Medijska preža št. 6, poletje 1999

V času, ko svet nevešč osnov štetja, pričakuje začetek novega tisočletja, so mediji polni rezimejev preteklosti in bolj ali manj futuroloških napovedi bodočnosti. Zadnja revija Media Studies Journal, ki jo izdaja ameriška organizacija Freedom Forum, se loteva tega podviga na področju novinarstva.

Novinarski poklic je dokaj mlada pasma. Kot je zapisal sociolog Michael Schudson, v tridesetih letih prejšnjega stoletja domislica, ki je prodrla z nastankom tako imenovanega »penny pressa«, namreč da bi časopisi zaposlovali plačane novinarje, »ni bila le nekaj novega, temveč za nekatere celo nekaj šokantnega.« Dotlej so na primer o washingtonski politiki poročali tako, da so kongresniki vsake toliko časa napisali kakšen tekstič za časopise v svojih domačih krajih. Glede na starost ostalih vej oblasti, se je četrta torej rodila pred kratkim. A je tudi kratkega daha?

V pomladno-poletni številki revije Media Studies Journal z naslovom »What's Next« (nekaj zelo oskubljenega o tej temi je moč najti tudi na njihovih spletnih straneh: www.freedomforum.org/professional/1999/6/10jourforecast.asp ) poskuša na to vprašanje, se pravi vprašanje prihodnosti novinarstva, odgovoriti kar nekaj uglednih ameriških teoretikov in praktikov tega področja. Njihova predvidevanja se gibljejo nekje med dvema skrajnostima, ki ju še najlepše prikažeta fiktivni uvodni pismi, datirani s prvim majem leta 2025. Pismi sta napisali Elizabeth Weise, ki piše o novih tehnologijah za ameriški dnevnik usa Today, in Geneve Oveholser, ki je bila včasih ombudsmanka pri dnevniku The Washington Post. Prvo pismo je polno pesimizma o poklicu, ki je izgubil vso svojo kredibilnost v svetu visoke tehnologije, ki mu vladajo multinacionalke; drugo je seveda oda tehnološki revoluciji.

Glede bodočnosti medijev, ki se spoprijemajo z izzivom novih tehnologij, je najzanimivejši prispevek Davida Abrahamsona, profesorja na znani novinarski šoli Medill School of Journalism pri ameriški univerzi Northwestern, ki govori o tem, kako bodo vodilno vlogo v internetskem novinarstvu prevzele revije (magazines). Že v poznih devetdesetih letih naj bi bilo jasno, da bodo večino inovacij na področjih »novih medijev« naredila podjetja, ki izdajajo revije. Abrahamson navaja štiri razloge, zakaj je prišlo do srečne poroke med industrijo izdajanja revij in novimi tehnološkimi mo'nostmi, ki jih ponuja internet. Prvega je moč najti v zgodovinskem razvoju izdajanja revij, ki so se bile po propadu uspešnih visokonakladnih revij za širše občinstvo (a la Life, Look> ali The Saturday Evening Post), ki ga je konec šestdesetih povzročil razmah televizije, prisiljene specializirati in iskati (oziroma ustvarjati) nišna tr'išča. Abrahamson meni, da so dnevi masovnega pristopa tako imenovanih portalov, kot sta Yahoo! ali Lycos, šteti kljub njihovim virtualnim delniškim uspehom in da se bo vse več deskarjev podajalo v internetske vode prek vse bolj specializiranih strani za ozko določene javnosti - tako kot to že nekaj časa velja na revialnem tržišču. Drugi razlog naj bi bil v vse večji komercializaciji medmrežja in tu naj bi zaradi že vzpostavljenega nišnega bralstva spet prednjačila revialna industrija. Abrahamnon navaja primer on-line magazina Slate, ki kljub skepsi, ki še vedno vlada do oglaševanja na internetu, prodaja svoj oglasni prostor po cenah, ki veljajo v najbolj specializiranih revijah in ki več kot štirikratno presegajo cene televizijskih oglasov. Tretji razlog je nekako partizanske narave, saj naj bi med revialno industrijo velo še največ entuziazma do novih tehnoloških izzivov; kot primer Abrahamson navaja korporacijo Time Warner, kjer je v njihovem korporativnem kolofonu na tretjem mestu zapisano ime osebe, ki ima na skrbi korporacijske on-line podvige. Četrti razlog dviga moralo feministom: kljub mačo-kulturnim razlagah o ženskih averzijah do tehnologije je dejstvo očitno - 45 odstotkov ljudi, ki se dandanašnji sprehaja po kiberprostoru, je ženskega spola. In ker je istega spola tudi tri četrtine bralcev tradicionalnih, papirnatih revij, so vrata on-line magazinom odprta na stežaj (ob predpostavki, da seveda začnejo na mrežo postavljati vsebine, ki niso zgolj preslikava tiskanih izdelkov).

Abrahamson je seveda optimist, saj si ob razmahu komercializacije ne postavlja vprašanj o nevarnosti razrušitve berlinskega zidu med novinarskim in oglaševalskim delom. Prav tako ne vidi nič spornega v mediokritetni logiki medijskega trga, ki ponuja svojemu občinstvu zgolj tisto, kar to hoče. Zato je velja vzporedno z Abrahamsovim optimizmom resno prebrati tudi katastrofično napoved iz uvodnega pisma Elizabeth Weise. V njeni viziji mediji 21. stoletja, ki objavljajo po tekočem traku proizvedene novice, ki so ponujene na svobodnem trgu poceni novinarske delovne sile, ne potrebujejo več urednikov. O razvrščanju novic bodo na podlagi dosedanjih »bralnih« statistik odločali posebni algoritmi. Posebej za vas »personificirane« strani pa bodo gonili algoritmi, ki bodo za vas pomembne vesti izbirali tako, da bodo pogledali, kaj ste doslej brali, kakšne so vaše nakupovalne navade, katere video posnetke ste pobrali na svoj trdi disk, kakšno glasbo poslušate, katere oglase ste doslej pogledali in na katere »ankete«, ki vam vsake toliko časa priletijo na zaslon, ste odgovorili. To bodo resni časi. Časi, kot pravi Elizabeth Wiese, ko bo v ZDA 75 odstotkov belcev še vedno mislilo, da so v večini. Tudi po zaslugi novinarske pasme. (besedilo je bilo v nekoliko spremenjeni obliki izvorno objavljeno v internetskem časniku www.24ur.com )

Kdo bodo novinarji novega stoletja?

V isti številki revije Media Studies Journal david weaver v članku z naslovom »Kdo bodo novinarji v naslednjem stoletju?« ugotavlja, da je v novinarskih šolah v zda med vpisanimi študenti 61 odstotkov žensk. Toda študija iz leta je 1992 pokazala, da se odstotek zaposlenih žensk v novinarstvu v desetih letih ni bistveno spremenil, spremenila se je le starostna struktura: med novinarji, ki imajo manj kot pet let delovnih izkušenj, je 45 odstotkov žensk, med novinarji, mlajšimi od 25 let, pa jih je 49 odstotkov. Če bi se vse ženske odločile ostati v novinarskih krogih, bi se torej njihov delež v prihodnjem stoletju bistveno povečal, toda Weaver ni pretirano optimističen, saj dosedanji trendi kažejo, da ženske hitreje opuščajo novinarski poklic kot moški.

Zanimivo je, da je več žensk v novinarstvu med člani etničnih manjšin, a so ti v splošnem zelo slabo zastopani v novinarskih vrstah: čeprav je v letih od 1982 do 1992 število manjšinskih novinarjev naraslo s štirih na osem odstotkov, je to še vedno zelo skromno glede na to, da je bila leta 1990 okrog četrtina Američanov »nebelcev«. Še zlasti pomemben je podatek, da je zelo malo manjšincev med novinarji, ki imajo več kot deset let delovnih izkušenj (zaradi zaposlovalne politike v šestdesetih in sedemdesetih letih). Najbolj etnično raznolični ameriški medij so radijske postaje, ki so leta 1992 zaposlovale 14 odstotkov pripadnikov etničnih manjšin, kar je ogromno v primerjavi z »etnično čistimi« tedniki z 98-odstotno belsko večino. Tudi elitnejše novinarske zvrsti so rasno precej čiste: leta 1992 je bilo med tujimi dopisniki šest odstotkov pripadnikov etničnih manjšin, med poročevalci iz Washingtona pet odstotkov (leta 1978 3,6 odstotka) in med novinarji političnih revij pet odstotkov.

V naslednjem stoletju Weaver napoveduje novinarskemu poklicu več pobarvanosti, manj moškosti, manj protestantizma (še posebno med vse večjim številom novinarjev španskega rodu), nižjo povprečno starost, večjo naklonjenost Demokratski stranki in liberalnejšim svetovnim nazorom. Weaver je optimist, saj predvideva tudi rast novinarskih plač in večjo formalno izobrazbo novinarjev. Ti naj bi tudi bolj neodvisno razmišljali in naj jih ne bi bilo več enostavno vleči za nos ali manipulirati.

Vojni zločini - Kaj bi javnost morala vedeti?
Knjiga s prispevki vojnih poročevalcev, fotoreporterjev in vodilnih pravnih strokovnjakov

Vojni zločini je jasen, vznemirljiv in poglobljen vodnik po vojnih zločinov od A do Ž, ki ga je izdala založba W. W. Norton. Knjiga je izšla natanko pol stoletja po sprejetju Ženevske konvencije (avgusta 1999), zato še toliko ostreje razgalja paradoksalnost sveta, ki je razvil humanitarno pravo bolj kot kdaj poprej, a vendarle še nikoli ni huje kršil človekovih pravic in še nikoli ni med žrtve vojne vpisal tolikih civilistov.

V 140 člankih 90 avtorjev iz 12 držav vojni poročevalci in fotografi skupaj z vodilnimi pravnimi strokovnjaki in izvedenci za vojaško pravo opredeljujejo najhujše vojne zločine. Spremno besedo je napisal ugledni južnoafriški sodnik Richard Goldstone, prvi tožilec Mednarodnega sodišča Združenih narodov za Jugoslavijo in Ruando, zgodovinski pregled pa je prispeval Lawrence Weschler, večkrat nagrajeni novinar časopisa The New Yorker. Med fotografi so Gilles Peress, Susan Meiselas, Sebastião Salgado in Annie Leibovitz. Raison d’etre pa so knjigi vdahnili članki Sydneyja Schanberga o vojni v Kambodži, Rogerja Cohena o etničnem čiščenju v Bosni, Gwynna Robertsa o napadih na kurdske civiliste z bojnimi plini v Halabdži in po njej, in drugi članki mnogih nagrajenih novinarjev in televizijskih poročevalcev.

Urednika Roy Gutman in David Rieff sta knjigo pospremila na pot z besedami Josepha Pulitzerja: »Ni ga zločina, ki ne bi uspeval v skrivnosti. Razgalite jih, opisujte jih, napadajte, zasmehujte jih v tisku in prej ali slej jih bo javno mnenje zavrglo.« Knjiga je na voljo v Zavodu za odprto družbo–Slovenija.

izpis

Nicole Lindstrom
Svetovna izdaja Bastarda o Kosovu
Zagrebški časopis Bastard objavlja v posebni izdaji v angleškem jeziku dokumente in razprave o kosovski krizi

Veliko poročil in pogovorov okrog konflikta na Kosovu in bombardiranja Srbije je bilo na internetu - s članki, posredovanimi po internetu, z vsakdanjo izmenjav elektronske pošte in poročil med prijatelji in znanci v Beogradu in na Kosovu, živahnimi pogovori na raznih strežnikih, kjer ni manjkalo prepirov in razgretih strasti. Vendar pa smo do zdaj večino teh dokumentov in razprav že izbrisali iz svojih nabiralnikov in iz spomina svojih računalnikov. »Globalna izdaja« zagrebškega časopisa Bastard je te članke, mnenja in razprave zbrala v, kakor temu pravijo uredniki, »kolaborativno izbranem besedilu«. Vendar pa namen globalne izdaje ni le dokumentirati te pogovore. Končna naloga je vzpodbuditi razprave o vprašanjih, ki jih je sprožil konflikt na Kosovu in so ostala odprta. To pa je težka naloga, saj se je pozornost svetovne javnosti premaknila k pošiljanju čet na Vzhodni Timor.

Izdaja vključuje mnoge od največkrat poslanih člankov o Kosovu - od nasprotovanja intervenciji Nata, Noama Chomskega (»Današnje bombardiranje: Zaostanek za retoriko«) in avtorjev, kot so Jonathan Ginzburg, Shalom Lappin in Jelan Mežnarić s svojimi razlogi za intervencijo (»Med spravo in agresijo«), do razmišljanj Slavoja Žižka o posledicah akcij Nata (»Nato kot leva roka Boga?«). Izdaja vsebuje tudi pomemben zgodovinski okvir, ki je nepogrešljiv, če hočemo razumeti konflikt. To so, na primer, odlomki iz sporazuma v Rambouilletu (pomemben dokument, ker je upravičil bombne napade Nata, ki pa, razen po Internetu, ni bil dostopen javnosti), seznam dejstev o etničnem čiščenju na Kosovu, Anemove (anem, Asocijacija nezavisnih elektronskih medija u Jugoslaviji - Združenje neodvisnih elektronskih medijev v Jugoslaviji) izjave za javnost in načrt za mir na Kosovu, ki ga je junija odobril srbski parlament. Poleg tega so v svetovni izdaji Bastarda objavljena pričevanja o vojni, kot je »Dnevnik iz Beograda« Jasmine Tesnović, in poročila iz Prištine Gjeraquine Tuhina. Obširni seznam povezav s spletnimi stranmi kulturnih mrež, neodvisnih medijev, humanitarnih organizacij in informacijskih in akcijskih centrov omogoča dostop do številnih dodatnih virov, mnenj in analiz, povezanih s Kosovom.

Tisti, »priklopljeni« na dnevne novice in razprave o Kosovu, bodo mnoga od teh besedil in analiz že poznali. Vendar pa je namen svetovne izdaje Bastarda povabiti k razpravi tudi tiste, ki se pogovorov o Kosovu do zdaj niso udeleževali. S prvo »globalno« izdajo Bastarda v angleščini želijo ustvarjalci doseči, da bo časopis dostopen povsod po svetu, tako v elektronski obliki (na strani http://www.arkzin.com/bastard/special , ki jo trenutno prenavljajo), kot tudi v tiskani (ki je dosegljiva v pisarnah Zavoda za odprto družbo, in na raznih lokacijah v Avstraliji, na Nizozemskem in v Združenih državah Amerike).

Ta izdaja je zasnovana kot pripravljalno besedilo, temelj za serijo prihodnjih izdaj Bastarda, ki bodo raziskovale in razpravljale o nadaljnjih posledicah dogodkov, ki so se leta 1999 zgodili na Kosovu, v kosovski regiji in v širši svetovni politični skupnosti. »Kaj je resnica o dogodku ne odločajo njegovi protagonisti, ampak njegove priče,« so napisali uredniki Bastarda. Za še nedokončano nalogo odkrivanja resnice o dogodkih na Kosovu, prebiranja med zapletenimi in nasprotujočimi si dejstvi in razlagami smo torej odgovorni mi, priče. Medtem ko se mednarodni tisk seli k naslednji krizi - v Ugando, Korejo ali Vzhodni Timor -, je naša dolžnost zagotoviti, da bodo stvari, ki nas jih je kosovska kriza naučila, in vprašanja, ki jih je sprožila, ostali na svetovnem dnevnem redu.

izpis