N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
uvodnik
pravica od odgovora in popravka
medijska politika
volitve
afera patria
poklon feral tribunu
jezik, zgodovina in mediji
odgovornost in odzivnost medijev
resničnostni šovi
neuspehi regulacije pornografije
splet
mediji in manjšine
svet
razprava o humanitarnih akcijah in oglaševanju
recenzije in prikazi
fotografija
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Koliko je resnice v tezi, da so novinarji do politikov prizanesljivejši, če so jih že kdaj volili? – Zamisel o volilni abstinenci novinarjev se zdi – z izjemo peščice novinarjev – absurdna in bedasta vsakomur, ki sliši zanjo
Ena obrobnih tem, ki so v javnosti vzniknile pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami, je vprašanje, ali naj se novinarji – zlasti tisti, ki pišejo o politiki – volitev sploh udeležujejo. V slovenskem prostoru je ta dilema nekaj novega in po njeni relativno bežni, pavšalni obravnavi je soditi, da gre trenutno še za neresno modno pritiklino ter za nekaj, s čimer se dialoško polje zapolnjuje, kadar primanjkuje snovi z večjo težo. Pa vendar, močna opredelitev nekaterih novinarjev do tega vprašanja ter implikacije, ki jih ima le-to predvsem za pojme novinarstva, njegovega poslanstva in toliko opevane objektivnosti, so dovolj dobri razlogi, da poskušamo poglavitne plati predočene problematike vsaj grobo orisati.

Novinarji o (ne)udeležbi na volitvah
Morda bi bilo najustrezneje začeti z nekaj citati, v katerih nam slovenski in drugi - predvsem ameriški - novinarji razlagajo odnos do (ne)udeležbe pripadnikov svoje stroke na volitvah. Opazovalcu se vsiljuje vtis, da je tako kakor mnoge druge teme tudi ta presajena iz debat, razširjenih v ZDA.

Vladimir Vodušek je že 6. julija lani sogovornikom v klepetalnici na spletni strani RTV Slovenija zaupal, da bi šel z udeležbo na volitvah »prek svojih načel« in da bi novinarjem lahko celo »prepovedali volilno pravico«. »Itak smo privilegirani,« je argumentiral Vodušek, »ker imamo možnost se vsak dan opredeljevati do konkretnih dogodkov, do politikov in njihovih odločitev«.(1) Gorazd Suhadolnik je 27. avgusta letos na spletni strani Indirekta objavil trditev, da naj novinar »ne piše o politiki ali pa naj ne voli. Oboje skupaj je neetično in nehigienično. Še bolje bi bilo, če novinarji sploh ne bi pisali o politiki in bi imela dostop do medijev le skozi časovno oziroma prostorsko strogo omejene plačane oglase.« Suhadolnik namreč nima zaupanja v strankarski sistem in posledično v volitve. Zase dopušča možnost, da je »anarholiberalec«, parlamentarna demokracija pa je po njegovem mnenju zreducirana na »formalno vladavino politokracije, ki jo režirajo multinacionalke«. Pot iz te zagate ni oddajanje glasovnic, temveč »ad hoc oblikovane interesne skupine javnega pritiska brez strankarske hierarhije in državne birokracije« ter »majhen, profesionalen, državi (skupnemu dobremu) častno služeč menedžment«.(2) Delova priloga Vikend magazin je objavila članek »Dame tega ne počnejo ...«, skupek vprašanj, zastavljenih novinarjem nacionalke, ki so imeli voditi septembrska predvolilna soočenja kandidatov. Nekateri od njih so se izjasnili tudi o morebitni volilni abstinenci. Tanja Gobec je izjavila, da je bila po referendumu za samostojno Slovenijo na volišču »zelo redko« in da je razlogov za to »veliko«. Rosvita Pesek voli, ker »je to poleg pravice do samoodločbe naroda najpomembnejša pravica, ki smo jo dobili z letom 1990«. Tomaž Bratož sicer voli, a »nikoli [nima] favoritov, [odloča] se pozno«. Čeprav iz članka ni neposredno razvidno, ali vprašanja, zastavljena novinarjem, temo udeležbe na volitvah navezujejo konkretno na novinarsko stroko, je iz odgovorov Peskove in Bratoža mogoče sklepati, da kot novinarja nimata zadržkov pred oddajanjem glasov. Poleg tega odgovor Rosvite Pesek in sicer nekoliko kapriciozni ter nepotrebno zmuzljivi odgovor Tanje Gobec razkrivata vidik, ki nas bo v nadaljevanju članka še zanimal: namreč predpostavko, da onstran sprotnega izrekanja politične volje na volitvah, ki je za nekatere imperativ, za druge pa ne, obstaja neka instanca – obe izpostavljata plebiscitno vprašanje in z njim povezano narodno samoodločbo –, o kateri se je ne glede na siceršnje zadržke nujno izreči.

Washingtonsko novinarsko združenje The Politico izdaja istoimensko tiskano glasilo, vsebine iz njega pa objavlja tudi na spletu. Dvanajstega februarja letos, takoj po primarnih volitvah v Virginiji, je objavilo skupek treh člankov z naslovom »Naj novinarji volijo? Da, ne, včasih«.(3) V teh člankih Mike Allen, Jim VandeHei in John F. Harris, nekdanji pisci pri Washington Postu (VandeHei je pri Politicu zaposlen kot izvršni, Harris pa kot odgovorni urednik), predstavljajo svoja stališča do udeležbe političnih novinarjev na volitvah. V grobem si sledijo takole: Allen je absolutno proti, svojo držo pa utemeljuje s solzavo zgodbico o tem, kako mu poročevalska vest ne bi dala trpeti tegob kampanje (utrujenosti, bolezni, lakote) skupaj s kandidatom, če bi vedel, da bo volil njegovega nasprotnika;(4) VandeHei pravi, naj novinarji ne volijo le v tistih volitvah, ki jih pokrivajo;(5) Harris trdi, da je objektivnost vprašanje za filozofe, novinarje pa naj raje skrbi poštenost (fairness) – ta jim je povsem dosegljiva, tudi če se udeležijo vsakih volitev. Sogovornikom morajo le »dovoliti, da povejo svoje,« tehtnice ne smejo »z zaznamovanim besedjem nagibati v eno stran«, kot poročevalci pa naj bodo toliko »skromni«, da priznajo, »da so informacije vedno razdrobljene« in da torej niso »vrhovni razsodniki o resnici za vso družbo«.(6) Vsi trije avtorji na tak ali drugačen način izražajo posebno skrb za to, da novinarji s svojim delom ali držo ne izdajajo niti najmanjše sledi kakršne koli politične pripadnosti (Harrisu se celo zapiše, da sta tako Politico kakor Washington Post »ideološko nevtralni publikaciji«) in s tem ne krnijo verodostojnosti občil, za katera pišejo. Nekaj podobnega, a v Harrisu neljubem kontekstu objektivnosti in resnice, je pred ameriškimi parlamentarnimi volitvami leta 2006 izjavil direktor političnega deska programa ABC News Mark Halperin: »Ne volim, ker bi to po mojem odprlo vprašanje, kako lahko sploh rečem, da sem objektiven in da se borim za resnico.«(7) Brian Williams, voditelj poročil na NBC News, sicer voli, saj »se s tem, da sem novinar, ne odrekam državljanstvu«, vendar se nenamerni agitaciji izogiba z absolutnim molkom o političnih stališčih: »[Kako volim,] razen mene ne ve nihče na svetu.«(8)

Glasovom, ki jih skrbijo subjektivni spodrsljaji politično opredeljenih novinarjev, je pritegnil tudi Jeff Bercovici, avtor medijskega bloga Mixed Media. Omenja raziskavo Sendhila Mullainathana z ekonomske katedre na Harvardu ter Ebonye L. Washington z ekonomske katedre na univerzi Yale, ki ugotavljata, da lahko oddan glas za kandidata »v prihodnosti pripelje do ugodnejših interpretacij njegovih dejanj«.(9) Enostavneje povedano, novinarji so do politikov lahko prizanesljivejši, če so jih že kdaj volili.

Interpretacija
Že površen pregled navedenih izjav nam razkrije, da govorci k zadevi pristopajo z dokaj raznorodnih zornih kotov ter da povedano vsebuje kopico implicitnih domnev. Tako se že kar na začetku odpovejmo upanju, da nam bo na prostoru in v času, ki ju imamo na voljo, uspelo priti do dosledne shematizacije predstavljene problematike. Treba se bo zadovoljiti s tem, da predstavljene teze razvozlamo in da skušamo nanje po najboljših močeh »odgovoriti«.

Začnimo z Voduškovim prispevkom. Iz izjave, da bi z oddajo glasu prekršil svoja načela, ne moremo o slednjih razbrati ničesar. Tudi njena razširitev, češ da možnost novinarjev, da se redno opredeljujejo glede politikov, nekako odtehta njihovo volilno pravico, ni dosti razumljivejša. Očitno imjamo opraviti z mešanjem registrov. Formalna izbira izvršne in zakonodajne veje oblasti ni soizmerljiva z izražanjem mnenja o tej oblasti v javnih občilih. Implicitno gre verjetno za medle predstave o družbeni moči oblikovalcev javnega mnenja v Sloveniji, vendar si ne znam predstavljati, kako bi Vodušek s presežkom te moči upravičil odteg političnih pravic tistim, ki z njo razpolagajo – naj pri vsem skupaj zaznavamo še tak duh požrtvovalnosti in discipliniranega samoodrekanja.

Tudi Suhadolnikovo izvajanje boleha za pomanjkanjem jasnosti. Zahtevo po volilni abstinenci novinarjev najprej vsadi v kontekst etike in higiene, vendar je dejstvo, da ne razloži ne enega ne drugega pojma, precej neprijetno. Pomeni, da moramo tudi njemu do neke mere položiti besede v usta. Novinarjem oddajo glasov otežuje najprej neko vodilo ali skupek (etičnih) vodil, ki jih Suhadolnik vrednoti nad občimi državljanskimi vodili, in zatem še nevarnost (nehigienične) umazanije. Kakšnih vodil in kakšne umazanije? Si smemo pod vodili predstavljati profesionalno neopredeljenost do kandidatov za politične položaje, pod umazanijo pa simpatiziranje z »vladavino politokracije«? Nevarnost takšne okužbe je po Suhadolnikovem mnenju tako huda, da politike sploh ne bi več spustil med novinarske teme – kljub temu da je vpliv politokratov, ki jih plasirajo multinacionalke, po mnenju takistega Suhadolnika čutiti do te mere, da je strankarski sistem v bistvu anahronizem. Z drugimi besedami, novinarstvo naj politiko, ki se dela, da je nekaj, kar ni, pusti pri miru, situacijo sámo pa naj vsi skupaj po newagersko prerastemo. K natanko takemu sklepu nas Suhadolnik usmerja, ko brez trohice utemeljitve trdi, da bo čas menedžmenta, ki pod vplivom ad hoc oblikovanih skupin pritiska(10) častno služi skupnemu dobremu, dočakala šele »generacija naših otrok«. Zmagali bomo torej, če se bomo dovolj dolgo kujali (v luči te ugotovitve je toliko bolj zabavna Suhadolnikova fotografija, ki spremlja omenjeni zapis).

Znatno razumnejša je postavka Rosvite Pesek in Tanje Gobec, češ da odločitev novinarjev in drugih državljanov, ali bodo volili ali ne, počiva v šriših okvirih ohranitve (nacionalne) demokratične skupnosti. Isto poanto je mogoče izpostaviti z naslednjim vprašanjem: »Za kakšno odločitev mora iti, da njen pomen za skupnost odtehta morebitne pomisleke o neprofesionalnosti udeležbe novinarjev na volitvah?« Bi šla Vodušek in Suhadolnik volit za to, da bi preprečila vladavino fašistov oziroma nacistov? Kakšen referendum bi odtehtal pomisleke o neomadeževanosti novinarjev s katero koli politično opcijo? O uvedbi smrtne kazni? O razglasitvi državne religije in/ali uvedbi konfesionalnega verouka v javno šolstvo? O razglasitvi monarhije? Skratka, kdaj zavezanost demokratični politični skupnosti kot vrednota pretehta zavezanost novinarskemu poklicu (seveda če menimo, da hodi prvo v zelje drugemu)?(11)

V dilemah, ki glede volitev tarejo ameriške novinarje, je zaznati dve rdeči niti – prva, kljub intervenciji Johna F. Harrisa, je objektivnost. Bodimo naivni in poudarimo: za to, da človeška bitja preživimo, s svojimi kognitivnimi sistemi vršimo grobo selekcijo dražljajev iz okolice. Resnična empirična objektivnost – celostna podoba materialnega sveta – je torej strukturno nemogoča; zanjo kratko malo nismo opremljeni. Vsaka objektivnost, ki si jo pripisujemo, je pojmovni, ideološki konstrukt. In če prisluhnemo besedilu Johna Pilgerja »Svoboda pa prihodnjič«, katerega prevod je izšel decembra 2007 v Medijski preži št. 29/30, izvemo, da merila »objektivnosti« sodobnega profesionalnega novinarstva zahtevajo »prevlado uradnih virov v novicah in mnenjih«.(12) V ilustracijo: po izsledkih organizacije Fairness & Accuracy in Reporting se 51 odstotkov izprašanih novinarjev o ekonomsko-političnih zadevah »skoraj vedno« posvetuje z vladnimi uslužbenci, 34 odstotkov pa jih to počne »pogosto«. Če vladne uslužbence zamenjamo s predstavniki sindikatov, se ti številki zmanjšata na 5 in 30 odstotkov, z zagovorniki potrošnikov pa se skoraj vedno posvetuje 5, pogosto pa 20 odstotkov novinarjev.(13) Če na te podatke navežemo še drugi skupek skrbi, s katerimi se ukvarjajo ameriški novinarji – torej zbujanje vtisa profesionalnosti in neomadeževanosti z volilno izbiro –, vidimo, kako hinavski so ti pomisleki in komu se etablirani tisk v ZDA resnično noče zameriti. Ne javnosti, ki naj bi ji »služil«, ampak virom iz establišmenta.

Sklep
Študijo o blagohotnejši obravnavi politikov, ki so jim novinarji v preteklosti že dali kak glas, je bilo smiselno omeniti, ker je najizrecnejši (pa tudi najbolje argumentirani) primer glavne teme, ki se vleče skozi vsa premlevanja o spornosti udeležbe novinarjev na volitvah. To vprašanje rine v ospredje novinarjevo doživljanje oziroma čustvovanje. Problematiko novinarjevega funkcioniranja v družbenih razmerjih (s poudarkom na razmerjih moči) sprevrne v melodramo, v kateri novinar nastopa kot nosilec »poslanstva«, ki na svoja pleča prevzema simbolno breme odrekanja volilni pravici ter s tem – in s pomočjo kopice zvijač foteljske psihologije ali česa še bolj afektiranega – postaja glasnik nepristranske, uravnovešene podobe stanja v skupnosti. Dobrodejno je vedeti, da se zdi zamisel o volilni abstinenci novinarjev – z izjemo peščice novinarjev – absurdna in bedasta vsakomur, ki sliši zanjo, in da se bomo ostali, kadar nas bo zanimalo, ali novinarstvo javnosti služi ali laže, še vedno raje zatekali k analizam lastništva ter podobnih izmerljivih in dokazljivih dejavnikov. Tisti, ki jih pristno skrbi za dušni mir pripadnikov novinarskega ceha, pa naj se raje postavijo po robu še vedno pandemičnemu alkoholizmu in eklatantnim mesijanskim kompleksom.

1 »Vladimir Vodušek, novinar«, www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rtvchat&op=chat&func=read&c_id=626 (6. november 2008).
2 Gorazd Suhadolnik, »Še ene volitve«, direkt.si/komentar/111142 (6. november 2008).
3 »Should journalists vote? Yes, no, sometimes«, www.politico.com/news/stories/0208/8470.html (6. november 2008).
4 Mike Allen, »Why I didn't vote today«, prav tam.
5 Jim VandeHei, »Why I don't vote (sometimes)«, www.politico.com/news/stories/0208/8470_Page2.html (6. novem-ber 2008).
6 John F. Harris, »Why I do vote (sometimes)«, www.politico.com/news/stories/0208/8470_Page3.html (6. november 2008).
7 Vaughn Ververs, »Should Journalists Abstain From Voting?« www.cbsnews.com/blogs/2006/11/01/publiceye/entry2143472.shtml (6. november 2008).
8 Prav tam.
9 Sendhil Mullainathan, Ebonya L. Washington, »Sticking With Your Vote: Cognitive Dissonance and Voting«, papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=904000 (6. november 2008).
10 Mimogrede, prvo, kar mi pade na pamet ob izrazu »ad hoc oblikovana skupina pritiska,« je motiv vaške drhali z baklami iz grozljivk studia Hammer.
11 Suhadolnik nam navrže, da se je h glasovanju prisilil v primerih plebiscita (na pobudo Zmaga Jelinčiča, češ da »mora opraviti svojo slovensko dolžnost«) in referenduma o vstopu Slovenije v EU in Nato (ker je »verjel, da nas je dovolj, ki nočemo v zvezo za ubijanje«). Za Suhadolnika torej integriteta novinarstva izgubi primat spričo narodne – ne politične – zavesti ter neudeleženosti v ubijanju.
12 John Pilger, »Svoboda pa prihodnjič«, mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/29/liberalizem/ (6. november 2008).
13 »Examining the 'Liberal Media' Claim«, www.fair.org/index.php?page=2447, (6. november 2008).

izpis

Tonči Kuzmanić

Misliti volitve 2008 – misliti trojček: levica, politika in demokracija
Kako to, da ljudje ne vidijo in ne poznajo razlike med politiko in managementom? Kako to, da ne spregledajo, da tukaj ne gre za nobeno in nikakršno levico ali desnico v pomenu politike, pač pa za levico in desnico managementa; da ne gre za nobeno politično delovanje, pač pa za antipolitične stranke organizirane kot managerska podjetja, ki jih vodijo managerji-voditelji-gospodarji po principih managementa?
V trenutku, ko pišem ta članek, oktobra 2008, so mediji množičnega poneumljanja že odbrenčali svoje o volitvah kot »prazniku demokracije«, o »zmagi levice« ter o neštetih podobnih vele-umnostih, ki niti slučajno ne zaslužijo, da bi jih sploh omenili, kaj šele, da bi se jih dotaknili. Sedaj bi lahko bil čas za to, da to, kar se je pripetilo, celo »analiziramo«. Toda namesto da se z novinarsko ihto nemišljenja samoumevno zapodimo v to smer, se je treba zmoči najprej ustaviti, nato pa se takole vprašati: kaj je sploh takega pri vsem tem medijskem brenčanju, kar bi kazalo analizirati? Je to morebiti to, da je »zmagala levica«, da je »izgubila desnica«, da te ali one stranke v parlamentu ni, da je ta ali oni voditelj obljubil to ali ono, da bo vlada oblikovana tako ali drugače? Gledano s stališča množičnega medijskega poneumljanja in poceni prodajanja nemišljenjskega čveka, je odgovor na vsa ta (in nešteta druga) vprašanja seveda nujno pritrdilen. Toda, ali je tako tudi s stališča mišljenja, s stališča politike, predvsem pa ali je tako tudi s stališča demokracije? Seveda ne!

1 Tri skupine »elementov«, ki bi jih kazalo analizirati
1.1 Mišljenje
S stališča mišljenja bi kazalo »komentirati« (se vprašati) kvečjemu takole: kako to, da tukajšnje množice ljudi množično ne mislijo in da si sploh ne upajo misliti? Kako to, da mišljenje nezmotljivo zamenjujejo za nekaj drugega: za vedenje in pa predvsem za prazno upanje (nova, civilna religija!), ki jim ga voditelji akcijsko in z velikim popustom razprodajajo kot pečene žemljice? Kako to, da ljudje z velikanskim veseljem ob in na volitvah »oddajo svoj glas« (kupujejo obljube!), na to pa brez glasu (ker so ga »oddali/prodali«) čakajo naslednja štiri leta ter nemo opazujejo, kaj drugi počno z njimi v njihovem imenu? Kako to, da si ljudje tako zlahka in množično dovolijo odvzeti svoj glas (!), nato pa nemo in nemočno opazujejo dogodke, za katere se že z lune vidi, da nimajo nobene zveze ne z demokracijo ne z dobrim življenjem? Ne nazadnje, kako to, da demokracijo in dobro življenje tako zlahka zamenjujejo za slo po nakupovanju in posedovanju enormnih količin nevrednih dobrin, ki naravnost direktno razvrednotijo vsako posamično osebo in vse, kar se le tem kvazidobrinam znajde v bližini?

1.2 Politika
S stališča politike pa bi se kazalo vprašati vsaj takole: kako to, da ljudje sploh ne vidijo in celo elementarno ne poznajo razlike med politiko in managementom? Kako to, da zamenjujejo to dvoje, kar se tako radikalno medsebojno izključuje? Kako to, da politiko, ki je elementarna in nenehna dejavna participacija pri delovanju in soodločanju, tako zlahka zamenjujejo s tem, da namesto njih nekdo njim nadrejen načrtuje, dela, odloča in celo vlada-gospoduje nad njimi? Kako to, da – v končni instanci – množice in posamezniki celo soglašajo s tem, da njihovi izbranci vse to počno namesto njih in v njihovem imenu, one pa nemo opazujejo ter kvečjemu jamrajo? Kako to, da ljudje sploh ne spregledajo, da tukaj in zdaj ne gre za nobeno in nikakršno levico ali desnico v pomenu politike, pač pa za levico (liberalnost) in desnico (konservativnost) managementa!? Kako to, da jim tako učinkovito uspeva spregledovati, da tukaj ne gre za nobeno in nikakršno »zmago levice«, ker česar takega, kot je politična levica, tukaj kratko malo ni? Kako to, da so se množice in posamezniki tako zlahka ujeli v zanko managementa, podobno kot so se nekoč bile ujele v zanko self-managementa (samo-upravljanja)? Če to prejšnjim generacijam lahko morebiti odpustimo zavoljo ujm fašizma in nacionalsocializma, s čem lahko pojasnimo to, da današnje generacije tako zlahka padejo na finto zamenjave politike za management? A je ta akcijska razprodaja roga za svečo samo učinek medijev? A ne gre tukaj morebiti tudi za to, da je bolj udobno zgolj pasivno opazovati ter udrihati čez druge in nabirati nevredno blago po nakupovalnih centrih kot pa nekaj narediti za stvar politike? »Stvar politike« je namreč nekaj, kar pomeni individualno in kolektivno delovati za stvar dobrega življenja tukaj in zdaj, a tudi za generacije, ki utegnejo priti? Kako to, da množice nikakor ne spregledajo, da tukaj in zdaj ne gre za nobeno politično delovanje, pač pa za antipolitične stranke organizirane kot managerska podjetja, ki jih vodijo managerji-voditelji-gospodarji, in sicer natanko po znanstvenih principih managementa (in manipulacije)? Kako to, da ljudje tako zlahka zamenjujejo volitve politikov za izbiro najboljših managerjev, ki jih bodo – na njihov račun, za njihov denar in v imenu njihovih »oddanih« glasov – vodili in jim gospodovali v naslednjih letih? A je res tako lepo in udobno prepustiti se drugim in ravnati kot ovca, ki jo drugi krmilijo, strižejo, na koncu pa tudi pokončajo ter pohrustajo?

1.3 Demokracija
S stališča demokracije pa bi se ob vsem tem kazalo še vprašati vsaj takole: kako to, da ljudje množično ne vidijo, ne razumejo, ne poznajo in celo nočejo videti razlike med demokracijo in republiko? Kako to, da zamenjujejo praznik republike in države (kar volitve zagotovo so) s praznikom demokracije? Kaj bi lahko bil praznik demokracije? Denimo to, da takrat, ko »naši« vrli politiki (beri managerji javnosti) predlagajo Nato in vojno v Iraku, da državljani kratko malo rečejo »ne hvala«! Toda kako in kje sploh naj rečejo kaj takega, če pa so na prejšnjih »demokratičnih« volitvah že »oddali svoje glasove« in so, posledično, ostali nemi in torej dobesedno brez glasu!? Praznik demokracije bi bil, denimo, tudi to, da se ponovno zastavi vprašanje Nata in sodelovanja v vojni v Iraku, ne pa da ti isti ljudje brez glasu po gostilnah jamrajo in se nemočno zgražajo ob aferi »Patria«, ki je samo ena izmed prvih posledic (številne druge šele sledijo!) »demokratične« odločitve za Nato.

Zadeve so v tem pogledu preproste kot pasulj, gre le za to, ali smo pripravljen angelu pogledati v gobec in preiskati njegove piškave zobe. Kvazipolitika in kvazidemokracija, v katero so ujete stotine milijonov zahodnjakov, je predvsem čedalje bolj radikalni republikanizem, ki – v približku rečeno - funkcionira po principih starega Rima. To pomeni po principih kruha in iger, ki jim je danes pristavljeno še tole: za kruh si boste s svojim garanjem poskrbeli sami (ali pa boste shirali), z igrami (medijskimi nadvse) pa vam bomo postregli mi. To, kar je nekoč bil ta ali oni »stadion« z gladiatorji, sužnji, živalmi … vred, je danes namreč televizija s svojimi »programi«, s katerimi nas dobesedno programira. Tam, kjer so razglašali odločitve (Forum Romanum), so danes locirane seje vlade in parlamenta, ki jih lahko kvečjemu »vzamete na znanje«. To pomeni, da obmolčite v svoji razširjajoči se nemosti in nemoči (in vsaj implicitni neumnosti), in sicer po tem, ko ste že »oddali svoj glas« ter svobodno prenehali biti (odgovorno) bitje-ki-misli-govori-in-deluje. Če bi kdo med vami danes rad razumel, »kaj se dogaja«, je odgovor preprost: komedija, ki utegne postati (čedalje verjetneje) tragedija! Pojdite za to raje brati najmogočnejšega med komediografi – starega dobrega Aristofana. Mediji množičnega poneumljanja vam namreč o potekajoči komediji, ki utegne postati tragedija, ne morejo povedati ničesar. Mediji in njihovi komentatorji so tudi in predvsem sami nemi in tukaj so le še za to, da vam prodajajo svoja poneumljanja! Natanko zavoljo vaše nemosti mediji čedalje bolj glasno brenčijo in proizvajajo le še komunikacijske šume in brezpomenske gozdove, v katerih se čedalje težje lahko znajdete. Nasvet: mislite brez milosti in verjemite svojim občutkom, tisto, kar preostane pa je dostopno vašemu političnemu delovanju. Obljube in za/upanje (civilna religija) v bleščečo prihodnost prepustite tistim, ki si ne upajo misliti, ki so neobčutljivi in ki ne upajo delovati. Skratka tistim, ki so živi mrtveci, nekakšne meduze sedanjosti. Volitve v pogojih managerizma in republikanizma (ne pa demokracije, kot vam poneumljajoče tvezijo!) so zatorej kvečjemu brenčeče praznovanje natanko teh živih mrtvecev oz. meduz.

2 Problem levice, desnice in mokrih sanj družbenega bitja
Ker se v tem tekstu ne morem ukvarjati z vsemi tremi ravnokar nakazanimi sklopi problemov, se bom v nadaljevanju posvetil le odpiranju enega izmed bistvenih vprašanj, ki se veže na aktualno vprašanje levice. Seveda v povezavi z tisto usodno in povsem zakrito tematiko: glede na izginjanje še tistih skromnih elementov demokracije, do katerih so se politične živali v danem prostoru že bile prebile v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

V časih predvolilnih in post-volilnih (slednje se, vse prej kot slučajno, sistematično medijsko spregleduje!) golažev in sladkih kumaric, ko se celo zaspancem dozdeva, da je »vendarle nekaj treba narediti«, se bom javno vprašal takole: kaj je to takega na stvareh in rečeh okoli nas in v nas, da nam vsem skupaj in posamič preprečuje, da bi morebiti dojeli ter, posledično, politično delovali v smeri ohranitve ogrožene demokracije? Nemara je med osrednje vzroke za nastali položaj paralize postsocialističnega mišljenja in delovanja treba šteti tudi naravnost obupno splošno klimo. Ta sestoji vsaj iz dveh komplementarnih delov: iz tega, da se zdi, da »smo dokončno« prišli v območje Indije Koromandije (EU, Nato, evro …) in pa nekakšnega obupnega »občutenja«, da nič ni moč (in da tudi ni treba) narediti. Kot da bi naravnost padli v greznico družboslovnih pravljic o koncu zgodovine, koncu ideologije in kot da od sedaj naprej lahko mirno životarimo le še managersko vnebovzetje nekakšnega razvoja in napredovanja (prilaščanja, nabiranja dobrin …). Češ da je tovrstno managersko napredovanje naravno in nujno, in sicer tako, kot da je nujen in naraven kapitalizem. Vprašanje je torej tole: kaj je to tisto, kar nam tako intenzivno proizvaja občutenja in občutke nemoči oz., kako se prebiti do »občutka« moči (empowering) in do možnosti postaviti se v bran demokraciji? Ne nazadnje je tudi vprašanje, kaj storiti s hkratnim zlomom neoliberalnega, neokonservativnega in blairovskega (»levega!) »koncepta razvoja«, ki ravno kar poteka v povsem vidnih oblikah na vseh svetovnih borzah?

A najprej sem dolžan metodično pojasnitev: ko govorim o »mi«, še malo ne merim na medializirano družbeno »mi«, pa naj je to družba sama, država, narod, nacija, fundamentalni katolicizem, antiglobalizem ali kar koli takega iz tovrstnega horizontalnega antipolitičnega pobočja. Moje »mi« meri na vertikalno možnost demokracije, se pravi na možnost političnega mišljenja, razumevanja, razsojanja in delovanja tukajšnjih in zdajšnjih političnih živali. Ne skušam torej misliti in govoriti iz nobene pozicije, kajti česar takega, kot je »pozicija« (tudi »opozicija«), v primeru politike in demokracije sploh ne more biti. Skušam pač govoriti iz perspektive, iz horizonta (telos) demokracije, ki je tukaj in zdaj čedalje bolj ogrožena. Seveda pri ogroženosti demokracije nimam v mislih zgolj in predvsem tukajšnjega dežurnega Demona, torej Janeza Janšo, kot o tem praviloma čvekajo t. i. levi intelektualci. Gre za ogroženost demokracije, ki ni nič manj ogrožena tudi s strani Pahorja in njegovih kvazilevičarjev, da tistih, ki so na »poziciji«, da se »itak nič ne da narediti« in da »tudi ni treba ničesar narediti«, niti ne omenjam.

2.1 One way ticket: od levice k desnici (ne pa nazaj!)
Problem, s katerim se tukaj nameravam soočiti – pravzaprav ga šele odpreti –, je vse prej kot zgolj problem desnice in bojda demonskega Kapitala. To je hkrati in tudi predvsem problem današnje (in siceršnje) levice, pravzaprav celotne »real politike«, kot jo poznamo in ki nam je dobesedno vsiljena kot edini še možni modus vivendi (beri: survivalizem). Da bi ta aspekt lahko ustrezno postavil, bom najprej skušal kar se da konkretno in preverljivo zadevo razpreti na najbolj pojavni ravni. Argumentiral bom z bolj ali manj brutalnimi fakti, med katerimi sem izbral le štiri vsem znane in zlahka preverljive.

Prvič, italijanski socialist (!) Mussolini je dobil ime po znanem mehiškem socialnem revolucionarju. Njegov oče je bil pomemben člen italijanskega anarhističnega gibanja svojega časa in je, kot polprofesionalni socialni revolucionar ravno za to dal svojemu sinu ime Benito. Pač za to, da bi ga že na ravni telesa zaznamoval in fiksiral kot levičarja. Zadnja stvar, ki jo je obubožani študent francoščine v Švici, Benito Mussolini, v začetku 20. stoletja moral prodati za voljo svojega elementarnega preživetja, je bil zlatnik z likom Karla Marxa, ki mu ga je svoj čas poklonil ravno oče. Nekaj borih let po tem, ko se je socialni revolucionar Benito obupanega srca moral ločiti od svojega zlatnika, se je nenadoma »prelevil« v desnega socialnega revolucionarja, v fašista namreč. Namesto dolgo načrtovane (leve) socialistične, socialne, je začel izdelovati veliko (desno) fašistično socialno revolucijo. Za slednjo v grobih potezah vemo, kako se je iztekla. Rečeno na ravni razcepa med levico in desnico gre za to, da par excellence levičar z vrhunskim pedigrejem, čez noč postane desničar par excellence. To, kar je skupno socialističnemu levičarju in fašističnemu desničarju Mussoliniju, je bila njegova gorečnost glede socialnih (in antipolitičnih ter nedemokratičnih) ciljev, za katere se je potegoval. To pa je »dokončna rešitev vseh problemov« obubožane clase lavoratrici, do katere se je hotel prebiti s svojimi fascio di combatimento (nekakšnimi bojnimi združbami somišljenikov). Drugič, slovenski komunist Igor Bavčar je na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta prejšnjega stoletja zelo uspešno igral vlogo levičarskega tribuna in bil učinkoviti levičar. Daleč najbolj prodorna oznaka, za katero je kot urednik študentske levičarske Tribune neupogljivo stal, je bila: Naj živi proletarska revolucija! Že takrat se njemu in njegovim soborcem proletarska revolucija ni izključevala s »hipotezo«, da je osrednji problem takratnega Kosova to, da je na njem »premalo eksploatacije« (in kapitala). Kakšno desetletje po tem levičarskem socialnem bojevanju, skorajda čez noč, je Igor Bavčar postal narodni tribun v procesu JBTZ, ob Janezu Janši pa je bil nedvomno ena ključnih osebnosti »slovenske pomladi«. Nadaljevanje in konec postsocialistične revolucije neoslovenstva danes bolj ali manj vsi dobro poznamo. Igor Bavčar je postal eden izmed najbolj premožnih Slovencev, vrhunski manager, ki je bojda težak kakšnih pol milijarde evrov. To, kar je skupnega socialističnemu in narodnjaškemu tribunu ter managerju Bavčarju, je njegova gorečnost v bojevanju za cilje, za katere se je venomer potegoval. Bolj ali manj pa je to »dobro proletariata« in »dobro slovenskega naroda«, kar pa je – cankarjansko rečeno – eno in isto.

Tretjič, slovenski komunist Janez Janša je, glede na Igorja Bavčarja, nekaj let mlajši in ni sodeloval pri projektu »naj živi proletarska revolucija«. Za razliko od teh reminiscenčnih dogodkov sedemdesetih, ki so se še zmeraj sklicevali na maj '68, je Janša otrok novih družbenih gibanj osemdesetih, predvsem pa mirovnega gibanja. Njegov takratni emancipatorični projekt je bil nedvomno levičarski, temeljil pa je v Kardeljevih konceptih razvitih v zgodnjih sedemdesetih letih (»Smeri razvoja«). Kot obramboslovec se je predvsem ukvarjal z vojaškimi problemi in pa vprašanji oboroženega ljudstva (jezik, Jaka Avšič …), zavoljo katerih je prišel v konflikt z vladajočimi strukturami (Popit, Šetinc …), ki niso dobesedno jemale Kardeljevih (tudi Leninovih) postavitev. Še posebej niso resno jemali tistih o oboroženem ljudstvu (cankarjansko: najprej proletarcih, pozneje pa Slovencih) in še manj o »resničnem samoupravljanju« ter najmanj o »ukinitvi države«. Janez Janša je to jemal skrajno resno, celo dobesedno. Proti koncu osemdesetih je, po bolečih izkušnjah z JLA, Janez Janša čez noč postal človek Nove revije. V konkretnem slovenskem prostoru takratnega časa to pomeni, da je dobesedno iz levice (nova družbena gibanja, civilna družba …) presedlal na desnico. Ta prehod je v njegovem primeru bil radikalen in povsem viden, saj je sovpadel z pregovorno aretacijo in burnimi dogodki okoli mističnega in čedalje bolj mistificiranega procesa JBTZ. V vojaški zapor je Janša odšel kot »pripadnik« novih družbenih gibanj, iz zapora pa je šel naravnost k Novi reviji ter postal »pripadnik« tukajšnje eksplicitne desnice. Le za trenutek se je J. J. na dan izpustitve iz zapora še ustavil na Kersnikovi 4 ter pozdravil tiste, ki smo ga reševali iz zapora, njegovo poznejše domovanje pa je bilo nedvomno drugje – na desnici! Nadaljevanje njegove socialrevolucionarne poti vsaj v mistično televiziranih podobah predobro poznamo: ponarodelo je in je sovpadla tako z narodovo zgodovino (ki si »je sodbo pisal sam«), kot tudi z obvezno literaturo v šolskih učbenikih. To, kar je skupno (kontinuiteta) Janezu Janši levice in desnice pa je goreče zagovarjanje Miru: najprej v podobi boja zoper neko konkretno vojsko (ne vojsko nasploh!), na to pa v podobi boja za Nato. Tako kot je Janša bil prvi v boju zoper eno vojsko, tako je danes Janša prvi v boju za druge vojske. V obeh primerih je hotel »dokončno rešitev« ali to, kar se – ne brez ustrezne teološke mistike – imenuje Mir. Ko je postal prvi človek Evrope je predmet njegovega boja bil ne le mir v Sloveniji, na Balkanu, temveč kar Mir v svetu. Iz lokalnega je, skratka, J. Janša postal dobesedni globalni mirovnik.

Četrtič, srbski komunist Slobodan Milošević je bil človek socializma in samoupravljanja par excellence. Ukvarjal se je z bančnimi in administrativnimi posli (to pomeni trans-akcijami) in bil izjemno učinkovit kot tihi, delovni in pridni človek iz druge vrste (organizator, »kadrovik« …). Ko je prišel na vrh srbske komunistične piramide v osemdesetih prejšnjega stoletja, je začel zagovarjati predvsem »dobro srbskega naroda«, opozarjati na »krivice« (Kosovo, Vojvodina …) in na nujnost ohranitve SFR Jugoslavije. Skozi goreči boj za pravice Srbov na Kosovu je izjemno učinkovito proizvedel enotnost kosovskih Albancev, Slovencev, Hrvatov …, skozi »enotnost Jugoslavije« pa njen razpad. Človek, ki je hotel samo dobro in nič drugega kot dobro – dojeto seveda v kategorijah delovnega naroda, srbskega predvsem –, je v vojaških spopadih okoli razpada bivše države pod svojo zastavo zbral ne le ostanke JLA, pač pa tudi vse druge in drugačne paravojaške formacije. Tako so pod njegovim poveljstvom (posrednim ali neposrednim) nastopali različni eskadroni smrti, od tistih, ki jih je vodil Arkan, prek tistih, ki so bombardirali Sarajevo, tja do tistih, ki so Srebrenico (Bosno, Evropo in svet) zavili v črno. Tako kot v treh poprej omenjenih primerih tudi Miloševićev prehod iz levice na desnico ni nikoli bil eksplicitno naznanjen. Isto velja tudi za temu konstitutivni prehod »iz proletarskosti v kapitalističnost«. Zanj kot bankirja in trans-akcionista je bil ta prehod pravzaprav ne-prehod. Skratka, bilo je to nekaj, kar je bilo že zmeraj v bistvu »eno in isto«, le da bo v dobro srbskega naroda, ki si je – ravno tako kot slovenski, hrvaški … – seveda sodbo spisal sam. A zadeve se v Miloševićevem primeru zapletejo na točki individualne usode, ko njegovo dokončno razsodbo razglasi biologija v kombinaciji z zaporom v Haagu. Od prvega do zadnjega dne svojega social-revolucionarnega, trans-akcijskega življenja pa se je Milošević bojeval samo za eno: za dobro srbskega naroda, pa naj je to bilo dojeto kot dobro proletarskega ljudstva ali pa kot dobro narodovega telesa. Nadvse pa je – tega ne smemo spregledati – tudi on hotel Mir ter nemoteno potekanje poslov (trans-akcije) – predvsem bančnih in finančnih, seveda.

Podobnih primerov, kot so zgornji štirje, je v evropski zgodovini nešteto. Omejil sem se samo na v nebo vpijoče ter predvsem na tiste, o katerih vsi tukaj vsaj nekaj vemo in o katerih, posledično, lahko mišljenjsko tudi razsojamo. Lahko bi našteval še neštete druge in drugačne, lahko bi nizal takšne ali drugačne individualne posebnosti »prehoda iz levice na desnico« …, a to bi kvečjemu po nepotrebnem obremenilo tekst. Ne gre mi tukaj ne za naštevanje in ne za individualne posebnosti tega ali onega. Le-te posamičnosti, po moje, v tukajšnjem kontekstu, ki meri na nekoliko bolj občo problematiko, sodijo v manj pomembne, pa naj so za konkretnega posameznika še tako usodne.

Kakor koli že, nekoliko splošnejši »rezultat«, ki bi ga bilo moč izluščiti iz ravnokar povedanega, bom oblikoval takole: prehodi iz levice na desnico so silno pogosti pojavi, gledano s stališča evropske zgodovine pa so celo nekakšna stalnica. Dalje, koliko pogostejši so tovrstni prehodi, toliko manj se jih zavedamo. Velja tudi, da koliko bolj se nekdo »ima za levičarja«, da toliko bolj take in podobne prehode spravlja v nezavedno in je, posledično, toliko manj zmožen upoštevati zastrašujoče kvantitativne in kvalitativne pokazatelje tovrstnih prehodov iz levice na desnico. Ne nazadnje, moč je povedati tudi – denimo na primeru Hrvaške, Slovaške, Poljske –, da so kompletne strukture »levice« (komunistov, a ne le njih …) v osemdesetih letih prejšnjega stoletja tako rekoč čez noč presedlale v »tabor« desnic/e. Poti in načini tega prehajanja (tranzicija, trans-akcija …) so bile različne in sicer od tega, da so se množice prepisale v ustrezne desne stranke, prek ponovnega samo-pokristjanjevanja tja do angažmaja v najbolj ekstremnih (post)fašističnih organizacijah in pol organiziranih bojevniških formacijah praviloma desne provenience. Tovrstni prestopi so, lahko bi sklenili, bili in ostali ena osnovnih, a vsej prej kot zadostno premišljenih značilnosti socialno (antipolitično!) revolucionarnih dogodkov v osemdesetih in devetdesetih prejšnjega stoletja po vsej vzhodni Evropi.

