N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
uvodnik
pravica od odgovora in popravka
medijska politika
volitve
afera patria
poklon feral tribunu
jezik, zgodovina in mediji
odgovornost in odzivnost medijev
resničnostni šovi
neuspehi regulacije pornografije
splet
mediji in manjšine
svet
razprava o humanitarnih akcijah in oglaševanju
recenzije in prikazi
fotografija
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Popravki v Guardianu nikoli ne navajajo imen novinarjev, ki so napake zagrešili, in ne nalagajo krivdnih bremen. Krivdo prevzame časopis. Disciplinski ukrepi so stvar urednika časopisa in ombudsman z njimi nima nobenega opravka.
Mnogi časopisi se še vedno ravnajo po pravilu: »Nikoli ne priznaj, da si se zmotil, in nikoli se ne opravičuj.« Toda preiskave kažejo, da se zaupanje v časopise, ki popravljajo svoje napake, poveča, ne zmanjša.

Načelo, ki stoji za samoregulacijo v obliki časopisnega ombudsmana, in pravzaprav za vsakršno samoregulacijo medijev, je mogoče izraziti v obliki vprašanja – vprašanja, ki je po mojem mnenju pomembno vsepovsod. O tem sem dejansko razlagal poslušalcem po vsem svetu: v Združenih državah, v Skandinaviji, v večini evropskih držav (tudi, ko sem pred nekaj leti obiskal Slovenijo), ponekod v Rusiji (v Moskvi, Nižnjem Novgorodu, Kazanu, Rostovu na Donu in Krasnodarju), v Armeniji, Indiji, Južni Afriki, Jordaniji in v več južnoameriških državah (v Peruju, Braziliji in Argentini). V vse te kraje so me povabili ljudje, družbe, ki si želijo odgovornih in odzivnih informativnih medijev. V nekaterih primerih bi lahko celo rekli, da takšne medije naravnost obupano potrebujejo.

Vprašanje se glasi takole: »Zakaj ne bi morali informativni mediji, ki tako rekoč po definiciji pozivajo na odgovornost vse in vsakogar, tudi sami odgovarjati za svoja dejanja?«

Kakšna bi bila družba brez svobodnih in odgovornih medijev
Zastavlja se še eno pomembno vprašanje. Kako naj bo resnično odprta družba možna brez svobodnih in odgovornih medijev? Svoboda in odgovornost sta plati iste medalje. Če naj bodo informativni mediji resnično svobodni, če naj spodbujajo debato in zagotavljajo prostor za najširši nabor mnenj, potem morajo biti zagotovo tudi odgovorni, odprti za to, da jih družba, ki ji služijo, prevprašuje in jim ugovarja. Tu govorimo le o enem izmed načinov, na katere je to moč doseči. Ne o prisili ali zakonodaji, temveč o prostovoljni izbiri. Pomembno se je tudi zavedati, da ne govorimo le o obliki samoregulacije, ampak tudi o razvoju neposrednejšega in bolj odprtega razmerja med informativnimi mediji in njihovimi bralci, poslušalci, gledalci in internetnimi uporabniki. To razmerje je za zdravje družbe kot celote kar najbolj pomembno.

Seveda si lahko zastavimo še celo vrsto drugih vprašanj. Na primer, zakaj se informativni mediji venomer obnašajo, kakor da bi se imeli za nezmotljive? Vsi vemo, da niso. Tisti, ki smo novinarji, se brez trohice dvoma zavedamo, da niso in da vsi delajo, delamo napake. Zakaj tako malo časopisov, ki delajo napake, le-te tudi popravlja?

Sistem ombudsmanov se skuša tej kulturi zanikanja postaviti po robu. Guardian je leta 1997 ustvaril moje delovno mesto, mesto urednika za bralce oziroma neodvisnega ombudsmana – šlo je za prvo takšno delovno mesto v Veliki Britaniji –, prav zato, da bi to kulturo spremenil. To delo sem opravljal skoraj deset let, aprila 2007 pa sem ga predal svoji naslednici Siobhain Butterworth. V Veliki Britaniji je Guardianu sledil le en časopis, in sicer njegov sestrski časopis Observer, ki izhaja ob nedeljah in pri katerem je ombudsman moj kolega Stephen Pritchard. Stephen dela za tedensko publikacijo, ki ombudsmana ne potrebuje za poln delovni čas, zato lahko svoje neodvisno delo združuje z drugimi produkcijskimi zadolžitvami. Zdaj je predsednik Organizacije informativnih ombudsmanov, mednarodne organizacije, ki ima po svetu nekaj manj kakor sto članov. Nekaj let sem ji predsedoval tudi jaz.

Večanje zaupanja med inofrmativnimi mediji in javnostjo
Vse oblike samoregulacije ponavadi večajo splošno zaupanje med informativnimi mediji – naj poudarim, da govorim predvsem o etabliranih informativnih medijih – ter javnostjo, ki ji služijo. To do različne mere velja za tiskovne svete in podobne organe, ki marsikje po svetu delujejo v tiskovnih in radiodifuznih industrijah. V Britaniji je za tiskane medije zadolžena Komisija za pritožbe na tisk (Press Complaints Commission), v kateri sedijo večinoma laiki oziroma nepripadniki informativne medijske industrije, slednjo pa zastopajo medijski uredniki, ki so v manjšini. Komisija se odloča v skladu z dokaj celovitim uredniškim kodeksom, ki ga je napisal odbor urednikov in k spoštovanju katerega so se zavezali vsi časopisi v Veliki Britaniji. Če kak časopis prekrši ta kodeks, mora objaviti razsodbo komisije. Raven zaupanja v časopis, ki je prisiljen v takšno objavo, se ponavadi zmanjša.

Sistem ombudsmanov je sicer neodvisen od drugih sistemov samoregulacije, vendar pogosto deluje vzporedno. Deluje ne glede na to, ali celotno industrijo pokriva tiskovni svet ali ne. V nekaterih državah, na primer na Švedskem, celotno industrijo pokriva prav ombudsman – vendar sta v preteklih nekaj letih tudi tam dva časopisa imenovala notranja ombudsmana. Vsi ti sistemi lahko v različnih kombinacijah delujejo ločeno ali v medsebojnem sodelovanju.

Pred kratkim sem rekel, da vse oblike samoregulacije ponavadi večajo splošno zaupanje. Vendar pa informativne organizacije, ki imajo notranje neodvisne ombudsmane, dosegajo neki poseben učinek. To je edina oblika samoregulacije, ki ob primernem izvajanju veča zaupanje med posamezno informativno organizacijo ter njenimi bralci, gledalci ali poslušalci.

Gledalce in poslušalce omenjam, ker ta sistem uvaja vse več radiodifuznih informativnih medijev, torej televizijskih in radijskih. Marsikje po svetu je ta oblika samoregulacije v zadnjih nekaj letih postala mnogo lažja in bolj praktična, saj radijske in televizijske postaje postavljajo lastne spletne strani. Čeprav BBC nima ombudsmana, ima zdaj mnogo boljši in bolj odprt sistem za obravnavo pritožb – temu je posvečen obsežen delež hišnih spletnih strani, za katere je zadolženo posebno osebje, vse skupaj pa z vrha korporacije nadzoruje namestnik generalnega direktorja. Takšna odgovornost gotovo pripomore k visoki stopnji zaupanja, ki ga uživa BBC – v Veliki Britaniji tako zelo ne zaupajo nobenemu drugemu tiskovnemu ali radiotelevizijskemu mediju.

Zakaj je spletanje takšnih vezi zaupanja med informativnimi organizacijami ter njihovimi bralci, poslušalci, gledalci in uporabniki tako pomembno? Po mojem je ta pomen vedno večji. Čeprav se zdi vse skupaj morda očitno, si do razlage pomagajmo s kratko predstavitvijo konteksta: premislimo, do kakšne revolucije je v zadnjih letih prišlo po vsem svetu na področju komunikacij. Ta revolucija dejansko še vedno poteka, in to vedno hitreje.

Ocenjevanje integritete ponujenih informacij
Morda lahko razlago začnem z orisom svojega lastnega položaja. V zadnjih petdesetih letih, tako dolgo sem že novinar, je prišlo do osupljivih sprememb – vendar se ne bojte, ne mislim vam na dolgo in široko predavati o zgodovini. Oglejmo si le, kako je dandanes. Poleg domačih britanskih televizijskih programov, ki jih lahko sprejemam doma, globoko na angleškem podeželju, mi dva satelita posredujeta še dva tisoč televizijskih programov z vsega sveta. Vsi sicer ne predvajajo poročil, a mnogi jih. Morda nekaj sto, nisem jih preštel.

Če smo aktivni in ne pasivni potrošniki poročil, nam preobilje programov vsiljuje potrebo po selekciji in po tem, da vsaj poskusimo preveriti, do kakšne mere se lahko zanesemo na izbrane vire novic. Kaj vemo o ponudniku novic? Kaj nam program pove o samem sebi? Do kakšne mere so informacije, ki jih ponuja, podvržene komercialnim, političnim, ideološkim in kulturnim dejavnikom? Kako neposredno nas nagovarja?

Resni informativni programi oziroma informativni programi, ki želijo, da jih jemljemo resno, nam skušajo pri tem preverjanju pomagati – pomagajo nam pri ocenjevanju integritete ponujenih informacij ter morda tudi pri doseganju zaupanja v te informacije. Glavni evropski radijski in televizijski programi ter javni ponudniki radijskih in televizijskih programov v ZDA to vse bolj počnejo tako, da članom svojih občinstev dovolijo v etru zastavljati vprašanja ustvarjalcem programov in vodilnim uslužbencem postaj. Nekateri programi, a še zdaleč ne vsi, imajo lastne ombudsmane, ki v etru moderirajo te razprave.

Poleg tega se moramo zavedati možnosti, ki nam jih ponuja internet. Med drugim je omogočil fenomena blogerstva in tako imenovanega državljanskega novinarstva. Slednje je vzniknilo skupaj s pojavom fotoaparatov in kamer v mobilnih telefonih. Blogerji so že večkrat obelodanili pomembne zgodbe, o katerih etablirani mediji niso poročali ali pa so o njih poročali napačno. V ta namen so pogosto obšli omejevalne ali zatiralske ukrepe, ki so jim podvrženi etablirani mediji. Nekateri blogerji so si ustvarili občinstva, ki po velikosti dosegajo ali celo presegajo občinstva nekaterih uveljavljenih konvencionalnih medijev. Novinarji državljani so pomembno prispevali k takojšnjemu poročanju o pomembnih dogodkih: pred nekaj leti o cunamiju v Aziji, leta 2005 pa o bombah v Londonu, posebej o tistih, ki so eksplodirale v vagonih podzemne železnice in katerih posledice so bile za navadne novinarje in fotografe nedostopne.

S tem ko je elektronska pošta postala prevladujoča oblika komunikacije, pa so zrasla tudi pričakovanja glede dostopa do urednikov in drugih novinarjev, zaposlenih pri etabliranih medijih, ter ustreznega odziva z njihove strani. Vse to ima dobro in slabo plat. Z vzponom elektronske pošte so prišli elektronski lobiji – organizirani lobi lahko časopisu, radijski ali televizijski postaji ali kakemu posameznemu novinarju pošlje val, včasih več sto, elektronskih sporočil, katerih navidezni namen je prepričati naslovnika v stališče pošijateljev. A prepričevanje pogosto ni prva beseda, ki človeku pride na misel – z zornega kota nekoga, ki sta se ga lotila že dva ali trije lobiji, vam lahko povem, da so resnični cilji pogosto izsiljevanje, zastraševanje ter doseganje, da informativna organizacija, na katero so sporočila naslovljena, noče več prihajati v spore z lobijem. Lobi dejansko pravi nekaj takega: »Bi res radi spet izgubljali živce? Raje poglejte na zadevo z naše plati.«

Tako se da orodje, ki nam omogoča medsebojno povezovanje, izrabiti tudi za oviranje ali polaščanje teh življenjsko pomembnih stikov.

Ombudsman med bralci in novinarji
Zdaj se za trenutek posvetimo kontekstu, v katerem sem delal pri Guardianu. Videti je, da Guardianu tako kakor večini tiskanih medijev v zahodni Evropi in Združenih državah postopno upada naklada. Zdi se, da je ta trend neizogiben in da se nadaljuje kljub še tako dramatičnim poskusom, da bi ga obrnili – Guardian je na primer vložil več milijonov funtov v nove tiskarske stroje ter v preoblikovanje časopisa v novi format Berliner, ki je po velikosti na polovici med tradicionalnmi tabloidi in časopisi velikega formata. To je v začetku sicer povzročilo znatno povišanje naklade, zdaj, tri leta pozneje, pa je slednja spet začela postopoma upadati. Trenutna naklada Guardianove tiskane izdaje znaša nekaj manj kakor 400.000 izvodov na dan.

A v obdobju, v katerem je tiskana izdaja prestala te spremembe, se je število ljudi, ki obiskujejo Guardianovo spletno stran Guardian Unlimited, vrtoglavo povišalo. Že nekaj časa gre za eno najuspešnejših in najbolj priljubljenih časopisnih spletnih strani na svetu, saj jo vsak mesec obišče dvajset milijonov različnih uporabnikov. Prek spletne strani ima Guardian pogosto več bralcev v Združenih državah kakor v Veliki Britaniji. Izsledki sistema za geografsko lociranje pravijo, da si ga nalagajo in ga berejo v skoraj vseh državah na svetu. Avgusta letos so ga iz Slovenije obiskali 14.704 različni uporabniki. Številka je primerljiva s podatkoma iz Ukrajine (14.680) in Cipra (14.920).

Kaj se pravzaprav dogaja? Tega nihče ne ve natanko. Ni verjetno, da bodo časopisi za časa življenja kogar koli od nas (mene še posebej) kar izginili. Guardianov urednik pravi, da ni več pravilno ocenjevati storilnosti časopisa zgolj na podlagi naklade, torej števila tiskanih izvodov. Trdi, da Guardianova konkurenca dandanes niso več le britanski časopisi, temveč tudi, v enaki meri ali še bolj, velike globalne časopisne založniške hiše. Tega se vse bolj zaveda tudi ostali britanski tisk, na primer Times, ki zadnje čase vlaga ogromno denarja v svojo spletno stran. Spreminjajo se tudi same spletne strani. Postale so multimedijske, z besedilom, zvokom, fotografijami in videom. Opredeljujejo nove načine medsebojne komunikacije, govorjenja, pa tudi negovorjenja resnice.

Na strani Guardian Unlimited se kadrovski bazen časopisov Guardian in Observer zliva in združuje z osebjem same spletne strani, ki šteje skoraj dvesto novinarjev. To pomeni, da Guardian Unlimited razpolaga s storitvami več kakor 700 zaposlenih novinarjev. Od teh jih kakih 400 dela za tiskani Guardian. Vse te funkcije se postopoma združujejo v enotno operacijo, ki se bo še letos (leta 2008) preselila v povsem novo zgradbo.

Zdaj bi končno spregovoril o položaju ombudsmana v tem kontekstu. Pri Guardianu sem vsak dan ves čas delal sredi vsega tega ter se ukvarjal predvsem s pritožbami in vprašanji bralcev tiskane izdaje, vse pogosteje pa tudi bralcev spletne izdaje, ki so se oglašali iz vsega sveta.

Za zdaj pustimo spletne bralce ob strani. Ombudsmana si predstavljajte kot sodnika na ogromni in včasih dokaj grobi nogometni tekmi. Na eni strani imamo kakih 420 zaposlenih novinarjev Guardiana. Na drugi strani je več kakor milijon bralcev, ki jih dosega naklada 400.000 tiskanih izvodov.

Kako zagotoviti neodvisnost in verodostojnost ombudsmana
Hitro vam postane jasno, da je treba ombudsmanu v tem položaju nekako zajamčiti neodvisnost, tako zaradi njega samega kakor zaradi njegove verodostojnosti v stikih z igralci na obeh straneh te namišljene tekme. Dejansko sem imel pogodbo, katere členi so objavljeni na Guardianovi strani, kjer jih lahko vidi vsak, in za katere jamči Guardianov lastnik, Scottov sklad (Scott Trust). Pogodbo je podedovala tudi moja naslednica. Daje ji popolno neodvisnost od urednika Guardiana in njegovih podrejenih. Ne more je odpustiti brez soglasja Scottovega sklada, ne more ji preprečevati, da bi v odgovor na vprašanja bralcev pisala o kateri koli temi, ne more spreminjati njenih odgovorov ali se kakor koli drugače vmešavati vanje. Gre za zelo dobro pogodbo, ki se jo silno vestno izpolnjuje. Mislim, da se je uveljavilo mnenje, da to koristi tako Guardianu kakor njegovim bralcem.

Lahko sem se umaknil pred nadlogami dnevne produkcije, ki jih poznajo vsi novinarji, in s tega neodvisnega zornega kota obravnaval vsa vprašanja in pritožbe, naslovljene na časopis. Drugih dolžnosti nisem imel. Nisem bil urednik za pisma bralcev. Guardian za to delo posebej zaposluje človeka, ki na dan obravnava približno 300 pisem, poslanih uredniku za objavo. Na koncu jih gre v tisk kakih 25.

Bralci lahko svoja stališča izražajo tudi na internetu, z objavljanjem komentarjev na koncu člankov in kolumen na Guardianovem blogovskem prostoru z naslovom Komentiranje je svobodno (Comment is Free). Ta naslov je povzet po nekem članku Guardianovega najslavnejšega urednika C P Scotta, ki je časopisu vladal izrednih 57 let, konec 19. stoletja in prvih nekaj desetletij 20. stoletja. Zapisal je: »Dejstva so sveta, komentiranje pa je svobodno.« Oba dela te krilatice sta bistvena za delo ombudsmana, pa tudi za etos in duh Guardiana.

Zaupanje bralcev, da bodo pritožbe obravnavane nepristransko
Bralci se v pismih pritožujejo, da se je časopis zmotil pri navajanju dejstev, da je koga napačno citiral, da je koga obravnaval nepošteno ali ga celo klevetal, da je napačno zapisal njegovo ime, da se je zmotil v navedbi njegovega poklicnega naziva ali da je po mnenju bralca o čem po nepotrebnem poročal neokusno ali celo neetično. Ombudsman je naslov, na katerega se stekajo vse te pritožbe in kritični komentarji, ki so naslovljeni na časopis ter izvirajo iz njegove tiskovne in spletne novinarske dejavnosti.

Trden dokaz o zaupanju, da bodo pritožbe obravnavane nepristransko, je priljubljenost te storitve. Ombudsmanu zdaj vsako leto piše kakih 25.000 bralcev, večina po elektronski pošti, nekaj po navadni, znatno število pa pokliče tudi po telefonu. Mimogrede, skoraj nihče se pri ombudsmanu ne oglasi osebno. Vse elektronske pritožbe se razvrstijo v čakalno vrsto, ki jo lahko prebirajo vsi novinarji, zaposleni pri Guardianu. Za to ureditev sem že na začetku zaprosil jaz. Ko se Guardianovi novinarji na začetku izmene prijavijo, se jim na zaslonu prikaže ikona, na katero lahko kliknejo in dobijo bralni dostop do vse pošte, naslovljene na ombudsmana. Vse, kar na prvi pogled terja popolno zasebnost, se hitro umakne, a taki primeri so zelo, zelo redki.

Temu pravim protiparanoični ukrep, njegov namen pa je vključevanje novinarjev v ombudsmanovo delo ter nenehno dokazovanje, da je sistem odprt in nepristranski.

Zavezali smo se k popravljanju pomembnejših napak
Kako sem dohajal tolikšno število zahtev po obravnavi? Moja naslednica gotovo dela podobno. Če je pritožb in vprašanj na leto 25.000, potem jih na vsak dan izida časopisa pride približno 50. V glavi sem si ustvaril namišljeno vodoravno črto. Nad črto ležijo stvari, ki so očitno pomembne: napačni citati in popačenja, ki spreminjajo pomen poročil in včasih zaidejo vanja med uredniškim procesom, obrekljive in klevetniške pripombe, napačni pripis citatov, torej polaganje besed v usta napačnim osebam, in tako naprej.

Pod to namišljeno črto ležijo manjše zadeve, ki pa so vseeno pomembne za bralce. Poznajo jih novinarji po vsem svetu: napačne označbe zemljevidov (to ima seveda lahko politične posledice), napačno črkovanje imen, napačne navedbe rezultatov nogometnih tekem, napačne rešitve križank in podobno.

Razume se, da je nekaterim zadevam treba dati prednost. V opombi, ki jo objavimo vsak dan, piše, da skušamo popraviti vse »pomembnejše« napake – tiste, ki po moji oceni ležijo nad namišljeno črto. Ostale popravljamo, kolikor nam to dopuščata čas in prostor. Te so kljub ¬vsemu pomembne. Predstavljajo neke vrste udeležbo bralcev in tvorijo področje, na katerem se bralci povežejo s časopisom, ki ga imajo za »svojega«.

Tožb manj za 30 odstotkov
Eden od učinkov hitrega spoprijemanja z resnimi pritožbami – tistimi, ki ležijo nad mojo namišljeno črto – je občutno zmanjšanje števila ljudi, ki hočejo Guardian tožiti zaradi klevete ali obrekovanja. Guardianova pravna služba ocenjuje, da se je število tistih, ki se zatekajo k tožbam, zmanjšalo za vsaj 30 odstotkov. V časih, ko je tožarjenja vse več, je to očitno pomembno. Po mojih izkušnjah, in te so podobne izkušnjam drugih ombudsmanov po svetu, tisti ljudje, ki se oglašajo z resnimi pritožbami, vsaj sprva nočejo vedno na sodišče.

Ljudje, ki imajo pritožbe proti Guardianu, se lahko zatečejo naravnost k odvetnikom ali k regulatorici industrije, Komisiji za pritožbe na tisk. Oboje se dogaja, a večina se najprej zglasi pri ombudsmanu, pa tudi tiste, ki se takoj zatečejo h komisiji, ta v prvi stopnji napoti nazaj na Guardian. Pritožbe le poredko pretečejo vse stopnje od ombudsmana do komisije in na koncu do tožbe. V zadnjem desetletju je bilo takih pritožb največ pol ducata. Tukaj moramo biti previdni. Čeprav lahko funkcija ombudsmana zmanjša število tožb ter z njimi povezane stroške (in to se ji pogosto res posreči), bi bilo narobe misliti, da je to njen glavni namen ali glavni razlog za njeno uvedbo. Narobe, morda celo katastrofalno narobe, bi bilo tudi uvajati ombudsmana v kozmetične namene ali iz piarovskih vzgibov. Edini smiseln razlog za uvedbo ombudsmana je resna zavezanost točnosti in poštenosti.

Dnevni popravki in tedenska kolumna
A kako se to pozna na samem časopisu? Nekdo je rekel, da časopisi z ombudsmanom perejo svoje umazano perilo v javnosti. Pri Guardianu se to počne na dva načina. Najprej z dnevnim objavljanjem stolpca s popravki, nato še s tedensko kolumno ombudsmana. Spomnite se, da sem od bralcev vsako leto prejel 25.000 pritožb. Posledica teh pritožb je kakih 1600 popravkov na leto. Nekateri vsebujejo celo opravičila.

Popravki so vsak dan objavljeni na istem mestu, na glavni uredniški strani, tik ob stolpcih z uvodniki, v katerih časopis vsak dan podaja svoj pogled na svet. Popravkov nikdar ne objavljamo nikjer drugje v časopisu – tako objavljenim popravkom pravim »popravki na kraju zločina«. In mimogrede – tudi ta ukrep preprečuje paranojo – popravki nikoli ne navajajo novinarjev, ki so napake zagrešili, in ne nalagajo krivdnih bremen. Krivdo prevzame časopis. Disciplinski ukrepi so stvar urednika časopisa in ombudsman z njimi nima nobenega opravka.

Mnogi časopisi se še vedno ravnajo po pravilu: »Nikoli ne priznaj, da si se zmotil, in nikoli se ne opravičuj.« Toda preiskave kažejo, da se zaupanje v časopise, ki popravljajo svoje napake, poveča, ne zmanjša. Ko Guardian med bralci preverja zaupanje do svojega poročanja o novicah, so rezultati izredno visoki – več kakor 80 odstotkov (poročanje nekaterih priljubljenih britanskih tiskanih tabloidov uživa zaupanje, izrazljivo z enomestnimi številkami).

Če se vrnemo k vprašanju, s katerim sem začel: »Zakaj ne bi morali informativni mediji, ki tako rekoč po definiciji pozivajo na odgovornost vse in vsakogar, tudi sami odgovarjati za svoja dejanja?« Še vedno menim, da je ena najboljših poti do odgovora na to vprašanje uvedba ombudsmana.

izpis

Gojko Bervar

Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes je med (pre)samotnimi bojevniki za temeljno profesionalno poštenost – O knjigi Iana Mayesa: Journalism, Right and Wrong, Guardian Books, 2007
Novinarji redko berejo knjige, ki so jih napisali drugi novinarji. Še redkeje jih berejo, če govorijo o strokovnih stvareh; če pa pišejo o novinarskih napakah, pa sploh ne. Samo ugibamo lahko, zakaj je tako: zato, ker s(m)o novinarji sami sebi zadostni, ker ne maramo, da nam kdo soli pamet, ker smo tako ali tako prezasedeni z lastnim delom, ker … Morda pa je razlog za neprivlačnost takšnih del ta, ki ga je v uvod k Mayesovi knjigi zapisal Alan Rusbridger, odgovorni urednik britanskega Guardiana in glavni pobudnik za uvedbo notranjega ombudsmana v časniku – tako imenovanega bralčevega urednika (reader's editor): »Knjige o novinarstvu pogosto razočarajo. Spomini so lahko samozadostni. V akademskih študijah pogosto prevladuje teorija, pogosto nimajo nobene povezave z realnostjo uredništev in priganjanja rokov oddajanja. Učbeniki so lahko suhi in dolgočasni.«

Z Rusbridherjem se lahko strinjamo, da Mayesova knjiga pravzaprav ni nič od tega, ampak izhaja iz dolgoletnega avtorjevega dela – 50 let aktivnega novinarstva in urednikovanja. On je torej »naš človek«, ki je prevzel nehvaležno vlogo posrednika med nami in bralci in nas in njih opozarja na nedoslednosti in napake.

Šesta Mayesova knjiga, ki izhaja iz devetletnega obdobja njegovega dela kot bralčevega urednika, je jasen odraz tega prebivanja v nikogaršnjem posestvu, kjer je treba najti ravnotežje med distanco outsiderja in pogledom insiderja. Ali kot pravi Rusbridger: »On NJIM razlaga NAS, in NJIH NAM. In včasih opravlja še težje delo, ko poskuša NAS razložiti NAM.«

Ian Mayes je časnikarski ombudsman, ki ga danes študentom po svetu dajejo za zgled. Njegove dosedanje knjige prevajajo kot učbenike študentom novinarstva, sam potuje po svetu in razlaga svoje izkušnje, čeprav prav študentje, ko postanejo pravi novinarji, nanje brž pozabijo ali pa jih k temu, da jih pozabijo, prisilijo delodajalci, ki jim je več do dobička kot do poklicne etike. Kajti niso vsi časopisi Guardian, ki mu je veliko do poštene igre z bralci, in tudi niso vsi uredniki (še nekateri Guardianovi ne) srečni, da nekdo tam zunaj v imenu bralcev brska po drobovju novinarskih napak. Ta razkorak med bojem za dobiček na račun bralčevega zaupanja in prepad med začetnim navdušenjem nad postulati poklicne etike med študijem novinarstva in po njem konkretnega novinarskega dela v realnem medijskem svetu ni v Sloveniji nič manjši kot drugje. Kako majhen je interes slovenskih medijev do profesionalne etike, kaže njihova pogosta ignoranca razsodb novinarskega častnega razsodišče in pa dejstvo, da razen varuhinje pravic poslušalcev in gledalcev na RTV Slovenija v drugih slovenskih medijih nimamo niti enega ombudsmana, ne kaže pa se niti najmanjša želja, da bi do njega kdaj prišli.

Knjiga Iana Mayesa bi morala tudi pri nas postati zaželeno novinarsko in uredniško branje
Lahko Mayesova knjiga vzbudi ta interes? Dvomim, saj obstaja že pri institutu popravkov in pojasnil popolna zakonska zmeda, ki pa je logična že zaradi tega, ker je proizvod prisile. Stvari, ki so pri Guardianu prostovoljne in utečene – saj obstaja redna rubrika z naslovom Popravki in pojasnila –, je z našo zakonodajo postala predmet pritiska na medije. Razlika je tudi v tem, da Guardian na teden natisne več kot pol milijona besed – torej več, kot jih je, recimo, v Don Kihotu – in ob takem obsegu so kajpak tudi napake pogostejše (približno 1500 na leto jih popravijo na ta način), potreba po njihovem popravljanju pa izrazitejša, saj časopis s tem bralce prepriča, da se jih zaveda in jih poskuša tudi popraviti.

A Mayes bi moral tudi pri nas postati zaželeno novinarsko in uredniško branje, saj se hitro izkaže, da se razen ob posameznih primerih, ki imajo tipično britansko barvo, večina novinarskih dilem in napak, povezanih z njimi, ponavlja ne glede na kulturno okolje. Guardianov bralčev urednik odgovarja na vprašanja, ki bi jih zastavil tudi slovenski bralec: zakaj besedila, ki so povzeta po agencijah, niso tudi podpisana z imenom agencije, ki je novico poslala? Zakaj se novinarji skrivajo za nerazkritim virom tudi tedaj, ko za to ni potrebe, zakaj novinarji ne razkrijejo ozadja svojega pisanja tedaj, ko so v dogodek sami vpleteni in ali je pisanje pod psevdonimi sploh etično? Kako je mogoče, da novinarji odgovore, ki so jih spraševancem položili v usta, nato navedejo kot njihove navedke, opremljene z narekovajem?

Ian Mayes z veliko rahločutnostjo odgovarja bralcem Guardiana. Opozarja jih, ko nimajo prav in ko napačno razumejo novinarsko delo; novinarjev, o katerih tudi pogosto prizna, da so negodovali nad njegovimi pogledi, praviloma nikoli ne imenuje (razen ko to zahteva novinar sam, oziroma ko je ta podatek ključen za razumevanje zgodbe). Tako se počasi plete mreža zaupanja med časopisom in bralci. Resda Guardianovo bralstvo ne sodi med tiste, ki si edine informacije o svetu okoli sebe nabira po tabloidih; to temeljno poštenost spoštuje in časopisu zaupa. Upal bi si trditi, da na drugi strani – torej v rumenem tisku – vzajemnega zaupanja med bralci tabloidov in njihovimi uredništvi ni; bralci vnaprej vedo, da je pisanje prirejeno nekemu imaginarnemu »splošnemu okusu« in tudi dejstva sprejmejo z realističnim dvomom. A tam to nikogar ne skrbi – kajti oboji sprejemajo to relativnost resnice, podrejene trenutni zabavi in potešitvi umazanega dela radovednosti. Pri tem postaja vse bolj ključno vprašanje, katera stran – lahkotna in polovičarska ali resna in profesionalno poštena – bo dokončno prevzela medijski prostor. Ian Mayes je med (pre)samotnimi bojevniki za temeljno profesionalno poštenost.

izpis

Ian Mayes

Dejstva v zadevi
Dnevni stolpec za popravke in pojasnila pri Guardianu ima okoli 1500 vpisov letno – Kolumna Iana Mayesa, Guardian, 12. julij 2003(1)
Med nedavno konferenco z odgovornimi iz vseh uredništev je odgovorni urednik Guardiana vodil razpravo o nezmanjšanem pretoku napak v časopisu in o našem navideznem odporu na najboljša prizadevanja, da bi število napak zmanjšali. Ali imajo novinarji proces popravljanja za nekaj samoumevnega, se je spraševal. Ali se pri novinarjih pojavlja naslednje razmišljanje: za pregled ne bom več porabljal minute ali dveh; lahko napišemo popravek, če je nastala napaka? Ali vodje uredništev dovolj dolgo sledijo razpletu dogajanja glede določene hude napake, da bi tako poskusili ugotoviti, zakaj se je sploh zgodila?

Dnevni stolpec za popravke in pojasnila ima okoli 1500 vpisov letno, njihovo število se v zadnjih štirih letih skoraj ni spreminjalo. To pa zato, ker po mojem mnenju in mnenju mojega asistenta ta številka predstavlja največje število napak, ki jih lahko popravimo in pojasnimo. Še nikoli nismo popravili vseh napak, na katere smo bili opozorjeni, in to dejstvo sem poudaril že večkrat.

To vsaj za zdaj pomeni, da je težko reči, kakšen bo rezultat uvajanja novega sistema pregledovanja, ki ga pričakujemo v centralni redakciji Guardiana. V njej vsak dan opravljajo svoje delo trije redaktorji, ki dokončno pregledujejo besedila: naslove, članke, preden gredo v tisk. Eden za drugim delajo v času med 14.30 in 1. uro zjutraj. Najdejo veliko napak, vendar, kot kaže, ne vseh.

Tisti, ki dobro poznajo kolumno za popravke, bodo vedeli, da je enkrat, ko gre besedilo od svojega pisca, nemogoče preveriti veliko večino napak, ki so pozneje navedene v kolumni.

Pri časopisu je 120 redaktorjev, če zraven ne štejemo tistih, ki delajo na spletni izdaji. Osemdeset jih je zaposlenih redno, 40 pa pogodbeno. Njihovo delo še nikoli ni bilo tako zahtevno. Od njih pričakujemo, da obvladajo nove tehnologije, imajo smisel za oblikovanje, da obvladajo angleški jezik, da znajo skovati jedrnat naslov in da so hitri.

Svoje delo opravljajo pod velikim pritiskom. Tisti, ki prebirajo samo spletno izdajo, si sploh ne predstavljajo, kakšne količine materiala nastanejo in so natisnjene v enem tednu. Sobotna izdaja britanskega Guardiana skupaj z vsemi prilogami tehta približno en kilogram. Avtor, ki svoj članek prepusti v popravek redaktorjem, sploh ne more vedeti, kaj bodo z besedilom naredili.

Kmalu po tem, ko sem prišel na to delovno mesto, sem napovedal, da je potencialna nevarnost za učinkovitost sistema oziroma trn v peti večji pravilnosti to, kar sam imenujem domestikacija. Dejstvo, da v kolumni s popravki niso navedena imena novinarjev, to tendenco morda še povečuje. Še vedno popolnoma nasprotujem imenovanju novinarja v kolumni s popravki, z izjemo najhujših zločinov (čeprav sem sam pred kratkim poimenoval novinarja, da bi sem se mu opravičil, ker sem po nepotrebnem popravil ime osebe v njegovem članku).

Komičnost majhnih popravkov je že druga zgodba: če sem odkrit, mislim, da ne bi mogel brez njih.

Mislim, da bi bilo bolj sistematično, če bi urednik določenega uredništva kršilcem, ki naredijo napako, poslal sporočilo ali jedrnato poročilo o obdukciji članka.

Najvidnejši napredek, ki že postaja razviden in se bo po mojem mnenju ohranil tudi v prihodnje, je to, da so bralci spletne strani Guardiana odkrili urednika za bralce in kolumno s popravki. Guardian je imel julija registriranih sedem milijonov bralcev (ki prebirajo okoli 83 m strani).

Guardian prebirajo tudi milijoni bralcev iz drugih delov sveta, predvsem iz Združenih držav. Med drugim to pomeni, da je delo novinarjev Guardiana pod drobnogledom ne le domačega bralstva, ki je dokaj prizanesljivo do njegovih liberalnih pogledov, ampak tudi pod drobnogledom tistih, ki se s časopisom sploh ne strinjajo.

Drugače povedano, noben tuji dopisnik ni tako oddaljen, da njegovega poročanja ne bi prebirali v državi, iz katere poroča, in najverjetneje članke prebirajo tisti, ki so udeleženi v dogodkih. In prav ti bodo vedno pogosteje časopis obveščali o svojem mnenju.

Medmrežje je v resnici zapolnilo vrzel med domačimi in tujimi novicami. Poleg tega je zapolnilo vrzel med časopisom in njegovimi bralci, ne glede na to, kje v svetu se nahajajo in kako prizanesljivi ali sovražni so. Vedno bolj jasno postaja najlažja rešitev: da so članki že na začetku napisani pravilno.

1 Po knjigi Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne prevedla Urša Mužič.

izpis

Ian Mayes

Po navedbah vira
Kakšne so novinarjeve dolžnosti do vira? – Kolumna Iana Mayesa, Guardian, 13. september 2003(1)
Podobno kot ostali časopisi tudi Guardian občasno objavlja zgodbe, ki so odvisne od enega, neimenovanega vira. Kakšne so novinarjeve dolžnosti do vira? Vsi novinarji se zavedajo naloge, da ščitijo identiteto skrivnega obveščevalca; to je njihov del dogovora. Ali se v določenih okoliščinah ime vira lahko razkrije, in komu?

Večina nas verjetno misli, da je stik med novinarjem in virom nesmiseln, če bi se izkazalo, da so na skriti način pridobljene informacije nepravilne, kar pa se občasno dogaja. Časopis se mora takrat sprijazniti s sramoto ter objaviti opravičilo ali umakniti zgodbo in preživeti hud udarec za svojo verodostojnost.

Kaj, če se izkaže, da je vir lagal? Eden od novinarjev Guardiana pravi: »V tem primeru dogovor odpade.« Vseeno nihče od tistih, s katerimi sem ta teden govoril o zadevi, ne pozna nobenega primera, da bi bil lažnivi vir razkrit. Morda imajo v takšnih okoliščinah novinarji zavezane roke, ker se zavedajo, da so zadevo sami narobe presodili. Eden od novinarjev je zatrdil, da je njegova naloga ščititi vir, ne glede na to ali govori resnico ali pa laže. V obeh primerih odgovornost nosi časopis.

K tej temi me je spodbudilo pred kratkim objavljeno pismo Tima Cooka, profesorja medijskega prava in etike na fakulteti Goldsmiths, Univerza v Londonu, v katerem komentira poglede na preiskavo Hutton. Zapisal je: »Ščitenje vira nikoli ne sme biti pod vprašajem. Nikoli ga ne bi smeli izdati – ne uredniku ne lastniku; niti v primeru smrti. Novinarji nikoli ne bi smeli imenovati zaupnega vira tako, da bi se ga dalo izslediti, razen v primeru, da za to ve in v to privoli obveščevalec sam.«

Namestnik odgovornega urednika (pristojen za novice) je novinarju ob pregledovanju določene zgodbe, ki je odvisna od anonimnega vira, zastavljal razna vprašanja. Ali vir osebno poznaš? Ali si že prej sodeloval z virom in ali so bile takrat informacije resnične? Ali je oseba v takšnem položaju, da se zaveda odgovornosti, oziroma lahko zagovarja to, kar zatrjuje časopisu?

Povedal je: »Če je odgovor na vsa vprašanja pritrdilen, smo lahko zadovoljni, a prihaja do primerov, ko se zaradi resnosti zgodbe in njenih poledic novinar prostovoljno odloči, da bo imenoval vir in s tem poudaril težo zgodbe. Po koncu zgodbe ni ime še nikoli pricurljalo na dan.«

Izvršni urednik za finance je dejal, da ima nekaj zelo občutljivih virov, ki jih je jemal s seboj od časopisa do časopisa. »Nikdar jih ne bi razkril nikomur – ne glede na posledice.« Dodal je še, da je to njegovo stališče, tudi če bi mu zaradi tega grozil zapor ali če bi to za vedno zaznamovalo njegovo kariero.

Vendar je dodal: »Splošno prepričanje, da le en novinar, ki ves čas dela na zgodbi, v vseh okoliščinah, pozna zaupni vir, ni v skladu s kompleksnostjo modernega novinarstva. Zgodbe, predvsem velike in odmevne, so redko rezultat dela novinarja, ki dela v izolaciji. Med novinarjem in urednikom nenehno teče dialog o tem, kako zgodba poteka, kako naj bo napisana, predstavljena, kar lahko vodi k temu, da urednik izve za vir – ne da bi novinarja (sploh) vprašal za informacijo.«

Dejal je, da od novinarja nikoli ne bi zahteval, da razkrije svoj vir. »Vendar bi, kadar bi se mi to zdelo potrebno, pričakoval novinarjevo zagotovilo o tipu in kakovosti vira, občasno pa, na podlagi popolne zaupnosti, to pripelje do tega, da izvem natančno identiteto vira. Novinar v takem primeru avtomatično pričakuje, da takšna informacija pod nobenim pogojem ne bo šla naprej, kar bi seveda vedno upošteval.«

Zaščita identitete vira je v tem primeru odvisna od zaupanja, ki pri časopisu vlada med novinarji in uredniki, je poudaril odgovorni urednik Guardiana. Dejal je še, da nima pravice poznati identitete vira, vendar je takšno informacijo, kadar mu je bila ponujena, z veseljem prejel, da bi s tem lahko pomagal pri procesu ocenjevanja zgodbe – in še, da bi razkritje identitete v izrednih okoliščinah tudi dejansko zahteval. Če novinar ne bi hotel razkriti imena, potem uredniku preostanejo še drugi dejavniki, na podlagi katerih lahko oceni zgodbo, med katerimi so tudi novinarjevi pretekli dosežki in sloves. »Mislim, da nimam pravice vedeti, vendar imam kot urednik pravico, da se odločim, da zgodbe ne bom objavil, ali pa da jo bom objavil manj odmevno in v mehkejši obliki.«

Pod vprašajem je verodostojnost časopisa. Kako zanesljiv je vir? Še bolj ključno je, ali lahko verjamete v to, kar preberete?

1 Po knjigi Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne prevedla Urša Mužič.

izpis

Ian Mayes

Cena zgodbe iz prve roke
Guardian je plačal zaporniku, da je poročal o svojem življenju za zapahi – Kolumna Iana Mayesa, Guardian, 2. avgust 2003(1)
Če ste nekateri med vami morda spregledali, naj vas spomnim, da je v Britaniji potekala polemika, ki se še ni v celoti polegla, o sodni odločitvi v škodo Guardiana, ki jo je sprožila Komisija za pritožbe nad tiskom (Press Complaint Commission). Guardian je namreč plačal zaporniku, da je poročal o svojem življenju za zapahi s konservativnim članom spodnjega doma Parlamenta Jeffreyem Archerjem. Odločitev komisije naj bi bila neupravičena in napačna, ne le po mnenju urednika Guardiana, ampak tudi po mnenju urednikov drugih resnih časopisov.

John Williams, obsojenec, o katerem govorim, je bil obsojen na dosmrtno ječo, a je bil predčasno izpuščen na podlagi dovoljenja; danes si utira pot kot pisec. Napisal je dve knjigi, po katerih je radio BBC objavil dve seriji. Za pisanje dnevnika je prejemal standardno tarifo za honorarne sodelavce, dnevnik pa naj ne bi bil, kot je bilo navedeno v obtožbi komisije, v skladu z zgodbo, ki jo je lord Archer že objavil v drugem časopisu.

Članek in obtožbo si lahko ogledate na spletni strani Guardiana, če v okence za iskanje vtipkate ime John Williams. Bralce vabim, da si preberejo članek in obsodbo, nato naj si ogledajo še kodeks (www.pcc.org.uk, ki je bil po mnenju komisije kršen.

Sedemnajsto določbo kodeksa, ki govori o plačilu obsojencem, bi bilo po mojem in mnenju mnogih drugih treba dodatno razjasniti. Glavni namen določbe je obsojencem preprečiti, da bi se okoriščali s svojimi zločini in s prodajo svojih zgodb časopisom. Določba menda temelji na javnem interesu, ima pa tudi klavzulo, na podlagi katere je plačilo dovoljeno za članke, ki zanikajo zavajajočo izjavo ali dejavnost posameznika ali organizacije.

Poznamo seveda okoliščine, v katerih je plačilo obsojencu za objavo v časopisu popolnoma upravičeno – če pisec med prestajanjem zaporne kazni razvije pisne sposobnosti, zaradi katere se mu odpre možnost za novinarsko ali pisateljsko kariero.

V luči obtožbe Komisije za pritožbe nad tiskom je Guardian iskal pojasnilo v zvezi s časopisno kolumno »Življenje znotraj«, katere avtor je bil Erwin James, ki danes, po 19 letih v zaporu zaradi dveh umorov, čaka na predčasno izpustitev.

Martin Narey je kot generalni direktor zapora v pismu Jamesu nekoč zapisal: »Podobno kot mnogo bralcev Guardiana sem tudi sam navdušen nad vašim dnevnikom … Zelo dobro opisujete neverjetne težave, s katerimi se soočajo zaporniki, ki prestajajo dolge kazni, in pošastno negotovost, s katero se soočajo dosmrtni zaporniki.«

Zbirka kolumen Erwina Jamesa je izšla v knjigi, ki je priporočeno branje v vsaj enem zaporu za mlade dosmrtne obsojence ob začetku prestajanja kazni, in za zaposlene v zaporu.

Vodilni predstavnik Guardiana je v komentarju obtožbe zatrdil, da bi se časopis, če bi takšna interpretacija komisije ogrozila objavo kolumen, odločil za zgodovinski korak, in izstopil iz komisije. »Brez zadržkov lahko povem, da časopis ne more biti del organa, ki želi Jamesu in ostalim zapornikom preprečiti, da bi pisali o zaporniškem življenju, ali jim kratiti pravico, da prejmejo plačilo, ki ga lahko upravičeno pričakujejo (v Jamesovem primeru s polnim soglašanjem vodstva zapora).«

Komisija za pritožbe nad tiskom je nato na hitro podala izjavo, da ne vidi nobenega neskladja med 17. določbo kodeksa in kolumnami Erwina Jamesa. Izrazila je presenečenje nad trditvami Guardiana, da se neskladje sploh pojavlja.

Zaskrbljenost, ki se pojavlja v zvezi Jamesovimi kolumnami, je odsev njihovega sprejema v javnosti. Odziva se s hvale polnimi komentarji. Prejemam pisma bralcev, v katerih se želijo prepričati, da Guardian ne izkorišča avtorja. Zaradi zaporniških pravil James do oktobra 2002 ni smel prejemati plačila. Od takrat pa prejema standardno tarifo za honorarne sodelavce. Poleg tega bo prejel tudi delež od prodaje knjige.

Do prejšnjega oktobra so honorarje Erwina Jamesa na njegovo željo izplačevali dobrodelni organizaciji Svetovalna služba zapornikom, ki je letos prejela že 8000 klicev (v zaporih je trenutno okoli 74.000 obsojencev).

Erwin James je dejal: »Komisija se je dejansko odločila, da je moje delo legitimno, da denar služim pošteno – in ne 'kasiram', oziroma se ne okoriščam zaradi svojega zločina. Namesto da bi se izučil za vodovodarja, zidarja ali računovodjo, sem le pisatelj, ki si želi ustvariti kariero.«

1 Po knjigi Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne prevedla Urša Mužič.

izpis

Ian Mayes

Senegal: oddaljena katastrofa
Novico o 750 žrtvah potopljenega trajekta ob zahodni obali Afrike smo objavili na dnu 15. strani – Kolumna Iana Mayesa, Guardian, 7. oktober 2002(1)
Pred dobrim tednom, 28. septembra 2002, smo na dnu 15. strani Guardiana objavili članek z naslovom »Bojazen 750 žrtev potopljenega trajekta«. Novica je v celoti obsegala 320 besed. Dva dni pozneje smo, zopet na 15. strani, v tiskani izdaji časopisa v kratki obliki (47 besed) objavili še zadnje nadaljevanje te novice z naslovom »V nesreči trajekta skoraj 1000 mrtvih«. Eden od bralcev se je nato spraševal: »Kako se Guardian odloča o relativni teži novice? (Ti) ljudje, ki so bili najverjetneje revni in temnopolti, so umrli v grozoviti katastrofi na trajektu ob zahodni obali Afrike … Kako bi poročali, če bi v podobnih okoliščinah umrli 'belci', 'premožni', v 'nesreči ladje na križarjenju' in 'na obali Italije, Floride' in kako bi to vplivalo na obseg in način poročanja o takšnem dogodku v časopisu (in v ostalih medijih)?«

Se je o dogodku pisalo v drugih rubrikah? V resnici ne. V tedenski izdaji je bila natisnjena kratka novica, dolga 32 besed. Pri spletnem časopisu so razmišljali o članku o varnosti na trajektih, a se potem zanj niso odločili. Na koncu poleg dveh novic v časopisu o dogodku ni bilo nobenega prispevka več.

Prvo novico je napisal dopisnik Guardiana, ki je z imenom podpisan pod članek, kraj, od koder je poročal, pa ob članku ni bil naveden. Dejansko je bil v Harareju, glavnem mestu Zimbabveja, ki je na drugi strani celine in je od kraja nesreče oddaljen več kot 3000 kilometrov. Članek je sestavil – kakor je bilo tudi navedeno – iz agencijskih novic.

Navadno Guardiana ne primerjam z ostalimi časopisi, vendar mislim, da je to na tem mestu v pomoč. Times, Telegraph in Independent so o nesreči poročali podobno – na straneh za mednarodne novice. Prvi dan, v soboto, je Times na 24. strani objavil glavno zgodbo o dogodku skupaj s sliko žalujočih sorodnikov žrtev; Telegraph je zgodbo objavil na zgornji polovici druge strani mednarodnih novic na 19. strani. Independent je o zgodbi poročal v obliki kratke novice na 18. strani. V vseh nedeljskih izdajah (Sunday Telegraph, Observer, Independent on Sunday in Sunday Times) so o dogodku pisali v obliki kratke novice.

Morda smo samo ravnali v skladu s satiričnim opisom relativne vrednosti novic, o katerem je pisal Michael Frayn, nekdanji novinar Guardiana in Observerja – v The Tin Men (Collins 1965): »Železniške nesreče so vedno zabavne … Celo zgodbam o železniški nesreči v kontinentalni Evropi je uspelo priti na naslovnico, če je v njih umrlo vsaj pet ljudi. Če se je nesreča zgodila v Združenih državah, je moralo biti v njej vsaj 20 smrtnih žrtev; v Južni Ameriki 100, v Afriki 200; 500 na Kitajskem.«

Kot sem že nakazal, je pri nesreči trajekta presenetljivo, da je bila zgodba v vseh časopisih predstavljena podobno, kar pripelje do sklepa, da je bila obravnavana na podlagi podobnih novinarskih vrednot.

Bistvo bralčevega vprašanja je, da je, ne glede na dejavnike, ki so vplivali na poročanje in predstavitev dogodka, rasno vprašanje igralo odločilno vlogo. Verjetno nam je vsem bolj ali manj jasno, kako bi poročali o dogodku, ki ga kot primer bralec navaja v pismu. Bralčevo vprašanje se v resnici torej glasi: ali so njihova življenja manj vredna? Naš odgovor naj bi se glasil ne, vendar naše poročanje kaže ravno nasprotno.

Naloga ni lahka. Uredniki, ki o teh stvareh odločajo, pravijo, da so takšne odločitve najtežje, nikoli absolutne in pogosto sporne. Članki so lahko polni navideznih neskladij (bližina doma, razmislek o pozornosti, namenjeni železniški nesreči in pozornosti, ki je namenjena avtomobilskim nesrečam, ki skupaj povzročijo večje število smrtnih žrtev).

Odločitev, ki jo morajo uredniki sprejeti, je, do katere mere se bralci časopisa identificirajo z žrtvami in njihovimi sorodniki. Bodo novice za bralce relevantne? Bo zanimanje upadalo z oddaljenostjo kraja dogodka (ki pa nikdar ni vplivala na poročanje o požarih v avstralski divjini)? Ali je problem v dostopu? Senegal je nekdanja francoska kolonija. Je to vplivalo na stopnjo našega zanimanja? Ali je naloga časopisa, da širi ozaveščenost – kot v primerih, ko po katastrofi pride do zbiranja pomoči?

Sam sem prebral novice tiskovnih agencij. Novici, ki ju je objavil Guardian, sta vsebovali skoraj vse podrobnosti. Nobenega novinarja nismo poslali na kraj nesreče. Bralcem nismo povedali, zakaj je bilo število potnikov na trajektu dvakrat večje od dovoljene, ali zakaj so potniki potovali iz južnega proti severnem delu države, ali kakšne odškodnine lahko pričakujejo njihovi svojci. Nismo pisali o varnosti. Obdržali smo razdaljo.

Ali delujemo na podlagi smiselnih novinarskih vrednot ali pa se v spreminjajočem se svetu še nismo uspeli spremeniti?

1 Po knjigi Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne prevedla Urša Mužič.

izpis

Slavko Vizovišek

Guardianov zgled in slovenska realnost
Vidim potrebo po ombudsmanu tudi pri nas in v časniku, v katerem sem zaposlen. Vendar, ali je mehanizme odzivnosti in odgovornosti do bralcev in družbe, kot jih je razvil Guardian, mogoče graditi tudi v slovenskih dnevnikih? Bojim se da ne, razlog pa seveda ni v uredništvih. Vse se začne in konča z lastniki.
Le za kaj bi mi v Sloveniji potrebovali medijskega ombudsmana, ko pa imamo zakon, po katerem moramo objaviti vsako pisanje in mnenje o kakšnem časopisnem članku, ki ga kdor koli zahteva od nas, ki meni, da je bila s tem prizadeta kakšna njegova pravica ali interes? Zakaj, če je to tako, bi torej potrebovali še dodatnega ombudsmana bralcev? Takšen je bil moja prva odziv, ko sem se podrobneje seznanil z nalogami in delom ombudsmana bralcev, kot so ga prostovoljno postavili v londonskem Guardianu(1) in je že nekaj let zgled dobre prakse, ki ji sledijo številni časniki in mediji po svetu.

Podrobnejši premislek, predvsem pa način delovanja, kot ga je v Guardianu uveljavil dolgoletni urednik Ian Mayes, ko je prevzel to funkcijo, me je prepričal v nasprotno. Guardianov ombudsman je edini pooblaščen, da presoja upravičenost pritožb bralcev ali institucij, ki jih je časnik tako ali drugače prizadel in so prepričani v svoj prav in svoje videnje problematike ter nato samostojno (ni podrejen odgovornemu uredniku) odloča, v kakšni obliki bo to časnik popravil – ali z objavo odgovora, opravičilom uredništva ali pa morda le s pogovorom, iz katerega je nastala ideja za nov članek z novimi informacijami.

Bistven element izvrševanja njegovega poslanstva, ki si ga je Mayes izboril, je redna tedenska kolumna, v kateri poroča o problematiki, s katero se je srečal, in predvsem oceni, kje in zakaj je do konflikta med časnikom (novinarjem) in bralcem (prizadetim) prišlo.

Tako podrobneje razčlenjuje ta vsak dan konfliktni odnos časnikarja in uredništva, ki morata pridobiti verodostojne informacije, te pa mnogokrat niso v interesu posameznikov in institucij in jim celo škodujejo, so pa relevantne za javnost. Zelo jasno tudi opredeli, kje in zakaj je imel prav novinar in zakaj se je uredništvo odločilo za objavo, kot tudi takrat, ko je pri zbiranju informacij in njihovem preverjanju prišlo do napak, napačnih sodb novinarja in urednika in kaj bo časnik storil, da bo svojo napako popravil. In vse to tudi javno objavi.

Potrebo za časopisnim ombudsmanom vidim tudi pri nas Pri Guardianu ima ombudsman tudi dolžnost, da vodstvu uredništva predlaga spremembe v internih hišnih pravilih za časnikarje, če je ugotovil, da so pomanjkljiva. Predvsem v tej izobraževalni in razsojevalni funkciji vidim potrebo po ombudsmanu tudi pri nas in v časniku, v katerem sem zaposlen. Ne zato, ker bi prispevke z občutljivo vsebino objavljali nepremišljeno in nepreverjeno. Nasprotno: zaradi tega, ker smo mnogokrat prepričani, da smo storili vse, kar od nas terjata novinarski kodeks in etika, je včasih tako težko priznati napako in ugotoviti, da smo kljub temu komu storili krivico.

Institucija ombudmana je način, da se takšna napaka korektno odpravi, kar mnogokrat ni doseženo z objavo ogovora ali popravka pa tudi ne s sodbo sodišča. Hkrati pa se s tem gradi dobra praksa delovanja novinarja in uredništva, saj v številnih primerih v praksi zakonodaja in kodeks novinarjev ne moreta dati odgovorov na vse dileme, s katerimi se vsak dan srečujemo. V Guardianu se tako ustvarjajo hišna pravila, ki dopolnjujejo uredniško politiko in so sestavni del internega izobraževanja novinarjev.

Institucija ombudsmana bralcev pa je seveda le en segment, ki ga v Guardianu v okviru družbene odgovornosti zavestno razvijajo. Poročilo o trajnostnem razvoju, ki ga vsako leto objavijo, je hkrati poročilo o uresničevanju družbene odgovornosti ne le časnika, temveč tudi družbe, ki ga izdaja. Za Guardian to pomeni, da so stališča, ki jih zastopa redakcija in časopis, v celoti uresničena tudi na ravni družbe. Če se zavzemajo za odpravo rasne diskriminacije, na katero tudi britanska družba ni imuna, potem mora tudi sestava vseh zaposlenih Guardiana to odsevati in ta prizadevanja dokazujejo s poročilom. Če se časnik zavzema za to, da morajo razvite države bistveno bolj pomagati nerazvitim in revnim, bo to storil časnik tudi sam in organiziral pomoč za vas Katine v Ugandi. Verodostojnost je osnova, na kateri je zgrajena naklada časnika, ki se mora potrjevati tudi z ravnanjem vseh zaposlenih in tudi družbe kot celote.

Ali je kaj takega mogoče v slovenskih dnevnikih? Ali je kaj takšnega mogoče graditi tudi v slovenskih dnevnikih? Bojim se da ne, razlog pa seveda ni v uredništvih. Vse se začne in konča z lastniki, njihovim interesom in predvsem motivacijo, da so si to lastništvo pridobili.

Če vtipkaš v spletni iskalnik geslo »družbena odgovornost«, med slovenskimi izdajatelji časopisov najdemo le Dnevnik, ki jo je definiral, pa še to v največji meri v delu, ki govori o dobrodelni dejavnosti. Pri Večeru in Delu, kolikor vem, »družbene odgovornosti« nismo niti še definirali, kaj šele objavili in sproti spremljali njeno uresničevanje.

Naši lastniki družbeno odgovornost večinoma opredelijo kot fair odnos do kupca ali kot dobrodelno in sponzorsko dejavnost le ob svojem core bussinesu. Obveznosti, ki jo je prostovoljno sprejel Guardian, da njegovo letno poročilo o »družbeni odgovornosti« vsako leto preveri zunanje neodvisni revizor in o njem poda svoje mnenje, pa je za naše razmere zgolj utopija. Uredništva in časnikarji bi Guardianov model zagotovo sprejeli z odprtimi rokami, razrešil bi marsikateri problem, ki danes tare slovensko novinarstvo, zagotovo pa bi pomenil tudi pomembno pridobitev za bralce.

V Guardianu so spoznali, da je to edini način, da se resno in odgovorno novinarstvo loči od rumene in digitalne konkurence. Kvaliteta, družbena odgovornost in verodostojnost so namreč edini argumenti, da lahko dnevnoinformativne časnike prodajamo za en evro; če jih ne bo, se bomo zelo hitro potopili v brezplačni in rumeni konkurenci.

1 Avtor članka je bil julija 2008 na študijskem obisku pri Guardianu v okviru projekta Mirovnega inštituta in Guardiana »Odgovornost in odzivnost medijev«.

izpis

Ranka Ivelja

Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Časopis je posel, a je obenem mnogo več kot posel. Je institucija, ki živi iz vrednot in za vrednote – Ugledni slovenski časopisi v socialno deprivilegiranih okoljih večinoma ne vidijo priložnosti za medijsko podprti družbeni angažma
»V času velikih sprememb je še posebej pomembno, da nekatere stvari ostanejo enake.«
Liz Forgan, predsedujoča skladu The Scott Trust, lastniku Guardiana

Pri Guardianu so izdali 14-stransko, mehko vezano knjižico, v kateri so (po)natisnili en sam članek. Napisal ga je legendarni Guardianov urednik Charles Prestwich Scott; prvič je bil objavljen 5. maja 1921 ob 100-letnici ustanovitve časnika Manchester Guardian. Scott, ki je Guardian vodil za današnje čase nepredstavljivih 57 let, je v njem strnil svoj uredniški credo, ki mu tudi danes, po 87 letih od objave, kljub supersoničnim tehnološkim in družbenim spremembah ni kaj dodati in ne kaj odvzeti. Še več: kolikor lahko presodi nekdo(1) , ki je ustvarjanje Guardiana študijsko spoznaval le nekaj dni in je zato nujno pristranski, v Scottova načela ljudje pri tem časniku ne le verjamejo, ampak v njihovem duhu tudi delujejo – z zavzetostjo in inovativnostjo, ki zbujata spoštovanje in optimizem, ne glede na to, da naklade tiskanih izdaj nezadržno padajo tudi v Veliki Britaniji ...

Časopis je posel, a je obenem mnogo več kot posel. Je institucija, ki živi iz vrednot in za vrednote. Napaka je misliti, da mora poslovni del nadvladovati redakcijskega; časopis je uspešen, če sta obe strani srečno poročeni, če urednik in menedžer hodita z roko v roki. Časopisna družba mora biti družba ljudi, ki se dobro razumejo in delijo enake vrednote, četudi niso vselej enakega mnenja. Biti morajo kot posadka na barki, kjer vsakdo počne tisto, kar zna in kar rad počne, s skupnim in visoko cenjenim ciljem. Ustvarjalce časnika združujejo poštenost, integriteta, pogum, pravičnost, odgovornost do bralca in družbe. Komentarji so svobodni, dejstva so sveta; tudi komentar je podvržen samomejujočim pravilom. Dobro je biti iskren, še bolje je biti pravičen. To je nekaj najpogosteje citiranih Scottovih načel liberalnega, neodvisnega, kvalitetnega časopisnega novinarstva, ki, kot rečeno, ostajajo temelj (Guardianove) vizije družbeno odgovornega novinarstva, pa čeprav se je v zadnjih desetih letih spremenilo tako rekoč vse, brez možnosti povratka. Načela slovitega urednika in novinarja, aplicirana na sedanje probleme, v ospredje postavljajo globalno družbeno pravičnost, trajnostno razvojno naravnanost, spoštovanje različnosti ter novinarsko in poslovno etiko, ki mora prežemati vse dele časopisne organizacije, vključno s poslovnimi partnerji.

Trendi, ki so oplazili Guardian, so globalni, torej tudi slovenski. Ključni so zniževanje profitov v panogi (pri Guardianu od leta 1936, ko je bil osnovan Scottov sklad, sicer ves profit vložijo v razvoj), nezadržno padanje naklad tiskanih izdaj (med nacionalnimi časniki so s 400.000 naklade zdrsnili na predzadnje mesto; The Sun ima za primerjavo naklado 2 milijona ), in obenem hitro rastoče bralstvo in gledalstvo na spletnih straneh. Slednje, to je na Guardianu mogoče opaziti na vsakem koraku, je izziv številka ena. Kar ne čudi: do Guardianovih strani preko spleta dostopa že blizu 20 milijonov ljudi v 226 državah, kar med drugim pomeni, da se »z vsebino novinarskih prispevkov več ukvarjajo v Washingtonu in New Yorku kot v Birminghamu in Edinburghu«. Digitalno oglaševanje, ki razumljivo postaja vse pomembnejše, je v letu 2006 /2007 na Guardianu kljub vsemu predstavljalo le 13 odstotkov prihodkov iz oglaševanja. Ob tem je poveden podatek, da so britanski oglaševalci leta 2006 prvič porabili več denarja za spletno oglaševanje kot za oglaševanje v nacionalnih časnikih. Prilagajanje poslovnih in novinarsko organizacijskih struktur spreminjajočim se bralskim navadam – integrirana redakcija je eden od odgovorov - je zato prednostna naloga. Za naše razmere je vredno opozoriti, kako jo uresničujejo na Guardianu.

18-mesečna pogajanja pred integracijo uredništev tiskanega in spletnega Guardiana
Menedžment in sindikat, v katerega je včlanjenih 95 odstotkov zaposlenih, sta se o prehodu na integrirano redakcijo pogajala 18 mesecev. Med drugim so obdelovali tudi nam zelo znano dilemo, kako naj »enako število novinarjev opravi povečan obseg dela, ki ga zahteva dodatno delo za on-line redakcijo, ne da bi morali za to opraviti več (neplačanega) dela in/ali znižati kakovostne standarde novinarskega dela« (predsednica sindikata na Guardianu Helene Mulholland). Pogajanja so se končala z dogovorom o pogojih dela, potrebnem izobraževanju za delo v integrirani redakciji in, nenazadnje, in nekajodstotnim povišanjem plač. Na vprašanje, kaj se zgodi s tistimi, ki tem izzivom niso kos - ker se ne morejo ali se nočejo prilagoditi - smo dobili odgovor, da je za vsakega človeka mogoče najti ustrezno (do)izobraževanje oziroma primerno delovno mesto. Odpoved delovnega razmerja zaradi slabega dela menda obstaja le na papirju.

Tisto, kar zunanjega opazovalca najbolj dregne, pa je nedvomno odločenost, s katero poskušajo ljudje na Guardianu načela in vrednote, za katera se zavzemajo, najprej živeti sami - kot organizacija ne le kot družbeni opazovalci in analitiki. Od leta 2003 vsako leto izdajo poročilo, v katerem bralcem in poslovnim partnerjem predstavijo, kaj so v minulem letu storili sami za čistejše okolje, za hitrejše vključevanje in razvoj deprivilegiranih skupin doma in v svetu, kako so reševali etične dileme pri svojem delu, kako so v duhu svojih načel (transparentnost je eno od zelo pomembnih) izboljševali delovno okolje za svoje delavce oziroma skrbeli za človeške vire in koliko so bili pri tem uspešni. »Stvar je preprosta: če spodbujamo ljudi, da ravnajo v duhu trajnostnih načel, potem se moramo tega držati tudi sami,« pravi Joe Confino, urednik poročila za leto 2007 (Living our values, sustainability report), izvršni urednik in svetovalec za vzdržljivostna vprašanja.

V praksi to med drugim pomeni, da se odgovorni urednik Guardiana Alan Rusbridger po Londonu vozi s hibridnim avtomobilčkom (nanj je presedlal s kolesa po prometni nesreči, v kateri je skoraj umrl) in da so novo poslovno stavbo na King’s Crossu zasnovali v skladu s sodobnimi energetskimi standardi, ki bodo omogočili za 30 do 40 odstotkov manjšo porabo energijo; tudi sicer povečujejo delež bolj »zelene« energije. Avtomobilom svojih uslužbencev so denimo namenili le dve parkirni mesti več, so pa zato zgradili veliko pokrito parkirišče za kolesa in zaposlenim uredili prhe in garderobe. Zavestno omejujejo tudi število poletov z letali in uporabljajo javni prevoz, kolikor je mogoče. Papir je v največji možni meri recikliran ali vsaj certificiran (kar pomeni, da so zanj uporabljene surovine iz znanih virov), hrana v menzi prihaja iz integrirane pridelave, prodaja poteka po načelih pravične trgovine. Ko izbirajo partnerje (za distribucijo denimo), štejejo tudi njihovi okoljski standardi.

Zmote in napake so ljudem dovoljene (zaposlenih ne sme biti strah delati napake, piše v enem od okvirčkov v poročilu), zelo pomembno pa je, da se napake prizna. Ko gre za preproste uredniške in novinarske spodrsljaje, objavijo popravek, ko gre za kompleksnejše probleme in dileme, o njih razmisli readers’ editor (urednik za bralce), specifična, deset let stara Guardianova institucija, ki bdi nad pravicami javnosti. Ko se mnenja bralcev in uredništva razhajajo, pa ne zmagajo nujno bralci. Zaradi objave fotografije Sadama Huseina, tik preden so ga obesili, so dobili cel kup ogorčenih pisem; kar nekaj jih je menilo, da gre za t. i. snuff pornografijo. Urednik za bralce je po odmevni razpravi sklenil, da je najbolj pomembno to, da uredništvo odločitev, ki bo zelo verjetno razburila bralce, argumentirano utemelji ob sami objavi članka ali fotografije.

Odločitve se načelno trudijo sprejemati »čim globlje« v organizaciji, velja tudi prepričanje, da bi morala različnost bralcev odsevati tudi v etnični, religijski, spolni pripadnosti zaposlenih. Odkrito priznavajo, da imajo pri tem težave. Vrhunski novinarji so še vedno diplomiranci s prestižnih privatnih šol, na najvišjih položajih sedi le kakšna četrtina žensk, med uredniki pa je le 5 odstotkov pripadnikov narodnostnih manjšin.

Prostovoljno delo novinarjev in Katine kot prispevek globalni socialni pravičnosti
Višji standardi za Guardianove zaposlene veljajo tudi za sodelovanje pri prostovoljnih dejavnostih in dobrodelnosti. V Veliki Britaniji v povprečju 4 odstotki zaposlenih kolektivno darujejo sredstva v humanitarnih akcijah, na Guardianu to počne 36 odstotkov zaposlenih, ki sodelujejo s približno 200 humanitarnimi organizacijami. Narašča tudi delež tistih, je povedal Joe Confino, ki v času za kosilo delajo z invalidi ali otroki v socialno deprivilegiranih okoljih. Najbolj pa so na Guardianu ponosni na projekt Katine (www.guardian.co.uk/katine), ki je nekaj posebnega tudi zaradi spremljanja njegove uspešnosti.

Katine je neznansko revna ugandska vas, ki so jo prizadele posledice vojne in podnebnih sprememb, kjer ljudje zaradi aidsa in malarije v povprečju umirajo v naših srednjih letih in v kateri so otroci veseli, če jim uspe jesti dvakrat na dan. Na Guardianu so se povezali z ugledno afriško nevladno organizacijo Amref, s pomočjo bralcev in partnerjev zbrali 3 milijone funtov (1,5 je prispevala banka Barclays) in sprožili 3-letni razvojni projekt, med katerimi naj bi izboljšali tamkajšnje zdravstvo, šolstvo, kmetijstvo..., predvsem pa okrepili "glas skupnosti", da bi v bodoče lažje poskrbeli zase. Tisto, kar dela ta projekt poseben, je skoraj vsakodnevno spremljanje življenja vaščanov na internetu. Poleg Guardianovih novinarjev jih redno obiskujejo ugandski novinarski kolegi, ki pišejo in snemajo multimedijske zgodbe o njihovih težavah, kulturi in pričakovanjih. Katine so tako humanitarni on-line laboratorij, ki vrednote globalne socialne pravičnosti, prostovoljstva in karitativnosti, udejanja na transparenten in hkrati medijsko izzivalen način.

Ugledni slovenski časopisi namenijo sicer kaj nekaj sponzorskega denarja za podpiranje različnih oblik inovativnosti, izbranih kulturnih dejavnosti, uspešnih podjetij ali mladih talentov, v socialno deprivilegiranih okoljih pa večinoma ne vidijo priložnosti za medijsko podprti družbeni angažma. In vendar bi slovenske Katine lahko zrasle v Rojah, Halozah, na Metelkovi ali, zakaj ne, v Vukovarju ...

1 Avtorica članka je bila julija 2008 na študijskem obisku Guardiana v okviru projekta Mirovnega inšituta in Guardiana »Odgovornost in odzivnost medijev«.

izpis

Brankica Petković

Glas poslušalcev in gledalcev
V nekaterih državah v Evropi so državljanke in državljani ustanovili forume ali organizacije z nazivom Glas poslušalcev in gledalcev. K skupnemu delovanju jih pritegne prepričanje o pomembnosti radijskih in televizijskih programov in drugih avdiovizualnih medijskih storitev za skupnost – Izhodišče njihovega delovanja je, da se morajo državljani povezovati, če hočejo postati aktivni udeleženci in doseči največji možni vpliv v radiodifuznem dialogu – Sorodna pobuda nastaja tudi v Sloveniji
Delovanje radijskih in televizijskih programov in drugih avdiovizualnih medijskih storitev bi moralo biti v vsaki državi sestavni del javne sfere, ustvarjati javni forum za razpravo, v kateri lahko državljanke in državljani ter institucije izražajo svoja stališča o vprašanjih, ki zadevajo vso skupnost. Odgovornost udeležencev v razpravi raste premosorazmerno s pomenom radia in televizije ter drugih avdiovizualnih medijskih storitev v življenju te skupnosti.

Močna naveza med izdajatelji radijskih in televizijskih programov in drugih avdiovizualnih programskih vsebin ter državljani je eno od sredstev za kljubovanje pritiskom trga in vplivom medijskih korporacij na procese globalizacije in kulturne homogenizacije. Zato je nujno spodbujati konstruktivni dialog med državljani in izdajatelji programov.

Pogoji, pod katerimi ta dialog poteka, so v različnih družbah različni. Vendar pa mora biti temeljno načelo vzajemno zaupanje. Prvič, izdajatelji programov morajo zaupati javnosti, da razume praktične omejitve delovanja medijev, posebno v tistih primerih, kadar so izdajatelji odvisni od komercialnih prihodkov ali kadar jih neposredno financira vlada. Drugič, javnost mora izdajateljem programov zaupati, da jemljejo dialog resno, da ga ne poskušajo izkoristiti za lastno promocijo in da upoštevajo svojo zavezanost odgovornosti in dobremu upravljanju.

Vendar nekateri udeleženci v dialogu – javni ali komercialni izdajatelji programov, regulatorji medijske industrije in vladni organi – delujejo v organizacijskem okolju, podprti z ustreznimi službami in precejšnjimi sredstvi, kakršna državljanom niso na voljo.

Zato so v nekaterih državah v Evropi državljanke in državljani ustanovili forume ali organizacije z nazivom Glas poslušalcev in gledalcev. Njihovo izhodišče je, da se morajo državljani povezovati, če hočejo postati aktivni udeleženci in doseči največji možni vpliv v radiodifuznem dialogu.

Državljanke in državljane pritegne k skupnemu delovanju prepričanje o pomembnosti radijskih in televizijskih programov in drugih avdiovizualnih medijskih storitev za skupnost, ki ji ti programi zagotavljajo raznorazne oblike informacij, izobraževanja in razvedrila, ter predstavljajo eden najmočnejših instrumentov vpliva na kulturo, jezik, politično življenje in vrednote.

Glavne vire financiranja radiodifuznih storitev določajo okoliščine v vsaki državi, a le malo je družb, v katerih ni nobenih možnosti, da bi v radijske in televizijske sporede vključevali takšne vsebine, ki poleg tega, da ustrezajo popularnemu okusu, odsevajo tudi interese družbe v najširšem smislu. Ravnovesje med temi različnimi cilji je možno doseči z demokratičnim javnim dialogom znotraj civilne družbe, in sicer med javnostjo, izdajatelji programov, vlado in drugimi oblikovalci politike, katerih naloga je omogočanje tega dialoga.

Vsaka skupina državljank in državljanov, organiziranih v Glas poskušalcev in gledalcev, izraža cilje na način, primeren svoji družbi, toda povzetek ciljev je možno strniti v nekaj točk:
  • Večanje osveščenosti o vlogi radiodifuzije v družbi in v življenju posameznih skupnosti, pa tudi v ohranjanju in spodbujanju razvoja nacionalne kulture.
  • Spodbujanje ustvarjanja širokega nabora radijskih in televizijskih programov visoke kakovosti.
  • Medijsko opismenjevanje, torej prizadevanje za boljše razumevanje tehnik ustvarjanja programov in njihovih temeljnih smotrov med različnimi generacijami državljank in državljanov.
  • Ohranjanje uredniške integritete informativnih in dokumentarnih radijskih in televizijskih programov.
  • Nasprotovanje neupravičenemu vplivu komercialnih, političnih in partikularnih interesov na radiodifuzijo.
  • Zagotavljanje, da imajo različne skupnosti po vsej državi dostop do raznolikih programskih vsebin.
  • Spodbujanje javne razprave o razvoju radiodifuzije, posebej glede na učinke novih tehnologij.
  • Zagotavljanje, da se pri tistih oblikah novih medijev, ki se stapljajo z radiodifuzijo, spoštujejo vrednote javnega interesa.
  • Zagotavljanje neodvisnega prostora in foruma za javni dialog in razpravo o vprašanjih, povezanih z radiodifuzijo.
  • Zaščita interesov državank in državljanov, poslušalk in poslušalcev radijskih ter gledalk in gledalcev televizijskih programov pred komercialnim izkoriščanjem.
Za to, da skupina državljank in državljanov, združenih v Glas poslušalcev in gledalcev ohrani nedotakljivost zadnjega cilja, si ne sme dovoliti, da bi postala kanal za obravnavanje posameznih konkretnih pritožb nad delovanjem posameznih izdajateljev, še bolj pomembno pa je, da ne postane razsodnica v sporih o kadrovanju ipd. Vendar pa je treba same izdajatelje programov spodbujati, da vzpostavijo jasne poti, po katerih lahko javnost vlaga pritožbe in se prepriča, da so bile pošteno obravnavane. Če je to mogoče, mora pritožne postopke izvajati ločena organizacija, neodvisna od izdajatelja programa, proti kateremu je bila vložena pritožba.

Ustanovitev skupine državljank in državljanov Glas poslušalcev in gledalcev
Pobudo za ustanovitev skupine državljank in državljanov Glas poslušalcev in gledalcev lahko da peščica posameznikov, lahko pa tudi kaka skupina nevladnih organizacij, sindikatov ali akademikov iz ene ali več ustanov. Članstvo mora biti dovolj raznoliko, da zastopa več različnih interesov in mnenj. Tako skupine nihče ne more na hitro odpraviti, češ da jo zanima le en, četudi pomemben problem. Da se skupina lahko ohrani, mora v stikih z izdajatelji programov, oblikovalci politik in drugimi korporativnimi interesi, pa tudi na splošno z javnostjo, delovati odločno. Ne gre samo za številčnost, pomembno je tudi, kako skupina deluje v javnosti. Izogibati se mora spopadom in si prizadevati za neprekinjen, pozitiven dialog.

Ni verjetno, da bodo ustanavljanje takšnih skupin spodbujali sami izdajatelji programov. Le redki brez pomisleka privolijo v razpravo o svojih dejavnostih, saj se jim pogosto zdi, da bi jih ovirala pri odločanju, in odnose z javnostjo raje urejajo pod lastnimi pogoji. Skupine se morajo zavedati, da izdajateljem programov pogosto primanjkuje časa in sredstev ter da jih zato neradi porabljajo za dejavnosti, ki zanje, torej za izdajatelje programov, vsaj navidez nimajo neposredne vrednosti. Vladni organi so praviloma bolj pripravljeni sprejemati pobude, vendar so tudi oni pogosto sumničavi. Njihovi motivi so včasih nejasni in se skupaj s političnimi okoliščinami spreminjajo iz trenutka v trenutek. Pomembno je, da skupina v vseh razmerjih, tako z izdajatelji programov kakor z vladnimi organi in drugimi, ohranja samostojnost.

Vsaka država, kultura in družba poišče svojo rešitev problema zagona dialoga z izdajatelji programov in drugimi oblikovalci politik. Bistveno je ohraniti neodvisnost delovanja in se izogibati vtisu, da skupina služi enemu samemu interesi ali družbenemu sloju. Zato je pomembno, da skupina nikomur ne da povoda za enostavno etiketiranje, da ne postane odvisna od enega samega vira sredstev in da se ne podredi nobeni posamezni kliki ali skupku interesov. Za pridobivanje spoštovanja in priznanja so ključnega pomena neodvisnost, pluralnost in demokratičnost odločanja.

V Sloveniji je pobudo za tovrstno organiziranje državljank in državljanov dal Mirovni inštitut v sodelovanju z Evropskim združenjem organizacij poslušalcev in gledalcev EURALVA v okviru projekta »Odgovornost in odzivnost medijev«, ki ga podpira Evropska komisija. V maju 2008 sta Mirovni inštitut in EURALVA organizirala seminar v Ljubljani, po njem pa so se udeleženke in udeleženci, zainteresirani za zagon sorodnega foruma poslušalcev in gledalcev v Sloveniji, večkrat sestali. Načrtujejo izvedbo omizij, zagon spletne strani in drugih oblik delovanja. Hkrati pa sta se udeleženki ljubljanskega seminarja dr. Suzana Žilič Fišer in Irena Brejc novembra udeležili letnega srečanja evropskega združenja EURALVA v Madridu.

Evropsko združenje organizacij poslušalcev in gledalcev
Organizacije Glas poslušalcev in gledalcev iz več evropskih držav so se na evropski ravni povezale v Evropsko združenje organizacij poslušalcev in gledalcev (European Alliance of Listeners' and Viewers' Associations, EURALVA).

EURALVA je nevladno, nepridobitno združenje organizacij, ki v evropskih državah zagovarjajo interese poslušalcev in gledalcev na področju radijskih in televizijskih programov in novih medijev. Sedež združenja je v Veliki Britaniji.

Namen Evropskega združenja EURALVA je zagovarjati interese poslušalcev in gledalcev v strateških razpravah in odločitvah, ki jih sprejemajo različne pristojne organizacije na evropski in mednarodni ravni. Ustanovljeno je bilo 1996 z začetnim namenom, prispevati k ohranjanju javnih radiotelevizij v Evropi.

Sedanji člani Evropskega združenja EURALVA so organizacije poslušalcev in gledalcev iz Danske, Finske, Norveške, Nemčije, Portugalske, Španije in Velike Britanije.

Predsednik združenja je Prof. Vincent Porter iz Velike Britanije, generalni sekretar pa je Preben Sørensen iz Danske. Več o združenju je dostopno na www.euralva.org.

Povzela Brankica Petković(1)

Vira:
Glas poslušalcev in gledalcev (Voice of the Listener & Viewer) – Velika Britanija, www.vlv.org.uk. Evropsko združenje organizacij poslušalcev in gledalcev (European Alliance of Listeners’ and Viewers’ Associations, EURALVA), www.euralva.org.

1 Prevedel Dušan Rebolj.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
pravica do odgovora in popravka
Medijska preža
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Edicija MediaWatch
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
zaščita vira
Medijska preža
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Kaja Jakopič
Wikileaks – brezdomec med virom in medijem
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Ian Mayes
Po navedbah vira
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Jernej Rovšek
Spremeniti sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
socialni položaj novinarjev
Medijska preža
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Sonja Merljak Zdovc
O prihodnosti novinarstva, če ta sploh obstaja
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Martin Tomažin
Čedalje manj redno zaposlenih v medijih
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Neva Nahtigal
Kolektivna pogodba za vse novinarje
Igor Drakulič
Svobodni novinarji: kako urediti svoj status?
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
Igor Drakulič
Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Brankica Petković
Novinarska stavka – znanilka novega vala medijske tranzicije?
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Neva Nahtigal
Prenova kolektivne pogodbe za novinarje
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gašper Lubej
Ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Iztok Jurančič
Novinarski sindikat pred izzivi priprave nove kolektivne pogodbe
Grega Repovž
Leto 2003 – leto medijskega preloma
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Matjaž Pikalo
Kdo bo še pisal?
Gašper Lubej
Ko novinarji delajo brez pogodb in zavarovanja
Neva Nahtigal
Samostojni novinarji so ranljiva skupina delavcev v Evropi
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Ljuba Babič Košir
Vsi na isti veji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Barbara Bizjak
Stavka na Delu
Mateja Hrastar
Kratek premislek o statusu svobodnjaka
Dejan Pušenjak
Izgubljene novinarjeve utopije
Marinka Boljkovac-Borković
Profesionalna solidarnost je temelj zaščite novinarjev
Brankica Petković
Ko pridejo hudi časi
Novinarski večeri
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
03.10.2002
Arne König, Alenka Burja
Samostojno novinarstvo – stvar izbire ali nuje?
17.03.1998
Aidan White, Marjan Sedmak
Novinarji vseh dežel, združite se!
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih