Bralci/ke revije Time glasujejo o tem, kdo je najbolj odgovoren za sedanjo finančno krizo. Na seznamu 25 najbolj odgovornih je na prvem mestu Pil Gramm, »prvak« finančne deregulacije, na drugem pa Cristopher Cox, vodilni mož ameriške Komisije za nadzor vrednostnih papirjev (SEC). Med krivci za polom finančnega sektorja je tudi nekdanji predsednik George W. Bush (15 mesto) in »ameriški potrošnik« (16 mesto).(1) Med posamezniki odgovornimi za krizo, ameriški potrošnik pooseblja skupinsko odgovornost in skupinski pohlep. Zadnjih štirideset let je živel nad svojimi zmožnostmi – na izposojenem denarju. Ampak na enak način je živel celotni korporativni svet, med katerimi so tudi velika medijska podjetja. Desetletja deregulacije, koncentracije, odvisnosti od oglaševalskega denarja, ustvarjanja dobička za vsako ceno so se očitno končala. Medijska industrija je v krizi – njene posledice pa ne bodo prizadele samo lastnike (delničarje), ampak bodo bistveno vplivale na to, kako bo ameriški potrošnik (ki je v svojem prostem času tudi potrošnik oglaševalskih vsebin) obveščen o dogodkih doma in po svetu.

Zadnje poročilo o stanju ameriških medijev, ki ga enkrat na leto predstavlja Projekt za odličnost v novinarstvu (Project for Excellence in Journalism),(2) ugotavlja, da bo kriza dolgoročno vplivala na delovanje medijev. Razen recesije v medijski industriji poročilo beleži tudi »recesijo zaupanja« pri bralcih, poslušalcih in gledalcih. Pri ocenjevanju načina dela novičarskih medijev je 32 odstotkov sodelujočih v raziskavi ocenilo delo novičarskih medijev kot nemoralno (leta 1985 je takšnih bilo 13 odstotkov), 22 odstotkov kot neprofesionalno in 55 odstotkov kot politično pristransko. Več kot tretjina vprašanih (32 odstotkov) je mnenja, da delovanje medijev škoduje demokraciji.

Na spremenjene trende v medijski industriji so analitiki Projekta za odličnost v novinarstvu opozorili že v svojem poročilu o stanju medijev iz leta 2008.(3) Eden od ključnih trendov je, da so novice (kjer koli objavljene) postale storitev. Novice niso več končni izdelek, ki ga ima potrošnik na razpolago, ampak nedokončana zgodba, ki se lahko večkrat preverja (pri različnih virih), primerja (spet pri različnih virih) in spreminja (tudi z lastnim delovanjem). Potrošniki novic bolj kot sama dejstva želijo pomoč, nasvet, napotilo, moralni nauk, želijo vedeti, kako naprej, kako lahko sami pridobijo čim več dodatnih informacij o zadevah, ki jih zanimajo. Novičarske organizacije (mediji) niso več končni cilj za potrošnike novic. Obdobje »ograjenih (medijskih) vrtičkov« se končuje. Medijske organizacije (navajene na »monopol in politični nepotizem«) morajo danes tekmovati na trgu, kjer se ponudba in povpraševanje ureja glede na kakovost ponujene storitve. Stopnjo pozornosti uporabnika storitve pa ne določajo standardi, ki jih postavlja novičarska industrija (selekcija na temelju profesionalnih zahtev novinarskega poklica), ampak individualne želje vsakega potrošnika.

Razen letnih poročil o stanju novičarskih medijev Pew Research Center objavlja še redne tedenske raziskave medijske porabe in indeks medijskega poročanja (News Coverage Index). V drugem tednu meseca marca tega leta so vodilni ameriški mediji večino svojega poročanja posvetili izplačilom nagrad vodilnim v zavarovalnici AIG. Delež poročanja namenjen tej temi se lahko primerja samo s količino pozornosti, ki so jo ameriški mediji posvetili predsedniški kampanji in zmagi sedanjega predsednika.(4) V istem obdobju so pisci blogov in spletnih medijev največ pozornosti namenili spremenjenim verskim navadam Američanov, na drugem mestu je bila ekonomska kriza, na tretjem pa kriza v medijski industriji.(5) Ko se tiskani mediji soočajo s krizo, manj kot polovica Američanov (43 odstotkov) meni, da bi ukinitev lokalnega časopisa »škodovala javnemu življenju« skupnosti, v kateri živijo.(6) Ameriški bralci/ke so s svojimi spremenjenimi bralnimi navadami, novimi načini kooperativne medijske potrošnje (berem tisto, kar ustvarim, in ustvarjam tisto, kar naj bi tudi drugi brali) in nezaupanjem v nepogrešljivost dosedanje medijske ponudbe začeli »zapuščati tonečo (medijsko) ladjo«.

Teza o krizi in zatonu tiskanih medijev vse bolj postaja tudi tema medijskega poročanja. Vprašanje pa je, kako se o tej temi poroča. Poročati o krizi svojega lastnega dela in o krizi korporativnega modela, katerega »paradni konj« je bila desetletja (»likanje« javne podobe vodilnih v sferi politike in gospodarstva je postalo skorajda samoumevno), se navadno spremeni v žalostno napovedovanje konca nečesa, kar bi se moralo že zdavnaj spremeniti. Zato je branje novinarskih prispevkov o »krizi in zatonu« medijske industrije lekcija o (ne)odgovornosti tistih, ki so si prilastili vse oblike javne komunikacije.

Začetek marca je časopis The New Republic objavil prispevek z naslovom The Media Misery Index.(7) Brez komentarjev, brez konteksta, brez kakršne koli razlage so v prispevku objavljeni statistični podatki o upadanju števila zaposlenih, upadu oglaševanja, begu bralcev, zmanjševanju dopisniških mrež in krčenju vsebine. Podatke beremo kot »osmrtnico« industriji, ki je desetletja prinašala svojim lastnikom neverjetne dobičke.

V isti številki Paul Starr(8) ugotavlja, da se čas vladavine tiskanih medijev končuje, čaka pa nas obdobje korupcije. Novičarska funkcija, pravi Starr, ni edino, kar so nam v stoletjih svojega delovanja ponujali mediji. Njihova temeljna funkcija je bila, da so državljanom in državljankam dali na razpolago učinkovita sredstva nadzora nad delovanjem države in njenih institucij. Ta funkcija je danes ogrožena. Medijski posel, ki je globoko prepreden s interesi kapitala, je v krizi. Njegovo reševanje pa je povezano s temelji delovanja demokratičnega sistema. Če so nadzorniki korupcije tudi sami korumpirani, kdo še ima moč (in odgovornost), da deluje v javnem interesu, se sprašuje Starr. Na Starrovo kritiko medijske industrije se je v isti številki odzval Yochai Benkler, avtor knjige The Wealth of Networks.(9) Nadzorniška funkcija medijev je po njegovem mnenju daleč od idealne. Veliki ameriški mediji so v času Busheve administracije sodelovali pri manipulaciji javnega mnenja in številni med njimi to še zmeraj počnejo. Model produkcije in distribucije informacij, ki je veljal v množično mediatiziranem svetu, je po Benklerjevem mnenju treba zamenjati z novim modelom mrežne komunikacije. Korporativna medijska industrija nima več monopola nad produkcijo in distribucijo informacij.

Revija Time je v marčevski številki objavila seznam desetih najbolj ogroženih časopisov v Ameriki.(10) Med njimi so predvsem regionalni časopisi, obstaja pa možnost, da bo osem od petdeset največjih ameriških dnevnih časopisov v naslednjih 18 mesecih prenehalo izhajati. Čeprav se veliko število bralcev »seli« na internet, prihodki od oglaševanja pa so daleč od pričakovanih, ugotavlja Bob Garfield v zadnji številki revije Advertising Age.(11) Yahoo je leta 2008 ustvaril 7,2 milijarde dolarjev prihodka, dobiček pa je manjši skoraj petkrat (424 milijonov dolarjev). Cena delnice Yahooja je v enem letu »padla« s 33 na samo 12 dolarjev. You Tube, kot najbolj »opevani« model internetne medijske prihodnosti, je leta 2008 od oglasov zaslužil samo 90 milijonov dolarjev. Za tiste, ki mislijo da »prijateljski« komunikacijski in oglaševalski modeli prinašajo dobiček, naslednji podatki. Facebook je imel lani 300 milijonov dolarjev prihodkov (njegova vrednost je v dveh letih padla s 15 na 3,7 milijard dolarjev), Twitter pa nič. Situacija je podobna tudi pri ostalih medijih. Tiskani mediji se soočajo s krizo neverjetnih razsežnosti. New York Times si je zaradi nelikvidnosti moral sposoditi denar od mehiškega oligarha Carlosa Slima, ki ga je revija Time v enem od svojih uvodnikov imenovala »roparski baron«. Radijske postaje je danes mogoče kupiti za tretjino njihove prejšnje cene. Korporacija Clear Channel, ki je imela leta 2005 več kot 2000 radijskih postaj, jih pospešeno prodaja na trgu. Televizijske postaje se soočajo z nižanjem oglaševalskih prihodkov, velike televizijske mreže pa še hitreje izgubljajo svoje gledalce. Gledanost televizijske mreže Fox v lasti News Corp. Ruperta Murdocha se je znižala za 17 odstotkov. Tudi kabelski operaterji imajo podobne težave. Vse več potrošnikov želi imeti samo dostop do interneta brez ostalih (programskih) storitev. Množični mediji, ki so stoletje ustvarjali dobiček znotraj ekonomije redkih dobrin (na primer frekvence za radijsko in televizijsko oddajanje), se soočajo z novo internetno ekonomijo neomejenega presežka, v kateri je plačevanje vsebin prej izjema kot pravilo. Mantra množičnih medijev, da imajo občinstva manjka, pa je popolna iluzija, meni Garfield. Internetne storitve se kratko malo ne da tržiti tako, kot so bili lastniki medijev navajeni v preteklosti.

Po vseh teh ugotovitvah je jasno, da je medijska industrija na »kritičnem razpotju«, kot pravi Robert McChesney,(12) ko stare institucije propadajo in se spreminjajo, nove pa še niso dokončno izoblikovane. Kako demokratizirati obstoječe korporativne in k dobičku usmerjene medije, da bodo lahko delovali v javnem interesu?

Poleg (bolj ali manj) katastrofičnega popisa stanja v medijski industriji si poglejmo, kakšni so predlogi za izhod iz krize. Konec januarja 2009 je New York Times objavil komentar Davida Swensena in Michaela Schmidta o prihodnosti ameriških časopisov.(13) Sklicujoč se na znano izjavo nekdanjega ameriškega predsednika Thomasa Jeffersona, da so dobro informirani državljani temelj demokracije, je po njihovem mnenju nujno potrebno rešiti ameriške medije. Swensen in Schmidt predlagata, da se časopisi preoblikujejo v neprofitne organizacije, kar bi jih lahko osvobodilo iz primeža služenju lastnikom (in dobičku) in vrnilo k njihovi primarni nalogi – služenju interesom državljanov in državljank. Da bi časopise ohranili in celo okrepili, pišeta avtorja, bi bilo treba časopisne družbe spremeniti v neprofitne ustanove, ki se financirajo z donacijami – kot univerze in kolidži. Donacije bi jim zagotovile večjo avtonomijo in jih zaščitile pred ekonomskimi silami, ki jih zdaj pritiskajo k tlom. Dosedanja politika reševanja krize s rezanjem stroškov bo pri večini novinarskih organizacij imela dolgoročne posledice na kvaliteto vsebin. Desetletje zmanjševanja (t. i. 3P – People, Paper, Price) je pripeljalo do tega, da se je zmanjšalo število novinarjev in ostalih zaposlenih (od leta 2002 do 2006 so ameriški časopisi zmanjšali število zaposlenih v tujih dopisništvih za četrtino), nekateri časopisi so zmanjšali število strani, ukinjene so bile določene rubrike in priloge, časopisi so spremenili format, na pohodu pa je tudi model novinarstva »brezplačnega kosila« (t. i. brezplačniki), v katerem celotno ceno časopisa pokrivajo oglaševalci.

Donacije bi časopise preoblikovale v trdne organizacije v ameriški družbi, z večjo stabilnostjo in samostojnostjo, kar bi jim omogočalo, da bi lahko učinkoviteje služili javnemu dobru, svoj predlog utemeljujeta David Swensen in Michael Schmidt. Novinarji v tem primeru ne bi bili pod pritiskom lastnikov časopisnih hiš in oglaševalcev. Tako kot imajo izobraževalne ustanove šolnino, bi časopisi imeli naročnino od prodaje izvodov na papirju in od dostopa do njihovih strani na spletu. Donacije bi prilagajali tem prihodkom. Toda samo nekaj fondacij in premožnih posameznikov ima dovolj denarja za to. Prosvetljeni filantropi morajo ukrepati zdaj, pravita Swensen in Schmidt.

Na njun predlog so se odzvali v časopisu The Guardian,(14) ki je sam v lasti neprofitne fundacije. Po Kennedyjevem mnenju je za ustanavljanje neprofitnih medijev treba spremeniti ameriško zakonodajo, ki je neprofitne ustanove »oropala« njihovih pravic, izhajajoč iz prvega amandmaja k ameriški ustavi. Ideja Swensena in Schmidta ima pozitivno in negativno plat. Najslabše bi gotovo bilo, da bi »samosvoji psi čuvaji postali pohlevni cucki, ki bi se izogibali strankarske politike, da bi si prislužili oprostitev plačila zveznega davka«. Glede na sedanjo ameriško zakonodajo, neprofitne organizacije ne morejo vplivati na sprejemanje/spreminjanje zakonodaje oz. ne morejo sodelovati v kakršni koli politični kampanji. Kaj potem še ostane mediju, ki ne sme poročati o politiki in delu državnih organov? Omenjena prepoved v zakonu ima še dodatne implikacije. Namreč, prepoved »vplivanja na zakonodajo« neprofitnih organizacij pomeni tudi prepoved delovanja tistih, ki želijo spremeniti obstoječo zakonodajo glede splava, istospolnih porok ali pa izvajanja kampanj proti tistim politikom, ki se zavzemajo za te pravice. Kot pravi Kennedy, pravica do svobode izražanja (tudi če je apliciramo na delovanje neprofitnih organizacij oproščenih plačevanja davkov) je pravica vsakega in vseh, in ne samo tistih, s katerimi mnenji se strinjamo.

Če so ameriški tiskani mediji v krizi, se le-ta ne odraža na zanimanje bralcev. Vse več ljudi bere časopise, njihova vsebina pa je vse bolj popularna (tudi med mladimi bralci), ugotavlja Walter Isaacson v reviji Time.(15) Težava pa je, da je vse manj tistih, ki so pripravljeni plačati za njihove vsebine. Tradicionalno tridelno financiranje časopisov – naročnina, kolportaža, oglaševanje – vse bolj temelji samo na enem viru – oglaševanju. Ironija poslovnega modela »brezplačnega kosila« je, da za ustvarjanje vsebin (novinarsko delo) oglaševalci niso več pripravljeni plačevati »polno« ceno. Edini, ki služijo od »brezplačnega kosila«, so internetni ponudniki, ki uporabnikom zaračunavajo dostop do interneta, na katerem le-ti brezplačno iščejo vsebine. Rešitev za industrijo tiskanih medijev je uvajanje t. i. mikroplačil, meni Isaacson. Plačevanje konkretnih vsebin bi prisilo novinarje, da ustvarjajo vsebine, za katere so bralci pripravljeni plačati. Odvisnost od bralcev in njihovih plačil bi novinarstvo vrnilo tam, kjer bi vseskozi moralo biti – na strani javnosti.

Razprava o možnih načinih financiranja novičarske industrije večinoma temelji na predpisovanju napačnih zdravil za ugotovljene težave.(16) Možnost uvajanja mikroplačil za uporabo internetnih vsebin ali pa neprofitno lastništvo časopisov nista učinkovita rešitev za sedanjo krizo. Mikroplačila so že zavrnili internetni uporabniki, neprofitno lastništvo pa – zaradi pomanjkanja zadostnih donatorskih sredstev – ne more postati prevladujoči model celotnega časopisnega sektorja. Nekaj možnih ukrepov za alternativno financiranje časopisne industrije bi lahko vključevalo:

• Delež mesečne naročnine, ki jo uporabniki plačujemo internetnim ponudnikom – iz teh sredstev se lahko financirajo internetni novičarski mediji glede na delež uporabnikov njihovih vsebin.
  
  
• Ustvarjanje internetnih trgovin na drobno, ki bi povezale proizvajalce in potrošnike – namesto prodajanja oglaševalskega prostora je možno »zgraditi internetna prodajna mesta«, na katerih lahko poteka trgovanje med podjetji in kupci, delež od opravljene transakcije pa ostane spletnem mestu, ki nastopa kot »vstopna točka«.
  
  
• Ponujanje butičnih novičarskih vsebin namenjenih posameznikom, ki želijo pridobiti poglobljene informacije o določeni temi – ustvarjanje vrhunskih novinarskih raziskovalnih timov, ki se specializirajo za posamezna področja (ekonomija, pravo, zdravstvo …).
  
  
• Novičarski agregati, kot je na primer Google, bi lahko delež svojih prihodkov namenili tudi novičarskim organizacijam, ki ustvarjajo informacije.
  
  
• Novinarske zadruge – glede na trend premika moči od medijske institucije k posameznemu novinarju lahko novinarji ustanovijo svoje zadruge, prek katerih ponujajo prispevke za objavo. Projekt zadružnega novinarstva ne vključuje samo poklicne novinarje, ampak tudi avtorje, ki imajo strokovno znanje o določeni temi. Model zadružnega novinarstva je skupni projekt v zadrugo vključenih avtorjev, ki se financira glede na število objav (glej, na primer, projekt ProPublica – Journalism in the Public Interest).

Medijska industrija je desetletja ustvarjala dobiček zaradi deregulacije, ki je val za valom rahljala zahteve po delovanju v javnem interesu, ugotavljata John Nichols in Robert McChesney.(17) Zdaj je čas, da država z ustrezno politiko subvencij (regulacijo) reši ameriško novinarstvo. Nichols in Mc Chesney predlagata naslednje ukrepe:

• Subvencioniranje pri distribuciji – ukiniti poštne stroške za vse revije, pri katerih je delež oglaševalskih prihodkov nižji od 20 odstotkov. Ukrep naj bi veljal za mnenjske revije, ki ponujajo kvalitetne vsebine in projekte raziskovalnega novinarstva.
  
  
• Davčne olajšave za bralce/ke – država naj vsakemu državljanu dodeli davčno olajšavo za vsakih 200 dolarjev, ki jih porabijo za nakup časopisov. Davčna olajšava bi se nanašala na časopise, ki izhajajo najmanj petkrat na teden, objavljajo ustrezen delež novičarskih vsebin (na primer 24 širokolistnih strani vsak dan) in imajo prihod od oglaševanja nižji od 50 odstotkov. Vlada bi denar nakazala mediju glede na samostojno izbiro vsakega državljana posebej.
  
  
• Podpora šolam in univerzam za ustanavljanje tiskanih, radijskih, televizijskih in internetnih medijev – biti novinar in znati ustvarjati medije naj bi postala temeljna državljanska pravica in dolžnost.
  
  
• Ustrezno financiranje javnih in skupnostnih medijev – sredstva naj bi se uporabila za ustvarjanje programskih vsebin predvsem na lokalni ravni.

Kriza medijske industrije bo največ prizadela zaposlene v njej, njene posledice pa bodo čutili vsi državljani/ke, menita Nichols in McChesney.

Na krizo novinarstva in medijev se je večkrat odzval časopis Le Monde diplomatique. Njegov nekdanji urednik Ignacio Ramonet(18) je že leta 2005 javno pozval bralce, naj se aktivno zavzamejo za pravico do preverjenih in verodostojnih informacij. V tem kontekstu lahko razumemo tudi poziv(19) nemškega filozofa Jürgena Habermasa (ki v nemškem prostoru ni naletel na pretirano navdušenje), objavljenem v Süddeutsche Zeitung maja 2007, kjer se zavzema za državno podporo kvalitetnim časopisom. Brez mnenjskega tiska ni javnega prostora razprave med državljani, in takšnega komunikacijskega primanjkljaja si ne more privoščiti nobena demokracija. Svoje mnenje je leto pozneje Habermas ponovil v intervjuju za nemški časopis Die Zeit,(20) ko je poudaril, da določena občutljiva področja našega življenja ne smejo biti izpostavljena tveganju špekulacij borznega trga. V demokraciji obstajajo javna dobra, kot na primer neizkrivljeno politično komuniciranje, ki ne more biti prikrojeno dobičkonosnim pričakovanjem finančnih vlagateljev. Potreba državljanov po informacijah ne more biti zadovoljena v kulturi hitro prebavljivih političnih zvočnih utrinkov (sound bytes), ki cvetijo v medijski krajini, na kateri dominira komercialna televizija.

V tem letu namerava ministrstvo za kulturo pripraviti spremembe dveh temeljnih medijskih zakonov – Zakona o medijih in Zakona o RTV Slovenija. Oblikovanje nove medijske politike mora zelo natančno premisliti in vpeljati različne mehanizme državnih pomoči v medijski sferi. Namesto pomoči lastnikom pomoč potrebujejo ustvarjalci medijski vsebin in državljani in državljanke. Državno subvencijo tako lahko sprejmejo samo tisti mediji, ki so družbeno odgovorni, ki spoštujejo pravice svojih zaposlenih, ki spoštujejo profesionalne standarde, ki delujejo pregledno in v interesu javnosti. Največ pomoči pa mora biti usmerjeno v ustvarjanje drugačnih oblik javne komunikacije – medijske zadruge. Medijske zadruge so pravne osebe, ki zadovoljujejo potrebe svojih članov. Člani zadruge so »dobavitelji« (avtorji) in »odjemalci« (bralci). Medijska zadruga deluje na temelju članske samouprave, katere obliko člani sami določijo. Vsak član zadruge se zaveže, da bo pri svojem delovanju spoštoval profesionalne standarde novinarskega dela. Zadruga se financira izključno iz prostovoljnih mesečnih prispevkov svojih članov. Višino mesečnega prispevka določijo člani sami, poraba zbranih sredstev pa se objavlja vsak mesec. Dostop do ustvarjenih vsebin imajo izključno člani, zadruga pa lahko prodaja prispevke svojih članov tudi drugim medijskim hišam za vnaprej določeno nadomestilo. Medijske zadruge so po naravi svojega delovanja skupnostni mediji, ki delujejo po načelu samoupravljanja. Ministrstvo za kulturo iz proračunskih sredstev zagotovi zagonska sredstva za ustanavljanje medijske zadruge. Višina sredstev ustreza deležu ustvarjenih vsebin in številu članov (na primer za vsakega člana zadruga na letni ravni sprejme 10 evrov dodatne subvencije). Pilotski projekt medijske zadruge bi lahko bil spletni medij www.razgledi.net. Ustrezne inštitucije zagotovijo prosti dostop do analognih frekvenc nevladnim organizacijam in lokalnim skupnostim za ustvarjanje nekomercialnih radijskih in televizijskih programov. Tudi ti programi se financirajo izključno iz prispevkov svojih članov in proračuna lokalne skupnosti, znotraj katere delujejo. Lokalna skupnost pokrije stroške zaposlovanja novinarjev in ostalih medijskih ustvarjalcev. Pilotski projekt nekomercialnega lokalnega radia bi lahko bil ljubljanski radio »cona fužine«.

Kriza medijske industrije ni kriza sedanjega poslovnega modela, ampak kriza množičnega komuniciranja nasploh. Industrija, ki je leta služila interesom lastnikov in plačnikov (oglaševalcev), nima več posluha za interese državljanov. Že desetletja so državljani samo statistična menjalna valuta v nacionalni raziskavi branosti ali pa odstotek pri merjenju poslušanosti in gledanosti. Čas je, da sami poskrbimo za svoje komunikacijske interese. Ceno »brezplačnega kosila« pa naj tokrat plačajo tisti, ki so ga »skuhali«.

Objavljanje smrtnih obsodb časopisni industriji ni nič novega. Tiskanim medijem so nekateri napovedovali bridki konec že z nastankom radia, drugi so pričakovali njihovo smrt, ko se je razširila televizija, zadnje črnoglede napovedi pa so se razširile pred leti, ko je izbruhnila internetna revolucija. Doslej so se vse takšne napovedi pokazale za pretirano črnoglede, saj se je časopisna industrija uspela vedno izvleči iz krize in dokazati, da ima svoje mesto na medijskem trgu. Tako so vsaj doslej zoževali medijski analitiki. A zaradi zadnjega orkana izgub, zapiranj in odpuščanj, ki je v zadnjih dveh letih udaril po ameriškem časopisju, je tudi med nekoč optimističnimi opazovalci medijskega prizorišča vse več takih, ki mislijo, da so tiskanim medijem, kakor smo jih doslej poznali, šteti dnevi.

»Kaj je to? Črno in belo je in povsem preživeto?« se je konec lanskega leta spraševal znani ameriški televizijski satirik Jon Stewart. »Časopisi. In glavni krivec je … internet!« je ugotovil voditelj priljubljene oddaje Daily Show, ki jo predvajajo na kabelski televiziji Comedy Central. Nihče ne dvomi, da je svetovni splet veliko pripomogel k bednemu finančnemu stanju v časopisni industriji. Po vseh analizah ljudje čedalje več berejo novice, a čedalje manj v tiskani obliki. En razlog je finančni, saj za vsebino spletnih medijev praviloma ni treba plačevati. Temu ni bilo vedno tako, saj so številni časopisi, ki so najprej precej oklevajoče objavljali svojo vsebino v internetnih prostranstvih, na začetku zaračunavali obiske virtualnih bralcev ali dostop do spletnih vsebin dopuščali le naročnikom tiskanih izdaj. Potem je v vojni za večje število bralcev, ki so jih lahko naprej preprodajali oglaševalcem, čedalje več časopisov opuščalo plačevanje za internetne strani, še ne tako dolgo tega pa so tudi tisti, ki so zadnji klonili pred trendom brezplačnega razdajanja vsebin, ugotavljali, da jim več dobička prinesejo reklame, ki jih obesijo na strani s tekočimi in arhivskimi novicami, kakor naročnine.

A to je bilo še pred veliko finančno krizo in gospodarsko recesijo. Ameriški časopisi so še pred dvema letoma z oglaševanjem zaslužili skoraj 50 milijard dolarjev, lani pa je ta številka padla za 23 odstotkov – na 38 milijard dolarjev. Zaslužek jim ni pobral le internet, kamor so se večinoma preselili mali oglasi, ki so nekoč časopisom prinašali polovico oglaševalskega iztržka, hipotekarna kriza je oklestila oglaševanje nepremičnin, kriza v avtomobilski industriji je udarila po avtomobilskih reklamah, čedalje manj pa je bilo tudi oglasov za nova delovna mesta, saj je ameriško gospodarstvo v zadnjem času odpuščalo s hitrostjo okoli 800.000 delavcev na mesec. Tudi internetno oglaševanje, od katerega so toliko pričakovali, ni prineslo obetanih zaslužkov. Čeprav je to naraščalo, so se dobički zmanjševali. V drugem četrtletju lanskega leta se je oglaševanje na spletnih straneh povečalo za osem odstotkov, dobiček, ki so ga časopisi s temi reklamami iztržili, pa je bil po podatkih Ameriškega časopisnega združenja za 2,4 odstotka manjši kot v enakem obdobju leto pred tem.

Zelo se je povečevalo tudi število bralcev spletnih časopisnih strani, saj je to lani zraslo za več kot 12 odstotkov v primerjavi z letom 2007. Čedalje več bralcev prebira spletne različice časopisov prek mobilnikov: posebne strani časnika New York Times, ki so prirejene za mobilno pregledovanje, je januarja 2007 obiskalo 500.000 bralcev, maja naslednje leto pa je ta številka poskočila že na 19 milijonov. Ti podatki dokazujejo, da ljudje še vedno berejo časopise, le po tiskanih izvodih, ki industriji še vedno prinaša okoli 90 odstotkov vseh prihodkov, jih sega čedalje manj. Ljudje se pač obnašajo racionalno: zakaj bi čakali na potiskani papir, ki ga morajo plačati, če pa lahko vse to, kar bi naslednji dan prebrali v časopisu, lahko že danes preberejo na spletu? »Včeraj sem kupila časopis. Danes tudi. Čeprav sem vse že prebrala na spletu. Najbrž kupujem samo že zato, da ne bi še tisti novinarji, ki so ostali pri časopisih, leteli na cesto,« je pred kratkim ugotavljala voditeljica Grit TV Laura Flanders.

V časopisih zdaj razmišljajo, da odločitev o ponujanju brezplačnih spletnih vsebin nemara ni bila najbolj modra. O tem, kako se enotno lotiti problema njihovega zaračunavanja, so se znotraj industrije pogovarjali že pred kakim desetletjem. Ustanovili so celo cehovsko združenje New Century Network, v okviru katerega naj bi se dogovorili o skupnem reševanju tega problema, a niso prišli daleč, saj se zaradi notranjih razprtij niso uspeli sporazumeti niti o smislu obstoja takšnega združenja. Ker se je zdelo, da bodo prihodki od internetnih reklam strmo naraščali, so se časopisi takrat drug za drugim odločali, da se bodo odpovedali denarju bralcev in ga nadomestili s trženjem oglasov. Potem je najprej počil internetni balon, za njim pa še balon napihnjenih cen nepremičnin, ki je za sabo povlekel celo gospodarstvo. Zdaj pri nekaterih časopisih razmišljajo, kako bi spet začeli računati za vsebino. Izvršni urednik New York Timesa Bill Keller je na začetku leta v spletnem pogovoru z bralci omenil to možnost, o njej je pred kratkim na predavanju na newyorški univerzi Stony Brook govoril tudi izdajatelj in predsednik uprave tega časnika Arthur Sulzerberger.

V industriji ni enotnega mnenja, kako ljudi, ki so se navadili na brezplačne spletne vsebine, pripraviti do tega, da bodo pripravljeni odvezati mošnjo. Nekateri opozarjajo, da utegne zaračunavanje vsebin odgnati bralce, hkrati z njimi pa tudi spletne oglaševalce, ki kljub vsemu prinesejo okoli desetino dobička časopisnih hiš. Izvršni urednik revije Time Walter Isaacon je na začetku februarja v članku Kako rešiti vaš časopis predlagal uvedbo sistema mikroplačil, po katerem bi medij naključnim bralcem za dostop do vsakega članka zaračunal le drobiž, naročniki pa bi za mesečno plačilo okoli dva dolarja dobili dostop do celotnega spletnega časnika in njegovega arhiva. »Nekatere bi to odvrnilo, a večina bi po mojem mnenju veselo plačala, če le ne bi bilo predrago in preveč zapleteno,« trdi Isaacon. Po njegovih besedah takšne rešitve ne zagovarja zato, ker bi bil »zloben«, kakor njegova hčerka imenuje tiste, ki hočejo zaračunavati dostop do spletnih vsebin, glasbe in programov, temveč zato, ker hoče dobro svoji hčerki, ki je zelo kreativna, in si želi, da bi bila za svoje delo nekoč pošteno plačana. »To pravim zato, ker imam rad novinarstvo. Po mojem ima vrednost, zato bi ga morali ceniti tudi uporabniki. Hkrati pa zaračunavanje vsebine nalaga večjo disciplino novinarjem, saj morajo proizvajati reči, ki jih ljudje dejansko cenijo. Ta nujnost se bo po mojem mnenju pokazala za osvobajajočo. Potreba, da nas bralci – katerim bi morali najprej in predvsem služiti, ne pa da se zanašamo zgolj na prihodke od oglaševanja – cenijo, bo medijem omogočila, da se vrnejo k temu, kar bi novinarstvo moralo že ves čas početi,« je Isaacon zapisal v komentarju, ki je zelo odmeval v časopisnih krogih.

V washingtonskem centru Pew, ki je v okviru Projekta za odličnost v novinarstvu letos že šestič pripravil analizo stanja v ameriških medijih, nad zamislijo Isaacona niso preveč navdušeni. »Javna debata se vrti le okrog mikroplačevanja, po našem mnenju pa obstajajo drugi modeli, ki so bolj obetajoči,« je za agencijo Reuters sredi marca izjavil vodja projekta Tom Rosenstiel. Po njegovem mnenju si na informacijski avtocesti ne bi smeli privoščiti plačevanja cestnine vsakič, ko bi zapeljali na odsek plačljive ceste. »Morali bi plačati takrat, ko vstopite na avtocesto, ne pa da se morate ustaviti vsakih sto metrov in izgubljati čas s plačevanjem,« pravi Rosentiel. Ponudnikom spletnih vsebin se je pripetilo nekaj podobnega kakor nekoč televizijcem, ki so ustvarjali brezplačno vsebino, dobičke pa so pobrali kabelski distributerji. Zato v centru Pew predlagajo, da bi morali ustvarjalci vsebin od spletnih brskalnikov, kakor sta Google ali Yahoo, zahtevati večji delež od prodaje oglasov, ki jih obešajo na strani z vestmi. A vsako tako spremembo bi morala podpreti večina predstavnikov medijske industrije, saj bi zgolj posamezniki, ki bi začeli zaračunavati vsebino, izgubili bralce, ki bi se preselili k brezplačni konkurenci. O tem, kako se tega lotiti, ni konsenza, čeprav se v časopisih zavedajo, da za preživetje niso dovolj reklame, temveč je treba ekonomsko ovrednotiti tudi delo, ki je vloženo v ustvarjanje vsebine. »Prihodkov je dovolj na razpolago, moramo le prilagoditi poslovni model. Ali pa bomo propadli zgolj zato, ker ne bomo našli načina, kako pokriti stroške?« se je pred kratkim spraševal glavni direktor časopisnega koncerna EW Scripps Rich Boehne.

Katastrofalno stanje v časopisni industriji kaže, da jim takšnega načina še ni uspelo iznajti. »Igre je konec, časopisna industrija umira. V desetih do petnajstih letih bo ostalo le še bore malo časopisov,« je pred kratkim izjavil Paul Gillin, ki ureja spletni portal z imenom NewspaperDeathWatch.com. Na njem se vsak dan pojavljajo prave osmrtnice delovnih mest, ki jih ukinjajo v časopisni industriji, in nove zgodbe o propadanju ameriških časopisov. Po podatkih centra Pew je v bilo časopisni industriji na začetku letošnjega leta zaposlenih okoli 47.000 novinarjev, za petino manj kot leta 2001, a napovedi o novih odpuščanjih se v letošnjem letu kar vrstijo. Grafična oblikovalka Erica Smith, ki na svojem blogu Paper Cuts (graphicdesignr.net/papercuts/) vestno popisuje vsa napovedana odpuščanja v ameriških časopisih, je ugotovila, da je lani izgubilo službo 15.859 časopisnih delavcev, njena letošnja bilanca pa je do sredine aprila znašala že več kot 8000 ljudi.

Čeprav kriza ne prizanaša ne velikim ne malim, so najbolj na udarcu »srednji«: regionalni časopisi. V zadnjem letu jih je potonilo kar deset: Rocky Mountain News, Baltimore Examiner, Kentucky Post, Cincinnati Post, King County Journal, Union City Register-Tribune, Halifax Daily News, Albuquerque Tribune, South Idaho Press in San Juan Star. Drugi so bodisi povsem ukinili tiskano izdajo in objavljajo le še spletne novice, nekateri pa so zmanjšali stroške tiskanja in distribucije, ki običajno znašajo okoli 40 odstotkov vseh stroškov v časopisni industriji, tako da v tiskani obliki izhajajo le še občasno, večino dnevov v tednu pa bralcem ponujajo le še spletno vsebino. Nekateri časopisi še vedno izhajajo in celo prinašajo dobiček, čeprav so njihove matične hiše šle v stečaj. Tak primer so tiskani izdelki družbe Tribune, ki ima poleg dnevnikov Chicago Tribune in Los Angeles Times v lasti še deset časopisov, 23 televizijskih postaj, nacionalni kabelski kanal itd. Zaradi krize nekaterim mestom, kakor so Seattle, San Francisco ali Chicago, grozi, da bodo ostali brez svojega časopisa.

A kriza ne prizanaša tudi velikim, kakor so New York Times, Wall Street Journal, USA Today ali Washington Post, ki jim je v zadnjem času še najmanj padla prodaja. New York Times je moral zastaviti svojo prestižno 52-nadstropno stolpnico na Manhattnu, prodati delež v športnem klubu Boston Red Sox in si sposoditi nekaj sto milijonov dolarjev od mehiškega tajkuna Carlosa Slima; a čeprav so lastniki napovedali množična odpuščanja, se utegne zgoditi, da bo ta prestižni dnevnik že maja šel v stečaj, je pred kratkim v reviji Atlantic napovedal Michael Hirschorn. »Finančno poročilo, ki so ga izdali oktobra, kaže, da bodo morali v naslednjih petih mesecih uvesti drastične ukrepe; če ne, bo časopis potonil zaradi kakih 400 milijonov dolarjev novega dolga. Glede na to, da ima že zdaj več kot milijardo dolgov, le 46 milijonov dolarjev gotovinskih rezerv in nobenega resnega načina za dostop do trga kapitala, prihodnost časopisa ni videti rožnata,« je zapisal Hirschorn. V New York Timesu so njegove črnoglede napovedi odločno zavrnili.

