»BBC se bojuje za preživetje,« začenja svoj uvodnik v British Journalism Review (št. 3, 1999) Geoffrey Goodman. Po letih nekritičnega spogledovanja s populizmom komercialnih televizij in eksodusa številnih mladih talentov je prihodnost BBC izključno delovanje kot javni servis. Poročilo Gavyna Daviesa o prihodnosti finansiranja BBC (predloženo je občutno zvišanje letne naročnine za digitalne uporabnike) je povzročilo pretrese v skoraj vsakem segmentu medijske industrije in usmerilo tradicionalno debato »javni vs. komercialni« mediji na nekakšno »tretjo pot«. Problema se zaveda tudi Blairova vlada. Nekdanji premierov predstavnik za tisk Peter Mandelson se je na predavanju za občinstvo, sestavljeno predvsem iz predstavnikov komercialnih televizij, odkrito zavzel za javni servis.

Opozoril je komercialne televizije, da se ne morejo več izogibati lastni odgovornosti. Začeti morajo razpravo o prihodnji vlogi komercialnega sektorja kot »javnega medija v digitalnem obdobju«. Kvalitetna televizija ni elitna televizija. Kvalitetno televizijo predstavljajo najboljši programi, ki jih hoče gledati večina ljudi. S to ugotovitvijo in opozorilom, da so barbari že pred vrati, Mandelson opozarja, da je napočilo novo digitalno obdobje – obdobje odgovornosti vseh, ki delujejo na medijskem področju. Kakšno odgovornost v odnosu do družbe, uporabnikov, javnosti ali države imajo medijski manati in medijske korporacije? Ali so medijski magnati odgovorni tudi javnosti ali samo trgu? Ali morajo biti mediji subjekt javnega nadzora, glede na izjemno ekonomsko in politično moč, ki jo imajo v modernih družbah? Colin Seymour-Ure odgovarja: »Da,« in predlaga ustanovitev posebnega registra medijskih magnatov, ki bi ga lahko ustanovilo in vodilo ministrstvo za kulturo ali pa neodvisna javna institucija. Kaj naj bi vseboval takšen register? Spremembe lastninskih deležev, delež tuje lastnine v britanskih medijih in koncentracijo. Magnati naj bi javno predstavili, kakšen odnos imajo do medijske lastnine, posredovali naj bi tudi druge informacije javnega pomena, kot recimo: politično pripadnost, članstvo v stranki, osebni odnos do vodilnih politikov, katero politično opcijo podpirajo »njihovi« mediji in kakšno vlogo pri tem igra lastnik. Po predlogu Seymour-Ura naj bi o podatkih v registru vsaj enkrat na leto razpravljal parlament. »Prav sramotno je«, da je prej omenjene podatke danes izjemno težko dobiti, sodijo pa med informacije, ki so javnega pomena. Enostavno povedano, medijski register naj bi omogočil pregled in nadzor ne pa dodatno regulacijo.

Zadnja številka British Journalism Review prinaša tudi pogovor z Hugom Youngom, političnim kolumnistom Guardiana in predsednikom desetčlanskega Scott Trusta, ki v imenu družine Scott upravlja, sprejema strateške odločitve in postavlja urednika v skoraj 170 let stari medijski korporaciji Guardiana. Young je posebej razložil odnos med Guardianom in Observerjem, časopisom, ki ga je Scott Trust kupil zaradi iste (liberalne) politične orientacije. »Ali bodo vztrajali in vzdrževali časopis, ki prinaša na leto 9 milijonov funt izgube?« Young odgovarja, da bodo, ker dva časopisa z enako tradicijo (novinarsko in politično) kratko malo sodita skupaj. Med drugim je na njihovo odločitev vplivalo tudi to, da so »bralci Guardiana« (in v britanskem medijskem prostoru to dejansko nekaj pomeni) podpirali »rešitev« Observerja.

Peter Riddell, politični komentator in kolumnist The Timesa, piše o spremenjeni naravi političnega novinarstva in spremembah na področju poročanja iz parlamenta. »Lobistični« dopisnik naj bi deloval istočasno kot »ubogljiv hišni ljubljenček, čuvaj na preži in strasten bojevnik«. Poročanje iz parlamenta se je zlasti v devetdesetih spremenilo, ugotavlja Riddell. Vse več informacij parlament sam posreduje javnosti prek tiskovnih predstavnikov, z izdajanjem posebnih publikacij in vsakdanjim predstavljanjem dela parlamenta na mreži. Spremenila se je tudi narava medijev. Izjemno močna konkurenca zahteva od medijev, da zmanjšujejo ceno novinarskega dela. British Journalism Review dobite na Zavodu za odprto družbo.

Estonski javni RTV servis je glede na finančne kazalce v najslabšem položaju po letu 1991. Konec leta 1997 je generalni direktor Estonske televizije in Estonskega radia mimo veljavne zakonodaje in odločitve sveta podpisal sporazum s tremi zasebnimi postajami o ukinitvi oglaševanja na javnem radiu in televiziji. Šlo je za sporazum, po katerem naj bi zasebne postaje v zameno za ukinitev oglaševanja prispevale v proračun javnega servisa delež svojih oglaševalskih prihodkov. Odprava oglaševanja je nakazala prve spremembe v strukturi informativnega programa. Urednik informativnega programa je večkrat javno opozarjal, da bo imela odprava oglaševanja na mediju, ki nima trdno zagotovljenih javnih virov financiranja, negativne posledice. Pokazalo se je, da so številna ministrstva pripravljena »sponzorirati« programe na javni televiziji (oz. zagotoviti potreben denar) v zameno za »bolj naklonjeno poročanje«. Tako je vodstvo javnega servisa že maja 1999 ponovno začelo oglaševati, ker zasebne postaje niso spoštovale pogodbe oz. so nenehno zamujale s plačili. Po mnenju novinarjev in strokovnjakov z medijskega področja je razprava o prihodnosti javnega servisa samo del širšega procesa »novega« medijskega nadzora. Nova vlada, izrazito nenaklonjena javnim medijem, namerava v letu 2000 zmanjšati proračun javnega servisa za približno 30% in odpustiti skoraj polovico zaposlenih. Še več. Po letu 2001 bo država menda dokončno prodala javni radio in televizijo. Estonska »zgodba« je uvodni članek The Baltic Media Monitor, nove revije o medijih, medijskih politikah v državah okrog Baltskega morja.

Švedsko medijsko sceno pa je lani zaznamoval bombni atentat na novinarja švedskega dnevnika Aftonbladet, ki je objavil članek o delovanju neonacističnih organizacij. Ne glede na to, da je novinar članek objavil pod psevdonimom in zaradi številnih groženj dobil nove osebne dokumente, so storilci natančno vedeli, kdo je in kje živi. Švedsko novinarsko združenje je ostro kritiziralo vlado, ki neonacističnih napadov in rasističnega nasilja ne jemlje resno, in zahtevalo naj poskrbi za zaščito novinarjev. Štirje največji švedski dnevniki so po bombnem napadu na naslovnicah objavili uvodnike, s katerimi opozarjajo, da je napad na novinarje napad na demokracijo. Časopisi so pod naslovom Dosje sovraštva in nasilja objavili tudi fotografije 62 znanih skrajnih desničarskih aktivistov (»kriminalcev«, kakor so zapisali) in jih obtožili uporabe nasilja proti demokraciji. Novinarsko združenje je sprejelo stališče, da prevzame pri objavi člankov o izjemno občutljivih družbenih temah avtorsvtvo celotno uredništvo.

Med najpomembnejše dogodke na poljskem medijskem trgu sodi, po mnenju avtorice Joanne Czaplinske, nakup največjega poljskega kabelskega operaterja. Kupila ga je nizozemska korporacija UPC. Transakcija, vredna 1,15 milijarde dolarjev, kaže na izjemni pomen, ki ga ima Poljska za tuje korporacije. Kot rezultat velikega »povpraševanja« po nakupu poljskih medijev vlada predlaga, da se dosedanja 33-odstotna omejitev tujih lastniških deležev zviša na 49%. Novi zakon (ki še čaka na parlamentarno proceduro) bo zasebnim plačljivim in kodiranim programom prepovedal nakup pravic za predvajanje pomembnih družbenih, kulturnih in športnih dogodkov, kar se je dogajalo v preteklih dveh letih.

Ruski dopisniki poročajo o treh voditeljih informativnega programa sanktpeterburške televizije, ki niso hoteli voditi oddaje zaradi »neobjektivnega poročanja« njihovih novinarjev, in številnih kršitvah medijske zakonodaje.

The Baltic Media Monitor dobite na Zavodu za odprto družbo.