Napadi na Washington in New York 11. septembra so utrli pot bombardiranju Afganistana in morebitnim nadaljnjim uničevalnim napadom tam ali morda celo kje drugje. Močna podpora nadaljnjim nasilnim ukrepom ZDA ima podlago v delovanju ameriških medijev, ki javno mnenje usmerja v maščevanje in vojno.

V članku poskušam pregledno predstaviti delovanje medijev od 11. septembra do začetka oktobra letos. Vidik je kritičen, zato ta razprava ni niti splošna niti objektivna. Kritizira najbolj nezaslišane ekscese pri poročanju medijev in jemlje pod drobnogled močno prisotne pomanjkljivosti tokratnega medijskega delovanja. Bistvo razprave je ugotoviti, ali mediji zagotavljajo neizkrivljene informacije v pravem kontekstu, in ali predstavljajo mnoštvo pogledov v družbi ter s tem omogočajo potrebno podlago za javno razumevanje, odgovornost in delovanje.

Kljub izjavam, da Amerika po napadih 11. septembra ne bo nikoli več takšna, kot je bila, praksa ameriških medijev po septembrskih dogodkih razkriva njihov hujskaški diskurz, pokorno lojalnost uradnim virom in utemeljitvam, odsotnost kritičnega spraševanja in preiskovalnih novinarskih prijemov, ter onemogočanje opozicijskih in disidentskih stališč. Najbolj očitna oblika mobilizacije, predvsem na televiziji, je očitno hujskaško prikazovanje ameriške zastave. Takoj po septembrskih dogodkih so ameriške televizijske združbe v vizualno podobo svojih programov uvedle zastavo, animirano ali takšno, ki nenehno plapola. Fox News Channel je začel prikazovati kar dve zastavici, CNN eno, MSNBC pa rdeče-belo-modro ozadje.1 Zastavice so se kar naenkrat začele pojavljati na oblačilih televizijskih voditeljev in novinarjev.2 Takšni prijemi so vpeljani tudi v redni program: NBC-jev logotip je opremljen z ameriškimi zvezdicami in črtami.3 Nesodelovanje v takšnih mobilizacijskih prijemih ima lahko nezaželene posledice. Prepoved študentom novinarstva Univerze v Missouriju, da nosijo pripete zastavice, ko gre oddaja v živo, je spodbudila zakonodajalce, da so zagrozili z ukinitvijo državne podpore.4

Kritiki so se začeli spraševati, kolikšen vpliv ima lahko takšno hujskanje na medijsko verodostojnost, toda odgovor je že znan. "Seveda mi je to mnogo bolj všeč kot srp in kladivo," je dejal podpredsednik Fox News Channela John Moody. "Mislim, da je patriotizem v medijih zdaj prisoten. Razpoloženje Amerike se je odražalo v medijih tudi že prej, zagotovo pa se to najbolj dogaja prav sedaj."5 Nasprotno očitkom, da neodločeni javnosti vsiljujejo stališča in moralne razsodbe, ameriški mediji trdijo, da javnosti dajejo le to, kar sama želi. Takšno politiko pogosto podprejo z anketami in raziskavami javnega mnenja.

Ameriški mediji se nemalokrat poslužujejo anket in javnomnenjskih raziskav, ki s kvaziznanstvenimi metodami pripeljejo do lažnega sijaja demokracije. Ankete dejansko pokažejo javnosti, kakšno je njeno mnenje, kakšne so njene vrednote in celo psihološka stanja, toda pogosto se jih uporablja za vsiljevanje želenega izida (v tokratnem primeru vojaških akcij), za onemogočanje drugače mislečih in opozicije ter za krepitev dominantnih stališč. Poudariti je treba, da ankete izvajajo elitne medijske organizacije, ki izkoriščajo rezultate anket za to, da bi krepile enotnost in militarizem ter tako zakrile informacije, ki bi temu nasprotovale. Na primer podatek, da 90 odstotkov Američanov podpira vojaško maščevanje, je bil uporabljen v članku o mirovnih demonstracijah v Washingtonu 30. septembra, ki se jih je udeležilo okoli 10 tisoč ljudi, zato da bi posredno marginalizirali njihova prizadevanja za mir.6

Ankete uporabljajo tudi za sporočanje o mednarodni podpori voditeljev, ki podpirajo Ameriko, čeprav mednarodni medijski prispevki kažejo, da ni tako. Recimo, rezultati ene takšnih anket so pokazali, da imata menda mehiški predsednik Vincente Fox in britanski premier Tony Blair močno podporo svojih ljudi, če bi prišlo do morebitnih združenih akcij z ZDA.7 Ankete igrajo pomembno vlogo pri uvajanju kolektivnega "mi", ki se bori proti nedoločenim "njim", saj termin "mi" razumemo kot večinsko mnenje. Hujskaškemu prikazovanju in anketam, ki se sklicujejo le same nase, močno primanjkuje smiselne objektivnosti. Raje, kakor da bi se ukvarjala z motivi, politiko ali dejanji države na abstrakten ali nevtralen način, je javnost vedno bolj razdeljena na "mi" in "oni".

Osemnajstega septembra je voditelj na Fox News Channelu Jon Scott dejal nemškemu veleposlaniku Wolfgangu Ischingerju: "Veselimo se sodelovanja z vašo državo, da bomo s skupnimi močmi opravili s temi teroristi."8 Ni redkost, da novinarji v javnosti izražajo podporo na tak način. Voditelj poročil na CBS Dan Rather je izjavil: "George Bush je predsednik, on odloča, in tudi jaz sem samo eden izmed Američanov, ki se bo po njegovem ukazu združil z ostalimi v boju, vedeti moram le, kje."

Ameriški mediji pogosto izpuščajo pomembne informacije o ozadju, kar pripelje do zavajanj glede konteksta in podrobnosti, ki so bistvene, če želimo, da bi javnost dogajanja zares razumela. Maja letos so LA Times, New York Times in Washington Post objavili zgodbo o denarni pomoči ZDA talibom, ki je znašala 43 milijonov USD in je bila namenjena uničevanju opija.9 Od 11. septembra dalje New York Times teh pomembnih informacij, ki bi prispevale k razumevanju konteksta, ni objavljal, čeprav je avtor tega članka napisal ali sodeloval pri pisanju več kot 18 člankov o talibih. Denarna pomoč je bila omenjena le v pismu bralcev v LA Timesu in v Washington Postu v rubriki Style. Izpustitev teh informacij jasno kaže, da gre za samocenzuro in namerno prezrtje povezav in podpore, ki jo ZDA še zmeraj namenjajo represivnim režimom.

Ker želijo ZDA okrepiti mednarodno koalicijo v vojni proti terorizmu, Združenim narodom plačujejo dolgove, rekoč, da zdaj razumejo rusko stališče do Čečenije, s Pakistanom pa želijo skleniti zavezništvo - pri čemer jih očitno pakistansko nuklearno orožje nič več ne skrbi. Le redko so ti dogodki v ameriških medijih predstavljeni v potrebnem kontekstu in z razsvetljevanjem ozadja, kar bi omogočilo kritično razumevanje obratov v ameriški zunanji politiki in dejstva, da so nekatere države ali organizacije označene za teroristične bolj na podlagi političnih manevriranj kot neomajnih dejstev. Dejstvo, da so ameriški novinarji pred državnimi viri hlapčevski in le redko podvomijo v besede državnih predstavnikov ali povezujejo preteklo politiko države s sedanjo politično dinamiko, pomeni, da nosijo del krivde za površnost mnogih prispevkov.

Viri, na katere se sklicujejo pri poročanju, so v veliki večini državni viri, gre za člane t. i. obveščevalne skupnosti (CIA, FBI, NSA), desničarske in neokonservativne stratege, za sedanje in nekdanje vojaške uradnike, zagovornike obrambnih organizacij, kakršna je Rand Corporation. V skupni radijski oddaji, ki sta jo izvedla National Public Radio (NPR) in BBC, sta ZDA zastopala novinar NPR in upokojeni vojaški uslužbenec, medtem ko sta britansko stran zastopala voditelj BBC in strokovnjak za etnične študije. Večina britanskih poslušalcev je izrazila nestrinjanje z zunanjo politiko ZDA. Voditeljeva očitna prizadevanja izogniti se kritičnim komentarjem so neko Britanko pripeljala do tega, da ga je obsodila cenzure.

Pereč problem delovanja ameriških medijev je onemogočanje opozicije in disidentov, kar kaže na povezavo med mediji, državo in konservativnimi političnimi oblastmi. Opozicija je odmaknjena na rob tako, da se ji najprej da svobodo govora, nato se njene izjave označijo kot negativne, potem pa se jih učinkovito nevtralizira. Na videz se ohranja demokratičnost razpravljanja in predstavljanja, toda hkrati opozicija postane obroben in neučinkovit delček širšega ameriškega medijskega delovanja.

Od 11. septembra dalje so se vsepovsod po ZDA razrasla mirovna gibanja. Prisotnost medijev na velikih mirovnih demonstracijah 30. septembra je zgovorni primer nevtralizacije oporečnikov. Zgodba v New York Timesu 1. oktobra na relativno nevtralen način opravi s protestom, toda zraven objavljena fotografija, skoraj tako velika kot sam članek, sporoča nekaj povsem drugega. Skoraj polovico fotografije zavzemajo demonstranti, ki korakajo v ozadju, s komaj vidnimi zastavami miru v rokah. V ospredju fotografije vidimo napis: "Osama se strahopetnim tovarišem zahvaljuje za podporo." V nasprotju z mirovniki v ozadju je ta napis jasen in dobro viden. Njegovo sporočilo pa močnejše od slike same.10

Prisotnost medijev na protestnih shodih na več kot 140 univerzitetnih središčih povsod po državi prav tako kaže na taktiko nevtralizacije. Prizore in sporočila protestov iz raznih središč mediji takoj postavijo v nasprotje z ustvarjeno prevladujočo podporo vojaškim akcijam, toda slednjo se z retoričnimi sredstvi in vrstnim redom pojavljanj favorizira in publiki sugerira kot pravilno.11 Kot dopolnitev marginalizacije in nevtralizacije je tukaj še maščevanje, naperjeno proti novinarjem in komentatorjem, ki izražajo opozicijsko stališče.

Najbolj opazen primer napada na novinarja je bil primer Billa Maherja. Maher je voditelj ABC nočnega talk šova Politically Incorrect (Politično nepravilno; op.p.). Sedemnajstega septembra je vojaške akcije ZDA označil za "strahopetne" in dejal: "Smo strahopetci, ki upravljamo s križarjenjem izstrelkov 2000 milj stran."12 Zaradi te izjave sta Sears in Federal Express šovu nemudoma odtegnila denarno podporo, trije družabniki NBC so takoj preklicali vse nadaljnje oddaje. Predstavnik Bele hiše Ari Fleischer je napadel Maherja in mu izrekel strog opomin: "Američani morajo paziti kaj govorijo, paziti kaj delajo. V tem trenutku so takšne pripombe povsem neumestne; zmeraj so." Maher se je moral večkrat javno opravičiti. Dva časnikarja sta bila odpuščena - prvi zaradi tega, ker je podvomil v Bushevo vodstvo, drugi zaradi kritiziranja Busha, ki se 11. septembra ni nemudoma vrnil v Washington.13 Od države financirani Voice of America je bil napaden zaradi objave poročila, ki je vsebovalo dele intervjuja s talibskim voditeljem Mullahom Mohammadom Omarjem.ii Razpoloženje, ki vlada med mediji, se prav tako odraža tudi v množični kulturi. Radijska združba z več kot 1100 radijskimi postajami po vsej državi je izdala in razposlala seznam, na katerem je 150 skladb, za katere zahteva, da jih postaje ne predvajajo. Čeprav nekatere od skladb vsebujejo besede bombardiranje ali uničenje, mnoge izmed njih opevajo mir, na primer Imagine Johna Lennona in Peace Train Cata Stevensa.iii

Delovanje ameriških medijev je tako slabo prikrit poskus usmerjanja javnega mnenja, da bi podpiralo vojaške akcije in da bi soglašalo z zmanjšanjem državljanskih svoboščin, vse to za fasado nacionalne in mednarodne enotnosti. To delovanje se odraža v medijih in v množični kulturi, kar govori o izjemni prodornosti mobilizacije. Preden so ljudje sploh lahko začeli žalovati, razmišljati ali razpravljati o septembrskih dogodkih, so ZDA že izkoristile žalost, strah in jezo za nasilje in vojno. Povezani z zakonodajnim in predsedniškim izkoriščanjem, ameriški mediji še naprej spodbujajo javnost k vojni, zagotavljajoč ji, da je to edina možnost in da je edina pravilna.

Ameriški novinarji so se znašli pred hudo dilemo: odločiti se morajo ali so najprej Američani ali novinarji. Kako težka je ta odločitev, se je pokazalo pred kratkim, ko je direktor lokalne televizijske postaje KOMU v mestu Columbija v zvezni državi Missouri Stacey Woefel novinarjem prepovedal, da bi na oblačilih imeli pripete drobne pisane rdeče-belo-modre trakove. Trakovi naj bi namreč izražali njihovo pripadnost ZDA, novinarji pa morajo biti po njegovem objektivni in nepristranski zapisovalci dogodkov. Njegova odločitev je razburila javnost in zgodba lokalne televizijske postaje iz Missourija se je znašla celo v nacionalnih dnevnikih, kot sta New York Times in Seattle Times. Woefel je v svoji elektronski pošti zapisal, da televizijska poročila niso prostor za izražanje osebne podpore katerikoli stvari in to velja tudi za patriotizem. KOMU je v lasti Univerze Missouri, vendar od nje ni odvisna, saj se financira z oglasi. Ker pa nekaj denarja posredno prispeva tudi država, je republikanski politik Matt Bartle takoj, ko je izvedel za sporno elektronsko pošto, zagrozil, da bo dal pod drobnogled državna sredstva, ki jih namenjajo fakulteti za novinarstvo Univerze Missouri. Večina novinarjev postaje KOMU je študentov te fakultete.

V dneh po sporni elektronski pošti in po grožnji republikanskega politika o odtegnitvi sredstev za novinarsko fakulteto se je v Columbiji razvila burna razprava o tem, ali so novinarji najprej Američani ali novinarji. Študenti so na predavanjih spraševali profesorje, kaj je narobe s tem, če kot novinarji izražajo svojo ameriškost. Mnogi od njih dobro poznajo medijsko etiko in nekaterim se denimo zdi popolnoma sprejemljivo, da lahko v ZDA izgubi službo fotoreporter, ki poseže v "resničnost" dogodka, ki ga fotografira (na predavanjih denimo razpravljajo ali sme fotoreproter prositi fotografiranca, naj vzame slušalko v roke ali odpre okno). Pravila medijske etike pač določajo, da fotoreporter ne sme "nastaviti" dogodka, ampak ga mora le zabeležiti.

Toda v Kodeksu združenja profesionalnih novinarjev (SPJ) tudi piše, da se morajo novinarji zavedati svojih kulturnih vrednot in se izogibati, da bi jih vsiljevali drugim. In zato je sporno, da se študentom novinarstva ne zdi narobe, če se novinarji v javnosti opredeljujejo kot Američani. Kako bi se denimo počutil človek z Bližnjega vzhoda, ko bi ga intervjuval novinar, ki bi s priponko rdeče-belo-modre barve jasno izražal podporo ZDA, če ta država sočasno zapira "sumljive" osebe olivne polti kar po tekočem traku? Še bolj sporno pa je, da podobno razmišljajo tudi ugledni novinarji, celo profesorji, ki pravijo, da so v preteklosti natančno vedeli, kako morajo ravnati, da pa so nove razmere, torej dejstvo, da so ZDA napadli doma, postavile stvari na glavo. Nekateri celo menijo, da v tem trenutku ne bi objavili dokumentov, ki bi dokazovali, da se je recimo obrambno ministrstvo zapletlo v podkupovalno afero, ker gre pač za izjemne razmere.

Bartle je izjavil, da pomeni Woeflova zahteva cenzuro, saj od novinarjev pričakuje, da se bodo z izbiro poklica odpovedali pravici do državljanstva. Mnogi, bodisi študenti in profesorji bodisi javnost, se z njim strinjajo.

Fakulteta za novinarstvo se je uradno postavila na stran televizijske postaje KOMU. V izjavi za javnost so zapisali, da je direktor postaje poskusil ohraniti temeljno pravilo novinarstva - neodvisnost uredništva. Dodali so, da podpirajo pravico urednikov, da sami določajo pravila v svojih uredništvih. Novinarji namreč lahko najbolje služijo svoji državi, če poročajo nevtralno in neodvisno. Toda v izjavi so tudi zapisali, da takšna pravila veljajo v večini primerov, da pa imajo novinarji in profesorji novinarstva po terorističnem napadu na ZDA težave pri podpiranju temeljnih načel novinarstva, saj gre za pestro skupino posameznikov, ki čuti podobno kot drugi Američani.

Da je množica posameznikov, ki jih druži to, da so novinarji, pestra, se kaže tudi danes. Medtem ko so nekatere postaje, kot sta denimo ABC in NBC, sledile politiki KOMU, so druge, denimo lokalne postaje v Columbiji, odločitev o razkazovanju simbolov patriotizma prepustile novinarjem, tretje, med njimi postaji CNN in FOX, pa imajo ameriško zastavo ves čas na ekranu.

Profesorji fakultete za novinarstvo Univerze Missouri v Columbiji, najstarejše na svetu in ene najboljših v ZDA, so v svoji izjavi še zapisali, da je razburjenje, ki ga je sprožila Woeflova elektronska pošta, izvrstna priložnost za debato med novinarji in javnostjo o osnovni vlogi novinarjev v državi, ki so jo napadli, o odnosu med profesionalnim novinarskim ravnanjem in državljanskimi pravicami in o pomenu novinarjev pri ustvarjanju civilne in miroljubne družbe. Po njihovem je tudi pomembno, da imajo študenti, ki se ne strinjajo s fakultetno podporo postaji KOMU, možnost, da predstavijo svoje mnenje, kot tudi, da enako storijo tuji študenti, ki so odkrito izrazili zaskrbljenost nad amerikaniziranim prikazovanjem trenutnega svetovnega problema. Fakulteta je v tem primeru ravnala v skladu s kodeksom SPJ, v katerem namreč tudi piše, da morajo biti novinarji pripravljeni na dialog z javnostjo o novinarskem obnašanju in da morajo spodbujati javnost, da izrazi svoje pritožbe, ki so povezane s poročanjem medijev.

Izjavo so sprejeli, potem ko je zanjo glasovala večina zaposlenih. Mnenja profesorjev pa ostajajo razdeljena in mnogi pravijo, da take dileme do zdaj še niso poznali. Predsednik fakultetnega Centra za svobodo informacij Charles Davis je med tistimi, ki so se postavili na stran KOMU: "Ne podpiram le Woelflove odločitve, temveč tudi idejo, ki stoji za njo. Mahanje z zastavo ogroža neodvisnost novinarstva." Tudi novinarji Seattle Timesa stojijo ob strani KOMU. Ostro so obsodili vmešavanje politike v svobodo novinarstva. "Ravnanje lokalnih politikov pomeni jasno grožnjo neodvisnosti televizijske postaje in njenem razumevanju novinarske integritete," so zapisali.

V državi, ki je tako sveto zaverovana v svobodo izražanja, da njeni državljani omenjajo prvi amandma na vsakem koraku, študenti novinarstva pa ga znajo na pamet, od prve velike začetnice do zadnje pike z vsemi vejicami vred, so odpustili novinarja, ki sta v svojih komentarjih kritizirala Bushevo administracijo po napadih na New York in Washington. Pozivala sta k strpnosti in ohranitvi življenja. Za svoj pogum sta bila kaznovana, pravzaprav ju je uničil, saj sta se iz nekdanjih uglednih članov skupnosti v trenutku prelevila v brezposelneža, in kar je še huje, v brezposelneža, ki nista patriota. Uredniki študentskih glasil v svojih komentarjih podpirajo KOMU, čeprav objavljajo tudi mnenja kolumnistov, ki ji nasprotujejo. "Ponavadi traja nekaj mesecev, da senat univerze sprejme izjavo 'nebo je modro', in pred tem porabijo veliko časa, da se sploh dogovorijo, kaj je nebo," so zapisali v študentskem glasilu The Maneater. "A ko je treba sprejeti odločitev, ki ne bo dosegla drugega, kot vplivala na podobo univerze, so vedno hitri in učinkoviti," so še dodali. V senatu so namreč soglasno menili, da ima vsakdo pravico izražati svoj patriotizem, saj naj bi se univerza od nekdaj zavzemala za svobodo izražanja misli in ohranitev posameznikovih svoboščin, akademske svobode in svobode tiska. "Ni zadostovalo, da se je Univerza Missouri javno opravičila vsem, ki jih je prizadela odločitev direktorja postaje KOMU. Zdaj se poskuša dodatno zavarovati in pri tem noče prizadeti postaje. Senat bi moral podpreti KOMU, ne pa se distancirati od nje. Postaja ne izraža ničesar slabega o Ameriki. Poskuša le biti pravična in verodostojna. Svoboda govora je prav toliko ameriška, kot so rdeče-belo-modri trakovi," še menijo v glasilu The Maneater.

Tudi v ravnanju senata se torej izraža neznosna dvoličnost Amerike, ki bi rada na vsak način zadovoljila osnovne nagone (zahteve) anonimne, a mogočne množice kupcev, volivcev, državljanov, obenem pa ohranila podobo demokratične države, kjer vsak lahko pove, kar mu leži na duši in kjer ima vsak možnost, da uresniči ameriški sen. A včasih je treba izbrati stran, je rekel Bush, ko je pozval svet na boj proti terorizmu. Tudi novinarji bodo morali ugotoviti, ali so najprej novinarji ali Američani. Nacionalne televizijske postaje so uslišale prošnjo Busheve administracije, naj ne predvajajo spornega govora Osame bin Ladna. O svoji odločitvi so javnost vsaj obvestile.

"Pred kratkim sem dobil ganljivo pismo, ki veliko pove o Ameriki v teh težkih časih, pismo deklice iz četrtega razreda, ki ima očeta v vojski. 'Naj si še toliko želim, da se moj očka ne bi bojeval', je zapisala, 'sem vam ga pripravljena dati'. Dragoceno darilo je to. To dekletce se zaveda, kaj je Amerika". (George Bush)

Slišati je, da smo soočeni (morda celo soudeleženi) v vojni, ki je v marsičem "nova".1 Kakorkoli že, nobena skrivnost ni, da gre za vojno, ki je tudi (in nikakor ne nazadnje) simbolna ("reprezentacijska") in interpretativna. To pa vsekakor ni več nikakršna novost: propaganda je vselej predhodnica, spremljevalka in nadaljevalka vojaških operacij. Njen namen je dokaj stanoviten, namreč opredeliti "sovražnika", tj. kategorijo, ki je vir nevarnosti par excellence, skupino, ki ni le drugačna, ampak predvsem škodljiva (pravzaprav še več, prezira vredna, v moralnem oziru pa zunaj občestva ljudi, na katere se v splošnem nanašajo normativne prepovedi in zapovedi), in sicer do te mere, da jo je nujno ("za vsako ceno") legitimno zatreti, se pravi uničiti ali izničiti. Resda je vse to dobro znano dejstvo, vseeno pa velja spomniti, da so običajni propagandni triki osupljivo podobni "nevtralizacijskim tehnikam" (Matza in Sykes), s katerimi bolj ali manj konvencionalni prestopniki upravičujejo svoje dejanje (kršitev) kot pravno (ali vsaj "etično") sprejemljivo.

Najpogostejše tovrstne "verbalizacije" (Cressey) so: 1. zanikanje odgovornosti (storilec se prikaže kot marioneta v rokah determinističnih sil onstran voljnega nadzora, tako da njegovo dejanje ni svobodno, ampak nujno v najstrožjem pomenu); 2. zanikanje žrtve, ki je bodisi izhodiščni krivec (tj. oseba, ki je storilca poprej oškodovala, poškodovala, prizadela ali ponižala) bodisi moralno manjvredna kreatura (npr. prostitutka, gej, narkoman, alkoholik ali pripadnik etnične manjšine), ki si preprosto "zasluži", da je objekt ("pravičniškega") nasilja; 3. sklicevanje na višjo poštenost (npr. v razmerju do družine, vrstniške skupine, podjetja, politične grupacije ali celo nacije); 4. obsojanje obsojevalcev (ki so označeni kot hinavci ali prikriti pokvarjenci) in veljavnih norm (ki jih storilec vidi kot "neživljenjske", "nelegitimne" ali "irelevantne").

Protiteroristična vojna se v bistvu ni začela z napadom na falične simbole2 ameriške hegemonije (oz. imperializma), ampak tedaj, ko so jo oblasti (in njej podložni "ugledni" mediji) razglasile za vojno dejanje ("agresijo" na ZDA), na katero je mogoče (oz. celo treba) odgovoriti edinole z večplastno (in po vsej verjetnosti relativno dolgotrajno) vojno, pri čemer pa sovražnik ni le razvpiti Osama bin Laden (in "njegova" organizacija), marveč "globalni terorizem"3 (in njegovi simpatizerji in podporniki), torej skrajno ohlapno (pravzaprav a la carte) definiran "konstrukt", ki bo določljiv (če sploh) zgolj za nazaj, namreč z retrospektivnim pregledom vojaških in drugih represivnih "uspehov" (in pa kajpak ob prizanesljivem odmisleku neizbežne "kolateralne škode").

Že domala v prvem interpretativnem naskoku se je zgodila še "hiperbolična" identifikacija žrtve: v množici viktimiziranih se niso znašli le mrtvi, ranjeni in njihovi bližnji, ampak ameriška nacija in z njo (menda po neki "naravni" logiki) še ves civiliziran svet (omikani del človeštva), vključno z njegovimi "najsvetejšimi" vrednotami4, kot so svoboda, pravna država, človekove pravice in demokracija. Na ta način je bila tako rekoč v isti sapi izrisana neprekoračljiva ločnica med Dobrim in Zlim, in sicer na vseobsežni svetovni ravni. Na eni, mračni strani so se znašli moralno inferiorni (versko fanatični in politično ekstremistični) "bad guys", na drugi, svetli strani pa so se strumno (dasi nekateri s stisnjenimi zobmi ali vsaj z "domobransko" figo v žepu) postrojili orlovske plemenitosti, neskončne pravičnosti in trajne svobode polni "good guys", tj. spremenljiva "načelna" koalicija na čelu z ameriško "znastvenofantastično" represivno mašinerijo. Moralno polarizirani skupini se - tako se pač govori - razlikujeta kakor dan in noč, zaradi česar naj bi bila izbira članstva v njima otročje preprosto opravilo: ali si z enimi ali pa si z drugimi (tertium non datur). Zdi se, kot da je postala "zdrava" moralna drža nezdružljiva z obsodbo ameriške agresije na Afganistan (izvedene z nesebično britansko pomočjo). S čim ugovarjati nasilnemu obračunu s terorističnim sovražnikom v negotovih razmerah, ko je menda ogrožena svetovna varnost (in celo mir)? Mar Američani (in njihove najljubše priležnice) nimajo pravice maščevati nedolžnih žrtev v Pentagonu in newyorškem Svetovnem trgovinskem središču? Ali ni že naravnost samoumevno, da se z vsemi možnimi sredstvi zavarujejo nadaljnje (potencialne) žrtve? Ali se ne bi bilo v takšni situaciji nesramno spotikati ob (samo)cenzuro medijev in širjenjem pooblastil tajnih in vsem vidnih represivnih organov?

Ne glede na vsaj navidezno zamotanost5 navrženih dilem, imam ob ameriških (in njim lojanih) reakcijah na teroristične napade dva ključna pomisleka. Prvi je normativne narave in izvira iz ocene, da vojaški napad na Afganistan (in na morebitne druge "malopridne"6 države) ni v skladu z mednarodnim pravom (in ga je potemtakem mogoče - podobno kot številne druge ameriške vojaške intervencije po drugi svetovni vojni - označiti kot "državni terorizem"): v tem pogledu ZDA (in njene zaveznice) ne ravnajo kot "svetovni policaj" (zakaj funkcija policista je že po definiciji, torej pojmovno, uokvirjena v veljavni normativni red), ampak kot neposredno vpletena (interesno pristranska ali celo "razkalašena") stranka, ki v primitivno pravičniškem gnevu vzame "zakon" (oz. silo) v svoje roke. Takšna "gesta" ni le, zares milo rečeno, problematična, ampak hudo nevarna, saj že v tako pajčevinasto krhko mednarodno "ureditev" vnaša skrajno negotovost (in posledično kopico bojazni) oz. nekakšno darvinistično logiko, v optiki katere je "prav" vse tisto, kar počne(jo) vojaško in/ali ekonomsko najmočnejše.7 Razlog drugega dvoma pa je "pragmatičen": ali je z vojaškim "krčenjem" dejansko mogoče zagotoviti svetovno varnost? Zaenkrat je videti, da se je strah (v zahodnem svetu) prej poglobil, kakor razpršil, pa tudi svetovna varnostna situacija je neprimerno bolj zapletena, kakor je bila neposredno po napadu. Kaj to pomeni? Se nam obeta v spopadu s - kajpada skrajno selektivno (tj. po meri njegovih zahodnih protagonistov) izbranim - terorizmom v najboljšem primeru zgolj Pirova zmaga? Morda pa nas, kar je bolj verjetno, čaka Pirov poraz, namreč protislovno uspešna neuspešnost, kakršna je npr. značilna za zloglasno ameriško "vojno zoper kriminaliteto" (in v njenem okviru za "vojno proti drogam"). Primerjava med obema vojnama ni neutemeljena. Po eni strani je med njunima "retorikama" v oči bijoča strukturna podobnost.8 Pomislimo zgolj na osrednje prvine tematike "zločina in kazni" (in z njo spetega diskurza "reda in zakonitosti"). Kazenskopravni sistem (kot moralno pozitivni akter v boju - pravzaprav v neke vrste miniaturni državljanski vojni - zoper Zlo) je predstavljen kot represivno orožje, ki varuje družbo pred "notranjim sovražnikom", in sicer z uravnavanjem konfliktov, preventivnim (odvračevalnim ali zastraševalnim) učinkovanjem, odstranjevanjem (tudi nadzorovanjem) nevarnih posameznikov iz normalnega družbenega življenja in pravično razdelitev kazni, tj. oblika legitimne socialne izključitve. Kaznovalni aparat meri na "kriminalce" (zločince), se pravi na tiste posameznike, ki so dozdevno vir najresnejših groženj za "moralno" (lojalno) večino, zakaj njihova dejanja (zločini) so družbeno škodljiva in nevarna par excellence. Ampak pozor!

Čeprav je za ameriško družbo značilen enormen obseg kazenskopravne represije, so rezultati zdaj že razmeroma dolgotrajne vojne proti kriminaliteti praktično neznatni (in navzlic nenehnemu povečevanju človeških in materialnih "resursov"). Leta 1979 je bilo v ZDA 230 zapornikov na 100.000 prebivalcev, trenutno pa jih je že več kakor 700, kar pomeni, da je približno dvema milijonoma ljudi odvzeta prostost (poudariti kaže, da ni imela v človeški zgodovini nobena primerljiva družba tolikšnega deleža odraslih oseb v zaporih). V zadnjem desetletju so sicer zaznali manjši upad stopnje "kriminalitete" (ki pa še vedno ostaja - v primerjavi z drugimi zahodnimi državami - zelo visoka), česar pa ne gre, vsaj po mnenju kritičnih kriminologov, pripisati izključno uspešnosti represivne politike, ampak je bolj "zasluga" stabilizacije/rutinizacije trgovanja s prepovedanimi drogami in zmanjšanja mlade ("kriminalno" najbolj rizične) populacije. Zakaj se potem očitno neuspešna, draga in celo krivična kriminalitetna politika ne spremeni? Očitno je, da za kaj takega ni politične "volje". Še več, v tej zvezi ne gre prezreti koristnih ideoloških učinkov kazenskopravnega sistema, ki je usmerjen predvsem zoper "tipične kriminalce" (mlade in revne - pogosto temnopolte - osebe v mestnih okoljih), tj. storilce pretežno "konvencionalnih" premoženjskih kaznivih dejanj (ki tvorijo glavnino formalno obravnavane in sankcionirane kriminalitete). Na ta način se (po)ustvarja vtis,9 da grozi lojalni večini ključna nevarnost predvsem "od spodaj", namreč iz revnih slojev ("underclass")10, ne pa "od zgoraj" (tj. od nosilcev družbene - ekonomske, politične in vojaške - moči): potencialni in dejanski vir viktimizacije so "tisti na dnu" - namreč moralno vprašljivi posamezniki (katerih osebnostni "primanjkljaji" niso le vzrok kriminalnega vedenja, ampak tudi njihovega nizkega položaja v hierarhičnem/stratifikacijskem sistemu oz. nezmožnosti, da bi realizirali "ameriške sanje" po zakoniti poti) -, ne pa "oni na vrhu" (oz. njihove škodljive dejavnosti) ali natančneje rečeno, prevladujoče ekonomske in pravno-politične "strukture".

Zdajšnja vojna proti terorizmu ima dokaj podobno, dasi globalizirano ideološko sporočilo: najhujša nevarnost ne le za ZDA (in njihov zahodni entourage), ampak za "civilizirano" (večinsko?) človeštvo je "terorizem", semantično in faktično zmuzljiv sovražnik, ki se (lahko) geografsko nahaja "nikjer in povsod", ki je časovno lociran v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, socialno-antropološko pa se rekrutira predvsem iz osiromašenih in sfanatiziranih množic (islamskega) "tretjega" sveta. Skratka, vsi dobronamerni in zdravomisleči (tudi moralnopolitično superiorni) zahodnjaki naj se v prihodnje bojijo predvsem bradatih, temnopoltih (ne od solarija!), rahlo bizarno oblečenih in kulturno "bistveno" drugačnih možakarjev, ki v zanje nerazumljivem jeziku pozivajo k boju zoper "najboljšega" (najbolj učinkovitega, najbolj pravičnega, najbolj svobodnega, najbolj razvitega, najbolj demokratičnega in človekove pravice najbolj ljubečega) izmed vseh možnih svetov. Njihovi strahovi so videti racionalni: kdo ve, kdaj, kje in s čim (morda z biološkim, kemičnim ali celo jedrskim orožjem) bo fundamentalistični sovrag ponovno pokazal svoje barbarsko krvoločne zobe? Toda njihove demokratično prosvetljene politične elite jih - skozi ideološko (pravzaprav že patriotsko) korektna11 medijska trobila - prepričujejo, da lahko vendarle še vedno marljivo delajo in preudarno nakupujejo naprej: nobenega razloga ni na vidiku, zaradi katerega ne bi zaupali njihovi trezni modrosti oz. (kajpada nujno tajni) učinkovitosti tajnih služb, kirurški natančnosti bomb in izstrelkov, rambovski zagrizenosti "posebnih" vojaških enot, minuciozni natančnosti birokratskih služb (predvsem tistih, ki bdijo nad priseljevanjem v zahodni paradiž), pregovorno neomajni policijski budnosti, diplomatski pretkanosti in neizogibni uspešnosti kopici drugih (znanih in neznanih) ukrepov v "dolgi" vojni zoper terorizem.

Zares v grobem skicirana ideološka sporočila so nevarna in - vsaj v mojih (resda že nekoliko upešanih) očeh - celo bolj srhljiva od prizorov rušečih se dvojčkov v New Yorku, in sicer ne le zato, ker odvračajo pozornost od neprimerno pogubnejših strukturnih (predvsem ekonomskih) viktimizacij, ki so vpete v normalno delovanje kapitalističnega sistema, ampak tudi zato, ker onemogočajo vzpostavitev višje ravni (objektivne in subjektivne) varnosti v svetu. Predpostavimo, da bodo Američani (ob solidarni asistenci svojih vdanih oprod) s pravičniškim "ognjem in mečem" (se pravi s terorjem) nekega dne zares zbezali "teroriste" iz njihovih zatohlih votlin in jih za vselej odstranili12 z zemeljske oble: bomo tedaj naposled varno zadihali? Odvisno, kako definiramo varnost. Če to nesporno vrednoto razumemo kot stanje, v katerem vsakdo (tj. vsak človek) efektivno uživa svoje človekove pravice, potem je odgovor nujno nikalen. Škoda, ki so jo doslej povzročili raznovrstni "teroristi", je pravzaprav neznatna ne le v primerjavi s škodo, ki je posledica ("legitimnega") nasilja "v imenu države", ampak še bolj v primerjavi s škodo, ki je ideološko prikazana in praviloma tudi (objektivno) iluzorično dojeta kot "naravna", "normalna" ali "neizogibna". V mislih imam človeško, socialno in ekološko (ločnice so kajpak zgolj analitične) škodo, ki je spremljevalka obstoječe organizacije ekonomskih dejavnosti, tj. škodo, ki je posledica pretiranega heteronomnega dela (ki večini ljudi - glede na aktualno tehnološko razvitost in obseg "delovne sile" - scela po nepotrebnem in nepovrnljivo "ukrade" glavnino življenjskega časa in energije, poleg tega pa je še glavni kvarilec zdravja in povzročevalec smrti), absolutne in "relativne" revščine, moralno in pravno (pa tudi politično) neupravičljivih (po mnenju nekaterih pa celo ekonomsko negativnih) razlik v dohodkih in gmotnem bogastvu, uničevanja in ropanja naravnih "virov" … Tudi če bo aktualna "protiteroristična" koalicija polovila in pobila nekaj "bad guys", bomo še naprej ostali (prostovoljni!) talci globaliziranega kapitalističnega "terorizma" (in obstoječe lastninske strukture). Morda se bo zaradi (proti)terorističnih uspehov zmanjšala verjetnost, da se bomo kdaj v prihodnosti (neprostovoljno!) zaleteli z avionom v katerega od (zopet) arogantno nabreklih ameriških (ali zahodnih) falusov, prav gotovo pa se zgolj zaradi tega v splošnem ne bo zmanjšala verjetnost, da bodo ljudje še vedno ostajali v pretežni meri groteskne žrtve heteronomnega dela, ekonomskih neenakosti in drugih negativnih odbojev kapitalistične produkcije in potrošništva.

Naj sklenem s peščico naivnih vprašanj. Katera smrt je "boljša": tista, ki jo povzroči teroristična "bomba", ali ona, ki je posledica poklicne bolezni (oz. z delom pogojene okvare zdravja), "nesreče" pri delu ali nemara avtomobilske "nezgode" na poti v službo, iz "delovnega taborišča" ali na kraj, kjer bi se želeli "skulirati" od dela? Kateri strah (oz. tesnobna negotovost) je bolj sprejemljiv: tisti, ki izvira iz možnosti terorističnega napada, ali oni (hrbetenico kriveči), ki ga ustvarja misel na odsotnost ali izgubo zaposlitve (oz. iz nje izhajajočih ugodnosti), tj. ekonomske varnosti? Katero pisemce bi bilo bolj ganljivo: tisto, ki se nanj v uvodnem citatu sklicuje - na (ne pozabimo) groteskno zrežiranih volitvah izvoljeni - ameriški predsednik (ki se je zdaj transubstancializiral v samooklicanega mesijo, odrešenika vsega civiliziranega človeštva), ali ono, v katerem bi se namesto glagola "bojeval" znašla besedna zveza "zaposlen s heteronomnim delom po osem ur in več dnevno"? Navržena vprašanja so bolj ali manj retorične narave, saj bi bilo cinično trditi, da je določena smrt (oz. strah ali samožrtvovanje) "boljša" od kake druge. Aktualnih dilem namreč ne bi smeli reducirati na izbor manjšega (ali najmanj nesmiselnega) zla, ampak na iskanje možnosti za efektivno omejevanje masovnih viktimizacij (tj. napadov na najbolj vitalne človekove dobrine), predvsem tistih, ki so vtkane v "bistvo" globaliziranega kapitalističnega "nereda". V tem oziru ne gre pravzaprav za nikakršen "trk med civilizacijami", saj je zahodni kapitalistični režim v radikalnem nasprotju že s "postmodernimi" (ali "postmaterialističnimi") vrednotnimi orientacijami znotraj samega sebe. Grobo ("teroristično") rečeno: v kulturnem pogledu je kapitalizem že mrtev, le da se dela (pretvarja ali spakuje), kot da tega (še) ne ve.

Pri uporabi občil najlaže opazimo "neposredne" prepričevalne postopke: tiste, ki z izrecnostjo, celo prostodušnostjo "pritegnejo pozornost". Kakor, denimo, tale odlomek iz poročila o kraljevskem obisku v Ljubljani:

"Nekakšno drgetanje čakajočih posameznikov in otroških skupin je bilo deset minut pred dvanajsto čutiti tudi na Prešernovem trgu v Ljubljani, kamor je vozeči se sprevod prispel s polurno zamudo." (Delo, 13. 10. 2001)

Te obrazce: čakajoče ljudstvo, drget, deca v skupinah, monarhična zamuda - bi lahko brali ob vsakem kronanem obisku, naj ga je naklonil Franc Jožef, Aleksander, Pavel ali enkratni Josip Broz. A ker deželi ne grozi monarhističen udar in so tudi sicer kronane glave zdaj bolj zadeva rumenega tiska kakor politična kategorija, ti sicer brez dvoma propagandni obrazci nimajo prepričevalne moči, beremo jih kvečjemu kot nostalgično izpoved uredništva.

Bolj zahrbtna sta fotografija, ki prikazuje pilota, kako leze v kabino vojaškega letala, in podpis: "Še ena misija - Ameriški pilot se pred nedeljskim napadom na Afganistan vzpenja v lovsko letalo F-18, pripravljeno na vzletni ploščadi letalonosilke Enterprise, ki pluje v Arabskem morju." (Delo, 15. 10. 2002)

Ni treba biti posebej izurjen, da v zadevi prepoznamo propagando. A tudi popolnoma naivni ne smemo biti: ta propaganda resda ni prikrita, a tudi ni čisto neposredna. Nemara bi lahko rekli, da je "pobočna". Prvine, ki opozarjajo na propagandistično naravo tega slikovno-besedilnega kompleksa, je namreč mogoče prepoznati le na "podlagi", ki jo morata priskrbeti bralka in bralec sama: fetišizem tehnike, zorni kot od spodaj navzgor, estetizacija … Zadevo lahko razkrinkamo tudi zato, ker nam daje preveč informacij, vse pa so nepomembne: tip letala, ime letalonosilke, manjka samo še ime pilota ... Še zlasti pa je propagandizem viden na podlagi tistega, česar ni: namesto učinka "misije" nam ponujajo uvod vanjo; namesto stroja za razbijanje in ubijanje - mistiko človeka in tehnologije; ne povedo nam, da gre ta človek razbijat in pobijat - temveč govore o "misiji", t.j. poslanstvu; in naposled - ne kažejo nam Afgank in Afgancev, njihovih podrtih domov, uničenih cest in tovarn, še begunk in beguncev nam ne pokažejo, pač pa to pogledu prijetno, duha pomirjajočo kompozicijo svetlega nebesa, zeleno-sinje kovine in malone škratovskega človečka … Če bralka in bralec ne zmoreta priskrbeti teh "podlag", če nimata nekakšne "bralne kulture", sta bržkone precej brez obrambe pred "pobočno" propagando.

Najteže pa se je braniti pred "posredno" propagando. Za zgled: "Na mejnem prehodu Obrežje - Do akcije High Impact, namenjene poostrenemu varovanju zunanjih meja EU in spoznavanju kandidatk za njeno članstvo s sistemom in načinom dela, ki ga prevzemajo s podpisom sporazuma o priključitvi, ni prišlo po naključju po terorističnem napadu na ZDA. Najverjetneje pa v okviru akcije ni naključen niti obisk belgijskega notranjega ministra /…/ v Sloveniji, saj je njena južna meja eden od najpomembnejših koridorjev za prebežnike iz velikega dela muslimanskega sveta, ki iz zbirališča v Sarajevu iščejo pot v Evropo in preko nje tudi v Ameriko." (Delo, 1. 10. 2001 - napis pod fotografijo)

Za nas sta pomembni dve podrobnosti: prvič, ugibanje o "naključjih". Pisec napisa bi se zlahka informiral kar neposredno pri državnih organih, ki so ga tudi sicer obvestili o akciji in ga povabili nanjo. S spakljivim "ugibanjem" sta dosežena dva učinka: vzpostavlja se nekakšna "skrivnost države", normalizira se neko določeno umevanje države in oblasti (ta oblast govori celo tuj, "hieratičen" jezik: "High Impact"); hkrati pa se na neko že tako skrajno zideologizirano "akcijo" lepi še dodaten ideološki namaz. Ta dodatni premaz zadeva na eni strani kompleks "terorizem in ZDA", na drugi strani pa sicer priljubljeno obsedenost tukajšnje politične kaste - "Evropa nas opazuje". Oboje je plasirano s sredstvi, ki bi jih lahko uvrstili v zvrst "posredne propagande".

Druga, še pomembnejša podrobnost, ki sodi k "posredni propagandi", je tale: zakaj se med prebežniškimi izhodišči posebej in edini omenja "muslimanski svet"? Brž ko postavimo vprašanje, vemo že tudi odgovor: ta nam pove tudi, zakaj se med zaželenimi destinacijami posebej omenja "Amerika". A vprašanje si je treba znati postaviti. Kdor si ga ne postavi, ta se bo le težko ubranil sugestije, da naj bi med prebežniki bili tudi domnevni "muslimani", ki da čez naše meje hite v ZDA opravljat hudodelska dejanja.

To potezo, ki nekako samoumevno navrže zavajajoči "podatek", lahko občudujemo tudi v temle stavku: "Leta 1942 so partizani požgali grad, zato da bi iz njega izgnali nasprotnike svoje revolucije, vaške stražarje." (Delo, priloga "Vikend", 12. 10. 2001)

Ključen je izraz "svoje revolucije": partizani so dvojno zmanjšani - najprej na praktikante "revolucije", nato pa še na izvrševalce revolucije, ki da je bila zgolj "njihova". Srečno naključje, da je na tem kraju treba uporabiti povratno-svojilni zaimek, še okrepi učinek domnevnega partizanskega "sektaštva". A "zmanjšani" so tudi vaški stražarji: v tem stavku so samo "nasprotniki" sektaške partizanske revolucije. Stavek gladko in ekonomično podtakne uradno ideologijo slovenskega kolaboracionizma: da naj bi se bojeval le proti komunističnemu prekucuštvu.

Pridevniške besede so pomembno sredstvo za oblikovanje osebnih naravnanosti, so pa tudi sredstvo, ki ga je težko uporabljati, saj je pogosto še preveč očitno, da izražajo subjektivne ocene in vrednotenja. Če je mogoče na kraju pridevniške besede uporabiti zaimek, kakor pri zgornjem zgledu, je mogoče tudi prikriti "subjektivnost" perspektive.

A tudi vrednostno bolj obremenjene izraze je z nekaj spretnosti mogoče vpreči v posredno propagando: "V parlamentu se je izkazalo, da zmerni del opozicijske koalicije sicer ne ploska ameriškemu bombardiranju, podpira pa odgovor teroristom kot nujno in potrebno dejanje /…/ s tem posredno podpira tudi vladno odločitev o italijanski podpori ZDA." (Delo, 15. 10. 2001)

"Zmerni del" opozicije: "zmeren" je pozitivna vrednostna določitev; nasprotje je "nezmeren", kar je nekaj problematičnega, če ne že kar obsojanja vrednega. Izraz potemtakem sugerira simpatijo do predmeta, o katerem govori - to pa je že samo na sebi simpatično. A pomembno je nadaljevanje: ena izmed sestavin "zmernosti" ali ena izmed njenih praktičnih posledic je, da "zmerni del" podpira vlado. A če neodvisno od članka v Delu pomislimo, da je sedanja italijanska vlada ekstremistična, prav nič "zmerna", da jo sestavljajo neofašisti in postfašisti - tedaj se nam lahko zazdi nenavadno, da naj bi bila "zmernost" nekaj, kar podpira nezmernost. A prav to bizarno mnenje nam poskuša stavek podtakniti. Iz širše okolice navedenega stavka izhaja tale podoba: "zmerni" so tisti, ki podpirajo "ameriško bombardiranje" in so na oblasti; v opoziciji je "koalicija", ki je "levo sredinska", "leva" ali "levičarska" (članek brez razločka uporablja vse te izraze), je razbita (izraz se ne pojavlja, pač pa ga sugerirajo razni opisi) in "menda še nikoli ni bila tako posušena", a v njej so vendarle tudi bolj simpatični deli, to pa so tisti, ki "posredno podpirajo vlado" in so "zmerni". Podoba je eksotična - a članek jo normalizira, med drugim s pridevniško strategijo iz navedenega odlomka.

Za konec še tale biser: "Američani in Britanci so čedalje bolj pozorni in občutljivi, kako o vojni proti bin Ladnu poročajo njihovi mediji, da ne bi premetenec tudi z njihovo posredno pomočjo razpošiljal kodirana sporočila svojim somišljenikom in prek njih usklajeval teroristične napade. Zdaj je tudi britanska vlada povabila svoje največje in najpomembnejše medijske obveščevalce na pogovor o tem, kako naj bi med ameriškimi vojaškimi operacijami ravnali s sporočili, ki jih prek novinarjev in njihovih medijev v svet pošiljata bin Laden in teroristična organizacija Al Kaida." (Delo, 15. 10. 2001)

O tej apologiji cenzure bi bilo mogoče napisati cel doktorat. A tu naj opozorimo le na izraz "premetenec". Dosedanji zgledi posredne propagande so zadevali ogibanje vrednostnim oznakam (kot pri uporabi zaimka "svoj"); uporabo pozitivnih oznak za posredno degradacijo (kot pri izrazu "zmerni del"). Tu pa nastopa neposredno slabšalni izraz - vendar pa je beseda knjižna, ni ne iz vsakdanje časnikarske govorice ne iz vsakdanjega govora. To rabo je mogoče povezati z "malopridnimi državami" in z "malopridnim svetom". Izražanje je neposredno slabšalno - besedišče pa je visoko knjižno. Če se je pri prejšnjih zgledih posredne propagande prikrivalo "subjektivno naravnanost", ki so jo poskušali podtakniti - se tu, prav narobe, vrednostna naravnanost neposredno reklamira. Tisto, kar se prikriva, je premik v, če lahko tako rečem, "horizontu javnega govora": prikriva se prav to, da je nekatere ljudi, nekatere države in nekatere "svetove" mogoče neposredno sramotiti. Prikriva se, da je možen rasizem - če še ne v besedah, pa nespodbitno že v govornih dejanjih.

Tisto, kar se prikriva, je premik v, če lahko tako rečem, "horizontu javnega govora": prikriva se prav to, da je nekatere ljudi, nekatere države in nekatere "svetove" mogoče neposredno sramotiti. Prikriva se, da je možen rasizem - če še ne v besedah, pa nespodbitno že v govornih dejanjih.

Po 11. sep­tem­bru so na splet­nih stra­neh www.fair.org (Fair­nesss & Ac­cu­racy In Re­por­ting/Ne­pri­stra­nost in točnost pri po­ro­ča­nju) vze­li pod drob­no­gled po­ro­ča­nje ame­riš­kih me­di­jev. Ne­ka­te­re ugo­to­vi­tve in mne­nja pov­ze­ma­mo v tem pris­pev­ku, ki je svo­je­vr­sten ko­laž iz­bra­nih tek­stov s te splet­nih stra­ni, kjer si­cer že od leta 1986 kri­tič­no sprem­lja­jo de­lo­va­nje me­di­jev. Nor­man So­lo­mon, av­tor, ki red­no ob­jav­lja na splet­nih stra­neh Fai­ra, je v svo­jem član­ku z na­slo­vom Te­le­vi­zij­ske no­vi­ce - vo­jaš­ko po­droč­je (TV News: A Mi­li­ta­ri­zed Zone) za­pi­sal, da upo­ko­je­ni ge­ne­ra­li pod ref­lek­tor­ji v stu­diu niso ka­za­li utru­je­nih obra­zov, ko se je v ne­de­ljo, 7. ok­to­bra zvečer, za­če­lo bom­bar­di­ra­nje Af­ga­ni­sta­na. Nek­da­nji vr­hov­ni po­velj­nik Nata We­sley Clark in sta­rej­ši ge­ne­ral Don Shep­perd sta na te­le­vi­zij­ski po­sta­ji CNN raz­la­ga­la o vo­jaš­kih stra­te­gi­jah, med­tem ko so daleč stran ame­riš­ka vo­jaš­ka le­ta­la pre­le­ta­va­la nebo in me­ta­la bom­be. V te­le­lan­du je vla­da­lo rav­no­težje, raz­po­lože­nje je bilo umir­je­no, tako so de­lo­va­li tudi do­pi­sni­ki. Na spod­njem robu ekra­na so se iz­pi­so­va­le naj­no­vej­še in­for­ma­ci­je in po­va­bi­lo, naj si gle­dal­ci tri­di­men­zio­nal­no sli­ko ame­riš­kih le­tal og­le­da­jo še na splet­ni stra­ni CNN.com. Šti­ri dni prej (4. 10. 2001) je isti av­tor v član­ku Me­di­ji se vr­ti­jo oko­li be­se­de »te­ro­rist« (Me­dia Spin Re­vol­ves Around the Word »Te­ro­rist«) pi­sal o tem, da je bilo prva dva dne­va v me­se­cu ok­to­bru na ome­nje­ni stra­ni po­vsem od­več­no ob­ve­sti­lo: »Po­ja­vi­la so se na­pač­na po­ro­či­la, da CNN v svo­jem poroča­nju na­pa­dal­ce na WTC in Pen­ta­gon ni oz­na­če­va­la s te­ro­ri­sti. CNN je do­sled­no in po­nav­lja­joče upo­rab­lja­la izraz te­ro­ri­sti za na­pa­dal­ce in ugra­bi­te­lje le­tal in bo s tem tudi na­da­lje­va­la.«

Kot pi­še So­lo­mon, so ob tej na­vi­dez­no sprav­ni po­te­zi po­nov­no za­mol­ča­li od­go­vor na vpra­ša­nje, ki se po­stav­lja ob sprem­lja­nju ame­riš­kih me­di­jev v zad­njem ča­su - kaj oz­na­ču­je izraz te­ro­ri­zem. Iz­vr­šni ured­nik in­for­ma­tiv­ne­ga pro­gra­ma na NBC Bill Wheatly je na to od­go­vo­ril s pre­pro­stim stav­kom, da gre za sku­pi­no lju­di, ki si je za do­se­go svo­je­ga ci­lja iz­bra­la pot­niš­ka le­ta­la in z nji­mi ubi­la tisoče lju­di, s tem pa po­tr­dil pre­vla­du­joč po­gled ame­riš­kih me­di­jev na te­ro­ri­zem, ki ga ra­zu­me­jo ena­ko kot ame­riš­ka vla­da.

Pri Wall Street Jour­na­lu so po pi­sa­nju So­lo­mo­na pri­pra­vi­li pri­ročnik za za­po­sle­ne, ki pra­vi, naj be­se­do te­ro­rist upo­rab­lja­jo pre­vid­no in samo v do­lo­če­nih pri­me­rih: za opi­so­va­nje ti­stih po­sa­mez­ni­kov in ne­vlad­nih or­ga­ni­za­cij, ki si za ci­lje svo­jih na­črt­nih na­sil­nih de­janj iz­bi­ra­jo ci­vil­ne in ne­vo­jaš­ke ci­lje.

Ti­skov­no agen­ci­jo Reu­ters, ki poroča iz 160 držav, v nas­prot­ju z dru­gi­mi me­di­ji že več de­set­le­tij od­li­ku­je zna­čil­na drža. Ker se izo­gi­ba­jo čus­tve­no obar­va­nim izra­zom, be­se­do te­ro­rist ali bo­rec za svo­bo­do na­va­ja­jo samo v do­be­sed­nih po­me­nih, po­leg tega pa sto­ril­cev ne oz­na­ču­je­jo in ka­rak­te­ri­zi­ra­jo, tem­več na­va­ja­jo nji­ho­va de­ja­nja, iden­ti­te­to in ozad­je, s či­mer si bral­ci lah­ko us­tva­ri­jo last­no mne­nje, ki te­me­lji na dejs­tvih. Od sre­di­ne sep­tem­bra temu na­če­lu pos­ve­ča­jo še več po­zor­no­sti, saj te­ro­rist lah­ko po­me­ni tudi bor­ca za svo­bo­do. Držav­ni vo­di­te­lji v An­ka­ri, Je­ru­za­le­mu ali Mosk­vi bi si­cer radi vi­de­li, da si no­vi­nar­ji ne bi po­miš­lja­li pi­sa­ti o dr­žav­nih so­vraž­ni­kih kot o te­ro­ri­stih. A za­kaj bi, se spra­šu­je So­lo­mon, Kur­de v Tur­či­ji, Pa­le­stin­ce na za­se­de­nih ozem­ljih ali upor­ni­ke v Če­če­ni­ji oz­na­če­va­li s te­ro­ri­sti, saj so tudi turš­ke vo­jaš­ke sile iz­va­ja­le na­si­lje in po­bi­le mno­go kurd­skih ci­vi­li­stov, ena­ko zlo pa so Izrael­ci in Rusi pri­za­de­li Pa­le­stin­cem in Če­če­nom.

»Ne­pri­stran­sko« oz­na­ko te­ro­rist si po mne­nju So­lo­mo­na med dru­gim za­služi­jo tudi ZDA, saj so ra­ke­te pod po­veljs­tvom Pen­ta­go­na od Ira­ka in Su­da­na do Ju­go­sla­vi­je v zad­njem de­set­let­ju kon­ča­le živ­lje­nja mno­gih ne­dolž­nih žr­tev, ena­ko kot za svo­jo ne­sre­čo niso bili kri­vi ti­sti, ki so kon­ča­li v ru­še­vi­nah 11. sep­tem­bra. Ome­nje­ni pi­sec še do­da­ja, da če si no­vi­nar­ji z be­se­do te­ro­ri­zem ne upa­jo opi­sa­ti ame­riš­kih de­janj, naj ta izraz iz­gi­ne iz no­vi­nar­ske­ga be­se­diš­ča. Po­pol­no­ma pri­mer­no je, če no­vi­nar­ji za ugra­bi­te­lje le­tal, ki so 11. sep­tem­bra na­pad­li ZDA, upo­rab­lja­jo izraz te­ro­rist, ven­dar naj bo ta izraz upo­rab­ljen ena­ko­vred­no, in tudi ta­krat, ko za po­dob­ni­mi ak­ci­ja­mi sto­ji ame­riš­ka vla­da. če pa se s tem na­če­lom ne stri­nja­jo, pra­vi So­lo­mon, os­ta­ja Reu­ter­so­vo poroča­nje edi­na na­čel­na no­vi­nar­ska al­ter­na­ti­va.

Kot na­va­ja Nor­man So­lo­mon v član­ku Ko no­vi­nar­ji po­ro­ča­jo iz dolž­no­sti (When Jour­na­lists Re­port for Duty, 20. 9. 2001), po­gled na fo­to­gra­fi­je v po­seb­ni iz­da­ji re­vi­je Time o do­god­kih 11. sep­tem­bra vzbu­ja gro­zo.

V ko­men­tar­ju na zad­nji stra­ni je no­vi­nar Lan­ce Mor­row pod na­slo­vom »Do­go­dek, ki vzbu­ja bes in kliče po maš­če­va­nju« med dru­gim za­pi­sal: »Dan ne more ži­ve­ti v po­niža­nju in brez za­doš­če­nja. Maš­čuj­mo se.« Po pi­sa­nju Nor­ma­na So­lo­mo­na je bilo v ve­či­ni pr­vih po­ro­čil o do­god­kih za­sle­di­ti os­tri­no in hudo pri­za­de­tost. Ve­li­ko ana­li­ti­kov in stro­kov­nja­kov je po­ne­kod ka­za­lo celo nav­du­še­nje nad tem, da bi ZDA upo­ra­bi­la vo­jaš­ko silo. Ve­čer za ve­če­rom so, kot ugo­tav­lja So­lo­mon, na ka­bel­ski te­le­vi­zij­ski po­sta­ji Fox News Chan­nel brez zadržkov kli­ca­li k po­vra­čil­nim ukre­pom. Seth Ac­ker­man je že av­gu­sta v po­seb­nem po­ro­či­lu za Fair »Naj­bolj pri­stran­sko ime v sve­tu no­vic« (The Most Bia­sed Name in News) za­pi­sal, da so pri ome­nje­ni Mur­doc­ho­vi ka­bel­ski mreži pri svo­jem delu zelo pri­stran­ski, saj za­vi­ja­jo v tan­či­ce slo­ga­na »Po­šte­no in urav­no­teže­no« in »Mi po­ro­ča­mo, vi od­lo­či­te«. Ko jim oči­ta­jo kon­ser­va­tiv­nost, od­go­vo­ri­jo, da main­stream me­di­ji eno­stav­no ne po­ve­do kon­ser­va­tiv­ne stra­ni zgod­be ali pa so se vsi na­va­di­li na po­ro­ča­nje levo us­mer­je­nih me­di­jev, zato se zdi­jo ne­pri­stran­ski in urav­no­teže­ni me­di­ji naen­krat de­sni­čar­ski. Naj­bolj znan Fo­xov go­sti­telj Bill O’Reilly je 17. sep­tem­bra de­jal, o tem so 21. sep­tem­bra pi­sa­li v Fai­ru v član­ku Me­dij­ski ve­lja­ki za­go­var­ja­jo na­pad na ci­vil­ne ci­lje (Me­dia Pun­dits Ad­vo­ca­te Ci­vi­lian Tar­gets), da če af­ga­ni­stan­ska vla­da ne bo izro­či­la Osa­me bin Lad­na ZDA, »bi ZDA mo­ra­le zrav­na­ti af­ga­ni­stan­sko in­fra­struk­tu­ro z zem­ljo - med dru­gim le­ta­liš­če in elek­trar­ne, uni­či­ti za­lo­ge vode in ce­ste.« Nato je na­da­lje­val: »To je zelo pri­mi­tiv­na deže­la, zato jim živ­lje­nje iz dne­va v dan ne bo tež­ko. Na­vse­zad­nje je ljuds­tvo neke drža­ve od­go­vor­no za vla­do, ki jo ima­jo. Nem­ci so bili kri­vi za Hit­ler­ja, Af­ga­ni­stan­ci za ta­li­be. Na­ša tar­ča ne bi sme­li biti ci­vi­li­sti, toda če se ne upre­jo tej kri­mi­nal­ni ob­la­sti, bodo stra­da­li.«

O’Reilly je še do­dal, da mora biti v Ira­ku »nji­ho­va in­fra­struk­tu­ra uni­če­na, pre­bi­vals­tvo pa bo mo­ra­lo pre­tr­pe­ti še eno bo­le­či­no /.../ Tako bodo ljud­je mor­da vr­gli Sa­da­ma.« če se Ga­da­fi ne bo od­po­ve­dal ob­la­sti in šel v azil, »bomo zbom­bar­di­ra­li vse nje­go­ve naft­ne za­lo­ge in zmi­ni­ra­li pri­sta­nišče v Tri­po­li­ju. Uni­či­li bomo tudi vsa li­bij­ska le­ta­liš­ča. Pa naj jedo pe­sek.« V tak­šnem tonu je na­da­lje­val še ne­kaj ve­če­rov za­tem (19. 9. 2001). Pred­la­gal je bom­bar­di­ra­nje Af­ga­ni­sta­na »na stra­teš­ki na­čin«, zato da bi se ljud­je lah­ko upr­li in ta­li­be vr­gli iz drža­ve. Af­ga­ni­stan­ci že »tako ali tako stra­da­jo«, je pou­da­ril O’Reilly in pred­la­gal, naj ZDA po­ve­ča­jo trp­lje­nje ci­vi­li­stov, da uni­či­jo še ti­sto »skrom­no in­fra­struk­tu­ro, ki jo ima­jo«, in vrže­jo v zrak »vsak ka­mion, ki ga vi­di­jo, da jim tako res ne bo os­ta­lo nič za pod zob.« Nor­man So­lo­mon je v svo­ji ana­li­zi z na­slo­vom Ko no­vi­nar­ji po­ro­ča­jo iz dolž­no­sti (When Jour­na­lists Re­port for Duty) za­pi­sal, da je O’Reilly že prej po­zi­val, naj ZDA ob­sež­no bom­bar­di­ra­jo Irak in Li­bi­jo.

Nek­da­nji ured­nik New York Ti­me­sa A. M. Ro­sent­hal pa je v Was­hing­ton Ti­me­su nje­go­vo li­sto do­pol­nil še z Ira­nom, Si­ri­jo in Su­da­nom. Ame­riš­ka vla­da bi po mne­nju sled­nje­ga mo­ra­la ne­mu­do­ma po­sta­vi­ti dvain­se­dem­de­se­tur­ni ul­ti­mat tem še­stim drža­vam. če le-te ne bi iz­pol­ni­le zah­tev ZDA, bi sle­di­lo bom­bar­di­ra­nje. V po­dob­nem duhu je ko­lum­nist New York Po­sta zah­te­val ocean krvi ne­dolžnih žr­tev: »Me­sta in deže­le, ki hra­ni­jo te čr­ve, na­re­di­te rav­na kot ko­šar­kar­ska igriš­ča.« Po­dob­ne mi­sli je So­lo­mon za­sle­dil tudi pri ured­ni­ku Na­tio­nal Re­vie­wa, mla­de­mu Ric­hu Lo­wr­yu, ki je de­jal, da je del re­ši­tve v tem, da zrav­na­jo z zem­ljo pol Da­ma­ska ali Te­he­ra­na ali ko­li­kor bo že zah­te­va­la ope­ra­ci­ja. Bolj kot šte­vil­ni vro­če­krv­no na­rav­na­ni stro­kov­nja­ki so po mne­nju So­lo­mo­na ne­var­ni po­ro­če­val­ci, ki pod no­vi­nar­sko krin­ko po­dži­ga­jo sta­liš­ča urad­nih vi­rov in tako po­sta­ja­jo PR služ­ba stri­cu Samu. Vo­di­telj po­ro­čil s CBS Dan Rat­her se je med svo­jim na­sto­pom 17. sep­tem­bra pri Da­vi­du Let­ter­ma­nu odre­zal kot »pra­vi Ame­ričan«, ko je de­jal: »Geor­ge Bush je pred­sed­nik in on spre­je­ma od­lo­či­tve. In ka­dar­ko­li bo že­lel, da se po­sta­vim v vr­sto, naj mi le pove, kje.«

Po­ro­ča­nje ame­riš­kih me­di­jev o vo­jaš­kih ope­ra­ci­jah je po ugo­to­vi­tvah So­lo­mo­na ved­no dvo­plast­no, saj me­di­ji moč­no sa­mo­cen­zu­ri­ra­jo no­vi­ce, hkra­ti pa se pri­tožu­je­jo, da vla­da nad ti­skom vzpo­stav­lja ome­ji­tve. če že­li­jo me­dij­ske hi­še de­lo­va­ti neod­vi­sno, so sla­be že ka­kr­šne­ko­li vlad­ne odred­be, ki ome­ju­je­jo do­stop do in­for­ma­cij in po­ro­ča­nje s kra­ja do­god­ka. Ame­riš­ko no­vi­nars­tvo poz­na­mo tudi kot če­tr­to ob­last, toda Dan Rat­her ni edi­ni no­vi­nar vi­so­ke­ga pro­fi­la, ki že­li svoj po­klic spre­me­ni­ti v če­tr­to vejo ob­la­sti.

Pri Fai­ru so v član­ku Me­dij­ski voj­ni po­hod (Me­dia March to War) iz­po­sta­vi­li iz­ja­vo nek­da­nje­ga držav­ne­ga se­kre­tar­ja La­wren­ca Ea­gle­bur­ger­ja, ki je na CNN 11. sep­tem­bra de­jal: »Samo na en način se lah­ko zač­ne­mo spo­pa­da­ti s tak­šni­mi ljud­mi. Tre­ba je po­bi­ti ne­ka­te­re od njih, tudi če niso ne­po­sred­no vple­te­ni v na­pad.«

Me­di­ji v kri­tič­nih si­tua­ci­jah, še zla­sti ko gre za te­ro­ri­zem, po­go­sto po­sre­du­je­jo neo­sno­va­ne in ne­po­mem­bne in­for­ma­ci­je o osum­lje­nih, naj­več­ja ne­var­nost pa je po­zi­va­nje k vo­jaš­kim pro­tiu­kre­pom. Zgod­nja po­ro­či­la so na dan na­pa­da, kot pi­še­jo v ome­nje­nem član­ku, na­va­ja­la, da naj bi De­mo­kra­tič­na fron­ta za os­vo­bo­di­tev Pa­le­sti­ne na te­le­vi­zij­ski po­sta­ji Abu Dha­bi prev­ze­la od­go­vor­nost za na­pad. Med­tem ko je bila veči­na po­ro­čil pre­vid­na z in­for­ma­ci­ja­mi, je Tom Bro­kaw z NBC, ne da bi zgod­bo po­tr­dil, na ogenj še na­lil olja: »Iro­nično se je na­pad zgo­dil na dan, ko je izrael­ski zu­na­nji mi­ni­ster Ši­mon Pe­res na­čr­to­val sre­ča­nje z Ja­ser­jem Ara­fa­tom. V zad­njih dneh sre­ča­nja v Juž­ni Afri­ki so Pa­le­stin­ci ob­so­di­li Izrael­ce ra­siz­ma.« Vse sku­paj je pri­ka­zal tako, kot da bi ti do­god­ki ned­vom­no vo­di­li v na­pad na WTC in po­me­ni­li priz­na­nje Pa­le­stin­cev. Ne­kaj ur za­tem, ko je pred­stav­nik De­mo­kra­tič­ne fron­te za os­vo­bo­di­tev Pa­le­sti­ne za­ni­kal ka­kr­šno­ko­li od­go­vor­nost za na­pad, je na splet­ni stra­ni Drud­ge Re­port še ved­no bo­del v oči na­slov »Pa­le­stin­ska sku­pi­na priz­na­va od­go­vor­nost«. če­prav se je po­ka­za­lo, da je bila grož­nja pa­le­stin­ske sku­pi­ne neu­te­me­lje­na, me­di­ji niso pre­ne­ha­li s pos­plo­še­va­njem in po­ve­zo­va­njem do­god­kov z Arab­ci in is­la­mom, ugo­tav­lja­jo pri Fair. Ko­lum­nist New York Ti­me­sa Tho­mas Fried­man se je 13. sep­tem­bra spra­še­val: »že res, da is­lam ni ni­ko­li za­gre­šil ho­lo­kav­sta pro­ti Ju­dom v tak­šni meri, kot ga je Evro­pa, je pa nje­go­va po­do­ba vsee­no po­pa­če­na, če jo obrav­na­va­mo kot pri­roč­nik za sa­mo­mo­ril­ske na­pa­de. Za­kaj tega ne bo re­kel no­ben mu­sli­man­ski vo­di­telj?«

Ko so se poi­zve­do­va­nja me­di­jev us­me­ri­la na Osa­mo bin Lad­na, je bilo v no­vi­cah še ved­no zelo malo in­for­ma­cij o tem, kaj je pov­zroči­lo nje­gov fa­na­ti­zem. Ko­men­ta­tor­ji so se po ugo­to­vi­tvah Fai­ra na­me­sto re­snih poi­zve­do­vanj o vzro­kih za pro­tia­me­riš­ka čus­tva na Sred­njem vzho­du raje po­služe­va­li last­nih hva­los­pe­vov: »WTC in Pen­ta­gon sta kot moč­no bli­ska­nje pri­ka­za­la bes so­vraž­ni­kov ci­vi­li­za­ci­je. Ti so­vraž­ni­ki so ved­no nek­je tam (...) Ame­ri­ča­ni se tež­ko raz­je­zi­jo, toda ka­dar se, so moč­ni v svo­ji jezi, ki bo zdaj zli­ta še s po­no­som. Po­sta­li so tar­ča za­ra­di svo­jih vr­lin - pred­vsem de­mo­kra­ci­je in pod­po­re na­ro­dom, kot je izrael­ski, ki je obram­bna čr­ta na­šim vr­li­nam v tem ne­var­nem sve­tu.« (Was­hing­ton Post, 12. 9. 2001) Char­les G. Boyd je is­te­ga dne v is­tem ča­so­pi­su za­pi­sal, da ame­riš­ki »na­rod sim­bo­li­zi­ra svo­bo­do, moč, strp­nost in de­mo­kra­tič­na na­če­la, pos­ve­če­na tako svo­bod­ni iz­bi­ri kot miru. Za ti­ra­ne, des­pot­ske ob­la­sti in za­pr­te druž­be ni al­ter­na­tiv­ne po­li­ti­ke, prav tako ne mo­re­mo na­re­di­ti no­be­ne po­te­ze ali izre­či be­se­de, ki bi pre­pri­ča­le ti­ste, ki vztra­ja­jo pri na­da­lje­va­nju so­vraš­tva.« Na Fox News Chan­nel (Sean Han­nity) so v če­tr­tek 13. sep­tem­bra iz­ja­vi­li: »Se Ame­ri­ča­ni bo­ji­jo soo­če­nja z re­snič­nost­jo, da zna­ten de­lež sve­tov­ne po­pu­la­ci­je, ki so­vraži ZDA, so­vraži tudi svo­bo­do, so­vraži dejs­tvo, da se bo­ri­mo za svo­bo­do po vsem sve­tu, so­vraži na­šo bla­gi­njo, so­vraži naš na­čin živ­lje­nja? Smo se upi­ra­li soo­če­nju s to tako tež­ko re­snič­nost­jo?« Edi­na iz­je­ma med tak­šnim in po­dob­nim la­ska­njem je bil, kot je raz­vid­no iz vseh na­va­janj Fai­ra, Jim Woo­ten z ABC (World News To­night, 12. 9. 2001), ki je po­sku­šal os­vet­li­ti, kaj bi na Sred­njem vzho­du lah­ko sproži­lo pro­tia­me­riš­ka čus­tva. »Arab­ci vi­di­jo ZDA kot so­kriv­ca za raz­me­re v Izrae­lu, izrael­ske­ga part­ner­ja, ki neu­smi­lje­no za­ti­ra pa­le­stin­ska pri­za­de­va­nja za ozem­lje in neod­vi­snost. Med naj­bolj spor­ne za­de­ve spa­da­jo izrael­ski nad­zor nad is­lam­ski­mi sve­ti­mi kra­ji v Je­ru­za­le­mu, ameriš­ke vr­ste, ki so na­mešče­ne bli­zu is­lam­skih sve­tih kra­jev v Saud­ski Ara­bi­ji in gos­po­dar­ske sank­ci­je pro­ti Ira­ku, za­ra­di če­sar so tam­kajš­nji otro­ci lač­ni in brez us­trez­nih zdravs­tve­nih raz­mer.«

Fair je pri poroča­nju New York Ti­me­sa opa­zil zelo popače­no sli­ko o mi­rov­nem zbo­ro­va­nju in de­mon­stra­ci­jah pro­ti upo­ra­bi vo­jaš­ke sile, o če­mer so pi­sa­li 2. ok­to­bra v član­ku Ali lah­ko New York Ti­mes oce­nju­je ali na­va­ja šte­vi­lo in po­gle­de mi­rov­nih pro­test­ni­kov? (Can The New York Ti­mes Count or Quo­te Pea­ce Ac­ti­vists?). Ko se je 29. sep­tem­bra na tisoče ak­ti­vi­stov pro­ti voj­ni zbra­lo v Was­hing­to­nu D. C., je New York Ti­mes na­pi­sal de­se­tvr­stično vest z na­slo­vom »Pro­test­ni­ki v Was­hing­to­nu po­zi­va­jo k miru za te­ro­ri­ste«. Gle­de na to, da je bilo glav­no spo­ro­či­lo zbo­ro­va­nja naj s te­ro­ri­sti obra­ču­na­jo brez upo­ra­be vo­jaš­kih sred­stev, je bil ome­nje­ni na­slov po­vsem iz­kriv­lje­na sli­ka pro­test­nih pri­za­de­vanj. Dru­ga na­pa­ka je za­de­va­la šte­vilč­nost množi­ce v Was­hing­to­nu. Med­tem ko je New York Ti­mes množi­co oce­nil na ne­kaj sto pro­test­ni­kov, je urad­no po­ro­či­lo po­li­ci­je na­ved­lo se­dem­ti­soč­gla­vo množi­co (Was­hing­ton Post, 30. 9. 2001). Ti­sti, ki so sprem­lja­li pre­nos v ži­vo na C-SPAN, so se na last­ne oči lah­ko pre­pri­ča­li, da je Ti­me­so­vo poroči­lo na­pač­no.

Na­sled­nji dan je Ti­mes na stra­ni B7 si­cer ob­ja­vil ne­ko­li­ko dalj­še poroči­lo o dru­gem dne­vu pro­te­stov, med­tem ko je fo­to­gra­fi­ja ob pris­pev­ku pou­dar­ja­la trans­pa­rent v ro­kah nas­prot­ni­ka pro­te­stov z na­pi­som: »Osa­ma se ko­le­gom stra­ho­pet­cem zah­va­lju­je za pod­po­ro.« Pri New York Ti­me­su s poroča­njem o mi­rov­nih pro­te­stih tako niso pr­vič oma­lo­važe­va­li mi­rov­nih pri­za­de­vanj. 21. sep­tem­bra so po­ro­ča­li o pro­te­stih, ki so bili na oko­li sto pet­de­se­tih uni­ver­zah po vsej drža­vi, ven­dar so po­gled ti­so­čih štu­den­tov pri­ka­za­li po­vsem v svo­ji lu­či. Od enaj­stih štu­den­tov, ki so jih v pris­pev­ku na­va­ja­li, je bil ci­ti­ran le eden, ki je za­go­var­jal mir­no pot re­ši­tve, med­tem ko so os­ta­li pod­pi­ra­li voj­no. Ured­nik New York Ti­me­sa Bill Bor­ders je v od­go­vor na kri­ti­ko Fair po­slal te vr­sti­ce: »Po­da­tek o ‘ne­kaj sto pro­test­ni­kih’ se je po­ja­vil le v prvi iz­da­ji ne­delj­ske­ga ča­so­pi­sa. Ko je no­vi­nar na­pi­sal čla­nek, je bil po­da­tek to­čen, po­tem pa se je šte­vi­lo de­mon­stran­tov po­ve­ča­lo. V na­sled­njih iz­da­jah smo za­pi­sa­li, da jih je bilo ti­soč. Bilo bi pa­met­ne­je, če v zgod­nej­šo iz­da­jo ne bi uvr­sti­li tako majh­ne oce­ne, toda no­vi­nar ni ve­del, ko­li­ko lju­di bo še priš­lo.«

Po mne­nju Fai­ra od­go­vor pred­stav­ni­ka New Yor­ka Ti­me­sa ni ute­me­ljen, saj so pod drob­no­gled vze­li tret­jo iz­da­jo (poz­na iz­da­ja) in on­li­ne, na ka­te­ri tudi po treh dneh niso po­pra­vi­li na­pa­ke. Po­leg tega pri Fai­ru do­da­ja­jo, da zad­njo iz­da­jo ča­so­pi­sa kupi mno­go lju­di prav zato, da bi pre­ve­ri­li mo­re­bit­ne na­pa­ke iz ju­tra­nje iz­da­je.