N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
uvodnik
mediji po 11. septembru
poročanje medijev v sloveniji
medijski trg
skupnosti radijski programi
mediji in pravo
tiskovni svet
medijski pregled
mediji v jugovzhodni evropi
študijski obiski
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
foto
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Pravih skupnostnih radijskih programov v slovenskem medijskem prostoru ne poznamo, so pa obstoječi nekomercialni (študentski in lokalni) radijski programi ključnega pomena za celotno medijsko podobo - Zakaj je njihov obstoj tako pomemben?
"Tretji radijski sektor" naj bi bil postavljen ob bok javnemu in komercialnemu radiu, predstavljajo pa ga t. i. "skupnostni" radijski programi (community radio), pri nas imenovani tudi nekomercialni radijski programi. Od javnega in komercialnega radia se skupnostni radio razlikuje predvsem po načinu financiranja in upravljanja (neodvisnost od ekonomije in politike), s programskega vidika pa po t. i. alternativni usmeritvi, namenjen pa je sicer medijsko zapostavljenim manjšinskim ciljnim skupinam. Svetovno združenje skupnostnih radijskih postaj (AMARC) definira skupnostni radio kot obliko lokalnega javnega radiodifuznega servisa, neodvisnega od komercialnih in državnih interesov: ne vodi ga želja po dobičku, nadzoruje pa ga skupnost, ki ji služi. Glavna značilnost njegovega delovanja je vključenost prostovoljcev, ki poleg skupine zaposlenih zagotavljajo reprezentativnost skupnosti, saj je bistvenega pomena omogočiti zapostavljenim in marginaliziranim glasovom dostop do etra. Skupnostne radijske postaje imajo, vsaj po definiciji, pomembno vlogo pri ustvarjanju skupnostnih identitet, ohranjanju in razvoju skupnostnih kultur in pri odpiranju javnega prostora posameznim družbenim skupnostim oz. manjšinskim skupinam. Njihov obstoj je poleg zagotovljenih finančnih sredstev odvisen tudi od volje posamezne države, da omogoči in podpira njihovo delovanje.

Servis civilne družbe
Skupnostne radijske postaje naj bi se financirale iz prostovoljnih prispevkov ciljnih skupin in iz različnih javnih razpisov, pa tudi s ponudbo komercialnih storitev. Viri financiranja naj bi torej bili različni in razpršeni: naročnine, dotacije, prispevki nevladnih in vladnih, nacionalnih ali internacionalnih organizacij, oglaševanje in druge komercialne storitve, vendar naj bi se tako pridobljena sredstva namenjala izključno in neposredno produkciji programa. Skupnostni radio torej ni namenjen ustvarjanju dobička lastnikov teh radijskih postaj, temveč služi kot servis civilni družbi in torej teži k vplivanju na javno mnenje, oblikovanju soglasja, krepitvi demokracije in ustvarjanju skupnosti. Komercialni radio oddaja program z namenom pridobivati denar, skupnostni radio pa pridobiva denar zato, da lahko ustvarja in oddaja program.

Skupnostni radio se torej opredeljuje na podlagi lastništva, ciljev in sporočila, saj velikost ali način definiranja področja oziroma skupnosti, ki jo pokriva, ni pomemben. Pomembna je lastniška struktura in prepleten, kooperativen način financiranja, administracije in oblikovanja programske in upravljavske politike.

Člani AMARC iz Slovenije
V evropsko sekcijo združenja skupnostnih radijskih postaj (AMARC-Europe) so vključene tri slovenske nekomercialne radijske postaje: Murski val, Radio MARŠ in Radio Študent, ki je hkrati tudi najstarejša študentska radijska postaja v Evropi. Evropska sekcija AMARC je leta 1994 sprejela listino o evropskih skupnostnih radijskih programih (The Community Radio Charter for Europe), v kateri so zapisani cilji skupnostnih radiev, ki temeljijo predvsem na naslednjih načelih: pravica do komuniciranja, prost pretok informacij in mnenj, svoboda izražanja, demokracija in pluralizem, ohranjanje lokalnih tradicij, razvoj in dobrobit poslušalcev, reprezentativna lastniška struktura, uredniška neodvisnost od vladnih, komercialnih, verskih in političnih institucij, dostop manjšinskih in marginaliziranih skupin do javne sfere, kulturna in jezikovna raznolikost, preverjanje in razpršenost virov informacij, pravica do odgovora, finančna neodvisnost in neprofitno delovanje, zaposlovanje prostovoljcev, nediskriminatorna upravljavska, programska in zaposlitvena politika, odgovornost do donatorjev, zaposlenih in prostovoljcev, medsebojno komuniciranje in izmenjava skupnostnih radijskih postaj, prizadevanje za mir, toleranco, demokracijo in razvoj. Pravih skupnostnih radijskih programov v slovenskem medijskem prostoru ne poznamo, so pa obstoječi nekomercialni (študentski in lokalni) radijski programi ključnega pomena za celotno medijsko podobo. Zakaj je njihov obstoj tako pomemben?

Radio ima pomembno vlogo pri konstruiranju skupnostnih identitet, pri vzpostavljanju občutka pripadnosti in občutka realnosti, in je ves čas vpet v vsakdanjo rutino poslušalcev. Narava radia še intenzivneje pride do izraza v skupnostnih radijskih programih, ki vse svoje značilnosti izražajo na ravni manjših skupnosti in torej manjšega števila, a medsebojno bolj povezanega kroga poslušalcev, zato ima skupnostni radio lahko toliko večjo moč in pomen. Obstoj skupnostnega radia je več kot le upravičen tudi v razmerju do javnega nacionalnega radijskega servisa, saj skupnostni radijski programi lahko služijo najrazličnejšim in številnim posameznim družbenim skupinam, ki jim javni nacionalni radio s svojimi široko zastavljenimi vsebinami ne more zadostiti. Prisotnost skupnostnih radijskih programov pa je še posebno pomembna za tiste ciljne skupine, ki so izrazito informacijsko izključene, in če upoštevamo deklaracijo, ki vsem ljudem priznava pravico do obveščenosti, je dostop do skupnostnega radijskega programa prav gotovo eno izmed temeljnih sredstev za zagotavljanje te pravice in za ozaveščanje o njej.

Nekomercialni radijski programi v Sloveniji
V Sloveniji je po podatkih pristojne Agencije za telekomunikacije in radiodifuzijo uradno registriranih 75 radijskih postaj: 8 javnih, 48 komercialnih in 21 nekomercialnih radijskih postaj (19 lokalnih in 2 študentski). Bistvena razlika je v virih financiranja, s čimer je povezan predvsem namen njihovega obstoja in delovanja in torej tudi programska shema, ki se temu primerno razlikuje.

Javni zavod RTV Slovenija oddaja in ustvarja osem javnih radijskih programov, s katerimi naj bi zagotavljal javni radijski servis za celotno slovensko družbo, med drugim tudi za narodni manjšini in deloma za tujce, ki bivajo v Sloveniji. Programi se financirajo pretežno iz RTV prispevka, ki ga plačujejo vsi slovenski odjemalci električne energije, deloma iz proračuna Republike Slovenije ter iz lastno ustvarjenih in pridobljenih sredstev (predvsem oglaševanje). Med javnimi radijskimi programi so štirje regionalni in trije nacionalni, slednji pokrivajo več kot 90 odstotkov slovenskega ozemlja.

Nekomercialni (lokalni in študentski) radijski programi se financirajo iz sredstev lokalnih skupnosti (študentski tudi iz sredstev študentskih organizacij univerz) in iz lastno ustvarjenih sredstev (predvsem s trženjem programskega časa in ponudbo oglaševalskih storitev). Lokalni nekomercialni radijski programi imajo večinoma dolgoletno tradicijo, med njimi pa je najbolj uspešen prekmurski Murski val, ki deluje že od leta 1958: je med prvimi na lestvicah poslušanosti lokalnih nekomercialnih radijskih programov, redno prejema nagrade za oddaje lastne produkcije in se najbolj uspešno trudi izpolnjevati zakonsko predpisane pogoje za nekomercialni status. Precej uspešni nekomercialni radijski programi, ki imajo razmeroma velik in predvsem stalen delež poslušalcev na področju lokalne skupnosti, ki jo ali jih pokrivajo, imajo torej tudi svoj krog oglaševalcev in jim je finančno zaenkrat uspevalo preživeti, so tudi Štajerski val iz Šmarja pri Jelšah, ki oddaja od leta 1953, gorenjska Radio Kranj (oddaja od leta 1990) in Radio Triglav (od leta 1965), dolenjski Studio D (od leta 1987), slovenjegraški Koroški radio (od leta 1962), celjski Radio Celje (od leta 1954), ptujski Radio Ptuj (od leta 1963) in zasavski Radio Trbovlje (od leta 1965). Vsi omenjeni radijski programi so po podatkih Agencije za telekomunikacije in radiodifuzijo slišni na območjih z najmanj 200.000 prebivalci, in so po rezultatih raziskav agencij Ninamedia, Mediana in Cati center v zadnjih letih najbolj poslušani med nekomercialnimi radijskimi programi, prva mesta zasedata predvsem Murski val in Štajerski val. Študentska radijska programa, Radio Študent in Radio Marš, se stalno soočata s finančnimi težavami, saj predvajata izrazito nekomercialen in torej tržno nezanimiv program, ker po besedah urednikov želijo ohraniti "drugačno" programsko ponudbo. Poleg tega ima Radio MARŠ težave s svojim pravnim statusom, saj je bil na podlagi tožbe s še nepravnomočno sodbo preprosto ukinjen. Rešitev pravnega statusa Radia MARŠ je v rokah (višjega) sodišča, usoda pa za zdaj še negotova - v primeru pravnomočnosti omenjene sodbe, na katero je bila vložena pritožba, bo frekvenca vrnjena državi.

Komercialani radijski programi v Sloveniji
Komercialni radijski programi se v celoti financirajo iz lastnih sredstev, predvsem s trženjem programskega časa, pa tudi s prihodkom drugih dejavnosti izdajateljev. Temu prilagojene so tudi programske sheme, predvsem tržno zanimiv program s pretežno glasbeno vsebino in kratkimi informativnimi bloki. Komercialni radijski programi so dobesedno preplavili slovenski radijski prostor, njihovo število pa iz leta v leto (sicer trenutno upočasnjeno) narašča. Po podatkih Sveta za radiodifuzijo jih je bilo leta 1998 36, leta 1999 46 in leta 2000 48. Nasprotno se število nekomercialnih radijskih programov bistveno ne spreminja, njihovo število se giblje okrog 20. Nove radijske postaje se ustanavljajo kot dobičkonosno usmerjena podjetja, zato na razpisih za frekvence kandidirajo s komercialnimi programskimi zasnovami, s tržno zanimivim programskim časom. Programske sheme komercialnih radijskih postaj so si torej med seboj bolj ali manj podobne, na radijskem trgu pa so se že začeli kazati učinki (pre)zasičenosti radijskega trga. V letu 2000 je prišlo do lastniškega in programskega povezovanja med postajami, razmere pa kažejo na pozitiven trend prodaje postaj v prihodnje.

Ogrožen obstoj nekomercialnih programov
Da takšno stanje na slovenskem radijskem trgu ne pomeni nič dobrega za vzpostavitev pluralističnega medijskega prostora, ki bi vsakomur in vsem v družbi ponujal javni prostor za izražanje ali omogočal uveljavitev pravice do obveščenosti, se dobro zavedajo nekomercialne radijske postaje, saj je njihov obstoj ogrožen. Pozivi državi, naj se pri sprejemanju novega medijskega zakona spomni nanje in poskuša razumeti njihov položaj, niso bili povsem uspešni, prav tako je na gluha ušesa naletela ideja o začasni ustavitvi dodeljevanja radijskih dovoljenj za oddajanje novim, večinoma komercialno usmerjenim radiem. Nekomercialni sektor se je znašel v najtežjem položaju doslej: sooča se s hudo konkurenco komercialnih radijskih postaj, katerih program ni bil podvržen strogim zakonskim omejitvam, in ga torej ravno zaradi izpolnjevanja svojega poslanstva obveščanja javnosti in delovanja v interesu skupnosti pestijo finančne težave. Od nekomercialno usmerjenih in lokalnih radijskih programov se namreč zahteva lastna produkcija lokalnih oziroma nekomercialnih vsebin, kar predstavlja izjemen finančni izdatek. Po drugi strani je količina oglaševanja na teh postajah omejena, zato so omejene pri pridobivanju sredstev, na drugi strani pa dolžne ustvarjati najdražjo vrsto programa. Posledica tega je neizpolnjevanje zakonsko določenih obveznosti in kršenje zakona, predvsem s prekomernim predvajanjem oglasnih vsebin. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev je njihova kadrovska zasedba omejena, brez ustreznega kadra pa ni mogoče ustvarjati lastnega programa.

Svet za radiodifuzijo Republike Slovenije (v nadaljevanju: svet), ki je spremljal, preverjal in analiziral nekomercialne radijske programe, je v poročilu za leto 2000 predstavil neugoden položaj lokalnih nekomercialnih radijskih postaj, saj z nekomercialnimi vsebinami in govornim programom na trgu težko konkurirajo komercialnim postajam s pretežno glasbenim programom, zato je zaslediti upadanje deleža nekomercialnih ter povečevanje deleža komercialnih vsebin.

Smiselna ohranitev tretjega radijskega sektorja
V poročilu svet ugotavlja, da je v letu 2000 le ena nekomercialna lokalna radijska postaja izpolnjevala zakonsko in z merili predpisane pogoje (40 odstotkov nekomercialnih vsebin in eno uro lastnih nekomercialnih vsebin dnevno), pri vseh ostalih pa so bila ugotovljena manjša ali večja (celo dvajsetodstotna) odstopanja. Poleg tega svet v poročilu opozarja tudi na kršitve omejitev glede oglaševanja, ki so sicer zakonsko določene (dovoljena količina oglasov je bila 15 odstotkov dnevno in 20 odstotkov na uro), in so se pojavile v dveh tretjinah vseh programov, ter na vse pogostejši pojav plačanih ali sponzoriranih oddaj, namenjenih predvsem predstavitvi ponudbe sponzorjev oziroma naročnikov oddaje. Poslušalcem ta namen ni razkrit in jasno označen, saj so oddaje pogosto zasnovane kot izobraževalne, ali imajo informativno-svetovalno naravo. S temi oddajami radijske postaje rešujejo svoje finančne stiske, ki jih tarejo pri ustvarjanju programa, so pa tako z vidika zakona kot z vidika dobrobiti poslušalcev izjemno sporne.

Kljub temu je svet v svojem poročilu poudaril, da med lokalnimi nekomercialnimi radijskimi programi izstopajo nekateri z ustaljeno in uveljavljeno programsko shemo in s tem tudi zagotovljenim širšim krogom poslušalcev, ravno ti programi pa so dosegli tudi najboljše.

Svet je že leta 1999 v poročilu ocenil, da je ohranitev tretjega radijskega sektorja smiselna, da pa bo za to potrebno večje sodelovanje države, predvsem v obliki javnih razpisov sredstev za produkcijo določenih vrst vsebin. Leta 2001 je svet takratno oceno le še potrdil in ponovno poudaril (tudi pri zakonodajalcu) pomen lokalnih radijskih postaj za poslušalstvo ter nujnost državne pomoči in podpore za njihov obstoj, izpostavil pa je tudi ključni pomen oblikovanja strategije nadaljnjega razpisovanja in dodeljevanja radiodifuznih kanalov, saj v večini Slovenije nadaljnje množenje števila izdajateljev ni smotrno.

Novi zakon o medijih
Novi zakon o medijih (Ur. l. RS, št. 35/01, v nadaljevanju: zakon), ki je nasledil zakon o javnih glasilih, je stopil v veljavo konec maja letos. Zakon uvaja razmejitev med lokalnimi in regionalnimi programi, glede na velikost področja, ki ga pokrivajo. Novost je tudi ta, da bodo status lokalnega ali regionalnega radijskega (ali televizijskega) programa lahko pridobile tudi komercialne, ne le nekomercialne postaje. Nekomercialni programi pa so v novem zakonu opredeljeni kot nepridobitni programi.

V posebnih določbah o radijskih in televizijskih programih zakon določa, da Republika Slovenija podpira dejavnost programov posebnega pomena za slovensko kulturo s sredstvi državnega proračuna in RTV prispevka, za pripravo programskih vsebin lokalnih in regionalnih ter študentskih programov se izloči tri odstotke sredstev RTV prispevka, prav tako pa se sredstva iz državnega proračuna zagotavljajo za izgradnjo, vzdrževanje in obratovanje oddajno prenosnega omrežja za posredovanje programov posebnega pomena. Izdajatelji omenjenih programov plačujejo letne pristojbine za razširjanje programskih vsebin po znižani stopnji, prav tako pa so do največ 20 odstotkov znižane tarife za uporabo avtorskih del.

Zakon definira naslednje radijske programe posebnega pomena: radijski programi Radiotelevizije Slovenija, lokalni radijski programi, regionalni radijski programi, študentski radijski programi in nepridobitni radijski programi. Slednji lahko presežek prihodkov nad odhodki oziroma dobiček od dejavnosti uporabijo le za izvajanje radijske ali televizijske dejavnosti. Lokalni in regionalni radijski programi so opredeljeni glede na velikost geografskega območja, ki ga pokrivajo, zakon pa od njih zahteva 30 odstotkov lokalnih oziroma regionalnih vsebin lastne produkcije dnevno, tj. med 6. in 20. uro. Za nepridobitne radijske programe se zahteva 30 odstotkov lastne produkcije informativnih, umetniških, izobraževalnih in kulturno-zabavnih vsebin v dnevnem oddajnem času. Študentske radijske programe lahko izdaja študentska organizacija, če programske vsebine ustvarjajo in razširjajo večinoma študentje in so pretežno namenjene študentski javnosti, in če uporablja presežek prihodkov nad odhodki samo za izvajanje dejavnosti, za katero je ustanovljena.

Pripraviti podzakonske akte
Podzakonske akte, kot so merila za opredelitev in financiranje posameznih programov posebnega pomena ter merila za opredelitev vsebin lastne produkcije, mora pripraviti svet za radiodifuzijo. Naloga je izjemno zahtevna in zaradi številnih zakonskih neskladnosti nehvaležna. Potrebno bo opredeliti predvsem lokalnost in regionalnost vsebin ter način njihovega prepoznavanja pri nadzoru, definirati vse ostale vsebine lastne produkcije in kriterije za dodelitev posameznih statusov programov posebnega pomena. Svet bo pri tem poleg ravnanja v skladu s splošnimi načeli zakona upošteval tudi izkušnje lastne strokovne službe pri opravljanju analiz programov, ter predloge in pripombe izdajateljev in ustvarjalcev radijskih programov.

Dejstvo je, da bodo zahtevane lokalne vsebine lastne produkcije dražje, saj so radijski programi do sedaj zahtevani delež nekomercialnih vsebin dosegali tudi s kupljenim nekomercialnim programom in medsebojno izmenjavo oddaj. Produkcija lokalnih vsebin je najdražja, zakonskih olajšav pa očitno premalo. Zakon sicer lokalnim, regionalnim in študentskim programom namenja tri odstotke sredstev RTV prispevka, vendar je omenjeno določilo zaradi pravnosistemske spornosti trenutno na ustavnem sodišču in bo morda razveljavljeno. Z novim zakonom je ustanovljen tudi proračunski sklad za avdiovizualne medije, ki pa je namenjen sofinanciranju projektov na področju celotne avdiovizualne produkcije.

Z novim medijskim zakonom položaj slovenskih skupnostnih radijskih postaj ni nič manj negotov kot doslej, saj bo za ohranitev in razvoj kakovostnega ter med ciljno skupino poslušanega, cenjenega in koristnega skupnostnega radijskega programa potrebno vložiti še več truda in materialnih sredstev kot doslej, zato bodo izdajatelji in ustvarjalci programa zagotovo v nezavidljivem položaju.

izpis

Goran Ivanović

Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Javnost se vedno bolj zaveda, da mainstream mediji ne poročajo o vsem, kar bi bilo potrebno vedeti o skupnih interesih, in ne zagotavljajo vedno informacije, zaradi katerih je skupnost zaskrbljena
Zaradi razsežnosti korporativnega nadzora in skorajda monopolne lastniške koncetracije medijev se javnost vedno bolj zaveda, da mainstream mediji ne poročajo o vsem, kar bi bilo potrebno vedeti o skupnih interesih, in ne zagotavljajo vedno informacij, zaradi katerih je skupnost zaskrbljena. Vendar obstaja spoznanje, da ljudje, ki živijo v določeni teritorialni skupnosti ali imajo skupne interese, lahko sami nadzorujejo svoje medije. Takšno zavedanje ima korenine v družbenih gibanjih in protikulturnem revoltu s konca 60. let dvajsetega stoletja, kar velja tudi za KGNU-Boulder, eno izmed petih najuspejšnejših skupnosti radijskih postaj v ZDA.

Medtem ko se zaupanje v ameriške mainstream medije nenehno zmanjšuje - s 55 odstotkov leta 1988 na 20 odstotkov leta 1993 - predvsem zaradi zanemarjanja socialnih problemov, kakor poudarja Ben Bagdikian v Media Monopoly, število poslušalcev nekomercialnih, predvsem skupnostnih radijskih programov raste. Samo v obdobju 1985-1998 se je poslušalstvo nekomercialne javne PBS/NPR in skupnostne mreže NFCB, ki šteje približno 700 postaj ali približno 6 odstotkov vseh ameriških radijskih postaj, povečalo za približno 130 odstotkov oz. z 9 na 22 milijonov, medtem ko imajo največje komercialne mreže med 12 in 15 milijoni. Ta trend pa se nadaljuje. Obenem isti vir (General Public Broadacts Information) navaja, da približno tretjina publike posluša nekomercialne program samo zaradi infomativnih oddaj, medtem ko jih ostali spremljajo zaradi posebnih glasbenih oddaj, ki jih ne morejo poslušati nikjer drugje.

Že sama odločitev o spremljanju informativnih programov postavlja poslušalca v aktivno medijsko vlogo in ločuje informativno publiko od ostalih, ki se ne želijo toliko izpostavljati novicam in političnim programom, čeprav v nasprotju s časopisi elektronski mediji, predvsem zaradi tehnoloških posebnosti, zmanjšujejo izbiro informacij. Na skupnostni radijski postaji KGNU-Boulder to uspešno rešujejo v bogatih političnih informativnih blokih, v katerih poslušalci točno vedo, katere informacije (mednarodne, nacionalne, lokalne) in v kakšni obliki (enosmerni, dvosmerni; informativni, analitični, raziskovalni) jih bodo dobili. Prav zanimanje za javne politike ter predznanja o političnih temah in selektivnost programa označujejo aktivno slušateljstvo, ki sprejema informacije na različne načine, zaradi tega pa sposobnost publike in način sprejemanja ter narava vsakega medija omejujejo ali širijo njegove vplive.

Trend rasti poslušalstva
Anketa, ki so jo med poslušalci in člani KGNU naredili v jeseni leta 2000, kaže, da sta za 68 odstotkov vprašanih informativni in glasbeni program enako pomembna; 48 odstotkov posluša KGNU zaradi glasbe in informativnega programa, vendar se 29 odstotkov bolj zanima za glasbo, 23 odstotkov pa za informativni program. O zvišanju zanimanja za iskanje informacij o skupnosti in mestu, v katerem žive, priča tudi trend rasti števila poslušalstva. Zadovoljstvo s programi se na KGNU izraža tudi v večjem seštevku denarja, ki ga poslušalci prostovoljno v obliki "radijske naročnine" prispevajo postaji.

leto 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000
donatorji 2443 2778 3406 3535 4120 4020 3859
prispevki 170.000 205.000 212.000 210.500 241.000 261.500 257.000


Kljub statistikam je radijska publika skupina posameznikov, na katere radio vpliva individualno in na različne načine. KGNU je uspešen samo na tistih področjih, na katerih se lahko identificira s skupnostjo; kjer zna prisluhniti njenim potrebam in problemom ter kjer privlači ljudi iz lokalne skupnosti - tiste, ki jim je priprava radijskega programa za skupnost življenjski stil. Na ta način KGNU socializira ljudi za politiko ter dejansko vpliva na oblikovanje javnega mnenja v skupnosti. Primer so predstavitve kandidatov za predsednika in kongres v času volilnih kampanj. V različnih raziskavah je že potrjena močna povezava med medijskim pokrivanjem kandidatov in spoznanji publike o njih ter med spoznanji volivcev in njihove izbire kandidatov na voliščih. Z analitičnim pristopom spremljanja predsedniških (in kongresnih) volitev KGNU seznanja poslušalstvo z vsemi kandidati, ne samo z republikanskimi in demokratskimi. V volilni kampanji 2000 so, za razliko od mainstream medijev, enakomerno pozornost dali tudi "tretjim" kandidatoma, ki v Boulderju predstavljajo stranko zelenih, liberalno stranko in stranko naravnega zakona. V takšnih primerih skupnostni radio vpliva na poslušalstvo na ta način, kar vse kandidate pokaže iz vseh zornih kotov; aktivni poslušalci so med seboj sposobni razpravljati o različnih perspektivah, o volilnih programih ter tudi neposredno s kandidati, če imajo priložnost. Čeprav ni posebej raziskano, lahko tudi v tem primeru povežemo spoznanja volivcev in njihove odločitve na voliščih, ker so v Boulderju, kraju večinskega belskega prebivalstva srednjega in višjega razreda, dokaj več glasov od nacionalnega in državnega povprečja dobili trije kandidati. Predsednik stranke zelenih Ralph Nader je dobil 12 odstotkov glasov v volilnem okraju Boulder, kar je več kot dvakrat oziroma štirikrat več od odstotka, ki ga je osvojil v Coloradu (5 %) oziroma v ZDA (3 %). Na volitvah leta 2000 v volilni enoti Boulder je Al Gore dobil 69.875, George Bush ml. 50.784 in Nader 16.447 glasov.

Ni predvolilnih oglasov
Ob tem ne smemo pozabiti, da skupnostne radijske postaje nimajo plačanih ali neplačanih predvolilnih oglasov, ki so praviloma namenjeni volivcem, ki se ne zanimajo preveč za politiko. Na KGNU sicer niso raziskali volilnih nagnjenj svojih poslušalcev, vendar v številu glasov za Nadera in njegovega, z ostalimi kandidati enakomernega deleža v programu, lahko najdemo povezavo med pokrivanjem predvolilne kampanje na KGNU in končne odločitve volivcev.

KGNU v vsakem primeru ruši klasične medijske ovire med poslušalstvom in vplivom medija, ker v svoji novinarski genezi radikalno pristopa k političnim pogledom in jemlje svoje poslušalstvo za relevantno politično telo in ga neposredno vključuje v politične debate. KGNU potrjuje, da se konsenz in zaupanje znotraj poslušalstva oblikuje z njegovimi stališči, ki so odvisna od okoliščin in virov informacij oziroma od kombinacije interesov za politiko, pozornosti, razumevanja, spomina in razprave. Iz feedbacka je vidna visoka stopnja zvestobe poslušalstva KGNU, ki je bolj številno, pozorno in zadovoljno ter bolj pripravljeno kritično sprejeti informacije od publike ostalih radijev v Boulderju in okolici.

Politični aktivizem poslušalstva
Iz tega izhaja tudi politični aktivizem poslušalstva KGNU, ki se je najbolj izkazalo v projektu Jedrska križišča (Nuclear Crossroads) oziroma v protijedrskih protestih na Rock Flatsu, okrog tovarne jedrskega orožja, ki je oddaljena kakšnih 15 kilometrov od Boulderja. Mirovniki in okoljevarstveniki, med katerimi so bili sodelavci KGNU, so maja 1978 prvič blokirali vstop v tovarno, protesti pa so se nadaljevali vse do leta 1989, ko so začeli sprejemati odločitev o njenem postopnem zapiranju. KGNU je v akciji sodelovala od njenega začetka, v programih je poudarjala nevarnost jedrskega orožja, hkrati pa je pozivala oblast, da tovarno demilitarizira. Prav KGNU je uspela dvigniti lokalno akcijo na nacionalno raven, zato je omejitev proizvodnje jedrskega orožja postala tudi del nacionalne politične agende vse do prihoda Reagana. Nedvomno je pri zapiranju tovarne veliko vlogo odigrala postaja KGNU, ki je z neposrednim spremljanjem in sodelovanjem v dogodkih vplivala na množičnost protestov. Vsem aktivistom in poslušalcem je dala možnost izbire in okvire medijskih tem, ki so jih pozneje nujno prevzeli tudi korporativni in paternalistični mediji. Medtem ko so jih predstavljali na uveljavljeni način, se je KGNU še enkrat pokazal kot komunikacijsko središče skupnosti in kot prostor za druženje oziroma medijsko akcijo grassroots, hkrati pa je povzdignil lokalni problem na nacionalno raven.

Skupnostni radio vpliva z raznovrstnimi in večplastnimi političnimi, kulturnimi in glasbenimi vsebinami na politično javno mnenje in kulturo širšega kroga državljanov v določeni skupnosti, ki kot avtonomna, samoorganizirana javnost omejuje moč političnih institucij in komercialnih skupin, pri čemer pomembnost skupnostnih programov poudarja tudi svetovni trend globalne homogenizacije kulture, ki marginalizira lokalna in alternativna početja.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
mediji v svetu
Medijska preža
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
Saša Bojc
Danski Media Watch
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Bibliowwwgrafija
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
Novinarski večeri
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
29.10.1999
Nadire Mater
Polnočni ekspres
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev