtralnost kot vrednoto lahko zasledimo tudi v športnih oddajah in poročilih (dober športni komentator ne sme kazati preference do določenega moštva ali posameznega športnika ali športnice), v ocenjevanju avtomobilov, gostinskih obratov itd. Nevtralnost kot način oblikovanja (formiranja) novinarskega diskurza je torej prisoten v večini medijev, oziroma vsaj tistih, ki želijo veljati za »resne«, ki se ukvarjajo s politiko, se pravi kvalitetnih informativnih medijev. Za medije, ki občinstvu nudijo predvsem zabavo ali kaj tretjega veljajo drugačni kriteriji kvalitete, a naš predmet bodo tokrat le resni, t.i. quality mediji, natančneje, časopisi in politične ter informativne oddaje na radiu in televiziji. Se pravi, za svoj predmet jemljemo klasično, informativno novinarstvo. Za takšno zvrst novinarstva je sklicevanje na nevtralnost eden od poglavitnih načinov za pridobivanje kredibilnosti in lastne legitimnosti. To pomeni, da je časopis ali kak drug medij, ki mu uspe doseči nevtralnost, upravičen do podajanja resnice o družbeno-političnih vprašanjih ter da je ta resnica kot taka sprejeta s strani »kvalitetnega« bralstva, ki je sumničavo do hujskačev in verjame nepristranskim, preverjenim informacijam. Prav javnost naj bi bila tisti suveren, ki mu služijo resni mediji. S tem se distancirajo in razmejijo od neresnih, komercialnih in tabloidnih medijev, ki služijo kapitalu, trgu in nizkotnim strastem. »Visoki« kriteriji kvalitete poročanja, ki jih vzdržujejo nevtralni mediji, omejijo njihovo publiko na izobraženo meščanstvo, se pravi, imamo opravka tudi z razredno distinkcijo (v bourdiejevskem smislu), a v to se tokrat ne bomo spuščali. Poskušali bomo prikazati, kakšno vlogo igra nevtralnost v formaciji diskurza »resnega« novinarstva, oziroma, kot namiguje že naslov, zakaj je nevtralnost nujni konstitutivni element omenjenega diskurza. Za razliko od spontane ideologije medijskih akterjev in akterk, ki predvideva, da se je za nevtralnost potrebno boriti, da zahtevo trdo delo, predanost in disciplino, bomo tukaj trdili, da se diskurz nevtralnosti v medijih, ki veljajo za resne, vzpostavlja spontano (rutinsko), mimo zavestnih hotenj in prizadevanj dobronamernih novinarjev in novinark, da je »tam«, še preden pride do procesa novinarskega dela in da mimo zavestnih naporov novinark in novinarjev strukturira diskurz resnega novinarstva. Skratka, trdili bomo, da so mediji, ki si jemljejo za svoj predmet politiko, vselej nevtralni (pa če to hočejo ali ne) in da je nevtralnost teh medijev s stališča teorije ideologije problematična.

Nevtralnost na način Žurnala
Opredeljevanje do in sklicevanje na nevtralnost je ključni način organizacije »resnih« novinarskih tekstov. Diskurzivna ekonomija resnih medijev temelji na bojih za priznanje nevtralnosti, znotraj katerih lahko opazimo več različnih strategij. Zelo domiselno so se dokazovanja lastne nevtralnosti lotili pri Žurnalu. V nekaj številkah časopisa (primer je recimo Žurnal z dne 5. 3. 2004, stran 19) so objavili neke vrste oglas, ki promovira nevtralnost Žurnala. Naslov celostranskega oglasa se glasi Kdo ima prav?, pod naslovom pa je stran razdeljena na levo in desno polovico. Na levi strani je citat iz Mladine, ki Žurnalu pripisuje čaščenje desničarskega politika Janeza Janše, medtem ko je na desni citat iz Maga, ki v Žurnalu išče elemente »kučanizma«. Pod citatoma je napis: »Vedno smo na eni strani. Na strani bralcev.« Žurnal je navedenem primeru elegantno izkoristil simplistično zdravorazumsko pojmovanje političnega prostora in politične nevtralnosti. Preprosta shema - levičarji na levi obtožujejo Žurnal desničarstva, desničarji na desni pa levičarstva – naj bi dokazovala, da Žurnal ne služi nikomur (razen bralcem), obenem pa kot ne-nevtralna, pristranska, označi konkurenčna tednika. Enega potisne na levo, drugega na desno. To je splošna značilnost bojev za priznanje nevtralnosti. Mediji, ki želijo veljati za resne kot nevtralne označijo sebe, svojo konkurenco pa označijo za pristransko. Značilno je tudi sklicevanje na (kot se predpostavlja) politično zavedno javnost, ki ji pri političnem odločanju najbolj koristijo prav nevtralne politične informacije, obenem pa ji najbolj škodijo manipulacije pristranskih medijev, ki so pod nadzorom strank ali drugih centrov moči, kot so velika podjetja. S tem, ko Žurnal označi svoja tekmeca za politično pristranska, prikaže svojo domnevno nevtralnost tudi kot neke vrste herojsko dejanje, kar lahko opazimo tudi v uvodnikih urednika Žurnala Dejana Steinbucha1. Splošni vtis, ki ga dobimo ob branju le-teh je, da je v času, ko se na medije vršijo vsi mogoči politični in ekonomski pritiski, biti nevtralen zelo težko in zahteva izjemne napore ter prinaša poštenim novinarjem in novinarkam številne nevšečnosti (kot so vabila na policijske razgovore), kar pomeni, da je biti nevtralen izjema in da so le redki mediji sposobni zares vztrajati v službi bralcev. V tako zastavljenem diskurzu so tisti mediji (in njihovi akterji ter akterke), ki so uspešni v bojih za priznanje nevtralnosti, spoznani kot nekakšni junaki in junakinje, obdarjeni s trdnimi hrbtenicami, medtem ko so tisti, ki jim v bojih za nevtralnost (in s tem za nevtralizacijo lastne političnosti) ne uspe, spoznani kot manipulatorski (in zmanipulirani) sužnji interesov centrov družbene moči. Takšen način uveljavljanja in prikazovanja nevtralnosti je prevarantski. Prevare tu ne mislimo v smislu zarote – češ da mediji, ki so drugače pod vplivom mogočnežev, uspešno varajo bralstvo, da so nevtralni, da bi tako prikrili svojo propagandno vlogo. Gre za ideološko prevaro, za prevaro, ki je vpisana v način, kako deluje ideologija. Ena od najpomembnejših značilnosti splošne ideologije, v kateri živimo, je, da strukturne značilnosti reda kaže kot rezultate zavestnega delovanja posameznikov in posameznic. To velja tudi za medijsko nevtralnost. Nevtralnost je neizogiben element medijskega diskurza. Ko se kaže kot rezultat svobodne odločitve konkretnih medijskih akterjev in akterk (ki bi domnevno lahko ravnali tudi drugače), prikriva strukturne silnice, ki neizogibno oblikujejo diskurz resnih medijev po načelih nevtralnosti. Preden začnemo z izpeljavo, ki nas bo pripeljala do omenjenih strukturnih silnic, moramo napraviti še kratek ekskurz. Pojasniti moramo še delitev na resne in ostale medije, ki smo jo vpeljali dokaj lahkotno in ki bi lahko pomenila, da za kriterij delitve medijev uporabljamo kar zdravorazumske kategorije, ki jih za delitve znotraj medijskega prostora uporabljajo medijski akterji in akterke. Zelo na kratko in preprosto: medije delimo v skladu s tremi osnovnimi načini, na katere deluje sodobna oblast in ideologija, ki jo legitimizira. Medije lahko delimo na: tiste, ki se ukvarjajo s telesom (šport, lepotni nasveti, ženske in moške revije, pornografija), tiste, ki se ukvarjajo z umom (resni mediji) in tiste, ki se ukvarjajo z duhom (literarni, esejistični, kulturniški mediji). Pravzaprav, ko za trenutek pristanemo na ideološke zareze med telesom, umom in duhom, ki so osnova sodobnih oblik izvajanja oblasti, zamenjamo ene zdravorazumske kategorije z drugimi, a pomembno je, da hkrati s tem zamenjamo tudi perspektivo in medijev ne delimo po načelu lastništva, interesa, kakovosti poročanja in drugih voluntarističnih principov, ampak poudarimo njihovo vlogo pri izvajanju in ohranjanju določenih oblastnih tehnik. V tej delitvi se kategorija resnih medijev ujema s kategorija medijev uma. Mediji, ki poročajo o politiki in se držijo načel nevtralnosti, disciplinirajo in spodbujajo ume državljanov in državljank, jim dajejo podlago za racionalno politično obnašanje – gre za obliko vladanja nad razredi, ki imajo nekaj politične moči. Resni mediji se trudijo zagotoviti, da bodo to moč uporabili »pravilno« in eden od najpomembnejših mehanizmov tovrstnega zagotavljanja je ravno nevtralnost.

