N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
uvodnik
mediji in pravo
izobraževanje novinarjev
medijska etika in samoregulacija
fotožurnalizem
črnogorski državni mediji
izzivi za svobodo izražanja
medijske selitve
odzivi
medijska vzgoja
internet
recenzije
ekskrementi
foto
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Darijan Košir
Vse oči usmerjene v Delo
Kritike se na Delu ne branimo, a le strokovne in temeljite
Po svoje nas seveda veseli, da se Medijska preža kot bilten za opazovanje medijev tako močno ukvarja s časopisom Delo, kot se je edicija Pomlad 1999, čeprav s strani vsaj meni za slovenski medijski prostor povsem neznanih avtorjev (G. Lubej, E. Pajk, S. Banjanac). Vendar pa je v vseh treh člankih veliko napačnih in zgrešenih ocen, ki so posledica popolnega nepoznavanja medijskih razmer, kar seveda kliče po našem odgovoru.

Prvi članek (»Pomanjkanje lastnih zgodb s prizorišča«; E. Pajk) je predvsem neobjektiven, zlasti v uvodni in sklepni ugotovitvi avtorja, da hrvaški časopisi »polnijo časopisne strani z jugoslovanskimi zgodbami iz prve roke, slovenskim (pa to) ni uspelo« in da Delo in drugi dnevniki med kosovsko krizo »niso bili zmožni ustvarjati lastnih živih zgodb s prizorišč; četudi so imeli tam poročevalce, so jih uporabljali predvsem za podpisovanje zbranih agencijskih vesti, ki bi jih lažje dobili kar doma«.

Kar se Dela tiče, naj v odgovor rečem, da je bil to edini slovenski medij sploh (pa tudi drugih »znamenitih« ni bilo prav veliko takšnih), ki je imel ves čas, sleherni dan vojne v Zvezni republiki Jugoslaviji, pa tudi še veliko prej, tam (Beograd, Podgorica, Skopje, celo Priština) lastnega dopisnika Branka Jokića; kako mu je bilo težko delati v ZRJ, ne bi posebej govoril, dodati pa gre, da je v 80 dneh vojne napisal več kakor 250 člankov vseh zvrsti, od vesti do komentarja, pri čemer je imel skoraj vsak dan objavljeno poročilo na prvi strani Dela (ki so se morda res komu zdela kot povzetki agencijskih novic, a takšna je pač zakonitost »newsa« za prvo stran – čim bolj objektivna informacija, kjer avtorski duh ne prevlada), enako pa skoraj vsak dan eno dolgo (od tri do šest tipkanih strani) lastno poročilo oziroma zgodbo za zunanjepolitično stran (svet), ki jih je večina očitno spregledala, čeprav jih je bilo veliko med njimi odličnih. Jokić je tako delo seveda nadaljeval tudi vse dni po koncu vojne.

Poleg tega je imelo Delo na kriznem območju v času vojne mnoge druge lastne poročevalce in celo fotoreporterje – Vili Einspieler in Tomi Lombar dvakrat iz Črne gore, Makedonije in Kosova ir Ervin Hladnik Milharčič, Urša Izgoršek, Barbara Hočevar in Jure Eržen iz Albanije in Makedonije. Ti so bili na terenu izključno zato, da so prispevali lastne zgodbe, reportaže, fotografije in pogovore (intervjuje). V Delu namreč pod agencijske novice nikoli ne podpisujemo naših avtorjev, zato da bi ti lahko »sedeli doma«, in tega tudi nikoli ne bodo počeli; če bodo le lahko, bodo novinarji Dela na terenu z lastnimi zgodbami. Še vedno pa si lahko za vse konkretne primere ves omenjeni zelo bogati kosovski izplen pogledate v dokumentaciji Dela, in morda bo ocena potem kaj bolj resna.

Avtorjeva sklepna ugotovitev, da je ta domnevna odsotnost lastnih zgodb »praksa, ki se vleče že kar predolgo in bi jo lahko pretrgala le močnejša konkurenca«, pa je do Dela predvsem zlobna. Delo namreč ni konkurence nikoli zaviralo, še več, celo neovirano jo je vseskozi »bogatilo« s svojimi kadri – če pa se ta konkurenca potem ni obnesla, to res ni naš problem. V Delu, skratka, konkurence ne omejujemo in se je ne bojimo, ker smo prepričani, da je boljši časopis od Dela v tem prostoru strahovito težko ustvariti. Ni pa nemogoče.

Problema, ki ga zadeva članek »Naj bi, menda, govori se« (G. Lubej), sem se delno že dotaknil zgoraj; gre za oceno kakovosti poročanja našega dopisnika iz ZRJ Branka Jokića pred začetkom vojne na Kosovu. O Jokiću kot dopisniku so lahko mnenja seveda zelo različna, vendar pa ocenjevalci prevečkrat pozabljajo na nekatera dejstva. Jokić je resda Delov dopisnik v ZRJ, je pa tudi državljan ZRJ, kar njegovo delo v skrajno represivni srbski državi zelo otežuje (da ne gre za šalo, dokazuje »zlom«, ki ga je doživel prejšnji dopisnik Dela iz Beograda Slobodan Dukić, pa še kakšen pred njim, in ne samo v Delu). Viri informacij, ki jih imajo »lojalni« dopisniki, so Jokiću zaprti, ima pa zato druge, ki jih večkrat ne more navajati, zato si tudi pomaga z raznimi varovali, ob katere se je avtor ocene tako zelo obregnil. Da ne govorim o tem, kako težko je bilo Jokiću delati v času vojnega stanja v ZRJ; ta izpit je naš dopisnik po moji oceni opravil odlično in vprašanje je, ali bi ga kdorkoli drug – tudi iz Slovenije – bolje.

V tem pogledu je ocena, da se Delu »območje bivše skupne države očitno ne zdi posebno pomembno«, ponovno žaljiva. Vsako stvar je resda vedno mogoče narediti bolje, a Delo vsaj za zdaj prostor bivše sfrj pokriva na dovolj visoki ravni in v zelo širokem obsegu, kar ne dovoljuje ocene o njegovem zanemarjanju.

Poleg tega, kot sem že navrgel, Jokić od začetka letošnjega leta dela v strahovitem tempu, ki bi že zdavnaj zlomil tudi mlajše novinarje, medtem ko mu je on v letih pred upokojitvijo v celoti kos. Jokić pošilja praviloma najmanj pet do deset tipkanih strani besedil na dan; kakšen napor je to, vemo vsi, ki smo bili kdaj dopisniki iz kriznih območij. In da v teh nekaj tipkanih strani dnevno (in sedem dni na teden) ne morejo stati same ekskluzivne izjave, je tudi jasno. Vse, kar Jokić napiše, pa vseeno »stoji« in kljub omenjenemu tempu nima napak; doslej so mu jih očitali zelo malo. Avtor vaše ocene je to poskušal in mu je klavrno spodletelo; Lubej namreč v oceni pravi, da »lahko v Jokićevih analizah opazimo tudi pretiravanje« in »trditve brez realne osnove«, pri čemer v kronski dokaz navaja Jokićev stavek »če v Parizu srbska stran ne bo privolila v predloge skupine za stike, bo prišlo do delitve Kosova«. Res ne vem, kje je tu »trditev brez realne osnove« ali »pretiravanje«; do česa pa je prišlo na Kosovu po polomu pariških pogajanj in posledični 80-dnevni vojni, če ne do (najmanj) delitve pokrajine?

Najbolj površna in neprofesionalna pa je ocena v članku »Neposrečena presoja« (S. Banjanac), ki se ukvarja z Delovo obravnavo raketiranja Nata traktorske kolone beguncev in jo primerja z Guardianovo. Eden dramatičnih vrhuncev avtoričinega sinopsisa je tudi moja izjava z novinarskih večerov v Škucu, da se Delo »želi vizualno približati britanskemu Guardianu« (kar je seveda skrajno poenostavljena interpretacija moje dejanske izjave), in pa seveda primerjalna »analiza«, ki poskuša »dokazati«, da je bilo moje ravnanje kot urednika deska v konkretnem primeru potem v velikem »nasprotju« z omenjeno izjavo.

Seveda sem izjavil nekaj takega, kar je avtorica zapisala, za to izjavo še vedno stojim in vedno bom. Toda kot večina njenih ocen je skrajno grobo iztrgana iz konteksta oziroma predstavlja le sklepni stavek mojega zelo dolgega razmišljanja o tem (ki sem ga enkrat objavil tudi že v Medijski preži), da sta si britanska in slovenska družba po vseh predpostavkah (zgodovina, tradicija, stopnja razvoja, demografija itd.) tako zelo različni, da se nujno morajo razlikovati tudi mediji obeh držav; vse, kar si lahko želimo, je, da bi bilo Delo nekoč, v končnem cilju in v najboljših parametrih zelo podobno (denimo) britanskemu tisku, da pa je od tega zaradi omenjenih razlik še zelo daleč. Vse, kar lahko ta hip naredimo, je, da poskušamo počasi, korak za korakom to razliko iz dneva v dan premagovati sebi v prid. Kakor jih mora Slovenija na vsakem koraku vsak dan približevanja eu. In zato je avtoričin zelo nagli sklep o mojem domnevnem nestrinjanju s samim seboj zelo neresen.

Avtorica očitno Dela vsak dan ne bere prav resno, na še veliko bolj površen in zelo neprofesionalen način pa se je lotila svoje »analize«. Naslovnica Dela, naj pojasnim, je vsak dan – in tudi v obravnavanem primeru – zmes dvojega: po eni strani tradicije Dela, po drugi strani pa vsakič nečesa novega. Tradicija je denimo v tem, da ima Delo vsak dan, zadnja leta vedno desno zgoraj na prvi strani, tako imenovano Temo dneva. O izbiri tega kratkega komentarja za nas najbolj pomembnega dogodka dneva odloča vsak dan uredniški kolegij. Na ta konkretni dan se nam je sprejetje letošnjega avtocestnega programa zdelo pač pomembnejši dogodek za Slovenijo od zgrešene rakete Nata, ne glede na njeno strašno morijo, pa še drug, bolj prozaičen razlog je bil – v 80 dnevih je pač težko vsak dan delati temo dneva na Kosovo, saj se utrudijo tako bralci kot avtorji. Britanci so imeli morda ta dan lažjo izbiro, nobenega domačega protidogodka. In ko izberemo temo dneva, potem (spet) po tradiciji v Delu temu komentarčku v strnjenem sklopu sledita tudi dnevna karikatura in osnovno besedilo. Šele potem pride prostor za druge dogodke dneva.

Za omenjeno raketiranje pa smo potem izbrali obliko, ki je za Delo ne samo nova, ampak skorajda revolucionarna še glede na tri leta nazaj, in smo jo prvič uporabili prav v času kosovske vojne: petkolonska fotografija čez pol strani v zgornji polovici (še pred dvema letoma v Delu ni bilo večje fotografije od trikolonske). V konkretnem primeru je celo šlo za fotografijo, ki je bistveno bolj »atraktivna« od Guardianove tisti dan in po površini za njo ni zaostajala dosti (za šestino ali sedmino). Takšne fotografije lahko na naslovnici Dela dobijo samo res izredni dogodki, kar je raketiranje beguncev gotovo bilo. In zato je trditev, da Delo temu dogodku ni pripisalo »pomembnosti vodilne zgodbe za naslovno stran«, smešna.

Poleg tega je k fotografiji sodil še dolg podpis in pod njo štirikolonsko besedilo naših dopisnikov iz vodilnih metropol sveta čez skoraj pol strani, namenjeno kosovski krizi (gre skupaj za približno 130 vrst teksta); tako je vojna na Kosovu ta dan dobila pet devetin prostora na naslovnici Dela, kar je po moji oceni maksimum površine, ki jo lahko določena tema dobi, in celo bistveno več od prostora za temo tega dneva o avtocestah, na naslovnici pa je potem končalo samo še poročilo iz evropskega parlamenta o slovenski resoluciji. Tri vsebinske teme na prvi strani Dela, tega tudi že dolgo ni bilo, vse to zaradi izjemnosti kosovskega dogodka. Tako da očitka o neposrečeni presoji nikakor ne sprejemam.

Avtorica svoje ocene – če hoče biti verodostojna – pač ne more utemeljevati na dejstvu, ki je zanjo »neokusno«, saj naj bi Delo »poleg velike fotografije s trupli ubitih beguncev, ki ležijo na cesti, vodilnemu članku zraven dalo naslov Ceste dodobra oznojile poslance«. Skratka, horizontalni prelom kosovskega sklopa bi bil zanjo dober, vertikalni pa ni. Argument, ki ne zdrži kritike. Zato pa imajo časopisi za ločevanje člankov in vsebinskih sklopov med seboj na razpolago vertikalne ločilne linije; in cestno poročilo smo prav na ta način ločili od fotografije beguncev, kar za nas, za bralce in za vse, ki kaj vedo o medijih, pomeni, da sklopa med seboj nista povezana oziroma sta dovolj »okusno« ločena.

Morda bo kdaj napočil tudi dan, ko bo vsa naslovnica Dela posvečena enemu samemu dogodku, kakor jo je Guardian namenil nesrečni begunski koloni, toda za zdaj smo še daleč od tega tipa novinarstva; za zdaj ne gojimo samo poročanja »od zgoraj in od spodaj«, kakor naj bi »posrečeno« počel Guardian, ampak tudi z leve, desne in še odkod, po naši oceni na dovolj visoki profesionalni ravni.

Pri Delu se kritike (kot konkurence) ne branimo, se je nikoli nismo. Želimo si le, zlasti od Medijske preže, da bi bila vsaj malo strokovna, poznavalska in temeljita, ne pa »nametana« tako, kakor se komu pač zazdi.

izpis

Miran Lesjak

Površna analiza brez metodologij
Nekoliko daljši in drugačen pogled na delo dnevnega časopisja v prvih dneh napadov na ZRJ (25. 3.-15. 4.1999)
V zadnji številki Medijske preže (pomlad 1999) sem še s posebnim zanimanjem prebral članek kolega Eda Pajka »Pomanjkanje lastnih zgodb s prizorišča«. Priznam, k branju me je pritegnil predvsem iritantni podnaslov članka – »Kratek pogled na delo dnevnega časopisja v prvih dneh napadov Nata na ZRJ«. Iritanten zato, ker se mi je takoj zastavilo vprašanje, kako se lahko publikacija, kot je Medijska preža, ki je vendar namenjena analizi medijskega prostora, zadovolji z nekakšnim »kratkim pogledom« na nekaj tako aktualnega, kot je (bilo) vprašanje delovanja medijev v času napadov Nata na ZRJ. Ko sem članek prebral, sem ugotovil, da je bil moj uvodni pomislek na mestu, le da ga takrat nisem več naslavljal na Medijsko prežo, ampak prej na avtorja samega in njegovo površno »analizo«.

Ta »analiza« je bila tudi v metodološkem pogledu tako površna, da je z njo težko celo polemizirati. Edo Pajk namreč ni povedal, katero časovno obdobje je njegova »raziskava« zajela, pač pa se je zadovoljil s formulacijo »prvi dnevi napadov«, ki je bila že takrat, ko je članek izšel (v 3. mesecu vojne), tako neoprijemljiva, da ni omogočala empiričnega preverjanja avtorjevih ugotovitev.

Še bolj zoprno metodološko napako pa je po mojem mnenju kolega Pajk zagrešil, ko se ni mogel odločiti, kaj naj sploh analizira: novinarske komentarje ali poročila. Dilemo je rešil po načelu »tega malo, onega več«: pretežno je pisal o komentarjih, dodal nekaj malega o poročilih in – žal – ustrelil v prazno. Ko je vrednotil komentarje, ga je zaneslo, da je začel razsojati, kdo od novinarjev (medijev) je mislil prav. No, kriteriji pravšnjosti so kajpak ideološki kriteriji, zato v medijsko analizo, ki hoče biti strokovna in korektna, ne sodijo. (Če pa se že spustimo na to raven, si upam vsaj o svojem časniku trditi, da ni bil obseden s krojenjem nekakšnih »idejnopolitičnih kurzov«, saj je objavljal komentarje tako onih, ki so mislili »prav«, kot tistih, ki so mislili »drugače«. Zdi se mi, da v nasprotju z E. Pajkom menim, da je takšna uredniška politika nekega časnika kvaliteta in ne pomanjkljivost.)

Nič bolje se avtorju ni zgodilo, ko je začel razčlenjevati časopisno poročanje, pri čemer je ta del naloge sklenil z ugotovitvijo: »Po obsegu in celovitosti poročanja je tako nedvomno prednjačilo Delo, za opazno najšibkejše so se pokazale Slovenske novice, Dnevnik in Večer pa bi lahko skupaj umestili nekje vmes.« Kolega bi rad tudi v tem primeru opozoril, da je treba analizo obsega in celovitosti poročanja podkrepiti z eksaktnimi (in preverljivimi) empiričnimi podatki in da je ni mogoče odpraviti z bolj ali manj arbitrarnimi ocenami o tem, kateri od medijev se je na dogodke v Jugoslaviji odzval bolj ali manj »ustrezno močno«, kateri pa je pristal »nekje vmes«. S takšnim kategorialnim aparatom o delovanju medijev pač ni mogoče povedati nič uporabnega. Predvsem pa mora analitik poznati in upoštevati nekaj temeljnih dejstev o slovenskih tiskanih medijih in delovnih razmerah novinarjev, ki so poročali o vojni v Jugoslaviji. Naj najprej vzamem v bran sicer konkurenčni časnik Slovenske novice. Edo Pajk mu je prisolil zaušnico zato, ker so »kljub dolgotrajnemu rožljanju Nata z orožjem (...) dan po akciji povsem odpovedale«, saj je akcija Nata »komaj prišla v kolikor toliko zajeten članek in se tako pridružila obilju razgaljenih lepotic in raznovrstnih tračev«. Avtor očitno ne ve, da so bile Slovenske novice izključno zaradi tehničnih razlogov do nedavna prisiljene zaključevati delo redakcije zgodaj popoldne, Nato pa je (sicer pričakovano, vendar – glej ga, zlomka! – nenapovedano) napadel pred večerjo. Kolikor je meni znano, so na Slovenskih novicah medtem že podaljšali roke za oddajo člankov (zaradi zmogljivosti nove tiskarne in ne morda zaradi Pajkove kritike), prepričan pa sem, da so bili takrat, ko je Nato napadal, v tej redakciji še veseli, da jim je vest o začetku napadov sploh uspelo »stlačiti« v časopis.

Sicer pa, kako drugače naj bi se Slovenske novice sploh odzvale na začetek napadov Nata in vojno samo? Naj bi imele vnaprej pripravljene članke, torej kronologije predhodnih dogajanj, portrete ključnih akterjev vojne, zemljevide območij vojaških operacij, izjave politikov in podobno? Saj vendar niso in nočejo biti seriozen časnik! S tovrstnim prijemom bi se vendar oddaljili od svojega uredniškega koncepta, takšni članki bi v časniku, ki se – kot je E. Pajk sam opazil – razveseli razgaljenih lepotic ter tračev, delovali kvečjemu anahrono. In tudi deklet, ki bi se prostovoljno slačile, na Kosovu tisti čas ni bilo, bile so le nesrečnice, ki so jim storili silo…

Med prej omenjenimi temeljnimi dejstvi, ki so določala delovne razmere novinarjev poročevalcev, bi moral moj kolega upoštevati tudi sicer splošno znani podatek, da so začele jugoslovanske oblasti kmalu po prvih napadih Nata iz države izganjati nekatere tuje dopisnike (tudi slovenske!). Kdor je imel srečo ali je tvegal, da je ostal »notri«, je tam pač ostal, novih novinarskih akreditacij za delo v Srbiji pa ni bilo več mogoče dobiti, še celo službenih vizumov ne. Sam sem dvakrat poskušal priti do vizuma, vendar so jugoslovanske oblasti mojo prošnjo vsakič zavrnile oziroma so izdajo vizuma pogojevale z »aranžmaji«, ki so v hudem nasprotju z novinarskim kodeksom. Novinar, katerikoli, vanje seveda ni mogel privoliti.

Zato je lahko modrovati o »pomanjkanju živih zgodb s prizorišča,« precej težje pa jih je pisati. Še celo veliki zahodni mediji, katerih novinarje ščitita politična avtoriteta in vojaški arzenal njihovih vlad (slovenskih pač ne, ker Slovenija ni upoštevanja vreden vojaško-politični dejavnik), so bili pri svojem delu prisiljeni uporabljati gradivo srbskega informativno-propagandnega stroja, tisti tuji poročevalci, ki so smeli ostati v Beogradu, pa so morali poročati iz svojih hotelskih sob. So morda poročila iz hotelskih sob pričakovane »žive zgodbe s prizorišča«?

Slovenski mediji imamo na območju ZRJ veliko kakovostnih dopisnikov, ki so danes večinoma jugoslovanski državljani (gre za svojevrstni medijski element nasledstvenih razprav). Ti ljudje delajo v domačem okolju pod najhujšim pritiskom, tam funkcionirajo kot narodni izdajalci oziroma »tuji plačanci«, saj to okolje ne zna zmeraj razločevati med novinarsko profesionalnostjo in državljansko lojalnostjo.

Ko se je začela vojna v Jugoslaviji, so ti ljudje potrebovali nekaj dni (dan, dva, morda tri), da so zasebne obveznosti (skrb za varnost svoje družine) uskladili s službenimi, od tedaj naprej pa so bili (in so še) v »stalnem pogonu« na »prizoriščih«. Praviloma so delali »v ilegali«, kar se je v slovenskih časnikih kazalo tako, da marsikatero njihovo poročilo po dogovoru z njimi ni bilo podpisano, je bilo podpisano s psevdonimom ali pa je bilo uvrščeno med običajna agencijska poročila. Da, o profesionalnosti takega prijema je kajpak smiselno razpravljati, vendar bom kljub kakšnim drugačnim argumentom zmeraj zastopal stališče, da so okoliščine, ko je za medij bolj pomembna informacija sama in osebna varnost njegovega poročevalca kot pa novinarska (medijska) slava. »Slavo« si lahko (še zlasti v sociokulturno manj razvitih okoljih) kujejo posebni poročevalci, ki v nekem trenutku stopijo v nenaklonjeno jim, morda celo sovražno okolje in ga po opravljeni nalogi tudi zapustijo. S kolegi iz Dela, TVS, Pop TV, Mladine in drugih slovenskih medijev sem »v prvih dneh vojne« sodil v to kategorijo novinarjev ter pisaril »žive zgodbe« iz Črne gore in Albanije. »Delavce« so »v živo« in »na plavo« pretepli na Kosovu, televizijci so bežali z mitinga v Podgorici, tukaj so bili rezidenčni dopisniki slovenskih medijev…

Skratka, »živih zgodb« ni manjkalo, slovenski mediji so vendarle bili kos nalogam, ki jih je prednje postavila vojna v Jugoslaviji, in so jih opravili opazno bolje kot pred leti, ko je divjala vojna v BiH.

Toda, s kolegom Pajkom pač vidiva stvari različno, kar je normalno. On se preveč (in tudi neutemeljeno) huduje, jaz (morda preveč) hvalim. Vtis je tak, da je on za poročanje in komentiranje jugoslovanske vojne slovenskim tiskanim medijem »prisolil šus« ali morda »rahitično dvojko«, jaz jim dajem »zajetno trojko«, če ne že »skromne štirke«. Sicer pa, njegova in moja šolska redovalnica sta tako ali tako nepomembni, saj na koncu spričevala zmeraj pišejo bralci, mar ne?

izpis

Marjeta Doupona Horvat

Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Analiza člankov iz leta 1998. predstavljena na mednarodnem srečanju PRAGMA 99 v Izraelu
Od 13. do 16. junija letos je v Tel Avivu in Jeruzalemu bila mednarodna konferenca pragma 99 (International Pragmatics Conference on Pragmatics and Negotiation). Tega velikega srečanja so se ga udeležili tudi številni znani in slavni lingvisti z vsega sveta (med njimi Deborah Tannen, Emanuel Schegloff, Ruth Wodak). Srečanja sem se udeležila (s pomočjo potovalne štipendije Zavoda za odprto družbo Slovenije, ki je pokrila stroške letalske vozovnice) s prispevkom Guerrilla or Liberators, Conflict or War: Prejudicing Issues of Peace Negotiations (Newspaper Coverings of Kosovo, Yugoslavia). V njem sem predstavila izsledke kritičnega prebiranja in interpretiranja člankov v slovenskih dnevnikih, ki so pozimi, spomladi in zgodaj poleti 1998 - leto pred posegom Nata v Jugoslaviji torej - obravnavali dogodke na Kosovu.

Večina obravnavanih člankov je bila iz največjega slovenskega dnevnika, za kar je več razlogov: prvič, pri Delu so o Kosovu pisali skoraj vsak dan, drugič, Delo ima dopisnike v tujini, in tretjič, z dnevnimi uvodniki (Tema dneva) so nakazovali, da je tema v središču njihovega zanimanja. V drugih slovenskih dnevnikih so se članki o Kosovu sicer redno pojavljali, a pogosto niso bili niti podpisani niti se iz njih ni dalo razbrati, kaj je vir informacij, ki jih članek prinaša (primer Dnevnika).

V svoji predstavitvi sem se osredotočila na nekonsistentnost slovenskih dnevnikov pri pisanju o dogodkih in razmerah na Kosovu. Kdor bi, na primer, začel brati slovenske časopise v januarju 1998, bi si težko ustvaril sliko o dogajanju na Kosovu. Pri tem ne mislim na to, koliko so tiskane izjave iz časnikov resnične (če sploh), ampak ali so verodostojne, kadar jih (obsežnejši korpus) soočimo med seboj. Naj ponazorim z nekaj primeri, kako se je pisalo o Osvobodilni vojski Kosova (OVK):
  1. Delo, 2. marca 1998: »Srbsko notranje ministrstvo je spopad označilo kot teroristični napad podtalne kosovske osvobodilne vojske, v katerem sta bila nevarno ranjena dva Srba.«
  2. Naslednjega dne je isti časopis objavil: »Toda oborožen odpor albanskega prebivalstva in »gverilska« vojska OVK, za katero še vedno ni jasno, kdo pravzaprav stoji za njo, ni nič drugega kot plod večletne hude represije Slobodana Miloševiča nad Albanci, ki jo izvaja s svojo policijo, brezplodnega ghandizma Ibrahima Rugove in nesposobnosti mednarodne skupnosti...«
  3. Delo, 17. avgusta 1998: »V zadnjih obračunih z albanskimi gverilci so bili ubiti najmanj štirje srbski policijski častniki Š...] Tako srbski kot albanski viri dopuščajo, da je na srbski strani več žrtev, na strani albanskih upornikov pa naj bi bilo ›na desetine mrtvih‹.«
Kdo je torej OVK? Ali bolje: kaj naj si bralec misli, kdo je OVK. Iz srbskih virov, predstavljenih v slovenskem časopisu, izvemo, da gre za osvobodilno vojsko, Delo v članku na prvi strani (primer 2) podvomi o gverilstvu, nekaj mesecev pa je videti, kot da ga ne problematizira več. Albanski vojaki so označeni za upornike (primer 3), kar ni več zgolj poročanje, ampak je že politična interpretacija položaja na Kosovu. Kot vidimo v primeru dve, članek mimogrede opravi s politiko Ibrahima Rugove, ko nam pove, da je brezplodna, kar bralcu sugerira, da je - nasprotno - plodno nasilje, le da ne pove, v kakšnem smislu.

Dvaindvajsetega avgusta 1998 je Delo objavilo pogovor z albanskim oporečnikom Ekremom Kryezinom, kjer ga novinar sprašuje: »Če vzameva za primer, da je v vasi nekaj sto civilistov in peščica OVKjevcev, kako naj srbska policija očisti kraj brez civilnih žrtev...« Novinar govori o pobijanju vojakov OVK kot o (dobesedno) čiščenju, s čimer se seveda politično in moralno deklarira.

Devetega marca smo lahko prebrali v Temi dneva: »Rugova in vsi tisti Albanci, ki so se med divjim razpadanjem Jugoslavije potuhnili, so seveda takoj zaslutili, da je napočil njihov trenutek. Zdaj ali nikoli. Mednarodna skupnost se kdaj kasneje - še posebej, če bi se Beograd začel ›normalizirati‹ - ne bi več imela časa ukvarjati z njimi.« Ali bi v slovenskih medijih zapisali za kakega drugega političnega voditelja, da se je potuhnil? Članek namiguje na to, da so Albanci dobili, kar so pač iskali. To je seveda zelo kruto, toda ob očitnem pomanjkanju uredniške politike je bilo mogoče objaviti tudi to, celo v nekakšnem uvodniku.

Istega dne, na isti strani: »V Prištini je na tisoče albanskih žena danes pokazalo izreden pogum, po drugi strani pa so bile deležne velikega usmiljenja srbskih oblasti; dan žena (čeprav v množici niso bile samo ženske) so proslavile tako, da so demonstrirale pred Ameriškim kulturnim centrom v Prištini. Srbske oblasti tokrat prvič niso neusmiljeno razgnale demonstrantov.« Seveda bi pri takem cinizmu pričakovali vsaj kakšno razlago, ki pa je ni bilo.

V člankih, ki jih analiziram, ne iščem odgovornosti ali morebiti celo »krivde«, kot bi morda kdo utegnil pomisliti. Zato tudi ne gre za kritiko novinarskega pisanja (mestoma že, seveda, kadar je eksplicitno jasno, da gre za novinarjevo »delo«), pač pa za poskus odkrivanja miselnosti ali ideologije družbe, v kateri živimo.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in vojna

Medijska preža
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Blaž Zgaga
Novinarsko preiskovanje trgovine z orožjem: Kako je nastala trilogija V imenu države?
Gorazd Kovačič
Vojna reportaža med spektakularnostjo in analizo
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Lana Zdravković
Zahteva za ukinitev vojske: kam je šla želja po družbenem nekonformizmu?
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Valentin Areh
Nerelevantne kritike poročanja iz Iraka
Jože Vogrinc
Kako razumeti embedding?
John Lloyd, Ksenija Horvat
»Privrženo novinarstvo« v vojni
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Marta Gregorčič
»To je bila najbolj napačna odločitev v mojem življenju«
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Barbara Bizjak
Irak: Iraška kriza v slovenskem tisku
Barbara Bizjak
Enajsti september, leto pozneje
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Kristina Plavšak
Svoboda govora tudi v vojni
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Lucija Bošnik
Triindvajset mrtvih resnic
Lucija Bošnik
Že 23 ubitih novinarjev v letu 2000
Edo Pajk
Odgovor na »Odziv na pisanje o Kosovu«
Vojni zločini - Kaj bi javnost morala vedeti?
Nicole Lindstrom
Svetovna izdaja Bastarda o Kosovu
Darijan Košir
Vse oči usmerjene v Delo
Miran Lesjak
Površna analiza brez metodologij
Peter Žerjavič
Novinarski safari na Kosovu
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Barbara Kelbl
Novinarska (ne)pristranost v poročanju o vojni
Svobodnjaku je veliko teže
Edo Pajk
Pomanjkanje lastnih zgodb s prizorišča
Saša Banjanac Lubej
Neposrečena presoja
Gašper Lubej
Pomanjkanje solidarnosti in podcenjevanje gledalcev
Novinarski večeri
26.02.2003
Dominika Pszczolkowska, Oral Calislar, Boris Jaušovec
Svetovna politika - čigava si?
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
09.04.2002
Saša Vidmajer, Denis Staunton
Kdo lahko reče Natu ne?
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
30.05.2001
Vildana Selimbegović, Željko Kopanja
Daytonska Bosna – nedokončana zgodba
18.04.2001
Branko Geroski, Artan Irfan Skenderi
Makedonija v ogledalu dveh svetov
10.11.2000
Seška Stanojlović, Mirko Galić
Desetletje balkanskih vojn
19.05.2000
Janko Baljak
Anatomija bolečine
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
02.12.1999
Aferdita Kelmendi, Vili Einspieler
Neodvisna republika Kosovo
26.05.1999
Baton Haxhiu, Dejan Anastasijević
Ko to tamo peva
12.03.1999
Mark Thompson, Andrej Gustinčič
Vojna na območju nekdanje Jugoslavije
12.02.1999
Vanja Vardjan
Kako lagati resnico?
03.07.1997
Chuck Sudetic, Ervin Hladnik-Milharčič
Ko predsodki poročajo
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev