Romantična predstava o novinarjih kot psih čuvajih, če je sploh bila kdaj kaj več kot osrednji novinarski mit, je danes na udaru z vseh strani. Po eni strani je visokomodernistična ali klasična novinarska paradigma,[1] kot jo imenuje Dahlgren (1992), tarča teoretičnih kritik, saj temelji na t. i. prenosnem modelu komuniciranja, ki izhaja iz predpostavk o racionalnem prenosu informacij in iz tega procesa izhajajočem oblikovanju mnenj. Kot ustreznejše se je uveljavilo širše pojmovanje, ki tako novinarje kot novice umešča v kulturo, novinarji pa niso le podajalci informacij, ampak sočasno sporočajo, kaj je dobro in slabo ter moralno in nemoralno. Hkrati pa imperativi komercializacije terjajo vedno večjo dramatizacijo, predvsem pri političnih vprašanjih, kar ima pogosto za posledico »lov na posamezne politike« pod pretvezo varovanja javnega interesa (Dahlgren 2009: 51).

Ni dvoma, da sta tabloidizacija in komercializacija eden od odgovorov, s katerim se poskuša novinarstvo izvleči iz krize, sredi katere se je znašlo zaradi kompleksnega sklopa razlogov, vendar pa so posplošene razprave o tabloidizaciji kljub temu problematične, saj je sam termin preveč ohlapen, vrednostno obremenjen in po mnenju kritikov odvrača pozornost od pravih težav novinarstva. Gans (2009) ga, na primer, zato v celoti nadomesti s popularizacijo. Koncept tabloidizacije namreč temelji na problematičnih dihotomijah (zabava-informacija, stil-vsebina, potrošništvo-kultura, trači-politika itd.), ki ne le da utrjujejo sistematično pristranskost proti popularnim in komercialnim medijem, ampak utrjujejo tudi ostale predsodke, predvsem take, ki prve pojme povezujejo z ženskimi vprašanji ter tako »tiho, a neizbežno implicirajo, da sta resna politika in javna sfera v domeni moških« (Hartley, 1996: 27).

Sama po sebi tabloidizacija torej ni toliko problematična, saj so bile takšne lahkotnejše zgodbe vedno del novinarstva. Problematična postane, ko začne nadomeščati ostale dimenzije novinarstva (glej Bird 2009: 49) in ko postane eksluzivističen način poročanja. V nadaljevanju bomo pogledali, kako so v prvih dveh tednih od dogodka v najbolj gledani informativni oddaji »pokrili« zdaj že razvpiti primer Baričevič. Poskušali bomo tudi pokazati, da gre v tem primeru za klasično moralno paniko.

POP TV je v prvih štirinajstih dneh od dogodka, torej med 2. in 15. februarjem 2010, primeru Baričevič namenila nekaj manj kot eno uro in osem minut, pri čemer nismo upoštevali TV kluba, posvečenega razpravi o tej temi. Če štejemo le novice, so torej temi odmerili za skoraj tri informativne oddaje programskega prostora.

Ena od ključnih značilnosti sodobnih teletabloidov, ki pri poročanju o tem primeru pride še posebno do izraza, je absolutna dominacija vizualnega nad verbalnim. V tem kontekstu ni nepomembna sprememba osrednjega studia na POP TV decembra 2008, ki s kombinacijo velikih zaslonov v ozadju postavlja grafično podobo še bolj v ospredje kot prej. Prvi dan po dogodku, ko so primeru namenili kar 15 minut in šest sekund, vse novice, povezane s primerom, pa so bile osredotočene na krvoločnost nevarnih pasem, nas voditelja tako nagovarjata kar izpred razprtega pasjega gobca. Za razkodiranje pomena novice posledično postane ključna že sama grafična podlaga napovedi novice.

Slika 1: 24 ur, 3. 2. 2010, vir: poptv.si/multimedia/novice-599.html

Takšna »vizualna simulacija realnosti ter vizualno dokazovanje avtentičnosti« (Luthar, 1998: 223) je povezana z narativizacijo dogodkov kot dvodimenzionalnih konfliktov. Te jasno polarizirane melodrame nadomeščajo informiranje o politiki s tematizacijo moralnega reda in nereda v družbi (prav tam). Dramaturški zaplet, okoli katerega je zgrajeno celotno poročanje o primeru Baričevič, ponazarja že napoved prvi dan po tragediji: »Lastnika psov raztrgali bulmastifi, ki bi jih morali usmrtiti že pred štirimi leti. Se to ni zgodilo zaradi povezanosti sinočnje žrtve z vplivneži na pomembnih položajih?« To je klasični razcep med nemočnim, zatiranim in neinformiranim posameznikom na eni strani ter vplivno (politično in ekonomsko) elito na drugi, ki ga te novice preigravajo, tudi ko zgodba dobiva nova razsežnosti (Najbolj plastično ta razcep ponazarja anketa na strani 24ur.com, kjer je na vprašanje »Ali mislite, da je kdo od vplivnežev oviral postopke v primeru smrti Saše Baričeviča?« 87 odstotkov respondentov odgovorilo da, le pet odstotkov pa z ne. Rezultati ankete so bili v eni od novic uporabljeni kot še en »dokaz« za nepravilnosti.)

Kot pravi Glynn (2000: 75), je med ključnimi tabloidnimi strategijami nenehna obljuba odkrivanja prikritih informacij tistim, ki do njih nimajo dostopa. Težnja razkrivanja prikritih ozadij se kaže tako verbalno (»Naši viri razkrivajo …«, »Slika postaja vse bolj jasna …«, »V ozadju dogajanja je …«) kot vizualno. Skorajda ikoničen za poročanje o primeru je postal zaigran posnetek hiše na Oražnovi ulici iz strehe sosednjega bloka, kjer snemalčeva oziroma novinarjeva roka razkrije kup snega in omogoči »pogled v dogajanje«. Posnetek so od začetka drugega tedna dalje, ko je primer dobil tudi politične razsežnosti, uporabljali skoraj vsak dan.

Slika 2: 24 ur, 10. 2. 2010, vir: http://poptv.si/multimedia/novice-605.html

Takšni fiktivni posnetki so podobno kot v policijskih resničnostnih šovih (na primer v Cops in American Detective) kombinirani z dokumentarnimi posnetki s kraja dogajanja, s »spektaklom obsesivne verifikacije in dokumentacije realnosti policijskega dela« (Glynn, 2000: 51). V poročanju o primeru Baričevič je takšen posnetek odnašanje krste iz hiše na Oražnovi, ki ga prvič uporabijo dan po dogodku in se v prihodnjih dveh tednih uporabi vsak dan (razen enkrat), v nekaj primerih celo večkrat v istem prispevku. Podobna in prav tako vsak dan uporabljena sta še posnetka odnašanja vreče (predvidevamo, da z ustreljenim psom) s kraja dogajanja in posnetki okrvavljenega snega na dvorišču.

Sicer pa lahko primer Baričevič označimo za klasično moralno paniko: pretiran odziv na domnevno grožnjo prevladujočim vrednotam in ustaljenemu redu. Ustreza namreč vsem kriterijem, kot so, na primer, večja zaskrbljenost zaradi določenega obnašanja ali stanja (kot smo pokazali, je prišlo do izredne medijske pozornosti, predlagane so bile zakonske spremembe, povezane s psi), večja sovražnost do »ljudskih hudičev« (do izraza prihaja predvsem na spletnih forumih), disproporcionalnost domnevne grožnje v primerjavi z resnostjo problema in kratkotrajnost (medijski interes je začel naglo upadati že po dveh tednih) (o drugih primerih moralne panike glej Bulc, 2003).

Ključno mesto v moralni paniki igrajo t. i. ljudski hudiči, posameznik ali skupina, ki je označena za hudobno in deviantno, na katero so projicirani »naši najbolj intenzivni občutki o stvareh, ki gredo narobe, in vsi naši strahovi o tem, kaj lahko spodkoplje našo krhko varnost« (Hall in drugi, 1978: 161). Če so za takšno skupino v prvih treh dneh še označeni podivjani psi (in zgolj posredno njihovi neodgovorni lastniki), postane ob poznejšem razvoju dogodkov deviantnež »elita« oziroma »vplivneži«, kot jo imenujejo na POP TV. Že po definiciji enodimenzionalna konstrukcija ljudskih hudičev, ki onemogoča kompleksnejšo obravnavo problemov, doseže vrhunec, ko vodja poslanske skupine največje opozicijske stranke SDS primer Baričevič poveže s sprejemanjem družinskega zakonika, pri katerem je »neobičajno, da se neke posebne zadeve uzakonjajo, špecialni [sic] primeri, ki niso naravni« (24 ur, 12. 2. 2010, vir: poptv.si/multimedia/ 24ur-novice-29.html).

Pri poročanju 24 ur je še posebno pomenljiv verbalni in vizualni prehod od podivjanih psov k žalostnim/ljubečim pasjim pogledom takoj po pojavu suma o spolni zlorabi psov. Prve trdi dni grafično podlago in opremo prispevkov, v katerih se sprašujejo, kaj je storil Baričevič, »… da je bulmastife, te krvoločne pse, po napadih dobil nazaj« (24ur, 3. 2. 2010), brez izjeme zaznamujejo slike podivjanih in pobesnelih psov. Ob tem so »… skušali ugotoviti, koliko je še takšnih tempiranih bomb oziroma nevarnih psov …« (24ur, 3. 2. 2010), prispevki pa se osredotočajo na statistične podatke o ugrizih in napadih tako v Sloveniji kot v Avstriji in Veliki Britaniji.

Slika 3: 24 ur, 3. 2. 2010, vir: poptv.si/multimedia/novice-599.html

Ob prvi omembi suma spolne zlorabe psov 5. februarja se zgodba v celoti obrne, od tedaj naprej so »psi nevarni le, ko je nevaren lastnik« (24ur, 7. 2. 2010), grafična ozadja renčečih in steklih psov pa zamenjajo podobe prijaznih, mirnih, igrivih in družinskih bulmastifov. V prihodnjih dneh sledi vrsta prispevkov, ki poudarjajo miroljubnost teh psov (prispevek o družini s psičko Ruby, prispevek o zaščitnikih živali, ki opozarjajo na paniko …). Posredno tako poskušajo omiliti paniko, ki so jo povzročili s poročanjem v prvih dneh.

Slika 4: 24ur, 7. 2. 2010, vir: poptv.si/multimedia/novice-603.html.

Čeprav sta napovedovalca še enajsti dan ugotavljala, da »nekateri pravijo, da gre za afero desetletja«, se dogodek naslednji dan ni več uvrstil v osrednjo informativno oddajo. Če se je primer v prvih dveh tednih 12-krat uvrstil v oddajo 24 ur, od tega devetkrat kot prva novica, je po tem obdobju zanimanje zanj naglo upadlo in se je med novice dneva uvrstil le še občasno. Kot večina moralnih panik bo primer najbrž čez čas le še zgodovinska opomba.

Kakšne so torej alternative takšnemu pristopu k poročanju? Na eni strani velja opozoriti na nujnost kritike. Schudson (2005: 219) pravi, da novinarstvo nima sistematičnih sredstev za zamejevanje svoje lastne intelektualne ozkosti, kolektivno pa novinarji storijo le malo, da bi podvomili o ključnih predpostavkah, ki jih vodijo pri delu. Zaradi tega je za novinarstvo ključna kritika, ki prevprašuje temeljne teze, v skladu s katerimi novinarstvo deluje in se definira, predvsem pa tistih premis, s katerimi vzdržuje svoj položaj kot privilegiran razlagalec/ustvarjalec realnosti. Predvsem pa lahko novinarji sami največ pripomorejo pri zaustavitvi padanja naklad in gledanosti zaradi bega občinstva na internet – E. Bird (2009) predlaga, naj dejansko začnejo »delati novinarstvo«, premislijo premise objektivnosti, se osredotočijo tudi na zgodbe, ki lahko ponudijo globlje izkustvo, predvsem pa naj zmanjšajo odvisnost od uradnih virov in neodvisno, samostojno raziskujejo in poročajo. Takšno poročanje je v zgornjem primeru kvečjemu uprizarjano, pa še to ne ravno domiselno.

Bird, Elizabeth S. (2009): Tabloidization: What is it, and Does it Really Matter? V: B. Zelizer (ur.), The Changing Faces of Journalism: Tabloidization, Technology and Truthiness, 40–50. London: Routledge.
Bulc, Gregor (2003): Serijski morilci – mačk. Moralna panika in mladinsko prestopništvo. Teorija in praksa (40) 2: 245–266.
Dahlgren, Peter (1992): Introduction. V: P. Dahlgren in C. Sparks (ur.) Journalism and Popular Culture, 1–23. London: Sage.
Dahlgren, Peter (2009): Media and Political Engagement. Cambridge: Cambridge University Press.
Gans, Herbert J. (2009): Can Popularization Help the News Media? V: B. Zelizer (ur.), The Changing Faces of Journalism: Tabloidization, Technology and Truthiness, 17–28. London: Routledge.
Glynn, Kevin (2000): Tabloid Culture. Durham: Duke University Press.
Hartley, John (1996): Popular Reality. Journalism, Modernity, Popular Culture. London: Arnold.
Hall, Stuart in drugi (1978): Policing the Crisis: Mugging, the State, and Law and Order. Basingstoke: Palgrave Macmillan.
Luthar, Breda (1998): Poetika in politika tabloidne kulture. Ljubljana: ZPS.
Schudson, Michael (2005): Autonomy From What? V: R. Benson in E. Neveu (ur.) Bourdieu and the Journalistic Field, 214–223. London: Polity.
Sparks, Colin (1995): The Media as a Power for Democracy. Javnost/The Public 2 (1): 45–61.

Sedemnajstega februarja 2010 je Petra Majdič na zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru uprizorila eno najbolj dramatičnih športnih dejanj. Zgodba je znana. Smučarska tekačica je bila glavna favoritka za zmago v šprintu, v katerem je bila brez prave konkurence že zadnje tri sezone. Za slovensko športno javnost je bila tudi glavna favoritka za osvojitev medalje, sploh zlate, ki je Slovenija kot samozvana »smučarska nacija« še nima. V ta pričakovanja je udarila nesreča tik pred začetkom tekme. P. Majdič je med ogrevanjem pred kvalifikacijami zdrsnila s proge, padla v nezavarovan jarek ter si zlomila pet reber in predrla pljuča. Kazalo je, da je slovenski šport dobil še eno poraženko, ki jo bo medijska javnost, kot že tolikokrat, razglasila za »moralno zmagovalko«. Vendar je Majdič kot športnica posebnega formata naredila nemogoče in se z bojem do nezavesti prebila do bronaste medalje. Postala je športni in medicinski fenomen in tvorka herojske zgodbe o premoči človeške volje nad naravo in usodo. Športno novinarstvo in športna industrija, ki živita od prodaje fantazij o telesni superzmogljivosti, sta potrebovala ravno takšno zgodbo.

V Sloveniji sta splošno fascinacijo nad to zgodbo okrepila še nacionalni patos in kontekst gospodarske, socialne in politične krize. P. Majdič je s svojim podvigom pridobila vse atribute za simbolno vozlišče različnih hrepenenj in pomiritev frustracij. Medijsko podprt ljudski izbruh čustev so izkoristili politiki. Predsednik republike jo je odlikoval na predlog SNS. Borut Pahor jo je izkoristil za eno od svojih »protikriznih« retoričnih domislic: »Ona je moj velik navdih, ona je lahko naš skupni velik navdih. Imamo težave, a se bomo skozi njih pretolkli in uspeli.« Obrambna ministrica pa mu je skušala slediti: »Petra je s svojim pogumom in vztrajnostjo zgled vsem vojakom ter vojakinjam. Kolajna je priznanje vseh priznanj za bojevnico, na katero smo vsi ponosni.« Petra Majdič je postala nacionalni simbol, kakršnega med športniki že dolgo ni bilo.

Sam olimpijski podvig ni bil edini dejavnik, ki je prispeval k temu, da je Majdič postala ljubljenka ljudstva. Za libidinalno vez med Petro Majdič in nacijo so pomembne tudi njene komunikacijske spretnosti. Komuniciranje postaja vse pomembnejša sestavina vrhunskega športa, vendar so za zdaj še vedno lahko rezultatsko in poslovno uspešne tudi muhaste in občasno odljudne športnice, kakršna je, na primer, Tina Maze. Nimamo podatkov o tem, ali je Majdič kot profesionalka poleg ostalih treningov opravila tudi kakšen tečaj komuniciranja. Zdi se, da gre za spontano zgovornost in za spontano izrekanje misli, občutkov in klišejev – ki pa izvrstno »primejo«. Zakaj »primejo«? V čem je skrivnost retorične učinkovitosti Petre Majdič?

V nadaljevanju bomo predstavili in analizirali štiri ideološke vidike njenega diskurza. Gradivo za to analizo so njene izjave, kot so jih posredovali slovenski mediji v dneh in tednih po osvojitvi kolajne. Izjave bomo uredili po vsebinskih sklopih in komentirali njihovo ideološko sporočilnost. Pri tem bomo uporabili oz. razvili nekaj teorije. Prva, zelo vplivna komponenta retorike P. Majdič je izrazit subjektivizem, ki se navezuje na močen egoizem, ki je normalen pri vrhunskih športnikih. Druga komponenta je prvi nasprotna in jo ublaži ter s tem legitimira. Gre za poudarjanje predanosti timu sodelavcev oz. mikroskupnosti. Tretja, zelo vplivna komponenta, je nacionalizem: poudarjanje, da je individualni športni uspeh namenjen naciji in da je vir ponosa celotne nacije. Četrta je fatalizem, ki v zgodbo o uspehu vplete prijazne nadnaravne sile, ki pa so, kot bomo pokazali, vendarle rezervirane le za »ljudi posebnega kova«.

1. Subjektivizem: ego, želja, sanje
   
   Sodobni kapitalizem slavi individualizem: individualni boj in uspeh. V vrhunskem športu individualnih panog se individualizem kaže kot ekstremni egoizem želje po zmagi ali po vrhunskem rezultatu. V tveganih športih je izjemna želja po uspehu eden najpogostejših razlogov za smrtonosno prekoračitev meje tveganja. A tudi v številnih neadrenalinskih športih, na primer v alpskem smučanju, stopnjevanje naporov in tveganj zaradi želja po uspehu in zaradi pritiskov športnega industrijskega kompleksa botruje vse številčnejšim poškodbam. Vrhunski šport nastopa kot ideološki aparat, ki gledalcem zbuja želje po vrhunskih uspehih in zmagovanju ter s tem legitimira imperativ tekmovalnosti v gospodarskem in vsakdanjem življenju.
   
   Subjektivizem je posebna vrsta individualizma oz. zlasti posebna vrsta izrekanja in legitimiranja individualističnega nazora. Pri subjektivizmu gre za to, da subjekt izjave vrednoti svoja dejanja in prepričanja na podlagi svojih osebnih občutkov glede samega sebe in svojih lastnih življenjskih ciljev. Se pravi, sam sebi je glavni medij zaznavanja realnosti in hkrati glavno merilo razsojanja. Subjektivistična osredotočenost na samega sebe, na lastne potrebe in merila je ključna ideologija, ki jo strukturno potrebuje sodobni kapitalizem. Subjektivizem razbremeni posameznikovo percepcijo realnosti obveznosti upoštevati perspektive in občutke drugih. Ljudi izolira od skupnega sveta in jih osredotoči na lastne koristi in lastne frustracije. Ta perspektiva je že dolgo ključna v sferi potrošnje, v neoliberalnem gospodarskem režimu pa je vse vplivnejša tudi pri poslovnežih in prekariziranih delavcih.
   
   Zgodba Petre Majdič, ki je v želji po športnem rezultatu tvegala zdravje in življenje, dokazuje, da gre za športnico z izjemno močnim egom; morda najmočnejšim po alpinistu Tomažu Humarju, ki je ravno tako večkrat tvegal (in na koncu izgubil) življenje za to, da bi bil najboljši na svetu. Vrsta njenih izjav potrjuje to, da gre za ekstremno egoistko, ki bi kot taka lahko bila neoliberalni ideološki zgled.
   
   »Ne vem, če bi preživela, če ne bi dobila medalje, a zdaj jo imam in mi je ne more nihče vzeti.« »Da, bilo je vredno.« »Dvajset let delam za to.« In izjava mame Vere: »Vse je podredila tej tekmi, vse v življenju je dala na stran. Živela je samo za ta dan. Njena ogromna želja je premagala vse bolečine.«
   
   V nekaterih izjavah je Petra Majdič močno poudarjala pomembnost svojih želja za upravičevanje vrhunske motivacije in ekstremnih naporov. Osebne želje so ji nadvse, so sila, ki je močnejša celo od samoohranitvenega nagona.
   
   »V takih okoliščinah kolajne nisem pričakovala, sem si jo pa močno želela.« »Želja je bila enostavno tako zelo močna.« »To bi naredila še enkrat. Vedela sem, da je to življenjska zgodba in poslednja možnost zame, zato smo tudi vztrajali.« »To je ena posebna medalja, ki ima pri meni težo, in je ne bo nikoli izgubila.«
   
   Osrednji leitmotiv, s katerim je Majdič upravičevala ne le ekstremni nastop, ampak dvajsetletno ekstremno garanje, pa so »sanje«. »Sanje« so njen najpogostejši pojem v izjavah po osvojitvi olimpijskega brona.
   
   »To so bile moje otroške sanje. Ko si otroške sanje enkrat izpolniš, je to veliko olajšanje, super občutek.« »Poskušajte najti svoje sanje.« »Moj cilj je učiti organizacije ali mlajše generacije, kot sem jih s svojo potjo, da je treba vztrajati, da so sanje mogoče za vsakega in da meja res ni.«
   
   In še motiv sanj v kombinaciji z izrecnim tekmovalnim egoizmom.
   
   »Res je bilo vredno. Če bi lahko, bi zanesljivo še enkrat to naredila. Če se kdo sprašuje, ali je bilo vredno tvegati tudi življenje, lahko povem ja, bilo ga je. Meni šport toliko pomeni, da najverjetneje nikoli v življenju ne bi bila popolnoma srečna, če ne bi imela te kolajne. Glede na to, da so bile to moje sanje, lahko rečem, poskusite najti svoje sanje.« »Ta nagrada je priznanje za vse tisto, za kar sem se sama v več kot dvajsetletni karieri vedno trudila. Vedno sem govorila, da moraš imeti sanje, da jim moraš slediti. Vredno je slediti svojim sanjam.«
   
   V čem je ideološka sporočilnost sklicevanja na »sanje«? Sanje so metafora za vizijo, ki je človeku naložena in ji mora slediti, da se realizira. Sanje ga spremljajo in se nenehno vračajo kot nezavedni ukaz, dokler niso izpolnjene. Sanje imajo to sijajno ideološko lastnost, da so na ravni občutkov nekaj izrazito subjektivnega, hkrati pa so nekaj prisilnega, ukazovalnega. Pri sanjah gre lahko za ponotranjeni, v subjektivnost prepognjeni zunanji ukaz. Idealni prekarni delavec postfordizma je tisti, ki imperativ kapitalske organizacije, za katero dela, obrne v osebne sanje. Ko zasleduje sanje, v želji po samorealizaciji privoli v vsakršno izkoriščanje in napor, ki sta potrebna za profitno uspešnost delodajalca oz. tistega, ki obvladuje poslovno verigo. Neoliberalni kapitalizem hoče delavce sanjače in potrošnike sanjače, ki vsak zase zasanjani garajo in konzumirajo tako, kot ustreza procesu akumulacije kapitala, nikoli pa ne morejo vzpostaviti skupnega pogleda na svet, kaj šele akcije.
2. Komunitarizem: ekipa, skupnost prijateljev, družina
   
   Druga plat diskurza Petre Majdič je nasprotna prvi. Gre za poudarjanje, da nadčloveškega napora ni opravila zase, za svoj ego in uresničitev svojih sanj, temveč iz dolžnosti do skupnosti najbližjih sodelavcev. Servisna ekipa (trener, fizioterapevt, serviser smuči idr.) je v njenih izjavah prikazana kot skupnost, ki je integrirana precej tesneje, kot je to običajno v zgolj najemniških pogodbenih oz. delovnih razmerjih. Medosebne vezi med profesionalnimi sodelavci so prikazane kot izrazito čustvene vezi in kot stvar osebne zvestobe. Petra Majdič govori o svoji ekipi kot o malone družini. Poglejmo simptomatične izjave.
   
   »To ni moja kolajna, kar nenehno poudarjam, to je bilo za ekipo narejeno. Saj tudi nisem zavestno tekla za medaljo, zase, to je bilo za ekipo. Smo kot en velik tim.« »Nisem želela razočarati svojega trenerja Ivana Hudača, saj je imel tudi on sanje o kolajni, celotne ekipe serviserjev, dolgoletnega trenerja Roberta Slabanje, ki je verjel vame, še preden sem sama, in vseh ljudi doma. Počutila sem se, da mi nikoli ne bi odpustili, če ne bi vsaj poskusila.« »Slovenci smo v smučarskem teku prišli tako daleč zato, ker smo prijatelji. Jaz nisem tekla le zase, nisem tekla zato, ker bi se meni svetila medalja pred očmi. Jaz sem dolgovala tudi vsej ekipi, ki dela z mano. Moj motiv ni bil medalja. Moj motiv je bil, da dam od sebe na tej tekmi maksimum in se ne predam tudi v imenu ekipe, v imenu neke skupne zavesti. Na koncu nam je uspelo.« »To ni moja medalja. Zanjo se nisem borila, kot da se borim jaz, borili smo se vsi. Okoli mene je ogromno ljudi in tudi veliko jih je še v Sloveniji; prejšnji trener in starši.« »Smo tudi družina, smo učitelji za mlajše generacije in moramo pokazati, da se trudimo za višje cilje.«
   
   Navedene izjave smo razporedili glede na stopnjevanje intimnostnih metafor, s katerimi je športnica prikazala razmerja med sodelavci, do katerih naj bi bila čutila osebno dolžnost nastopiti na tekmi. Ekipa – ekipa, ki je zamišljeno razširjena z nekdanjimi trenerskimi sodelavci – prijatelji – družina. In še vrhunec družinske metaforike, s katero P. Majdič pojasnjuje svojo instinktivno odločitev za tvegani nastop iz dolžnosti.
   
   »Tudi vi bi verjetno skočili za otroka v vodo in tisti trenutek naredili karkoli. Nisem imela srca, da ne bi vsaj poskusila.«
   
   V čem je pomen kombiniranja egoističnega diskurza tipa »za uresničitev svojih lastnih sanj bi naredila vse« s komunitarističnim diskurzom, ki zatrjuje, da je smiselno tvegati življenje iz dolžnosti do bližnjih oseb oz. do skupnosti? Če bi športnica poudarjala samo egoistične motive, bi bila njena retorika tvegana. Kaj hitro bi se ji lahko pripetilo to, da bi se javnost obrnila proti njej. Ta obrat bi se lahko zgodil bodisi v obliki moraliziranjem glede neupravičenega tveganja življenja, bodisi v obliki finančnega egoizma.
   
   V prvem primeru bi šlo za pomisleke, ali je res vredno tvegati življenje za tako plehek cilj, kot je športni rezultat. Če bi javnost razumela športni uspeh kot izključno osebno zadevo športnice, bi se lahko skepsa razvila v pravi plaz moraliziranja o njeni neodgovornosti, ki bi preglasil prvotni ponos nacije na dosežke neke individualke. Njena karizma bi splahnela, tako kot se je to zgodilo Tomažu Humarju, s katerim je cela Slovenija trepetala le prvič, ko se je zaplezal, ko se je ponesrečil v tretje (takrat smrtno), pa je skorajda prevladalo mnenje, češ, »norec je dobil, kar je iskal, in njegova usoda nas ne briga več«.
   
   Druge vrste obrat bi se lahko sprožil ob vprašanju denarja. Atlet Primož Kozmus je naciji izstavil finančni račun za njen užitek ponosa na domnevne »slovenske športne dosežke«, ki pa so v resnici predvsem individualni dosežki. Zahteval je dosmrtno rento za dobitnike medalj z največjih tekmovanj – in pogorel. Davkoplačevalci, mediji in celo športniki so mu odrekli podporo. Ljudje so ga začeli obtoževati, da terja nekaj neupravičenega in da želi plačilo za brezdelje od zgodnjih srednjih let dalje, medtem ko morajo vsi ostali desetletja trdo delati. Ta primer dokazuje, da je nacionalizacija individualnih športnih uspehov zanimiva toliko časa, dokler je identifikacija s športnikom brezplačna; ko bi morala nacija športniku plačati za možnost identifikacije in ko ta svoje spektakelsko darilo naciji opredeli kot blago, pa se ljubezen nacije do športnika neha.
   
   Vzrok za krhkost identifikacije ni v preprostem skopuštvu davkoplačevalcev. Vzrok je v tem, da so transparentno blagovni odnosi težko združljivi s skupnostno identifikacijo; načeli trga in skupnosti sta raznorodni. Ekonomija v skupnosti je ekonomija daru, ekonomija podarjenega dela iz ljubezni in dolžnosti. Včasih se vzajemna ekonomija daru sprevrže v ekonomijo neplačanega izkoriščanja. Toda ideologija razdajanja sebe iz ljubezni je tako močna, da lahko v družinah prekrije odnose izkoriščanja. Predvsem pa se zaradi dominacije blagovne ekonomije v naši kulturi zdi, da brezplačna ekonomija v skupnosti sploh ni ekonomija in da tu intimnost nadomešča ekonomijo. Ta iluzija pa se poruši brž, ko v skupnostno brezplačno ekonomijo vstopijo blagovni odnosi. Razmerja med udeleženci postanejo bolj transparentna in ti se, če le imajo možnost, poskušajo izviti iz primeža odvisnosti.
   
   To velja tudi za razmerje med nacijo in njenimi pripadniki, kadar je to razmerje predstavljeno kot blagovno razmerje: kot razmerje med davčno državo in davkoplačevalci. Kadar ljudje zavzamejo stališče davkoplačevalcev, nacionalna identifikacija stopi v ozadje. Prevladujeta kalkulacija davkoplačevalcev, koliko državnih storitev dobijo za svojo davčno kupnino, in načelno sumničenje porabnikov davčnega denarja (vključno z državnim aparatom), da ga koristijo malomarno in neupravičeno. Drobne utaje davkov pred domnevno prepožrešno državo na vsakem koraku imajo široko uveljavljeno legitimnost. Kadar najpremožnejši poslovneži in športniki preselijo svoje premoženje in dohodke v davčne oaze, jim navadni državljani to zavidajo, hkrati pa jih po tihem razumejo. Tudi sami bi ravnali enako, če bi bili premožni. Ko v tej vsesplošni klimi davčnega eskapizma kdo pomeša zasebni egoizem in državne subvencije, kot v primeru zahteve po renti za vrhunske športnike in ali pa v primeru državnega subvencioniranja nasedlih tajkunskih kreditov, to izzove izbruh ljudskega srda.
   
   Petra Majdič je nesporna ljubljenka ljudstva kljub svojemu očitnemu egoizmu tudi zato, ker ji uspeva prikazovati svoje egoistične napore, ki vključujejo celo tveganje življenja, kot dejanje iz dolžnosti do skupnosti. Njeno sporočilo je, da napori in uspehi niso namenjeni le njej sami, temveč so hkrati tudi darilo skupnosti. Prezentacija privatnega prisvajanja kot darila širši skupnosti pa po Bourdieuju ustvarja legitimnost prisvajalca. V tem razdelku smo predstavili, kako Majdič izraža svojo privrženost ekipni mikroskupnosti, ki jo predstavlja kot intimno skupnost prijateljev oz. celo kot psevdodružinsko skupnost. V naslednjem razdelku pa bomo analizirali njeno mojstrstvo koketiranja z nacionalno oz. narodno skupnostjo.
3. Nacionalizem
   
   Urgentno odločitev za tvegano dejanje iz dolžnosti do najbližjih oseb ali do nemočnega utapljajočega se otroka (kar je ena od metafor Petre Majdič) imamo lahko za trezno in racionalno. Četudi so okoliščine čustveno nabite, je dejanje racionalno. Po premisleku je mogoče soglašati, da bi ga bilo v enakih okoliščinah prav ponoviti. Če pa bi se danes, v mirnih časih, kdo hotel ubiti za slovenski narod ali za Slovenijo, bi ga imeli za norega ali za ekstremista.
   
   In vendar dobršen del fascinacije javnosti z vrhunskim športom temelji na izjavljanju, da športniki tekmujejo za nacijo. Ne zase, za samopotrditev, za uresničitev »otroških sanj«, za slavo ali denar, temveč za zamišljeno nacionalno skupnost. Te nacionalistične izjave izrekajo športno novinarstvo, piarovski aparati športnih organizacij, naposled pa tudi sami športniki, ki se tržijo naciji. Nacionalizem je glavni medij, prek katerega poteka menjava med športniki kot prodajalci zgodb in med nacionalno publiko kot njihovo plačnico. Poglejmo značilne izjave P. Majdič po osvojitvi olimpijske medalje.
   
   »To je bilo tudi za tek na smučeh in za vse v Sloveniji, ki so ostali doma in dihali za to.« »Večkrat rečem, da se želim vrniti v Slovenijo z ekipo vseh, da to ni moja medalja. Zanjo se nisem borila, kot da se borim jaz, borili smo se vsi. Okoli mene je ogromno ljudi in tudi veliko jih je še v Sloveniji; prejšnji trener in starši. To je pač naša, slovenska medalja.«
   
   Še bolj patetične so tiste njene izjave, v katerih poudarja globlji, celo revolucionarni pomen njenih herojskih dosežkov za nacijo. Pravi namreč, da se ne bori le za nacionalno športno statistiko, temveč za čast in samozavest Slovenije in celo za »spremembo narodnega značaja« – kakor je Kocbek v Avnojskih sklepih formuliral poslanstvo kulturne revolucije.
   
   »Če lahko ena mala punčka iz Slovenije presune celo Kanado, lahko čisto vsak Slovenec doseže, kar si v življenju zastavi in želi. Pravijo, da je Slovenija majhna. Zdaj mi je jasno, da ni. Nismo majhni, majhni smo lahko le v glavah ali v srcih.« »Če sem jaz zmogla, potem zmore vsa Slovenija! Ne se nikoli predat, četudi smo večkrat na kolenih. Vedno lahko vstanemo, vse lahko naredimo.«
   
   Pripisovanje nacionalističnega pomena športu je strategija trženja športa, in to ne le v primeru davčnih virov (tu je mešanje posla in davkov celo tvegano, na kar smo že opozorili), temveč še zlasti v primeru komercialnih virov. V imenu nacionalne pripadnosti (ali regionalne pripadnosti pri ligaški ekipnih tekmah) so posamezniki pripravljeni kupovati vstopnice in navijaške embleme, plačevati potne stroške in gledati oglase med RTV prenosi tekem. Velikanski športni industrijski kompleks živi od ublagovljanja razmerja med športniki in nacijo (oz. manjšo geografsko identitetno enoto), ki pa se – to je pomembno! – prikazuje kot odnos razširjene družine, se pravi, kot neblagovno razmerje. Za športnike se misli, da telesno garajo iz dolžnosti do nacije in da je telesno naprezanje njihov specifični način izražanja patriotizma: tako rekoč »aktivno državljanstvo«. To žrtvovanje za nacijo analogno uprizorijo tudi navijači, ki so pripravljeni potovati v daljna mesta in dežele, da bi podprli najelitnejše predstavnike nacije in se jim na navijaških tribunah pridružili v skupnem ritualu podarjanja napora naciji.
   
   Nacionalno evforijo podpihujejo tudi športni novinarji, ki vsak športni boj, najsibo v ekipnih ali v individualnih panogah, vedno interpretirajo kot predstavljanje identitetne skupnosti. Zlasti reporterji komentirajo športne tekme kot tekme cele nacije z drugimi nacijami. Velike tekme razlagajo kot delanje nacionalne zgodovine, a tudi nastope in uspehe »naših« v bolj marginalnih športnih panogah osmišljajo tako, da jim pripisujejo pomen za nacijo. Medalja v individualnem športu je vedno razglašena za »našo« medaljo, za medaljo za »našo domovino«. V ekipnem, ki predstavlja bratstvo v malem, pa sploh. Športno novinarstvo igra osrednjo vlogo pri utrjevanju nacionalne identitete, kadar so politične razmere stabilne in nacija ni mobilizirana zoper neko zunanjo grožnjo.
   
   Umetelnost športnega novinarstva je v tem, da prevaja formo tekme iz registra boja med posamezniki v register boja med identitetnimi skupnostmi. Polje tekmovanja se prestavi z individualne na kolektivno raven. To, kar konzument športnega novinarstva s tem pridobi, je občutek, da ni vržen v tekmo vsakogar z vsemi ostalimi (trg), temveč je del tekme Vseh z Vsemi (mednarodni odnosi). Športno novinarstvo posamezniku, ki v svojem realnem življenju izkuša krutost tržne tekme posameznikov, jamči za to, da vsaj v simbolni tekmi ni sam, saj se tam skupaj s celotno nacijo bori proti drugi naciji. Skratka, ljudem pričara nekakšno simbolno »socialno varnost« – kar je še posebej učinkovito v razmerah, v katerih jim je vse bolj odvzeta realna socialna varnost. Športni tekmovalec je v tej luči videti kot eden izmed nas ali prvi med enakimi. Njegovo tekmovalno naprezanje ni več videti kot boj za individualne cilje, temveč kot davidovsko samodarovanje naciji. Petra Majdič je medijsko privlačna tudi zato, ker je mojstrica prezentiranja same sebe kot bibličnega Davida, ki se srčno bori v imenu vseh Slovencev in celotne Slovenije.
4. Fatalizem: usoda, čudež
   
   Naposled omenimo še eno, bolj iracionalno komponento samoprezentacije Petre Majdič in njene neverjetne olimpijske zgodbe: rabo fatalističnih in religioznih kategorij tipa »čudež«, »usoda«, »višja sila ali volja«. Olimpijskemu uspehu naj bi poleg športničinega lastnega napora, volje in predanosti botrovala naklonjenost nadnaravnega dejavnika.
   
   »Čudeži se dogajajo in jaz sem ga na koncu doživela.« »Verjamem, da je neka energija, ki nas vse obkroža in da je nekdo hotel povedati nekaj več prek mene. Po navadi naložiš tistemu, ki zdrži več. Očitno je bilo dano meni, da se čez mene pove eno večjo zgodbo – da se pove, da kjer sta neizmerna volja in želja, se vedno najde tudi pot. Vsi smo očitno potrebovali to zgodbo, tudi jaz osebno.«
   
   Če pogledamo navedeno izjavo natančno, vidimo, da je nadnaravni dejavnik sicer so omogočil športni čudež, vendar pa le v primeru, v katerem je bila tista, ki ji je bil naložen izjemni izziv, tudi sama izjemno pripravljena, vzdržljiva in je imela »neizmerno voljo in željo«. Navadni človek torej ne more računati s tem, da bi ga »usoda« ali »energija« izbrala za religiozni medij, prek katerega bo svetu sporočena »večja zgodba«. Na pomoč prijaznih nadnaravnih sil lahko računa le človek nadčloveških zmogljivosti. Tu ne gre le za pragmatično modrost »Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal,« temveč gre za to, da ni sporočilo »nadnaravne sile« nič drugega kot to, da je pot k zmagi »namenjena« tistim z »neizmerno voljo in željo«. Se pravi, »bogovi« posežejo v športno zgodovino le takrat, ko mora zmagati najboljši.
   
   V tem sporočilu pravzaprav ni nobene teološke poante, temveč gre le za načelo tekmovalnosti, ki je nekoliko ozaljšano s teološko tančico. Torej bi lahko to komponento medijskega diskurza Petre Majdič umestili pod prvo točko, saj gre le za variacijo na temo športnega egoizma, ki se včasih prezentira prek subjektivizma (»slediti samemu sebi«), drugič prek motiva »otroških sanj«, tretjič pa prek »volje višje sile«.
   
   Diskurz Petre Majdič pravzaprav ni njena individualna posebnost. To je diskurz, ki ga bolj ali manj uspešno uporablja večina športnikov, športni novinarji pa ga večinoma nekritično reproducirajo in potencirajo, sploh med neposrednimi prenosi tekem. V tem smislu je oznaka »diskurz Petre Majdič« preozka in preveč personalna. Petro Majdič smo vzeli le za primer; to pa zato, ker je posebno prepričljiva izjavljalka tega diskurza, saj ga običajno izreka spontano, z iskrenim žarom in v preprosti govorici. Zaveda se, da je medijska osebnost, zato je medijem na voljo vedno, pa če je intimno razpoložena za medijsko nastopanje ali ne. Zaradi vsega tega jo imajo mediji in konzumenti medijev še posebej radi.
   
   Toda hkrati ta retorika ne bi bila tako učinkovita in všečna, če bi šlo le za tehnično spretnost govorjenja. Uspešna je zato, ker gre vsebinsko za diskurz, ki spretno kombinira ideološki komponenti sodobne vladajoče ideologije. Kombinacija individualizma in komunitarizma, ki jo Petra Majdič izreka v svojem športnem kontekstu, tudi v širšem družbenem okolju tvori uspešno ideološko formulo. Vladajoča ideologija sodobnih družb je namreč zmes neoliberalnega individualizma in nacionalizma. Gre za družbe vse ostrejše tržne tekmovalnosti, ki jih skupaj drži lepilo nacionalne identitete. Športno novinarstvo, ki hkrati poudarja vrline tekmovalnosti in pripadnosti, je ideološki aparat natanko te konstelacije.

Na tem mestu se s tem vprašanjem ne moremo obsežneje ukvarjati. Odprli ga bomo le s pomočjo gradiv za ta članek. Ker govorimo o primeru olimpijskega brona Petre Majdič, poglejmo, koliko in kakšne kritične glasove je bilo mogoče najti v medijih. Pri tem nas ne zanima enodušno obtoževanje organizatorjev tekme, da niso zadostno poskrbeli za varnost, temveč iščemo širše problemske kritike dogodka. Takšnih kritičnih objav v medijih ni bilo veliko.

Nekateri kolumnisti splošnega profila so se norčevali iz nacionalne evforije in enoumja. Nekateri so pikro opozorili na to, da bodo rezultati teh olimpijskih iger kmalu pozabljeni, saj se bo pozornost preusmerila na naslednje spektakle, na primer na svetovno prvenstvo v nogometu. Športni spektakli se pač periodično reproducirajo in so tako kot druge medijske vsebine narejeni za hitro pozabo, zato olimpijskim medaljam ne bi smeli pripisovati trajnega pomena.

Med športnimi komentatorji je bilo zelo malo tistih, ki so opozorili na problem odgovornosti same Petre Majdič, ki da ne bi smela privoliti v pričakovanje športnega kapitala in nacionalne javnosti in bi se morala odpovedati nastopu s poškodbo. Pa ne le zaradi lastnega zdravja, temveč tudi zaradi nove norme, ki jo je postavila drugim športnikom: »Njen primer bo motivacija novim generacijam športnikov. Govori o tem, da ni dovolj le poškodba, treba je še dlje – za medaljo in nacijo je treba tvegati tudi življenje.« (Milan Hosta, Dnevnik, 19. 2. 2010) Dva meseca po olimpijskih igrah je to priznala tudi Petra Majdič: »Postavila sem precej visoka merila, kje lahko športnik odneha in kje lahko nadaljuje. Za marsikaterega športnika zdaj ne bo več izgovora, da je poškodovan ali da ga kaj boli. Tega si nisem želela.«

To so resna moralna vprašanja. Toda resnici na ljubo smo v medijskem izboru izjav Petre Majdič našli eno samo njeno samokritično izjavo, ki odpira moralne dileme razmerij med športniki, publiko, mediji in kapitalom. Vse ostale, ki so jih mediji izbrali in posredovali javnosti, so usklajene z vladajočo individualistično-nacionalistično ideologijo. Novinarji hočejo promovirati takšno Petro Majdič, ki je ideološko vozlišče sodobne družbe.

Še največ problemskih kritik je s strani športnih komentatorjev letelo na to, da je profesionalni šport postal gladiatorstvo in da športni kapital žrtvuje varnost športnikov za ustvarjanje spektakla. Ugotavljali so, da je »današnja podoba športa odsev naše družbe« (Slavko Jerič, blog) in v tem kontekstu omenili soodgovornost medijev.

Toda če bi kritični športni komentatorji vztrajali pri razmisleku o plehkosti samih športnih medijskih vsebin in o prepletenosti športnega novinarstva in športnega kapitala, bi morali nemara skleniti, da je ta novinarska panoga v celoti v konkubinatu z industrijo spektakla. Športno novinarstvo ne poroča o dogodkih, relevantnih za javnost, temveč ustvarja spektakelske kvazidogodke. V tem smislu ni del novinarstva s poslanstvom, temveč je del industrije zabave. Potemtakem bi bila najbolj poštena poteza ta, da bi se športno »novinarstvo« samoukinilo. Tako daleč pa športni novinarji, ki v Sloveniji sicer prepričljivo gojijo zvrst avtorskega komentarja, ne gredo.

Športno novinarstvo je očitno možno pod tem pogojem, da ne reflektira lastnih protislovij: na primer protislovja med zaslužkarstvom in nacionalnim patosom; in protislovja med kritičnostjo do posameznih profesionalnih napak v športu in med nekritičnostjo do same panoge športnega novinarstva.

L. Althusser: »Ideologija in ideološki aparati države«, v: Izbrani spisi. Ljubljana: Založba /*cf., 2000, str. 53–110.
B. Anderson: Zamišljene skupnosti: o izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana: SH – Zavod za založniško dejavnost, 1998.
J.-L. Beauvois: Razprava o liberalni sužnosti: analiza podrejanja. Ljubljana: Krtina, 2000.
P. Bourdieu: Praktični čut I. Ljubljana: Studia humanitatis, 2002.
M. Breznik: Kultura danajskih darov: od mecenstva do avtorstva. Ljubljana: Založba Sophia, 2009.
R. Močnik: 3 teorije: ideologija, nacija, institucija. Ljubljana: Založba /*cf., 1999.
R. Močnik: Spisi iz humanistike. Ljubljana: Založba /*cf., 2009.