Nat Ives je pred časom v reviji Advertising Age ugotavljal, da v sedanji krizi niti ne gre toliko za problem samih časopisov, kolikor za težave lastnikov, ki so te medije predrago kupili ali pa se zapletli v posle, ki jih morajo zdaj odplačevati. Pri New York Timesu so se ušteli, ker so predrago kupovali druge medije in vlagali v nepremičnine, ko so bila posojila še poceni. Prava tragedija pa je doletela medije znotraj družbe Tribune, ki jo je decembra 2007 kupil nepremičninski špekulant Sam Zell. Čeprav je bila takrat cena za družbo 8,2 milijarde dolarjev, je Zell plačal le štiri odstotke vrednosti, za ostalo kupnino pa je vzel posojilo prek svoje nove družbe, ki se ji je na ta način nabralo kar 13 milijard dolarjev dolga. Čeprav je Zell takoj začel zmanjševati stroške (beri: odpuščati novinarje), prodajati poslovne zgradbe, časopise in športne klube, to ni bilo dovolj, da bi družbo, ki mora na leto plačati več kot 800 milijonov dolarjev zgolj posojilnih obresti, izvlekel iz rdečih številk. Na začetku decembra lani je šla družba v stečaj, čeprav njeni časopisi, kakor sta Los Angeles Times in Chicago Tribune, še vedno prinašajo dobiček. Težava je v tem, da tega ni dovolj niti za odplačevanje dolgov, ki jih je družbi pridelal novi lastnik. Podobno lumparijo so novi lastniki zakuhali časnikoma Philadelphia Inquirer in Philadelphia Daily News, ki so ju junija 2006 kupili za 563 milijonov dolarjev, od tega pa so si sposodili kar 450 milijonov dolarjev. Družba je šla na začetku februarja v stečaj, še pred tem pa je glavnim menedžerjem za »uspešno« vodenje podjetja izplačala za okoli 650.000 dolarjev nagrad. Nekaj podobnega se je zgodilo časniku Minneapolis Star Tribune, ki je šel v stečaj januarja. Ta časopis je pred dvema letoma kupila zasebna družba Avista Capital Partners za 530 milijonov dolarjev, kar 400 milijonov dolarjev kupnine pa v obliki dolga preložila na pleča časopisa.

V svetovalni družbi Deloitte so konec prejšnjega leta objavili nadvse pesimistične ugotovitve, da bo v naslednjem letu desetina vseh ameriških tiskanih medijev prisiljena ali za polovico zmanjšati pogostost izdajanja, se povsem preseliti na splet ali pa se celo samoukiniti. »To je padajoča spirala. Že tako je težko za časopisne izdajatelje, a še veliko huje bo zaradi razpada trga oglaševanja,« je napovedal avtor študije Howard Davies. Avtorji letošnje študije o stanju v časopisni industriji iz Projekta za odličnost v novinarstvu pravijo, da še vedno niso zagovorniki teorije o neizogibni smrti te industrije, saj je, v celoti vzeto, lani prinašala dobičke, a globoka recesija že ogroža najšibkejše časopise. Toda sedanja gospodarska in finančna kriza ter vsega krivi internet niso edini krivci za strahotno stanje, v katerem so se znašli založniki dnevnega časopisja. Znani ameriški novinar armenskega rodu Ben Bagdikian jih je v svoji knjigi Medijski monopol že leta 1983 opozoril, da bodo sami uničili razloge za svoj obstoj, če bodo še naprej zmanjševali resno novinarsko ustvarjanje in ga nadomeščali s pogrošno plažo, saj bodo odvrnili bralce, zlasti mlajše. In to se je tudi zgodilo.

Čeprav se je v zadnjih dveh desetletjih število ameriških prebivalcev povečalo za 23 odstotkov, je naklada ameriških časopisov v tem času padla za petino. Za lastnike časopisov je bil tudi v lepših časih, ko bi lahko vlagali v kakovost svojih izdelkov, pomembnejši dobiček, ki so ga razdeljevali delničarjem, opozarjata novinarja revije Nation John Nichols in Robert McChesney v članku Življenje in smrt velikih ameriških časopisov. »Sami so si izkopali svoj grob, saj so že vse zadnje desetletje zmanjševali stroške in odpuščali novinarje, kar je pomenilo, da se je kakovost le še slabšala, bralci pa so glasovali z nogami,« pravi Gillin, urednik portala NewspaperDeathWatch.com.

Čeprav nekateri napovedujejo smrt časopisom, ki utegne ogroziti demokratični razvoj v državi, pa se zdi, da jih bralci ne bodo preveč pogrešali. Po zadnji raziskavi centra Pew bi le tretjina bralcev pogrešala lokalni časopis, če bi ta nehal izhajati, 43 odstotkov pa jih meni, da bi s tem nastala škoda za življenje lokalne skupnosti. Časopisov ne bi pogrešali zlasti mlajši, precej vprašanih pa jih meni, da časopisi tako ali tako slabo poročajo in da bi potem ljudje informacije pač dobili iz drugih virov. Časopisi so se tako ujeli v nekakšen začarani krog, iz katerega se ne morejo izvleči. Najprej so zmanjševali število novinarjev zato, da so si lastniki lahko izplačevali višje dividende, zdaj pa so zaradi krize v odpuščanja prisiljeni. To pa pomeni le še slabšo kvaliteto in še manj bralcev.

»Finančno obubožani časopisi so si najprej zmanjšali svojo primerjalno prednost tako, da so lokalne ekskluzivne zgodbe, ki pritegnejo bralce, zamenjali s cenejšo nacionalno vsebino. Potem pa so še ponudniki nacionalnih vsebin začeli zmanjševati stroške za zamudno in naporno raziskovalno novinarstvo in ga nadomeščati s paparacevskim načinom objavljanja neprepričljivih hvalospevov o politikih, gospodarstvenikih in njihovih klečeplazcih kot o slavnih osebah,« je pred kratim zapisal urednik spletnega portala In These Times David Sirota. Časopisno industrijo je primerjal z Wall Streetom, ki je stavil na posojilne špekulacije in potem opazoval, kako ga zapuščajo vlagatelji. »Časopisno novinarstvo je množično proizvajalo čenče o čenčah, zdaj pa gleda, kako jim beži občinstvo,« pravi Sirota.

Čeprav se politiki zelo radi pritožujejo nad časopisi, je v zadnjem času iz njihovih ust slišati čedalje večjo zaskrbljenost zaradi katastrofalne krize, ki utegne pokopati kar nekaj tiskanih medijev. Nekateri govorijo o nevarnem udarcu za demokracijo, drugi opozarjajo, da je treba storiti vse za rešitev časopisov. »Amerika izgublja časopisno industrijo. Gospodarstvo je resda povzročilo neposredni problem, a propadel je tudi poslovni model časopisov, ki temelji na nakladi in oglaševalskih prihodkih. To upadanje je znanilec tragedije za lokalne skupnosti po vsej državi in našo demokracijo,« je pred kratkim v komentarju za časnik Washington Post zapisal demokratski senator iz Marylanda Benjamin Cardin. Pripravil je posebni zakon o revitalizaciji časopisov, ki bi zlasti regionalnim časnikom omogočil, da se iz profitnih družb spremenijo v neprofitne organizacije, po statusu podobne izobraževalnim ustanovam, ki bi jih oprostili davkov.

Če bi lahko izbiral med oblastjo brez časopisov in časopisi brez oblasti, bi brez oklevanja izbral drugo možnost, je nekoč izjavil tretji ameriški predsednik in eden od glavnih avtorjev izjave o ameriški neodvisnosti Thomas Jefferson. V ameriški ljudski mitologiji še vedno velja, da so mediji predstavniki četrte oblasti, ki nadzirajo delovanje ostalih treh oblastnih vej. Toda, ali je temu res tako? »Dve tretjini današnjega časopisnega trga sta monopolni in ker lastništvo postaja čedalje bolj koncentrirano, čedalje manj neodvisnih virov preživi na trgu … Zato danes ne moremo trditi, da so prevladujoče novinarske ustanove zaščitnice demokracije. Pravzaprav te delujejo tako, da realnost pred nami skrivajo, pa naj gre za resnično vlogo denarja v politiki, socialne stroške 'svobodne trgovine', naraščajočo neenakost, ponovno segregacijo naših javnih šol ali uničujoče ukinjanje okoljevarstvene zakonodaje. Kakor da živimo na ogromni plantaži v zgodbi, ki jo pripoveduje njen lastnik,« je pred časom izjavil legendarni ameriški novinar Bill Moyers.

So torej črnoglede napovedi o propadu časopisov upravičene? Ali »lastnik plantaže« res ne bo poskrbel, da bomo še naprej živeli v njegovi zgodbi? Ali pa bo treba na »svobodnem trgu« poiskati drugo možnost, kako določiti in iztržiti ceno zdaj povsem razvrednotenemu novinarskemu delu? Tiskanim novičarskim medijem so dnevi morda res šteti, a povpraševanje po novinarstvu bo še vedno obstajalo. Ponudba je zdaj še vedno velika, a množično metanje novinarjev na cesto utegne narediti njihovo delo za tržno redkost. Če bo povpraševanje po njem še obstajalo, bo cena novinarskim izdelkom zrasla, »lastniki plantaž« pa bodo morali najti nove kapitalistične modele za preživetje in širjenje svojih resnic. Povedano z besedami komentatorja Washington Posta Michaela Kinsleya: »Če potone General Motors, bodo avtomobili še vedno obstajali. Če izgine New York Times, bodo še vedno novice.«

Poziv iz naslova ni aktivističen poziv k takojšnji zasedbi redakcij. Izraža končni namen prispevka, ki se vrača k izhodiščem razmišljanja o družbenem položaju in funkciji sodobnih medijev; spodbuditi želi temeljito razpravo o tem, kako doseči, da bi vsaj del medijev spet prevzel svojo družbeno funkcijo, formiranje javnosti. Kompleksna planetarna družba, ki nastaja, brez javnih glasil ne bo preživela.

Aktualni povod za razmislek je, da so v gospodarski in družbeni krizi v vse bolj očitni krizi tudi informativni mediji. V zadnjih mesecih so odmevne zlasti težave uveljavljenih dnevnikov in tednikov v ZDA, ki jim grozi prenehanje izhajanja, potem ko že nekaj časa životarijo in klestijo informativne vsebine, saj se zaradi zmanjšanja dohodkov od oglaševanja lastniki medijev odpovedujejo vsem vsebinam, ki ne prinašajo dobička. Krčenje informativnih vsebin na račun zabave in notranje spreminjanje strukture informacij iz poročil in komentarjev s funkcijo oblikovanja kritične javnosti v infozabavo s funkcijo olajšanja preobrazbe bralcev v potrošnike oglaševalskega blaga je sicer že dolgotrajen proces, ki pa je zdaj prišel do kritične točke, ko bralci zavračajo premalo informativno poročanje, za kapital pa informacije, ki bi bile bistvene za javnost, večinoma niso več dovolj vabljiv ovoj za oglase.

Zelo nespametno bi bilo imeti ameriške razmere za neprimerljive. Predvsem ne gre za problem, ki bi bil nastopil nenadoma. Poleg tega je treba vnaprej zavrniti priljubljeno neoliberalistično tehnicistično iluzijo, da sicer morda obstajajo tudi trajnejši razlogi za krizo časopisja v ZDA, a da so ti razlogi v novih informacijskih in komunikacijskih tehnologijah (IKT), ki da so ustvarile bolj osebne komunikacijske stile, teh pa so se oprijeli zlasti mlajši. Položaj časopisov primerjajo s položajem dinozavrov; gre za naraven proces odmiranja zastarelih življenjskih oblik. Da gre za »naraven« proces, se utegne zazdeti prav zato, ker so vse težje tudi razmere novinarskega dela v Evropi in v Sloveniji. Tudi tu pritiskajo lastniki medijev k še hujši komercializaciji. Tudi tu mladi od časopisov in RTV prehajajo k bolj interaktivnim in bolj individualno prilagodljivim spletnim ponudnikom informacij, deloma pa sploh opuščajo zanimanje za uveljavljena tematska področja, ki so v ospredju zanimanja »resnih« časopisov in RTV (zunanja in notranja politika, gospodarska politika, regionalna in lokalna politika, »visoka« kultura).

Temeljna pomanjkljivost prepričanja, da je kriza informativnih medijev v bistvu posledica tehnološkega razvoja, je, da spremembe v navadah pripiše kar novim IKT. Vendar pa sprememb v načinih, kako ljudje uporabljamo medije, pač ne narekujejo značilnosti aparatur same od sebe, ampak pričakovanja uporabnikov – te pa je oblikovala družba, natančneje, najprej navade, ki jih vsiljujejo lastniki medijev, potem pa seveda naši odzivi na to vsiljevanje.

Zato je dejanski teoretski okvir določanja vzrokov za krizo v medijih lahko le temeljno družbeno razmerje, to pa je razmerje med kapitalom in delom. Že skoraj stoletje in pol poteka globalna koncentracija kapitala, vloženega v produkcijo in razširjanje informacij in v medijsko sporočanje (se pravi, tudi v informacijske agencije in v telekomunikacijsko infrastrukturo ter v proizvodnjo kulturnih oblik, ki so vsebina sporočanja, ne samo v organizacijo in trženje končne ponudbe medijev publikam). V zgodnjem kapitalizmu je bilo mogoče imeti založništvo in tiskarstvo še za obrti, kjer je bil odnos med lastnikom, izdajateljem ali piscem in tiskarskimi delavci oseben in direkten. V poznem kapitalizmu le velekapital lahko organizira in izvaja nenehno pošiljanje novih informacij milijonom naslovljencev. Predvsem mediji kot podjetja ne živijo od prodaje svojih vsebin naslovljencem in v ekonomskem smislu sploh niso primarno v razmerju do bralcev, poslušalcev, gledalcev, uporabnikov osebnih računalnikov. Velekapital, ki prodaja blago za široko potrošnjo, vključno z volivnimi kandidati, ki so tudi tip blagovne znamke produkta, v medijih oglašuje svoje blagovne znamke in je torej v poslovnem odnosu z medijem kot ponudnikom dostopa do pozornosti prejemnikov sporočil. Lastniki medijev obravnavajo prejemnike sporočil kot potrošnike tistega, kar oglašujejo. Zanje je vsebina medijev embalaža za oglase. Publike kot potrošniki so konstrukti statističnih tehnik kontrole in obvladovanja demografskih kategorij prebivalstva, razvrščenih po merilih oglaševalcev (po dohodku in potrošnih navadah). Tisti ljudje, ki niso potrošniki, in vsi ljudje, kolikor so kaj drugega kot potrošniki, niso predmet zanimanja medijev v potrošniškem kapitalizmu, razen toliko, kolikor bi njihove bizarne navade ogrožale ali omejevale dostop do njih kot potrošnikov (zlasti torej, da ne morejo ali nočejo trošiti zadosti, da bi se medijem in oglaševalcem splačalo, da jim sploh kaj sporočajo).

Ključno dejstvo pri koncentraciji kapitala danes je, da kapital, vložen v medije, ne pripada samostojni panogi, ki bi (med drugim) »prodajala informacije«, kakor drugi prodajajo oblačila ali orožje. Kapital, vložen v medije, je pretežno v službi realizacije dobičkov kapitala v drugih, bolj odločilnih visokotehnoloških gospodarskih panogah. Ob tem so dominantni mediji seveda v službi ohranjanja samoumevnosti globalne hegemonije velekapitala. Če Rupert Murdoch (kot poosebitev medijskega velekapitala, ki je seveda korporativen) ni nedvoumno povezan s kakšno politično stranko, to kajpak ni zato, ker bi bil globalni medijski velekapital aseptično »nepolitičen« in asketsko omejen na ekonomsko sfero družbe, marveč prav nasprotno: ker je dovolj močan, da lahko deluje onkraj dnevne parlamentarne in strankarske politike, si z nadzorom informacij zagotavlja kratko malo formalno »pluralističen« okvir prostega delovanja.

To je bil prikaz stanja. Sklep je, da so informativni mediji v trajni družbeni krizi, ker ne morejo več zadovoljivo opravljati družbene funkcije vzpostavljanja javnosti: ker niso več javna glasila.

A kaj so danes mediji, kaj javnost, kaj javna glasila? Seveda se vam bo – posebno novinarkam in novinarjem – zdelo, da ponavljam prvošolske modrosti, od katerih so že utrujeni. A če so mediji v trajni družbeni krizi, o čemer sem kot sociolog prepričan, potem je nujno, da ponovno premislimo prav tiste pojme, ki se zdijo samoumevni zato, ker smo o njih, zlasti pa z njimi, sploh nehali misliti.

Katere medije imam sploh v mislih? Potrebujemo družbeno merilo, torej komunikacijsko merilo, ne tehnološkega. Mediji so ne glede na tehnologijo pridobivanja, produkcije in razpečevanja sporočil vsi tisti komunikatorji (pa naj gre za podjetja, za javne ali državne ustanove /zavode/, ali pa za posameznike), ki redno pošiljajo zasebnim prejemnikom sporočila s tako vsebino in obliko, da s tem pripomorejo k vzpostavljanju prejemnikov sporočil v javnost. Kot bomo videli, je določitev jasnega merila pomembna zato, ker javnosti ne formirajo samo informativni mediji ali informativne vsebine.

Kaj pa je javnost? Postaviti moramo analitično sociološko definicijo; ne zadošča kar opis. Nezadostna je najprej predstava, ki »javnost« enači kar z »vsemi ljudmi« ali s »prejemniki informacij«, na primer v stavčnih zvezah tipa »javnost je zgrožena«, kjer bi govorec lahko ta izraz nadomestil s poljubnim številom drugih nedoločnih družbenih subjektov, na primer »vsi so zgroženi«, »mnogi so zgroženi«, »ljudje so zgroženi«, »Slovenci so zgroženi«, »državljani so zgroženi«, »davkoplačevalci so zgroženi«, do Poncija Pilata v tem slogu. Takšne rabe zlorabljajo pojem javnosti. Nezadostna je tudi predstava, ki »javnost« enači s »prejemniki sporočil« – tako bi za RTV Slovenija bili javnost kratko malo tisti, ki plačujejo naročnino ali ki gledajo poljubno njeno oddajo. V tej predstavi tudi ni nobene razlike med javnostjo in publiko, se pravi, naslovniki neke komercialne oddaje ali oglasa. Ko rečejo piarovci zase, da »delajo z javnostmi«, so zanje javnosti gnetljiv objekt konstruiranja in rekonstruiranja, kjer odmislijo namen tega početja in si operejo roke, češ, mi samo kot strokovnjaki opravljamo ekspertno delo za naročnika. Ker vemo, kdo so naročniki, so piarovci v dejanskih družbenih razmerjih komunikacijski tehniki gospostva.

Vsak družboslovec ve, da je pri opredelitvi pojma javnosti treba izhajati iz Habermasa. Najprej ponovimo s svojimi besedami, za kaj gre, potem pa se vprašajmo, kaj je soc¬i¬ološko jedro njegovih opredelitev! Javnost je posebna sfera, ki jo poznajo samo relativno sodobne, moderne družbe. Te družbe so preveč kompleksne, da bi lahko delovale brez posebne družbene sfere, ki povezuje med seboj druge družbene sfere, pa tudi vsako posamezno družbeno sfero in njene raznorodne »uporabnike«, in sicer mediji dele družbe med seboj povezujejo tako, da jih seznanjajo, informirajo: omogočajo, da družbene sfere, v katerih ne delujemo sami, vsi posredno spoznamo in si ustvarimo o njih racionalno, utemeljeno mnenje. To mnenje potrebujemo, da lahko skupaj, z družbeno akcijo, načrtno in smiselno učinkujemo na druge in tako rešujemo svoje in tuje skupne probleme, od lokalne do globalne ravni. Bodimo pozorni na to, da takemu skupnemu družbenemu delovanju rečemo politično, da pa nam ni bilo treba opredeliti niti vsebine političnega delovanja, še manj pa kakšno obvezno obliko, na primer strankarsko. Politično ni politično zato, ker bi bila to poklicna dejavnost strank na državni ravni. Politično je politično, ne glede na raven in obliko organiziranosti in ne glede na formalno usposobljenost politično delujočih, kadar se organiziramo z namenom, da v družbi z javnim sporazumevanjem in delovanjem v skladu z njim uveljavimo skupni interes in tako družbo na splošno sprejemljiv način spreminjamo.

Ne obstaja ena sama javnost in javnost nikoli ni nekaj danega, ampak se brez prestanka vzpostavlja, to pa ni mogoče, če mediji ne delujejo kot javna glasila. Sodobne družbe imajo kompleksno in razvejeno zgradbo, zato smo komunikatorji specialisti; mediji so neogibno do neke mere hierarhični (vsaj v razmerju med profesionalnimi sporočevalci na eni strani in »vsemi« kot prejemniki sporočil na drugi), saj je artikulacija mnenja pač nekaj, glede česar se razlikujemo po sposobnostih, kakor se razlikujemo v kateri koli specialistični dejavnosti, od športa do znanosti. Vendar pa je druga ključna razsežnost javnega delovanja, da je povratno in interaktivno: odziv naslovljencev je temeljnega pomena za komunikacijo znotraj javnosti.

Opozarjam, da moje opredelitve niso idealizacija. Čeprav vam morda zvenijo kot norme, kot nekakšni kategorični imperativi, so analitične sociološke opredelitve. Kompleksne sodobne družbe, kjer se javnost ne oblikuje nenehno kot neprešteven preplet delnih javnosti, delujejo slabo, ker same sebe slabo poznajo, same sebe in svojih delov ne razumejo in se z njimi ne znajo sporazumeti. Družbeni konflikti so v njih težji, ker so slabše artikulirani.

Katera merila nam omogočijo preveriti, kje in koliko naši mediji delujejo kot javna glasila, torej formirajo javnosti? Razmeroma preprosto in enotno načelo, ne glede na predmet, je, da deluje medij kot glasilo v neki zadevi takrat, kadar nam o nečem pove dovolj, da smo o zadevi informirani in smo dobili temelj za samostojno presojo o tem, kako ravnati, kako se odločati v stvari, ki nas zadeva.

Tu je vrsta čeri in na kateri izmed njih bomo zanesljivo nasedli. Pa vendar se spustimo v tok! Ni samoumevno, na katerih temah se formirajo javnosti. To je predmet političnih bojev in manipulacij. Načeloma je bolje, da se pogovarjamo, kakor da se streljamo, a debate nikakor ne dosežejo konsenza by default: ko nam je enkrat v debati popolnoma jasno, da so stališča dveh strani neuskladljiva, in ko besede bolijo bolj od udarcev, boj preide na drugo raven in v drug »medij«. A boj je zdaj vsaj jasen in ne prikrit ali tleč. To je neizogibno.

Pač pa vidim perverzijo javnosti drugje, na manj očitnem mestu; gre za koncentracijo kapitala po eni plati in za strankarski pluralizem kot obvezno obliko dominantnega izražanja politike v sodobnem kapitalizmu na drugi. Dominantni mediji so silovito zožili prostor vzpostavljanja javnosti. S podreditvijo medijev na funkcijo, ki jo lahko slikovito opišem kot »mazanje kolesc nenehno rastoče potrošnje«, se javnost umika ciljnim publikam oglaševalcev, ki reducirajo ljudi na potrošnike. Bodimo pozorni na to, da privatizacija javnih storitev, na primer zdravstva ali varnosti ali socialnega skrbstva, obenem spreminja ljudi v atomizirane potrošnike storitev. Atomizirani posamezniki postajajo odvisniki od profesionalnih svetovalcev in pomočnikov in nesposobni tako za skupno družbeno akcijo kakor za samostojno funkcioniranje: plačate si okulistični pregled, pa pregled pri psihiatru, ker ste depresivni; plačate si antidepresive, plačate si protivlomno ključavnico; plačate si astrologa, da vam pove, kaj početi prihodnji teden; plačate si fizioterapevta, da vam pomasira od enoličnega dela otrdele sklepe in atrofirane mišice. Drugega dela te podreditve redni bralci Dela ali Dnevnika, ali pa gledalci Odmevov ali 24 ur ne opazite, ker ste se navadili samoumevnosti ponudbe: področja informiranja so dominantni mediji razdelili tako, da se v grobem prekrivajo s pristojnostmi ministrstev in njihovih uradov, zato mediji »pokrivajo« agendo, ki jim jo predpisuje okvir državnih institucij in njihovih dnevnih redov. To pa temeljno zožuje področje pobude ljudi kot dejanskega temeljnega vira informiranja in komuniciranja. Zakaj temeljnega vira? Družbeni red je nesmiseln za slehernega člana družbe, ki se počuti prepuščen samemu sebi, ko gre za temeljna vprašanja njegovega bivanja. Kaj vam pomaga seznanjenost s tem, kaj je rekel Janez in kaj Borut, če ne dobite službe in stanovanja, če jeste zastrupljeno hrano in pijete sumljivo vodo, če je sin na heroinu ali če ima hčer za svoj spolni objekt njen oče?

S tem hočem zelo jasno nakazati temeljno merilo upravičenosti obstoja medijev: družba ne funkcionira, če niso predmet obravnave v javnosti taki problemi posameznikov, ki jih doživljamo kot osebne kljub temu, da so zelo podobni osebnim problemom drugih ljudi in bi lahko, če bi jih za nas skupno artikulirali tisti, ki jih občutijo, in tisti, ki se z njimi poklicno ukvarjajo, in bi jih mediji znali ubesediti tako, da bi postali skupni in zato morda rešljivi. Dominantni mediji se odtujujejo ljudem, ker so zožili polje »resne« problematike na rituale imet¬nikov družbene moči. Tabloid, ki se, na primer, afere Istrabenz loti tako, da se spusti z ravni, ki je razumljiva ekonomistom in pravnikom, na raven slehernika, kjer je Bavčar »pokvarjen« ali »bogat«, »ribič« ali »osamosvojitelj«, je bralcem polje politike približal le navidezno, saj je reduciral kompleksne družbene boje na značajske poteze posameznikov. A tabloidi to uspešno počnejo zato, ker tako imenovani resni mediji niso več sposobni artikulirati tega dogajanja kot dogajanja, ki mu daje politično pomembnost to, da njegovo reševanje odloča o zgledu, kako bo slovenski vladajoči razred obravnaval temeljne probleme družbe v globalni krizi, ne pa zato, ker je vpleten I. B.

Poudariti velja seveda še to, da tako imenovani komercialni mediji – morda celo nehote – tudi vplivajo na formiranje javnosti, in sicer zlasti tako, da ga onemogočajo in ga spodrivajo s konstruiranjem ciljnih skupin potrošnikov. To najlaže opazimo v popularni kulturi, zlasti glasbi. Okus ljubiteljev je lepo opredalčkan, recenzenti plošč na RTV in v tisku, recimo v Mladini, Delu, Dnevniku, pa še vedno govorijo v žargonu, polnem šifer, ki je razumljiv samo posvečenim, se pravi, fenom. Zvezdice ali pike se direktno prevajajo v kupljivost produkta, ocenjevalci posegajo v tržni odnos med bralcem ocene kot potencialnim kupcem in glasbeno industrijo kot distribucijski posredniki. A kaj je hrbtna plat tega? Okusi so kulturni konstrukti, feni tvorijo subkulture. Okus je družben, torej se pokaže tudi kot javen, in kaže se v življenjskih stilih, vrednotah in vedenju; ne le v oblačenju ali v frizuri, ampak tudi v ujemanju ali neujemanju med okusom in neglasbenimi družbenimi prepričanji ljudi s takim okusom. Skratka, tudi razvedrilni medij ima potencial, tvoriti specifično javnost. Potrošnik ni nujno atomiziran! Spomnite se Naomi Klein in No Logo: potrošniki lahko, na primer, bojkotirajo izdelke tovarn, kjer ni dopuščeno sindikalno organiziranje. Potrošniki lahko svoje družbene vrednote izražajo skozi odnos do oblačenja ali prehranjevanja. Potrošnja ni nepolitična! Vendar pa postane medij glasilo glasbene javnosti šele takrat, ko se eksplicitno začne ukvarjati z utemeljevanjem in izbiro vrednot, povezanih z nekim okusom, ali ko postavi pred glasbenike zahtevo po »avtentičnosti«, po povezanosti z družbeno in kulturno sredino, od koder izhaja, na primer, nek bend, in katerega nastop ali album ocenijo ljubitelji morda kot zvest temu izročilu, mogoče pa kot izdajo skupnosti.

Teoretski prvi del besedila je pripravil teren za aktivistično nadaljevanje. Pojasniti je treba predvsem to, da nikakor ne zahtevam takojšnje uzakonitve korenitih sprememb v pravni opredelitvi medijev. Moj namen je bistveno razširiti vsebino razprave o družbenem položaju medijev v svetu in v Sloveniji. Čas za to je odličen ne samo zaradi krize, ampak kratko malo zato, ker bo ponovno spreminjanje zakonov o medijih in o RTVS letos tako ali tako sprožilo vrsto vprašanj, ki jih ne bo mogoče rešiti v nekaj mesecih. Pomembno je, da postanejo predmet široke in dalj časa potekajoče razprave.

Predvsem za začetek trdim, da »resna«, informativna RTV in periodični tisk ne bosta preživela ali pa bosta postala družbeno popolnoma obrobna, če ne ohranita sposobnosti, formirati javnost. Ne mislim, da družba ne bi mogla preživeti brez New York Timesa ali brez Dela, ne zdi pa se mi neizogibno, da časopisa propadeta. Časopisi so vredni naše podpore, ker ljudje, ki delajo v njih, utelešajo tradicijo formiranja javnosti, in pomembnih veščin, ki so na to vezane. Hkrati pa časopisi in revije, kakršni so, delajo po rutinah, ki so postale škodljive in ki ne zadoščajo več za formiranje kritične javnosti.

V vsebinskem pogledu je za dominantne informativne medije, če hočejo postati spet javna glasila, najpomembneje to, da prevprašajo rutine svojega načina produkcije informacij. To velja za dnevnike, radio in televizijo. V globalnem svetu je preprosto nedopustno, da nismo sproti seznanjeni s tem, kar kot svoje temeljne življenjske probleme doživlja večina človeštva, še zlasti zato, ker živi v drugačnih in težjih razmerah kakor mi. Kako lahko mislimo, da jih razumemo, če ničesar ne vemo o njih? Če pa mislite, da vam jih ni treba razumeti, potem ne živite v svetu, kjer živi večina ljudi, ampak v umetnem raju, v iluziji. Ja, izbiro informacij iz sveta 24 ur na dan sproti pripravljajo dominantni svetovni mediji za svojo rabo, in slovenski informativni mediji to na tričetrt pripravljeno instant hrano večinoma samo dokuhajo. Še ostanki dopisniških mrež izginjajo, čeprav so dobri dopisniki neprecenljivo pomembni prevajalci življenjskega utripa drugih družb in kultur. Pa vendar dopisniške mreže nikoli niso bile dovolj, dodelavni posli v obliki nekajminutnega povzetka CNN ali ITN pa niso primeren vir za javno glasilo. Informacije so na svetovnem spletu, ali, če parafraziram Rolling Stones: »Information, brothers & sisters, is just a click away.« Če lahko mi, ki se zanimamo za informacije poklicno, pridemo do ustreznih informacij z nekaj kliki, brez RTVS in Dela, kadar nas zanima kaj, o čemer slovenski dominantni mediji molčijo, ali ostarele javne medije sploh še potrebujemo? Ponavljam: gre za to, da se formiramo v javnost. In javnost danes ne moremo biti, če ni naša delna, slovenska, javnost obenem del globalne javnosti – za kaj takega pa mora imeti predstavo o svetu, ki je specifična – taka, kakršna manjka naši lokalni vednosti. Če lahko mi pridemo do informacij iz vsega sveta, zakaj ne bi mogla Delo ali RTVS? Mobilizirati je mogoče in treba poznavalce posameznih delov sveta ali področij življenja, ki spremljajo informacije od tam, kjer koli pač živijo – če v Sloveniji, toliko bolje, ker jih lahko urednik kdaj koli pokliče po telefonu, če pa kje v svetu, pa po svetovnem spletu, in če živijo na kraju dogajanja, toliko bolje, saj bodo lahko »izmerili utrip« dogajanju, česar od daleč ne moremo.

Rutine delovanja infomedijev tam, kjer nas naslavljajo kot družbena bitja, torej grešijo predvsem v tem, da rutinsko podrejajo merila pomembnosti informacij dnevnim redom državnih organov. Dobite napačen vtis, da se v glavnem vse, kar se zgodi v Sloveniji, ne zgodi le v Ljubljani, ampak na par lokacijah v centru, kjer stanujeta državni zbor in vlada. Cinično dnevniki Slovenijo odkrivajo zdaj, ko odpuščanje delavcev razkriva obstoj Obale, Novega mesta, Velenja, Slovenj Gradca, Murske Sobote. Cinično pa bi bilo tudi, če bi preobrazbo medijev v javna glasila prepuščali krizi. Treba je razpustiti samoumevnost tematskih področij, ki jih »prepoznavajo« med seboj mediji, in jih poskusiti oblikovati na novo. Ne po naključju so temu bližje v tabloidnih poročilih, kakršna so Svet na Kanalu A, kakor pa v 24 urah ali v informativnih oddajah TV Slovenija. Konkurenca jih sili v to, da iščejo nove teme; žal jih dominantni pogled omejuje na to, da poskušajo kreirati nekakšen »moj mali svet« nekakšnega »malega človeka«. Pozitivno je, da dogodke postavijo v gledalčevo perspektivo (seveda, da se razumemo, to perspektivo tudi konstruirajo sami!); se pravi, da se vprašajo, kako bo to udarilo po glavi naše gledalce. Negativno je, da dogodke atomizirajo in je solidarnosten odziv publike naključen in nepredvidljiv. Da bi ugledali take skupne probleme, ki jih doslej nismo, in da bi se izkristalizirali različni pogledi, kako jih rešiti, ki bi prenesli problematiko iz zasebne v javno in z zasebne ravni na družbeno raven, na politično raven, je treba o izbranih vrstah ali tipih dogodkov poročati sistematično in redno. Treba je izumiti nove teme in načine poročanja, predvsem pa najti in spraviti v medsebojno komunikacijo različne vire informacij, od žrtev in akterjev dogodkov prek najrazličnejših družbenih dejavnikov, ki se tako ali drugače ukvarjajo z nekim področjem.

Kako se naj, na primer, spopadamo z izzivi okolja (ne gre le za še vedno dvomljivo segrevanje ozračja Zemlje, ampak tudi za izginjanje živalskih in rastlinskih vrst, ropanje naravnih virov itn.), če je to tema poročanja samo takrat, kadar se zgodi nesreča, ali kadar je o tej temi kakšna mednarodna konferenca? Kakor da ni mogoče vsak dan poročati o znanstvenih dognanjih v zvezi z okoljem, o dejavnostih okoljevarstvenikov, o uspešnosti ali neuspešnosti lokalnih, regionalnih in državnih oblasti pri ohranjanju vodnih virov in najdevanju novih; o stanju onesnaženosti rek in zraka; prodiranju invazivnih rastlinskih vrst in izginjanju avtohtonih; razširjenosti divjih odlagališč odpadkov ali uspešnosti vpeljevanja ločenih zabojnikov za različne odpadke v različnih krajih ali soseskah itn. Snovi je vsak dan za nekaj strani časopisa ali za celo informativno oddajo na radiu ali televiziji, še posebej, če vključite tudi reportažo ali pogovor. Če bi bile te teme vsak dan predmet poročanja, bi neizogibno okoljska osveščenost ljudi zrasla, nastajale bi pobude za družbene akcije, oblikovale bi se proaktivne politike.

Na enak način bi lahko konstruirali še vrsto tematskih področij ali pa rekonstruirali zdajšnje. Primeri, kakršen je Fritzlov, vedno znova dajo slutiti ledeno goro nasilja v družini. Koliko ljudi je šlo v smrt ali ima za vedno uničena življenja, ker so obsojeni na to, da živijo sami s svojim strahom in pred neznosno sramoto, če bi se razkrilo, kar je sramotno samo zato, ker je to problem, ki ga družba ni naredila za javen, s tem pa za družben problem? Seveda je izjemno težko vprašanje, kako naj mediji naredijo zasebno travmo za javen problem, ne da bi žrtve še bolj poškodovali, namesto da jim pomagajo. A moj namen ni, da izumljam načine novinarskega dela, ampak da bi bralko in bralca prepričal, da je to problem informativnega medija kot javnega glasila, ne pa iskanje škandalov ali čakanje na polletno tiskovko kriminalistov.

Informativni mediji se sami lahko predelajo v javna glasila, če spremenijo svoj način dela in sestavijo svoje agende tako, da prisluhnejo problemom ljudi in poiščejo vse možne vire informacij in vednosti, ki lahko področje osvetlijo in pomagajo, da socializiramo svoje individualne težave. Pot do samostojnosti javnega glasila v odnosu do virov je v konstrukciji novih, samostojnih tematskih področij z lastno agendo in z lastnim naborom virov informacij, torej z drugačno konstrukcijo virov.

Že iz tega, kar sem povedal o »pokrivanju« sveta v poročilih, je jasno, da niti časopisi niti RTV ne bodo preživeli kot informativni mediji, če ne izkoristijo potenciala svetovnega spleta in če ne postanejo spletni mediji že v fazi produkcije informacij, ne šele naknadno, ko pač objavijo poročilo tudi na spletu, ne le na papirju ali v »etru«. Vsi, ki uporabljamo www, se tudi zavedamo, da je treba o novem dogajanju sproti ne le poročati, ampak ga tudi sproti komentirati. Interaktivnost novih medijev in arhiviranje sporočil premeščajo težo oblikovanja javnosti tja, kamor jo je itak treba prenašati, že ves čas, kar mediji obstajajo: z golega predstavljanja dogodkov v razpravljanje o njihovem pomenu, v javno ustvarjanje politik, z vsemi nevarnostmi, ki so s tem povezane – demagogijo, sovražnim govorom itn.

Novinarji me bodo obsodili, da sem utopističen akademik. Oni že vedo, kaj bi delali, ampak lastniki tega ne pustijo. To je, kajpak, najresnejši problem. Kriza deluje tako kot epidemija: uniči vse, razen najmočnejših. Če tega ne bomo organizirano preprečili, bo takojšnji rezultat globalne krize pri medijih enak, kakor je v drugih ekonomskih sektorjih: še večja koncentracija kapitala, še večja komercializacija in izginjanje informativnih medijev.

Za to ni čudežnega zdravila. Popolnoma resno pa predlagam razpravo o tem, da bi medije ločili na informativne in komercialne. Slednji naj še naprej proizvajajo v glavnem embalažo za oglase – že zdaj, na primer v revijah za modo, ni druge vsebine kot prikrito ali neprikrito oglaševanje in dresura bralcev v odvisnike od ekspertnih nasvetov. Kot drugo možnost pa bi morali omogočiti vsaj tistim informativnim medijem, ki so za lastnike postali breme in bi se jih radi znebili, da delujejo kot informativni mediji. Podpreti bi jih morali na podoben način in s podobnim statusom, kakršnega imajo kot zavodi, ki delujejo na svojem družbenem področju, bolnice ali šole. Morda se to utegne zdeti le še en strošek več, ki ga finančno ministrstvo obravnava kot »socialo«, saj bi tako ali drugače obremenil proračun. Prepričan sem, da je škoda, ki nastane, če informativni mediji izginejo, še veliko večja. Ne mislim le na novinarje, ki bi ostali brez dela, ali ki bi se počasi zapili v vlogi agentov oglaševanja. Mislim na neprecenljivo škodo obubožanosti družbe, v kateri javnost odmre kakor kakšno slepo črevo. Vsekakor je to resnejši projekt od »uravnoteževanja medijev«, ki ga je uzakonila prejšnja vlada.

Ne pričakujem, da bo v državni zbor takoj prišel predlog za spremembo statusa informativnih medijev v javne zavode. Ne pričakujem, da bo informativni program TV Slovenija ustanovil uredništvo za okolje, Večer pa uredništvo za socialnoskrbstveno problematiko. Mislim pa, da je vredno vztrajati pri tem, da javna glasila potrebujemo. Če se jih da narediti iz obstoječih informativnih medijev, jih uporabimo; če ne, naredimo nove, svoje. Preobrazba starih in oblikovanje novih bi se itak morala dopolnjevati. Ostalo je stvar razprave.

Povod za ta pogovor sta bila močan upad oglaševalskih prihodkov medijev in varčevanje uprav medijskih podjetij na vsebini in sodelavcih. Razloga za pogovor sta dlje časa trajajoča kriza resnih medijev in nemoč stroke razviti alternativo blagovnemu poslovnemu modelu medijev. Sogovornika verjameta, da je radikalna prenova medijske politike v času globalne gospodarske krize izvedljiva in hkrati nujna. Pogovor ni nastal kot intervju, temveč kot dialog dveh komplementarnih avtorjev. Raziskovalno polje prvega je širše teoretsko, drugi pa je novinarski praktik ter raziskovalec ekonomije in regulacije medijev. Gorazd Kovačič je asistent na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Lenart J. Kučić je zaposlen kot novinar Sobotne priloge Dela, na londonski fakulteti Goldsmiths pa je magistriral iz mednarodnega komuniciranja in globalnih medijev.

Kovačič: Poslovni modeli tiskanih medijev, predvsem resnih časopisov, so že nekaj časa v krizi. Prihodki od oglaševanja upadajo, internet pa niti najuspešnejšim časopisom ne prinaša prihodkov, od katerih bi lahko preživeli. V sedanji finančni krizi so se prihodki iz oglaševanja še bolj drastično zmanjšali, zato bo marsikateri časopis propadel. Razprave o poslovnih modelih tiskanih in digitalnih medijev so zamejene z liberalno blagovno paradigmo. Medije obravnavajo kot blago, ki na trgu išče kupce: bodisi kupce vsebin bodisi kupce oglasnega prostora. Kakšna je sploh perspektiva dosedanjega načina financiranja resnih medijev? Z resnimi mediji mislim na tiste, katerih primarno poslanstvo nista zabava bralcev in trženje oglasnega prostora.

Kučić: Le redki člani uprav slovenskih medijskih hiš ali politiki se zares zavedajo, da kriza medijske industrije, o kateri govorimo danes, ni konjunkturna, ampak strukturna. Zato se ne bo končala sama od sebe, če si gospodarstvo opomore, saj se oglaševalci ne bodo vrnili k staremu modelu, s katerim so se doslej preživljala medijska podjetja: k množičnemu oglaševanju za množična občinstva. Če oglaševalci ugotovijo, da jim svetovni splet omogoča neposrednejši, učinkovitejši in cenejši dostop do posamičnih potrošnikov, ne potrebujejo več medijskega posrednika, ki bo zgolj za medijske objave zaračunal dve tretjini celotnega oglaševalskega proračuna. Ker so danes mediji izjemno odvisni od oglaševalskih prihodkov – plačljivi časopisi z oglaševanjem zaslužijo najmanj dve tretjini vsega denarja –, je le malo verjetno, da bi lahko preživeli tak umik oglaševalcev. Vrnitev k neposredni prodaji, s katero so časopisi začeli, se mi ne zdi realna rešitev, saj se doslej ni obnesel še noben model elektronskega zaračunavanja medijskih vsebin: internetne naročnine, plačevanje ekskluzivnega dostopa, elektronska mikroplačila … Prav tako dvomim, da lahko časopise in druge medije reši internetni oglaševalski kolač, saj večino tega denarja pobere Google in drugi tradicionalno nemedijski igralci. Če medijska podjetja ostanejo brez starih virov prihodkov, novih pa si še vsaj nekaj časa ne bodo znali ustvariti, to ne bo imelo posledice le za zaposlene v medijski industriji, ampak tudi za njihove lastnike, saj se jim njihovo medijsko lastništvo morda ekonomsko ne bo več splačalo.

Kovačič: Ali so medijski lastniki kdaj gledali na medije predvsem ekonomsko? Tu so še posebni razlogi, zaradi katerih so določeni poslovni sistemi v Sloveniji kupili medije. Niso jih kupili zato, da bi jim medijska podjetja prinašala finančni dobiček, ampak zato, da medije uporabljajo kot vzvod za pogajanje o različnih poslih, ki jih nadzoruje država.

Kučić: V grobem lahko rečeva, da je država medije od nekdaj dojemala kot propagandno orodje, kapital pa jih je izrabljal kot sredstvo za uveljavljanje različnih gospodarskih in političnih interesov. Sedanja gospodarska kriza je odlična priložnost za ugotavljanje neekonomskih razlogov za medijsko lastništvo – kdo bo v medije vstopal in kdo se bo iz njih umikal. Hkrati je prvič po dvajsetih letih dovoljeno podvomiti v trditev, da je treba medije prepustiti trgu in poskrbeti le za osnovno regulacijo, če hočemo, da bodo učinkovito delovali v javnem interesu. Področje medijev se zaradi krize oglaševalskega modela po desetletjih deregulacije znova politizira. Snovalci medijske politike imajo redko priložnost, da bi na medijskem področju izvedli še kaj več od manjših popravkov medijske zakonodaje, s čimer se bo verjetno zadovoljila sedanja vlada. Višina televizijskega prispevka, postopek imenovanja sveta RTV Slovenija in spremembe pravil za objavljanje odgovora in popravka so sicer pomembne, ampak ne morejo bistveno vplivati na stanje na slovenskem medijskem trgu.

Kovačič: Na področju medijev imamo opraviti z najmanj dvema različnima krizama. Prva je kriza dosedanjega poslovnega modela medijske industrije, ki množično občinstvo prodaja množičnemu oglaševanju. Druga kriza je kriza novinarstva, zlasti njegovih javnih funkcij. O izhodu iz obeh kriz velja razmišljati celostno. Premisliti je treba koncept novinarstva kot prakse, organizacijske oblike medijev in nove načine utemeljitve financiranja medijev.

Kučić: Pri tem je treba upoštevati, da se je kriza novinarstva začela že bistveno pred sedanjo krizo medijske industrije. Vzemiva plačljive časopise. V 80. letih prejšnjega stoletja je tehnološka revolucija v informatiki in tiskarstvu odpravila tretjino produkcijskih stroškov, zaradi razmaha oglaševalske industrije pa je v medije pritekalo zelo veliko novega denarja. Nekateri medijski lastniki so s tem denarjem financirali nove novinarske vsebine in strateško vlagali v razvoj interneta, velika večina pa je prihranke zgolj prelila v dobičke. Ameriški medijski kritik Ben Bagdikian je že tedaj opozarjal, da so medijska podjetja kljub visoki donosnosti vztrajno odpuščala novinarje, krčila izdatke za informativne vsebine in raziskovalno novinarstvo, ukinjala tuja dopisništva in podobno. Zato bi se bilo smiselno vprašati, zakaj sploh reševati medijsko industrijo, če je imela z delovanjem v javnem interesu še manj skupnega kot ima farmacevtska industrija s spoštovanjem zdravniške Hipokratove prisege.

Kovačič: Vprašanje financiranja medijske industrije je tesno povezano s tem, kakšen bo v prihodnosti položaj novinarskih profesionalcev, saj je bila prav profesionalizacija ključen dogodek v dosedanjem razvoju novinarstva. Novinarji so se specializirali za delo, ki je bilo dovolj donosno, da so lahko živeli od njega, in se mu povsem posvetili. Profesionalizacija je omogočila kontinuiteto in kvalitativno rast novinarskega dela, veščin, izkušenj, znanja in informacijskih virov. Poleg tega je novinarskemu cehu in medijem omogočila tudi generiranje specifične informacijske in mnenjske moči vpliva na druge centre moči. Ta vpliv je bil materialna podlaga za avtonomijo novinarjev in medijske sfere kot posrednika med javnostjo in oblastjo. Brez urejenih materialnih pogojev za novinarsko in uredniško avtonomijo ima ideja o avtonomiji predvsem ideološki učinek in prispeva k samozavajanju novinarjev ter k slabitvi njihove razredne zavesti in stanovske pogajalske moči.

Kučić: To je res, vendar se pri iskanju načinov, kako rešiti sedanjo krizo, ne smemo omejiti na reševanje medijskih podjetij ali novinarskih socialnih stisk. Seveda je oboje pomembno, ampak kot smo lahko videli v preteklosti, bogata medijska industrija in materialno preskrbljeni novinarji še ne pomenijo, da bodo mediji delovali v javnem interesu. Poleg tega lahko v javnem interesu delujejo tudi nekateri nenovinarski ustvarjalci vsebin: umetniki, publicisti, pisci internetnih blogov ... Kaarle Nordenstreng, finski strokovnjak za medijsko etiko in samoregulacijo, zato opozarja, da je pravica do svobode izražanja ustavna pravica vseh, ne le novinarjev.

Kovačič: Mislim, da se koncept svobode izražanja nanaša predvsem na izražanje mnenj, in ne toliko na proizvodnjo informacij. Toda preden lahko nekdo izoblikuje svoje mnenje, mora imeti dostop do verodostojnih informacij. Če tega nima, sploh ne more imeti tehtnega mnenja. Kriza novinarstva, na primer na zunanjepolitičnem področju, se odraža že na ravni pomanjkljive ponudbe informacij. Mediji, zlasti časopisi, z objavo mnenj le nadgradijo informacije, včasih pa z njimi celo pokrijejo informacijski primanjkljaj. Svoboda izražanja ni zadosten koncept za utemeljitev javnega pomena novinarstva, ampak bilo treba proizvodnjo informacij definirati kot javno službo. To je ustrezna podlaga za javno financiranje novinarstva.

Kučić: Morda res, saj lahko prav zahteva po nenehni in organizirani proizvodnji relevantnih informacij najbolj načne vero v domnevno čudežne zmožnosti svetovnega spleta. Internetni ideologi iz 80. in 90. let prejšnjega stoletja so verjeli, da bo mogoče nekoč z uporabo novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij povezati vse ljudi in združiti znanje celotnega človeštva po načelu vsi ljudje vse vedo. To prepričanje še danes zagovarjajo številni medijski aktivisti, ustvarjalci alternativnih spletnih medijev in ustanovitelji novomedijskih podjetij. Vendar pa je predstavnik ameriškega združenja potrošnikov Gene Kimmelman že pred leti opozoril, da kvalitativne raziskave internetnih vsebin kažejo na izrazito pomanjkanje izvirnih informacij, zato neskončno število medijskih kanalov samo po sebi ne zagotavlja medijskega pluralizma – kar je bil eden glavnih zagovornikov medijske deregulacije. Kimmelman je ocenil, da je mogoče le nekaj odstotkov vseh internetnih vsebin mogoče oceniti za informativne ali novinarske, pa še te v veliki večini primerov predelujejo novice, ki so jih proizvedli tradicionalni mediji. Tudi ideje o državljanskem novinarstvu, ki so bile v zadnjih letih izjemno priljubljene, navajajo le nekaj posamičnih uspešnih primerov elektronske politične participacije – korejski časopis OhMyNews ter španske in filipinske predsedniške volitve, ko naj bi »pametne množice« s pomočjo mobilnih telefonov zrušile predsednika. Na žalost zagovornikov pa ti posamezni fenomeni niso ponudili nobenega trajnejšega modela, kako bi moralo delovalo spletno državljansko novinarstvo, ki naj bi nadomestilo tradicionalne medije in novinarje. Prav tako težko rečem, da je internet ustvaril nov tip novinarjev, saj se tudi v spletnih medijih ni zmanjšala teža tradicionalnih virov informacij in novinarskih praks. Kar nekaj uspešnih spletnih projektov urejajo medijski profesionalci, ki so zaradi razočaranja prestopili v alternativne medije. Tudi urednika spletnih medijev Vest.si, Jani Sever, in Razgledi.net, Vojko Flegar, sta dolgoletna novinarja Mladine in Dela.

Kovačič: To zgolj pomeni, da je treba zagotoviti pogoje za kontinuiteto novinarskega profesionalizma tudi na novi tehnološki platformi.

Kučić: Kar je zelo težko izvedljivo. Ne le zaradi omenjene internetne ideologije ali dejstva, da trenutno ne poznamo učinkovitega načina za zaračunavanje internetnih vsebin, temveč tudi zato, ker se je na svetovnem spletu ustvaril kult amaterskega proizvajalca vsebin, ki ne dela za plačilo, ampak predvsem zaradi sebe in svoje potrebe po izražanju lastne kreativnosti. Vsa današnja spletna družabna omrežja in večina novih medijev je svoje poslovne modele utemeljila na neplačanem amaterskem delu. Lep primer je Facebook. Platforma je pripravljena tako, da lastniku portala omogoča prodajo agregiranih informacij oglaševalcem, medtem ko je ustvarjanje in nalaganje teh informacij na osebne uporabniške profile neplačano. Vendar so vrednosti oglaševanja tako nizke, da noben proizvajalec vsebin ne more živeti od svojega dela na spletu. Preživi lahko le lastnik platforme ali agregator.

Kovačič: To je sodoben model izkoriščanja, ki delavce manipulira z ideologijo, ki jim pravi, da se z delom samouresničujejo. Tako interpelirani delavci vidijo lastno željo na mestu zunanje komande. In ker so prepričani, da je smisel njihovega dela samouresničitev, so pripravljeni delati za prenizko plačilo. Gre za postfordistični poslovni sistem, v katerem je korporacija predvsem logistični center, ki koordinira podizvajalce in pobira smetano. Marksistično se je treba vprašati, od kod sploh izvira vrednost, ki jo bo podjetje Facebook unovčilo, ko bo prodalo baze osebnih podatkov. Vrednost izvira iz dela posameznih uporabnikov. Če je to delo neplačano, imamo opravka z izkoriščanjem. In ker je motiv posameznikov za to delo kreativnost, lahko govorimo o prostovoljnem izkoriščanju. Sistemsko gledano se s tem internetnim poslovnim modelom dogaja razvrednotenje proizvodnje informacij. Možnosti za pošteno plačevanje profesionalnega novinarskega dela je tu vse manj. Meja med poklicnim novinarjem in amaterskim ustvarjalcem vsebin se zabrisuje in novinarje se vse bolj potiska v položaj prostovoljcev.

Kučić: Vse to so sicer zelo tehtni argumenti za zagotovitev neodvisnega in nekomercialnega vira financiranja novinarskega dela, ki naj bi poskrbelo za proizvodnjo relevantnih informacij. Vendar moram še enkrat opozoriti, da iznajdba poslovnega modela ali uvedba načina financiranja, ki bi zagotovilo preživetje medijskim podjetjem in uredilo socialni položaj novinarskih profesionalcev, še ne pomeni, da bodo mediji postali odgovornejši, kot so bili doslej.

Kovačič: Za samorazumevanje novinarjev bi morala biti bistvena ideja, da mediji služijo javnosti in jo krepijo ter s tem omogočajo kvalificirano sprejemanje avtonomnih odločitev v gospodarstvu, politiki ali kulturi. Brez razsvetljenske predpostavke kritične javnosti, ki naj jo mediji podpirajo, ni smiselno govoriti o konceptu avtonomije novinarjev. Najprej pa se je treba vprašati, kaj sploh je tista javnost, na katero se sklicujejo vsi, od novinarjev do politikov in marketinških agentov. Običajno je javnost prazna referenca, na katero se posamezne institucije ali nosilci moči sklicujejo takrat, kadar obračunavajo z drugimi nosilci moči ali kadar posegajo v zasebnost določenih oseb, na primer popularnih zvezd ali obtožencev v kazenskih zadevah. Ali je javnost, v imenu katere utemeljujemo javni interes, sploh realna zadeva?

Kučić: Za politike so javnost potencialni volivci, za oglaševalce potrošniki, za medije prav tako.

Kovačič: To bi pomenilo, da tabloidi nagovarjajo največ javnosti, da so najbolj javno pomembni in tako najbolj upravičeni do javnih subvencij. A o tej logiki je že nemški sociolog Jürgen Habermas povedal, da je pokazatelj razkroja aktivne kritične javnosti. Ključno je vprašanje o možnosti kritične javnosti kot prakse javnega rezoniranja v današnjih političnih, ekonomskih in medijskih razmerah.

Kučić: Je Habermasovo pojmovanje javnosti danes sploh še aktualno?

Kovačič: Habermas je v Strukturnih spremembah javnosti analiziral tri faze javnosti. Najzgodnejša je bila publika, pred katero so monarhi razkazovali svojo oblast; njena naloga je bilo aklamiranje. Zatem so meščani razvili nov tip javnosti, ki je pomenil prakso izmenjave in soočanja argumentov. Ključen je bil koncept umnosti: za umno je veljala rezultanta svobodne izmenjave mnenj, pri kateri je lahko sodeloval vsakdo. Meščani so javno rezoniranje najprej prakticirali v polju čitalniške kulture, zatem so ga prenesli na področje komentiranja ukrepov oblasti. Habermas v omenjeni knjigi ne piše o delavski politični javnosti, ki je diskutirala taktike razrednega boja, da bi prišla do najboljših analiz in sklepov v razmerah, s katerimi še niso imeli izkušenj. Piše pa o tem, da so meščanski intelektualci začeli svariti pred ljudsko demokracijo, ko so ugotovili, da bi bila vključitev nižjih razredov v meščansko javno mnenje nevarna za meščanske razredne interese. Zagovarjati so začeli profesionalizacijo in tehnokratizacijo politike, torej depolitizacijo državljanov. To je vodilo v ponovno pasivizacijo javnosti kot naslovnika spektakla. Hkrati se je odvila tudi profesionalizacija proizvodnje javnega mnenja oziroma novinarstva. Novinarstvo se je profesionaliziralo prek tržnega modela prodaje informacij bralcem, in to tistim, ki so imeli zadostno kupno moč.

Kučić: To je bil tudi eden glavnih razlogov za propad britanskega delavskega tiska, ki ni propadel zato, ker bi imel premalo bralcev ali prenizko naklado, ampak zato, ker so ga oglaševalci bojkotirali. Pri medijih, ki so preživeli, pa najpomembnejši kupec ni bil več bralec, ampak oglaševalec. Struktura dohodkov kaže, da je tisto, kar mediji prodajajo, predvsem oglasni prostor, medtem ko prodaja novinarskih vsebin prinese le eno četrtino prihodkov. V tej luči ne štejejo posebne informacijske potrebe bralcev, temveč le količina medijskega občinstva. Ta je postala zgolj menjalna valuta med oglaševalci in mediji kot prodajalci oglasnega prostora.

Kovačič: Treba je razlikovati med perspektivo racionalnih odjemnikov informacij in med tržnim poslovnim modelom medijske industrije, ki zaradi odvisnosti od prodaje oglasnega prostora implicira iracionalnost medijskih potrošnikov. Znotraj blagovnega modela, ki je vezan na oglaševanje in v luči razvrednotenja informacij, ki ga prinaša internet, je vse težje zagotoviti materialne pogoje za profesionalno novinarstvo. Poleg tega na medijskem področju ni enotnega trga. Trg je segmentiran in uporabniki kvalitetnih vsebin so postali le ena od subkultur. Predpostavka, da na trgu vsak nakup šteje enako, vsakemu segmentu vsiljuje logiko množičnosti, ratingov, in ga sili v približevanje vsebin povprečnemu konzumentu. Logika tržne ekvivalence ne spodbuja ustvarjanja množičnih dobrih novinarskih vsebin, ampak je pisana na kožo množičnim oglaševalcem.

Kučić: Toda liberalci verjamejo, da racionalni bralci povprašujejo po kakovostnih novinarskih vsebinah, in da lahko ustrezna ponudba na medijskem trgu zadovolji njihov informacijski javni interes.

Kovačič: Za aktivno javnost so potrebni določeni institucionalni pogoji: izobraženost, informiranost, obstoj forumov za izmenjavo mnenj in mehanizmi, ki zagotavljajo vpliv javnega mnenja na dejanske politične odločitve. Državljanska javnost je relevantna le, če obstajajo možnosti za participativno demokracijo. V samoupravljanju je bilo za politično participacijo bistveno to, da udeleženci niso izražali le mnenj, temveč so tudi sprejemali konkretne odločitve, kljub partijski cenzuri ključnih odločitev. Brez vpliva občanov na odločitve ne bi bilo interesa za udeležbo. Racionalna javnost kompetentnih udeležencev je pomembna tudi v gospodarstvu. Mali investitorji lahko investirajo denar bodisi po lastnem scenariju bodisi ga zaupajo profesionalnim upravljavcem. V drugem primeru so odtujeni od poslovanja podjetij in jih zanima le čim višji donos. Da bi upravljavci financ zagotovili te donose, si morajo izmišljevati finančne malverzacije. Na koncu ti finančni baloni počijo in mali investitorji ostanejo brez vsega. Tako za male investitorje kot tudi za gospodarski sistem je koristno, če so udeleženci trgov osebno informirani. Drugače pa je s političnimi in poslovnimi elitami. Te reproducirajo svoj prednostni položaj s pomočjo tega, da so državljani in tržni subjekti slabše informirani o dogajanju.

Kučić: Kako bi lahko v razmerah krize javnih nalog novinarstva, krize oglaševalskega poslovnega modela in neizvedljivosti internetnega kupovanja kvalitetnih vsebin reorganizirali medijski sistem – financiranje, zakonodajo, regulacijo in novinarski poklic?

Kovačič: V sedanji zgodovinski konstelaciji je treba razmisliti o možnosti uveljavitve neblagovnih poslovnih modelov javno pomembnih medijev. Če je kolizija med javnim interesom na področju medijev in med komercialno naravnanostjo medijskih podjetij vse hujša, je treba statusno ločiti javne medije oziroma javne medijske vsebine od tistih, katerih pretežni namen je trženje oglasnega prostora. Govoriti o tem, da so vsi mediji javni mediji, je nesmiselno. Komercialno medijsko produkcijo lahko obravnavamo kot vsak drug posel. Za javno pomembne medije pa je treba zagotoviti javno sofinanciranje, če se izkaže, da je v obstoječih poslovnih modelih ogroženo.

Kučić: To pomeni, da odpadejo tudi modeli neprofitnih medijskih organizacij, kakršen je, na primer, londonski Guardian, ki sicer ustvarjene prihodke vrača v časopis, a se mora vseeno preživeti na trgu. Kje torej poiskati vire prihodka, s katerimi bi se mediji osvobodili pritiskov trga in lastnikov ter začeli služiti interesu državljanov? Bi morale države obdavčiti oglaševanje? Bi se morali časopisi organizirati po načelu javnega servisa? Ali pa bi morali postati neprofitne organizacije po zgledu ameriških univerz in upati, da jih bodo podprli dobronamerni donatorji, kar sta nedavno predlagala David Swensen in Michael Schmidt v New York Timesu?

Kovačič: Viri javnega financiranja bi gotovo morali biti relativno neodvisni od vlade, da se ne bi ponovila zgodba »javne« RTV Slovenija, nad katero so pridobile nadzor vladajoče stranke. Obenem bi z njimi morali zagotoviti neodvisnost financiranja javno pomembnih vsebin od oglaševalskega sektorja, ki je druga sistemska rakasta rana medijev. Predlagam dva javna finančna vira. Prvega bi pridobili tako, da bi obdavčili oglaševanje. Razdelitev mase zbranih davkov med upravičence bi upravljal poseben sklad z mešano upravo, ki bi jo, na primer, imenovali država, novinarski ceh in stroka. Tako bi prek redistribucije zagotovili investiranje dela oglaševalskega kolača v javno pomembne vsebine. Poleg tega bi se morali s tega naslova subvencionirani ustvarjalci javno pomembnih vsebin še vedno potegovati za prispevke bralcev. Če ti niso več pripravljeni kupovati časopisov, je treba uveljaviti drugačen način plačevanja. Plačevali bi jih lahko z namensko usmeritvijo določenega odstotka dohodnine. Mislim, da bi bilo treba odstotek dohodnine, namenjen neprofitnim dejavnostim, močno dvigniti. Pri tem predlagam sektorski razrez. Na primer: do en odstotek dohodnine lahko davkoplačevalec nameni posameznim medijem in založbam, to je njihovi javno pomembni produkciji, do en odstotek neprofitnim kulturnim ustanovam javnega pomena, do en odstotek pa ostalim nevladnim organizacijam. Na ta način bi kljub internetni revoluciji mediji še vedno pridobivali znaten del prihodkov na trgu. Podobno so nekatere druge javne službe, denimo dimnikarji ali odvetniki, na eni strani javno regulirane, na drugi pa so posamezni ponudniki v medsebojni konkurenci.

Kučić: Zagotovitev vira financiranja je le prvi korak. Televizijski prispevek, iz katerega se delno napaja nacionalka, je razmeroma neodvisen vir financiranja, a jo lahko p olitične stranke še vedno nadzorujejo prek programskega sveta RTVS in nekaterih drugih mehanizmov. Podobno velja za medijski sklad, ki je bil ustanovljen, da bi spodbujal medijski pluralizem in subvencioniral nastanek nekomercialnih vsebin, a za podeljevanje sredstev nima izdelanih jasnih meril, v podeljevanje denarja pa so se v preteklosti že vpletali politika in interesni lobiji. Zaradi tega je zelo težko ugotoviti, kje so dejanske pomanjkljivosti teh oblik sofinanciranja medijev, kdaj pa gre le za slabo izvajanje teh modelov zaradi pomanjkljivega nadzora in neučinkovitih sankcij.

Kovačič: Pomembna je tudi ločitev med komercialnim in javno subvencioniranim delom medijske produkcije. Če posamezni javno subvencionirani medij pridobiva tudi oglaševalske dohodke, je treba zelo strogo nadzirati namensko uporabo javnih subvencij za vsako oddajo oziroma rubriko posebej. Pod tem pogojem bi lahko za javne subvencije s posameznimi oddajami kandidirali tudi komercialni mediji.

Kučić: RTV Slovenija je zagotovo prva, ki bi morala uvesti ločeno knjigovodstvo za javno financiranje in za komercialne oddaje. V britanskem BBC-ju že dolgo uporabljajo poseben test javnega interesa, s katerim presojajo, ali je neka oddaja ali projekt upravičen do denarja, ki ga BBC pridobi s televizijskim prispevkom, ali ga morajo uvrstiti med komercialne dejavnosti. Vendar se kljub ločenemu računovodstvu in razločevanju vsebin tudi na BBC-ju vse težje branijo pred kritikami komercialne medijske industrije, ki trdi, da BBC ni upravičen do celotnega televizijskega prispevka, ampak bi ga moral deliti tudi s komercialnimi televizijami, ker naj bi tudi one pripravljale vsebine, ki služijo javnemu interesu. Zagovorniki sedanje ureditve se bojijo, da bilo tako razdeljevanje televizijskega prispevka nevarno, ker bi lahko komercialne televizije in njihovi lobisti tako zrelativizirale idejo »javnega interesa«, da bi ga morali navsezadnje opustiti. Tak razplet ne bi imel nobenega pozitivnega vpliva na javni interes, ampak bi le oslabil BBC, ki naj bi je svoj monopol doslej v večini primerov uporabljal pozitivno. Po drugi strani se tudi zagovorniki kakovostnega novinarstva strinjajo, da lahko v nekaterih primerih tudi rumeni tisk opravlja družbenokoristno vlogo.

Kovačič: Zdaj sva zašla v nevarne vode. Pogovor sva zastavila kot utemeljitev nove eksistenčne forme kvalitetnega novinarstva. Zdaj pa se zdi, da je tudi rumeni tisk javno pomemben in skorajda upravičen do subvencij ministrstva za kulturo. Opredeliti bo treba še dodatne kriterije, ki bi tabloide izključile iz javnih subvencij.

Kučić: Najpogostejši argument je, da se lahko dobri in vplivni tabloidi financirajo tržno.

Kovačič: Toda tržna uspešnost ni kvalitativni kriterij za opredelitev novinarstva, ki je v javnem interesu. Vzemiva tale primer: novica, da je Anja Rupel nabavila nove zavese, je tabloidna in zadeva zasebno življenje neke zvezdnice; novica, da je Meta Rupel nabavila novo metlo, pa je javno pomembna, ker zadeva davkoplačevalski denar.

Kučić: Recimo.

Kovačič: Vendar je ta argument dvomljiv. Spada v neoliberalni diskurz, ki državljane obravnava kot davkoplačevalce, volivce kot potrošnike strankarskih storitev ... Marx je temu rekel blagovni fetišizem: razmerja med ljudmi štejejo kot razmerja med denarnimi vrednostmi. Toda če je kriterij za javno pomembnost informacij prizadetost javnega denarja ali pa denarja številnih ljudi, potem težko opredeliva, na primer, novice o genocidu v Ruandi kot javno pomembne. Ali še hujši primer: če je materialna korist temelj javnega interesa, smo zainteresirani za to, da mediji ne poročajo o etničnem čiščenju v Sudanu, ki je povezano s tem, da določene korporacije poceni pridobivajo koltan in nam prodajajo poceni mobilne telefone.

Kučić: Ne le to. Kdor bi uvedel kakršno koli obliko javnega financiranja medijev, bi moral znati odgovoriti na neštete očitke in kritike. Prvega poznamo iz kulture: zakaj bi z mojim denarjem podpirali vsebine, ki jih sploh ne gledam? Drugega uporabljajo lobisti komercialnih medijskih podjetij: javno financiranje bi pomenilo motnjo na trgu in bi javno financiranim medijem omogočilo nepošteno konkurenčno prednost pred komercialnimi medijskimi podjetji. Tretjega smo lahko zasledili pri nacionalki, ki je presojo o javnem interesu kratko malo prepustila logiki večje ali manjše gledanosti. Poleg tega pa bi morali tudi preprečiti, da bi se zaradi zagotovljenega javnega financiranja mediji nehali ozirati na želje in potrebe bralcev, kar bi lahko pripeljalo do samozadostnosti in nepomembnosti javno financiranih medijev.

Kovačič: Zakaj nepomembnost? Iz česa novinarji sploh črpajo svojo pomembnost? Ta hip je najodmevnejša novinarska zgodba razkritje ilegalne gradnje MNZ. Objava te zgodbe povzroča težave določenim nosilcem moči. Vplivnost medija ali novinarja izhaja iz informativne moči, iz obveščanja javnosti. Izziv so strogi kriteriji in mehanizmi evalvacije, ki jih potrebuje vsak sistem javnega financiranja. Z njimi preprečimo sinekuro in zagotovimo pravičnost do tistih, ki ne dosegajo meril za subvencije. Taki kriteriji so že razviti na področju umetnosti, znanosti, zdravstva ... Ali novinarska stroka ima kriterije za prepoznavanje dobrih novinarskih izdelkov?

Kučić: Ironično je, da novinarji subjektivno kar dobro vemo, kaj je dober novinarski izdelek, skoraj nihče pa si ne bi upal tvegati in postaviti določena objektivna merila. Še uredniki ne, čeprav bi morala to biti ena izmed njihovih glavnih nalog. Slovenski uredniki zato večinoma delujejo predvsem kot tehnični operativci, kot uradniki. Nimajo pa se časa ali volje ukvarjati z uredniško politiko, zato tudi nimajo strokovne avtoritete. To pomanjkanje objektivnih meril v praksi pogosto prispeva k prepričanju, da je danes vsak lahko novinar. Zato je Dnevnikov novinar Rok Praprotnik pred nekaj meseci predlagal uvedbo novinarskih licenc. Za ta ukrep obstaja nekaj tehtnih argumentov, vendar se novinarske licence doslej niso najbolje obnesle, saj so povzročile nastanek nekakšne novinarske aristokracije.

Kovačič: Z licencami bi zagotovili razliko med pravimi novinarji in ostalimi komunikacijskimi delavci, od predstavnikov za stike z javnostjo do diletantov. V akademskem svetu imamo dilemo, ali naj kvaliteto raziskovalnega dela ocenjujejo birokrati ali drugi raziskovalci. V prvem primeru se kvalitativni kriteriji spremenijo v kvantitativne, zlorabe pa niso izključene: člani dobro organiziranega omrežja citirajo drug drugega in si s tem zvišujejo točke. V drugem primeru strokovnjaki ocenijo kvaliteto predloženih objav. Toda v majhnem in relativno nekonkurenčnem okolju, kakršno je slovensko, lahko prevlada kolegialnost. Na ministrstvu za kulturo je sistem evalvacije kombiniran: prvo, formalno selekcijo opravijo uradniki, drugo pa komisije ekspertov, ki avtoritativno ocenijo kvaliteto ustvarjenih dosežkov in predlaganih projektov. Jasno je, da so člani komisij predmet pritiskov in lobiranja, a ne vidim boljše rešitve od te, da se v komisije imenuje močne in kompetentne osebnosti. Birokratsko podeljevanje licenc je namreč najbolje podrediti hierarhiji strokovne avtoritete znotraj novinarskega ceha, če ta funkcionira. Funkcionira pa lahko, če sta zagotovljena dva materialna pogoja: finančna kontinuiteta in neodvisnost medijskih hiš.

Kučić: Se ti zdi, da je to v Sloveniji realno? Upoštevaj, da je za slovenske novinarje normalno, da se med sabo delijo po tem, kdo simpatizira z določeno politično opcijo. Politikom dopuščamo, da v našem imenu definirajo medijsko politiko. Vse imamo podvojeno: dve novinarski društvi, dve novinarski nagradi, dve garnituri medijskih analitikov, dve skupini medijskih strokovnjakov ... Zato si ne predstavljam, komu bi novinarji priznavali avtoriteto do presojanja kakovosti njihovih izdelkov in pravico do podeljevanja novinarskih licenc. In to kljub dejstvu, da je v mlajši generaciji novinarjev več podiplomsko izobraženih kot kdaj koli, in da so dobro obveščeni o položaju novinarjev v tujini. Morda so v posvečanju stroki in izobraževanju preveč apolitični, ali pa so kratko malo ponotranjili tržno in menedžersko ideologijo, zunaj katere marsikdo ne zna več misliti.

Kovačič: Partitokracija je velik problem Slovenije. Toda izkušnje s prejšnjo vlado so jasno pokazale, da sta večja težava samocenzura in prostovoljna kolaboracija novinarjev v verižni reakciji kot pa neposredni politični pritiski na vsakega novinarja posebej. Mislim, da sta apolitičnost in upogljivost večine novinarjev paradoksalni okoliščini, ki bi državi celo olajšali izvedbo radikalne reforme medijske politike. Razmisliti je treba o možnosti razlastitve tistih lastnikov časopisov, ki bodisi instrumentalizirajo uredniško politiko za svoje poslovne interese bodisi finančno izčrpavajo časopise kot hčerinska podjetja. Dejstvo je, da so nekateri od teh lastnikov zašli v resne finančne težave in je njihovo premoženje postalo zelo poceni. To bi bil prvi korak. V drugem koraku bi morali premisliti tudi o spremenjeni organizacijski strukturi časopisov. Menim, da bi bilo za javni interes bolje, če bi imeli resni časopisi status neprofitnih zavodov, ki bi jih upravljali sami novinarji in ostalo zaposleno osebje. Neprofitni zavod je uveljavljena pravna oblika organizacij, katerih poslanstvo je javni interes. Hkrati je treba razmisliti tudi o statusu samih časopisnih medijskih hiš, če se tiskanje resnih časopisov sploh ne bi več izplačalo in bi v celoti prešli na internet. Ali ne bi bilo v tem primeru smiselno povsem prepovedati oglaševanja v subvencioniranih medijih oziroma oddajah ali rubrikah? To bi zahtevalo dovolj visoko subvencijo, toda s prehodom distribucije na internet bi velik del stroškov odpadel.

Kučić: Ti prihranki bi bili veliki. Časopisi danes porabijo 40 odstotkov vsega denarja za dostavo informacij do bralcev. Pri internetni distribuciji so ti stroški skoraj nični. Če bi New York Times kupil elektronski bralnik vsakemu bralcu tiskane izdaje, bi ga to danes stalo približno 300 milijonov dolarjev, letnih stroškov s tiskom in distribucijo pa ima skoraj 650 milijonov dolarjev. Vendar se ne smemo preveč zanašati na tehnologijo, saj smo videli, kako so lastniki naložili prihranke, ki jih je pred dvema desetletjema omogočila uvedba digitalnega tiska. Stroški novinarskega dela bi bili še vedno previsoki, da bi jih lahko izdajatelji pokrili z javnim sofinanciranjem. Zato menim, da bi morala država poleg sofinanciranja medijev poskrbeti še za nekatere druge ukrepe: podpirati nastanek novih internetnih medijev z olajšanjem dostopa do zagonskega kapitala in uvedbo posebnih davčnih olajšav za medijske donacije, pa tudi zagotoviti, da bodo tudi nekomercialni mediji imeli dostop do digitalnih frekvenc. Financiranje medijskih vsebin je smiselno le, če poleg produkcije zagotovimo tudi pravico in možnost dostopa do teh vsebin. Zato medijska politika že zdavnaj ne bi smela biti samo v pristojnosti kulturnega ministrstva, saj je neločljivo prepletena tudi s področjem telekomunikacij, intelektualne lastnine, varstva konkurence, delovnopravne zakonodaje, davkov in sociale, česar dosedanji oblikovalci medijske politike niso najbolje razumeli.

Finančna in gospodarska že nekaj mesecev lomasti tudi po Sloveniji. Iz finančnega sistema se je preselila oziroma razširila v realni sektor, podjetja, od tam v javne finance in seveda tudi k ljudem. V mnogih podjetjih se plače znižujejo, odpuščanja so tu, s krizo se že soočajo tudi v javnem sektorju, kjer bo prej ali slej moralo priti tudi do odpuščanje oziroma znižanj plač. O vsem tem, žal, ni nobenega dvoma, Slovenija krizi ni ušla, ni ji mogla uiti, saj je del globaliziranega gospodarskega sveta.

V letih debelih krav, ko je denarja bilo (pre)več, je od globalizacije in tudi finančnega balona kar veliko profitirala, zdaj, ko se balon prazni, pa se tudi slovensko gospodarstvo krči. In marsikdo, ki je povsem nedolžen, trpi posledice krize, predvsem »mali« človek.

Povsem jasno je, kdo je krivec za tako nenavadno veliko krizo. Pohlep. K njegovemu udejanjanju je pripomogla izjemno škodljiva sprega med državno oblastjo in vrhovi gospodarstva, to je predvsem menedžerji. Tako je bilo v ZDA, kjer je predvsem Busheva administracija pripomogla k temu, da je bilo denarja preveč, da so se mehanizmi, ki bi morali trg regulirati, pobratili z menedžersko vrhuško, in v skupnem pohlepu so ljudem metali drobiž, sami pa si prisvajali neizmerno bogastvo.

In kako je bilo s tem pri nas, v Sloveniji? Kako so slovenski pohlep, naš neoliberalni pohlep, spremljali slovenski mediji? V čem je Slovenija v razraščanju krize drugačna kot ZDA, kjer naj bi bil epicenter vsega zla? Velika večina slovenskih medijev je dokaj pozorno spremljala dogajanje v ZDA, naši mediji so bili kar kritični, morda celo neusmiljeni, s čimer ni nič narobe. Zelo narobe pa je to, da je velika večina slovenskih medijev opustila potreben medijski nadzor nad »neoliberalnim« dogajanjem v Sloveniji. Ja, da iz Slovenije kritiziraš Bushevo administracijo, Enron, Lehman Brothers, vse ameriške odklone - za to ne potrebuješ pretiranega poguma, tudi znanja ne. Kot vir uporabiš tuja poročanja, ki so dobra, dodaš malce slovenskega kritičnega besednjaka, proti ZDA si že itak, zaradi slovenske in evropske tradicije, dokaj nastrojen - in hop, zgodba je tu. Ne nujno slaba. A izjemno nepogumna.

Če hočeš kritizirati slovenske menedžerje, slovensko zlizanost med politiko in tržno regulativo z vrhnjimi slovenskimi menedžerji, ki si pod mizo prisvajajo podjetja in to tudi z davkoplačevalskim denarjem, moraš biti novinarsko pogumen, povezave moraš dodobra analizirati, računati moraš s tem, da te bo nomenklatura, ki se ji večina naših »uradnih medijev« sladko prilizuje, poskušala izvreči s trga in se ti bo tako ali drugače poskušala maščevati. Računati moraš s tem, da te bodo slovenski kapitalistični neoliberalci, slovenski »busheki«, javno zmerjali, te razglašali za rumenega novinarja, da te bodo prek (ne)oglaševanja in tudi drugače ekonomsko poskušali izčrpati in da ti bodo na vsakem koraku stali za vratom.

Seveda sem srečen, ker živim v Sloveniji. Pritisk na medije, ki poskušajo priti do dna slovenskim neoliberalnim devaicijam, je omejen na poskuse črnitve medijev in novinarjev, ki razkrivajo rabote naših lokalnih bušističnih baronov, ki so to postali s pomočjo politike, tako Kučanove kot tudi Janševe. V Sloveniji fizično nasilje nad svobodnimi novinarji - ni jih veliko - ni tako razširjeno kot v Rusiji ali celo na Hrvaškem. Hvala bogu. Ampak to ne pomeni, da za razgaljenje slovenskih pojavov niso potrebni veliko poguma, zavedanje, da te naši silaki z ekonomskimi sredstvi poskušali utišati, in znanje oziroma veliko raziskovalnega dela.

To, da medijem, ki so že pred leti razkrivali dejanja igorjev bavčarjev, boškov šrotov in z njimi povezanih politikov, politično-gospodarski establishment poskuša spodrezati krila, ni nobena skrivnost. In da boški šroti od politike, če je to potrebno, medije kupijo, ravno tako ni nobena skrivnost. Tu ne govorim samo o Delu, Slovenskih novicah, tudi ne le o javni RTV Slovenija in tako naprej. Govorim tudi o tem, da bodo lokalni veljaki kak drobiž vrgli tistim medijem, ki bi jih morali razgaljati, pa jih ne dovolj. Kupijo jih in potem ti mediji kritizirajo predvsem bushe, enrone in lehmanbrotherje, njih, uglajene lokalne financerje z drobižem, ki jim pomagajo pri preživetju, pa pustijo pri miru. Živijo v neki kohabitaciji, strpnem uživanju skupnega piva, kolumniranja o pojavih nekje drugje.

Kje je tu novinarstvo? Kje je tu razumevanje gospodarstva? In kje je tu analiza sprege med slovensko politiko in menedžerji? Kje je kritična distanca? Ni res, da se slovensko novinarstvo teh tem ni lotevalo, samo s preveliko strpnostjo, premalo gorečnosti in v velikokrat pretoplem objemom. Tako je tudi slovensko novinarstvo, vsaj njegova večina, v neki meri sokrivo za to, da bo marsikdo zdaj na slabšem, tudi ob službo. Če bi se objeti politiki in menedžerji bolj bali medijev, ne bi, tudi z državnim denarjem, pod mizo kupovali podjetij, ki so zdaj prezadolžena. Ekonomska resnica je ta: podjetja morajo ustvarjati dobiček. Če ga ni, so pod vodo. Podjetja morajo tudi odpuščati. In odpuščeni morajo iskati nove službe. Morda je to slišati kruto, ampak gre za povsem normalno ekonomsko resnico. A vse skupaj postane še toliko bolj kruto, ko se politiki, nadzorniki in menedžerji združijo v enem samem velikem pohlepu in to v kakem skritem kotu. Še več zaposlenih bo odpuščenih, nastajajo monopoli, ki davijo podjetnike, potrošnike, te iste ljudi. In tudi ti podjetniki, delavci in upokojenci, vsi mi, bomo na koncu kot davkoplačevalci morali plačati zapitek v pretiranem pohlepu združenih menedžerjev, nadzornikov in politikov. Slovenska zgodba o uspehu se zdaj bliža h koncu. Karte se delijo na novo. Zgodba, za katero so recept napisali ugledni slovenski ekonomisti in pravniki, ki ji je sledila velika večina politikov ne glede na barvo, vsak od njih je hotel le čim večji kos pogače, in ki so jo na koncu v svojo prid obrnili finančniki, tudi državni, ter menedžerji, zdajšnji veliki kapitalisti, se končuje. Istrabenz, finančni holdingi, pivovarne, tudi banke, se utapljajo v dolgovih, dolgovih, ki so neposredna posledica nekega domnevnega slovenskega nacionalnega interesa. Podmizno, nejavno kupčkanje z delnicami, prenos dolgov na drugega, konsolidiranje lastništva, vse to se končuje v kolobociji, ki je bomo še dolgo razpletali.

Vsa Slovenija je postala velik finančni holding, v katerem se sploh več ne ve, kdo je komu kaj dolžan. Izjemno drag zapitek pa bomo prek saniranja finančnega sistema in bank morali poravnati potrošniki in davkoplačevalci. V tem povsem zameštranem slovenskem domačijskem kapitalizmu, klobčiču, je velika večina novinarske in kolumnistične srenje aktivno udeležena. Nekateri novinarji so glorificirali ta slovenski način življenja, slovenski kapitalizem. Ampak še huje je to: mnogi novinarji, ki so vedeli ali vsaj slutili, kaj se dogaja, so zaradi različnih razlogov preprosto molčali. Morda so bili zaslepljeni, morda so preprosti verjeli v slovenski »way of life«? A verjetno je tudi to, da so uredniki, novinarji, kolumnisti in tako naprej udobno živeli v tej slovenski pravljici, vsak je kaj dobil za to, da je opustil novinarsko častna dejanja. Vse za ljubi kruhek, domek in še kaj?

Kot vsaka zgodba pa tudi ta ni samo bela ali črna. Kriza nas bo vse spremenila. Na dan bodo priplavali novi obrazi, drugačna podjetja, tudi drugačne medijske hiše in novinarji. Kriza nas bo prečistila. Gotovo bo sesuvanje slovenske pravljice, ki je seveda del globalne zgodbe, boleče. Podobno bo zdravljenju granoloma. V premagovanju krize pa bomo spoznali, da Slovenija ni nekaj posebnega, da smo si ljudje pravzaprav podobni. Imamo dobre novinarje in slabe, dobre in slabe menedžerje in politike. Tako kot drugod. Nismo izjema. Bushi so tam, bushi so tu. So na levi in desni strani. Enako pohlepni, enako stremuški, ko gre za prisvajanje tistega, kar ni njihovo.

To pisanje nima teoretskih pretenzij. Omejiti se želimo zgolj na premislek o nekaterih aktualnih potezah medijske krajine in reprezentacije dela oziroma nosilcev dela v njej. Morda nam bo to omogočilo, da v nadaljevanju pojasnimo nekatere vzroke sedanje zmedene situacije v času ekonomske krize, kjer lahko edine »alternativne« predloge za njeno rešitev najdemo pri tistih akterjih, ki so to krizo tudi povzročili.

Pri vprašanju medijske reprezentacije dela in delavcev ne moremo mimo tendence, ki je zadnje čase zelo prodorna v dokumentarnem filmu. V nasprotju s stanjem, ki je na tem področju vladalo vse od padca berlinskega zidu, zadnje čase nastajajo številni dokumentarni filmi, ki poskušajo tematizirati današnje delo. Navedimo nekaj najodmevnejših: Smrt delavca (režija Michael Glawogger, 2004), ki obravnava pet različnih delavskih skupin na prav toliko različnih koncih sveta; Kruh naš vsakdanji (režija Nikolaus Geyrhalter, 2005), ki poskuša prikazati sistem prehrambne industrije, kjer govor delavcev zamenja hrup strojev; Ljubezniva tovarna (režija Thomas Balmes, 2005), ki razkriva zakulisje Nokiine »zgodbe o uspehu«, ta pa temelji na surovem izkoriščanju kitajskih delavcev v tamkajšnji tovarni, ki proizvaja pomnilnike za Nokiine mobilne telefone; in v naših krajih za zdaj manj znani film Oltre il ponte (Sabina Bologna, 2007), kjer je osrednja tema filma arhitekturna in produkcijska transformacija nekdaj delavske četrti v Milanu.

Najmanjši skupni imenovalec vseh naštetih filmov je v poskusu reprezentacije delavcev in njihovega današnjega položaja. Režiser filma Smrt delavca Michael Glawogger na primer pravi, da je idejo za film dobil v vsakdanjem spremljanju medijskih vsebin, kjer je opazil veliko spremembo: če so bili delavci v sedemdesetih ali osemdesetih letih 20. stoletja zelo pogosto prisotni v medijskih vsebinah, pa je za današnji čas značilno prav nasprotno. Pravzaprav bi lahko rekli, da je tovrstna odsotnost reprezentacije delavcev v medijih modificirana in prestavljena v drug kontekst in drugo formo. Zato si je treba postaviti dve osnovni in med seboj povezani vprašanji: Kako so in kje niso reprezentirani delavski kolektivi v današnji medijski sliki. Zdi se, da nas ti dve vprašanji vodita na dve različni področji medijskih vsebin. Prvo vprašanje k »resnim« medijem, torej medijem oziroma rubrikam, ki si prizadevajo poročati o »resnih« temah (teme javnega značaja oziroma družbeno relevantne teme, ki niso partikularne), in drugo k oglaševanju.

V zvezi s tematiko, ki nas tu zanima, na področju oglaševanja ne moremo mimo nekaterih primerov, ki kar najbolj zadenejo našo poanto, da obstajajo mesta, kjer je reprezentacija dela in delavcev cenzurirana. Prvi primer je vsem znani oglas za popularno znamko čokolade, ki je postal znan po tem, da v njem mesto proizvajalca proizvoda (čokolade) zaseda žival (svizec). Oglas reprezentira situacijo, v kateri so delavci nadomeščeni z govorečimi svizci, ki čokolado zavijajo v embalažo, ta pa takoj potuje do potrošnikov. Reklama ima torej dve topiki: svizce, ki zasedajo mesto delavcev, in potrošnike. Prvo topiko je mogoče interpretirati na dva načina. V perspektivi prve, naivnejše in enostavnejše interpretacije gre za to, da so živali v produkcijskem načinu postavljene na isto raven kot delavci oziroma jih lahko celo nadomestijo. Na bolj abstraktni ravni se ta primer popolnoma sklada z idejo, da »tudi živali imajo človekove pravice«. Zgodi se torej dvoje: odsotna reprezentacija živega dela, če uporabimo Marxov izraz, in »počlovečenje« živali.

Z druge perspektive pa oglas postavlja v ospredje neposredno zvezo med naravo in potrošnjo. Proizvodi tu niso proizvodi negativnega procesa dela, negacije narave, kjer sodelujejo delavci, temveč izhajajo neposredno iz narave same. Tisto, kar dela obe interpretaciji ideološki, je fetišistični značaj producenta.(1) Prva interpretacija vidi v živalih »več od živali samih«, druga pa ne vidi človeško posredovanost proizvoda. Druga interpretacija je pomembna tudi glede na aktualne izraze, ki krožijo po medijih, in s katerimi poskušajo najrazličnejši strokovnjaki in novinarji pojasniti finančno krizo. Izraz, ki označuje krizo in je postal tako rekoč obče mesto v medijih, je finančni »cunami«.(2) Kaj implicira raba izraza »cunami« za označevanje finančne krize? Predvsem to, da naj bi pri finančni krizi šlo za naravni pojav oziroma naravno katastrofo, s katero se mora človeštvo spopasti.(3) Tako kot pri drugi interpretaciji svizcev kot producentov čokolade je tudi tukaj v celoti izključena človeška posredovanost aktualne finančne krize. Sedanja (in pretekla) kriza je seveda sistemski pojav kapitalističnega produkcijskega načina. Kar mora ostati spregledano, je natanko dejstvo, da ta sistem spravljajo v tek agenti tega sistema.

Kako v tem kontekstu očrtati vlogo medijev onkraj strukturnih samoumevnosti, po katerih so mediji ideološki aparat? Zakaj postanejo takšne ideološke operacije ne samo možne, ampak zasedajo mesto prevladujoče interpretacije v medijih? Po eni strani je to gotovo zaradi spektakelske funkcije medijev, ki se materializira v časovno kratkih prispevkih ali skopo odmerjenem prostoru pri člankih. Časovni okvir je torej tista ovira, ki že vnaprej preprečuje resno analizo stanja, namesto katere potem medijski potrošniki konzumirajo banalno interpretacijo krize kot finančni »cunami«. Toda ta problem se podvoji na mišljenjski ravni. Medije bolj kot resna analiza sedanjih (strukturnih) vzrokov za krizo zanimajo čim bolj natančni odgovori in rešitve situacije. Večina informativnih oddaj in pogovorov je organiziranih zato, da bi iskali odgovore in rešitve, le redko pa je v ospredje postavljena vsaj minimalna refleksivna analiza vzrokov sistema, ki so pripeljali do krize.

Drugi del analize, ki meri na vprašanje, kako je reprezentirano današnje delavstvo, se nanaša predvsem na medijsko sliko glede delavskih protestov v času krize, torej v času, ko materialni položaj delavcev trpi še bolj kot sicer. Vzemimo za izhodišče izjavo sedanjega ministra za delo, družino in socialne zadeve dr. Ivana Svetlika, izrečene v kontekstu napovedi sindikalnih protestov proti slabšanju materialnega in socialnega položaja delavcev: »Na krizo je treba gledati racionalno. Probleme je treba reševati, ne pa jih s histerijo še pospeševati in povečevati«.(4) Izjava tega tipa ponazarja natanko to, kar je francoski politični filozof Jacques Rancière imenoval policijski red.(5) Kaj sporoča zgornja izjava ministra? V prvi vrsti to, da delavske demonstracije niso racionalna stvar, temveč prej histerično vedenje, ki bo prej »pospešilo in povečalo« kot rešilo krizo. Dejavnost delavcev je v celoti opredeljena z mestom in funkcijo, ki ga delavci zasedajo v simbolnem redu. Delavci so tisti, ki delajo, in ne tisti, ki mislijo. Posledično je delavski organizaciji tudi pripisana funkcija neracionalnosti, vsako delavsko organiziranje je označeno za »histerijo«. Izjava ministra demonstrira njegovo nemožnost, simbolno oviro, ki preprečuje, da bi delavske demonstracije dojel kot izraz umnosti oziroma racionalnosti. Ta izjava nenazadnje najbolje oriše medijski prostor, kakršnemu smo priča v Sloveniji. Tisto, kar medije večinoma zanima, so individualne stiske in krivice delavcev. Ko novinarji intervjuvajo delavce na sindikalnih shodih, nanje v večini primerov naslavljajo vprašanja tipa koliko zaslužite na mesec? oziroma kako lahko sploh preživite s tako nizkim dohodkom? Nikoli jih ne zanima delavski položaj na splošno, temveč vedno partikularni položaj vsakega delavca posebej. Ne zanima jih umna plat delavskih demonstracij, temveč samo žrtvena plat posameznih usod delavcev. S stališča kritične javnosti je pri tem seveda najbolj problematično dejstvo, da novinarji nereflektirano prevzemajo terminologijo in diskurz političnega ali ekonomskega razreda. Mediji delavce večinoma reprezentirajo prav kot žrtve krize, nikoli pa kot umna bitja, kot kolektivno organizacijo, ki je v temu času morda bolj poklicana za predloge, ki bi odpravili sedanjo ekonomsko situacijo.

Zato bo v prihodnjih mesecih odločilno tudi to, ali bodo sindikati, ki so del tega istega diskurza, uspeli prebiti sedanjo diskurzivno ureditev, v kateri zasedajo mesto histeričnega subjekta s svojim Ne! vladnim ali delodajalskim predlogom. Poleg konkretnih ekonomskih zahtev oziroma zavračanja nekaterih predlogov, si bodo sindikati morali prizadevati tudi za pobudo za oblikovanje radikalnih in resnično alternativnih predlogov, različnih od predlogov ekonomskih »strokovnjakov«, ki jih poslušamo sedaj. Sindikati si morajo prizadevati za manifestacijo in demonstracijo umnosti svojih dejanj.

Sedanja kriza kapitalizma je vsekakor dokaz, da ponovno živimo v »zanimivih časih«. Komentatorji različnih prepričanj in predznanj jo nenehno primerjajo s krizo leta 1929. Je večja kot takrat? Globlja? Bo imela sedanja kriza tudi tako daljnosežne politične posledice? Primerjanje s preteklimi dogodki in procesi pa je nehvaležen posel. Še vsaka dosedanja kriza kapitalizma je imela nekaj posebnosti in nekaj splošnih potez. O krizi leta 1929 se veliko govori, skoraj ničesar pa ne slišimo o prvi takšni krizi, ki je oplazila slovenske dežele. Gre za zlom dunajske borze leta 1873. Na nek način je bila kriza leta 1873 prav tako prelomna: prvič v srednjeevropskem prostoru se je pokazalo, da ima ideologija svobodnega trga svojo nepredvidljivo temačno stran.

Habsburška monarhija v 19. stoletju ni bila med najbolj razvitimi državami. Kljub temu je igrala politiko velike sile, kar ni delovalo ugodno na razvoj gospodarstva. Potem ko je bila izrinjena iz Nemčije in Severne Italije in ko se je leta 1867 preoblikovala v Avstro-Ogrsko, so se gospodarstvu obetali lepši časi. V avstrijskem delu države, kamor so večinoma spadale tudi slovenske dežele, se je začelo obdobje rasti. Politično so vladali nemški liberalci, ki so zagovarjali tako osebne svoboščine kot svobodno trgovanje. V nacionalnem smislu pa so delovali kot zavzeti nemški nacionalisti, ki so v razvoju drugih nacionalizmov, še zlasti slovanskih, videli zaostalost in napad na liberalizem. Ta je po njihovem mnenju lahko obstajal samo z nemškim predznakom. Če se je dunajska vlada v preteklih letih držala principov bančnega monopola, pa je po letu 1867 povsem obrnila ploščo. Še bolj velikodušno je odprla vrata delniškim družbam, in to ne samo na področju bančništva in železnic, ampak tudi za gradbena podjetja in industrijo.(1) Pri tem je zgolj slepo sledila trendom v Evropi, kjer je vladalo »globoko in osupljivo zaupanje v ekonomski liberalizem,« kar ni bilo presenetljivo, saj je svobodno kapitalistično podjetništvo prinašalo izvrstne rezultate.(2) Razvitejše dele monarhije (kamor slovenske dežele niso spadale) je zavzelo pravo delniško navdušenje. Na višku tega zanosa je bilo leta 1872 ustanovljeno 1005 novih delniških družb, delničarji pa so se rekrutirali iz vseh socialnih slojev. Ob 25. obletnici cesarjevega vladanja je bila za leto 1873 na Dunaju načrtovana velika svetovna razstava, kar je pripeljalo do gradbene mrzlice, ki je v nebo pognala cene zemljišč, najemnine in seveda tudi življenjske stroške. Delničarji so dobivali visoke dobičke. Med investitorji in ustanovitelji delniških družb je bilo vedno več takih, ki niso razpolagali z nikakršnim kapitalom, ampak so, da bi ljudi pripravili do nakupa deleža podjetja, svoje posle vodili s pomočjo nepokritih kreditov.(3)

Borza se je začela majati aprila 1873. Bleščeča otvoritev svetovne razstave 1. maja je zbujala upanje, ki se je razblinilo že dober teden pozneje. Na »črni petek«, 9. maja 1873, se je dunajska borza zlomila. Razstava, ki naj bi prikazovala »apoteozo liberalnega kapitalizma«, se je spremenila v simbol njegovega prvega neuspeha. Mnogi obrtniki, trgovci in uradniki, ki so se predali borzni špekulaciji, so izgubili vso premoženje. Samo neposredno po katastrofi je bilo registrirano 152 samomorov.(4) Gospodarske posledice krize so bile sicer dolgotrajne, vendar se je, kot trdijo v zadnjih desetletjih ekonomski zgodovinarji, vpliv krize na razvoj gospodarstva močno precenjeval. Po trditvah avstrijskega zgodovinarja Helmuta Rumplerja je kriza v monarhiji »sicer prekinila predhodno konjukturno rast in več kot za dve desetletji upočasnila gospodarski razvoj, vendar pri tem ni globlje ali radikalneje posegla v gospodarsko razvojne težnje, saj ni vodila v gospodarski zlom, temveč h 'koncentraciji in utrditvi novega industrijskega sistema'.« Kriza je dno menda dosegla leta 1876 nato pa je po dveh dobrih kmetijskih letinah in dejstvu, da padec delnic ni prizadel državnih vrednostnih papirjev, prišlo počasi do preobrata.(5) Vlada je krizo reševala s posojili, z regulacijo in zniževanjem davkov, z državnimi podporami, raznimi obrtnimi fondi, podržavljanjem železnic in še zlasti z zaščitnimi carinskimi merami. Z novimi bančnimi ustanovami je utrdila bančni sistem in se usmerila proti zlatemu valutnemu standardu.(6) Kljub temu je zaradi padanja cen prodajnih proizvodov in zaostreni konkurenci, kar so preživela le podjetja, ki so »šla skozi proces bolečega prestrukturiranja, med ljudmi vse bolj nastajal vtis, da živijo v obdobju 'velike depresije'. Poslovni optimizem se je vrnil šele 1896.«(7)

Borzni polom pa je imel pomembne in daljnosežne politične in psihološke posledice. Liberalizem je začel izgubljati svojo privlačnost. Kriza je okrepila konservativne nazore, antiliberalizem in še zlasti antisemitizem. Na pohodu so bile tudi socialistične ideje, ki pa v tem času še niso prišle do izraza. Diskreditirani nemški liberalci so leta 1879 dokončno izgubili politično oblast.(8) Nova vlada Eduarda von Taffeeja, pri kateri so sodelovali tudi Slovenci, je začela s konservativnimi socialnimi reformami, ki so vsebovale tudi ukrepe v prid delavcem. Pri tem so uporabljali strategijo korenčka in palice. Po eni strani so hoteli umiriti »rdečo nevarnost« s policijskimi ukrepi, po drugi pa s socialno zakonodajo, ki je bila ena najboljših v tedanji Evropi.(9)

Obrobne pokrajine, kamor so spadale slovenske dežele, so bile manj prizadete, saj so bile zaradi zaostalosti manj vpete v globalizacijo 19. stoletja. Leta 1881 je bilo na ozemlju današnje Slovenije še 81,1 % kmečkega prebivalstva.(10) Podatki o vplivu krize na življenje v slovenskih deželah so skromni. Zadolženost kmetov je bila povezana s splošno modernizacijo kmetijstva in parno prometno revolucijo, kriza je seveda samo še dodala svoje. Nekoliko se je zaustavila izgradnja železniškega omrežja, maloštevilni premožneži pa se niso upali spuščati v denarna tveganja. Neposrednih posledic je bilo sicer malo, kljub vsemu pa so tudi na Slovenskem lahko občutili stagnacijo in depresijo, ki jo je povzročila kriza in ta se je vlekla vse tja do osemdesetih let, ko se je v gospodarski razvoj spet vrnil v tirnice napredka. Kriza in njej sledeče razmere pa so tako dvignile tudi spoznanje gospodarstvenikov iz slovenskega tabora o pomenu kapitala, posojilnic in sploh pomena razvitega bančnega sistema.(11) Večina političnih in gospodarskih veljakov na Slovenskem, naj so bili svetovnonazorsko ali narodno povsem drugače usmerjeni, je gospodarski liberalizem zavračala in se zavzemala za protekcionistično gospodarsko usmeritev. Po krizi pa slovenski tabor ni imel več glasnejših zagovornikov gospodarskega liberalizma. Je pa na moči dobilo splošno protiliberalno razpoloženje.(12)

V konservativnih Bleiweisovih Novicah niso imeli nikakršnih dvomov kdo je kriv za nastalo stanje: »Omenili smo v zadnjem listu, da med denarne barantače na Dunajski borsi je vdarila strahovita finančna strela, ktera je na kant djala sto in sto tacih ljudi, ki so si svoje žepe polnili od denarne igre na borsi, ti pa so za sabo potegnili toliko druzih po več krajih, da se dandanes še ne več, koliko nesreče bode iz vsega tega. Na kant je prišlo mnogo velicih in bogatih špekulantov; na kant so prišle nektere Dunajske banke, da ne morejo plačati, kar bi imele; na kant gre zaporedoma vsak dan po sto druzih ljudi, ki so bili v kaki zvezi z unimi. Zato se je že nekoliko nesrečnežev vstrelilo, zaklalo ali zavdalo, nekteri so znoreli itd. Tako, na priliko, se je vstrelil vitez Gustav Boschan, veliki trgovec in bankir, zavdal se je neki branjevec itd. Samo iz teh dveh nasprotnih izgledov (veliki trgovec in branjevec!) bralci naši lahko sodijo, v kako različne kroge sega resk in tresk borsni ali 'Krach', kakor mu nemški časniki pravijo.«(13) Velik del krivde so Novice pripisale vladajočim nemškim liberalcem, ki naj bi se okoristili s finančnimi mahinacijami. Po dunajskem listu Tresor so povzeli nekatere zanimive ugotovitve, ki slikovito spominjajo na sodobno finančno krizo. Na primer velika vloga nepremičnin: »Razuzdana špekulacija je sama sebe vjedla, kajti zadnje čase se je vrgla celo na tako stran, ki od nekdaj velja za najnevarnejšo. Za svet, kjer se imajo hiše zidati, se je plačevala taka cena, da so se norci smejali, in kupovali so se na špekulacijo po silni ceni taki prostori, o kterih se je vedelo, da se še veliko let ne bode moglo nič zidati. Plačevalo pa se je vse to z delnicami (akcijami), ki pa imajo papirnato vrednost, ki je danes taka, danes taka.«(14) Lahkotno ustanavljanje bančnih ustanov je samo še prililo olja na ogenj: »Poleg tega pa je tudi znano, kako so nekteri ustanovniki bank (Gründer) in njih opravilniki (Verwaltungsräthe) gospodarili in se mastili z bogatimi dohodki. Kakor gobe po dežji so pretekla leta rastle iz tal banke, katerih je dozdaj že nad 120 v Avstriji. Ministerstvo je s polnimi rokami kar sipalo banke po deželah. Mnogim bankinim ustanovnikom ni bilo mar za korist ljudstva, ampak le za mastne dohodke lastne.« Podobno kot danes je bila tudi takrat aktualna denarna pomoč države. Bleiweisove Novice so temu odločno nasprotovale. Pri te pa so pokazali svoje protiliberalne in antisemitske barve. Po njihovem naj bi bili v ozadju Judi oziroma nemški liberalci – kar je bilo za njih eno in isto. »Borsa le preočitno kaže 'cvete' današnje liberalne ere, v kteri z denarjem vred gre tudi poštenje na kant! ,'Zdaj pomagaj ti, vlada!' – kričijo judovski časniki in njihovi privrženci. S čem neki? Vendar ne s tem, da pride vratolomnim špekulantom denar naših davkov na pomoč! In vse to se godi zdaj na Dunaji v obličji od dalječ prišlih tujcev, ki vidijo krasoto onega 'napredka', ki ga seje brezverski liberalizem.«(15) Spraševali so se tudi, ali so borzniki tisti, »ki državne blagajnice polnijo z davki? Ali mar oni stoterim in tisučerim ljudem dajejo zaslužka? Ali niso nasproti oni tisti troti, ki na borsnem polji samo in edino samo za svoj žep grabijo dobiček; če pa njim igra spodleti in kurzi njihovega vrtoglavega papirja padejo, kako smejo klicati državo na pomoč?«(16)

Časopisje na Slovenskem krizi v resnici ni posvečalo posebno velike pozornosti. To so bile zadeve finančnikov, ki so se udeleževali »borzne igre na srečo«. Zaradi praktično nikakršnega neposrednega vpliva zloma dunajske borze na slovenske dežele je minilo kar nekaj dni, preden si je ta tema sploh zagotovila mesto na naslovni strani. Prvo poročilo je (politično) liberalni Slovenski narod na primer prinesel v rubriki Narodno-gospodarske stvari, takoj za člankom z naslovom Poljedelstvo v Japanu. »Te dni pa je prišlo do velikega 'kracha' po izrazu borzijancev. Taka panika je nastala, da je samo na en dan 9. maja, več kot 100 borzijskih firm svoje plače ustavilo in faliralo. 10. maja pa, kakor se nam je iz Dunaja telegrafovalo, morala se je borza zapreti, da se poravnajo neizmerne diference.« Predvsem pa so izkoristili priložnost in nasadili nemško liberalno vlado na Dunaju, ki je za povrh vsega dejansko doživela pred očmi sveta. »Nij še dva meseca od tega, kar je ministerstvo v prestolnem govoru konstatovalo 'splošni narodno-gospodarski razcvet' (volkswirtschaftlichen Aufschwung) in danes se nam kaže v svoji nagoti vsa dunajska korupcija, katero je pospeševal sedanji vladni sistem. Za kredit Avstrije, trgovino in promet bode ta panika imela najhujše nasledke. Tujci pa, ki so privreli k razstavi na Dunaji, bodo se z lastnimi očmi zdaj prepričali, koliko resničnega je na hvalisanji oficijoznih listov o narodno gospodarskem razcvetu pod to vlado.«(17)

Kljub temu pa novica ni prišla do naslovnice Slovenskega naroda vse do 14. maja. »Čudna in strašna poročila« z Dunaja kar niso nehala prihajati. »Na borzi je zmešnjava in strah, denarno poslovanje je ustavljeno, vsi denarni papirji so več ali manj ob veljavo prišli, nekatere nihče neče kupiti za nič, več bank je skupaj palo, druge so izgubile več kakor polovico akcijskega kapitala, v petek že se je govorilo od 116 bankrotov, iz milijonarjev so postali mnogi berači, - škoda financijelna je strašna, pred dvemi dnevi so govorili, da je vse škode za dvesto milijonov, zdaj že pravijo, da je štiristo milijonov škode, in vsi glasovi so edini v tem, da se ne da preračunati, kako daleč bode ta denarna kriza segla.«(18) Vendar pa zadovoljstva nad udarcem, ki ga je dobila nemška liberalna stranka, niso mogli skrivati. Upali so samo še, da enaka povodenj čim prej zadane »nemške centraliste« tudi na narodno političnem področju. Vse skupaj pa so zabelili še z antisemitskim dodatkom: »Dozdaj je vladala v avstriji dunajska borza. Dunajski judje, krščeni in nekrščeni, so plesali okolo zlatega teleta in vodili politiko države.«(19)

Edini časopis na Slovenskem, ki je po izbruhu krize ostal zagovornik gospodarskega liberalizma, je bil nemško-liberalni Laibacher Tagblatt, ki ga je vodil znameniti odpadnik od slovenstva Karl Deschmann oziroma Dragotin Dežman. Zlom so zato pripisali različnim pomankljivostim sistema. Še naprej so popolno gospodarsko svobodo imeli za temelj uspešnega gospodarstva in občo pravico. Borzni zlom so v Tagblattu poskušali pojasniti s pomanjkljivo zakonodajo, z neučinkovitim vladnim in državnim nadzorstvom nad finančnimi posli, z goljufijami in špekulacijami pri poslovanju z delnicami ter s pretiranim vmešavanjem politike v borzne kupčije. Poroštvo za trdnejšo prihodnost pa so videli samo v javnosti gospodarjenja in poslovanja. Poslovanje pa bi že v osnovi uspešno nadzorovala in omejevala splošna dolžnost gospodarske samo odgovornosti. Hkrati so odločno zavračali kakršno koli odgovornost ali krivdo liberalnega gospodarstva, kapitalističnega finančnega sistema, borze ali bank za zlom leta 1873. Popolno trgovinsko svobodo so tako proglasili za temeljno gospodarsko potrebo vsakega, na višji civilizacijski ravni, stoječega ljudstva.(20)

Borzni zlom je zato za njih prišel kot dokaz neuspešnosti liberalnih idej. Liberalizem, ki so ga v 19. stoletju že tako znali povezati (vsaj na osnovni ravni) z vsakim od sedmih smrtnih grehov, je padel tudi tam, kjer je prej lahko dokazoval svojo moč. V katoliško konservativnem tedniku Zgodnja danica navdušenja nad božjo kaznijo v obliki borznega zloma nikakor niso skrivali. »Liberalizem šiban po svojih 'borsah' in 'bankah'. Þe več dni je silovit hrup zarad bankarskih sleparij na Dunaju. Borze so naprave z lastnimi pravili za barantije, posebno z dnarnimi papirji. Take borze so tako rekoč politiška mera, ki po viši ali niži ceni papir¬natega denara kažejo večji ali manji stan miru in za¬upanje vlade in deržave.«(21) Prvi na osti, ki je bodla, so bili seveda najmočnejši politični nasprotniki v državi. »Liberalci se potuhujejo in toliko bolj bedasto izgovarjajo in zagovar¬jajo, v kolikor veči so zadregi. Pa kaj – sej nam bode vendar menda Tagblatt že skoraj naznanil, da so bili sleparji sami jezuiti, klerikalci in mračnjaki, da je konkordat vse to zadolžil in pa deržavi tako strašna 'nezmotljivost'!«(22) V tekstu Zgodnje danice se je odražala vsa užaljenost in bes, ki se je kopičil v letih, ko je vse bolj običajno postajalo odločno nasprotovanje katoliški cerkvi in zahteva po dokončni ločitvi cerkve in države. Najbolj ostro nabrušene osti pa so letele prav na ljubljanski nemško-liberalni časopis Laibacher Tagblatt. »Slehernemu je še lahko znano, kolike pošastne reči je Tagblatt s svojimi pajdaši lagal zoper jezuite, samostanstvo in duhovstvo sploh, kaj je imel opraviti s spovedjo, s pridigami, z misjoni. Vse mu je bilo 'mračnjaštvo', kako nesramno je obiral zdaj tega, zdaj unega duhovna, kako je sv. Očeta kajfal, vse hudo valil na 'klerikalstvo. O kako hudo se je pa kar naglo hinavcem začelo otepati; kako strahovito se odkrivajo bankovska sleparstva, ki jih je liberalstvo izleglo! Noben človek si ne bi mislil, da je maščevanje lažnikom tako hitro za petami. Komaj kak dan prejde, da bi se ne naznanil nov samomor, strašansk 'faliment' in pa tarnanje premožnih nesrečnih, ki so jih napravila ta sleparstva.«(23)

Na hitro pa so svojemu bralstvu razložili, kakor so pač sami razumeli, kaj sploh so borze in zakaj gre pri borznem zlomu. »Borze so nekake gosposke srečkarije, gosposke loterije. Ljudi po kmetih se je dozdaj tega skoraj tako malo vdeleževalo, kakor malokrat na primer kmet biljard igra. Znano je da menjice (akcije), kakor sploh papirnat denar, nimajo zmiraj enake cene. Danes kupiš menjico po 98 gld., pojutrišnjem utegne že vredna biti 102 gld., ali pa tudi le 94 gld. Undan 9. majnika pa je cena vseh menjic strašno padla, ker neka velika banka je razglasila, da je na bobnu. Strašna zmešnjava je vstala. /…/ Švindel je posebno liberalne baže, iz tiste 'inteligencije, ki smo slišali o njej toliko hvalisanja.« Svetu so se po mnenju Danice sedaj oči dokončno odprle, saj je »lažnivi liberalizem« sam sebe ugriznil, vse njegovo delo pa se spreminja v prah. »Tako se čedalje bolj spoznava, kaj je prava vrednost in veljava. /…/ Je, je sodba Božja, ki bode tudi Vas dosegla, ki ste po naših krajih rogovilili in še rogovilite 'dversus Dominum et adversus Christum Ejus' (Ps. 2,2)«(24)

Najbolj daljnosežne posledice krize bornega poloma leta 1873 so bile vsekakor politične in ideološke. Pri tem je značilno, da upravičeno nezaupanje v svobodni trg ni sprožilo socialistične revolucije, ampak enormen porast antisemitizma, ki ga je nasledilo mlado 20. stoletje. Kam je pripeljala ta miselnost, pa dobro vemo. Zanimivo izhodišče za premislek o posledicah sedanje krize.