N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
uvodnik
medijska politika
medijski trg
20 let medijske tranzicije v sloveniji
raziskovalno novinarstvo
novinarska etika
sovražni govor
splet
medijske reprezentacije
rtv slovenija
iz zgodovine medijev
regulacija medijev v evropski uniji
regija
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Lepo je biti sosed je ena prvih zares uspešnih družinskih situacijskih komedij na slovenskih komercialnih televizijah tudi zaradi specifičnega okvirjanja delavskega razreda – Gre za problematično reprezentiranje posameznih skupin, še bolj problematično je, da se ob seriji najbolj zabavajo ravno najbolj negativno reprezentirane skupine
Ob vseh vprašanjih, povezanih z estetiko in drugimi produkcijskimi vidiki, ki se kritiku zastavljajo ob situacijskih komedijah domače produkcije, vprašanje reprezentacije razredov morda ni ravno v ospredju. Vendar še zdaleč ni nepomembno, kako so posamezni razredi in razredne razlike upodobljene na televiziji, četudi gre za zabavni program. V popularni kulturni namreč pogosto prihaja do potlačitve razreda, kot v prejšnji številki Medijske preže ugotavlja Trdina (2010), odsotnost koncepta razreda v javni govorici, med drugim tudi v popularni kulturi, pa »zamolčuje strukturne pogoje posameznikovega obstoja in tako preprečuje uvideti, kako razred strukturira življenja«. (prav tam)

Ker televizijski zabavni program nasploh ni deležen pretirane pozornosti v povezavi s klasičnimi sociološkimi temami, se v tem besedilu pri analizi reprezentacij razreda osredotočamo na ta zapostavljen, a kot bomo skušali pokazati, za konstrukcijo dojemanja razrednih razlik zelo pomemben segment. Kendall trdi, da ima način, na katerega je razred medijsko okvirjen, pomembno vlogo pri dojemanju neenakosti pri gledalcih. Kot pojasnjuje na primeru srednjega razreda, se večina ljudi v ZDA tudi zaradi medijskih reprezentacij srednjega razreda kot kategorije, s katero se lahko večina identificira, umešča v srednji razred, čeprav je statistično nemogoče, da bi bili vsi del srednjega razreda (Kendall 2005: 2).

V analizi se bomo osredotočili na televizijski zabavni program oziroma še ožje na žanr situacijske komedije, po našem mnenju ključen televizijski žanr, ko govorimo o reprezentacijah razreda. Situacijska komedija še posebej deluje kot mesto »pogajanja o kulturnih spremembah in razlikah« (Neale in Krutnik 1990: 237) oziroma, kot temu pravi Coleman (2000: 4), »humor v situacijski komediji je odvisen od in je hkrati odgovor na vprašanja in probleme iz družbene strukture«. Situacijska komedija se mora torej, če hoče biti uspešna, venomer prilagajati obstoječim družbenim odnosom, hkrati pa jih hkrati utrjuje oziroma lahko ima v posameznih primerih subverzivno funkcijo. Jhally in Lewis (1992: 143), avtorja ene prvih raziskav občinstva situacijske komedije, opozarjata, da se diskusije o televizijskem vplivu preveč omejujejo na učinke seksualnosti in nasilja, premalo pa se ukvarjajo z vprašanjem, kakšna stališča kultivira »normalna«, vsakdanja televizija, katere primer je situacijska komedija.

Situacijska komedija je, gledano z vidika javnih diskurzov o razredu, eden ključnih televizijskih žanrov tako zaradi svoje popularnosti kot tudi njene zgodovine in same forme. Za naše naslovno vprašanje je še bolj pomembno, da je situacijska komedija skozi vso svojo zgodovino na različne načine tematizirala razred in pomembno prispevala k njegovi prevladujoči družbeni konstrukciji. Pod drobnogled bomo vzeli peto sezono trenutno najbolj gledane situacijske komedije pri nas, Lepo je biti sosed (v nadaljevanju LBS)[1], ki se osredotoča na dva para oziroma družini delavskega razreda, zato nas bodo še posebej zanimale reprezentacije delavskega razreda. Trdili bomo, da velik del popularnosti omenjene serije izhaja ravno iz specifične reprezentacije delavskega razreda, vendar bi radi še pred analizo na kratko predstavili, kako je bil v situacijskih komedijah razred reprezentiran skozi čas.

Razred v situacijski komediji skozi čas

V želji, da bi pritegnile ameriški srednji sloj, so televizijske mreže nadaljevale s produkcijo situacijskih komedij, ki so se že pred tem uveljavile na radiu. Scena je bila v prvih letih vedno ista – dom srečne, bele družine srednjega sloja, v kateri se ukvarjajo s problemi, ki jih je mogoče rešiti do konca oddaje. Butsch ugotavlja, da so reprezentacije razreda v situacijskih komedijah v zadnjih šestih desetletjih presenetljivo konsistentne. Televizijske situacijske komedije so nadaljevale tradicijo predstavljanja skupin z nižjim statusom kot inferiornih.

V situacijskih komedijah, ki portretirajo delavski razred, od 50. let dalje je moški bolj ali manj predstavljen kot burkež, neumen, nekompetenten, nezrel (Butsch 2008: 112). Kendall (2005: 160) temu pravi karikaturno okvirjanje delavskega razreda, ki je v medijih tudi najbolj pogosto. Na drugi strani so očetje iz srednjega razreda, izpostavlja Butsch (2008: 117), bolj kot običajno ljubeči in uspešni, s čimer so še poudarjene razlike od moških delavskega razreda. V teh serijah glamurozni, prestižni poklici prevladujejo pred vsakdanjimi, na primer zvezdniki pred igralci s težavami, zdravniki pred sestrami, odvetniki pred računovodji; znotraj danega poklica so junaki uspešni ali mladi z veliko obeti. Takšen poklicni uspeh potrjuje njihovo moškost, s čimer se še utrjuje njihov razredni status (prav tam).

Najbolj znan primer takšne serije je Cosby Show[2], ki je z diskurzom ameriškega sna in udobno blaginjo, poosebljeno pri Huxtablovih, kot pravita Jhally in Lewis (1992: 142), uspešno zapeljala gledalce.

Lepo je biti sosed

Lepo je biti sosed (LBS) je ena prvih[3] zares uspešnih družinskih situacijskih komedij na slovenskih komercialnih televizijah; trdimo, da tudi zaradi specifičnega okvirjanja delavskega razreda. Doslej so sicer prevladovale komedije, osredotočene na dogajanje v delovnem okolju, kot denimo TV dober dan in Naša mala klinika. Serija razen dolžine ustreza žanrskim značilnostim situacije komedije: omejen nabor likov, v eni epizodi rešljiv zaplet, nasnet smeh občinstva ... Podobno kot ostale komedije domače produkcije serija nekoliko izstopa pri dolžini samih epizod, saj so namesto 25-minutne skoraj 45-minutne, skupaj z oglasnimi bloki torej dovolj za zapolnitev ene ure programa.

Dogajanje v seriji je osredotočeno na družini Špeh in Sagadin in njuni sosednji stanovanji v bloku, občasno pa se prizorišče preseli v klet, polno orodja in z obveznim koledarjem s slečeno žensko na sredini kadra (pri tem je razgaljena slika deloma zakrita s kapo, obešeno na sredini koledarja), oziroma v lokal Vunder bar. Oprema v stanovanju je preprosta, prevladujejo izdelki iz TV-prodaje. Čeprav so osrednji liki štirje, Beno in Branka (Žuža) Sagadin ter Ivo in Silvika Špeh, je glavni lik, ki je v ospredju skoraj vseh zgodb in zapletov, vseeno Beno[4], arhetip burkeža iz delavskega razreda. V kombinaciji z ostalimi liki je na las podoben Fredu Flintstonu iz istoimenske risane serije, paradigmatičnem primeru, ko govorimo o »karikaturnem okvirjanju« delavskega razreda. Beno, skoraj v vsaki epizodi vsaj en del večera oblečen samo v spodnjo majico, je nacionalist in seksist, pije pivo Patriot, ne mara Hrvatov in Romov:

Beno: Žuža, ka si ti ja nor. Saj ne morš verjet. Spodaj pred blokom sem srečal enega cigoja.
Žuža: Beno, kako pa ti govoriš. Saj se ne reče tak, reče se Rom.
Beno: Aja, ja, no, pardon, skratka, pred vhodom sem srečal enega tega ciganskega Roma, ki je pregorele žarnice prodajal.
Žuža: Kdo bi pa kupil pregorelo žarnico?
Beno: Jaz sem ga tudi to vprašal, pa mi je rekel, saj jih lahko v službi zamenjaš.
Žuža: To pa niti ni tako neumno, samo ti nimaš službe.

Ilustracija: Prizor iz Druge epizode pete sezone
Vir: www2.24ur.com/bin/article.php?article_id=3141275.

Stereotipna reprezentacija njegovega lika kot burkeža, infantilneža in neotesanca pride najbolj do izraza, če ga primerjamo z likom iz družinske komedije Moji, tvoji, najini, ki jo trenutno predvaja nacionalka. To je serija, ki sicer prav tako izrazito stereotipno prikazuje družino srednjega razreda in reproducira večino mitov, povezanih z njim. Glavna lika sta Blaž, direktor manjšega podjetja v krizi, in Polona, arhitekta, oba imata po dva otroka iz prejšnjega zakona, peti otrok pa je njun. Sta klasične primer »super staršev«, kot Butsch (2008) imenuje prevladujoče reprezentacije staršev srednjega razreda v situacijskih komedijah.