Politična nevtralnost in pristranost
Vsak medij, ki deluje na »področju uma«, se pravi medij, ki poroča o politiki in podobnih zadevah, je nevtralen. Za to niso potrebni posebni napori, saj je tudi objekt, o katerem pišejo resni mediji, se pravi politični prostor, nevtralen ali, bolje rečeno, nevtraliziran. V političnem prostoru ne najdemo monolitnih diskurzov, ki bi bili med seboj strogo ločeni in pripadali izključno tej ali oni stranki. Množica diskurzov, ki kroži po političnem prostoru in po resnih medijih, se ne deli glede na »pripadnost« določeni stranki. Njihova formacija poteka izven formalnih okvirov, ki delijo eno stranko od druge. Ti značilni diskurzi, po katerih prepoznamo »politični govor« niso vezani na ali zavezani instituciji določenih strank, ampak prosto prehajajo strankarske okvire. Kot reke ponikalnice se pojavljajo in spet izginejo pri različnih strankah. Z drugimi besedami, stranke niso konsistentne v smislu zavestnega obvladovanja lastnega diskurza. V govorih strankarskih voditeljev, v strankarskih sporočilih za javnost in v drugih načinih politične komunikacije se pojavljajo na videz nehomogene, zmedene, diskontinuirane prvine, ki pa izgledajo zmedene le, dokler politični diskurz obravnavamo kot nekaj, kar je vezano na stranko, kar proizvaja stranka kot subjekt in avtor. Če prelomimo s takšnim gledanjem, se začnejo kazati določene urejenosti, določena pravila, določene podobnosti in distinkcije, ki nakazujejo, da delitve in razpoke znotraj političnih diskurzov niso odvisne od formalne delitve na stranke ter da tudi podobnosti in kontinuitete znotraj teh diskurzov ne upoštevajo pravil subjekta-stranke kot avtorja in izvora, ampak se strukturirajo po drugačnih načelih. Ko slišimo ugledne politike na desnici govoriti o socialni pravičnosti, nas to lahko preseneti le, če vztrajamo, da politični diskurz izhaja iz »notranjosti« govorcev, iz njihovih načel ali »drže«. Na tak način lahko pridemo le do moralnih sodb o nenačelnosti ali hinavskosti politikov, ne moremo pa teoretsko opredeliti procesov nastajanja in cirkulacije političnega diskurza. Zdravorazumske delitve na levi, desni, liberalni, konservativni ipd. politični diskurz teoretsko ne vzdržijo. V političnem diskurzu so navzoče različne geste, figure, elementi, ki se ne uklanjajo delitvam, ki izhajajo iz avtorja kot izvora in katerih način formacije je potrebno še ugotoviti. Politični diskurzi prečijo vse stranke in vse profesionalne politike, političarke, resne novinarje in novinarke, ne da bi upoštevali enotnost avtorja kot subjekta, zato se pojavljajo na videz čudni primeri, ko politični govorec v enem ali v več zaporednih govorih nasprotuje samemu sebi; ali pa da »govori eno in dela drugo« (kar se ponavadi »razkrinka« kot hudobnost in licemerstvo) oziroma, da ne misli tistega, kar govori in obratno. Ker elementi političnega diskurza kršijo meje in rušijo homogenost avtorja in teksta, lahko v političnih izjavah za javnost, člankih in govorih najdemo številna protislovja (kot je denimo sobivanje diskurza človekovih pravic in rasizma, ki pripelje do pozivov po človekovi pravici do rasizma) – ki pa so protislovja le, če ne poznamo logike, po kateri se različni, pogosto diskontinuirani politični diksurzi »utelešajo« v posameznih avtorjih in tekstih. Logika formacije političnih izjav je ideološka in zato skupna vsem strankam in resnim medijem, tem ideološkim aparatom, ki reproducirajo »um« družbe, tista delovanja in diskurze, ki veljajo za razumne in razumske. Po ideološki logiki, ki uravnava na prvi pogled kaotično zmešnjavo različnih elementov, ki tvorijo politični diskurz, pišejo tudi resni mediji oziroma upovedujejo različne diskurze, ki jih razmetava po statično zamišljenem političnem prostoru, kjer naj bi bile stranke »posestnice« določenih diskurzov in tipov izjavljanj. Resni mediji prav zaradi te svoje raztreščenosti (ker niso subjekti političnih diskurzov, ki prehajajo skozi njih) obveljajo za nevtralne. Če se vrnemo k primeru Žurnala, ki ga imata v zobeh domnevno desni in domnevno levi medij – ta sovražnost partikularnih medijev Žurnalu zagotavlja videz nevtralnosti, ki pa ni rezultat zavestnih naporov in poštenja ustvarjalcev in ustvarjalk Žurnala, ampak posledica trenutne ideološke konstelacije političnega prostora. Iz enakih razlogov je nevtralna tudi Mladina, čeprav ji ta status ni priznan. Mladina ni imuna na procese, ki strukturirajo medije, ki imajo za svoj predmet politiko, kljub temu, da velja za levičarsko revijo in torej ni povsem »resna«. V naslednjih vrsticah bomo na primeru Mladine poskušali pokazati nujno nevtralnost, o kateri govorimo v naslovu tega članka, oziroma, da so mediji, ki se ukvarjajo s politko nevtralni, tudi če tega nočejo ali pa jim to ni priznano (na vprašanje, kaj je s to nevtralnostjo narobe, bomo odgovorili na koncu članka). Najpogostejši očitek Mladini je, da namesto uravnoteženosti preferira levičarski pogled na obravnavano problematiko ali celo, da je režimska revija, da jo nadzorujejo stranke na oblasti (domnevno levi LDS in ZLSD) ali pa kar mračne sile komunistične kontinuitete. Kakšne so značilnosti Mladine, ki naj bi kazale na njeno levičarskost? V Mladini pogosto beremo o korupciji in drugih aferah, v katere so zapleteni predstavniki političnega vrha, a značilno je, da pri tem ne izbira po strankarskem ključu in poroča tudi o nemoralnih dejavnostih predstavnikov »levih« političnih strank. Prav tako pisanje o aferah ni značilnost »levih« medijev – o njih radi pišejo tudi v Magu in drugih, domnevno desničarskih medijih. Afere in škandali so vrste poročanja, kjer se podrejo navidezne delitve med levimi in desnimi mediji – oboji iščejo razloge za korupcijo v moralni pokvarjenosti posameznikov in posameznic, ki jih »razkrinkavajo«, kar je značilnost ideologije, v kateri se problemov ne politizira, temveč psihologizira. V tem elementu Mladina sodeluje pri ideološki reprodukciji tako kot Mag, Delo ali Žurnal – vsi prikazujejo politične probleme kot psihološke. Še posebej zabavno je dejstvo, da je Mladina pogosto prva, ki poroča o aferah, v katere so zapleteni predstavniki vladajoče koalicije in da »opozicija« pogosto prav te afere uporablja kot orožje v boju proti vladnim strankam. Medsebojno obkladanje z aferami je tudi konstitutivni del političnega prostora samega, kjer je veliko časa posvečenega takšnemu »razčiščevanju«. Mladina s svojim pisanjem o aferah le nevtralno reproducira ustroj političnega prostora. Trenutno vladajoča ideologija zahteva in zagotavlja depolitizacijo političnega prostora in političnih medijev zato politični mediji (kar je Mladina včasih bila) postanejo postopolitični mediji. Poleg že omenjenega reduciranja sistemskih pomanjkljivosti na psihologijo, se dogaja tudi rahlo komično »uravnoteževanje« vsebine. Politično, ki v Mladini še vztraja v kolumnah, je uravnoteženo s postpolitičnimi neoliberalnimi članki. Političnim kolumnam Rastka Močnika, Bogdana Lešnika in Mihe Zadnikarja so postavljeni nasproti tehnokratski, realistični in pragmatični prevzeti prispevki iz revije Economist, feminizmu Vlaste Jalušič mačizem in šovinizem Maxa Modica itd. Svojo nevtralnost Mladina reši z uravnoteženostjo, predstavljanjem različnih, nasprotnih pogledov na določene problematike. Takšna uravnoteženost je bolj kot posledica zavestne uredniške politike posledica neenotnosti in raztreščenosti revije kot subjekta. Skozi Mladino se pretakajo (ter se občasno v njej zasidrajo) vsi mogoči diskurzi vladajoče ideologije. Zmešnjava, ki nastane, se sicer kaže kot rezultat uredniške politike, ki skrbi za uravnoteženost poročanja, a ta videz je le ideološki učinek, ki preprečuje videti ideološke mehanizme, ki uravnavajo diskurz resnih medijev in jih politično nevtralizirajo. Nevtralnost je, če primer Mladine posplošimo, posledica ideoloških procesov, ki resnim medijem s postopki uravnoteževanja in nevtralizacije odvzemajo političnost. Tem procesom so podvrženi vsi resni mediji, se pravi vsi tisti, ki imajo za svoj predmet politiko in se je lotevajo razumsko, resno in realistično. Diskurz resnih medijev je mešanica značilnih ideoloških diskurzov, katera pogosto deluje zmedeno, nekonsistentno ali kaotično, a na koncu vedno rezultira v nevtralnosti. Čeprav nam zdrava pamet pravi, da so nekateri resni mediji bolj nevtralni ali da nekateri sploh niso nevtralni, takšne trditve ne zdržijo teoretskega preverjanja.

Nemogoče je biti »na strani«
Nevtralnosti ne samo ni težko doseči, pravzaprav je osnovno stanje medijev. Nemogoče je biti »na strani« neke določene politične stranke. Perspektivo moramo obrniti; ravno biti (pri)strankarski je nemogoča zahteva, tista, ki se ji lahko mediji le približajo do določene mere (v zdravorazumskem branju medijev je takšna zahteva popolna nevtralnost) in z velikimi napori tako strankarskih lobijev kot strankam naklonjenih urednikov in urednic. Zelo težko je medijem izstopiti iz osnovne nevtralnosti, saj so tudi stranke kot domnevni subjekti političnega diskurza neenotne in raztreščene. Z drugimi besedami, stranke si v času vladavine postpolitičnega neoliberalnega realizma ne lastijo in niso izvor nekega homogenega političnega diskurza, ki bi jih ločeval od drugih strank. Kar se tiče samega političnega diskurza nekih bistvenih razlik med strankami ni – ob »velikih vprašanjih« in »zadevah nacionalnega interesa« nastopajo enotno, strinjajo se tudi o legitimnosti teh vprašanj in interesov. Razlike med strankami obstajajo le na osebni ravni – kdo ima lepše, sposobnejše in bolj izobražene predstavnike in predstavnice, katera stranka ima boljši nastop in PR. Ker so stranke večinoma politično nevtralne in nevtralizirane v njihovih diskurzih prevladuje nerflektirana in neenotna splošno ideološka brkljarija. Podobno velja za politične, resne medije. Ti od strank in drugih subjektov političnega prostora prevzemajo depolitiziran in nevtraliziran diskurz, ki ni last ene ali druge stranke in zato (tudi če bi si to želeli) ne morejo biti podporniki določenih strank, so le prenosniki splošnega (post)političnega diskurza. Mediji so nevtralni, a ne zato, ker imeli tako visoko razvito politično zavest ali ker bi čutili odgovornost do razsvetljene meščanske javnosti, temveč zato, ker se za stranke ne da »navijati«. Stranke namreč nimajo eksplicitnih, zavestno formuliranih političnih programov, ki bi jih že v temeljnih predpostavkah ločevali od drugih strank. Vse pristajajo na osnovne predpostavke trenutno vladajoče ideologije, ki pa jih ne predelajo v politični program, ampak se s samim političnim diskurzom ne ukvarjajo preveč in ga puščajo v nereflektiranem stanju zdravega razuma. Omenjene osnovne predpostavke vladajoče ideologije prosto prehajajo iz diskurza ene stranke (ali resnega medija) v drugega, saj ne naletijo na odpor v smislu teoretske refleksije in tako nekonfliktno eden ob drugem obstajajo bizarni hibridi, kot je že prej omenjena pravica do nestrpnosti. Ker mediji ne morejo biti na strani strank na ravni preferiranja določenih specifičnih političnih programov, lahko le preferirajo določene politične osebnosti pred drugimi, in razkrinkavajo afere enih in ne drugih. Če smo malo ironični: tako se obrne znamenito geslo feminizma in politično postane osebno – spopade različnih političnih programov zamenjajo osebno žaljenje in razkrivanje umazanih podrobnosti iz zasebnega življenja. V homogenem in hegemonem političnem in medijskem prostoru ni mogoča politična kritika (ta lahko prihaja lahko le od »zunaj« - »znotraj« uradne politike ni prostora za razlike v politiki), nadomesti jo kritika osebnosti in osebnih lastnosti. Politične programe strank pa zamenja PR-ovski know how. Kljub vsemu politična nevtralnost v medijskem prostoru velja za vrednoto – tisto, kar je skoraj nemogoče ne doseči, se kaže kot izjemen dosežek. Nevtralnost se (kot smo videli) ponavadi dokazuje s tem, da imajo nek medij izmenično v zobeh »eni« ali »drugi«. Oboji so napisani v narekovajih zato, ker so med enimi in drugimi razlike le v podobi, image-u, v retoričnih strategijah (ki pa vse priznavajo vladajočo ideologijo, čeprav jo drugače diskurzivno artikulirajo). Različne retorične strategije različnih strank si navidezno nasprotujejo in ustvarjajo videz političnega boja. Primer je odnos političnih strank do izbrisanih. Vse so za »rešitev« tega »problema« predlagale in izvajale rasistične ukrepe, ki pa so jih legitimizirale skozi različne retorične prijeme, od »na horuk« domačijstva do tehnokratsko-birokratskega managementa. Mediji so različno komentirali dogajanja v zvezi z izbrisanimi in znotraj enega medija je pogosto prihajalo do nihanj med različnimi retorikami, s katerimi so se (na enaki ideološki podlagi) izbrisanih lotevale politične stranke. Mediji so včasih tudi kritizirali uradno politiko, a le v smislu neučinkovitosti, ne pa denimo v smislu nehumanosti ali politične nevzdržnosti. V svojih nihanjih med različnimi tipi retorike (kar je največ, kar lahko stranke kot subjekti ponudijo in trdijo, da pripada le njim), ki se jih da izpeljati iz vladjoče ideologije, so bili mediji izmenično tarče ogorčenja enih in drugih strank pa tudi konkurenčnih medijev in na ta način so lahko vsi dokazovali svojo nevtralnost. Če strnemo: medijem ni treba navijati za določeno stranko, da bi bili ideološki (kar v zdravem razumu pomeni nasprotje politične nevtralnosti). Ideološki so že vselej, oziroma se je temu težko, skoraj nemogoče izogniti. Ravno nevtralnost medijev, se pravi pripravljenost, da v svojem diskurzu reproducirajo vse mogoče diskurze vladajoče ideologije, zagotavlja medijem vlogo ideološke reprodukcije. V nasprotju s tem, bi mediji z eksplicitnim in teoretsko reflektiranim političnim programom (čeprav bi jih to diskvalificiralo kot ne-nevtralne) lahko omogočili politično kritiko vladajoče ideologije in prostora uradne politike kot takega. Resni mediji so trenutno politično nevtralni (čeprav se včasih zdi, da navijajo za to ali ono stranko), a ta videz se ustvarja le, ker niso (tako kot nekatere stranke) izbirčni in pazljivi pri uporabi retoričnih artikulacij vladajoče ideologije. Retorična strategija pač ne pomeni političnega programa in zato so mediji nevtralni lahko le toliko, kolikor ne spoštujejo arbitrarnih retoričnih mej, ki si jih postavljajo stranke (da bi ohranile vsaj videz svoje političnosti). Če beremo nevtralnost skozi teorijo ideologije, nam s svojim lahkotnim prehajanjem med in kombiniranjem diskurzov različnih strank, ki ne pripelje do konflikta ali nekonsistentnosti znotraj političnega diskurza, lahko jasno pokaže, da med strankami ni razlik, da te nimajo programov, da vse služijo vladajoči ideologiji in da mora kritika uradne politike priti iz prostora izvena meja uradne politike. Mediji so politično nevtralni, a niso ideološko nevtralni – pristajajo na naravnost, nujnost in upravičenost vladajoče ideologije in jo skozi svojo politično nevtralnost in nevtraliziranost reproducirajo. Z drugimi besedami: nevtralnost medijev je v trenutni ideološki konstelaciji (se pravi, v horizontu ideologije, ki deluje skozi depolitizacijo, nevtralizacijo, realizem, pragmatizem...) pogoj, da lahko mediji opravljajo svojo vlogo reprodukcije ideologije in obenem nujnost, ki jih sili, da to počnejo (če so mediji nevtralni, ne morejo početi nič drugega, kot da reproducirajo vladajočo ideologijo). To je tisto, kar je narobe z nujno nevtralnostjo resnih medijev.

Protislovja v vladajoči ideologiji
Poleg raztreščenosti in diskontinuiranosti političnih strank kot subjektov političnega diskurza obstaja še en razlog, da je medijem več ali manj nemogoče biti zvest določeni stranki. To so protislovja znotraj vladajoče ideologije. Ta so tudi vzrok raztreščenosti strank kot subjektov in preprečujejo tudi strankam samim, da bi bile zveste samim sebi oziroma da bi bile enotni subjekti. Ker diskurzi političnih strank niso enotni oziroma se ne podrejajo logiki, po kateri je izrekovalec tudi izvor izjave, mediji ne morejo zvesto slediti tem fantomskim strankam-subjektom, čeprav po drugi strani vestno reproducirajo raztreščenost političnega diskurza. Nevtralni mediji izgledajo takrat, ko se v trenutku izjave kombinacija elementov v diskurzu nekega resnega medija ne ujema s kombinacijo teh elementov v diskurzu katerekoli politične stranke. Nabor diskurzivnih elementov je resnim medijem in političnim strankam skupen in izjave se iz teh elementov formirajo po logiki vladajoče ideologije. A permutacij je neskončno in v nekaterih naključnih primerih se zgodi, da se diskurza določenega medija in določena stranke ujemata. Takrat medij izgleda (pri)stran(kar)ski, čeprav to ni rezultat zavestnih naporov in hotenj in enako velja za nevtralnost, ki je zaradi ogromnega števila mogočih permutacij bolj običajno stanje medijev od (pri)strankarskosti. Skozi čas se vsakemu resnemu mediju zgodi, da je naključna postavitev elementov političnega diskurza v njegovih izjavah (ki se kaže kot protislovje, dokler pristajamo na avtorstvo in subjekte v političnem diskurzu) enaka postavitvi elementov v diskurzu neke stranke. To ga trenutno naredi za (pri)stran(kar)skega in mu nakoplje obtožbe s strani pristašev in pristašic drugih strank in varuhov in varuhinj nevtralnosti, a ko ga te nepredvidljive permutacije zanesejo v veliko različnih smeri, si lahko povrne in obdrži videz nevtralnosti, saj si ga prisvajajo in ga obenem napadajo z vseh strani – kar je, kot smo videli na primeru Žurnala, dokaz nevtralnosti. Povedano nekoliko preprosteje: gnan z zdravemu razumu (v katerem je subjekt izvor diskurza) nasprotno diskurzivno logiko, bo vsak medij izmenično lev, desen, sredinski, kapitalističen, rasističen, človeko-pravičniški... Ta razpon mu bo čez čas prinesel videz uravnoteženosti različnih stališč in, zaradi obtožb in napadov z vseh strani, tudi videz nevtralnosti.

1 Značilna sta uvodnika Eraserheads (Žurnal, 23. 1. 2004) in Te igre je konec (Žurnal, 13. 2. 2004), ki opisujeta pritiske, nadloge in šikaniranja s strani policije, državnih insititucij in uradne politike, ki jih doživlja nevtralen medij zaradi svojega poštenega in resničnega poročanja. Omeniti moramo tudi uvodnik Kolumnistov pasijon (Žurnal, 25. 6. 2004), kjer je pošten in nevtralen novinar prikazan kot mučenik, ki išče resnico navkljub pritiskom, ki nima gospodarjev razen želje po resnici, ki je neodvisen od politike itd., kar naj bi togotilo uradne oblasti, ki poskušajo mučeniškega novinarja na vsak način zatreti, si ga podrediti, uničiti njegovo domnevno subverzivno nevtralnost.

izpis

Dušan Rebolj

South Park: Egiptovski skakači in svete krave
South Park je mogoče gledati kot razelektrenje, demistifikacijo besed in podob. Matt Stone in Trey Parker se postavljata po robu procesu mrtvičenja izraznosti. Vztrajata v rabi absurdnega, »šokantnega« ali »nesramnega« in držita zrcalo naši pokvečenosti in nedoslednosti.
»Kaj za vraga se ti je zgodilo? Ven smo te vrgli, ker si bil svojeglav upornik, zdaj pa si navadna cmeráva pička. Postal si odvisen od ljubezenskih razmerij, tako da sploh nisi pomislil na možnost, da ne bi bil ne z enim ne z drugim. Če te nekdo spolno ne privlači, te tudi nikoli ne bo, ampak tudi Sadam ni pravi zate. On je nasprotna skrajnost. Nekaj časa moraš biti sam, da boš našel ravnovesje, srednjo pot. Jaz vedno naredim tako, in sicer zato, ker sem budist,« nagovori Satana bog v podobi čokate, škrbaste krave in z dolgim, slinastim jezikom mlaskne po muhi, ki je priblodila v bližino njegove dobrohotno pozibavajoče se glave. Princ teme se je k stvarniku zatekel po nasvet, ker se ni mogel odločiti med svojim nežnim in razumevajočim partnerjem Chrisom ter spolno provokativnim, strastnim ljubimcem Sadamom Huseinom. Zdaj se lahko, prosvetljen in prežet z novim življenjskim zagonom, poda na pot čustvene samostojnosti in samoopredelitve.

Pripovedništvo v South Parku
Tako se razplete zgodba, ki sta jo Matt Stone in Trey Parker, avtorja kultne risane serije South Park, povedala v epizodah z naslovoma Ali gredo hendikepirani v pekel?1 in Verjetno.2 Da se pripoved izteče v tako spravljiv in pozitiven zaključek, pa se mora najprej zgoditi naslednje. Trije izmed glavnih junakov serije, osnovnošolci Stan, Eric in Kenny, pri maši izvejo, da ljudje, ki ne hodijo k spovedi, pridejo v pekel. Zaskrbi jih za dva prijatelja: za Kyla, ki je Žid, in duševno prizadetega Timmyja, katerega besednjak je omejen na različne odtenke kričanja lastnega imena. Župnik jim na vprašanje, ali so hendikepirani, ki se ne morejo spovedati, in Židje, ki niso niti krščeni, obsojeni na večno prekletstvo, odgovori pritrdilno, senilni papež pa na isto vprašanje po telefonu odgovo2ri s stokanjem, brbljanjem in riganjem. Fantje kmalu zatem izgubijo vse zaupanje v uradno cerkev, saj zalotijo župnika pri oralnem seksu s faranko v spovednici. Tako skupaj s Kylom, ki se je medtem od prijateljev nalezel groze pred ognjem in žveplom, versko zblaznijo in ustanovijo svoj kult. Pod Ericovim pridigarskim vodstvom zgradijo cerkev in začnejo zagovarjati fundamentalistično razlago krščanstva, h kateri pritegnejo tudi vrstnike. Kult se kaj kmalu sprevrže v Ericovo orodje za »cuzanje« denarja od drugih devetletnikov, vsemu skupaj pa naredi konec Jezus – v South Parku ima kontaktno televizijsko oddajo –, ki se na priprošnjo lokalne nune pojavi v cerkvi in razloži otrokom, da je božje ime najbolje slaviti tako, da živiš kvalitetno življenje in pomagaš drugim, ne pa tako, da kar naprej trepetaš pred grozotami pekla. Satanova zgodba poteka povsem vzporedno in z opisanim nima nobene zveze, razen tega, da se pač dogaja v okrutnih prostranstvih pekla. Satanovo lagodno življenje s Chrisom zmoti Sadam Husein, ki se potem, ko ga je Satan v celovečerni risanki South Park: Bigger, Longer & Uncut napičil na skalo, vrne – neprijetni stranski učinek bivanja v peklu je, da se ti, če te kdo ubije, ne more zgoditi nič drugega kot to, da prideš nazaj – in ga zvabi v burno seksualno avanturo. Satan je povsem obupan, saj se Chris in Sadam začneta vztrajno pobijati med sabo, zato prosi vsemogočnega za nasvet. Ko ga dobi, se odloči, da bo zapustil oba, in spet postane kremeniti, energični vladar podzemlja. Pripoved je zgrajena po modelu, ki je v seriji South Park dodobra ustaljen, tipičen pa je tudi instrumentarij, s pomočjo katerega Stone in Parker obdelujeta teme, ki se jih lotita v teh dveh epizodah (subjektivni odnos do svetega in zlorabo tega odnosa v verskih institucijah, aktualno problematiko spolnih prekrškov v katoliških farah v ZDA, ljubezenska razmerja, težave z zvestobo itd.). Večina epizod pripoveduje zgodbo, v kateri je udeleženih več stalnih likov, poleg nje pa stransko zgodbo, ki je z glavno povezana bolj ali manj ohlapno in se tiče osebnih prizadevanj ali dilem enega od likov. Tako epizoda Koncentracijsko taborišče strpnosti3 pripoveduje, kako se morajo fantje v koncentracijskem taborišču učiti strpnosti do manjšin, in sicer za kazen, ker so bili zgroženi, ko je učitelj gospod Garrison med poukom svojemu pomočniku gospodu Sužnju vtaknil v rit egiptovskega skakača. V stranski zgodbi spremljamo romanje pogumnega glodalca navzgor po prebavnem traku gospoda Sužnja, med katerim srečuje duhove živali, ki so žalostno poginile, ko si jih je lastnik prebavnega traku vtaknil v rit. Zgodbi se skleneta, ko gospod Suženj na koncu epizode izbruha živalco pred vrata koncentracijskega taborišča, kamor morata z gospodom Garrisonom na prevzgojo, ker sta bila nestrpna do lastnega življenjskega sloga. Gospod Garrison je namreč vtaknil skakača v Sužnjevo rit, da bi lahko tožil šolski okraj, ko bi ga odpustili zaradi homoseksualnosti. Ko ga v imenu strpnosti kljub ekscesom nikakor ne odpustijo – še več, nad njegovim pogumnim izražanjem svoje izvirnosti so povsem očarani –, jezno nahruli meščane, češ da se učitelj med poukom ne bi smel tako vesti, da je treba biti strpen, ne pa zabit, sploh pa da strpnost še ne pomeni, da ti je stvar, do katere si strpen, tudi všeč.

Obdelava tem s pomočjo absurdnega
Ugovor je na dlani – malokdo si prizadeva za strpnost zato, da bi se lahko na delovnem mestu predajal rektalnim dogodivščinam z glodalci –, toda tu je umestno razmisliti o poglavitni metodi obdelave tem v seriji. Ko se avtorja lotita teme, ponavadi ustvarita povsem absurdno in kaotično zgodbo, ki pa se izteče v uravnovešen zdravorazumski sklep. Funkcija takega sklepa pripade, na primer, božjemu nasvetu Satanu o iskanju notranjega ravnovesja, ki naj nadomesti nepremišljeno zapletanje v brezciljna razmerja. Toda South Park je predvsem komična serija in njena komičnost ne izvira iz sklepne, zdravorazumske komponente epizod, temveč prav iz njihove absurdnosti, kaotičnosti in profanosti (k tej besedi se bom še vrnil). Absurd in kaos koreninita v obilju likov, ki živijo v mestecu South Park, in njihovih osebnostnih potezah. Stan Marsh je, pogojno gledano, vodja skupine štirih glavnih junakov. Je podoba ameriške »normalnosti« oziroma zaželenosti – dokaj dober učenec iz ljubeče, povprečno situirane družine, katerega edina očitna slabost je, da zaradi živčnosti pogosto pobruha sošolko Wendy, v katero je zaljubljen. Njegov najboljši prijatelj je Kyle Broflovsky, ki je židovskega rodu. Ima posvojenega brata, ki je Kanadčan (kot vsi Kanadčani v seriji South Park ima dvodelno, oglato glavo, ki mu poskakuje, kadar govori), stereotipno oblastno židovsko mater in copatastega očeta. Stan in Kyle sta najpogosteje nosilca oz. govorca zdravorazumskih sklepov. Eric Cartman je verjetno najzanimivejši lik v seriji, saj je prepoln nevroz in s svojo temačnostjo postavlja nekakšen id nasproti Stanovemu superegu. Njegova najizrazitejša lastnost je debelost, odlikujejo pa ga tudi požrešnost, pohlep, izrazita nestrpnost, predvsem do hipijev in Židov, in manipulativnost. Komplekse mu množi dvospolna mati – zaplodila ga je sama s sabo –, ki ga pita s tonami kalorične hrane in se onegavi s celim mestom ter vsake toliko še s kakšnim nogometnim moštvom. O četrtem članu druščine, Kennyju McCormicku, izvemo bore malo, saj mu usta prekriva do vrha zapeta bunda in ne razumemo, kaj govori (čeprav ga razumejo drugi liki v seriji). Vemo, da je reven, da so njegovi starši alkoholiki in da je do konca pete sezone umrl skoraj v vsaki epizodi. Njegovo smrt sta redno spremljali vrstici »Mojbog, Kennyja so ubili!« »Prasci!«4 Štirje glavni liki se v epizodah zapletajo v prigode z množico stranskih likov: z že omenjenim gospodom Garrisonom, ki se daje s svojo na novo odkrito homoseksualnostjo, občutki zapuščenosti (oče ga ni hotel spolno zlorabljati) in rasističnimi in nacionalističnimi nagnjenji (večkrat, kadar se meščani zberejo na skupinskem posvetu, ne glede na to, o čem teče beseda, vpraša: »Bi se lahko znebili Mehikancev?«), s šolskim svetovalcem gospodom Mackeyjem, ki večino stavkov podkrepi s frazo »M’kej?«5, v pisarni pa mu visijo plakati z napisi kot »Če nimaš očka, si pankrt«, s šolskim kuharjem (glas mu je posodil pevec Isaac Hayes), ki je pravi strup za ženske in poln nasvetov o skrivnostih življenja (»Stan, če hočeš osrečiti svoje dekle, moraš najti klitoris.«) itd. Priložnostni sopotniki v epizodah so še Jezus, Božiček, gospod Kakec, božični drek, ki za vsak božič pokuka iz Kylove straniščne školjke in obdari otroke, ki so čez leto zdravo jedli, in pa nedvomno najbolj nenavaden lik v zgodovini televizijskih oddaj, Brisačko – brisača, ki se v določenih epizodah pojavi, ko kdo omeni vodo, in strašno rada kadi marihuano. S tako izbiro likov se avtorjema razpira pahljača neomejenih možnosti za izumljanje novih in novih bizarnih situacij.6 In medtem ko liki s svojimi absurdnimi dejanji in odzivi skrbijo za huronsko zabavo, je prav absurdnost njihovih osebnosti kritika teh dejanj in odzivov. Upodobitev šolskega učitelja kot zmešanca, ki se pred osnovnošolci spušča v sadomazohistične igrice s svojim pomočnikom, nikakor ne more delovati kot udrihanje čez geje, ker gre za gospoda Garrisona – za popolnega nevrotika s pridihi sindroma razcepljene osebnosti (njegov prejšnji pomočnik je bila lutka, s katero je bil na trenutke v silno konfliktnih odnosih), ki svojim učencem razlaga, da nam genetski inženiring omogoča popravljanje »strašnih božjih napak. Na primer Nemcev.« V zvezi s kuharjevim divjim menjavanjem spolnih partneric ni moč reči, da pisca implicitno ponižujeta ženske, saj ženskári nekdo, ki je s svojo afro frizuro, starim zelenim karavanom in funkovskimi popevkami živ artefakt 70. let, desetletja, ki je kot simbol s svojim swingerstvom, drogami in vsesplošnim eskapizmom že popolnoma iztrošeno in zlizano. Ko se klub oboževalcev filma Kristusov pasijon pod Ericovim vodstvom sprevrže v nacistično stranko, je seveda jasno, da se avtorja ne strinjata s tezo, da so Judi ubili Kristusa, saj je kolovodja Eric Cartman, ubog, zakompleksan, histeričen otrok, ki ne vidi dlje od svojega špeha. Ko se Mel Gibson v isti epizodi izkaže za pohlepnega, megalomanskega, mazohističnega koprofila …, imata Stone in Parker prav vsaj, kar se tiče prvih dveh lastnosti.

Profanizacija svetih krav
Najbolj blagodejen učinek takega pristopa k obdelavi tem je profanizacija svetih krav – rahljanje »kočljivih« tem oz. diskurzivnih tabujev, kratko malo zanemarjanje bontona, ki je neizbežno, ko te reči (zopet) povežemo z njihovim izvorom, s človeškimi slabostmi in pomanjkljivostmi. Zadrege, zamere, zmerljivke in bolečina, ki jih spremlja, so posledice negotovosti, nedoletnosti in patologij zmerljivcev in užaljencev, ne pa učinki v megli viseče objektivne vrednosti slišanega ali videnega. In če jih prepoznamo kot take, se razblinijo v nič. Ni naključje, da se bog v seriji South Park dobesedno pojavlja kot sveta krava, hudič kot mišičast, rogat dedec rdeče barve, Jezus pa kot suhljat hipuzelj v kombineži. Če si dovolimo misliti, da sami premoremo arzenal za vršenje zlega in dobrega – tako vzgibe, ki nas silijo, da vtikamo egiptovske skakače v riti svojih (ne)voljnih podrejenih, kot potencial za hrabrost, s pomočjo katere se je puhasto bitjece prebilo skozi nevarnosti Sužnjevega prebavnega traku –, potem lahko uzremo take kamenodobne idole v njihovi pravi luči: kot nemočne in smešne karikature. Podobno je z idolatrijo spodobnega, vljudnega ali obzirnega. Pero je smrtonosnejše od meča, ker ga brusimo z lastnimi nebuloznimi pravili o dopustnosti širjenja besed in podob, jasno v smrtnem strahu pred razžaljenostjo. Toda s tem si delamo medvedjo – kaj medvedjo, grizlijevsko – uslugo, saj si z vsakim na novo postavljenim pravilom o neprimernosti formulacije tega ali izraza za ono predpišemo tudi nov razlog za užaljenost. Besede in podobe dobivajo pošastno, kataklizmično težo7 in izgubljajo uporabno vrednost – niso več izrazno orodje, temveč postajajo sovražnice izraznosti, vse manj prilagodljive za rabo v različnih kontekstih, nenazadnje za humorno rabo. Zaradi lastnih negotovosti in strahu pred žalitvijo/užaljenostjo jim, stopciljaje po jajčnih lupinah, izkazujemo strahospoštovanje, kakršnega je podoba mišičastega, rogatega dedca rdeče barve vlivala, recimo, zahojenim puritancem, ki so njega dni v Salemu kurili svoje someščanke.

Sklep
South Park je torej mogoče gledati kot razelektrenje, demistifikacijo besed in podob. Matt Stone in Trey Parker se postavljata po robu procesu mrtvičenja izraznosti. Vztrajata v rabi absurdnega, »šokantnega« ali »nesramnega« in držita zrcalo naši pokvečenosti in nedoslednosti. Ogled vsaj ene epizode na teden bi priporočil že v dobro javne mentalne higiene.

1 Do the Handicapped Go to Hell?
2 Probably
3 Death Camp of Tolerance
4 Pri postavitvi glavne četverice likov ne moremo mimo dejstva, da gre za delitev na zaželene in izključene. Stan in Kyle, najboljša prijatelja, sta relativno brezskrbna (tu je vendarle treba omeniti, da ima Kyle sam pri sebi občasno težave s svojo judovsko identiteto), prizemljena fanta iz urejenih družin, Eric in Kenny, pa sta vsak po svoje predstavnika ožigosanih in izločenih in ne nazadnje globinsko žalostna lika. V malomeščanskem okolju, v katerem prebiva, je Eric zaznamovan, saj je otrok samohranilke in promiskuitetne ženske (no, dvospolnika/ce). Poleg tega je debel. Njegova izključenost se kaže v tem, da ga »prijatelji« kličejo po priimku in ne po imenu in da mu odkrito dajejo vedeti, da ga pravzaprav ne marajo. Kenny je zaznamovan s svojo revščino. Za gledalca serije je toliko kot nem. Revni so v družbi brez glasu in zato popolnoma nemočni. Trey Parker je na vprašanje, zakaj Kenny vsakič umre, suho odvrnil: »Ker je reven.«
5 Zamomljana izgovorjava fraze »Okej?«
6 Seveda bi lahko rekli, da gre pri tem pogosto za zelo očitno larpurlatistično poigravanje, če ne celo za izživljanje. Marsikatera šala ne nastopa v službi kakega globljega razmisleka oz. rdeče niti zgodbe. Lep primer tega so ponižujoče vloge, ki jih Stone in Parker občasno namenjata estradnicam in estradnikom, ki jih ne marata: ko hoče oče gospoda Garrisona potolažiti svojega sina, češ da se mu vendarle ne zdi popolnoma seksualno nezanimiv, najame glasbenika Kennyja G-ja, da se v temi skobaca v posteljo h Garrisonu mlajšemu (seveda pod pretvezo, da je njegov oče) in ga ustrezno oskrbi. Kenny G se naslednje jutro celo odpove honorarju.
7 Spominjam se epizode Črnega gada, v kateri Edmund reče gospe Miggins: »Pravijo, da žalitve bolijo bolj kot fizična bolečina. Seveda se motijo, kot boste ugotovili, ko vam bom v glavo zabodel tole vilico.«

izpis

 S O R O D N E   T E M E

sovražni govor in medijski diskurz

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
mediji v svetu
Medijska preža
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
Saša Bojc
Danski Media Watch
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Bibliowwwgrafija
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
Novinarski večeri
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
29.10.1999
Nadire Mater
Polnočni ekspres
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko