Ena obrobnih tem, ki so v javnosti vzniknile pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami, je vprašanje, ali naj se novinarji – zlasti tisti, ki pišejo o politiki – volitev sploh udeležujejo. V slovenskem prostoru je ta dilema nekaj novega in po njeni relativno bežni, pavšalni obravnavi je soditi, da gre trenutno še za neresno modno pritiklino ter za nekaj, s čimer se dialoško polje zapolnjuje, kadar primanjkuje snovi z večjo težo. Pa vendar, močna opredelitev nekaterih novinarjev do tega vprašanja ter implikacije, ki jih ima le-to predvsem za pojme novinarstva, njegovega poslanstva in toliko opevane objektivnosti, so dovolj dobri razlogi, da poskušamo poglavitne plati predočene problematike vsaj grobo orisati.

Morda bi bilo najustrezneje začeti z nekaj citati, v katerih nam slovenski in drugi - predvsem ameriški - novinarji razlagajo odnos do (ne)udeležbe pripadnikov svoje stroke na volitvah. Opazovalcu se vsiljuje vtis, da je tako kakor mnoge druge teme tudi ta presajena iz debat, razširjenih v ZDA.

Vladimir Vodušek je že 6. julija lani sogovornikom v klepetalnici na spletni strani RTV Slovenija zaupal, da bi šel z udeležbo na volitvah »prek svojih načel« in da bi novinarjem lahko celo »prepovedali volilno pravico«. »Itak smo privilegirani,« je argumentiral Vodušek, »ker imamo možnost se vsak dan opredeljevati do konkretnih dogodkov, do politikov in njihovih odločitev«.(1) Gorazd Suhadolnik je 27. avgusta letos na spletni strani Indirekta objavil trditev, da naj novinar »ne piše o politiki ali pa naj ne voli. Oboje skupaj je neetično in nehigienično. Še bolje bi bilo, če novinarji sploh ne bi pisali o politiki in bi imela dostop do medijev le skozi časovno oziroma prostorsko strogo omejene plačane oglase.« Suhadolnik namreč nima zaupanja v strankarski sistem in posledično v volitve. Zase dopušča možnost, da je »anarholiberalec«, parlamentarna demokracija pa je po njegovem mnenju zreducirana na »formalno vladavino politokracije, ki jo režirajo multinacionalke«. Pot iz te zagate ni oddajanje glasovnic, temveč »ad hoc oblikovane interesne skupine javnega pritiska brez strankarske hierarhije in državne birokracije« ter »majhen, profesionalen, državi (skupnemu dobremu) častno služeč menedžment«.(2) Delova priloga Vikend magazin je objavila članek »Dame tega ne počnejo ...«, skupek vprašanj, zastavljenih novinarjem nacionalke, ki so imeli voditi septembrska predvolilna soočenja kandidatov. Nekateri od njih so se izjasnili tudi o morebitni volilni abstinenci. Tanja Gobec je izjavila, da je bila po referendumu za samostojno Slovenijo na volišču »zelo redko« in da je razlogov za to »veliko«. Rosvita Pesek voli, ker »je to poleg pravice do samoodločbe naroda najpomembnejša pravica, ki smo jo dobili z letom 1990«. Tomaž Bratož sicer voli, a »nikoli [nima] favoritov, [odloča] se pozno«. Čeprav iz članka ni neposredno razvidno, ali vprašanja, zastavljena novinarjem, temo udeležbe na volitvah navezujejo konkretno na novinarsko stroko, je iz odgovorov Peskove in Bratoža mogoče sklepati, da kot novinarja nimata zadržkov pred oddajanjem glasov. Poleg tega odgovor Rosvite Pesek in sicer nekoliko kapriciozni ter nepotrebno zmuzljivi odgovor Tanje Gobec razkrivata vidik, ki nas bo v nadaljevanju članka še zanimal: namreč predpostavko, da onstran sprotnega izrekanja politične volje na volitvah, ki je za nekatere imperativ, za druge pa ne, obstaja neka instanca – obe izpostavljata plebiscitno vprašanje in z njim povezano narodno samoodločbo –, o kateri se je ne glede na siceršnje zadržke nujno izreči.

Washingtonsko novinarsko združenje The Politico izdaja istoimensko tiskano glasilo, vsebine iz njega pa objavlja tudi na spletu. Dvanajstega februarja letos, takoj po primarnih volitvah v Virginiji, je objavilo skupek treh člankov z naslovom »Naj novinarji volijo? Da, ne, včasih«.(3) V teh člankih Mike Allen, Jim VandeHei in John F. Harris, nekdanji pisci pri Washington Postu (VandeHei je pri Politicu zaposlen kot izvršni, Harris pa kot odgovorni urednik), predstavljajo svoja stališča do udeležbe političnih novinarjev na volitvah. V grobem si sledijo takole: Allen je absolutno proti, svojo držo pa utemeljuje s solzavo zgodbico o tem, kako mu poročevalska vest ne bi dala trpeti tegob kampanje (utrujenosti, bolezni, lakote) skupaj s kandidatom, če bi vedel, da bo volil njegovega nasprotnika;(4) VandeHei pravi, naj novinarji ne volijo le v tistih volitvah, ki jih pokrivajo;(5) Harris trdi, da je objektivnost vprašanje za filozofe, novinarje pa naj raje skrbi poštenost (fairness) – ta jim je povsem dosegljiva, tudi če se udeležijo vsakih volitev. Sogovornikom morajo le »dovoliti, da povejo svoje,« tehtnice ne smejo »z zaznamovanim besedjem nagibati v eno stran«, kot poročevalci pa naj bodo toliko »skromni«, da priznajo, »da so informacije vedno razdrobljene« in da torej niso »vrhovni razsodniki o resnici za vso družbo«.(6) Vsi trije avtorji na tak ali drugačen način izražajo posebno skrb za to, da novinarji s svojim delom ali držo ne izdajajo niti najmanjše sledi kakršne koli politične pripadnosti (Harrisu se celo zapiše, da sta tako Politico kakor Washington Post »ideološko nevtralni publikaciji«) in s tem ne krnijo verodostojnosti občil, za katera pišejo. Nekaj podobnega, a v Harrisu neljubem kontekstu objektivnosti in resnice, je pred ameriškimi parlamentarnimi volitvami leta 2006 izjavil direktor političnega deska programa ABC News Mark Halperin: »Ne volim, ker bi to po mojem odprlo vprašanje, kako lahko sploh rečem, da sem objektiven in da se borim za resnico.«(7) Brian Williams, voditelj poročil na NBC News, sicer voli, saj »se s tem, da sem novinar, ne odrekam državljanstvu«, vendar se nenamerni agitaciji izogiba z absolutnim molkom o političnih stališčih: »[Kako volim,] razen mene ne ve nihče na svetu.«(8)

Glasovom, ki jih skrbijo subjektivni spodrsljaji politično opredeljenih novinarjev, je pritegnil tudi Jeff Bercovici, avtor medijskega bloga Mixed Media. Omenja raziskavo Sendhila Mullainathana z ekonomske katedre na Harvardu ter Ebonye L. Washington z ekonomske katedre na univerzi Yale, ki ugotavljata, da lahko oddan glas za kandidata »v prihodnosti pripelje do ugodnejših interpretacij njegovih dejanj«.(9) Enostavneje povedano, novinarji so do politikov lahko prizanesljivejši, če so jih že kdaj volili.

Že površen pregled navedenih izjav nam razkrije, da govorci k zadevi pristopajo z dokaj raznorodnih zornih kotov ter da povedano vsebuje kopico implicitnih domnev. Tako se že kar na začetku odpovejmo upanju, da nam bo na prostoru in v času, ki ju imamo na voljo, uspelo priti do dosledne shematizacije predstavljene problematike. Treba se bo zadovoljiti s tem, da predstavljene teze razvozlamo in da skušamo nanje po najboljših močeh »odgovoriti«.

Začnimo z Voduškovim prispevkom. Iz izjave, da bi z oddajo glasu prekršil svoja načela, ne moremo o slednjih razbrati ničesar. Tudi njena razširitev, češ da možnost novinarjev, da se redno opredeljujejo glede politikov, nekako odtehta njihovo volilno pravico, ni dosti razumljivejša. Očitno imjamo opraviti z mešanjem registrov. Formalna izbira izvršne in zakonodajne veje oblasti ni soizmerljiva z izražanjem mnenja o tej oblasti v javnih občilih. Implicitno gre verjetno za medle predstave o družbeni moči oblikovalcev javnega mnenja v Sloveniji, vendar si ne znam predstavljati, kako bi Vodušek s presežkom te moči upravičil odteg političnih pravic tistim, ki z njo razpolagajo – naj pri vsem skupaj zaznavamo še tak duh požrtvovalnosti in discipliniranega samoodrekanja.

Tudi Suhadolnikovo izvajanje boleha za pomanjkanjem jasnosti. Zahtevo po volilni abstinenci novinarjev najprej vsadi v kontekst etike in higiene, vendar je dejstvo, da ne razloži ne enega ne drugega pojma, precej neprijetno. Pomeni, da moramo tudi njemu do neke mere položiti besede v usta. Novinarjem oddajo glasov otežuje najprej neko vodilo ali skupek (etičnih) vodil, ki jih Suhadolnik vrednoti nad občimi državljanskimi vodili, in zatem še nevarnost (nehigienične) umazanije. Kakšnih vodil in kakšne umazanije? Si smemo pod vodili predstavljati profesionalno neopredeljenost do kandidatov za politične položaje, pod umazanijo pa simpatiziranje z »vladavino politokracije«? Nevarnost takšne okužbe je po Suhadolnikovem mnenju tako huda, da politike sploh ne bi več spustil med novinarske teme – kljub temu da je vpliv politokratov, ki jih plasirajo multinacionalke, po mnenju takistega Suhadolnika čutiti do te mere, da je strankarski sistem v bistvu anahronizem. Z drugimi besedami, novinarstvo naj politiko, ki se dela, da je nekaj, kar ni, pusti pri miru, situacijo sámo pa naj vsi skupaj po newagersko prerastemo. K natanko takemu sklepu nas Suhadolnik usmerja, ko brez trohice utemeljitve trdi, da bo čas menedžmenta, ki pod vplivom ad hoc oblikovanih skupin pritiska(10) častno služi skupnemu dobremu, dočakala šele »generacija naših otrok«. Zmagali bomo torej, če se bomo dovolj dolgo kujali (v luči te ugotovitve je toliko bolj zabavna Suhadolnikova fotografija, ki spremlja omenjeni zapis).

Znatno razumnejša je postavka Rosvite Pesek in Tanje Gobec, češ da odločitev novinarjev in drugih državljanov, ali bodo volili ali ne, počiva v šriših okvirih ohranitve (nacionalne) demokratične skupnosti. Isto poanto je mogoče izpostaviti z naslednjim vprašanjem: »Za kakšno odločitev mora iti, da njen pomen za skupnost odtehta morebitne pomisleke o neprofesionalnosti udeležbe novinarjev na volitvah?« Bi šla Vodušek in Suhadolnik volit za to, da bi preprečila vladavino fašistov oziroma nacistov? Kakšen referendum bi odtehtal pomisleke o neomadeževanosti novinarjev s katero koli politično opcijo? O uvedbi smrtne kazni? O razglasitvi državne religije in/ali uvedbi konfesionalnega verouka v javno šolstvo? O razglasitvi monarhije? Skratka, kdaj zavezanost demokratični politični skupnosti kot vrednota pretehta zavezanost novinarskemu poklicu (seveda če menimo, da hodi prvo v zelje drugemu)?(11)

V dilemah, ki glede volitev tarejo ameriške novinarje, je zaznati dve rdeči niti – prva, kljub intervenciji Johna F. Harrisa, je objektivnost. Bodimo naivni in poudarimo: za to, da človeška bitja preživimo, s svojimi kognitivnimi sistemi vršimo grobo selekcijo dražljajev iz okolice. Resnična empirična objektivnost – celostna podoba materialnega sveta – je torej strukturno nemogoča; zanjo kratko malo nismo opremljeni. Vsaka objektivnost, ki si jo pripisujemo, je pojmovni, ideološki konstrukt. In če prisluhnemo besedilu Johna Pilgerja »Svoboda pa prihodnjič«, katerega prevod je izšel decembra 2007 v Medijski preži št. 29/30, izvemo, da merila »objektivnosti« sodobnega profesionalnega novinarstva zahtevajo »prevlado uradnih virov v novicah in mnenjih«.(12) V ilustracijo: po izsledkih organizacije Fairness & Accuracy in Reporting se 51 odstotkov izprašanih novinarjev o ekonomsko-političnih zadevah »skoraj vedno« posvetuje z vladnimi uslužbenci, 34 odstotkov pa jih to počne »pogosto«. Če vladne uslužbence zamenjamo s predstavniki sindikatov, se ti številki zmanjšata na 5 in 30 odstotkov, z zagovorniki potrošnikov pa se skoraj vedno posvetuje 5, pogosto pa 20 odstotkov novinarjev.(13) Če na te podatke navežemo še drugi skupek skrbi, s katerimi se ukvarjajo ameriški novinarji – torej zbujanje vtisa profesionalnosti in neomadeževanosti z volilno izbiro –, vidimo, kako hinavski so ti pomisleki in komu se etablirani tisk v ZDA resnično noče zameriti. Ne javnosti, ki naj bi ji »služil«, ampak virom iz establišmenta.

Študijo o blagohotnejši obravnavi politikov, ki so jim novinarji v preteklosti že dali kak glas, je bilo smiselno omeniti, ker je najizrecnejši (pa tudi najbolje argumentirani) primer glavne teme, ki se vleče skozi vsa premlevanja o spornosti udeležbe novinarjev na volitvah. To vprašanje rine v ospredje novinarjevo doživljanje oziroma čustvovanje. Problematiko novinarjevega funkcioniranja v družbenih razmerjih (s poudarkom na razmerjih moči) sprevrne v melodramo, v kateri novinar nastopa kot nosilec »poslanstva«, ki na svoja pleča prevzema simbolno breme odrekanja volilni pravici ter s tem – in s pomočjo kopice zvijač foteljske psihologije ali česa še bolj afektiranega – postaja glasnik nepristranske, uravnovešene podobe stanja v skupnosti. Dobrodejno je vedeti, da se zdi zamisel o volilni abstinenci novinarjev – z izjemo peščice novinarjev – absurdna in bedasta vsakomur, ki sliši zanjo, in da se bomo ostali, kadar nas bo zanimalo, ali novinarstvo javnosti služi ali laže, še vedno raje zatekali k analizam lastništva ter podobnih izmerljivih in dokazljivih dejavnikov. Tisti, ki jih pristno skrbi za dušni mir pripadnikov novinarskega ceha, pa naj se raje postavijo po robu še vedno pandemičnemu alkoholizmu in eklatantnim mesijanskim kompleksom.

V trenutku, ko pišem ta članek, oktobra 2008, so mediji množičnega poneumljanja že odbrenčali svoje o volitvah kot »prazniku demokracije«, o »zmagi levice« ter o neštetih podobnih vele-umnostih, ki niti slučajno ne zaslužijo, da bi jih sploh omenili, kaj šele, da bi se jih dotaknili. Sedaj bi lahko bil čas za to, da to, kar se je pripetilo, celo »analiziramo«. Toda namesto da se z novinarsko ihto nemišljenja samoumevno zapodimo v to smer, se je treba zmoči najprej ustaviti, nato pa se takole vprašati: kaj je sploh takega pri vsem tem medijskem brenčanju, kar bi kazalo analizirati? Je to morebiti to, da je »zmagala levica«, da je »izgubila desnica«, da te ali one stranke v parlamentu ni, da je ta ali oni voditelj obljubil to ali ono, da bo vlada oblikovana tako ali drugače? Gledano s stališča množičnega medijskega poneumljanja in poceni prodajanja nemišljenjskega čveka, je odgovor na vsa ta (in nešteta druga) vprašanja seveda nujno pritrdilen. Toda, ali je tako tudi s stališča mišljenja, s stališča politike, predvsem pa ali je tako tudi s stališča demokracije? Seveda ne!

1.1 Mišljenje
S stališča mišljenja bi kazalo »komentirati« (se vprašati) kvečjemu takole: kako to, da tukajšnje množice ljudi množično ne mislijo in da si sploh ne upajo misliti? Kako to, da mišljenje nezmotljivo zamenjujejo za nekaj drugega: za vedenje in pa predvsem za prazno upanje (nova, civilna religija!), ki jim ga voditelji akcijsko in z velikim popustom razprodajajo kot pečene žemljice? Kako to, da ljudje z velikanskim veseljem ob in na volitvah »oddajo svoj glas« (kupujejo obljube!), na to pa brez glasu (ker so ga »oddali/prodali«) čakajo naslednja štiri leta ter nemo opazujejo, kaj drugi počno z njimi v njihovem imenu? Kako to, da si ljudje tako zlahka in množično dovolijo odvzeti svoj glas (!), nato pa nemo in nemočno opazujejo dogodke, za katere se že z lune vidi, da nimajo nobene zveze ne z demokracijo ne z dobrim življenjem? Ne nazadnje, kako to, da demokracijo in dobro življenje tako zlahka zamenjujejo za slo po nakupovanju in posedovanju enormnih količin nevrednih dobrin, ki naravnost direktno razvrednotijo vsako posamično osebo in vse, kar se le tem kvazidobrinam znajde v bližini?

1.2 Politika
S stališča politike pa bi se kazalo vprašati vsaj takole: kako to, da ljudje sploh ne vidijo in celo elementarno ne poznajo razlike med politiko in managementom? Kako to, da zamenjujejo to dvoje, kar se tako radikalno medsebojno izključuje? Kako to, da politiko, ki je elementarna in nenehna dejavna participacija pri delovanju in soodločanju, tako zlahka zamenjujejo s tem, da namesto njih nekdo njim nadrejen načrtuje, dela, odloča in celo vlada-gospoduje nad njimi? Kako to, da – v končni instanci – množice in posamezniki celo soglašajo s tem, da njihovi izbranci vse to počno namesto njih in v njihovem imenu, one pa nemo opazujejo ter kvečjemu jamrajo? Kako to, da ljudje sploh ne spregledajo, da tukaj in zdaj ne gre za nobeno in nikakršno levico ali desnico v pomenu politike, pač pa za levico (liberalnost) in desnico (konservativnost) managementa!? Kako to, da jim tako učinkovito uspeva spregledovati, da tukaj ne gre za nobeno in nikakršno »zmago levice«, ker česar takega, kot je politična levica, tukaj kratko malo ni? Kako to, da so se množice in posamezniki tako zlahka ujeli v zanko managementa, podobno kot so se nekoč bile ujele v zanko self-managementa (samo-upravljanja)? Če to prejšnjim generacijam lahko morebiti odpustimo zavoljo ujm fašizma in nacionalsocializma, s čem lahko pojasnimo to, da današnje generacije tako zlahka padejo na finto zamenjave politike za management? A je ta akcijska razprodaja roga za svečo samo učinek medijev? A ne gre tukaj morebiti tudi za to, da je bolj udobno zgolj pasivno opazovati ter udrihati čez druge in nabirati nevredno blago po nakupovalnih centrih kot pa nekaj narediti za stvar politike? »Stvar politike« je namreč nekaj, kar pomeni individualno in kolektivno delovati za stvar dobrega življenja tukaj in zdaj, a tudi za generacije, ki utegnejo priti? Kako to, da množice nikakor ne spregledajo, da tukaj in zdaj ne gre za nobeno politično delovanje, pač pa za antipolitične stranke organizirane kot managerska podjetja, ki jih vodijo managerji-voditelji-gospodarji, in sicer natanko po znanstvenih principih managementa (in manipulacije)? Kako to, da ljudje tako zlahka zamenjujejo volitve politikov za izbiro najboljših managerjev, ki jih bodo – na njihov račun, za njihov denar in v imenu njihovih »oddanih« glasov – vodili in jim gospodovali v naslednjih letih? A je res tako lepo in udobno prepustiti se drugim in ravnati kot ovca, ki jo drugi krmilijo, strižejo, na koncu pa tudi pokončajo ter pohrustajo?

1.3 Demokracija
S stališča demokracije pa bi se ob vsem tem kazalo še vprašati vsaj takole: kako to, da ljudje množično ne vidijo, ne razumejo, ne poznajo in celo nočejo videti razlike med demokracijo in republiko? Kako to, da zamenjujejo praznik republike in države (kar volitve zagotovo so) s praznikom demokracije? Kaj bi lahko bil praznik demokracije? Denimo to, da takrat, ko »naši« vrli politiki (beri managerji javnosti) predlagajo Nato in vojno v Iraku, da državljani kratko malo rečejo »ne hvala«! Toda kako in kje sploh naj rečejo kaj takega, če pa so na prejšnjih »demokratičnih« volitvah že »oddali svoje glasove« in so, posledično, ostali nemi in torej dobesedno brez glasu!? Praznik demokracije bi bil, denimo, tudi to, da se ponovno zastavi vprašanje Nata in sodelovanja v vojni v Iraku, ne pa da ti isti ljudje brez glasu po gostilnah jamrajo in se nemočno zgražajo ob aferi »Patria«, ki je samo ena izmed prvih posledic (številne druge šele sledijo!) »demokratične« odločitve za Nato.

Zadeve so v tem pogledu preproste kot pasulj, gre le za to, ali smo pripravljen angelu pogledati v gobec in preiskati njegove piškave zobe. Kvazipolitika in kvazidemokracija, v katero so ujete stotine milijonov zahodnjakov, je predvsem čedalje bolj radikalni republikanizem, ki – v približku rečeno - funkcionira po principih starega Rima. To pomeni po principih kruha in iger, ki jim je danes pristavljeno še tole: za kruh si boste s svojim garanjem poskrbeli sami (ali pa boste shirali), z igrami (medijskimi nadvse) pa vam bomo postregli mi. To, kar je nekoč bil ta ali oni »stadion« z gladiatorji, sužnji, živalmi … vred, je danes namreč televizija s svojimi »programi«, s katerimi nas dobesedno programira. Tam, kjer so razglašali odločitve (Forum Romanum), so danes locirane seje vlade in parlamenta, ki jih lahko kvečjemu »vzamete na znanje«. To pomeni, da obmolčite v svoji razširjajoči se nemosti in nemoči (in vsaj implicitni neumnosti), in sicer po tem, ko ste že »oddali svoj glas« ter svobodno prenehali biti (odgovorno) bitje-ki-misli-govori-in-deluje. Če bi kdo med vami danes rad razumel, »kaj se dogaja«, je odgovor preprost: komedija, ki utegne postati (čedalje verjetneje) tragedija! Pojdite za to raje brati najmogočnejšega med komediografi – starega dobrega Aristofana. Mediji množičnega poneumljanja vam namreč o potekajoči komediji, ki utegne postati tragedija, ne morejo povedati ničesar. Mediji in njihovi komentatorji so tudi in predvsem sami nemi in tukaj so le še za to, da vam prodajajo svoja poneumljanja! Natanko zavoljo vaše nemosti mediji čedalje bolj glasno brenčijo in proizvajajo le še komunikacijske šume in brezpomenske gozdove, v katerih se čedalje težje lahko znajdete. Nasvet: mislite brez milosti in verjemite svojim občutkom, tisto, kar preostane pa je dostopno vašemu političnemu delovanju. Obljube in za/upanje (civilna religija) v bleščečo prihodnost prepustite tistim, ki si ne upajo misliti, ki so neobčutljivi in ki ne upajo delovati. Skratka tistim, ki so živi mrtveci, nekakšne meduze sedanjosti. Volitve v pogojih managerizma in republikanizma (ne pa demokracije, kot vam poneumljajoče tvezijo!) so zatorej kvečjemu brenčeče praznovanje natanko teh živih mrtvecev oz. meduz.

Ker se v tem tekstu ne morem ukvarjati z vsemi tremi ravnokar nakazanimi sklopi problemov, se bom v nadaljevanju posvetil le odpiranju enega izmed bistvenih vprašanj, ki se veže na aktualno vprašanje levice. Seveda v povezavi z tisto usodno in povsem zakrito tematiko: glede na izginjanje še tistih skromnih elementov demokracije, do katerih so se politične živali v danem prostoru že bile prebile v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

V časih predvolilnih in post-volilnih (slednje se, vse prej kot slučajno, sistematično medijsko spregleduje!) golažev in sladkih kumaric, ko se celo zaspancem dozdeva, da je »vendarle nekaj treba narediti«, se bom javno vprašal takole: kaj je to takega na stvareh in rečeh okoli nas in v nas, da nam vsem skupaj in posamič preprečuje, da bi morebiti dojeli ter, posledično, politično delovali v smeri ohranitve ogrožene demokracije? Nemara je med osrednje vzroke za nastali položaj paralize postsocialističnega mišljenja in delovanja treba šteti tudi naravnost obupno splošno klimo. Ta sestoji vsaj iz dveh komplementarnih delov: iz tega, da se zdi, da »smo dokončno« prišli v območje Indije Koromandije (EU, Nato, evro …) in pa nekakšnega obupnega »občutenja«, da nič ni moč (in da tudi ni treba) narediti. Kot da bi naravnost padli v greznico družboslovnih pravljic o koncu zgodovine, koncu ideologije in kot da od sedaj naprej lahko mirno životarimo le še managersko vnebovzetje nekakšnega razvoja in napredovanja (prilaščanja, nabiranja dobrin …). Češ da je tovrstno managersko napredovanje naravno in nujno, in sicer tako, kot da je nujen in naraven kapitalizem. Vprašanje je torej tole: kaj je to tisto, kar nam tako intenzivno proizvaja občutenja in občutke nemoči oz., kako se prebiti do »občutka« moči (empowering) in do možnosti postaviti se v bran demokraciji? Ne nazadnje je tudi vprašanje, kaj storiti s hkratnim zlomom neoliberalnega, neokonservativnega in blairovskega (»levega!) »koncepta razvoja«, ki ravno kar poteka v povsem vidnih oblikah na vseh svetovnih borzah?

A najprej sem dolžan metodično pojasnitev: ko govorim o »mi«, še malo ne merim na medializirano družbeno »mi«, pa naj je to družba sama, država, narod, nacija, fundamentalni katolicizem, antiglobalizem ali kar koli takega iz tovrstnega horizontalnega antipolitičnega pobočja. Moje »mi« meri na vertikalno možnost demokracije, se pravi na možnost političnega mišljenja, razumevanja, razsojanja in delovanja tukajšnjih in zdajšnjih političnih živali. Ne skušam torej misliti in govoriti iz nobene pozicije, kajti česar takega, kot je »pozicija« (tudi »opozicija«), v primeru politike in demokracije sploh ne more biti. Skušam pač govoriti iz perspektive, iz horizonta (telos) demokracije, ki je tukaj in zdaj čedalje bolj ogrožena. Seveda pri ogroženosti demokracije nimam v mislih zgolj in predvsem tukajšnjega dežurnega Demona, torej Janeza Janšo, kot o tem praviloma čvekajo t. i. levi intelektualci. Gre za ogroženost demokracije, ki ni nič manj ogrožena tudi s strani Pahorja in njegovih kvazilevičarjev, da tistih, ki so na »poziciji«, da se »itak nič ne da narediti« in da »tudi ni treba ničesar narediti«, niti ne omenjam.

2.1 One way ticket: od levice k desnici (ne pa nazaj!)
Problem, s katerim se tukaj nameravam soočiti – pravzaprav ga šele odpreti –, je vse prej kot zgolj problem desnice in bojda demonskega Kapitala. To je hkrati in tudi predvsem problem današnje (in siceršnje) levice, pravzaprav celotne »real politike«, kot jo poznamo in ki nam je dobesedno vsiljena kot edini še možni modus vivendi (beri: survivalizem). Da bi ta aspekt lahko ustrezno postavil, bom najprej skušal kar se da konkretno in preverljivo zadevo razpreti na najbolj pojavni ravni. Argumentiral bom z bolj ali manj brutalnimi fakti, med katerimi sem izbral le štiri vsem znane in zlahka preverljive.

Prvič, italijanski socialist (!) Mussolini je dobil ime po znanem mehiškem socialnem revolucionarju. Njegov oče je bil pomemben člen italijanskega anarhističnega gibanja svojega časa in je, kot polprofesionalni socialni revolucionar ravno za to dal svojemu sinu ime Benito. Pač za to, da bi ga že na ravni telesa zaznamoval in fiksiral kot levičarja. Zadnja stvar, ki jo je obubožani študent francoščine v Švici, Benito Mussolini, v začetku 20. stoletja moral prodati za voljo svojega elementarnega preživetja, je bil zlatnik z likom Karla Marxa, ki mu ga je svoj čas poklonil ravno oče. Nekaj borih let po tem, ko se je socialni revolucionar Benito obupanega srca moral ločiti od svojega zlatnika, se je nenadoma »prelevil« v desnega socialnega revolucionarja, v fašista namreč. Namesto dolgo načrtovane (leve) socialistične, socialne, je začel izdelovati veliko (desno) fašistično socialno revolucijo. Za slednjo v grobih potezah vemo, kako se je iztekla. Rečeno na ravni razcepa med levico in desnico gre za to, da par excellence levičar z vrhunskim pedigrejem, čez noč postane desničar par excellence. To, kar je skupno socialističnemu levičarju in fašističnemu desničarju Mussoliniju, je bila njegova gorečnost glede socialnih (in antipolitičnih ter nedemokratičnih) ciljev, za katere se je potegoval. To pa je »dokončna rešitev vseh problemov« obubožane clase lavoratrici, do katere se je hotel prebiti s svojimi fascio di combatimento (nekakšnimi bojnimi združbami somišljenikov). Drugič, slovenski komunist Igor Bavčar je na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta prejšnjega stoletja zelo uspešno igral vlogo levičarskega tribuna in bil učinkoviti levičar. Daleč najbolj prodorna oznaka, za katero je kot urednik študentske levičarske Tribune neupogljivo stal, je bila: Naj živi proletarska revolucija! Že takrat se njemu in njegovim soborcem proletarska revolucija ni izključevala s »hipotezo«, da je osrednji problem takratnega Kosova to, da je na njem »premalo eksploatacije« (in kapitala). Kakšno desetletje po tem levičarskem socialnem bojevanju, skorajda čez noč, je Igor Bavčar postal narodni tribun v procesu JBTZ, ob Janezu Janši pa je bil nedvomno ena ključnih osebnosti »slovenske pomladi«. Nadaljevanje in konec postsocialistične revolucije neoslovenstva danes bolj ali manj vsi dobro poznamo. Igor Bavčar je postal eden izmed najbolj premožnih Slovencev, vrhunski manager, ki je bojda težak kakšnih pol milijarde evrov. To, kar je skupnega socialističnemu in narodnjaškemu tribunu ter managerju Bavčarju, je njegova gorečnost v bojevanju za cilje, za katere se je venomer potegoval. Bolj ali manj pa je to »dobro proletariata« in »dobro slovenskega naroda«, kar pa je – cankarjansko rečeno – eno in isto.

Tretjič, slovenski komunist Janez Janša je, glede na Igorja Bavčarja, nekaj let mlajši in ni sodeloval pri projektu »naj živi proletarska revolucija«. Za razliko od teh reminiscenčnih dogodkov sedemdesetih, ki so se še zmeraj sklicevali na maj '68, je Janša otrok novih družbenih gibanj osemdesetih, predvsem pa mirovnega gibanja. Njegov takratni emancipatorični projekt je bil nedvomno levičarski, temeljil pa je v Kardeljevih konceptih razvitih v zgodnjih sedemdesetih letih (»Smeri razvoja«). Kot obramboslovec se je predvsem ukvarjal z vojaškimi problemi in pa vprašanji oboroženega ljudstva (jezik, Jaka Avšič …), zavoljo katerih je prišel v konflikt z vladajočimi strukturami (Popit, Šetinc …), ki niso dobesedno jemale Kardeljevih (tudi Leninovih) postavitev. Še posebej niso resno jemali tistih o oboroženem ljudstvu (cankarjansko: najprej proletarcih, pozneje pa Slovencih) in še manj o »resničnem samoupravljanju« ter najmanj o »ukinitvi države«. Janez Janša je to jemal skrajno resno, celo dobesedno. Proti koncu osemdesetih je, po bolečih izkušnjah z JLA, Janez Janša čez noč postal človek Nove revije. V konkretnem slovenskem prostoru takratnega časa to pomeni, da je dobesedno iz levice (nova družbena gibanja, civilna družba …) presedlal na desnico. Ta prehod je v njegovem primeru bil radikalen in povsem viden, saj je sovpadel z pregovorno aretacijo in burnimi dogodki okoli mističnega in čedalje bolj mistificiranega procesa JBTZ. V vojaški zapor je Janša odšel kot »pripadnik« novih družbenih gibanj, iz zapora pa je šel naravnost k Novi reviji ter postal »pripadnik« tukajšnje eksplicitne desnice. Le za trenutek se je J. J. na dan izpustitve iz zapora še ustavil na Kersnikovi 4 ter pozdravil tiste, ki smo ga reševali iz zapora, njegovo poznejše domovanje pa je bilo nedvomno drugje – na desnici! Nadaljevanje njegove socialrevolucionarne poti vsaj v mistično televiziranih podobah predobro poznamo: ponarodelo je in je sovpadla tako z narodovo zgodovino (ki si »je sodbo pisal sam«), kot tudi z obvezno literaturo v šolskih učbenikih. To, kar je skupno (kontinuiteta) Janezu Janši levice in desnice pa je goreče zagovarjanje Miru: najprej v podobi boja zoper neko konkretno vojsko (ne vojsko nasploh!), na to pa v podobi boja za Nato. Tako kot je Janša bil prvi v boju zoper eno vojsko, tako je danes Janša prvi v boju za druge vojske. V obeh primerih je hotel »dokončno rešitev« ali to, kar se – ne brez ustrezne teološke mistike – imenuje Mir. Ko je postal prvi človek Evrope je predmet njegovega boja bil ne le mir v Sloveniji, na Balkanu, temveč kar Mir v svetu. Iz lokalnega je, skratka, J. Janša postal dobesedni globalni mirovnik.

Četrtič, srbski komunist Slobodan Milošević je bil človek socializma in samoupravljanja par excellence. Ukvarjal se je z bančnimi in administrativnimi posli (to pomeni trans-akcijami) in bil izjemno učinkovit kot tihi, delovni in pridni človek iz druge vrste (organizator, »kadrovik« …). Ko je prišel na vrh srbske komunistične piramide v osemdesetih prejšnjega stoletja, je začel zagovarjati predvsem »dobro srbskega naroda«, opozarjati na »krivice« (Kosovo, Vojvodina …) in na nujnost ohranitve SFR Jugoslavije. Skozi goreči boj za pravice Srbov na Kosovu je izjemno učinkovito proizvedel enotnost kosovskih Albancev, Slovencev, Hrvatov …, skozi »enotnost Jugoslavije« pa njen razpad. Človek, ki je hotel samo dobro in nič drugega kot dobro – dojeto seveda v kategorijah delovnega naroda, srbskega predvsem –, je v vojaških spopadih okoli razpada bivše države pod svojo zastavo zbral ne le ostanke JLA, pač pa tudi vse druge in drugačne paravojaške formacije. Tako so pod njegovim poveljstvom (posrednim ali neposrednim) nastopali različni eskadroni smrti, od tistih, ki jih je vodil Arkan, prek tistih, ki so bombardirali Sarajevo, tja do tistih, ki so Srebrenico (Bosno, Evropo in svet) zavili v črno. Tako kot v treh poprej omenjenih primerih tudi Miloševićev prehod iz levice na desnico ni nikoli bil eksplicitno naznanjen. Isto velja tudi za temu konstitutivni prehod »iz proletarskosti v kapitalističnost«. Zanj kot bankirja in trans-akcionista je bil ta prehod pravzaprav ne-prehod. Skratka, bilo je to nekaj, kar je bilo že zmeraj v bistvu »eno in isto«, le da bo v dobro srbskega naroda, ki si je – ravno tako kot slovenski, hrvaški … – seveda sodbo spisal sam. A zadeve se v Miloševićevem primeru zapletejo na točki individualne usode, ko njegovo dokončno razsodbo razglasi biologija v kombinaciji z zaporom v Haagu. Od prvega do zadnjega dne svojega social-revolucionarnega, trans-akcijskega življenja pa se je Milošević bojeval samo za eno: za dobro srbskega naroda, pa naj je to bilo dojeto kot dobro proletarskega ljudstva ali pa kot dobro narodovega telesa. Nadvse pa je – tega ne smemo spregledati – tudi on hotel Mir ter nemoteno potekanje poslov (trans-akcije) – predvsem bančnih in finančnih, seveda.

Podobnih primerov, kot so zgornji štirje, je v evropski zgodovini nešteto. Omejil sem se samo na v nebo vpijoče ter predvsem na tiste, o katerih vsi tukaj vsaj nekaj vemo in o katerih, posledično, lahko mišljenjsko tudi razsojamo. Lahko bi našteval še neštete druge in drugačne, lahko bi nizal takšne ali drugačne individualne posebnosti »prehoda iz levice na desnico« …, a to bi kvečjemu po nepotrebnem obremenilo tekst. Ne gre mi tukaj ne za naštevanje in ne za individualne posebnosti tega ali onega. Le-te posamičnosti, po moje, v tukajšnjem kontekstu, ki meri na nekoliko bolj občo problematiko, sodijo v manj pomembne, pa naj so za konkretnega posameznika še tako usodne.

Kakor koli že, nekoliko splošnejši »rezultat«, ki bi ga bilo moč izluščiti iz ravnokar povedanega, bom oblikoval takole: prehodi iz levice na desnico so silno pogosti pojavi, gledano s stališča evropske zgodovine pa so celo nekakšna stalnica. Dalje, koliko pogostejši so tovrstni prehodi, toliko manj se jih zavedamo. Velja tudi, da koliko bolj se nekdo »ima za levičarja«, da toliko bolj take in podobne prehode spravlja v nezavedno in je, posledično, toliko manj zmožen upoštevati zastrašujoče kvantitativne in kvalitativne pokazatelje tovrstnih prehodov iz levice na desnico. Ne nazadnje, moč je povedati tudi – denimo na primeru Hrvaške, Slovaške, Poljske –, da so kompletne strukture »levice« (komunistov, a ne le njih …) v osemdesetih letih prejšnjega stoletja tako rekoč čez noč presedlale v »tabor« desnic/e. Poti in načini tega prehajanja (tranzicija, trans-akcija …) so bile različne in sicer od tega, da so se množice prepisale v ustrezne desne stranke, prek ponovnega samo-pokristjanjevanja tja do angažmaja v najbolj ekstremnih (post)fašističnih organizacijah in pol organiziranih bojevniških formacijah praviloma desne provenience. Tovrstni prestopi so, lahko bi sklenili, bili in ostali ena osnovnih, a vsej prej kot zadostno premišljenih značilnosti socialno (antipolitično!) revolucionarnih dogodkov v osemdesetih in devetdesetih prejšnjega stoletja po vsej vzhodni Evropi.

2.2 Neskončno lahkotna in kriminalna konformnost levičarjev
A tisto, kar tukaj hočem posebej močno izpostaviti, prihaja iz »nasprotne« smeri: podobnih prehodov iz smeri desnice k levici namreč skorajda praviloma sploh ni (bilo)!(1) Zastavlja se pa vprašanje, kakšna je sploh meja (peras) med levico in desnico, če je tako odprta in zlahka prepustna v eno ter hkrati povsem neprepustna v drugo smer? S čem tukaj sploh imamo opraviti in ali je to, kar je »vmes« med desnico in levico, sploh še meja? Kaj to pomeni, če imamo v danem analitičnem in empiričnem primeru opraviti z »one way logiko«, se pravi, če levičarji kot za stavo postajajo desničarji, desničarji pa ostajajo to, kar so bili? Tukaj nam kot pojasnitev zagotovo ne morejo pomagati ti ali oni psihološki faktorji, te ali one lastnosti posameznice in posameznika, saj imamo opraviti dobesedno z množičnimi »eksodusi« iz levice na desnico, ki se ciklično pojavljajo celo kot nekakšni »zakoniti« (naravni) procesi. Gre za procese, ki se – skorajda praviloma bi lahko rekli – vežejo eksplicitno na nekatere »zgodovinske dogodke«, na »premike«, »tranzicije«, »trans-akcije« … Tukaj potem takem nemara gre prej za to, kar »se zgodi« (poudarek na »se«, self, selbst) in ne za to, kaj da nekdo je in/ali hoče biti (»levičar«). Vse kaže na to, da sploh ne gre za to, ali nekdo »je« levičar ali desničar (to je povsem irelevantno), pač pa nadvse za to, kaj »dogodki« – kot nekakšno nadrejeno valovanje, plimovanje – »prinesejo s seboj«, kaj torej »naplavijo«. In to družbeno povzročeno in učinkujoče človeško-naravno dogajanje (tukaj metaforično ubesedeno kot »naplavine«), je potem takem tisto, ker opredeljuje tisto drugo, torej to, kaj nekdo »je« in tudi kaj hoče (biti) kot družbeno bitje. Niso dogodki torej vezani na »identiteto posameznika« (njegovo »ideologijo«, »vrednote« …, posledično na njegovo delovanje …), pač pa so ti človeško-naravni dogodki (fašistična, postsocialistična … revolucija) tisti, ki podarijo (naravnost podredijo!) »identitete« njenim udeležencem (in marginalcem) in ki postanejo natanko takšni, kot te okoliščine terjajo od njih.

Ravnokar zapisano bi lahko brali kot splošni stavek in kot trditev, ki meri na »naravne zakonitosti«. A to velja le kolikor se nahajamo na družbenem, antipolitičnem terenu kvazirazlikovanja med levico in desnico in če ta teren napak razumemo oz., če ga dojamemo kot to, kar ni, torej kot »politični teren«.

Čeprav se najpogosteje igrata (social role) politike, levica in desnica – in to je samo bistvo tistega, kar hočem tukaj razpreti – v strogem konceptualnem pomenu, ki je odločilen za elementarno zmožnost (političnega) mišljenja in delovanja, sploh nista politični! Nasprotno: sta radikalno družbeni zadevi. Še več, sta tudi družbena in družboslovna koncepta, in sicer s pobočja politične tehnologije (politiké téchne, Aristotel). Ključno pa je tole: levica in desnica (toliko bolj kolikor bolj gre za stranke in partitokracijo) sta nadvse antipolitični zadevi, ki učinkujeta po principih družbenega prilagajanja in celo samopodrejanja (torej konformnosti) omenjenim družbenim dogodkom. Ti dogodki, procesi, to potekanje nadrejene »zunanjosti«, so torej tisto bistveno, ker jim podarijo (dejansko vsilijo!) takšne ali drugačne »identitete«, vrednote (to, kar so), v katerih se posamezniki z levice in desnice prepoznajo, in sicer šele post festum. Če vsakokratno zadevo danosti (tudi tega, kar je tukaj in zdaj) merimo z real-političnimi vatli, smo tako rekoč naravnost nujno vedno že vnaprej v položaju, ki sem ga opisal zgoraj in iz katerega sem izhajal kot iz problema. To pa je kajpada položaj, v katerem se zdi, da nič ni moč narediti. A to »zdenje«, ki nam kričeče medijsko šepeta, da »nič ni moč narediti«, je treba zmoči prebrati natanko takole: to je navadno čvekanje natanko te »kvazipolitike« in udeležencev »kvazipolitičnega prostora« samega, ki je (samo)dojeto na način real-politike in ki ga so-oblikujejo omenjena družbena bitja, ki se tako zlahka (in nujno!) selijo z levice na desnico – pač glede na koristi, komfor in komformnost ter na podobne, a zmeraj utilitarne reči. V teh zmešanih (samo)podobah, ki jih tako agresivno trosijo mediji množičnega poneumljanja, gre potem takem predvsem za to, da v primeru, da sprejmemo to medijsko kričanje, dobesedno nujno zapademo v radikalno sprevrnjeno podobo tega, kar je. To pa pomeni, da pademo v »medijsko sliko sveta«, ki nam sugerira samo in predvsem dvoje: prvič, da bi politika bila naj zgolj to, kar je strankarska politika (partitokracija, politična tehnologija). In drugič, da je politika le-to, kar je razcepljeno med levico (center) in desnico! In natanko to dvoje je tisto, kar je treba zmoči mišljenjsko dekonstruirati, s političnim delovanjem pa in praxis postaviti v oklepaj.

Kaj nam torej preprečuje, da bi dojeli to, kar je, in da bi politično delovali v smeri obrambe demokracije, ki je čedalje bolj ogrožena? To, kar nam preprečuje politično mišljenje in delovanje, je večplastno, da se pa opredeliti takole: to je najprej tisto, kar sem zgoraj nakazal kot zakoniti eksodusi družbenih bitij iz levice na desnico, ki jih, vrhu vsega, sploh nismo zmožni videti, kaj šele misliti in se jim postaviti po robu! To, kar nam preprečuje politično mišljenje, je tudi nekakšna naravna ujetost v real-politično (družbeno) nemišljenje, ki je replicirano nemišljenje natanko omenjenih družbenih bitij, ki se – podobno kot pregovorna delovna sila – nujno selijo tja, kjer se pojavi njeno sonce, to pa pomeni koristi in komfor (ne pa kapital!). Še več, to je nemišljenje, s katerim nas vsak dan obmetavajo mediji množičnega poneumljanja, ko nam servirajo benignosti in eksplicitne zabitosti tega ali onega »politika« (političnega tehnologa, torej managerja!) in/ali družbenega bitja, ki nam jokavo šepetajo in obenem žugajoče komandirajo češ, da moramo »biti realni«, da je politika »zadeva/umetnost realnega« … in podobne neslanosti. In še nekaj je ob tem bistvenega: politiki namreč praviloma zamolčijo, da je to, kar je »realno«, samo eno – to pa so oni sami, ki nam vedno ponovno definirajo, kaj da je »realno«. Gre skratka za to, da si pridobimo zmožnost suverenega razsojanja o tem, kar je realno, in sicer ne glede (in v nasprotju z njimi) na politične managerje, ki so plačani natanko za to, da nam kaj takega onemogočijo. Rečeno drugače, gre za to, da se s svojim političnim mišljenjem, nadvse pa političnim delovanjem postavimo kot suverena politična bitja, ki so zmožna podrediti vsakokratne politične tehnologe in politične managerje. Zlepa ali zgrda!

3.1 Abstraktni pogled na vertikalo demokracije in politike
Izhod iz nastalega položaja ogroženosti demokracije, je potem takem možno opredeliti kot nekaj dvojnega: je hkrati nekaj preprostega, a obenem tudi skrajno zahtevnega, saj naravnost terja naš angažma, celo javno izpostavljanje na ravni telesa in torej tudi tveganje. Gre za to, da zmoremo izstopiti iz same nakazane družbene, antipolitične »logike« levice in desnice in sicer v neko »drugo dimenzijo« (in logiko) mišljenja in delovanja - v tisto politično, seveda. Med drugim gre, denimo, tudi za to, da svoje delovanje in da demokracijo zapopademo skrajno resno, skrajno natančno in brez kakršnih koli elementov »odpuščanja«, češ bo že kako... To pomeni, da spregledamo nekaj silno preprostega in sicer: »politični prostor« namreč ni samo in ni predvsem (kaj šele, da bi bil zgolj) tisto, kar je sestavljeno iz strank levice in desnice, iz pozicije in opozicije, kot se temu reče v binarnem jeziku družbeno medializiranega real-poneumljanja. Rečeno v prispodobi (dejansko v alegoriji) in v jeziku družbenih bitij samih: vsak »politični prostor« poleg horizontale premore vsaj še vertikalo. Horizontala nekega političnega prostora se resda razpreda med levico in desnico in jo (predvsem zavoljo vladavine republike in republikanizma!) nujno tudi potrebujemo.

A tu se zadeve politike niti slučajno ne končajo, kot bi to hoteli politični tehnologi in kvazirealisti, z neslanostmi, s katerimi nas futrajo vsi mediji! Politični prostor (dejansko gre za »mesto politike«) premore vsaj še neko nad njo (nad »horizontalnostjo«, nad površino in površnostjo republikanizma) se vzpenjajočo vertikalo. Ta vertikala glede na ploskost in horizontalo levice/desnice sega tako v smer »zgoraj« kot tudi »spodaj«, torej v višino in globino obenem. Ta vertikala je vertikala tako politike kot vertikala demokracije, iz katere se šele lahko vidi in misli smiselnost ter nesmiselnost (telos) celotne horizontale t. i. levice in desnice, pozicije in opozicije. Šele iz te vertikale, torej iz »mesta« (topos) politike in demokracije – ne pa iz horizontalne pozicije levo/desne republike in republikanizma, družbenega pro-et-controvstva –, se lahko spregleda poceni čebljanje političnih tehnologov o nekakšni svobodi posedovanja, koristi in nakupovanju ter »kvazikvaliteti življenja« v managerizmu. V tem pogledu se je treba znebiti invazivnega horizontalnega, naravnost republikanskega čveka o svobodi, ki je – to je zelo bistveno – učinkovit samo v pogojih izključitve tistega vertikalnega, torej politike in demokracije! Iz ploske, če hočete, žabje perspektive in pozicije levice in desnice namreč ni moč ne videti in ne misliti, denimo, da je »vprašanje družbene svobode« venomer lahko le eno, to pa je svoboda družbeno (danes managersko) premožnih in silnih, ne pa državljanov in državljank kot političnih »bitij«! Vertikala politike in demokracije (hkrati »ptičja & ribja« perspektiva), ki jo je tako težko pridobiti in se jo obenem tako zlahka – kot nas lahko pouči izkušnja osemdesetih – zapravi, je namreč tisti bistveno bolj fundamentalni »razcep« družbe (dejansko je tisto čez-družbeno, družbeno presegajoče, a tukaj ne morem govoriti o tem), ki ga je treba vsakokratno ponovno dosegati/vzpostavljati in tudi ohranjati. Gre za razcep »družbe« (torej neke domnevne »celote«) vsaj na dva dela: na politiko na eni in pa na antipolitiko na drugi strani, če poenostavim. Gre za razcep med političnimi živalmi (Aristotel) in pa za antipolitična, družbena (t. i. »realna«) bitja. Natanko ta – tukaj zgolj shematsko nakazani – razcep pa je tisti, ki v končni instanci pomeni tudi zmožnost videti in misliti razcep med demokracijo na eni ter na ne-več-demokracijo ali celo nedemokracijo na drugi strani. To ne-več-demokracijo v tem pogledu v naslednjem koraku zlahka lahko opredelimo kot »zgolj-republika« (»zbor-za-republiko«, denimo, a ne samo on!) in ki tukaj in zdaj preti, da nas bo simbolno in realno dobesedno pokopala. Ta ploska zgolj-republikanska (družbena) »raven«, ta površinskost in njej ustrezajoča slepota ter eksplicitna zabitost, se lahko totalizirajoče udejani na dva osnovna načina: prvič, kot republika dela in kapitala (vse dosedanje »kapitalistične družbe«), ali pa – in to je drugi način – kot zgolj »republika dela« (brez kapitala), kot so to hotele biti in še zmeraj hočejo biti »socialistične družbe« … Nakazani vertikalni »razcep«, ki šele odpira horizonte politike in demokracije in možnost videti nevarnosti zgolj-republike, je hkrati tudi razcep med tistimi, ki svojega življenja ne vidimo zgolj v zadušljivih kategorijah republike, dela in kapitala, managementa … (poslovnosti, pridobitništva, koristnosti in neskončnega štancanja dobrin …), pač pa tudi in predvsem v horizontu bojevanja ne le za družbo in družbene, zasebne in privatne dobrine, za domnevno svobodo tega ali onega, za republiko tega ali onega posvečenega posameznika, naroda in posvečene krvi, pač pa tudi in predvsem v kategorijah delovanja v smeri enakosti (pravne, socialne, ekonomske … politične) ter nadvse demokracije.

3.2 Konkretni pogled na vertikalo demokracije in politike
Ta problem v zvezi z nakazano vertikalo (demokracija, politika, politično mišljenje, politično delovanje …) se da ubesediti tudi drugače, bolj empirično, celo zgodovinsko, upam, da tudi lažje dojemljivo. Več ali manj dela ali kapitala, več ali manj republike, več ali manj socialne enakosti, več ali manj investicij v vojsko … Več ali manj pravne države … Vse to so nedvomno skrajno pomembne reči. A niso in tudi ne morejo biti usodne, prve in zadnje reči neke politične skupnosti (koinonia politike), kot je to demokracija. Politična skupnost namreč ne more biti ne Slovenija, ne Narod, ne razred, ne pripadniki religije …, saj to niso politične, pač pa so to izrazito antipolitične, kvečjemu nekakšne državne (polit-tehnološke) in narodnjaške, najpogosteje pa kar ethnos-skupnosti! V primeru teh slednjih gre dobesedno za kvantitativne reči, za ploske, horizontalne stvari, ki ne visijo na sebi samih, pač pa naravnost na odsotnosti vertikalne politične »razpredelnice«, torej tiste med demokracijo in njeno nenehno prežečo alternativo, nedemokracijo.

Vse to, kar je na horizontali namreč silno malo šteje, če ne poteka v nadrejenem kontekstu demokracije, znotraj horizonta političnega delovanja žensk in moških, državljank in državljanov, v nad-določujočem kontekstu delovanja, politične svobode in politične enakosti. Dokler se zadeva kvazipolitike (beri real-politike, ki je nujno čedalje bolj ethnos antipolitika) vrti zgolj okoli republikanskih vprašanj levice in desnice, le-ta naravnost potrebuje krmarja/e in krmiljenje (kybernain, kibernetika). Demokracija in politika nista nobeno gospodinjstvo/gospodarstvo ali jadranje, nista nikakršna kibernetika, ki bi naj potrebovala tiste, ki bodo javno lamentirali in šepetali, češ da je zdaj treba »zaustaviti levico«, jutri pa da je treba »zaustaviti desnico«, kot to tukaj že desetletja počne neko zasebno podjetje dveh samooklicanih mesijancev, ki da sta zadolžena za produkcijo makro kibernetičnih, antipolitičnih nasvetov in učinkov.

Rečeno v jeziku, ki ga vsi razumejo še iz časov socializma: tudi vsi socializmi so se vrteli okoli vprašanj, kot so več ali manj dela ali kapitala, več ali manj republike, več ali manj socialne enakosti, več ali manj investicij v vojsko … več ali manj pravne države … To, kar je tukaj bistveno in za kar je šlo (bilo pa je neusmiljeno zradirano in pozabljeno!) v politični revoluciji osemdesetih, je to, da so vsi socializmi razglabljali o tem več-ali-manj in to več-ali-manj reševali na takšne ali drugačne načine. Toda nobeden izmed socializmov – to je tisto, kar smo pozabili in zakaj se nam danes ponovno zdi, da se »nič ne da narediti« –, ki so vsi po vrsti bili republike, ni bil demokratičen! Po drugi strani pa to, kar danes (še) ne vemo – bomo pa kmalu občutili na lastni koži –, je to, da tudi »kapitalizem« (dejansko postkapitalizem) ravna po podobnem kopitu s svojimi podložniki. Tudi danes se vsi »kapitalizmi« (postkapitalizmi s postsocializmi vred) vrtijo okoli vprašanj, kot so: več ali manj dela ali kapitala, več ali manj republike, več ali manj socialne enakosti, več ali manj investicij v vojsko … več ali manj pravne države… A le redki izmed njih (če sploh kateri) – in to je ključno – premorejo demokracijo oz. so demokracije. Tisto, kar zaslepljuje naš današnji pogled – za to se nam zdi, da se več nič ne da storiti –, je predvsem torej to, da zavoljo »kapitalizma« (to pomeni postsocializma in postkapitalizma v našem primeru) iz prisotnosti, banalno rečeno, enormnih »količin kapitala« (za nekatere nič, za druge vse!) zlahka izenačujemo republiko in demokracijo, češ da je to eno in isto!

Ta do kosti (samo)poneumljajoči refren realpolitike nam sugerira nekaj takega, kot da bi kapital bil tisti Stvarnik, ki da prinaša in pristavlja neki republiki to, ali je ona demokracija ali ne!? Češ da je demokracija isto kot kapital in še slabše, da je demokracija samo nekakšen luksuzni (»kapitalistični« vrhu vsega!) pridevnik, kvaziokras nekega (osamosvojenega) samostalnika, ki da je republika. To elementarno antipolitično, real-politično, družboslovno nerazumevanje demokracije, se tukaj in zdaj odpira kot problem že empirično: danes že vrabci čivkajo, da so ZDA, tako kot številne druge »kapitalistične« (postkapitalistične) države, še kako republike (»razvite«, »bogate«… »kapitalistične« …). Morda so le-te celo demokratične (pridevnik). Toda – in v tem je ves štos – niti slučajno to niso demokracije (samostalnik)! Še več, velja tudi, da čedalje več in bolj te »demokratične republike« premorejo monarhičnih principov (dinastija Bushevih …), če že niso naravnost monarhično urejene ali pa – evropska izkušnja – nikoli sploh niso prenehale biti monarhije (Britanija, Nizozemska, Švedska, Norveška, Danska …). Govoriti o – in tu, v tej temačni izbici smo ujeti vsi »zahodnjaki« danes – »demokratičnih monarhijah« pa je nekaj, kar bi celo polpismenim in povsem neizobraženim moralo dati misliti, da o akademikih niti ne govorim. Kajti tako kot kapitalizem ne more podariti republiki demokracijo (kapitalizem + republika ne dasta namreč demokracije!), tako tudi monarhija + parlamentarizem (parlamentarna monarhija) ne dasta demokracije. Tukaj smo soočeni z enim osrednjih absurdov nemišljenja vsega sodobnega družboslovja in humanizma, s katerim pa se zavoljo omejenosti prostora ne morem podrobneje ukvarjati na tem mestu. To je nekaj, kar je že bilo opravljeno v nekaterih mojih drugih tekstih.

Tisto, kar je tukaj in zdaj ključno – in s tem bom sklenil – pri vsem tem, je tole: ne prepričujejo in ne dokazujejo nam današnjim podložnikom držav organiziranih kot managerskih revolucij več desničarji (in centristi), da sta republika in kapitalizem eno in isto kot demokracija. Tako je nazadnje še bilo v prvih dveh tretjinah 20. stoletja. Danes so se tega vrhunskega barbarskega podjetja lotili levičarji, liberali in libertarci, nadvse pa njihovi akademski plačanci, družboslovci in humanisti (najbolj intenzivno pa od pirove zmage t. i. »tretje poti« Giddensa in Blaira). Natanko oni so tisti, na katerih medijsko diseminiranem nemišljenju (od tod njihova težko izmerljiva odgovornost!) temelji vsa današnja postideologija »konca politike in zgodovine«, ki nam na akcijskih razprodajah ponuja bogato kramarsko blago. Češ, denimo, da je kapitalizem zadnji, naravni in edini možni prostor ljudi pod soncem in da je ta kapitalizem isto kot demokracija. Ni več »problem demokracije« vsebovan torej zgolj in predvsem v desničarjih (v fašistih, denimo, kot je to bilo v tridesetih letih 20. stoletja), danes so se temu korpusu barbarizirajočih družbenih bitij omenjene horizontalnosti pridružili ne le centristi, pač pa tudi in predvsem levičarji. Koliko bolj so le-ti »realni« in realisti, toliko bolj to velja. Za to, ker toliko bolj zavračajo demokracijo (tisto »vertikalno«) kot nekaj »ne realnega« in »ne nujno potrebnega«, kot nekaj »sekundarnega« ali pa le-to interpretirajo vsaj kot nekaj »kapitalizmu enakega« ali od kapitalizma celo »odvisnega«. Češ – nekako tako gre ta post-levičarska (Blairovska in Pahorjevska hkrati) sveta preproščina – da je »razvojna politika« najboljša »socialna politika«, ta pa da je »najboljša demokracija«! Tisti dandanašnji podložniki, ki padejo na milozvočnost in domačnost nakazane formule ne le da ne morejo pričakovati milosti v prihodnje, tudi ne zaslužijo si je.

Ves t. i. »politični prostor« današnjega časa, tudi slovenskega postsocializma bi zatorej ponovno kazalo radikalno in brez usmiljenja premisliti. To pomeni nič več in nič manj kot postaviti pod vprašaj zadevo nekako tako, kot je to bilo postorjeno v osemdesetih. Treba je ta horizontalni prostor real-politike in kvazirazvoja (managerizem), o katerem toliko čvekajo, postaviti kot vprašljivega ne iz pozicije ideologije in levice, a tudi ne iz pozicije postideologije in neoliberalizma. To je potrebno postoriti naravnost politično in iz perspektive (horizonta) politike. To seveda pomeni iz horizonta in perspektive demokracije, kajti – tudi to vrabci že čivkajo – postsocializem in demokracija sta vse prej kot eno ni isto! Šele v tej politični luči razumevanja demokracije (demokracija ni ne etnična, ne državna, ne republikanska in ne ekonomska, pač pa izključno politična »kategorija«!) vse skrajno zavajajoče medijske govorance o levici in desnici, o delu in kapitalu … izgubijo svojo potentnost. Kajti v tem primeru se sama levica in liberali (in ne le desnica!) pokažejo čedalje bolj kot ne-več ali celo eksplicitno vsaj kot ne-demokratični, če ne celo kot pristno proti demokratični (prizanesljivo rečeno – kot to počno lacanovski liberali – postdemokratični). V Sloveniji se bodo podložniki te lekcije imeli priložnost naučiti že v nekaj naslednjih letih, ki so pred durmi. Takrat namreč, ko bo – kot vse kaže – tukajšnja levica izvajala EU-Natovske vaje uspešnega postsocialističnega narodnjaškega gospostva/gospodarstva (t. i. »razvojna politika«, kar pomeni managerizem!), in sicer predvsem na račun borih ostankov demokracije oblikovanih v osemdesetih. Demokracije, ki je bila le začasno zastavljena, ne pa »zgrajena« (v politiki ni nobenega in nikakršnega real-stavbarstva in nobenih trdnih stavb, nobene poiesis, kot sta to domnevala Lenin in Kardelj in kot to domnevajo današnji pol pismeni družboslovci, ki jih pred-vodijo omenjeni lacanovci) v osemdesetih. Bistvo politike je muhasto natanko tako, kot je naše delovanje oz. še bolj, kot je takrat, ko je odsotno naše državljansko, politično delovanje. Politika postane kurba šele takrat, ko se odrečemo političnega delovanja in ko ga (delovanje in politiko) prepustimo družbenim in družboslovnim kurbirjem ali temu, kar danes imenujejo profesionalni politiki in profesionalni vedneži (Akademiki). To pomeni, da politiko prepustimo tistim strašilom, v naročje katerih smo elegantno – prek akademije in njenih plačancev nemišljenja – porinjeni s pomočjo Maxa Webra in njegovih slepih prisklednikov. To so tisti pogoji, v katerih demokracija zlahka zdrsne le še v republiko in managerizem, dobro življenje pa v životarjenje in v boj za preživetje.

In točno v tem zadnjem smo se znašli in nemočno občepeli: obljube osemdesetih o demokraciji so se iztekle v neusmiljeni managerski boj za preživetje vsakega izmed nas. Še več, izgubili smo se v tistem, kar je Hobbes (po Plavtu in Rimljanih sploh) poimenoval s homo homini lupus est, a tokrat brez kakršnega koli značilno hobbesovskega upanja, da bi izhod iz zagate sploh lahko bil v smeri Leviathana (kaj šele politike in demokracije). Edina prihodnost, ki je morebiti še pred nami, je potem takem tista, ki se odpira na horizontu demokracije in politike, torej na horizontu pozabljenih »Grkov«, ki so rečem politike in demokracije znali še kako pokončno streči (ta pokončnost je tisto, kar fascinira pri njih). »Grki« in njihove polis nikoli niso bile »naša« (ne sprenevedajmo se: tisto »evropsko« ne pomeni »Grško« pač pa judovsko-helenistično-krščansko!) preteklost, a toliko bolj so edino sploh še preostalo upanje. Šele ko jih kot upanje zapustimo (to je tisto, kar se tukaj in zdaj dogaja), se nam lahko na horizontu zariše le še Bog judovsko-krščanstva (tudi Bog Heideggerja), in sicer kot tisti Edini, ki da »nam lahko še pomaga«.

Da bi »paradoks« bil še večji, edini dejanski, dandanašnji še preostali (managerski!) Bog, na katerega »smo« kot civilizacija, kot posamične države in kot posamezniki stavili, nas je v svojem svetišču – to pomeni na Wall Streetu – eksplicitno zapustil ravno v dneh pisanja tega teksta. Vse enormne daritve, ki mu jih podarja ta »naša« vase zagledana in čez vsako mero dobrega okusa napihnjena civilizacija, njeni bančni, politični, akademski ter nešteti drugi svečeniki, so, kot vse kaže, povsem zaman. Zdi se, kot da imamo pri vsem tem nebogljenem daritvenem podjetju opraviti s skrajno nenasitno božansko mašinerijo (managerijo), ki je toliko bolj požrešna, koliko bolj ji strežemo in prinašamo mastne darove. Kot da bi sama mehanika managerskega Boga-Trga bila naravnana po zakonitostih Želje, za katero se je še do včeraj zdelo, da jo zlahka prelisičimo s svojo nebogljeno knowledge oz. s svojimi papirnatimi tigri, ki jih spakedransko imenujemo knowledge societies oz. global society. A to je že topika, ki se ji bom z vsem dolžnim spoštovanjem posvetil v eni izmed analitik, ki ravnokar nastajajo.

Ali so mediji krojili rezultat letošnjih državnozborskih volitev? Odgovor na to vprašanje ja dvodelen. Prvi del odgovora razčlenjuje odnos med mediji in politiko v aferi Patria, ki je pomembno določila potek predvolilne kampanje. Drugi del odgovora posega po analizi pravil medijskega polja, ki jih mediji vsilijo politikom med predvolilnimi nastopi.

Vrhunec afere Patria tri tedne pred volitvami je sprožil politično diferenciacijo medijev. Časopisa Delo in Dnevnik sta v zadevo investirala več raziskovalnih novinarjev (in denarja), ki so izhodiščni, finski obtožbi približno dva tedna dnevno dodajali poper: objavljali so dodatna sumljiva dejstva in analizirali obrambne zaplete vpletenih. TV Slovenija je sprva nastopila nevtralno in profesionalistično: objavila je finski dokumentarec in opravila intervjuja z Janšo in Erjavcem. Po nekaj dneh je začela predvsem braniti obtoženega Janšo: objavila je vrsto informacij in izjav, ki so diskreditirale avtorja in slovenske sodelavce finske oddaje. POP TV je med večjimi mediji sicer prva objavila poročilo o finski oddaji, a v nadaljevanju ni več pokazala nikakršne iniciative pri razvijanju zgodbe.

Končna volilna rezultanta afere v njenem celotnem dramskem loku je bila zaostrena polarizacija, ki je bila usodna predvsem za nekatere male politične stranke. Njihovi volilci so prestopili na pomoč voditelju svojega bloka, pri čemer je odločilno vlogo igrala prepoznavnost, to je distinktivnost nastopa malih političnih strank nasproti vodilni stranki svojega bloka. Tako je SLS izkoristila to, da jo je afera Patria razbremenila »protitajkunskega« pritiska SDS, medtem ko se je NSi sama pokopala s svojo preveliko podobnostjo SDS. Podobno je na levici LDS po lastni krivdi plačala ceno polarizacije, ki sta jo ostali dve politični stranki z nišnim pristopom (Zares s pro-intelektualnim in DeSUS s socialno populističnim diskurzom) relativno uspešno preživeli.

Kakšna je bila dinamika vpliva medijskih objav na razpoloženje volilcev? Javnomnenjske raziskave v treh septembrskih predvolilnih tednih so pokazale močan vpliv, vendar v nasprotni smeri od desne teze o medijski zaroti. Dokler se je medijska zgodba o domnevnem podkupovanju Janše razvijala in napihovala, je podpora SDS opazno rasla, kajti volilci so se odzvali s simpatiziranjem z žrtvijo. Šele ko so mediji potrošili strelivo v aferi Patria, to je v zadnjem tednu pred volitvami, je podpora SDS zanihala nazaj, SD pa je vstala iz pepela. Če bi dva časopisa stopnjevala pokrivanje afere vse do volitev, bi SDS gladko zmagala. Ta dinamika spodbija tezo SDS o medijski zaroti ter sproža nekaj dilem.

Prva dilema zadeva vpliv resnih časopisov na racionalno odločanje volilnega telesa. Čeprav so se bralci Dnevnika in Dela seznanili z vrsto sumljivih okoliščin in nečednih odzivov tistih, ki so skušali oprati ime predsednika SDS, je bil učinek teh objav na celotno volilno telo obratno sorazmeren. Torej se velja vprašati, kdo sploh bere resne časopise in na kolikšen del volilcev ti vplivajo? Obrambni krč neberoče večine volilcev je bil močnejši od oblikovanja mnenj načitane manjšine.

Druga dilema je ta, ali zarotniška logika desnice, kljub obratnosorazmernemu učinkovanju afere Patria na volilce, vendarle lahko nosi zrno soli. Odgovorni urednik Dela Darijan Košir je v prvem stavku uvodnika na predvolilni petek odkrito zapisal tole: »Časopis Delo je že konec junija v uvodniku Sobotne priloge zavzel izhodiščno stališče do letošnjih parlamentarnih volitev in do danes ostaja nespremenjeno: Slovenija potrebuje spremembo oblasti.« (D. Košir, »Sprememba«, Delo, 19. 9. 2008, str. 1) Ali je možno, da sta uredništvi Dela in Dnevnika teden dni pred volitvami sprejeli taktično odločitev in prenehali razvnemati afero Patria, da ne bi z njo povzročili zmago SDS?

SDS je bila v odprtem konfliktu z od vlade neodvisnimi mediji, pa tudi z lastniki omenjenih časopisov. Popoln odgovor na to konkretno vprašanje lahko priskrbi le raziskovalno novinarstvo, če predloži materialne dokaze. Sam želim na tem mestu le razčleniti samo logiko omenjenega zarotniškega sklepanja kot forme – ne da bi se pri tem tako ali drugače vsebinsko izrekal o konkretnem vprašanju. Pač nekako v skladu z obrnjeno modrostjo iz časov paranoične komunistične diktature: »Če si klinični paranoik, še ni nujno, da te tudi v resnici ne zasledujejo.«

Teza, da so novinarji objavili zgodbo o podkupovanju, z namenom da bi zrušili vladavino SDS, in/ali da so z istim namenom prenehali z objavami nadaljevanj zgodbe, je vnaprej, brez dokazov prepričljiva le, če sprejmemo njene predpostavke. Ena izmed predpostavk je ta, da so novinarji pri svojem delu docela v službi te ali one politične stranke in da nimajo nobenega avtonomnega motiva za svoje objave ali neobjave.

Medijska objava afere Patria je ravno zaradi svojega politično kontraproduktivnega učinka in zaradi svoje mednarodne dimenzije zanimiv primer za razmislek o logiki teorije zarote. Slednja namreč ne poenostavlja razumevanja »ozadja« medijskih objav, prej nasprotno. Predpostavki o politični instrumentaliziranosti novinarjev je treba priskrbeti vrsto drugih, še težje verjetnih predpostavk, da bi bila prva videti zanesljivejša. Npr. to, da se uredniki in novinarji Dnevnika in Dela ob vseh dosedanjih predvolilnih kampanjah niso ničesar naučili o nagnjenju slovenskih volilcev k solidariziranju z žrtvami. In to, da se je ugledni finski novinar pustil bodisi podkupiti, bodisi zavesti v prid politični opoziciji v oddaljeni državi. V vsakem primeru naj bi bil slab novinar in njegov ugled bi bil Finskem je neupravičen. Podobno bohotenje neverjetnih predpostavk in fiktivnih dokazov smo lahko slišali v Janševem govoru na povolilni seji Državnega zbora 19. 11. 2007: očitke 571 novinarjev je zavrnil s trditvijo, da domači novinarji lažejo, tuji pa so jim neprofesionalno nasedli. Sklepanje brez dokazov, ki funkcionira le, če niza neskončno verigo vse težje verjetnih fikcij, človeka pripelje do prepričanja, da je cel svet v zmoti in da ima le sam prav.

Če zavrnemo apriorno predpostavko o politični instrumentaliziranosti novinarjev, moramo motive urednikov in novinarjev v zapleteni medijsko-politični zadevi Patria pojasniti ločeno od strankarskih interesov. Pojasniti jih je mogoče z logiko avtonomnega novinarskega poklica in logiko medijskih podjetij. Ker so bile lastniške in uredniške politike Dela in Dnevnika zainteresirane za volilni izid, spet poglejmo Berglundov položaj. Njegov avtentičen motiv za objavo oddaje, s katero bi lahko vplival na volitve v tuji državi, je lahko tale: zasloveti. Novinarji, še posebej raziskovalni, potrjujejo svoj poklicni uspeh z odmevnostjo. Če s svojim delom povzročijo preobrat na volitvah, je to zanje kot novinarje še toliko bolje, pri čemer je konkretni izid volitev drugotnega pomena. Podobno je z motivom medija kot podjetja, ki publiki prodaja novice: če z neko objavo razburka razgreto predvolilno ozračje, doseže prodajni uspeh. Interpretiranje objave v luči popularnosti te ali one stranke, pa ni prvenstveno stvar medijev kot takih, temveč političnih strank.

Motivi za dinamiko medijskih objav o aferi Patria so bili najverjetneje dvojni: niso bili niti povsem poslovni in odmevnostni (temu v prid govori Koširjev uvodnik), niti niso bili povsem vezani na interese te ali one politične stranke. Šele ta ambivalenca, ne pa popreproščene zgodbe o strankarskih novinarjih, da celotni zadevi značaj trilerja. Nadaljevanje prepuščam raziskovalnim novinarjem.

Sklep prvega dela odgovora o vplivu medijev na volitve je ta, da se uredniki in novinarji odločajo za objavo političnih afer zaradi specifičnih medijskih razlogov, in to celo če je objava v kontraindikaciji z njihovim političnimi interesi. V drugem delu me zanima diskurzivni vpliv pravil medijskega oz. novinarskega polja na politiko. Ali novinarji s postavljanjem pravil za nastopanje politikov v medijskem prostoru, pravil, ki so proizvod novinarskega polja in so pisana na kožo novinarjem in medijem, vplivajo na oblikovanje diskurza politikov? Ali s tem vplivajo na način argumentacije političnih stališč in programov? Ali diskurzivna pravila medijskega polja povzročajo cenzuro politikov? Ponavadi se govori predvsem o cenzuri v obratni smeri.

Pierre Bourdieu je v knjižici Na televiziji (Ljubljana: Založba Krtina, 2001) opozoril na to, da medijski trg prinaša prej homogenizacijo kot heterogenizacijo vsebin. Ker glavni mediji tekmujejo za isto, najštevilčnejšo, povprečno publiko, njihovi produkti postanejo podobni. Tisto, v čemer skušajo prehiteti konkurenco, sta hitrost in všečnost, ne pa posebnost vsebin, kaj šele zahtevnost. Ko všečnost najširši publiki postane norma, naložena medijskim, zlasti televizijskim gostom, morajo ti svoj diskurz prilagoditi potrebam zabavljajočih medijev. To pomeni, da lahko intelektualci, strokovnjaki ali politiki upajo na medijsko sekundažo, če svoja sporočila predstavijo na zapomnljiv način.

Kadar gre za polemiko z nasprotnikom, je ključna spretnost prevajanje zapletenih misli v retorično učinkovite domislice. Kadar gre za legitimiranje partikularnega interesa ali ideologije, pa izjavljalci ponavljajo slogane, ki tvorijo ideološko samoumevnost. Slednje je značilno za medijske nastope ekonomistov, ki so se pravkar ujeli v zgodovinsko past: toliko časa so ponavljali klišeje (npr. »Država je slab gospodar,« »Moramo varčevati za starost,« »Treba je znati ločevati zrnje od plev«), da so z njimi zavedli sami sebe kot strokovno skupnost in so z redkimi izjemami spregledali tveganja finančnega kapitalizma.

Retorični položaj politikov je drugačen, polemičen. Svoje izjave v parlamentu, na tiskovnih konferencah in na predvolilnih televizijskih soočenjih morajo podajati na način medijsko opaznih retoričnih bravur. Televizijske hiše jih spodbujajo k temu s pravili nastopanja na soočenjih, še posebej predvolilnih, ki so zrežirana kot spektakel. S številom vabljenih gostov in z omejeno sekundažo za nastope in replike onemogočajo, da bi nastopajoči razvili bolj poglobljeno argumentacijo svojih stališč in programov. Ker so nastopajoči ob tem dodatno časovno omejeni tudi z medsebojnimi polemikami, uspejo prikazati predvsem razlike v slogu nastopanja in ne programskih razlik. Elektronski in tiskani mediji legitimirajo pomen spektakelskega učinka z naknadnimi analizami televizijskih soočenj: uspeh nastopajočih ocenjujejo prek njihove retorične prepoznavnosti, drže telesa, oblek, psihične kondicije in telesnega zdravja.

Na letošnjih državnozborskih volitvah so strankarski voditelji razvili nekaj tipskih slogov nastopanja: spravljiv in državniški, napadalen, žrtven, populističen in intelektualističen. Kadar je voditelj/-ica soočenja skušal/-a izvedeti kaj podrobnega o programskih razlikah, se je sam/-a znašel/-a v lastni pasti medijskega polja. Tako smo ob temi spodbujanja gospodarskega razvoja videli več primerov nemočnega ponavljajočega se spraševanja: »Ampak kako?« Nastopajoči so uspeli v minuti naštevati le najbolj znane klišeje na to temo in njihov nabor je bil vselej isti. V tako uokvirjeni medijsko posredovani tekmi ni presenetljivo, da je zmagala stranka, ki kampanje ni gradila na programu (tega še zdaj ne poznamo), temveč na obljubi o slogu nastopanja. Podobno je uspel Zmago Jelinčič Plemeniti na predsedniških volitvah leta 2007 izkoristiti diskurzivni okvir televizijskih soočenj: nastopil je brez konsistentnega programa, a z distinktivnim slogom nastopanja.

Mediji torej še kako vplivajo na rezultat volitev, a ne toliko s tem, da bi svojo informativno funkcijo podredili taktiki te ali one politične stranke, pač pa predvsem s tem, da zakonitosti novinarskega polja vsilijo celotnemu političnemu polju in s tem povzročijo njegovo banalizacijo.

Slovenske politične stranke so se v zadnjih letih poslužile tiskanja zastonjskih predvolilnih kvazi časopisov, ki posnemajo različne novinarske žanre in simulirajo medijsko verodostojnost. Izpostaviti velja zlasti Türkov bilten Zrokovroki z dne 11. 10. 2007, katerega demagogija je bila v tako kričečem nasprotju z diplomatskim in akademskim slogom kandidatovega nastopanja, da je čudno, da ga ta marketinška poteza ni pokopala.

Pojav takšnih plehkih predvolilnih kvazi časopisov ne pomeni, da politiki ogrožajo profesionalni monopol novinarstva, pač pa kaže na to, da sta se novinarski in politični diskurz zlila. Volilni zmagovalci tega zlitja so slejkoprej populisti: tako tisti, ki laskajo nezadovoljnim in ogroženim volilcem z bičanjem grešnih kozlov, kakor tudi tisti, ki ponujajo gotovost z blefiranjem, da zaobjemajo in zastopajo celotni politični prostor.