Čeprav sta Beno in Žuža brezposelna, o sami materialni situaciji oziroma njunem gmotnem položaju razen v redkih situacijah ne razpravljata neposredno. Razlike so premeščene predvsem na spol in seksualnost. Beno je sicer ženskar, vendar se njegova demaskulinizacija kaže predvsem v odnosu do žene, ki ji je v vseh vidikih podrejen, predvsem intelektualno.

Beno: Pa dobro no, saj sem bil na dela borzi.
Žuža: Ja? In je kaj?
Beno: Ja, je, ja. Samo nič ni za mojo stopnjo.
Žuža: Eh, s tvojo stopnjo bi bil lahko samo ležeči policaj.
Beno: Joj, Žužika, no, sej ni treba biti zdaj žaljiva in me obkladati s takimi zaimki. Nisem jaz kriv, če rabijo samo doktore, pa ekonomirane diplomiste pa kaj ti jaz vem kaj to sploh je...
(Druga epizoda pete sezone)

Njegova intelektualna inferiornost se kaže med drugim tudi v tem, da skoraj vsako bolj zapleteno besedo izgovori napačno. Walsh in drugi (2008: 124) pravijo temu reprezentacija parov »lepotica in zver«, značilna pa je predvsem za pare iz delavskega razreda v sodobnem sitcomu. Kot ugotavljata, cela vrsta situacijskih komedij upodablja inteligentne, duhovite in privlačne žene, poročene z nesposobnimi, predebelimi in nezrelimi moškimi. Beno je sicer suh, ostalim kriterijem pa več kot ustreza. Tekstualna struktura teh šovov, njihov humor im mit o »lepotici in zveri« delujejo skupaj pri »spodbujanju gledalcev, da sprejmejo patriarhat kot naravno moško značilnosti, seksizem pa je trivializiran kot stvar posmeha«. (Walsh in drugi 2008: 124). Poglejmo tipičen Benov seksističen komentar iz prvega dela pete sezone:

Beno: Kaj si ja nor. Ovi je imel prek tisoč bab pa niti enega aidsa ni fasal. Ivo, poslušaj to. Ovi Miki Jager, ka si ja nor, kolko bab je mel, mislim, jih še vedno ma. Pa kolk gnara ma. Pa je jager, tak kot jaz.
Ivo: Beno, če se že piše J-A-G-E-R, to še ne pomeni, da je tudi po poklicu jager.
...
Beno: Kolko gnara je v rokenroli, stari moj. Če bi bil ti ta Miki Jager, bi lahko kaj drugega nadlegoval, ne pa tole struno. Saj veš, kaj mislim ...
...
Beno: Rokenrol, hlače dol, tiča na ramo pa gremo.

Pomemben del Benove identitete je nogomet. Kot ugotavlja tudi Aronowitz (1992: 199), je identiteta moških delavskega razreda pogosto prestavljena na druge, družbeno bolj mobilne poklice, kot so policisti, nogometni igralci in druga mesta, kjer so tradicionalne moške vloge vseprisotne. Družini živita v stanovanjskem bloku na Ulici Srečka Katanca 2[5], Beno se včasih oblači v nogometne drese, celo osnovno šolo je treniral nogomet in pogosto uporablja nogometno (seksistične) prispodobe kot denimo v zadnjem delu pete sezone, ko se Ana Marija ob novici, da je noseča, ukvarja z vprašanjem, kdo je oče:

Ana Marija: Trije so.
Beno: Trije? Trojčki? Se pravi, ko sta vidva iz ene enajstmetrovke trikrat gol dala?
Ana Marija: Ne, ne. Trije očetje so.
Beno: Aha, to se pravi, že vem. Trije so streljali enajstmetrovko, penal, saj veš, kaj mislim, pa ne veš, kateri je dal gol.

Drugi preostanek identitete delavskega razreda v seriji je povezan z barom, drugim najpomembnejšim krajem dogajanja. Bar Vunder bar je pričakovano večinoma rezerviran samo za moške in prsato natakarico.

Sklep

Situacijska komedija torej pomembno prispeva h konstrukciji družbene realnosti o razredni strukturi družbe, predvsem z miti in negativnimi stereotipi o delavskem razredu pa vzpostavlja njegovo inferiornost v primerjavi s srednjim razredom. Tako se ustvarja »superiorna pozicija zgornjega srednjega in višjih razredov kot upravičenih do privilegiranega položaja v stratifikacijskem sistemu«. (Kendall 2005: 2–3) Aronowitz (1992: 198) ugotavlja, da že od zgodnjih šestdesetih dalje delavski liki na televiziji in v medijih na splošno postanejo predmet »liberalnega zaničevanja, saj so prikazani kot rasisti, seksisti in politično ter družbeno konservativni«.

Vendar pa je ugotavljanje, da gre za problematično reprezentiranje posameznih skupin, le prvi korak. Še bolj problematično je, da se ob seriji najbolj zabavajo ravno najbolj negativno reprezentirane skupine. Rezultati raziskave (Luthar 2011) namreč kažejo, da je LBS všeč oziroma zelo všeč predvsem gledalcem z osnovnošolsko in srednjo poklicno izobrazbo, že od splošne srednješolske izobrazbe pa se trend obrne. Če je LBS všeč oziroma zelo všeč 56 odstotkom polnoletnih gledalcev z osnovnošolsko izobrazbo in 38 odstotkom gledalcev s poklicno srednjo šolo, je ta odstotek le še 17 pri višje in visokošolsko izobraženih. Z Morleyjem (2009: 492) se moramo torej vprašati, kako strukturni položaji gledalcev, vključno z razredom, postavljajo meje pridobivanju različnih kulturnih kodov, ki bi sistematično in na različne načine vplivali na proces razkodiranja.

Literatura
Aronowitz, Stanley (1992): The Politics of Identity: Class, Culture, Social Movements. London: Routledge.
Butsch, Richard (2008): Five Decades and Three Hundred Sitcoms about Class and Gender. V G. R. Edgerton in B. G. Rose (ur.) Thinking Outside the Box: A Contemporary Television Genre Reader, 111–135. Kentucky: The University Press of Kentucky.
Coleman, Robin R. Means (2000): African American Viewers and the Black Situation Comedy: Situating Racial Humor. New York: Garland Publishing.
Jhally, Sut in Justin Lewis (1992): Enlightened Racism: The Cosby Show, Audiences, and the Myth of the American Dream. Boulder: Westview Press.
Kendall, Diana (2005): Framing Class: Media Representations of Wealth ans Powerty in America. Lanham: Rowman and Littlefield.
Luthar, Breda (2011): Projekt Medijska potrošnja, razred in kulturna stratifikacija: Sumarnik raziskave. Ljubljana: FDV.
Mayerle, Judine (1991): Roseanne – How Did You Get Inside My House? A Case Study of a Hit Blue-Collar Situation Comedy. Journal of popular culture 24 (4): 71–88.
Morley, David (2009): Mediated class-ifications: Representations of class and culture in contemporary British television. European journal of cultural studies 12 (4): 487–508.
Neale, Steve in Frank Krutnik (1990): Popular Film and Television Comedy. London: Routledge.
Trdina, Andreja (2010): Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti. Medijska preža 38: 34–35.
Walsh, Kimberly R., Fürsich, Elfriede in Bonnie S. Jefferson (2008): Beauty and the Patriarchal Beast: Gender Role Portrayals in Sitcoms Featuring Mismatched Couples. Journal of Popular Film and Television 36 (3): 123–132.
Situacijska komedija z miti in negativnimi stereotipi o delavskem razredu vzpostavlja njegovo inferiornost v primerjavi s srednjim razredom.

1 Serijo od leta 2008 producira in predvaja komercialna televizijska postaja POP TV, režira pa Ven Jemeršič. Ideja za serijo in scenariji za prve tri sezone sicer prihajajo iz slovaške komercialne televizije, četrta in peta sezona pa sta bili posneti po izvirnih scenarijih.
2 Zanimiva je navedba J. Mayerle (1991: 71), da sta leta 1983 producenta Carsey in Werner ob snovanju likov za serijo zavrnila idejo Billa Cosbyja, da bi upodabljal hišnika, njegova žena pa bi bila gradbena delavka. Kot vemo, sta prevzela vlogi zdravnika/porodničarja in odvetnice s petimi otroki.
3 Pred tem je bila sicer v letih 2002–2004 relativno uspešna serija Pod eno streho, vendar ni dosegla gledanosti LBS.
4 Uradni opis njegovega lika na DVD-ju pete sezone: »Beno je lovec – tu in tam –, večinoma pa oskrbnik lovske hiše. Zato mora včasih ob čudnih urah od doma. Rad ima ženske, kar zelo skriva pred svojo Branko, ki jo ljubkovalno kliče Žuža. Sicer jo ima rad, samo to je tako, kot da bi ves čas enega in istega jelena streljal, ta pa bi vedno znova oživel. Svoje ženičke sicer še nikoli ni preveral, vendar se svojemu najboljšemu sosedu in prijatelju Ivu hvali, da jo je. Je bolj lene narave in ima vse rad tako, kot je. Televizija je njegova religija. Pa dobra 'papica' in pivo Patriot. Je dobrodušen in vedno pripravljen pomagati, samo če ni prenaporno.«
5 V epizodi, v kateri razmišlja o kandidaturi za predsednika krajevne skupnosti, kot pomembno točko svojega programa vključi preimenovanje ulice v Ulico Matjaža Keka, trenutnega selektorja nogometne reprezentance.

izpis

Suzana Oreški

Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
V novodobnih razvedrilnih žanrih, kakršen je resničnostni šov Slovenski dvor, ki se je predvajal na Pink TV, zasledimo prikazovanje norosti na netočen, trivialen, populističen in žaljiv način.

Reprezentacije norosti v medijih so za zagovornike skrb zbujajoče v primerih, ko se le-ta prikazuje oziroma portretira na netočen, trivialen, populističen in žaljiv način. V novodobnih razvedrilnih žanrih, kot je na primer resničnostni šov Slovenski dvor, ki se je marca in aprila 2011 predvajal na Pink TV, je bilo zaslediti upodabljanje oseb v psihiatrični bolnišnici na izjemno diskriminatoren način. V predstavi so štirje mladi ljudje, ki sedijo v polkrogu na oddelku psihiatrične bolnišnice in odgovarjajo na vprašanja dekleta oziroma dvorskega norčka Nane.[1]

S postavljanjem preprostih in otroških vprašanj ter nepravilnih odgovorov nanje nepravilno enačijo težave v duševnem zdravju z nezmožnostjo logičnega sklepanja ali razumevanja, s slaboumnostjo. Ob tem tudi izvajajo nenavadne nekontrolirane, neobvladljive ali sunkovite telesne gibe, obrazno mimiko imajo popačeno, krožijo z očmi in usti ipd. Da bi bilo vse skupaj še bolj dramatično, na postavljena vprašanja odgovarjajo s težavami, težko jih je razumeti, stavki so neartikulirani, jecljajo ali se brez razloga krohotajo, smejijo. Komunikacija med njimi poteka sicer na pristen način, medsebojno se razumejo in podpirajo. To je dobro, a na ta način krepijo predsodke, ki v družbi do oseb z duševno motnjo že obstajajo. In sicer, da gre za posebno skupino prebivalstva, ki spada v neki drugi, oddaljeni svet, kjer je prisoten drugačen način razmišljanja, čustvovanja in dojemanja realnosti.

Zloraba lika dvorskega norčka

Težave v duševnem zdravju ne gre enačiti s slaboumnostjo, saj je ravno nasprotno – posamezniki s težavami v duševnem zdravju so lahko tudi nadpovprečno inteligentni ali izjemno uspešni in ustvarjalni. Ravno tako ne dokazovati obstoja težav v duševnem zdravju z nenavadnimi vizualnimi podobami. S tovrstnimi upodabljanjem se namreč skuša prikazati, da je norost mogoče ugotoviti na osnovi človekovih telesnih gibov, torej z vizualnimi reprezentacijami doseči učinek resničnega dokaza mentalnega in fizičnega stanja človeka.

Naslednji očitek in kritika temu šovu pa gre njihovi zlorabi lika dvorskega norčka. V zgodovini norosti je namreč dvorski norček obstajal in imel pozitivno vlogo. Še več, bil je vključen v dvorsko življenje in imel mandat od kralja, da sme biti norčav, šaljiv in direkten. Da sme govoriti o temah, ki so sicer prepovedane, da sme opozarjati na nepravilnosti in biti ogledalo kralju in ostalim dvorjanom. V času renesanse gre tudi za zgodovinsko obdobje, ko se norosti dodeli »družbeni status« – je vključena v družbo, ima vesel obraz, ki ga srečamo v liku Pavlihe, Poldrugega Martina, v karnevalskih norčijah. Bila je tema praznovanja, karnevala, ko ljudje izvolijo norega škofa, ko sluga postane gospodar in obratno (Flaker 1998: 89–90). Da je dvorski norček del tega obdobja, se sicer lahko poučimo iz koncepta resničnostnega šova, ki ga je mogoče prebrati iz njihove spletne strani. Vendar dvorski norček Nana z opisano predstavo poveže svoj lik z netočnimi in škodljivi prepričanji o ljudeh, ki so ovirani zaradi težav v duševnem zdravju.

Amaterski, a žaljiv utrinek

Četudi se zavedamo, da gre pri tej predstavi za skrajno amaterski utrinek udeležencev šova in ga kot takšnega težko resno obravnavamo, ga tudi kritično vrednotimo; nujno je opozoriti, da imajo tudi resničnosti šovi in njihovi tovrstni razvedrilni vložki učinek na javnost! V tem kontekstu so udeleženci šova »šolski«, a žalosten in skrb zbujajoč primer ponotranjenih predstav, prepričanj in predsodkov laične javnosti o ljudeh, ki trpijo zaradi dolgotrajnih težav v duševnem zdravju in se zdravijo v psihiatrični bolnišnici. Predsodki so zakoreninjena prepričanja, ki jih tudi v naši družbi težko odpravljamo; še toliko težje, ker jih mediji s tovrstnimi reprezentacijami ohranjajo, krepijo in reproducirajo.

Vse kaže, da tudi Pink TV konkurira na trgu resničnostnih šovov, ki se na slovenskih televizijah predvajajo že nekaj časa. Da bi bili zanimivi, morda tudi drugačni in v trendu, morajo skrbeti za gledanost, privabljanje gledalcev, opozarjati nase, tudi če je treba omalovaževati podobo ljudi, ki je zaradi različnih družbenih mehanizmov že na rob potisnjena skupina prebivalstva. Težave v duševnem zdravju se dokazano in pogosto portretirajo v razvedrilnih, lahkotnih, komičnih in sproščujočih medijskih zvrsteh na način, ki je žaljiv in diskriminatoren do ljudi, ki jo imajo (na primer skeč Joc in Joc v oddaji A si ti tudi not padu). V njih se posameznike s tovrstnimi oviranostmi najpogosteje enači z nenavadnim zunanjim videzom in bizarnim vedenjem, z duševno prizadetostjo, nezmožnostjo čustvene bližine, nenavadnimi in nevsakdanjimi dejanji, s sprevrženimi spolnimi praksami, z nasiljem in nevarnostjo za druge in z nezmožnostjo empatije in vzpostavljanja odnosov, kot tudi z nezanesljivostjo in s kaznivimi ter kriminalnimi dejanji.


izpis

Vesna Kobal

Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Analizirana besedila, ki eksplicitno govorijo o samskih ženskah, se večinoma ukvarjajo z identiteto samskih žensk le v povezavi s spolnostjo in razmerji. Kljub svoji navidezni aktivnosti, »delanju na sebi«, so ženske še vedno konstruirane kot pasivne – čakajo na (pravega) moškega, ki bo podelil smisel njihovemu življenju.

Samostojno samsko življenje je postalo za mnoge ženske realna možnost šele v zadnjih desetletjih. K temu so pripomogli številni dejavniki: razvoj socialne države, urbanizacija, reforme izobraževalnega sistema in zaposlitvenih politik, globalizacija, spremembe na trgu dela itd. Prav tako sta se spremenila vloga in značaj institucij: te so v postmoderni družbi postale veliko bolj refleksivne in usmerjene k »življenjskim politikam« (Giddens 2000). Čeprav so posameznice in posamezniki zaradi procesa »institucionalne individualizacije« (Beck in Beck-Gernsheim 2001) veliko bolj kot v preteklosti prisiljeni svobodno izbirati, te izbire nikoli niso zgolj osebne, temveč vedno kažejo tudi na ponotranjene strukture, vzorce, vrednote in temeljne predpostavke, ki se jih lahko posameznice in posamezniki bolj ali manj zavedajo. Medijsko posredovane podobe selekcionirano izpostavljajo posamezne aspekte nekega družbenega fenomena (druge pa zanemarijo) in tako v določeni meri vplivajo na stališča in vrednote posameznikov, oblikujejo njihovo percepcijo univerzalnega.

S tem, ko je samskost postala izbira, so se zastavila nova vprašanja in drugačne perspektive. Spremembe se na ravni praks diskurza kažejo v zabrisovanju razlike med samskostjo de iure (neporočenost) in de facto (biti brez partnerja) in napotujejo na spremembe v strategijah stigmatizacije samskih žensk. Trditev, da je danes stigmatizacija samskih žensk manjša, drži le, če privzamemo zgolj pravno definicijo samskosti, dejansko pa je postala veliko bolj subtilna in psihološka. Prav tako je treba upoštevati, da se obravnavanje samskosti razlikuje glede na različne kategorije (spol, starost, spolno usmerjenost itd.) Pri analizi reprezentacij samskosti in samskih žensk v Cosmopolitanu[1] smo uporabili kritično diskurzivno analizo (Fairclough 1992, 1995). Analiza ni zastavljena zgolj kot analiza vsebine, temveč predvsem teksture besedila, hkrati pa besedilo obravnava tudi z vidika diskurzivnih praks in se pri tem poglobi v pogoje produkcije, distribucije in interpretacije teksta. Analiza upošteva tudi, da diskurz kot družbena in ideološka praksa naturalizira določene prakse in odnose dominacije ter ohranja ali spreminja pomene, ki so generirani znotraj teh razmerij moči.

Analiza reprezentacij samskih žensk v Cosmopolitanu: cilji in izhodišča

Cosmopolitan je licenčna revija, mesečnik, ki je v Sloveniji začel izhajati septembra 2001. V analizo je bilo uvrščenih 54 besedil o samskosti, ki so izšla med septembrom 2001 in decembrom 2007. Cilj analize je bil ugotoviti, v katerih okoliščinah, na kakšen način in zakaj postane samskost v Cosmopolitanu problematična. Ali povedano drugače: kdaj je znotraj iste revije samskost prikazana kot nekaj pozitivnega, zaželenega, in kdaj postane nezaželena, celo do te mere, da začnejo avtorice in avtorji besedil uporabljati žaljiv ton in zmerljivke za samske ženske. Prav tako nas je zanimalo, katere so prevladujoče vrednote, ki so eksplicitno ali implicitno izražene skozi produkcijo besedil o samskosti.

Izhajali smo predvsem iz dveh elementov na ravni analize diskurza kot diskurzivne prakse: prvič, Cosmopolitan ni revija za samske ženske, temveč za mlade (heteroseksualne) ženske med 15. in 35. letom starosti, ki pa so v tem življenjskem obdobju vsaj na Zahodu povečini še samske – neporočene, mnoge pa tudi brez partnerja. Drugič, v uredništvu revije se zavedajo lastne začasnosti v življenju svojih bralk (cf. Petek v: Markovčič, Tarmon 2004: 107–108).

Ti dve izhodišči sta nam omogočili podati odgovore na tri ključna vprašanja: prvič, zakaj je samskost v besedilih lahko konstruirana zgolj kot trenutno, prehodno obdobje, faza v življenju; drugič, zakaj so v Cosmopolitanu prisotne estetizirane podobe življenja samskih žensk, ne pa tudi konkretni modeli samskega življenja, ki bi bili ženskam v oporo, prav tako pa je v reviji, ki sama sebe umešča v kontekst ženske emancipacije, povsem odsoten spopad z ideologijo življenja v paru; in tretjič, kakšna je povezava med estetiziranimi podobami samskih žensk in njihovo bolj eksplicitno stigmatizacijo?

Cosmopolitan, ženska emancipacija in krepitev tradicionalne ženske identitete

V Cosmopolitanu sicer eksplicitno poudarjajo pomen ženske emancipacije, vendar je njihovo razumevanje tega procesa pogosto zelo ozko, zvedeno na pravico do dela/zaslužka in seksualno svobodo. Poglobljena analiza besedil o samskosti kaže na izrazito utrjevanje tradicionalne ženske identitete, tako glede vrednot, ki bi jih morala »prava« ženska imeti, kot tudi glede zaželenega življenjskega poteka (poroka ali zunajzakonska zveza in družina): »Sicer se lahko izteče tudi tako, da se bo vse več sodobnih Ally [po glavni junakinji serije Ally McBeal, op. a.] odločalo za 'solo varianto': [za življenje] samostojnih podjetnic izven hierarhij, ki vladajo v firmah ali družinah. Mogoče celo z otrokom. Toda brez moža. Lahko bi postalo naravno za svet: samostojno vzgajajoče ženske.« (6/2002: 105) Krepitev tradicionalne ženske identitete se pogosto opira na biološke argumente, s čimer se znova vzpostavlja vzporednica med biološkim in družbenim: »Naši jajčniki se namreč ne zmenijo za enakost spolov, zato se bolj kot na splošne sodobne zahteve po ženski emancipaciji raje osredotočite na svoje življenje in seveda na to, kako ga želite živeti.«(3/2005: 73) Omenjeni citat implicira, da je feminizem oz. ženska emancipacija nekaj, kar je bilo ženskam vsiljeno (»splošne sodobne zahteve«) in kar posledično ne odraža njihovih »resničnih« želja.

Estetizirane podobe samskih žensk v Cosmopolitanu in drugih medijih lahko interpretiramo kot argument za normalizacijo samskosti, njeno večjo sprejetost in sprejemljivost v zahodnih družbah, toda te podobe so večinoma tesno povezane z ekonomskimi cilji in oglaševalskimi strategijami medijskih hiš. Podobe samskih žensk, ki uživajo v lastni (materialni) neodvisnosti, so po eni strani povezane z liberalno ideologijo, po drugi pa s predpostavko, da gre za fazo v življenju, obdobje mladostniške brezskrbnosti, ki se bo končalo v poznih dvajsetih ali v tridesetih letih. To je tudi čas, ko se bodo bralke Cosmopolitana preusmerile k drugim revijam, saj se bodo čedalje težje identificirale s temami in načini, kako so le-te obravnavane. Zavedanje lastne začasnosti v življenju bralk pogojuje tudi izhodišča in načine obravnave samskosti: »Za večino žensk obdobje samskosti še vedno predstavlja zgolj eno od faz v njihovem življenju. Res je tudi, da je postala izbira partnerjev celovitejša: preizkusiti in spoznati je treba več, v resne zveze se spuščati kasneje …« (1/2003: 100)

S tem, ko je samskost konstruirana kot začasno obdobje, Cosmopolitan uspešno združuje estetizirane podobe mladih samskih žensk in krepitev tradicionalne ženske identitete in življenjskega poteka. Feminizem je zgolj referenčni sistem, ki ga revija pri tem uporablja in zlorablja. Povedano drugače, feminizem je del politike Cosmopolitana le takrat, ko in kolikor prinaša dobiček. Na ta način lahko pojasnimo odsotnost spopada z ideologijo para, kakor tudi odsotnost vsakršnih konkretnih modelov samskega življenja, ki bi samskost zastavljali kot resnično in izvedljivo alternativo, saj bi to pomenilo radikalno spremembo politike revije, za katero pa ne obstaja ekonomska motivacija. Zato lahko trdimo tudi, da so estetizirane podobe samskih žensk le bolj subtilna oblika stigmatizacije samskih žensk.

Strategije reprezentacij samskih žensk in samskega načina življenja

Izhodišče, da je samskost nekaj trenutnega, začasnega, pogojuje tako pozitivno kot negativno vrednotenje samskosti. »Trenutnost« samskosti je treba razumeti v obeh pomenih besede: kot nekaj sedanjega, aktualnega in kot nekaj začasnega, prehodnega. Tako zastavljena samskost ima številne implikacije: najprej kot ideal vzpostavlja nekaj, kar je nasprotje samskosti in kar zajema tako trajnost kot prihodnost – sedanji začasni samskosti stoji nasproti prihodnje trajno razmerje (z moškim). Na tej ravni je še možna »pozitivna« reprezentacija samskosti kot obdobja priprave na razmerje, ki naj ga ženska posveti spoznavanju same sebe, zabavi, pridobivanju izkušenj, seksualnemu eksperimentiranju ipd. Pogosto je tiha podmena takšne estetizirane podobe samskega življenja, da gre za obdobje, s katerim se bo ženska srečala le enkrat v življenju.

»Nauči se biti srečna sama s seboj, preden pričakuješ od nekoga, da te bo osrečil, namesto da bi se osrečila kar sama. To je že pol poti do velike sreče, ki se začne v objemu gospoda Pravega.« (10/2005: 71)

Poudarjanje trenutnosti s strani avtoric in (samskih) žensk kaže na to, da so tudi same ponotranjile idejo, da je samskost kot taka nezaželena (tudi v mladosti), kar s svojo protislovnostjo potrjuje naslednji primer »sočustvovanja«: »Nič čudnega, če kdaj pomisliš na to, da si brez fanta ob sebi ničla, saj te celo življenje tako vzgajajo. Ampak na to pomisli le kdaj pa kdaj. Nikakor naj to ne postane tvoja filozofija.« (2/2006: 79)

Začasnost samskosti implicira tudi, da gre za krajši časovni interval, zato lahko pričakujemo, da bo dolgotrajnejša samskost deležna posebne obravnave. To potrjujejo tudi konkretna besedila, v katerih je v primeru dalj časa trajajoče samskosti veliko bolj poudarjena potreba po terapiji, strokovni pomoči, kot na primer v tem odlomku: »'Upoštevajte, da se lahko za premostitev teh ovir odločite za terapijo ali svetovanje,' poudarja dr. Bristow. Ali preprosto poiščite podporo za vaše samsko bivanje. Navsezadnje, če se vam pokvari avto, ga odpeljete v delavnico na popravilo. – Zakaj ne bi poiskali pomoči, če imate težave z ustvarjanjem odnosov?« (1/2005: 91) Odlomek je zanimiv tudi zaradi načina, kako je v besedilu predstavljena alternativa, »samsko bivanje«: prvič, gre za razliko med bivanjem in življenjem; in drugič, nekoherentnost teksta kaže na to, da ne gre za »resnično« alternativo, saj avtor že v naslednjem stavku samske ženske primerja s pokvarjenim avtom, ki potrebuje »popravilo«.

Negativne reprezentacije samskih žensk se kažejo predvsem v: a) prikazovanju samskih žensk kot neodgovornih, nezrelih, izbirčnih, egoističnih, promiskuitetnih, obupanih, nesrečnih, izgubljenih itd., b) razlikovanju med samskimi ženskami v dvajsetih letih in ženskami v poznih dvajsetih in tridesetih letih, c) odnosu do ločitve oz. konca razmerja, prijateljstva med ženskami, različnih družinskih oblik ipd. ter d) žaljivem tonu itd. Nekateri od teh elementov so združeni v naslednjem primeru:

»Morebiti ste sedemindvajsetletnica, ki vam ob sami misli na zmenke postane slabo, ali paničarite, ker pri devetindvajsetih še niste ulovile moža. Mogoče ste izčrpana tridesetletnica, ki privlači le psihotike, zalezovalce in čustvene osate.« (1/2005: 88)

Stigmatizacija samskih žensk se opira zlasti na tri strategije. Prva in najpogostejša je »psihologizacija« samskih žensk, kjer vsakdanja psihologija služi kot referenčni sistem za podajanje interpretacij in razlag, zakaj so ženske samske. Druga strategija, seksualizacija samskih žensk, krepi tako določeno predstavo o »pravi« spolnosti kot tudi o »pravi« ženski, saj se prek negativnih reprezentacij seksualnih praks in vedenja, ki naj bi bili tipični za samske ženske, krepi tradicionalna ženska identiteta: vrednote, kot so popustljivost, prilagodljivost, ranljivost itd. in zaželeni življenjski potek (resno razmerje, poroka in družina). Tretja strategija stigmatizacije temelji na prikazovanju samskih žensk kot žrtev romantičnih idealov ali feminizma, kar novinarke pogosto (vsaj implicitno) enačijo, a so hkrati tudi same pogosto žrtve teh istih idealov. Naslednja dva primera sta si po vsebini namreč zelo podobna, razlikujeta pa se po izhodišču:

»Do takrat [do tridesetega leta] morajo urediti svojo kariero in hkrati najti pravega moškega. Samo z njim si želijo hišo, otroke in psa. Prepričane so, da imajo pravico biti izbirčne: moški mora biti pripravljen sodelovati v gospodinjstvu in pri vzgoji otrok, v nasprotnem ne pride v poštev.« (1/2003: 100)

»Kljub tako bednim dejstvom, ki ženskam ne obljubljajo pretirano rožnate prihodnosti s hiško nekje v predmestju, z zvestim in skrbnim možem ter s četico bistrih otrok, strokovnjaki opozarjajo, da upanje še vedno obstaja ...« (4/2006: 83)

Sklep

Krepitev tradicionalne ženske identitete (tudi s »pomoč­jo« ženske emancipacije) je povezana z določeno percepcijo delitve na javno in zasebno sfero, pri čemer je slednja vzpostavljena kot nekakšna oaza, v katero se ob koncu dneva umaknemo pred zunanjim svetom. Poleg tega ostaja zasebna sfera ključnega pomena zlasti za identiteto žensk: v Cosmopolitanu so, denimo, v primeru samskih žensk veliko bolj kot v primeru samskih moških izpostavljene negativne psihološke posledice samskosti ali je samskost celo zastavljena kot psihološki problem. Liberalna ideologija s poudarjanjem svobodne izbire v kontekstu zasebne sfere izpostavlja vrednote, kot so osebna sreča in zadovoljstvo, ki naj bi ju zagotovila zlasti ljubezensko razmerje in družina, zato samskost le stežka najde svoje mesto v takšnem vrednotnem okviru. Samskost je v Cosmopolitanu zastavljena kot prehodno obdobje v življenju in kot problem menedžmenta: kaj s tem obdobjem narediti, kako ga najbolje in koristno uporabiti. Analizirana besedila, ki eksplicitno govorijo o samskih ženskah, se večinoma ukvarjajo z identiteto samskih žensk le v povezavi s spolnostjo in razmerji, ne pa, na primer, s hobiji, študijem, delom, delovanjem v organizacijah ali drugimi aktivnostmi, ki jih ženska opravlja samostojno in kjer je vprašanje, ali ima partnerja ali ne, povsem nepomembno. Iz takšne obravnave izhaja dvoje: prvič, razmerje z moškim je za (vsako) žensko še vedno najpomembnejša stvar v življenju; in drugič, kljub svoji navidezni aktivnosti (»delanju na sebi«), so ženske še vedno konstruirane kot pasivne – čakajo na (pravega) moškega, ki bo podelil smisel njihovemu življenju. Ali kot so zapisali v Cosmopolitanu: »Čeprav se zdi, da ste samske že 100 let, to še ne pomeni, da boste samske za vekomaj. Tudi na vas čaka princ, ki vas bo zbudil iz samskega spanca.« (12/2002: 62)

Literatura

Beck, U., Beck-Gernsheim, E. (2001): Individualization: institutionalized individualism and its social and political consequences. London–Thousand Oaks–New Delhi: Sage. Zbirka Theory, Culture & Society.
Fairclough, N. (1992): Discourse and social change. Cambridge: Polity Press.
Fairclough, N. (1995): Critical discourse analysis: the critical study of language. London–New York: Longman.
Giddens, A. (2000): Preobrazba intimnosti: spolnost, ljubezen in erotika v sodobnih družbah. Ljubljana: *cf. Rdeča zbirka.
Markovčič, I., Tarmon, A. (2004): Seksistična podoba ženske v Cosmopolitanu: percepcija in poistovetenje slovenskih študentk (diplomsko delo). Ljubljana: FDV. Dostopno tudi na: dk.fdv.uni-lj.si/dela/Markovcic-Tarmon.PDF.

1 Članek je povzetek ključnih ugotovitev diplomskega dela, ki ga je avtorica napisala pod mentorstvom dr. Romana Kuharja na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

izpis

Suzana Oreški

Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Cehovsko pokroviteljstvo in težnja po nadvladi psihiatričnega modela nad psihosocialnim modelom se poslužujeta medijev kot orodja za manipulacijo množic – Analizirali smo 26 prispevkov tiskanih slovenskih medijev o Zakonu o duševnem zdravju v obdobju med januarjem 2008 in marcem 2011

Odnos družbe do duševnega (ne)zdravja ima svoje korenine v različnih družbenih predstavah o duševni bolezni in njeni predhodnici norosti. V srednjem veku so, na primer, verjeli, da so ljudje kaznovani z norostjo, ker niso dovolj ponižni, ubogljivi in predani cerkveni ideologiji. V obdobju inkvizicije so bili prepričani, da so samske, neporočene ali svojeglave ženske zagotovo sklenile skrivno poroko s hudičem. Pri diagnosticiranju in pregonu t. i. čarovnic so si pomagali z listo kriterijev, ki so bili zapisani v čarovniškem vodniku, imenovanem Malleus Maleficarum (Porter 2003: 25–26). Etiketa norosti je v tem času imela moralno noto.

Osemnajsto stoletje je počasi prekinilo z verovanji v nadnarave in višje sile, ki da krojijo usodo človeka in ga kaznujejo z norostjo, če je bil drugačen. Moderna doba s pojavom znanosti je »odčarala stari svet« in skušala prekiniti z ljudskimi verovanji, jeznimi bogovi in nadnaravnimi silami. V tem obdobju je psihiatrija s pomočjo diagnostike uveljavljala svojo znanstveno paradigmo, ki je temeljila na objektivnem opazovanju človeškega vedenja. Norosti je dodelila status duševne bolezni. V imenu znanstvene, objektivne klasifikacije, jo je poskušala razumeti, razložiti, zdraviti in odpraviti, v upanju, da bo bolezen postala znanstveno obvladljiva in tudi ozdravljiva. Širši filozofski nazor in znanstveni diskurz tega časa sta namreč temeljila na prepričanju, da na svetu ni pojavov, katerih ne bi bilo mogoče razumeti, raziskovati, nadzorovati in odpraviti.

V drugi polovici dvajsetega stoletja so se kot protiutež moderni znanosti pojavila različna družbena prizadevanja in civilno-uporabniška gibanja, ki s t. i. kolektivnim zagovorništvom postavljajo pod vprašaj temelje znanstvene objektivnosti, institucionalizacijo duševnih motenj, medikalizacijo duševnega zdravja in psihopatologizacijo vsakdanjega življenja (Flaker 1998). Pojavil se je diskurz, ki močno dvomi v prevladujoče védenje in vednost o duševnih motnjah. Ta zavrača koncept »velikih zgodb«, ki izhajajo zgolj iz konstrukta strokovnjakov in znanstvenikov ter nadvladujejo in zanemarjajo male zgodbe in izkušnje ljudi. Pojavile so se razne oblike protestov proti izključevanjem, ki nastajajo na osnovi rase, spola, religije, bolezni, hendikepa. Opaziti je diskurz vključujočih družbenih praks, ki poteka tako na ravneh stroke, ljudi s težavami v duševnem zdravju, kot politike.

Vključujoče družbene prakse

Postmoderna miselnost sproži novega duha, nov val konceptov in pogledov na duševno (ne) zdravje. Ta poudarja psihosocialni model in socialno psihiatrijo, v ospredju katere je okrevanje in zdravljenje v skupnosti. V ospredju je zagovorniški diskurz, ki poudarja prenos konceptov duševnega zdravja v prakso – t. i. diskurz vključujočih družbenih praks. V tem obdobju nastaja mnogo pobud, ki opozarjajo posamezne države, da morajo z zakonodajnimi ukrepi urediti področje duševnega (ne)zdravja. To na mikroravni pomeni vključevanje ljudi z duševno motnjo v vsakdanje in lokalno življenje, na primer z uvajanjem skupnostnih služb, ki omogočajo pomoč v domačem okolju, z dovolj prilagojenimi delovnimi mesti, da bi si lahko ljudje služili denar, z dovolj dostopnimi stanovanji po neprofitni ceni, da si jih bodo posamezniki lahko najeli in tako živeli v skupnosti, ne v zavodih.

Tovrstno kolektivno zagovorništvo je v mnogih državah vplivalo na spremembe politik in zakonodaj s področja duševnega (ne)zdravja. Primer tega so prizadevanja Clifforda Beersa (1908), osebe z duševno motnjo, ki je v Združenih državah Amerike napisal javno kritiko o položaju pacientov v psihiatričnih ustanovah v knjigi z naslovom Um, ki se je našel (A Mind that Found Himself) ter ustanavljal skupine za samopomoč po vsej državi, kar je pritegnilo veliko simpatizerjev tudi iz političnih in akademskih krogov. Njegovo gibanje je obrodilo sadove še na politični ravni, ustanovili so Nacionalni komite za mentalno higieno. Gibanje je imelo velike razsežnosti – v Veliki Britaniji so, na primer, leta 1922 ustanovili podobno telo, ki je bilo namenjeno izobraževati javnost o duševnem zdravju. Desetletje pozneje je bil v Parizu prvi evropski kongres o mentalni higieni. V petdesetih letih so ustanovili Svetovno federacijo za duševno zdravje (WFMH), in to z namenom vsesplošne promocije duševnega zdravja. Konec osemdesetih let je federacija izdala še »Deklaracijo 2000« in »Deklaracijo o človekovih pravicah v duševnem zdravju«.

O spremembi širše politike na področju duševnega (ne)zdravja se lahko prepričamo in poučimo tudi iz mnogih mednarodnih dokumentov, priporočil in deklaracij, ki se pojavljajo zadnja desetletja. V poročilu Svetovne zdravstvene organizacije že iz leta 2001, ki nosi naslov Duševno zdravje: novo razumevanje, novo upanje, so poudarjene vključujoče družbene prakse, kot je na primer skupnostna obravnava. Tudi Deklaracija o duševnem zdravju za Evropo (gre za Helsinško deklaracijo, ki je nastala na evropski ministrski konferenci januarja 2005) opozarja države članice, da se skrb za duševno zdravje krepi s povečanjem blagostanja in delovanja ljudi s poudarkom na njihovi moči in spretnosti, s sočasnim povečevanjem zunanjih zaščitnih faktorjev. Ta koncept vpeljuje še perspektivo duševnega blagostanja in dobrega počutja ter priporoča, da se v družbah vzpostavijo take socialne okoliščine in razmere, v katerih lahko živijo tudi osebe z dolgotrajnimi duševnimi motnjami in so vključene vanjo.

Politika duševnega zdravja

Vključujoča družbena praksa temelji na takšni politiki duševnega zdravja, ki prek zakonodaje omogoča prenos konceptov duševnega zdravja v prakso ter skrbi za implementacijo zakona na vseh družbenih ravneh. Konkretno bi na primer to pomenilo, da pri odvzemu svobode gibanja na račun pravice do zdravljenja omogoča varovanje pravic in interesov ljudi z duševno motnjo.[1] Vključujoča zakonodaja je tudi tista, ki posameznikom z duševno motnjo omogoči pravico do informiranosti o zdravljenju ter pravico do informiranega pristanka (Marušič 2002). Zakonodaja, ki upošteva svojce in bližnje v proces okrevanja, je tudi vključujoča. Predvsem pa omogočanje pravice do okrevanja in zdravljenja v skupnosti pomeni zakonodajo, ki zasleduje vključujoče družbene prakse (glej Dernovšek, Marušič, Tavčar 2003; Marušič 2003).

Tudi Slovenija pri izvajanju politike duševnega (ne)zdravja ne sme biti izjema. Z vstopom v Evropsko unijo je postala obvezujoča sodelavka pri skrbi za blagostanje, krepitev in varovanje duševnega zdravja ter zdravljenja duševnih motenj, ne samo svojih državljanov, temveč gledano tudi širše – Evropejcev.

Diskurz o Zakonu o duševnem zdravju

V nadaljevanju bomo na osnovi analize medijskih tekstov prikazali odnos politike do duševnega (ne)zdravja v Sloveniji. Zanimalo nas je predvsem, ali je ta naklonjena zakonodaji in stremi k vključujočim družbenim praksam, ali je nenaklonjena in stremi k prevladujočemu institucionalno-psihiatričnemu modelu, ki ne omogoča pomoči in podpore v skupnosti. Pri raziskovalnem vprašanju smo se naslonili na koncept diskurza po Foucaultu (2001) ter kritične diskurzivne analiza po Fairclougu (1995), ki zagovarja stališče, da znanost, stroka ali politika vedno proizvajajo le določeno védenje, ki se s pomočjo medijev ohranja, krepi in postaja prevladujoča resnica. Najpogostejši in prevladujoči diskurzi namreč prispevajo k legitimizaciji neke resnice. Ti imajo tudi monopol nad oblikovanjem, reproduciranjem in ohranjanjem nekega védenja in znanja, ki sčasoma postane »objektivno« dejstvo. Ta pa ne pomeni samo sredstva za manipuliranje širših množic, temveč tudi dominantni diskurz, v katerega sčasoma nihče več ne (po)dvomi.

Analizirali smo 26 prispevkov tiskanih slovenskih medijev na temo Zakona o duševnem zdravju, ki so se nahajali v novinarski dokumentaciji časnika Delo. Zanimale so nas predvsem izjave nosilcev javnih funkcij in drugih najpogosteje citiranih t. i. družbenih avtoritet. V ospredje smo vzeli časovno obdobje pred sprejetjem Zakona o duševnem zdravju in po njegovem sprejetju – med januarjem 2008 in marcem 2011.[2]

Izjave družbenih avtoritet so pomembne z vidika njihovega prispevka k sooblikovanju diskurza o zakonodaji. So dober pokazatelj njihovega odnosa do ureditve tega družbenega problema, ki ga v Sloveniji urejamo že skorajda 15 let. Njihov diskurz namreč lahko prispeva bodisi k vključujočim bodisi izključujočim družbenim praksam. Ni zanemarljivo, kako so opredeljeni do Zakona o duševnem zdravju (na primer: ali izjavljajo, da je zakon diskriminatoren, ali pa izjavljajo, da je namenjen varovanju pravic in koristi ljudi, ki ga potrebujejo). Če so stališča akterjev, ki imajo družbeno moč, nenaklonjena do določenega družbenega pojava oziroma problema, potem to lahko vodi do širše diskriminacije.[3]

Prevladujoči citati in pobude za nastanek prispevkov

V analiziranem obdobju so prevladujoče izjave prihajale iz vrst psihiatrov, predstavnikov nevladnih organizacij (predvsem predsednikov društev in predsednice sveta uporabnikov), varuhinje človekovih pravic, predstavnikov ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter ministrstva za zdravje in večkrat citirane takratne ministrice za zdravje. Novinarji oziroma medijske hiše so poskušale problematizirati in osvetliti temo s pomočjo govornikov, ki so prihajali iz vrst nevladnih organizacij, psihiatrov ter nosilcev oblasti.

Sporočilna vrednost večine prispevkov, ki je temeljila na izjavah ali avtorskih prispevkih psihiatrov v tem obdobju, je bila izrazito nenaklonjena do Zakona o duševnem zdravju. Ta nenaklonjenost je izražala nasprotujoč, cinično-sarkastičen diskurz tako do vsebine zakona kot tudi do posameznikov, ki naj bi po njihovem mnenju prispevali k vsebini zakona in njegovemu sprejetju.

Kot protiutež nenaklonjenemu in nestrpnemu diskurzu s strani psihiatrične stroke se pojavlja obziren in strpen diskurz predstavnikov ministrstva za zdravje ter ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Očitke psihiatrične stroke zavrača s strokovnimi in pravnimi argumenti, ni porogljiv in omalovaževalen. Diskurz vladnih predstavnikov se usmerja k vsebinskim razlagam zakona in utemeljuje njegove učinke na prakso, z vidika varovanja pravic in interesov ljudi z duševno motnjo ter njihovih bližnjih. V ospredje diskurza postavi osebo s težavami v duševnem zdravju in njene koristi, potrebe, interese v vseh postopkih obravnave, pri zdravljenju in okrevanju. Primer:

»/…/ Dementni in drugi bolniki, ki so nameščeni v varovanih oddelkih domov upokojencev, ne bodo imeli manj pravic, je zatrdil Janez Remškar z ministrstva za zdravje, a 'pri nadzorih zdravstvene blagajne so bile črtane nekatere storitve, ker jih posamezni zdravniki niso dovolj argumentirali'. Tako se je Remškar odzval na včerajšnje poročanje Dela o alarmantnih opozorilih zdravnikov in skupnosti socialnih zavodov, da se zdravstvene pravice dementnih prikrito zmanjšujejo. 'Remškar in Dominkuš sta na tiskovni konferenci predstavila dva nova profila v zdravstvenem varstvu oseb s težavami v duševnem zdravju.'« (Delo, 12. 12. 2009, Milena Zupanič, Dogodki dneva)

V tem obdobju je en sam primer državljana, ki se v rubriki pisma bralcev odzove na pisanje psihiatra. Psihiatrična stališča in interpretacijo zakona ostro zavrača ter jih utemeljuje z vidika ustavnih svoboščin in pravic kot tudi pravne ureditve tega področja v Sloveniji.

Hkrati je mogoče zaslediti osamljen primer psihiatrinje, ki je naklonjena zakonodaji z vidika alternativnih možnosti, ki jih omogoča pacientom. Izpostavi izkušnje, ki jih ima s sodiščem, in informira javnost o postopku, s katerim se je mogoče izogniti nepotrebni prisilni hospitalizaciji.

»/…/ 'Prisilna hospitalizacija ni več nujna in edina pot za začetek psihiatričnega zdravljenja duševnih bolnikov, saj lahko o tem po novem odloči sodišče na predlog strokovnjaka – zdravnika, socialne delavke – začne postopek direktor ustanove, torej psihiatrične bolnišnice, centra za socialno delo ali zdravstvenega doma, ki naslovi vlogo na pristojno okrajno sodišče. To mora v zelo kratkem času postaviti izvedenca psihiatrične stroke, ki osebo pregleda,' je razložila Mojca. Z. Dernovšek.« (Delo, 1. 2. 2010, Milena Zupanič, Dogodki dneva)

Dramatizacija in moralizacija

Senzacionalen diskurz je temeljil na prispevku novinarke, ki je obravnavala Zakon o duševnem zdravju s stališča skrbi in zdravljenja za tiste osebe z duševno motnjo, ki so zagrešile kaznivo dejanje v času akutnega in hudega poslabšanja bolezni. Novinarka na osnovi nekaj primerov, ki so se zgodili v Sloveniji, dogodke dramatizira, vrednoti in pri tem moralizira. Uporablja veščine narativne takte tako, da poudarja vedenje oseb z duševno motnjo, ki so po njenem prepričanju »naravno« nagnjene k agresivnim in kriminalnim dejanjem. V tekstu so poudarjene besede tragedije, drame, škandala. Novinarka dogodke redefinira v dramo, moralizira in poskuša vzdrževati čustveno napetost. Vsekakor skuša dokazati obstoj zlega in dobrega, s poudarkom, da zlo obstaja v nepredvidljivih psihotičnih posameznikih, dobro pa v mimoidočih, nič hudega slutečih državljanih, ki ne pričakujejo »norca za vratom«. Tendenca novinarke je portretirati ljudi z diagnozo duševne motnje kot naravno nagnjene k brutalnim in škodoželjnim dejanjem. Prispevek vsebuje lastnosti populističnega, rumenega tiska, ki sicer v nadaljevanju resno problematizira temo, kot je odsotnost forenzičnega oddelka v slovenski psihiatriji ter pomen nadzorovane obravnave v skupnosti, ki jo prinaša Zakon o duševnem zdravju. Žal pa je kontekst, v katerem se je tema oblikovala, izrazito populističen.

Povzetek

Na osnovi analiziranega vzorca ugotavljamo, da so nosilci oblasti naklonjeni Zakonu o duševnem zdravju. Opazna je volja po urejanju politike duševnega (ne)zdravja v Sloveniji. Izjave nosilcev javnih funkcij so pri obravnavi oziroma utemeljevanju zakona korektne in strokovne. Njihova vsebina temelji na varovanju pravic in interesov oseb, ki zakon potrebujejo. Nasprotno tem izjavam pa se srečamo tudi z izrazitim neodobravanjem zakonodaje, ki prihaja iz vrst tistih nosilcev javnih funkcij, ki imajo prav poseben mandat za varovanje pravic in svoboščin – varuhinje človekove pravic. Celo več, o zakonu izjavlja, da je katastrofalen in diskriminatoren do oseb z duševno motnjo. Njenim izjavam nasprotujejo nevladne organizacije s področja duševnega zdravja, katerih diskurz vse od devetdesetih let dalje dokazano ohranja zagovorniško držo.

Zanimivo je primerjati izjave varuha človekovih pravic o zakonodaji s področja duševnega zdravja v devetdesetih letih. Te so bile v nasprotju s stališči sedanje varuhinje izrazito kritične do družbenih razmer, ki ne omogočajo ustreznega varovanja pravice in interesov ljudi v nadzorovanih obravnavah. Izjave takratnega varuha človekovih pravic so problematizirale in kritizirale odnos politike in stroke do neurejene zakonodaje s področja duševnega (ne)zdravja. Celo več, nizale so dejstva in argumente s primeri, pri katerih zakonodaja ne varuje pravic ljudi in ne skrbi za zaščito njihovega dostojanstva.

Diskurz nevladnih organizacij je usmerjen v zagovor duševnega zdravja v skupnosti, v promocijo obstoječega zakona, ki ga vidi kot možnost ureditve skrbi in pomoči za ljudi z duševno motnjo in njihove bližnje. Nevladne organizacije apelirajo tako na nosilce oblasti kot na psihiatrijo k pomembnosti zavedanja o ureditvi področja duševnega (ne)zdravja v Sloveniji.

Na drugem bregu pa imamo nenaklonjene psihiatrične izjave. Celo več! So nestrpni in sarkastični. S porogljivim in ciničnim odnosom ter pristranskimi informacijami delujejo kot sabotaža.

Razprava

Na osnovi analize omenjenega vzorca ugotavljamo, da sicer vsi našteti akterji, tako nosilci javnih funkcij, psihiatri, strokovnjaki iz nevladnih organizacij, ljudje z duševno motnjo in njihovi bližnji, aktivisti in simpatizerji, premorejo zavedanje o ureditvi tako pomembnega področja, kot je duševno zdravje. To zavedanje se na ravni koncepta nekako sprejema, obstaja konsenz, toleranca, obzirnost. Žal pa se na pragmatični ravni dogaja nestrpnost in nenaklonjenost, ki jo je moč razbrati iz njihovih izjav in konteksta. Interpretacije metod dela in pristojnosti posameznih služb se skozi zakonodajo o duševnem zdravju bagatelizirajo, prisotno je cehovsko pokroviteljstvo in težnja po nadvladi psihiatričnega modela nad psihosocialnim modelom in tudi politiko duševnega zdravja. Pri tem se poslužujejo tudi medijev kot orodja za manipulacijo širših množic.

Za zagovornike duševnega zdravja v skupnosti je to skrb zbujajoče, saj je dokazano, da takšni medijski diskurzi lahko spodbujajo k škandalom oziroma k t. i. javnim panikam. Na našem vzorcu se to zelo lepo vidi tudi na primeru populističnega prispevka z naslovom »Nevarni bolniki in njihovo zdravljenje«,iz katerega je razvidna nenaklonjenost do obstoječe zakonodaje. Novinarka se ponesrečeno, a očitno dramatično in senzacionalistično opira na nekaj primerov kaznivih dejanj, ki so ji zagrešili posamezniki z duševno motnjo. V njeni dramatično narativni tehniki se pojavijo tudi izjave psihiatrov, ki z informativnim tonom razložijo pomen forenzičnega oddelka za tovrstne primere, kot tudi možnost zdravljenja na prostosti s pomočjo nadzorovane obravnave, ki jo uvaja Zakon o duševnem zdravju. Ti sicer objektivni in strokovni vložki ne uspejo uravnovesiti prispevka, čigar tendenca se nagiba k senzacionalizmu in moraliziranju.

Sklep

V primerjavi z diskurzom, ki je v devetdesetih letih apeliral na politiko, a ta ni ukrepala, zdaj lahko zagotovo trdimo, da se je politika na tem področju spremenila, saj skuša vpeljati Zakon o duševnem zdravju in ga tudi implementirati. Je naklonjena obstoječi zakonodaji. V primerjavi z nosilci javnih funkcij imajo drugi pomembni akterji oziroma družbene avtoritete v Sloveniji – kot sta psihiatrična stroka in varuhinja človekovih pravic – do zakonodaje zadržke. Ne gre zanemariti, da je tem posameznikom, predvsem varuhinji človekovih pravic, dodeljen t. i. javni mandat za varovanje pravic in koristi oseb z duševno motnjo. Diskurz psihiatrične stroke ima neprijetne učinke – otežuje povezanost in kohezijo različnih medsebojno povezanih sektorjev, ki so zadolženi za nudenje virov, s pomočjo katerih se ljudje lahko vključujejo v družbo. Dokazano je, da učinki tovrstnih moraliziranj in porogljivih stališč lahko neugodno vplivajo na odziv javnosti. Dovolj je že, da se učinki na mikroravni kažejo kot oteženo medsebojno sodelovanje in izvajanje pomoči tistim, ki so je potrebni. Nenaklonjen diskurz do Zakona o duševnem zdravju namreč zavira vzpostavljanje tistih družbenih okoliščin, ki omogočajo status državljana in odpravljajo status hendikepa.

Literatura
Dernovšek, Mojca Zvezdana, Marušič, Andrej, Tavčar, Rok (2003): How to avoid community psychiatry? Int. J. Soc. Psychiatry, vol. 49, št. 1, str. [5]–7.
Fairclough , Norman (1995): Critical Discourse Analysis:The Critical Study of Language. London, New York: Longman.
Flaker, Vito (1998): Odpiranje norosti: vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: Založba /*cf .
Foucault , Michel (2001): Arheologija vednosti. Ljubljana: Studia Humanitatis.
Marušič, Andrej (2002): Zakonodaja s področja duševnega zdravja in stigma. Konferenca o psihosocialni rehabilitacije z mednarodno udeležbo: zbornik konference. Ljubljana: Slovensko druženje za duševno zdravje in Urad RS za invalide in bolnike, 30.–31. maj, 2002, str 19.
Marušič, Andrej (2003): Meje med institucionalno in skupnostno psihiatrijo. V: Romih, Janez (ur.), Žmitek, Andrej (ur.): Meje psihiatrije: [zbornik], Begunje, 25. in 26. oktober 2002. Begunje: Psihiatrična bolnišnica, str. 45–51.
Marušič Andrej in Turčin Arijana (2003): Mentah Helath Reforms in Slovenia awaited. V: Mental Health Reforms, letnik 8, št. 3, str. 18-20.
Porter, Roy (2002): Madness: A Brief History. Oxford: University Press.
Zakon od duševnem zdravju (Ur. l. RS, št.77/2008).


1 Več v Marušič Andrej in Turčin Arijana (2003): Mentah Helath Reforms in Slovenia awaited. V: Mental health reforms, letnik 8, št. 3, str 18–20.
2 Zakon o duševnem zdravju (Ur. l. RS, št. 77/2008) je bil sprejet 12. avgusta 2008, uporabljati pa se je začel čez eno leto, torej 12. avgusta 2009.
3 Zgleden primer je vlada T. Blaira v Angliji, ki ima že nekaj desetletij urejeno skupnostno skrb na tem področju, a se je na osnovi nenaklonjenih medijskih zgodb, katerih učinek so bila javna moraliziranja, v devetdesetih letih odločila za bolj restriktivne ukrepe oz. restriktivno zakonodajo (vladam je namreč vselej pomembna visoka naklonjenost njihovih volivcev).

izpis

Špela Mihevc

So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
V Centru Zarja imamo različne izkušnje z mediji, bolj ali manj zanimive, iz katerih se želimo učiti – Na eni strani si želimo njihove pozornosti, na drugi se jih kar malo bojimo – Pomembno je spoštovanje, ki nemalokrat zbledi ob iskanju pomembne novice – naenkrat ni več pomemben sogovornik, ampak zvok in slika, ter višina stola, na katerem sogovornik sedi

Telefonski klic novinarke v prostorih Centra Zarja povzroči nemir in prenaša se informacija:
»V četrtek pridejo s televizije. Nujno je, da se prostori uredijo. Tistim, ki ne želijo sodelovati, je potrebno zagotoviti primeren prostor za čas prisotnosti televizijske ekipe. Kaj bi pa rada? Ni povedala. Se bomo dogovorili. Ne, to ne gre. Zahtevamo vprašanja vnaprej. Saj ni pomembno, važno je, da pride. S katere televizije pa je? Novinarka, ki jo Metka pozna. Potrebujejo vsebine. Nekaj povezanega s preventivo. Rada bi posnela osebno zgodbo. Pa ne spet. Ali ne morejo pisati o čem bolj pozitivnem? Saj veš, bad news is good news. Veš kaj, važno je, da pride, pa bomo že.«

Organiziramo dogodek:
»Mi si želimo, da to Slovenija ve. Imamo nabor novinarjev? Kako se bomo lotili obveščanja javnosti? Naj tajnica razpošlje vsem. Naslovi niso pravi, pošto mi zavrača. Nujno je, da pošljemo na STA

Klic z Radia XY:
»Kaj menite o novem zakonu? Hm, aj, ne, ja, vem, ne bi, mogoče, prosim, hvala. Tole pa ni bilo dobro. Kaj je sploh hotel?«

Elektronsko sporočilo:
»Pozdravljeni. Sem samostojni novinar in bi želel sodelovati na vaši konferenci. Zanima me, ali je odprtega tipa in ali potrebujem novinarsko akreditacijo. Sporočite mi prosim še, ali je dovoljeno fotografiranje in komu naj se javim ob mojem prihodu? Najlepša hvala za vaš odgovor.«

V Centru Zarja imamo različne izkušnje z mediji, bolj ali manj zanimive, iz katerih se želimo učiti. Na eni strani si želimo njihove pozornosti, na drugi se jih kar malo bojimo. Se pa zavedamo, da jih potrebujemo. V resnici ni nikoli pravega časa in kapacitet, da bi se na sodelovanje z mediji sistematično pripravili. In zato je tokratna priložnost objave naših razmišljanj enkratna priložnost, da izpostavimo svoje potrebe in razmišljanja.

Kako javnosti s pomočjo medijev približati problematiko poškodb možganov?

Vsekakor si želimo približati javnosti problematiko poškodb možganov. Kako to narediti, da v medijskem paketu vsebine ne izpadejo zastrašujoče, pomilujoče, da so zanimive, s pravo sporočilno notico? Informacija o uspehu posameznega uporabnika, strokovnega delavca, dogodka, povezanega s programi dolgotrajne rehabilitacije, konference, stiske zaradi nepoznavanja problematike, promocija storitev, preventivna dejavnost v skupnosti, informacija o sodelovanju … Zgodb je veliko. Katera je dovolj zanimiva za medije? Na kašen način jo predstaviti, da bistvo ne bi zvodenelo?

Osnovno vodilo nam je zaščita in podpora posamezniku, ki se želi izpostaviti. To pomeni, da ko zazvoni telefon, ne ohromimo in se pustimo voditi izkušenosti novinarja, da nas pripelje do skupnega cilja. Mi moramo vedeti, kaj želimo sporočiti, različne medije zanimajo različne informacije in naša komunikacijska osnova mora biti enotna in jasna.

Pa vendar, kako ob osnovnem poslanstvu skrbeti še za opaženost v javnosti z namenom promocije storitev v dolgotrajni rehabilitaciji oseb s pridobljeno poškodbo možganov, z namenom preventivnega delovanja in ozaveščanja ter ne nazadnje pridobivanja novih partnerjev in sodelavcev na različnih nivojih?

Vse to s pomočjo medijev! Zavedamo se pomembnosti sodelovanja z mediji, ki so naši partnerji!

Novinarjem se praviloma mudi

Od ustanovitve pred osemnajstimi leti se je sodelovanje z mediji zelo spremenilo in to nas veseli. Pa vendar se srečujemo s situacijami, ki bi jih želeli spremeniti. Če se nam zatakne v komunikaciji s posameznimi predstavniki medijev, vzpostavljamo odnose na ravni pozitivne kritike, ki vodi v ozaveščanje.

Težave, ki se jih naknadno ne da popraviti, so praviloma posledica nespoštovanja dogovorov. Neavtorizirani članki niso redkost, osnovni namen snemanja, ki se spremeni v iskanje vizualno najbolj nesprejemljivih informacij, netaktnost do posebnih potreb kljub seznanjanju s specifikami osebe s poškodbo možganov so primeri, ko novinar odhaja in pušča grenak priokus in strah, kako bo objava izpadla. Pomembno je spoštovanje, ki nemalokrat zbledi ob iskanju pomembne novice; naenkrat ni več pomemben sogovornik, ampak zvok in slika, ter višina stola, na katerem sogovornik sedi.

Vedno ponudimo možnost vnaprejšnjega razgovora za osvetlitev problematike, a novinarjem se praviloma mudi ali pa imajo drugačna navodila urednika. V danem trenutku jim ni pomembno, na koncu pa se izkaže, da so šokirani in zaradi nepripravljenosti tudi njihova vloga izpade neprofesionalno. Tega si nikakor ne želimo in pozivamo k večplastnem sodelovanju.

Redki so novinarji, ki pri sodelovanju v prispevku nudijo podporo

Strokovnemu delavcu, ki ni izkušen na področju sodelovanja z mediji, je na kratko, v sprejemljivem jeziku za laika oz. širšo publiko, težko sporočiti bistvo. Redki so novinarji, ki mu v omejenem času zmorejo nuditi primeren podporo. V sodelovanju s posamezniki s pridobljeno poškodbo možganov pa praviloma pride na površje predvsem osebnost novinarja, ki težko prekine pretirano govorjenje posameznika ali pa informacije pridobivajo na način, ki je strogo netakten. Kje, kdaj, zakaj, kako naprej … Brez predispozicije, da ta vprašanja odpirajo tudi globoke travme. Pač, pomembna je zanimiva informacija.

So pa tudi druge plati. Določeni posamezniki sodelovanje z mediji jemljejo kot del rehabilitacije, s svojo zgodbo želijo opozoriti pred nevarnostmi prehitrega življenja, ki mnogokrat pripeljejo do nepopravljivih posledic. Eni o sebi govorijo zelo spontano, premišljeno ali nepremišljeno, spet drugi s pomočjo podpore številnih strokovnjakov. Oboji pa potrebujejo pripravljenega novinarja, ki ima več časa kot samo minuto, ki želi slišati in sprejeti ozadje novice in ki novo izkušnjo izkoristi za svoje nadaljnje delo in ne nazadnje tudi za osebno rast.

Prilagam pa tudi kratke povzetke izkušenj sodelovanja z mediji s strani uporabnikov, ki so vključeni v dolgotrajno rehabilitacijo v Centru Zarja Zalog in dovolijo objavo svojih izkušenj.


izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
sovražni govor in medijski diskurz
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev