Namen te razprave je zelo skromen. To ni poskus zarisati polje nestrpnosti, ampak bolj poskus določitve meje kritike nestrpnosti, če kaj takega, kot je kritika nestrpnosti, sploh obstaja. Nekaj povsem drugega je namreč evidentiranje nestrpnosti bodisi v medijih bodisi neposredno v političnem prostoru. Evidentiranje nestrpnih pojavov, tekstov ali izjav samo po sebi še ne pomeni – oziroma vsaj ne nujno –, da imamo opravka tudi z razmislekom o nestrpnosti. Čeprav je po drugi strani še kako res, da že izbor pojavov, ki da so nestrpni – selekcija in njihova ureditev, postavitev v članku, ki govori o nestrpnosti – metoda, vsak zase predstavljajo miselni akt, ki je vse prej kot samoumeven. Realnosti ne predstavlja nevtralno, temveč na neki način že posega vanjo, tj. s tem, ko govori o njej, realnost že preoblikuje.

Poskušal bom opozoriti na primer napačnega sklepanja o razširjanju nestrpnosti, pravzaprav zgolj na tisto napako, za katero menim, da je povezana s teoretskim konceptom, ki ga je razvil norveški teoretik Jon Elster in ga poimenoval z »essentially by-product«.

Predhodnika tega koncepta je mogoče najti že v Aristotelovi Fiziki. Čeprav se Elster nanj ne sklicuje, sta nazornost Aristotelovih primerov in jasno izražena poanta nadvse primerni za uvod v problem stanj, ki so bistveno stranski proizvod. Znotraj smotrne vzročnosti (causa finalis) Aristotel posebej omenja dve vrsti naključnih vzrokov, torej takšnih, ki ne učinkujejo niti po nujnosti niti v večini primerov: tyche in automaton, slučaj in samodejnost. Oba omenjena tipa vzročnosti veljata za stvari, ki se dogajajo »zaradi nečesa«, torej z določenim smotrom, vendar atomaton in tyche zajemata dogajanja, katerih rezultat je nepredvidljiv. Aristotelov primer slučajnosti, tyche, je sicer nadvse preprost, a ni brez muhavosti: »Nekdo bi prišel, da bi dobil nazaj denar, medtem ko je njegov dolžnik pobiral prispevke za obed, če bi vedel; vendar pa ni prišel zaradi tega, temveč se mu je pripetilo, da je prišel, in pripetilo se je, da je to storil zaradi pridobitve denarja: in to ne zaradi tega, ker bi večinoma zahajal v ta prostor, niti po nujnost: smoter, to je pridobite nazaj, ni med vzroki, ki so v njem, temveč spada med predmete odločanja in zadeve, ki so po mišljenju: in prav tedaj se pravi, da je prišel slučajno ...«[1]

Če bi kdo hotel to eliptično formulacijo, kakor pravi prevajalec teksta, razgrniti in se tako znebiti muhavosti primera, bi seveda v naslednjem koraku izgubil poanto. In prav res je Moebiusov trak ustrezna topološka reprezentacija zgornjega primera. Če bi denimo na zgornjo stran traku posadili mravljo, kakor v primeru Esherjeve upodobitve, in bi pod njo zarisali črno piko, ki naj predstavlja smoter dejavnosti v trenutku, ko se je začela, potem bi mravlja, s tem ko bi obhodila trak po dolžini, prav to piko zgrešila; znašla bi se na hrbtni strani traku. Gre namreč za to, da niso zgolj stavki eliptični, temveč je to bistvo samega primera. Predpostavljati je namreč treba, da Aristotelov »nekdo« sicer je prišel »zaradi nečesa«, toda to NI pravi vzrok njegovega delovanja. To nekaj, zaradi česar je prišel, ni bilo tisto, kar je izpolnil. Nekaj se je odvrtelo v prazno. Zato Aristotel pravi, da »vzrok tega, da bi nekdo slučajno šel na trg in naletel na nekoga, ki bi ga sicer hotel, toda ni menil, da ga bo« NI »njegovo hotenje, da gre kupovat na trg«[2]. Nekdo »je hotel, toda ni menil«, da bo srečal svojega dolžnika s polnimi rokami denarja. Zakaj pravzaprav gre, odkod temu smotru, »terjatvi denarja«, ta moč, da za vnazaj nastopi kot vzrok celotnega delovanja? Poanta je seveda v učinku nenadnega srečanja s usodno situacijo »hotenja«. Slučaj nastopi takrat, kadar so do zadnjega izpolnjeni pogoji za uresničitev točno tistega, kar protagonist sicer »hoče«, a česar z aktualno dejavnostjo nima v mislih. Svoje hotenje – vrnitev denarja – določi iz nastopa nenadejane situacije, pravzaprav pa je situacija sama po sebi že popolna (»dolžnik je pobiral denar«), poskrbeti je treba le še za tisti minimalni dodatni impulz hotenja.

Povsem drugačna logika obvladuje Aristotelov koncept »to automaton«, samodejnosti. Samodejnost nastopi, »kadar se na področju tistih stvari, ki se nasploh dogajajo zaradi nečesa, zgodijo stvari – ne zaradi tega uspeha –, toda njihov vzrok je izven njih. (...) Dokaz za to je izraz ‘zaman’, saj se izreka tedaj, kadar iz tega, kar je bilo storjeno zaradi drugega, ne izhaja to, zaradi česar je bilo storjeno ...«[3]. Primer, ki ga predstavi Aristotel, je inverzno nasproten primeru tyche, primeru slučajne vzročnosti. Pravi: »če je hoja zaradi odvajanja, če pa do njega sprehajalcu ni prišlo, pravimo, da se je zaman sprehajal in je bila njegova hoja zaman, ker je zaman prav to, da nekaj, kar se vzpostavi zavoljo drugega, ne dovrši tisto, zaradi česar se je zgodilo...« Poenostavljeno rečeno, neko delovanje postane avtomatizem takrat, ko »zaradi česar« delovanja preprosto umanjka oziroma se ne dovrši; ko se tisto, za kar si je oseba z delovanjem prizadevala, izmakne. Delovanje se sklene samo v sebi, smoter pa ostane zunaj krožnice, ki jo to delovanje zariše. Če smo pri slučaju imeli opravka s tako rekoč dovršeno situacijo[4], ob kateri je nastopilo hotenje, ki je preglasilo vsa prejšnja hotenja, potem imamo tu opravka s hotenjem brez dovršitve, s praznim hotenjem. Poskušajmo zdaj opredeliti automaton in tyche skupaj. Aristotel namreč trdi, da »so po slučajnosti [tyche] tiste stvari s področja samodejnosti [automaton], ki morejo biti predmet izbire.« Vzajemno razmerje tega dvojega pa je tisto, kar poskuša Jon Elster formulirati z logiko stanj, ki so bistveno stranski proizvod. Dvojni Moebiusov trak nudi topološko strukturo, ki lahko njuno razmerje na zelo preprost način pojasni. Seveda s poudarkom, da ima vsaka polovica traku svojo hrbtno in sprednjo stran: »Hrošč, ki bi lezel med obema trakoma, bi ju lahko obkrožil neskončnokrat, in pri tem bi vedno hodil pa enem traku, medtem ko bi drugi drsel vzdolž njegovega hrbta. Nikjer na njegovi poti tla ne bodo srečala stropa. Inteligenten hrošč bi zaključil, da hodi med površinama dveh ločenih trakov. Toda predpostavimo, da bi hrošč zaznamoval točko na tleh in potem krožil okoli traku dokler ne bi zopet prišel do znamenja. Znamenja ne bi našel na tleh, temveč na stropu. … Hrošč bi tako moral pokazati precejšnjo domiselnost, da bi dojel, da so tla in strop pravzaprav ista stran enega samega traku.«[5]

Tako kot je slučajnost in samodejnost, vsako posebej, mogoče ponazoriti s topološko strukturo enojnega Moebiusovega traku (glej zgoraj), tako je z dvojnim Moebiusovim trakom mogoče ponazoriti slučajnost in samodejnost, vzeti skupaj. V prvem primeru je poanta zadeta prav s tem, da se Esherjeva mravlja, ki začne svoj obhod na sprednji strani traku, na koncu nujno znajde na njegovi hrbtni strani traku. Skozi dejavnost se uresniči nenadejan smoter (tyche) ali pa na koncu zgreši začetni, nameravani smoter (automaton).

Ali se uresniči smoter, s katerim nam na pladnju postreže situacija (hotenje »vrnitve denarja«) ali pa se zaman ženemo za zadanim ciljem in ostanemo na koncu zgolj s praznim hotenjem. Drugi primer, dvojni Moebiusov trak, pa ponazarja obe premeni skupaj, saj zanj ne velja le, da se sprednja stran zavihne v hrbtno, temveč se sprednja stran prve polovice traku zavihne v hrbtno stran druge polovice. Medtem ko v enojnem Moebiusovem traku ena stran zgolj prehaja v drugo, je v dvojnem navzoče še to, da je absolutno izključeno, da bi dve hrbtni (ali dve sprednji) strani obeh polovic bile obrnjeni druga proti drugi. Če hrošč hodi po hrbtni strani prve polovice, mu vzdolž hrbta nujno drsi sprednja stran druge in obratno, seveda. Natanko to pa je že poanta stanj, ki so bistveno stranski proizvod. Ta ni zgolj v tem, da lahko ne dosežemo smotra dejavnosti, temveč ga z določeno dejavnostjo nujno ne moremo doseči, tj. v primeru, če si zanj načrto prizadevamo. Kakor, denimo, ne moremo hote pozabiti nekega x, saj če si namenoma prizadevamo pozabiti x, posredno prav mislimo nanj. Na neki način je podobno že pri Aristotelovem tyche, saj lahko predvidevamo, da če bi tista oseba hotela izterjati denar od svojega dolžnika, prav na trg ali v obedovalnico ne bi zavila, tj. iskala bi ga drugje: potemtakem bi ga zgrešila. Nujni pogoj uresničitve njene želje je torej v tem, da nanjo ne misli.

Namen nadaljnje razprave ni v tem, da bi pokazala, da je stanje, ki ga bomo označili za »nestrpno razpoloženje večine Slovencev do izbrisanih«, v celoti ali zgolj bistveno stranski proizvod. To bi bilo nesmiselno trditi, še več, takšni tezi bi bilo treba celo odločno nasprotovati. Poskušal pa bom pokazati, da je nestrpno razpoloženje vsaj v določenem pogledu, namreč ko ga obravnavamo kot učinek političnega delovanja (širjenja nestrpnosti), treba šteti med stanja, ki so bistveni stranski proizvod. In sicer predvsem zaradi tega, da bi poudaril, kako so nekatera stališča kritikov nestrpnosti, ki so vzroke za »nestrpno razpoloženje« v celoti pripisali načrtnemu političnem delovanju, presegla mejo utemeljene argumentacije, če že niso, vsaj v tem pogledu, povsem napačna.

Stanje, ki je poimenovano kot »nestrpno razpoloženje Slovencev«, je na vrhuncu razprave o izbrisanih postalo skoraj splošno mesto vseh javnih polemik. Priznali so ga ne samo kritiki nestrpnosti, temveč tudi nekateri politiki in misleci desne opcije, ki so ga sicer razlagali kot popolnoma razumljiv, spontan odziv ljudi na grožnje, ki jih predstavlja skupina izbrisanih za slovensko državo (naj je šlo za ogrožanje vladnega proračuna ali pa za krnitev socialnega življenja Slovencev). Čeprav desnica temu stanju ni vzdela imena nestrpnosti, pa se je njen opis glavnih značilnosti stanja vendarle ujemal z opisom »nestrpnosti«. Pojmovala ga je kot stanje visoke ravni zaskrbljenosti slovenskega naroda in njena stava se je z izidom referenduma potrdila vsaj deloma, če že ne kar v celoti. Levica je medtem izgubila upanje v razsodnost ljudstva, ki da je lahko včasih pač nerazumno in ga je zato treba držati daleč stran od odločanja: »... pri sanaciji izbrisa gre za zapletena pravna vprašanja, ki jih državljani večinoma ne obvladajo. Poleg tega demokratična volja ljudske večine ne sme rušiti obstoječega pravnega reda ...«6. Naposled je strategija levice dobila svoj epilog v pozivu k bojkotu referenduma. Predpostavka te razprave je skratka v tem, da je takšno stanje dejansko obstajalo, če ne na začetku polemike o izbrisanih, pa vsaj na njenem vrhuncu, ki se je končal z referendumom.

Iz tega časa izhaja tudi pobuda za ta članek. V intervjujih, ki sem jih nedavno opravljali v sklopu neke raziskave na Mirovnem inštitutu, sem se imel priložnost seznaniti z nadvse nenavadnimi prepričanji o problemu izbrisanih. Ob prvi poudarjeni omembi vračanja stanovanj izbrisanim, ki je pri večini potencialnih respondentov prevladovala nad vsemi drugimi temami iz tega sklopa, sem najprej seveda pomislil, da gre za povsem racionalno reakcijo, za odziv na napovedi prihodnjega razvoja dogodkov. Za strah pred tem, kaj vse bi lahko sledilo, če bi izbrisanim vrnili status stalnega prebivališča. Nekateri politiki, večinoma iz desnice, so namreč v zagovor svoje politike kar nekajkrat poudarili, da bodo izbrisani slej kot prej začeli vlagati zahteve po vrnitvi stanovanja, zahteve po finančnih odškodninah itd.

Toda če sem bil po prvem telefonskem pogovoru še povsem prepričan, da gre pač za pretirano poudarjanje vračanja stanovanj na račun pravnega statusa stalnega prebivališča izbrisanih, sem moral na svoje veliko presenečenje kmalu ugotoviti, da gre vse prej kot zgolj za poudarek, za poudarjanje ene plati in zanemarjanje druge. Šlo je za popolno zamenjavo pravnega termina »stalno prebivališče« s »stanovanjem«. Kar pomeni, da so nekateri pravni izraz »stalno prebivališče« razumeli preprosto kot to, kar v običajnem jeziku in po zdravorazumski logiki stalno prebivališče pomeni, tj. stanovanje. Nelegitimni ukrep vlade, s katerim je nekaterim ljudem odvzela stalno prebivališče, je po njihovem pojmovanju pomenil, da jim je vzela stanovanje. Ker kategorije prava svoje izrazoslovje pač nujno jemljejo iz besednega zaklada običajnega jezika in ker pravna kategorija nastane tako, da iz običajnega jezika iztrgan izraz vpne v formalni sistem pravnih kategorij, je seveda tudi prevod iz pravnega jezika nazaj v običajni jezik lahko izvedljiv. V našem primeru se je očitno zgodilo natanko to. Ali ta ugotovitev o zadevni problematiki sploh pove kaj novega? O samem stanju pravzaprav nič – zaradi tega namreč to ni nič manj nestrpno, nasprotno pa mnogo pove o določanju vzrokov tega stanja.

Eno izmed možnih razlag za zamenjavo obeh terminov bi lahko našli v načrtnem in namernem zavajanju zdrave pameti. In nemalo je bilo kritikov, ki so slovensko desnico resnično obsodili, da je podobne napačne zamenjave ali napačna branja, povzročala namerno, s premišljeno uporabo diskurza nestrpnosti v javnih nastopih. Vendar pa se zdi, da takšna interpretacija poveličuje mišljenjske sposobnosti slovenske desnice, pripiše ji večjo pretkanost mišljenja, kakor jo ta v resnici premore, oziroma, kar se tega tiče, večjo, kakor jo premore katero koli premišljeno politično delovanje. Zato si je treba zastaviti preprosto vprašanje: kaj nam zagotavlja, da je »nestrpno razpoloženje večine Slovencev« resnično premišljeni učinek političnega delovanja desnice. In pričujoča razprava nima drugega cilja kot premisliti držo kritikov nestrpnosti, ki takšnih stališč niso le zagovarjali, temveč so na njih gradili svoja prepričanja in politično delovanje.

Načrtne uporabe določene tehnike zavajanja, s ciljem, da bi dosegli določeno stanje, namreč nikakor ne bi smeli zamenjevati s samo željo po tem stanju. Čisto mogoče je, v našem primeru pa celo zelo verjetno, da si je desnica res želela ustvariti stanje, ki mu pravimo »nestrpno razpoloženje Slovencev«, vendar to še ne pomeni, da je zato, ker si ga je želela, s svojim delovanjem takšno stanje načrtno tudi ustvarila. Kot eden izmed ugovorov, da temu res ni tako, bi lahko služila prav zgoraj omenjeno zmotno prepričanje ljudi. Zamislimo si primer, ki ga za ponazoritev te poante navaja Jon Elster: recimo da moški hoče umoriti svojega znanca in si za način umora izbere strel s pištolo. »Ubijalec zgreši žrtev za cel streljaj, vendar pa strel požene v stampedo čredo divjih prašičev, ki do smrti poteptajo predvideno žrtev«.[7] Ubijalcu se je želja potemtakem uresničila in na neki način jo je res uresničil, vendar ne po standardni vzročni zvezi. Torej tudi ne tako, kot je nameraval. Kljub temu, da si je smrt znanca želel, jo je dosegel na način, ki je stranski proizvod njegovega delovanja. Zdi se, da imamo v primeru nestrpnega razpoloženja Slovencev opravka s podobnim razvojem dogodkov. Pravzaprav si je zelo težko predstavljati, kako nekdo z takšnim prepričanjem sploh lahko spremlja televizijske razprave in časopisne polemike na zadevno temo. In bistveno pri tem je, da ta nekdo ni nič manj zmeden ob argumentih desnice, kakor ob argumentih kritikov nestrpnosti. Povedano drugače, s tem, ko desnica nagovarja nekoga s takšnim prepričanjem, NE more doseči svojega cilja, tj. prepričati poslušalca v pravilnost svoje razlage.

Sklenemo lahko, da je to stanje, »nestrpno razpoloženje Slovencev«, sicer učinek razširjanja nestrpnega diskurza določenih političnih strank, ne moremo pa upravičeno trditi, da je prav načrtovana politična dejavnost takšno stanje dejansko tudi ustvarila. Ob tej ugotovitvi pa se naposled zastavlja vprašanje, ali je omenjene politične akterje v celoti mogoče označiti kot krivce za »nestrpno razpoloženje«.

Če poskušamo na zadevo pogledati s stališča načrtnega političnega delovanja z določenim ciljem, potem imamo opravka z »moralno zmoto« glede stanj, ki so bistveno stranski proizvod. »Ker so nekatera od teh stanj koristna ali zaželena, smo pogosto nagnjeni k poskusu, da bi jih proizvedli – pa čeprav je jasno, da bo poskus propadel.« In res, ali ne izraža prepričanje, da je »stalno prebivališče« enako »stanovanju«, pravzaprav spodletelost diskurzivne strategije desne politike? Ali ni v tem izražena paradoksalna nemoč moči njihovega diskurza, ki na neki način hkrati je vplival na izoblikovanje prepričanj, po drugi strani pa je vplival ravno mimo svojih začrtanih strategij?

Mislim, da je mogoče reči, da moralna zmota v celoti velja za politično desnico, ki je stanje »nestrpnega razpoloženja« zagotovo imela za zaželjeno, saj je potrjevalo njihove odločitve in politična stališča, vendar pa nikakor ne moremo trditi, da so končno stanje nestrpnosti med ljudmi s svojim načrtnim delovanjem dejansko tudi proizvedli. Problem takšne teze, ki jo zagovarja nemalo kritikov politične nestrpnosti je v tem, da nasede »moralni zmoti« samih teh političnih akterjev, njihovi samoprevari glede svojega političnega delovanja. Kar z drugimi besedami pomeni, da slepo verjame v vsemoč nestrpnega diskurza.

Po drugi strani pa lahko izhajamo iz stanja, iz »nestrpnega razpoloženja« in poskušamo ugotoviti, kaj je do njega pripeljalo. Pri tem pa se je treba vzdržati vsaj tistega, čemur Elster pravi »intelektualna zmota« glede stanj, ki so bistveno stranski proizvodi: » … ko opazimo, da je eno takšnih stanj dejansko navzoče, se nagibamo k temu, da bi ga razložili kot rezultat delovanja, da bi ga proizvedli …« Na to stališče so se v nemalo primerih postavljali kritiki nestrpnosti.

Najbolj presenetljivo je natanko to, da je sovpadanje moralne in intelektualne zmote v primeru razprave o izbrisanih, ostalo popolnoma nereflektirano. To sovpadanje namreč ponuja prav skupno točko nestrpnežev na eni strani in kritikov nestrpnosti na drugi; nekakšno folie à deux. Tako se zdi, da je desnica nagovarjala volivce s paradoksalno zapovedjo »bodite spontani«, na kar so kritiki nestrpnosti odgovarjali z zapovedjo »ne bodite tako ubogljivi«.[8] Spontanost je bila ena izmed stalnic v argumentacijah desnice, ki je zagovarjala stališče, da je takšno stanje med ljudmi nastopilo kot spontana reakcija na javno izražene zahteve izbrisanih. Tako se je njihov predreferendumski moto v bistvu glasil nekako takole: »Poslušajte nas in naše razlage, a bodite spontani!« Na drugem koncu je levica, prepričana v vsemoč diskurza nestrpnosti, vpila: »Ne bodite poslušni črki desnice!«

Problem je seveda v tem, da sta obe zapovedi protislovni. Prva je nekonsistentna, saj spontanost ravno ne more biti zaukazana. Drugi – »ne bodite tako ubogljivi« – pa je nemogoče koherentno slediti, kajti če ji sledimo, smo pač ubogljivi.

Odveč je pripomniti, da se je za desnico referendum sicer končal zmagovito, dosegli pa so ravno nasprotno od tega, kar so hoteli. Saj so z blokado zakona vlado posledično prisilili v izdajanje odločb o stalnem prebivališču, kar je bila za izbrisane mogoče celo najboljša možna rešitev, vsekakor pa boljša kakor sprejem tehničnega zakona, saj je s tem status stalnega prebivališča nazaj dobilo več ljudi, kakor bi ga dobilo s tem zakonom. Strategija levice, parlamentarne in zunaj parlamentarne, pa je svoj epilog dobila z nezaupnico volivcev na tokratnih volitvah. Mar ne bi mogli volitev (nižje udeležbe volivcev in predvsem nižjih rezultatov za levico) gledati kot na podaljšek bojkota referenduma, medtem ko se je denimo Janša v mnogih referendumskih pobudah, nasprotno, prekalil v tem, kako spraviti volivce na volišča? V odgovor bi lahko parafrazirali Brechtov komentar ob vzhodnonemški situaciji v začetku petdesetih: levica je bila nezadovoljna z obnašanjem ljudstva in mu je odmaknila podporo na referendumu.

Nasploh bi lahko zgodbo o kritični levici, »stvari« za katero ji gre, in ljudstvom primerjali z zgodbo o možu brez kladiva in njegovem sosedu[9]. Ta je namreč nekega dne hotel zabiti žebelj v steno, da bi nanj obesil sliko. Imel je žebelj, ni pa imel kladiva. Nič hudega, si je mislil, saj ga zagotovo ima sosed. Ko je že bil na hodniku in je že hotel potrkati na sosedova vrata, se je nenadoma spomnil, da ga je sosed prejšnji dan na stopnicah pozdravil precej mlačno. Je že res, da je izgledalo, kot da se mu mudi, pa vendar, kaj če se je samo pretvarjal, da se mu mudi, v resnici pa mu ni bilo do tega, da bi odzdravil. Da noče odzdraviti njemu, ki mu v življenju ni storil hudega; to je milo rečeno nesramno. Še več, sosedu je vedno bil pripravljen narediti kakšno uslugo in mu jo nemalokrat tudi je. Če bi ga bil kdaj zaprosil za kladivo, bi mu ga bil nemudoma pripravljen posoditi. On pa takole. Le kaj si misli: goji zamero kar brez vzroka. Saj to je čista zloba. Po tem kratkem razmisleku je bil tako razkačen, da je končno vendarle potrkal na sosedova vrata in ko mu jih je ta odprl, mu je besno zabrusil: »Tisto kladivo pa kar zase obdrži!«

Nevtralnost je vrednota, h kateri stremijo sodobni množični mediji, cilj, ki ga poskušajo uresničevati in tudi kriterij, po katerem se meri njihova kvaliteta. Nevtralnost ima več pomenov. V najsplošnejšem pomenu je skoraj sinonimna objektivnosti, osnovnemu načelu, okrog katerega se strukturira diskurz sodobnih množičnih medijev. Se pravi, mediji poskušajo prevzeti način formacije diskurza, ki je značilen za pozitivne, naravoslovne znanosti in vključuje neprizadet, nezainteresiran pogled na družbeno realnost in problematike ter razviti tehnike novinarskega dela, ki poskušajo izključiti novinarjevo ali novinarkino osebno prepričanje, strasti ali predsodke iz novinarskega dela. Bolj specifični pomeni nevtralnosti se vrtijo okrog strankarske (ne)pripadnosti (nevtralen medij ne »navija« za nobeno politično stranko in v času volitev nameni kandidatom in kandidatkam vseh strank enako mero medijskega prostora in enako število priložnosti, da javnosti predstavijo svoje programe in stališča, brez da bi se novinarji in novinarke v to vmešavali, ta stališča komentirali ali kako drugače poskušali vplivati na javno mnenje v korist te ali one stranke) in ideološke nevtralnosti (kvaliteten časopis, ki naj bi bi veljal za »resnega«, ne sme biti nagnjen ne desno ne levo, ampak imeti sredinski, umirjen in realističen odnos do »aktualne« problematike). Nevtralnost kot vrednoto lahko zasledimo tudi v športnih oddajah in poročilih (dober športni komentator ne sme kazati preference do določenega moštva ali posameznega športnika ali športnice), v ocenjevanju avtomobilov, gostinskih obratov itd. Nevtralnost kot način oblikovanja (formiranja) novinarskega diskurza je torej prisoten v večini medijev, oziroma vsaj tistih, ki želijo veljati za »resne«, ki se ukvarjajo s politiko, se pravi kvalitetnih informativnih medijev. Za medije, ki občinstvu nudijo predvsem zabavo ali kaj tretjega veljajo drugačni kriteriji kvalitete, a naš predmet bodo tokrat le resni, t.i. quality mediji, natančneje, časopisi in politične ter informativne oddaje na radiu in televiziji. Se pravi, za svoj predmet jemljemo klasično, informativno novinarstvo. Za takšno zvrst novinarstva je sklicevanje na nevtralnost eden od poglavitnih načinov za pridobivanje kredibilnosti in lastne legitimnosti. To pomeni, da je časopis ali kak drug medij, ki mu uspe doseči nevtralnost, upravičen do podajanja resnice o družbeno-političnih vprašanjih ter da je ta resnica kot taka sprejeta s strani »kvalitetnega« bralstva, ki je sumničavo do hujskačev in verjame nepristranskim, preverjenim informacijam. Prav javnost naj bi bila tisti suveren, ki mu služijo resni mediji. S tem se distancirajo in razmejijo od neresnih, komercialnih in tabloidnih medijev, ki služijo kapitalu, trgu in nizkotnim strastem. »Visoki« kriteriji kvalitete poročanja, ki jih vzdržujejo nevtralni mediji, omejijo njihovo publiko na izobraženo meščanstvo, se pravi, imamo opravka tudi z razredno distinkcijo (v bourdiejevskem smislu), a v to se tokrat ne bomo spuščali. Poskušali bomo prikazati, kakšno vlogo igra nevtralnost v formaciji diskurza »resnega« novinarstva, oziroma, kot namiguje že naslov, zakaj je nevtralnost nujni konstitutivni element omenjenega diskurza. Za razliko od spontane ideologije medijskih akterjev in akterk, ki predvideva, da se je za nevtralnost potrebno boriti, da zahtevo trdo delo, predanost in disciplino, bomo tukaj trdili, da se diskurz nevtralnosti v medijih, ki veljajo za resne, vzpostavlja spontano (rutinsko), mimo zavestnih hotenj in prizadevanj dobronamernih novinarjev in novinark, da je »tam«, še preden pride do procesa novinarskega dela in da mimo zavestnih naporov novinark in novinarjev strukturira diskurz resnega novinarstva. Skratka, trdili bomo, da so mediji, ki si jemljejo za svoj predmet politiko, vselej nevtralni (pa če to hočejo ali ne) in da je nevtralnost teh medijev s stališča teorije ideologije problematična.

Opredeljevanje do in sklicevanje na nevtralnost je ključni način organizacije »resnih« novinarskih tekstov. Diskurzivna ekonomija resnih medijev temelji na bojih za priznanje nevtralnosti, znotraj katerih lahko opazimo več različnih strategij. Zelo domiselno so se dokazovanja lastne nevtralnosti lotili pri Žurnalu. V nekaj številkah časopisa (primer je recimo Žurnal z dne 5. 3. 2004, stran 19) so objavili neke vrste oglas, ki promovira nevtralnost Žurnala. Naslov celostranskega oglasa se glasi Kdo ima prav?, pod naslovom pa je stran razdeljena na levo in desno polovico. Na levi strani je citat iz Mladine, ki Žurnalu pripisuje čaščenje desničarskega politika Janeza Janše, medtem ko je na desni citat iz Maga, ki v Žurnalu išče elemente »kučanizma«. Pod citatoma je napis: »Vedno smo na eni strani. Na strani bralcev.« Žurnal je navedenem primeru elegantno izkoristil simplistično zdravorazumsko pojmovanje političnega prostora in politične nevtralnosti. Preprosta shema - levičarji na levi obtožujejo Žurnal desničarstva, desničarji na desni pa levičarstva – naj bi dokazovala, da Žurnal ne služi nikomur (razen bralcem), obenem pa kot ne-nevtralna, pristranska, označi konkurenčna tednika. Enega potisne na levo, drugega na desno. To je splošna značilnost bojev za priznanje nevtralnosti. Mediji, ki želijo veljati za resne kot nevtralne označijo sebe, svojo konkurenco pa označijo za pristransko. Značilno je tudi sklicevanje na (kot se predpostavlja) politično zavedno javnost, ki ji pri političnem odločanju najbolj koristijo prav nevtralne politične informacije, obenem pa ji najbolj škodijo manipulacije pristranskih medijev, ki so pod nadzorom strank ali drugih centrov moči, kot so velika podjetja. S tem, ko Žurnal označi svoja tekmeca za politično pristranska, prikaže svojo domnevno nevtralnost tudi kot neke vrste herojsko dejanje, kar lahko opazimo tudi v uvodnikih urednika Žurnala Dejana Steinbucha1. Splošni vtis, ki ga dobimo ob branju le-teh je, da je v času, ko se na medije vršijo vsi mogoči politični in ekonomski pritiski, biti nevtralen zelo težko in zahteva izjemne napore ter prinaša poštenim novinarjem in novinarkam številne nevšečnosti (kot so vabila na policijske razgovore), kar pomeni, da je biti nevtralen izjema in da so le redki mediji sposobni zares vztrajati v službi bralcev. V tako zastavljenem diskurzu so tisti mediji (in njihovi akterji ter akterke), ki so uspešni v bojih za priznanje nevtralnosti, spoznani kot nekakšni junaki in junakinje, obdarjeni s trdnimi hrbtenicami, medtem ko so tisti, ki jim v bojih za nevtralnost (in s tem za nevtralizacijo lastne političnosti) ne uspe, spoznani kot manipulatorski (in zmanipulirani) sužnji interesov centrov družbene moči. Takšen način uveljavljanja in prikazovanja nevtralnosti je prevarantski. Prevare tu ne mislimo v smislu zarote – češ da mediji, ki so drugače pod vplivom mogočnežev, uspešno varajo bralstvo, da so nevtralni, da bi tako prikrili svojo propagandno vlogo. Gre za ideološko prevaro, za prevaro, ki je vpisana v način, kako deluje ideologija. Ena od najpomembnejših značilnosti splošne ideologije, v kateri živimo, je, da strukturne značilnosti reda kaže kot rezultate zavestnega delovanja posameznikov in posameznic. To velja tudi za medijsko nevtralnost. Nevtralnost je neizogiben element medijskega diskurza. Ko se kaže kot rezultat svobodne odločitve konkretnih medijskih akterjev in akterk (ki bi domnevno lahko ravnali tudi drugače), prikriva strukturne silnice, ki neizogibno oblikujejo diskurz resnih medijev po načelih nevtralnosti. Preden začnemo z izpeljavo, ki nas bo pripeljala do omenjenih strukturnih silnic, moramo napraviti še kratek ekskurz. Pojasniti moramo še delitev na resne in ostale medije, ki smo jo vpeljali dokaj lahkotno in ki bi lahko pomenila, da za kriterij delitve medijev uporabljamo kar zdravorazumske kategorije, ki jih za delitve znotraj medijskega prostora uporabljajo medijski akterji in akterke. Zelo na kratko in preprosto: medije delimo v skladu s tremi osnovnimi načini, na katere deluje sodobna oblast in ideologija, ki jo legitimizira. Medije lahko delimo na: tiste, ki se ukvarjajo s telesom (šport, lepotni nasveti, ženske in moške revije, pornografija), tiste, ki se ukvarjajo z umom (resni mediji) in tiste, ki se ukvarjajo z duhom (literarni, esejistični, kulturniški mediji). Pravzaprav, ko za trenutek pristanemo na ideološke zareze med telesom, umom in duhom, ki so osnova sodobnih oblik izvajanja oblasti, zamenjamo ene zdravorazumske kategorije z drugimi, a pomembno je, da hkrati s tem zamenjamo tudi perspektivo in medijev ne delimo po načelu lastništva, interesa, kakovosti poročanja in drugih voluntarističnih principov, ampak poudarimo njihovo vlogo pri izvajanju in ohranjanju določenih oblastnih tehnik. V tej delitvi se kategorija resnih medijev ujema s kategorija medijev uma. Mediji, ki poročajo o politiki in se držijo načel nevtralnosti, disciplinirajo in spodbujajo ume državljanov in državljank, jim dajejo podlago za racionalno politično obnašanje – gre za obliko vladanja nad razredi, ki imajo nekaj politične moči. Resni mediji se trudijo zagotoviti, da bodo to moč uporabili »pravilno« in eden od najpomembnejših mehanizmov tovrstnega zagotavljanja je ravno nevtralnost.

Vsak medij, ki deluje na »področju uma«, se pravi medij, ki poroča o politiki in podobnih zadevah, je nevtralen. Za to niso potrebni posebni napori, saj je tudi objekt, o katerem pišejo resni mediji, se pravi politični prostor, nevtralen ali, bolje rečeno, nevtraliziran. V političnem prostoru ne najdemo monolitnih diskurzov, ki bi bili med seboj strogo ločeni in pripadali izključno tej ali oni stranki. Množica diskurzov, ki kroži po političnem prostoru in po resnih medijih, se ne deli glede na »pripadnost« določeni stranki. Njihova formacija poteka izven formalnih okvirov, ki delijo eno stranko od druge. Ti značilni diskurzi, po katerih prepoznamo »politični govor« niso vezani na ali zavezani instituciji določenih strank, ampak prosto prehajajo strankarske okvire. Kot reke ponikalnice se pojavljajo in spet izginejo pri različnih strankah. Z drugimi besedami, stranke niso konsistentne v smislu zavestnega obvladovanja lastnega diskurza. V govorih strankarskih voditeljev, v strankarskih sporočilih za javnost in v drugih načinih politične komunikacije se pojavljajo na videz nehomogene, zmedene, diskontinuirane prvine, ki pa izgledajo zmedene le, dokler politični diskurz obravnavamo kot nekaj, kar je vezano na stranko, kar proizvaja stranka kot subjekt in avtor. Če prelomimo s takšnim gledanjem, se začnejo kazati določene urejenosti, določena pravila, določene podobnosti in distinkcije, ki nakazujejo, da delitve in razpoke znotraj političnih diskurzov niso odvisne od formalne delitve na stranke ter da tudi podobnosti in kontinuitete znotraj teh diskurzov ne upoštevajo pravil subjekta-stranke kot avtorja in izvora, ampak se strukturirajo po drugačnih načelih. Ko slišimo ugledne politike na desnici govoriti o socialni pravičnosti, nas to lahko preseneti le, če vztrajamo, da politični diskurz izhaja iz »notranjosti« govorcev, iz njihovih načel ali »drže«. Na tak način lahko pridemo le do moralnih sodb o nenačelnosti ali hinavskosti politikov, ne moremo pa teoretsko opredeliti procesov nastajanja in cirkulacije političnega diskurza. Zdravorazumske delitve na levi, desni, liberalni, konservativni ipd. politični diskurz teoretsko ne vzdržijo. V političnem diskurzu so navzoče različne geste, figure, elementi, ki se ne uklanjajo delitvam, ki izhajajo iz avtorja kot izvora in katerih način formacije je potrebno še ugotoviti. Politični diskurzi prečijo vse stranke in vse profesionalne politike, političarke, resne novinarje in novinarke, ne da bi upoštevali enotnost avtorja kot subjekta, zato se pojavljajo na videz čudni primeri, ko politični govorec v enem ali v več zaporednih govorih nasprotuje samemu sebi; ali pa da »govori eno in dela drugo« (kar se ponavadi »razkrinka« kot hudobnost in licemerstvo) oziroma, da ne misli tistega, kar govori in obratno. Ker elementi političnega diskurza kršijo meje in rušijo homogenost avtorja in teksta, lahko v političnih izjavah za javnost, člankih in govorih najdemo številna protislovja (kot je denimo sobivanje diskurza človekovih pravic in rasizma, ki pripelje do pozivov po človekovi pravici do rasizma) – ki pa so protislovja le, če ne poznamo logike, po kateri se različni, pogosto diskontinuirani politični diksurzi »utelešajo« v posameznih avtorjih in tekstih. Logika formacije političnih izjav je ideološka in zato skupna vsem strankam in resnim medijem, tem ideološkim aparatom, ki reproducirajo »um« družbe, tista delovanja in diskurze, ki veljajo za razumne in razumske. Po ideološki logiki, ki uravnava na prvi pogled kaotično zmešnjavo različnih elementov, ki tvorijo politični diskurz, pišejo tudi resni mediji oziroma upovedujejo različne diskurze, ki jih razmetava po statično zamišljenem političnem prostoru, kjer naj bi bile stranke »posestnice« določenih diskurzov in tipov izjavljanj. Resni mediji prav zaradi te svoje raztreščenosti (ker niso subjekti političnih diskurzov, ki prehajajo skozi njih) obveljajo za nevtralne. Če se vrnemo k primeru Žurnala, ki ga imata v zobeh domnevno desni in domnevno levi medij – ta sovražnost partikularnih medijev Žurnalu zagotavlja videz nevtralnosti, ki pa ni rezultat zavestnih naporov in poštenja ustvarjalcev in ustvarjalk Žurnala, ampak posledica trenutne ideološke konstelacije političnega prostora. Iz enakih razlogov je nevtralna tudi Mladina, čeprav ji ta status ni priznan. Mladina ni imuna na procese, ki strukturirajo medije, ki imajo za svoj predmet politiko, kljub temu, da velja za levičarsko revijo in torej ni povsem »resna«. V naslednjih vrsticah bomo na primeru Mladine poskušali pokazati nujno nevtralnost, o kateri govorimo v naslovu tega članka, oziroma, da so mediji, ki se ukvarjajo s politko nevtralni, tudi če tega nočejo ali pa jim to ni priznano (na vprašanje, kaj je s to nevtralnostjo narobe, bomo odgovorili na koncu članka). Najpogostejši očitek Mladini je, da namesto uravnoteženosti preferira levičarski pogled na obravnavano problematiko ali celo, da je režimska revija, da jo nadzorujejo stranke na oblasti (domnevno levi LDS in ZLSD) ali pa kar mračne sile komunistične kontinuitete. Kakšne so značilnosti Mladine, ki naj bi kazale na njeno levičarskost? V Mladini pogosto beremo o korupciji in drugih aferah, v katere so zapleteni predstavniki političnega vrha, a značilno je, da pri tem ne izbira po strankarskem ključu in poroča tudi o nemoralnih dejavnostih predstavnikov »levih« političnih strank. Prav tako pisanje o aferah ni značilnost »levih« medijev – o njih radi pišejo tudi v Magu in drugih, domnevno desničarskih medijih. Afere in škandali so vrste poročanja, kjer se podrejo navidezne delitve med levimi in desnimi mediji – oboji iščejo razloge za korupcijo v moralni pokvarjenosti posameznikov in posameznic, ki jih »razkrinkavajo«, kar je značilnost ideologije, v kateri se problemov ne politizira, temveč psihologizira. V tem elementu Mladina sodeluje pri ideološki reprodukciji tako kot Mag, Delo ali Žurnal – vsi prikazujejo politične probleme kot psihološke. Še posebej zabavno je dejstvo, da je Mladina pogosto prva, ki poroča o aferah, v katere so zapleteni predstavniki vladajoče koalicije in da »opozicija« pogosto prav te afere uporablja kot orožje v boju proti vladnim strankam. Medsebojno obkladanje z aferami je tudi konstitutivni del političnega prostora samega, kjer je veliko časa posvečenega takšnemu »razčiščevanju«. Mladina s svojim pisanjem o aferah le nevtralno reproducira ustroj političnega prostora. Trenutno vladajoča ideologija zahteva in zagotavlja depolitizacijo političnega prostora in političnih medijev zato politični mediji (kar je Mladina včasih bila) postanejo postopolitični mediji. Poleg že omenjenega reduciranja sistemskih pomanjkljivosti na psihologijo, se dogaja tudi rahlo komično »uravnoteževanje« vsebine. Politično, ki v Mladini še vztraja v kolumnah, je uravnoteženo s postpolitičnimi neoliberalnimi članki. Političnim kolumnam Rastka Močnika, Bogdana Lešnika in Mihe Zadnikarja so postavljeni nasproti tehnokratski, realistični in pragmatični prevzeti prispevki iz revije Economist, feminizmu Vlaste Jalušič mačizem in šovinizem Maxa Modica itd. Svojo nevtralnost Mladina reši z uravnoteženostjo, predstavljanjem različnih, nasprotnih pogledov na določene problematike. Takšna uravnoteženost je bolj kot posledica zavestne uredniške politike posledica neenotnosti in raztreščenosti revije kot subjekta. Skozi Mladino se pretakajo (ter se občasno v njej zasidrajo) vsi mogoči diskurzi vladajoče ideologije. Zmešnjava, ki nastane, se sicer kaže kot rezultat uredniške politike, ki skrbi za uravnoteženost poročanja, a ta videz je le ideološki učinek, ki preprečuje videti ideološke mehanizme, ki uravnavajo diskurz resnih medijev in jih politično nevtralizirajo. Nevtralnost je, če primer Mladine posplošimo, posledica ideoloških procesov, ki resnim medijem s postopki uravnoteževanja in nevtralizacije odvzemajo političnost. Tem procesom so podvrženi vsi resni mediji, se pravi vsi tisti, ki imajo za svoj predmet politiko in se je lotevajo razumsko, resno in realistično. Diskurz resnih medijev je mešanica značilnih ideoloških diskurzov, katera pogosto deluje zmedeno, nekonsistentno ali kaotično, a na koncu vedno rezultira v nevtralnosti. Čeprav nam zdrava pamet pravi, da so nekateri resni mediji bolj nevtralni ali da nekateri sploh niso nevtralni, takšne trditve ne zdržijo teoretskega preverjanja.

Nevtralnosti ne samo ni težko doseči, pravzaprav je osnovno stanje medijev. Nemogoče je biti »na strani« neke določene politične stranke. Perspektivo moramo obrniti; ravno biti (pri)strankarski je nemogoča zahteva, tista, ki se ji lahko mediji le približajo do določene mere (v zdravorazumskem branju medijev je takšna zahteva popolna nevtralnost) in z velikimi napori tako strankarskih lobijev kot strankam naklonjenih urednikov in urednic. Zelo težko je medijem izstopiti iz osnovne nevtralnosti, saj so tudi stranke kot domnevni subjekti političnega diskurza neenotne in raztreščene. Z drugimi besedami, stranke si v času vladavine postpolitičnega neoliberalnega realizma ne lastijo in niso izvor nekega homogenega političnega diskurza, ki bi jih ločeval od drugih strank. Kar se tiče samega političnega diskurza nekih bistvenih razlik med strankami ni – ob »velikih vprašanjih« in »zadevah nacionalnega interesa« nastopajo enotno, strinjajo se tudi o legitimnosti teh vprašanj in interesov. Razlike med strankami obstajajo le na osebni ravni – kdo ima lepše, sposobnejše in bolj izobražene predstavnike in predstavnice, katera stranka ima boljši nastop in PR. Ker so stranke večinoma politično nevtralne in nevtralizirane v njihovih diskurzih prevladuje nerflektirana in neenotna splošno ideološka brkljarija. Podobno velja za politične, resne medije. Ti od strank in drugih subjektov političnega prostora prevzemajo depolitiziran in nevtraliziran diskurz, ki ni last ene ali druge stranke in zato (tudi če bi si to želeli) ne morejo biti podporniki določenih strank, so le prenosniki splošnega (post)političnega diskurza. Mediji so nevtralni, a ne zato, ker imeli tako visoko razvito politično zavest ali ker bi čutili odgovornost do razsvetljene meščanske javnosti, temveč zato, ker se za stranke ne da »navijati«. Stranke namreč nimajo eksplicitnih, zavestno formuliranih političnih programov, ki bi jih že v temeljnih predpostavkah ločevali od drugih strank. Vse pristajajo na osnovne predpostavke trenutno vladajoče ideologije, ki pa jih ne predelajo v politični program, ampak se s samim političnim diskurzom ne ukvarjajo preveč in ga puščajo v nereflektiranem stanju zdravega razuma. Omenjene osnovne predpostavke vladajoče ideologije prosto prehajajo iz diskurza ene stranke (ali resnega medija) v drugega, saj ne naletijo na odpor v smislu teoretske refleksije in tako nekonfliktno eden ob drugem obstajajo bizarni hibridi, kot je že prej omenjena pravica do nestrpnosti. Ker mediji ne morejo biti na strani strank na ravni preferiranja določenih specifičnih političnih programov, lahko le preferirajo določene politične osebnosti pred drugimi, in razkrinkavajo afere enih in ne drugih. Če smo malo ironični: tako se obrne znamenito geslo feminizma in politično postane osebno – spopade različnih političnih programov zamenjajo osebno žaljenje in razkrivanje umazanih podrobnosti iz zasebnega življenja. V homogenem in hegemonem političnem in medijskem prostoru ni mogoča politična kritika (ta lahko prihaja lahko le od »zunaj« - »znotraj« uradne politike ni prostora za razlike v politiki), nadomesti jo kritika osebnosti in osebnih lastnosti. Politične programe strank pa zamenja PR-ovski know how. Kljub vsemu politična nevtralnost v medijskem prostoru velja za vrednoto – tisto, kar je skoraj nemogoče ne doseči, se kaže kot izjemen dosežek. Nevtralnost se (kot smo videli) ponavadi dokazuje s tem, da imajo nek medij izmenično v zobeh »eni« ali »drugi«. Oboji so napisani v narekovajih zato, ker so med enimi in drugimi razlike le v podobi, image-u, v retoričnih strategijah (ki pa vse priznavajo vladajočo ideologijo, čeprav jo drugače diskurzivno artikulirajo). Različne retorične strategije različnih strank si navidezno nasprotujejo in ustvarjajo videz političnega boja. Primer je odnos političnih strank do izbrisanih. Vse so za »rešitev« tega »problema« predlagale in izvajale rasistične ukrepe, ki pa so jih legitimizirale skozi različne retorične prijeme, od »na horuk« domačijstva do tehnokratsko-birokratskega managementa. Mediji so različno komentirali dogajanja v zvezi z izbrisanimi in znotraj enega medija je pogosto prihajalo do nihanj med različnimi retorikami, s katerimi so se (na enaki ideološki podlagi) izbrisanih lotevale politične stranke. Mediji so včasih tudi kritizirali uradno politiko, a le v smislu neučinkovitosti, ne pa denimo v smislu nehumanosti ali politične nevzdržnosti. V svojih nihanjih med različnimi tipi retorike (kar je največ, kar lahko stranke kot subjekti ponudijo in trdijo, da pripada le njim), ki se jih da izpeljati iz vladjoče ideologije, so bili mediji izmenično tarče ogorčenja enih in drugih strank pa tudi konkurenčnih medijev in na ta način so lahko vsi dokazovali svojo nevtralnost. Če strnemo: medijem ni treba navijati za določeno stranko, da bi bili ideološki (kar v zdravem razumu pomeni nasprotje politične nevtralnosti). Ideološki so že vselej, oziroma se je temu težko, skoraj nemogoče izogniti. Ravno nevtralnost medijev, se pravi pripravljenost, da v svojem diskurzu reproducirajo vse mogoče diskurze vladajoče ideologije, zagotavlja medijem vlogo ideološke reprodukcije. V nasprotju s tem, bi mediji z eksplicitnim in teoretsko reflektiranim političnim programom (čeprav bi jih to diskvalificiralo kot ne-nevtralne) lahko omogočili politično kritiko vladajoče ideologije in prostora uradne politike kot takega. Resni mediji so trenutno politično nevtralni (čeprav se včasih zdi, da navijajo za to ali ono stranko), a ta videz se ustvarja le, ker niso (tako kot nekatere stranke) izbirčni in pazljivi pri uporabi retoričnih artikulacij vladajoče ideologije. Retorična strategija pač ne pomeni političnega programa in zato so mediji nevtralni lahko le toliko, kolikor ne spoštujejo arbitrarnih retoričnih mej, ki si jih postavljajo stranke (da bi ohranile vsaj videz svoje političnosti). Če beremo nevtralnost skozi teorijo ideologije, nam s svojim lahkotnim prehajanjem med in kombiniranjem diskurzov različnih strank, ki ne pripelje do konflikta ali nekonsistentnosti znotraj političnega diskurza, lahko jasno pokaže, da med strankami ni razlik, da te nimajo programov, da vse služijo vladajoči ideologiji in da mora kritika uradne politike priti iz prostora izvena meja uradne politike. Mediji so politično nevtralni, a niso ideološko nevtralni – pristajajo na naravnost, nujnost in upravičenost vladajoče ideologije in jo skozi svojo politično nevtralnost in nevtraliziranost reproducirajo. Z drugimi besedami: nevtralnost medijev je v trenutni ideološki konstelaciji (se pravi, v horizontu ideologije, ki deluje skozi depolitizacijo, nevtralizacijo, realizem, pragmatizem...) pogoj, da lahko mediji opravljajo svojo vlogo reprodukcije ideologije in obenem nujnost, ki jih sili, da to počnejo (če so mediji nevtralni, ne morejo početi nič drugega, kot da reproducirajo vladajočo ideologijo). To je tisto, kar je narobe z nujno nevtralnostjo resnih medijev.

Poleg raztreščenosti in diskontinuiranosti političnih strank kot subjektov političnega diskurza obstaja še en razlog, da je medijem več ali manj nemogoče biti zvest določeni stranki. To so protislovja znotraj vladajoče ideologije. Ta so tudi vzrok raztreščenosti strank kot subjektov in preprečujejo tudi strankam samim, da bi bile zveste samim sebi oziroma da bi bile enotni subjekti. Ker diskurzi političnih strank niso enotni oziroma se ne podrejajo logiki, po kateri je izrekovalec tudi izvor izjave, mediji ne morejo zvesto slediti tem fantomskim strankam-subjektom, čeprav po drugi strani vestno reproducirajo raztreščenost političnega diskurza. Nevtralni mediji izgledajo takrat, ko se v trenutku izjave kombinacija elementov v diskurzu nekega resnega medija ne ujema s kombinacijo teh elementov v diskurzu katerekoli politične stranke. Nabor diskurzivnih elementov je resnim medijem in političnim strankam skupen in izjave se iz teh elementov formirajo po logiki vladajoče ideologije. A permutacij je neskončno in v nekaterih naključnih primerih se zgodi, da se diskurza določenega medija in določena stranke ujemata. Takrat medij izgleda (pri)stran(kar)ski, čeprav to ni rezultat zavestnih naporov in hotenj in enako velja za nevtralnost, ki je zaradi ogromnega števila mogočih permutacij bolj običajno stanje medijev od (pri)strankarskosti. Skozi čas se vsakemu resnemu mediju zgodi, da je naključna postavitev elementov političnega diskurza v njegovih izjavah (ki se kaže kot protislovje, dokler pristajamo na avtorstvo in subjekte v političnem diskurzu) enaka postavitvi elementov v diskurzu neke stranke. To ga trenutno naredi za (pri)stran(kar)skega in mu nakoplje obtožbe s strani pristašev in pristašic drugih strank in varuhov in varuhinj nevtralnosti, a ko ga te nepredvidljive permutacije zanesejo v veliko različnih smeri, si lahko povrne in obdrži videz nevtralnosti, saj si ga prisvajajo in ga obenem napadajo z vseh strani – kar je, kot smo videli na primeru Žurnala, dokaz nevtralnosti. Povedano nekoliko preprosteje: gnan z zdravemu razumu (v katerem je subjekt izvor diskurza) nasprotno diskurzivno logiko, bo vsak medij izmenično lev, desen, sredinski, kapitalističen, rasističen, človeko-pravičniški... Ta razpon mu bo čez čas prinesel videz uravnoteženosti različnih stališč in, zaradi obtožb in napadov z vseh strani, tudi videz nevtralnosti.

»Kaj za vraga se ti je zgodilo? Ven smo te vrgli, ker si bil svojeglav upornik, zdaj pa si navadna cmeráva pička. Postal si odvisen od ljubezenskih razmerij, tako da sploh nisi pomislil na možnost, da ne bi bil ne z enim ne z drugim. Če te nekdo spolno ne privlači, te tudi nikoli ne bo, ampak tudi Sadam ni pravi zate. On je nasprotna skrajnost. Nekaj časa moraš biti sam, da boš našel ravnovesje, srednjo pot. Jaz vedno naredim tako, in sicer zato, ker sem budist,« nagovori Satana bog v podobi čokate, škrbaste krave in z dolgim, slinastim jezikom mlaskne po muhi, ki je priblodila v bližino njegove dobrohotno pozibavajoče se glave. Princ teme se je k stvarniku zatekel po nasvet, ker se ni mogel odločiti med svojim nežnim in razumevajočim partnerjem Chrisom ter spolno provokativnim, strastnim ljubimcem Sadamom Huseinom. Zdaj se lahko, prosvetljen in prežet z novim življenjskim zagonom, poda na pot čustvene samostojnosti in samoopredelitve.

Tako se razplete zgodba, ki sta jo Matt Stone in Trey Parker, avtorja kultne risane serije South Park, povedala v epizodah z naslovoma Ali gredo hendikepirani v pekel?1 in Verjetno.2 Da se pripoved izteče v tako spravljiv in pozitiven zaključek, pa se mora najprej zgoditi naslednje. Trije izmed glavnih junakov serije, osnovnošolci Stan, Eric in Kenny, pri maši izvejo, da ljudje, ki ne hodijo k spovedi, pridejo v pekel. Zaskrbi jih za dva prijatelja: za Kyla, ki je Žid, in duševno prizadetega Timmyja, katerega besednjak je omejen na različne odtenke kričanja lastnega imena. Župnik jim na vprašanje, ali so hendikepirani, ki se ne morejo spovedati, in Židje, ki niso niti krščeni, obsojeni na večno prekletstvo, odgovori pritrdilno, senilni papež pa na isto vprašanje po telefonu odgovo2ri s stokanjem, brbljanjem in riganjem. Fantje kmalu zatem izgubijo vse zaupanje v uradno cerkev, saj zalotijo župnika pri oralnem seksu s faranko v spovednici. Tako skupaj s Kylom, ki se je medtem od prijateljev nalezel groze pred ognjem in žveplom, versko zblaznijo in ustanovijo svoj kult. Pod Ericovim pridigarskim vodstvom zgradijo cerkev in začnejo zagovarjati fundamentalistično razlago krščanstva, h kateri pritegnejo tudi vrstnike. Kult se kaj kmalu sprevrže v Ericovo orodje za »cuzanje« denarja od drugih devetletnikov, vsemu skupaj pa naredi konec Jezus – v South Parku ima kontaktno televizijsko oddajo –, ki se na priprošnjo lokalne nune pojavi v cerkvi in razloži otrokom, da je božje ime najbolje slaviti tako, da živiš kvalitetno življenje in pomagaš drugim, ne pa tako, da kar naprej trepetaš pred grozotami pekla. Satanova zgodba poteka povsem vzporedno in z opisanim nima nobene zveze, razen tega, da se pač dogaja v okrutnih prostranstvih pekla. Satanovo lagodno življenje s Chrisom zmoti Sadam Husein, ki se potem, ko ga je Satan v celovečerni risanki South Park: Bigger, Longer & Uncut napičil na skalo, vrne – neprijetni stranski učinek bivanja v peklu je, da se ti, če te kdo ubije, ne more zgoditi nič drugega kot to, da prideš nazaj – in ga zvabi v burno seksualno avanturo. Satan je povsem obupan, saj se Chris in Sadam začneta vztrajno pobijati med sabo, zato prosi vsemogočnega za nasvet. Ko ga dobi, se odloči, da bo zapustil oba, in spet postane kremeniti, energični vladar podzemlja. Pripoved je zgrajena po modelu, ki je v seriji South Park dodobra ustaljen, tipičen pa je tudi instrumentarij, s pomočjo katerega Stone in Parker obdelujeta teme, ki se jih lotita v teh dveh epizodah (subjektivni odnos do svetega in zlorabo tega odnosa v verskih institucijah, aktualno problematiko spolnih prekrškov v katoliških farah v ZDA, ljubezenska razmerja, težave z zvestobo itd.). Večina epizod pripoveduje zgodbo, v kateri je udeleženih več stalnih likov, poleg nje pa stransko zgodbo, ki je z glavno povezana bolj ali manj ohlapno in se tiče osebnih prizadevanj ali dilem enega od likov. Tako epizoda Koncentracijsko taborišče strpnosti3 pripoveduje, kako se morajo fantje v koncentracijskem taborišču učiti strpnosti do manjšin, in sicer za kazen, ker so bili zgroženi, ko je učitelj gospod Garrison med poukom svojemu pomočniku gospodu Sužnju vtaknil v rit egiptovskega skakača. V stranski zgodbi spremljamo romanje pogumnega glodalca navzgor po prebavnem traku gospoda Sužnja, med katerim srečuje duhove živali, ki so žalostno poginile, ko si jih je lastnik prebavnega traku vtaknil v rit. Zgodbi se skleneta, ko gospod Suženj na koncu epizode izbruha živalco pred vrata koncentracijskega taborišča, kamor morata z gospodom Garrisonom na prevzgojo, ker sta bila nestrpna do lastnega življenjskega sloga. Gospod Garrison je namreč vtaknil skakača v Sužnjevo rit, da bi lahko tožil šolski okraj, ko bi ga odpustili zaradi homoseksualnosti. Ko ga v imenu strpnosti kljub ekscesom nikakor ne odpustijo – še več, nad njegovim pogumnim izražanjem svoje izvirnosti so povsem očarani –, jezno nahruli meščane, češ da se učitelj med poukom ne bi smel tako vesti, da je treba biti strpen, ne pa zabit, sploh pa da strpnost še ne pomeni, da ti je stvar, do katere si strpen, tudi všeč.

Ugovor je na dlani – malokdo si prizadeva za strpnost zato, da bi se lahko na delovnem mestu predajal rektalnim dogodivščinam z glodalci –, toda tu je umestno razmisliti o poglavitni metodi obdelave tem v seriji. Ko se avtorja lotita teme, ponavadi ustvarita povsem absurdno in kaotično zgodbo, ki pa se izteče v uravnovešen zdravorazumski sklep. Funkcija takega sklepa pripade, na primer, božjemu nasvetu Satanu o iskanju notranjega ravnovesja, ki naj nadomesti nepremišljeno zapletanje v brezciljna razmerja. Toda South Park je predvsem komična serija in njena komičnost ne izvira iz sklepne, zdravorazumske komponente epizod, temveč prav iz njihove absurdnosti, kaotičnosti in profanosti (k tej besedi se bom še vrnil). Absurd in kaos koreninita v obilju likov, ki živijo v mestecu South Park, in njihovih osebnostnih potezah. Stan Marsh je, pogojno gledano, vodja skupine štirih glavnih junakov. Je podoba ameriške »normalnosti« oziroma zaželenosti – dokaj dober učenec iz ljubeče, povprečno situirane družine, katerega edina očitna slabost je, da zaradi živčnosti pogosto pobruha sošolko Wendy, v katero je zaljubljen. Njegov najboljši prijatelj je Kyle Broflovsky, ki je židovskega rodu. Ima posvojenega brata, ki je Kanadčan (kot vsi Kanadčani v seriji South Park ima dvodelno, oglato glavo, ki mu poskakuje, kadar govori), stereotipno oblastno židovsko mater in copatastega očeta. Stan in Kyle sta najpogosteje nosilca oz. govorca zdravorazumskih sklepov. Eric Cartman je verjetno najzanimivejši lik v seriji, saj je prepoln nevroz in s svojo temačnostjo postavlja nekakšen id nasproti Stanovemu superegu. Njegova najizrazitejša lastnost je debelost, odlikujejo pa ga tudi požrešnost, pohlep, izrazita nestrpnost, predvsem do hipijev in Židov, in manipulativnost. Komplekse mu množi dvospolna mati – zaplodila ga je sama s sabo –, ki ga pita s tonami kalorične hrane in se onegavi s celim mestom ter vsake toliko še s kakšnim nogometnim moštvom. O četrtem članu druščine, Kennyju McCormicku, izvemo bore malo, saj mu usta prekriva do vrha zapeta bunda in ne razumemo, kaj govori (čeprav ga razumejo drugi liki v seriji). Vemo, da je reven, da so njegovi starši alkoholiki in da je do konca pete sezone umrl skoraj v vsaki epizodi. Njegovo smrt sta redno spremljali vrstici »Mojbog, Kennyja so ubili!« »Prasci!«4 Štirje glavni liki se v epizodah zapletajo v prigode z množico stranskih likov: z že omenjenim gospodom Garrisonom, ki se daje s svojo na novo odkrito homoseksualnostjo, občutki zapuščenosti (oče ga ni hotel spolno zlorabljati) in rasističnimi in nacionalističnimi nagnjenji (večkrat, kadar se meščani zberejo na skupinskem posvetu, ne glede na to, o čem teče beseda, vpraša: »Bi se lahko znebili Mehikancev?«), s šolskim svetovalcem gospodom Mackeyjem, ki večino stavkov podkrepi s frazo »M’kej?«5, v pisarni pa mu visijo plakati z napisi kot »Če nimaš očka, si pankrt«, s šolskim kuharjem (glas mu je posodil pevec Isaac Hayes), ki je pravi strup za ženske in poln nasvetov o skrivnostih življenja (»Stan, če hočeš osrečiti svoje dekle, moraš najti klitoris.«) itd. Priložnostni sopotniki v epizodah so še Jezus, Božiček, gospod Kakec, božični drek, ki za vsak božič pokuka iz Kylove straniščne školjke in obdari otroke, ki so čez leto zdravo jedli, in pa nedvomno najbolj nenavaden lik v zgodovini televizijskih oddaj, Brisačko – brisača, ki se v določenih epizodah pojavi, ko kdo omeni vodo, in strašno rada kadi marihuano. S tako izbiro likov se avtorjema razpira pahljača neomejenih možnosti za izumljanje novih in novih bizarnih situacij.6 In medtem ko liki s svojimi absurdnimi dejanji in odzivi skrbijo za huronsko zabavo, je prav absurdnost njihovih osebnosti kritika teh dejanj in odzivov. Upodobitev šolskega učitelja kot zmešanca, ki se pred osnovnošolci spušča v sadomazohistične igrice s svojim pomočnikom, nikakor ne more delovati kot udrihanje čez geje, ker gre za gospoda Garrisona – za popolnega nevrotika s pridihi sindroma razcepljene osebnosti (njegov prejšnji pomočnik je bila lutka, s katero je bil na trenutke v silno konfliktnih odnosih), ki svojim učencem razlaga, da nam genetski inženiring omogoča popravljanje »strašnih božjih napak. Na primer Nemcev.« V zvezi s kuharjevim divjim menjavanjem spolnih partneric ni moč reči, da pisca implicitno ponižujeta ženske, saj ženskári nekdo, ki je s svojo afro frizuro, starim zelenim karavanom in funkovskimi popevkami živ artefakt 70. let, desetletja, ki je kot simbol s svojim swingerstvom, drogami in vsesplošnim eskapizmom že popolnoma iztrošeno in zlizano. Ko se klub oboževalcev filma Kristusov pasijon pod Ericovim vodstvom sprevrže v nacistično stranko, je seveda jasno, da se avtorja ne strinjata s tezo, da so Judi ubili Kristusa, saj je kolovodja Eric Cartman, ubog, zakompleksan, histeričen otrok, ki ne vidi dlje od svojega špeha. Ko se Mel Gibson v isti epizodi izkaže za pohlepnega, megalomanskega, mazohističnega koprofila …, imata Stone in Parker prav vsaj, kar se tiče prvih dveh lastnosti.

Najbolj blagodejen učinek takega pristopa k obdelavi tem je profanizacija svetih krav – rahljanje »kočljivih« tem oz. diskurzivnih tabujev, kratko malo zanemarjanje bontona, ki je neizbežno, ko te reči (zopet) povežemo z njihovim izvorom, s človeškimi slabostmi in pomanjkljivostmi. Zadrege, zamere, zmerljivke in bolečina, ki jih spremlja, so posledice negotovosti, nedoletnosti in patologij zmerljivcev in užaljencev, ne pa učinki v megli viseče objektivne vrednosti slišanega ali videnega. In če jih prepoznamo kot take, se razblinijo v nič. Ni naključje, da se bog v seriji South Park dobesedno pojavlja kot sveta krava, hudič kot mišičast, rogat dedec rdeče barve, Jezus pa kot suhljat hipuzelj v kombineži. Če si dovolimo misliti, da sami premoremo arzenal za vršenje zlega in dobrega – tako vzgibe, ki nas silijo, da vtikamo egiptovske skakače v riti svojih (ne)voljnih podrejenih, kot potencial za hrabrost, s pomočjo katere se je puhasto bitjece prebilo skozi nevarnosti Sužnjevega prebavnega traku –, potem lahko uzremo take kamenodobne idole v njihovi pravi luči: kot nemočne in smešne karikature. Podobno je z idolatrijo spodobnega, vljudnega ali obzirnega. Pero je smrtonosnejše od meča, ker ga brusimo z lastnimi nebuloznimi pravili o dopustnosti širjenja besed in podob, jasno v smrtnem strahu pred razžaljenostjo. Toda s tem si delamo medvedjo – kaj medvedjo, grizlijevsko – uslugo, saj si z vsakim na novo postavljenim pravilom o neprimernosti formulacije tega ali izraza za ono predpišemo tudi nov razlog za užaljenost. Besede in podobe dobivajo pošastno, kataklizmično težo7 in izgubljajo uporabno vrednost – niso več izrazno orodje, temveč postajajo sovražnice izraznosti, vse manj prilagodljive za rabo v različnih kontekstih, nenazadnje za humorno rabo. Zaradi lastnih negotovosti in strahu pred žalitvijo/užaljenostjo jim, stopciljaje po jajčnih lupinah, izkazujemo strahospoštovanje, kakršnega je podoba mišičastega, rogatega dedca rdeče barve vlivala, recimo, zahojenim puritancem, ki so njega dni v Salemu kurili svoje someščanke.

South Park je torej mogoče gledati kot razelektrenje, demistifikacijo besed in podob. Matt Stone in Trey Parker se postavljata po robu procesu mrtvičenja izraznosti. Vztrajata v rabi absurdnega, »šokantnega« ali »nesramnega« in držita zrcalo naši pokvečenosti in nedoslednosti. Ogled vsaj ene epizode na teden bi priporočil že v dobro javne mentalne higiene.