Politična stranka, ki je po volitvah leta 2008 prevzela kulturni resor, pristojen tudi za medije, je pred volitvami napovedovala, da bo reforma medijske zakonodaje ena njenih prioritetnih nalog. Z realizacijo te naloge, kot kaže, ne bo nič. Ali pa vsaj nič vsebinsko reformnega. Vzroka za polom nista le vladna kriza[1] in serija protivladnih referendumov, ki se je v tem mandatu začela ravno z referendumom o zakonu o javni RTV in se nadaljuje z referendumi o socialnih reformah, pri čemer volivci glasujejo predvsem o vladi kot taki. Če bo opozicija ocenila, da je novela Zakona o medijih strateško pomembna, bo pač z referendumom spodnesla še to. Večji težavi kot trenutno opozicijsko izkoriščanje agonije Pahorjeve vlade sta slaba zakonodajna zapuščina iz preteklosti in operativna nesposobnost vodstva ministrstva za kulturo, ki ni uspelo pravočasno in učinkovito pripraviti in uveljaviti obljubljane reforme medijske zakonodaje. Proces strokovne priprave medijske zakonodaje je bil voden kaotično in kontraproduktivno, izgubljal se je v iskanju soglasja med najrazličnejšimi akterji, od nasprotujočih si interesnih skupin do stroke.

Pojdimo po vrsti. Najprej na kratko obnovimo predzgodovino medijske zakonodaje. Leta 1994 sprejeti Zakon o javnih glasilih je nastal kot prvi poskus regulacije medijev po spremembi družbenega sistema. Zakon je bil takrat delno že prepozen, saj so bile najpomembnejše frekvence že razdeljene netransparentno, poleg tega je vseboval nekatere luknje, ki so jih glavni akterji s pridom izkoristili. Izpeljana je bila tudi privatizacija tiskanih medijev brez zaščite javnega interesa. Naraščajoča lastniška koncentracija v avdiovizualnem in v tiskanem medijskem sektorju je spodbudila nastanek novega Zakona o medijih. Pri njegovem nastajanju sta bili ključni dve okoliščini: uradniški pristop in poskus skoordinirati mnoštvo interesov. Rezultat je bila hiperregulacija. Zakon je bil tako dolg in v njem je bilo tolikšno število členov, ki so določali globe za prekrške, da bi ga opazovalci iz dežel z liberalno tradicijo svobode izražanja že zaradi obsega osumili cenzorskih teženj. Ob tem pa zakon ni posegel v bistveni razsežnosti medijskega področja, to je v divjo privatizacijo in v nered na oglaševalskem trgu. Grimsova novela iz leta 2006 je ohranila hipertrofičnost zakona in vanj vgradila dodatne omejitve novinarske in uredniške avtonomije po meri oblasti. Leve politične stranke so pred parlamentarnimi volitvami obljubljale demokratizacijo tega zakona, pri čemer je bila najbolj izpostavljena protagonistka ravno sedanja ministrica za kulturo. Noveliranje zakona pa do konca leta 2009 zahteva tudi evropska avdiovizualna medijska direktiva. Ta sicer določa le minimalne standarde in s tem odpira manevrski prostor za trenja med interesi zasebnih lastnikov medijev, ki se zavzemajo za uveljavitev le minimalne regulacije, in med prizadevanji kritične civilne družbe za več regulacije na posameznih področjih.

Ministrica za kulturo Majda Širca se je oblikovanja nove medijske zakonodaje lotila precej nerodno. Prvič, zaporedje pisanja medijske zakonodaje je bilo nenavadno: najprej specifični Zakon o javni RTV in šele zatem splošni Zakon o medijih. Razlog za to zaporedje naj bi bila finančna stiska javne RTV-hiše zaradi upada oglaševanja v času gospodarske krize in zaradi zamrznjenega RTV-prispevka, upoštevati pa je treba tudi razlog političnega prestiža, saj je bil Grimsov zakon edini, ki ga je leva opozicija skušala spodnesti z referendumom.

Drugič, Širčina tehnologija oblikovanja zakonov je formalno zelo demokratična, dejansko pa izrazito neučinkovita, če ne celo netransparentna. Medtem ko je avtor veljavnega Zakona o medijih Branko Grims zakon napisal sam, zahtevo EU po vključevanju javnosti v proces sprejemanja zakonov pa je omejil na protokolarne javne obravnave v državnem zboru, je Majda Širca imenovala zelo heterogeno in kar 20-člansko ekspertno skupino. V njej so skupaj sedeli neodvisni znanstveniki, strokovnjaki, povezani z zasebnimi interesnimi skupinami na področju medijev, uslužbenci zasebnih medijskih lastnikov, osebe z javne RTV, a brez vidnejših funkcij, predstavniki novinarskih združenj in kvaziakademski piarovci glavnih političnih opcij. Še slabše je bilo to, da ekspertna skupina ni imela niti jasnega mandata niti predloženih jasnih političnih parametrov svoje naloge. Diskusije so bile vodene nepregledno in iz njih se niso izcimili niti konsistentni zaključki niti urejene zakonske rešitve. Pisec novele Zakona o medijih je iz rezultatov diskusij ekspertne skupine stežka povlekel uporabne zakonodajne rešitve, poleg tega so mimo ekspertne skupine prihajali tudi politični napotki iz vladne koalicije. Zato je končni izdelek kombinacija tehnokratske erudicije (obrazložitev je dolga za skoraj dve doktorski disertaciji), neoliberalnih instantnih receptur ter posameznih vložkov stroke, lobijev in političnih strank.

Tretja neugodna okoliščina je ta, da je strokovno okolje, ki bi ga ministrica lahko angažirala za učinkovitejšo pripravo zakona, v Sloveniji šibko. Neodvisnih strokovnjakov, ki obvladajo področje medijev in obenem znajo pisati zakone, je izjemno malo, ravno tako primanjkuje neodvisnih medijskih ekonomistov. Leve politične stranke so na tem področju strokovno siromašne, saj sta se v zadnjem času z mediji ukvarjali le Majda Širca in Majda Potrata. Strokovne službe ministrstva za kulturo so že tradicionalno precej šibke. V obdobju nastajanja in uveljavljanja zasebnih krogov medijske moči ministrstvo sploh ni imelo nobenega telesa, ki bi se sistematično ukvarjalo z mediji. Ko so na začetku prejšnjega desetletja okrepili status sektorja za medije v notranji hierarhiji, so na njegovo čelo postavili poznavalca drugih področij, ne pa medijev. Ekipa sodelavcev je ostala šibka, dodatno jo je oslabil Simonitijev, milo rečeno grobi način vodenja ministrstva: v tem času se je več sposobnih kadrov tako ali drugače umaknilo. Širco pa je pri kadrovski krepitvi direktorata za medije omejevala zamrznitev zaposlovanja v javni upravi. Vse to se izraža tudi v tem, da najnovejša analiza stanja na področju kulture s predlogi ciljev za Nacionalni program za kulturo 2012–2015, ne vsebuje analize medijskega področja, kar sploh ni prvič.

Na polju medijske politike imamo tako naslednji položaj: finančna in posledično strokovna moč zasebnih interesnih skupin je že dlje časa neprimerljivo večja od kadrovske moči regulatorja, Širčin angažma neodvisne stroke pa je bil organizacijsko neučinkovit. Vpliv interesnih skupin ni formaliziran in transparenten, zato se uveljavlja v obliki niza parcialnih ureditev oz. bonitet. V takšnih razmerah je težko sestaviti in uveljaviti resno regulacijo.

Premoč zasebnih interesov ne pomeni, da ti sestavljajo homogen pogajalski blok. Če bi bilo tako, bi bila medijska zakonodaja nemara preprostejša, saj ne bi odražala raznolikosti in protislovnosti vpletenih interesov; njena rdeča nit bi bila minimalna regulacija. V sedanjih razmerah je sistemski učinek vpliva mnoštva partikularnih interesnih skupin (lastnikov medijev, oglaševalskih posrednikov, novinarskih združenj in politično ideoloških formacij) nekakšen ne-sistem medijske regulacije. Medijska zakonodaja je kolaž kompromisov in bonitet, ki odraža kaotičen konflikt interesov. Področje regulacije medijev je pravzaprav tipičen primer interakcije med »kapitalizmom« in šibko državo, v kateri »kapitalizem« ne operira en bloc, temveč na takšen način, da posamezni nosilci partikularnih interesov uveljavljajo partikularne rešitve. Sistemski učinek uveljavljanja množice partikularnih interesov je kaos oz. divje spreminjanje krajine, ki ga javna oblast ne zmore usmerjati. Če mnoštvo partikularnih privatnih interesentov in medsebojnih konkurentov v takih razmerah sploh ima kakšen skupni interes, je ta v tem, da naj javna oblast ostane šibka, regulacija pa kaotična in neučinkovita.

Dodatna nenavadna okoliščina pri vsem skupaj je ta, da je ministrica Širca v svoj kabinet pripeljala sodelavce, s katerimi jo sicer povezujejo dolgoletne prijateljske vezi in jim, razumljivo, zaupa, toda njihov pedigre je z vidika uvedbe učinkovite medijske regulacije sporen. Njihova poklicna in lastniška ter osebna predzgodovina je tesno povezana z oglaševalsko industrijo. Ta je ena od najvplivnejših interesnih skupin na medijskem področju in bi morala biti ravno predmet medijske regulacije. Njen strateški interes je ta, da področje medijev ostane kaotično regulirano in da najmočnejše oglaševalske in PR-agencije obdržijo vpliv nad mediji z obvladovanjem pretoka denarja med oglaševalci in mediji.

Mediji danes pridobijo glavnino svojih prihodkov s prodajo oglasnega prostora, zato nadzor nad tokom oglaševalskega denarja predstavlja vsaj tako pomemben vzvod vpliva na medije kot Grimsova zakonodaja. S slednjo je desnica pridobila vpliv na uredniško politiko s pomočjo kadriranja (javna RTV), dotacij in obveznih objav popravkov, poleg tega pa je imela na voljo še cenzuro oglaševanja s strani podjetij v državni lasti. »Levica« (s tem imam v mislih določeno poslovno-strankarsko omrežje) takšnega komandnega vpliva pravzaprav nikoli ni potrebovala, saj je izvajala finančni in lastniški vpliv na medije. Zdi se, da tega ne bo spodnesla niti verjetna zmaga desnice na naslednjih volitvah, kajti državno lastništvo v velikih podjetjih kopni zaradi krize in stroškov njenega saniranja, tuji oglaševalci pa bodo še naprej plasirali oglase v slovenske medije po utečenih poteh. Ključni strateški interes »levega« poslovnega omrežja je zato ta, da področje zasebnega finančnega vpliva na medije ostane slabo regulirano. Ne glede na dobre namene ministrice Širce, je polom učinkovite medijske reforme v vitalnem interesu omrežja, ki jo obdaja. V tem je največja tragika njenega poskusa.