2.2 Neskončno lahkotna in kriminalna konformnost levičarjev
A tisto, kar tukaj hočem posebej močno izpostaviti, prihaja iz »nasprotne« smeri: podobnih prehodov iz smeri desnice k levici namreč skorajda praviloma sploh ni (bilo)!(1) Zastavlja se pa vprašanje, kakšna je sploh meja (peras) med levico in desnico, če je tako odprta in zlahka prepustna v eno ter hkrati povsem neprepustna v drugo smer? S čem tukaj sploh imamo opraviti in ali je to, kar je »vmes« med desnico in levico, sploh še meja? Kaj to pomeni, če imamo v danem analitičnem in empiričnem primeru opraviti z »one way logiko«, se pravi, če levičarji kot za stavo postajajo desničarji, desničarji pa ostajajo to, kar so bili? Tukaj nam kot pojasnitev zagotovo ne morejo pomagati ti ali oni psihološki faktorji, te ali one lastnosti posameznice in posameznika, saj imamo opraviti dobesedno z množičnimi »eksodusi« iz levice na desnico, ki se ciklično pojavljajo celo kot nekakšni »zakoniti« (naravni) procesi. Gre za procese, ki se – skorajda praviloma bi lahko rekli – vežejo eksplicitno na nekatere »zgodovinske dogodke«, na »premike«, »tranzicije«, »trans-akcije« … Tukaj potem takem nemara gre prej za to, kar »se zgodi« (poudarek na »se«, self, selbst) in ne za to, kaj da nekdo je in/ali hoče biti (»levičar«). Vse kaže na to, da sploh ne gre za to, ali nekdo »je« levičar ali desničar (to je povsem irelevantno), pač pa nadvse za to, kaj »dogodki« – kot nekakšno nadrejeno valovanje, plimovanje – »prinesejo s seboj«, kaj torej »naplavijo«. In to družbeno povzročeno in učinkujoče človeško-naravno dogajanje (tukaj metaforično ubesedeno kot »naplavine«), je potem takem tisto, ker opredeljuje tisto drugo, torej to, kaj nekdo »je« in tudi kaj hoče (biti) kot družbeno bitje. Niso dogodki torej vezani na »identiteto posameznika« (njegovo »ideologijo«, »vrednote« …, posledično na njegovo delovanje …), pač pa so ti človeško-naravni dogodki (fašistična, postsocialistična … revolucija) tisti, ki podarijo (naravnost podredijo!) »identitete« njenim udeležencem (in marginalcem) in ki postanejo natanko takšni, kot te okoliščine terjajo od njih.

Ravnokar zapisano bi lahko brali kot splošni stavek in kot trditev, ki meri na »naravne zakonitosti«. A to velja le kolikor se nahajamo na družbenem, antipolitičnem terenu kvazirazlikovanja med levico in desnico in če ta teren napak razumemo oz., če ga dojamemo kot to, kar ni, torej kot »politični teren«.

Čeprav se najpogosteje igrata (social role) politike, levica in desnica – in to je samo bistvo tistega, kar hočem tukaj razpreti – v strogem konceptualnem pomenu, ki je odločilen za elementarno zmožnost (političnega) mišljenja in delovanja, sploh nista politični! Nasprotno: sta radikalno družbeni zadevi. Še več, sta tudi družbena in družboslovna koncepta, in sicer s pobočja politične tehnologije (politiké téchne, Aristotel). Ključno pa je tole: levica in desnica (toliko bolj kolikor bolj gre za stranke in partitokracijo) sta nadvse antipolitični zadevi, ki učinkujeta po principih družbenega prilagajanja in celo samopodrejanja (torej konformnosti) omenjenim družbenim dogodkom. Ti dogodki, procesi, to potekanje nadrejene »zunanjosti«, so torej tisto bistveno, ker jim podarijo (dejansko vsilijo!) takšne ali drugačne »identitete«, vrednote (to, kar so), v katerih se posamezniki z levice in desnice prepoznajo, in sicer šele post festum. Če vsakokratno zadevo danosti (tudi tega, kar je tukaj in zdaj) merimo z real-političnimi vatli, smo tako rekoč naravnost nujno vedno že vnaprej v položaju, ki sem ga opisal zgoraj in iz katerega sem izhajal kot iz problema. To pa je kajpada položaj, v katerem se zdi, da nič ni moč narediti. A to »zdenje«, ki nam kričeče medijsko šepeta, da »nič ni moč narediti«, je treba zmoči prebrati natanko takole: to je navadno čvekanje natanko te »kvazipolitike« in udeležencev »kvazipolitičnega prostora« samega, ki je (samo)dojeto na način real-politike in ki ga so-oblikujejo omenjena družbena bitja, ki se tako zlahka (in nujno!) selijo z levice na desnico – pač glede na koristi, komfor in komformnost ter na podobne, a zmeraj utilitarne reči. V teh zmešanih (samo)podobah, ki jih tako agresivno trosijo mediji množičnega poneumljanja, gre potem takem predvsem za to, da v primeru, da sprejmemo to medijsko kričanje, dobesedno nujno zapademo v radikalno sprevrnjeno podobo tega, kar je. To pa pomeni, da pademo v »medijsko sliko sveta«, ki nam sugerira samo in predvsem dvoje: prvič, da bi politika bila naj zgolj to, kar je strankarska politika (partitokracija, politična tehnologija). In drugič, da je politika le-to, kar je razcepljeno med levico (center) in desnico! In natanko to dvoje je tisto, kar je treba zmoči mišljenjsko dekonstruirati, s političnim delovanjem pa in praxis postaviti v oklepaj.

3 Republika niti približno ni isto kot demokracija!
Kaj nam torej preprečuje, da bi dojeli to, kar je, in da bi politično delovali v smeri obrambe demokracije, ki je čedalje bolj ogrožena? To, kar nam preprečuje politično mišljenje in delovanje, je večplastno, da se pa opredeliti takole: to je najprej tisto, kar sem zgoraj nakazal kot zakoniti eksodusi družbenih bitij iz levice na desnico, ki jih, vrhu vsega, sploh nismo zmožni videti, kaj šele misliti in se jim postaviti po robu! To, kar nam preprečuje politično mišljenje, je tudi nekakšna naravna ujetost v real-politično (družbeno) nemišljenje, ki je replicirano nemišljenje natanko omenjenih družbenih bitij, ki se – podobno kot pregovorna delovna sila – nujno selijo tja, kjer se pojavi njeno sonce, to pa pomeni koristi in komfor (ne pa kapital!). Še več, to je nemišljenje, s katerim nas vsak dan obmetavajo mediji množičnega poneumljanja, ko nam servirajo benignosti in eksplicitne zabitosti tega ali onega »politika« (političnega tehnologa, torej managerja!) in/ali družbenega bitja, ki nam jokavo šepetajo in obenem žugajoče komandirajo češ, da moramo »biti realni«, da je politika »zadeva/umetnost realnega« … in podobne neslanosti. In še nekaj je ob tem bistvenega: politiki namreč praviloma zamolčijo, da je to, kar je »realno«, samo eno – to pa so oni sami, ki nam vedno ponovno definirajo, kaj da je »realno«. Gre skratka za to, da si pridobimo zmožnost suverenega razsojanja o tem, kar je realno, in sicer ne glede (in v nasprotju z njimi) na politične managerje, ki so plačani natanko za to, da nam kaj takega onemogočijo. Rečeno drugače, gre za to, da se s svojim političnim mišljenjem, nadvse pa političnim delovanjem postavimo kot suverena politična bitja, ki so zmožna podrediti vsakokratne politične tehnologe in politične managerje. Zlepa ali zgrda!

3.1 Abstraktni pogled na vertikalo demokracije in politike
Izhod iz nastalega položaja ogroženosti demokracije, je potem takem možno opredeliti kot nekaj dvojnega: je hkrati nekaj preprostega, a obenem tudi skrajno zahtevnega, saj naravnost terja naš angažma, celo javno izpostavljanje na ravni telesa in torej tudi tveganje. Gre za to, da zmoremo izstopiti iz same nakazane družbene, antipolitične »logike« levice in desnice in sicer v neko »drugo dimenzijo« (in logiko) mišljenja in delovanja - v tisto politično, seveda. Med drugim gre, denimo, tudi za to, da svoje delovanje in da demokracijo zapopademo skrajno resno, skrajno natančno in brez kakršnih koli elementov »odpuščanja«, češ bo že kako... To pomeni, da spregledamo nekaj silno preprostega in sicer: »politični prostor« namreč ni samo in ni predvsem (kaj šele, da bi bil zgolj) tisto, kar je sestavljeno iz strank levice in desnice, iz pozicije in opozicije, kot se temu reče v binarnem jeziku družbeno medializiranega real-poneumljanja. Rečeno v prispodobi (dejansko v alegoriji) in v jeziku družbenih bitij samih: vsak »politični prostor« poleg horizontale premore vsaj še vertikalo. Horizontala nekega političnega prostora se resda razpreda med levico in desnico in jo (predvsem zavoljo vladavine republike in republikanizma!) nujno tudi potrebujemo.

A tu se zadeve politike niti slučajno ne končajo, kot bi to hoteli politični tehnologi in kvazirealisti, z neslanostmi, s katerimi nas futrajo vsi mediji! Politični prostor (dejansko gre za »mesto politike«) premore vsaj še neko nad njo (nad »horizontalnostjo«, nad površino in površnostjo republikanizma) se vzpenjajočo vertikalo. Ta vertikala glede na ploskost in horizontalo levice/desnice sega tako v smer »zgoraj« kot tudi »spodaj«, torej v višino in globino obenem. Ta vertikala je vertikala tako politike kot vertikala demokracije, iz katere se šele lahko vidi in misli smiselnost ter nesmiselnost (telos) celotne horizontale t. i. levice in desnice, pozicije in opozicije. Šele iz te vertikale, torej iz »mesta« (topos) politike in demokracije – ne pa iz horizontalne pozicije levo/desne republike in republikanizma, družbenega pro-et-controvstva –, se lahko spregleda poceni čebljanje političnih tehnologov o nekakšni svobodi posedovanja, koristi in nakupovanju ter »kvazikvaliteti življenja« v managerizmu. V tem pogledu se je treba znebiti invazivnega horizontalnega, naravnost republikanskega čveka o svobodi, ki je – to je zelo bistveno – učinkovit samo v pogojih izključitve tistega vertikalnega, torej politike in demokracije! Iz ploske, če hočete, žabje perspektive in pozicije levice in desnice namreč ni moč ne videti in ne misliti, denimo, da je »vprašanje družbene svobode« venomer lahko le eno, to pa je svoboda družbeno (danes managersko) premožnih in silnih, ne pa državljanov in državljank kot političnih »bitij«! Vertikala politike in demokracije (hkrati »ptičja & ribja« perspektiva), ki jo je tako težko pridobiti in se jo obenem tako zlahka – kot nas lahko pouči izkušnja osemdesetih – zapravi, je namreč tisti bistveno bolj fundamentalni »razcep« družbe (dejansko je tisto čez-družbeno, družbeno presegajoče, a tukaj ne morem govoriti o tem), ki ga je treba vsakokratno ponovno dosegati/vzpostavljati in tudi ohranjati. Gre za razcep »družbe« (torej neke domnevne »celote«) vsaj na dva dela: na politiko na eni in pa na antipolitiko na drugi strani, če poenostavim. Gre za razcep med političnimi živalmi (Aristotel) in pa za antipolitična, družbena (t. i. »realna«) bitja. Natanko ta – tukaj zgolj shematsko nakazani – razcep pa je tisti, ki v končni instanci pomeni tudi zmožnost videti in misliti razcep med demokracijo na eni ter na ne-več-demokracijo ali celo nedemokracijo na drugi strani. To ne-več-demokracijo v tem pogledu v naslednjem koraku zlahka lahko opredelimo kot »zgolj-republika« (»zbor-za-republiko«, denimo, a ne samo on!) in ki tukaj in zdaj preti, da nas bo simbolno in realno dobesedno pokopala. Ta ploska zgolj-republikanska (družbena) »raven«, ta površinskost in njej ustrezajoča slepota ter eksplicitna zabitost, se lahko totalizirajoče udejani na dva osnovna načina: prvič, kot republika dela in kapitala (vse dosedanje »kapitalistične družbe«), ali pa – in to je drugi način – kot zgolj »republika dela« (brez kapitala), kot so to hotele biti in še zmeraj hočejo biti »socialistične družbe« … Nakazani vertikalni »razcep«, ki šele odpira horizonte politike in demokracije in možnost videti nevarnosti zgolj-republike, je hkrati tudi razcep med tistimi, ki svojega življenja ne vidimo zgolj v zadušljivih kategorijah republike, dela in kapitala, managementa … (poslovnosti, pridobitništva, koristnosti in neskončnega štancanja dobrin …), pač pa tudi in predvsem v horizontu bojevanja ne le za družbo in družbene, zasebne in privatne dobrine, za domnevno svobodo tega ali onega, za republiko tega ali onega posvečenega posameznika, naroda in posvečene krvi, pač pa tudi in predvsem v kategorijah delovanja v smeri enakosti (pravne, socialne, ekonomske … politične) ter nadvse demokracije.

3.2 Konkretni pogled na vertikalo demokracije in politike
Ta problem v zvezi z nakazano vertikalo (demokracija, politika, politično mišljenje, politično delovanje …) se da ubesediti tudi drugače, bolj empirično, celo zgodovinsko, upam, da tudi lažje dojemljivo. Več ali manj dela ali kapitala, več ali manj republike, več ali manj socialne enakosti, več ali manj investicij v vojsko … Več ali manj pravne države … Vse to so nedvomno skrajno pomembne reči. A niso in tudi ne morejo biti usodne, prve in zadnje reči neke politične skupnosti (koinonia politike), kot je to demokracija. Politična skupnost namreč ne more biti ne Slovenija, ne Narod, ne razred, ne pripadniki religije …, saj to niso politične, pač pa so to izrazito antipolitične, kvečjemu nekakšne državne (polit-tehnološke) in narodnjaške, najpogosteje pa kar ethnos-skupnosti! V primeru teh slednjih gre dobesedno za kvantitativne reči, za ploske, horizontalne stvari, ki ne visijo na sebi samih, pač pa naravnost na odsotnosti vertikalne politične »razpredelnice«, torej tiste med demokracijo in njeno nenehno prežečo alternativo, nedemokracijo.

Vse to, kar je na horizontali namreč silno malo šteje, če ne poteka v nadrejenem kontekstu demokracije, znotraj horizonta političnega delovanja žensk in moških, državljank in državljanov, v nad-določujočem kontekstu delovanja, politične svobode in politične enakosti. Dokler se zadeva kvazipolitike (beri real-politike, ki je nujno čedalje bolj ethnos antipolitika) vrti zgolj okoli republikanskih vprašanj levice in desnice, le-ta naravnost potrebuje krmarja/e in krmiljenje (kybernain, kibernetika). Demokracija in politika nista nobeno gospodinjstvo/gospodarstvo ali jadranje, nista nikakršna kibernetika, ki bi naj potrebovala tiste, ki bodo javno lamentirali in šepetali, češ da je zdaj treba »zaustaviti levico«, jutri pa da je treba »zaustaviti desnico«, kot to tukaj že desetletja počne neko zasebno podjetje dveh samooklicanih mesijancev, ki da sta zadolžena za produkcijo makro kibernetičnih, antipolitičnih nasvetov in učinkov.

Rečeno v jeziku, ki ga vsi razumejo še iz časov socializma: tudi vsi socializmi so se vrteli okoli vprašanj, kot so več ali manj dela ali kapitala, več ali manj republike, več ali manj socialne enakosti, več ali manj investicij v vojsko … več ali manj pravne države … To, kar je tukaj bistveno in za kar je šlo (bilo pa je neusmiljeno zradirano in pozabljeno!) v politični revoluciji osemdesetih, je to, da so vsi socializmi razglabljali o tem več-ali-manj in to več-ali-manj reševali na takšne ali drugačne načine. Toda nobeden izmed socializmov – to je tisto, kar smo pozabili in zakaj se nam danes ponovno zdi, da se »nič ne da narediti« –, ki so vsi po vrsti bili republike, ni bil demokratičen! Po drugi strani pa to, kar danes (še) ne vemo – bomo pa kmalu občutili na lastni koži –, je to, da tudi »kapitalizem« (dejansko postkapitalizem) ravna po podobnem kopitu s svojimi podložniki. Tudi danes se vsi »kapitalizmi« (postkapitalizmi s postsocializmi vred) vrtijo okoli vprašanj, kot so: več ali manj dela ali kapitala, več ali manj republike, več ali manj socialne enakosti, več ali manj investicij v vojsko … več ali manj pravne države… A le redki izmed njih (če sploh kateri) – in to je ključno – premorejo demokracijo oz. so demokracije. Tisto, kar zaslepljuje naš današnji pogled – za to se nam zdi, da se več nič ne da storiti –, je predvsem torej to, da zavoljo »kapitalizma« (to pomeni postsocializma in postkapitalizma v našem primeru) iz prisotnosti, banalno rečeno, enormnih »količin kapitala« (za nekatere nič, za druge vse!) zlahka izenačujemo republiko in demokracijo, češ da je to eno in isto!

Ta do kosti (samo)poneumljajoči refren realpolitike nam sugerira nekaj takega, kot da bi kapital bil tisti Stvarnik, ki da prinaša in pristavlja neki republiki to, ali je ona demokracija ali ne!? Češ da je demokracija isto kot kapital in še slabše, da je demokracija samo nekakšen luksuzni (»kapitalistični« vrhu vsega!) pridevnik, kvaziokras nekega (osamosvojenega) samostalnika, ki da je republika. To elementarno antipolitično, real-politično, družboslovno nerazumevanje demokracije, se tukaj in zdaj odpira kot problem že empirično: danes že vrabci čivkajo, da so ZDA, tako kot številne druge »kapitalistične« (postkapitalistične) države, še kako republike (»razvite«, »bogate«… »kapitalistične« …). Morda so le-te celo demokratične (pridevnik). Toda – in v tem je ves štos – niti slučajno to niso demokracije (samostalnik)! Še več, velja tudi, da čedalje več in bolj te »demokratične republike« premorejo monarhičnih principov (dinastija Bushevih …), če že niso naravnost monarhično urejene ali pa – evropska izkušnja – nikoli sploh niso prenehale biti monarhije (Britanija, Nizozemska, Švedska, Norveška, Danska …). Govoriti o – in tu, v tej temačni izbici smo ujeti vsi »zahodnjaki« danes – »demokratičnih monarhijah« pa je nekaj, kar bi celo polpismenim in povsem neizobraženim moralo dati misliti, da o akademikih niti ne govorim. Kajti tako kot kapitalizem ne more podariti republiki demokracijo (kapitalizem + republika ne dasta namreč demokracije!), tako tudi monarhija + parlamentarizem (parlamentarna monarhija) ne dasta demokracije. Tukaj smo soočeni z enim osrednjih absurdov nemišljenja vsega sodobnega družboslovja in humanizma, s katerim pa se zavoljo omejenosti prostora ne morem podrobneje ukvarjati na tem mestu. To je nekaj, kar je že bilo opravljeno v nekaterih mojih drugih tekstih.

4 Levičarska republikanska nedemokracija ali pobeg iz politike v center
Tisto, kar je tukaj in zdaj ključno – in s tem bom sklenil – pri vsem tem, je tole: ne prepričujejo in ne dokazujejo nam današnjim podložnikom držav organiziranih kot managerskih revolucij več desničarji (in centristi), da sta republika in kapitalizem eno in isto kot demokracija. Tako je nazadnje še bilo v prvih dveh tretjinah 20. stoletja. Danes so se tega vrhunskega barbarskega podjetja lotili levičarji, liberali in libertarci, nadvse pa njihovi akademski plačanci, družboslovci in humanisti (najbolj intenzivno pa od pirove zmage t. i. »tretje poti« Giddensa in Blaira). Natanko oni so tisti, na katerih medijsko diseminiranem nemišljenju (od tod njihova težko izmerljiva odgovornost!) temelji vsa današnja postideologija »konca politike in zgodovine«, ki nam na akcijskih razprodajah ponuja bogato kramarsko blago. Češ, denimo, da je kapitalizem zadnji, naravni in edini možni prostor ljudi pod soncem in da je ta kapitalizem isto kot demokracija. Ni več »problem demokracije« vsebovan torej zgolj in predvsem v desničarjih (v fašistih, denimo, kot je to bilo v tridesetih letih 20. stoletja), danes so se temu korpusu barbarizirajočih družbenih bitij omenjene horizontalnosti pridružili ne le centristi, pač pa tudi in predvsem levičarji. Koliko bolj so le-ti »realni« in realisti, toliko bolj to velja. Za to, ker toliko bolj zavračajo demokracijo (tisto »vertikalno«) kot nekaj »ne realnega« in »ne nujno potrebnega«, kot nekaj »sekundarnega« ali pa le-to interpretirajo vsaj kot nekaj »kapitalizmu enakega« ali od kapitalizma celo »odvisnega«. Češ – nekako tako gre ta post-levičarska (Blairovska in Pahorjevska hkrati) sveta preproščina – da je »razvojna politika« najboljša »socialna politika«, ta pa da je »najboljša demokracija«! Tisti dandanašnji podložniki, ki padejo na milozvočnost in domačnost nakazane formule ne le da ne morejo pričakovati milosti v prihodnje, tudi ne zaslužijo si je.

Ves t. i. »politični prostor« današnjega časa, tudi slovenskega postsocializma bi zatorej ponovno kazalo radikalno in brez usmiljenja premisliti. To pomeni nič več in nič manj kot postaviti pod vprašaj zadevo nekako tako, kot je to bilo postorjeno v osemdesetih. Treba je ta horizontalni prostor real-politike in kvazirazvoja (managerizem), o katerem toliko čvekajo, postaviti kot vprašljivega ne iz pozicije ideologije in levice, a tudi ne iz pozicije postideologije in neoliberalizma. To je potrebno postoriti naravnost politično in iz perspektive (horizonta) politike. To seveda pomeni iz horizonta in perspektive demokracije, kajti – tudi to vrabci že čivkajo – postsocializem in demokracija sta vse prej kot eno ni isto! Šele v tej politični luči razumevanja demokracije (demokracija ni ne etnična, ne državna, ne republikanska in ne ekonomska, pač pa izključno politična »kategorija«!) vse skrajno zavajajoče medijske govorance o levici in desnici, o delu in kapitalu … izgubijo svojo potentnost. Kajti v tem primeru se sama levica in liberali (in ne le desnica!) pokažejo čedalje bolj kot ne-več ali celo eksplicitno vsaj kot ne-demokratični, če ne celo kot pristno proti demokratični (prizanesljivo rečeno – kot to počno lacanovski liberali – postdemokratični). V Sloveniji se bodo podložniki te lekcije imeli priložnost naučiti že v nekaj naslednjih letih, ki so pred durmi. Takrat namreč, ko bo – kot vse kaže – tukajšnja levica izvajala EU-Natovske vaje uspešnega postsocialističnega narodnjaškega gospostva/gospodarstva (t. i. »razvojna politika«, kar pomeni managerizem!), in sicer predvsem na račun borih ostankov demokracije oblikovanih v osemdesetih. Demokracije, ki je bila le začasno zastavljena, ne pa »zgrajena« (v politiki ni nobenega in nikakršnega real-stavbarstva in nobenih trdnih stavb, nobene poiesis, kot sta to domnevala Lenin in Kardelj in kot to domnevajo današnji pol pismeni družboslovci, ki jih pred-vodijo omenjeni lacanovci) v osemdesetih. Bistvo politike je muhasto natanko tako, kot je naše delovanje oz. še bolj, kot je takrat, ko je odsotno naše državljansko, politično delovanje. Politika postane kurba šele takrat, ko se odrečemo političnega delovanja in ko ga (delovanje in politiko) prepustimo družbenim in družboslovnim kurbirjem ali temu, kar danes imenujejo profesionalni politiki in profesionalni vedneži (Akademiki). To pomeni, da politiko prepustimo tistim strašilom, v naročje katerih smo elegantno – prek akademije in njenih plačancev nemišljenja – porinjeni s pomočjo Maxa Webra in njegovih slepih prisklednikov. To so tisti pogoji, v katerih demokracija zlahka zdrsne le še v republiko in managerizem, dobro življenje pa v životarjenje in v boj za preživetje.

In točno v tem zadnjem smo se znašli in nemočno občepeli: obljube osemdesetih o demokraciji so se iztekle v neusmiljeni managerski boj za preživetje vsakega izmed nas. Še več, izgubili smo se v tistem, kar je Hobbes (po Plavtu in Rimljanih sploh) poimenoval s homo homini lupus est, a tokrat brez kakršnega koli značilno hobbesovskega upanja, da bi izhod iz zagate sploh lahko bil v smeri Leviathana (kaj šele politike in demokracije). Edina prihodnost, ki je morebiti še pred nami, je potem takem tista, ki se odpira na horizontu demokracije in politike, torej na horizontu pozabljenih »Grkov«, ki so rečem politike in demokracije znali še kako pokončno streči (ta pokončnost je tisto, kar fascinira pri njih). »Grki« in njihove polis nikoli niso bile »naša« (ne sprenevedajmo se: tisto »evropsko« ne pomeni »Grško« pač pa judovsko-helenistično-krščansko!) preteklost, a toliko bolj so edino sploh še preostalo upanje. Šele ko jih kot upanje zapustimo (to je tisto, kar se tukaj in zdaj dogaja), se nam lahko na horizontu zariše le še Bog judovsko-krščanstva (tudi Bog Heideggerja), in sicer kot tisti Edini, ki da »nam lahko še pomaga«.

Da bi »paradoks« bil še večji, edini dejanski, dandanašnji še preostali (managerski!) Bog, na katerega »smo« kot civilizacija, kot posamične države in kot posamezniki stavili, nas je v svojem svetišču – to pomeni na Wall Streetu – eksplicitno zapustil ravno v dneh pisanja tega teksta. Vse enormne daritve, ki mu jih podarja ta »naša« vase zagledana in čez vsako mero dobrega okusa napihnjena civilizacija, njeni bančni, politični, akademski ter nešteti drugi svečeniki, so, kot vse kaže, povsem zaman. Zdi se, kot da imamo pri vsem tem nebogljenem daritvenem podjetju opraviti s skrajno nenasitno božansko mašinerijo (managerijo), ki je toliko bolj požrešna, koliko bolj ji strežemo in prinašamo mastne darove. Kot da bi sama mehanika managerskega Boga-Trga bila naravnana po zakonitostih Želje, za katero se je še do včeraj zdelo, da jo zlahka prelisičimo s svojo nebogljeno knowledge oz. s svojimi papirnatimi tigri, ki jih spakedransko imenujemo knowledge societies oz. global society. A to je že topika, ki se ji bom z vsem dolžnim spoštovanjem posvetil v eni izmed analitik, ki ravnokar nastajajo.

1 Na tem mestu smo zaradi uredniške politike v dogovoru z avtorjem izpustili del članka, ki obravnava konkretni primer in uporablja konkretne kvalifikacije.

izpis

Gorazd Kovačič

So mediji odločili volitve?
Mediji še kako vplivajo na rezultat volitev, a ne toliko s tem, da bi svojo informativno funkcijo podredili taktiki te ali one politične stranke, pač pa s tem, da zakonitosti novinarskega polja vsilijo celotnemu političnemu polju in s tem povzročijo njegovo banalizacijo.
Ali so mediji krojili rezultat letošnjih državnozborskih volitev? Odgovor na to vprašanje ja dvodelen. Prvi del odgovora razčlenjuje odnos med mediji in politiko v aferi Patria, ki je pomembno določila potek predvolilne kampanje. Drugi del odgovora posega po analizi pravil medijskega polja, ki jih mediji vsilijo politikom med predvolilnimi nastopi.

Vrhunec afere Patria tri tedne pred volitvami je sprožil politično diferenciacijo medijev. Časopisa Delo in Dnevnik sta v zadevo investirala več raziskovalnih novinarjev (in denarja), ki so izhodiščni, finski obtožbi približno dva tedna dnevno dodajali poper: objavljali so dodatna sumljiva dejstva in analizirali obrambne zaplete vpletenih. TV Slovenija je sprva nastopila nevtralno in profesionalistično: objavila je finski dokumentarec in opravila intervjuja z Janšo in Erjavcem. Po nekaj dneh je začela predvsem braniti obtoženega Janšo: objavila je vrsto informacij in izjav, ki so diskreditirale avtorja in slovenske sodelavce finske oddaje. POP TV je med večjimi mediji sicer prva objavila poročilo o finski oddaji, a v nadaljevanju ni več pokazala nikakršne iniciative pri razvijanju zgodbe.

Končna volilna rezultanta afere v njenem celotnem dramskem loku je bila zaostrena polarizacija, ki je bila usodna predvsem za nekatere male politične stranke. Njihovi volilci so prestopili na pomoč voditelju svojega bloka, pri čemer je odločilno vlogo igrala prepoznavnost, to je distinktivnost nastopa malih političnih strank nasproti vodilni stranki svojega bloka. Tako je SLS izkoristila to, da jo je afera Patria razbremenila »protitajkunskega« pritiska SDS, medtem ko se je NSi sama pokopala s svojo preveliko podobnostjo SDS. Podobno je na levici LDS po lastni krivdi plačala ceno polarizacije, ki sta jo ostali dve politični stranki z nišnim pristopom (Zares s pro-intelektualnim in DeSUS s socialno populističnim diskurzom) relativno uspešno preživeli.

Kakšna je bila dinamika vpliva medijskih objav na razpoloženje volilcev? Javnomnenjske raziskave v treh septembrskih predvolilnih tednih so pokazale močan vpliv, vendar v nasprotni smeri od desne teze o medijski zaroti. Dokler se je medijska zgodba o domnevnem podkupovanju Janše razvijala in napihovala, je podpora SDS opazno rasla, kajti volilci so se odzvali s simpatiziranjem z žrtvijo. Šele ko so mediji potrošili strelivo v aferi Patria, to je v zadnjem tednu pred volitvami, je podpora SDS zanihala nazaj, SD pa je vstala iz pepela. Če bi dva časopisa stopnjevala pokrivanje afere vse do volitev, bi SDS gladko zmagala. Ta dinamika spodbija tezo SDS o medijski zaroti ter sproža nekaj dilem.

Politična instrumentaliziranost novinarjev?
Prva dilema zadeva vpliv resnih časopisov na racionalno odločanje volilnega telesa. Čeprav so se bralci Dnevnika in Dela seznanili z vrsto sumljivih okoliščin in nečednih odzivov tistih, ki so skušali oprati ime predsednika SDS, je bil učinek teh objav na celotno volilno telo obratno sorazmeren. Torej se velja vprašati, kdo sploh bere resne časopise in na kolikšen del volilcev ti vplivajo? Obrambni krč neberoče večine volilcev je bil močnejši od oblikovanja mnenj načitane manjšine.

Druga dilema je ta, ali zarotniška logika desnice, kljub obratnosorazmernemu učinkovanju afere Patria na volilce, vendarle lahko nosi zrno soli. Odgovorni urednik Dela Darijan Košir je v prvem stavku uvodnika na predvolilni petek odkrito zapisal tole: »Časopis Delo je že konec junija v uvodniku Sobotne priloge zavzel izhodiščno stališče do letošnjih parlamentarnih volitev in do danes ostaja nespremenjeno: Slovenija potrebuje spremembo oblasti.« (D. Košir, »Sprememba«, Delo, 19. 9. 2008, str. 1) Ali je možno, da sta uredništvi Dela in Dnevnika teden dni pred volitvami sprejeli taktično odločitev in prenehali razvnemati afero Patria, da ne bi z njo povzročili zmago SDS?

SDS je bila v odprtem konfliktu z od vlade neodvisnimi mediji, pa tudi z lastniki omenjenih časopisov. Popoln odgovor na to konkretno vprašanje lahko priskrbi le raziskovalno novinarstvo, če predloži materialne dokaze. Sam želim na tem mestu le razčleniti samo logiko omenjenega zarotniškega sklepanja kot forme – ne da bi se pri tem tako ali drugače vsebinsko izrekal o konkretnem vprašanju. Pač nekako v skladu z obrnjeno modrostjo iz časov paranoične komunistične diktature: »Če si klinični paranoik, še ni nujno, da te tudi v resnici ne zasledujejo.«

Teza, da so novinarji objavili zgodbo o podkupovanju, z namenom da bi zrušili vladavino SDS, in/ali da so z istim namenom prenehali z objavami nadaljevanj zgodbe, je vnaprej, brez dokazov prepričljiva le, če sprejmemo njene predpostavke. Ena izmed predpostavk je ta, da so novinarji pri svojem delu docela v službi te ali one politične stranke in da nimajo nobenega avtonomnega motiva za svoje objave ali neobjave.

Medijska objava afere Patria je ravno zaradi svojega politično kontraproduktivnega učinka in zaradi svoje mednarodne dimenzije zanimiv primer za razmislek o logiki teorije zarote. Slednja namreč ne poenostavlja razumevanja »ozadja« medijskih objav, prej nasprotno. Predpostavki o politični instrumentaliziranosti novinarjev je treba priskrbeti vrsto drugih, še težje verjetnih predpostavk, da bi bila prva videti zanesljivejša. Npr. to, da se uredniki in novinarji Dnevnika in Dela ob vseh dosedanjih predvolilnih kampanjah niso ničesar naučili o nagnjenju slovenskih volilcev k solidariziranju z žrtvami. In to, da se je ugledni finski novinar pustil bodisi podkupiti, bodisi zavesti v prid politični opoziciji v oddaljeni državi. V vsakem primeru naj bi bil slab novinar in njegov ugled bi bil Finskem je neupravičen. Podobno bohotenje neverjetnih predpostavk in fiktivnih dokazov smo lahko slišali v Janševem govoru na povolilni seji Državnega zbora 19. 11. 2007: očitke 571 novinarjev je zavrnil s trditvijo, da domači novinarji lažejo, tuji pa so jim neprofesionalno nasedli. Sklepanje brez dokazov, ki funkcionira le, če niza neskončno verigo vse težje verjetnih fikcij, človeka pripelje do prepričanja, da je cel svet v zmoti in da ima le sam prav.

Če zavrnemo apriorno predpostavko o politični instrumentaliziranosti novinarjev, moramo motive urednikov in novinarjev v zapleteni medijsko-politični zadevi Patria pojasniti ločeno od strankarskih interesov. Pojasniti jih je mogoče z logiko avtonomnega novinarskega poklica in logiko medijskih podjetij. Ker so bile lastniške in uredniške politike Dela in Dnevnika zainteresirane za volilni izid, spet poglejmo Berglundov položaj. Njegov avtentičen motiv za objavo oddaje, s katero bi lahko vplival na volitve v tuji državi, je lahko tale: zasloveti. Novinarji, še posebej raziskovalni, potrjujejo svoj poklicni uspeh z odmevnostjo. Če s svojim delom povzročijo preobrat na volitvah, je to zanje kot novinarje še toliko bolje, pri čemer je konkretni izid volitev drugotnega pomena. Podobno je z motivom medija kot podjetja, ki publiki prodaja novice: če z neko objavo razburka razgreto predvolilno ozračje, doseže prodajni uspeh. Interpretiranje objave v luči popularnosti te ali one stranke, pa ni prvenstveno stvar medijev kot takih, temveč političnih strank.

Motivi za dinamiko medijskih objav o aferi Patria so bili najverjetneje dvojni: niso bili niti povsem poslovni in odmevnostni (temu v prid govori Koširjev uvodnik), niti niso bili povsem vezani na interese te ali one politične stranke. Šele ta ambivalenca, ne pa popreproščene zgodbe o strankarskih novinarjih, da celotni zadevi značaj trilerja. Nadaljevanje prepuščam raziskovalnim novinarjem.

Medijsko polje vpliva na diskurz politikov
Sklep prvega dela odgovora o vplivu medijev na volitve je ta, da se uredniki in novinarji odločajo za objavo političnih afer zaradi specifičnih medijskih razlogov, in to celo če je objava v kontraindikaciji z njihovim političnimi interesi. V drugem delu me zanima diskurzivni vpliv pravil medijskega oz. novinarskega polja na politiko. Ali novinarji s postavljanjem pravil za nastopanje politikov v medijskem prostoru, pravil, ki so proizvod novinarskega polja in so pisana na kožo novinarjem in medijem, vplivajo na oblikovanje diskurza politikov? Ali s tem vplivajo na način argumentacije političnih stališč in programov? Ali diskurzivna pravila medijskega polja povzročajo cenzuro politikov? Ponavadi se govori predvsem o cenzuri v obratni smeri.

Pierre Bourdieu je v knjižici Na televiziji (Ljubljana: Založba Krtina, 2001) opozoril na to, da medijski trg prinaša prej homogenizacijo kot heterogenizacijo vsebin. Ker glavni mediji tekmujejo za isto, najštevilčnejšo, povprečno publiko, njihovi produkti postanejo podobni. Tisto, v čemer skušajo prehiteti konkurenco, sta hitrost in všečnost, ne pa posebnost vsebin, kaj šele zahtevnost. Ko všečnost najširši publiki postane norma, naložena medijskim, zlasti televizijskim gostom, morajo ti svoj diskurz prilagoditi potrebam zabavljajočih medijev. To pomeni, da lahko intelektualci, strokovnjaki ali politiki upajo na medijsko sekundažo, če svoja sporočila predstavijo na zapomnljiv način.

Kadar gre za polemiko z nasprotnikom, je ključna spretnost prevajanje zapletenih misli v retorično učinkovite domislice. Kadar gre za legitimiranje partikularnega interesa ali ideologije, pa izjavljalci ponavljajo slogane, ki tvorijo ideološko samoumevnost. Slednje je značilno za medijske nastope ekonomistov, ki so se pravkar ujeli v zgodovinsko past: toliko časa so ponavljali klišeje (npr. »Država je slab gospodar,« »Moramo varčevati za starost,« »Treba je znati ločevati zrnje od plev«), da so z njimi zavedli sami sebe kot strokovno skupnost in so z redkimi izjemami spregledali tveganja finančnega kapitalizma.

Retorični položaj politikov je drugačen, polemičen. Svoje izjave v parlamentu, na tiskovnih konferencah in na predvolilnih televizijskih soočenjih morajo podajati na način medijsko opaznih retoričnih bravur. Televizijske hiše jih spodbujajo k temu s pravili nastopanja na soočenjih, še posebej predvolilnih, ki so zrežirana kot spektakel. S številom vabljenih gostov in z omejeno sekundažo za nastope in replike onemogočajo, da bi nastopajoči razvili bolj poglobljeno argumentacijo svojih stališč in programov. Ker so nastopajoči ob tem dodatno časovno omejeni tudi z medsebojnimi polemikami, uspejo prikazati predvsem razlike v slogu nastopanja in ne programskih razlik. Elektronski in tiskani mediji legitimirajo pomen spektakelskega učinka z naknadnimi analizami televizijskih soočenj: uspeh nastopajočih ocenjujejo prek njihove retorične prepoznavnosti, drže telesa, oblek, psihične kondicije in telesnega zdravja.

Na letošnjih državnozborskih volitvah so strankarski voditelji razvili nekaj tipskih slogov nastopanja: spravljiv in državniški, napadalen, žrtven, populističen in intelektualističen. Kadar je voditelj/-ica soočenja skušal/-a izvedeti kaj podrobnega o programskih razlikah, se je sam/-a znašel/-a v lastni pasti medijskega polja. Tako smo ob temi spodbujanja gospodarskega razvoja videli več primerov nemočnega ponavljajočega se spraševanja: »Ampak kako?« Nastopajoči so uspeli v minuti naštevati le najbolj znane klišeje na to temo in njihov nabor je bil vselej isti. V tako uokvirjeni medijsko posredovani tekmi ni presenetljivo, da je zmagala stranka, ki kampanje ni gradila na programu (tega še zdaj ne poznamo), temveč na obljubi o slogu nastopanja. Podobno je uspel Zmago Jelinčič Plemeniti na predsedniških volitvah leta 2007 izkoristiti diskurzivni okvir televizijskih soočenj: nastopil je brez konsistentnega programa, a z distinktivnim slogom nastopanja.

Mediji torej še kako vplivajo na rezultat volitev, a ne toliko s tem, da bi svojo informativno funkcijo podredili taktiki te ali one politične stranke, pač pa predvsem s tem, da zakonitosti novinarskega polja vsilijo celotnemu političnemu polju in s tem povzročijo njegovo banalizacijo.

Slovenske politične stranke so se v zadnjih letih poslužile tiskanja zastonjskih predvolilnih kvazi časopisov, ki posnemajo različne novinarske žanre in simulirajo medijsko verodostojnost. Izpostaviti velja zlasti Türkov bilten Zrokovroki z dne 11. 10. 2007, katerega demagogija je bila v tako kričečem nasprotju z diplomatskim in akademskim slogom kandidatovega nastopanja, da je čudno, da ga ta marketinška poteza ni pokopala.

Pojav takšnih plehkih predvolilnih kvazi časopisov ne pomeni, da politiki ogrožajo profesionalni monopol novinarstva, pač pa kaže na to, da sta se novinarski in politični diskurz zlila. Volilni zmagovalci tega zlitja so slejkoprej populisti: tako tisti, ki laskajo nezadovoljnim in ogroženim volilcem z bičanjem grešnih kozlov, kakor tudi tisti, ki ponujajo gotovost z blefiranjem, da zaobjemajo in zastopajo celotni politični prostor.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev