Pospremili smo dve aprilski in dve majski oddaji Obzorja duha, ki pol ure na teden polnijo pretežni del kvote verskih programov prvega programa TV Slovenija. Okno v žitje verskih skupnosti je v treh od štirih primerov spominjalo na okno največje verske skupnosti v živi svet pred ekranom. Katoliška cerkev se v mnogoterih zabeleženih agregatnih stanjih pojavlja npr. kot nevidni, blagodejni piš v jadra humanosti, ko malčki rišejo in spoznavajo starostnike; kot konkretni vetrc, ki v podobi Anine fondacije loči med katoliškimi in ostalimi manj premožnimi družinami z mnogimi otroci; kot inštanca, ki nedeljsko zaspanemu gledalcu mimogrede podtakne niz »... komunizem, nacizem, fašizem in druge vrste nasilja ...«; pa tudi kot turistična agencija Quo vadis, ki prireja romanja na Bavarsko.

Reportaža s svete poti - z elementi nelojalne konkurence - se brez težav razpotegne na pol oddaje, pri čemer izvemo celo to, katero podjetje je obnavljalo orgle v mestu Passau. V drugem primeru smo obširno seznanjeni s petdesetimi registri novih orgel v šentviškem Zavodu Sv. Stanislava: ob tolikih registrih podrobnosti iz življenja Katoliške cerkve je popolnoma jasno, da mohamedanska verska skupnost, ki se je po dolgih letih jalovih poskusov gradnje džamije v Ljubljani dokopala komaj do parcele v dosegu stoletnih poplavnih voda, nima kaj dosti možnosti za uvrstitev v ozka obzorja oddaje. Nasprotno - ob vsaki priložnosti smo poučeni o krščanskih koreninah slovenstva in Evrope, o narodu, zapisanem Mariji, o tem, da so orgle eden temeljnih nosilcev evropske kulture ter da sta Gorazd in Hotimir pila iz vrelca vere skupaj z brati Bavarci. V tem duhu kamera poskrbi, da je krščanski svet okrogel ter ob prazniku, pred Velikim petkom, obišče pravoslavce in prekmurske evangeličane.

Tu se zgodba konča: tudi nove oblike duhovnosti so na primeru sveže pokristjanjenega štiridesetletnika, skesanega meditativca in nesojenega jogija, prikazane kot pogubne prakse, ki kvarno vplivajo na človeka in družino nasploh. In še: če bi se v oddaji s 14. maja znašel nemara najbolj vznemirljiv trenutek iz krščanskega življenja minulega tedna, bi se dal ščipati z razžarjenimi kleščami pred sveto inkvizicijo, da bi verjel, da je res. Ne, na predavanju Ute Ranke Heinemann v veliki predavalnici Fakultete za družbene vede, prve in nemudoma odstavljene profesorice teologije na univerzi v Essnu, ni bilo televizijske kamere. Zato pa je bil na preži angel varuh, ki je ob njenem prvem stavku začel vrtati v stene, tolči s kladivom in je potem skozi dve uri predavanja izklapljal in vklapljal ozvočenje.

Dežela med obzorji Duha je pod Njegovo hipoteko, zato je v njej vse lepo in prav. Zato na Gospodov dan ob 11.30 na prvem programu položimo orožje, zato je prezir močnejši od refleksije, zato ne sodite drugih, da ne boste sojeni sami; vsaj za štiri mesece se vzdržite.

»Mediji so nova cerkev; televizija je oltar; imidž je zakrament; prvi amandma (o svobodi govora) je biblija; in vsaka kritika (medijev) je svetoskrunstvo.« Tako Nikki Craft opisuje dogajanje v medijskem prostoru v času množičnih občil. Živimo v času, ko nas fascinira in šokira videz, oblika, torej forma stvari, blaga. Vse bolj očitno je, da je pomen vsebine potisnjen na stran, da torej postaja nekaj drugorazrednega. Bistvo se nam odmika s tem, ko priznavamo zgolj to (lepo), kar vidimo. Tajnik vseslovenske katoliške sinode dr. Ivan Štuhec je pred časom povzel svojo ugotovitev, ki jo lahko umeščamo v kontekst medijev v obdobju videza, ki šokira, takole: »Mnenje javnosti so nekoč oblikovali duhovniki, ki so razlagali, kaj je sveto, danes to vlogo prevzemate novinarji.«

»Moramo se učiti komunicirati,« v isti sapi dodaja Štuhec. Rimokatoliška cerkev (RKC) se je odločila, da v obdobju vladavine medijev, kot današnjemu času mnogi pravijo, ne sme zaostajati. Je že tako, da danes, ko se na vseh področjih družbenega življenja za nekaj borimo - za kupce, za somišljenike in ne nazadnje za vernike, za ›naše‹ torej - postaja učenje komuniciranja neizbežno. Tudi za RKC. V njenem vrhu so se namreč v trenutku, ko so pred nekaj meseci napovedali »novo evangelizacijo«, odločili, da bodo stopili po poti učenja veščin javnega nastopanja, da bodo v individualistični družbi, ki daje velik pomen zunanji podobi, postali strokovnjaki v odnosih javnostmi in tako morda zopet prevzeli del tiste vloge, ki so jo nekoč že imeli in ki naj bi zdaj pripadala samo novinarjem: vlogo oblikovalca mnenja. RKC se je za novo evangelizacijo odločila v imenu pravic, ki jih narekuje demokracija. Razlaga jo kot rekatolizacijo oziroma svoboden nagovor vernikov, ki za lažjo odločitev potrebujejo informacije s strani tradicionalnega nosilca nekih vrednot.

Boj za vernike danes, ko se znotraj pluralizma širijo skepticizem, nihilizem, laicizem in nenazadnje ateizem (kakor koli ga že razlagamo), gotovo pomeni nove napore. Za to, da ostane ›v igri‹, se je RKC torej odločila, da bo sledila modernim trendom. Ne le da naj bi z novo evangelizacijo na nov način pristopila k vernikom, ampak se tudi zavzema, da bi odprla katoliško gledališče, galerije ter razmišlja, kako bo vplivala na delovanje katoliških medijev. RKC se, kot pravijo v njenem vrhu, zavestno odloča, da bo služila človeku in mu na osnovi evangelija ponujala odgovore na življenjska vprašanja. Pri tem se zdi, da v iskanju novih načinov ponujanja teh odgovorov nekako pozablja, da ni ena od modernih institucij, ki morajo ubrati pot trendovske politike, če hočejo uspeti. Ali pač, če predpostavimo povezavo vere in uspeha.

Zakaj je torej stopanje v korak s časom v smislu naprezanja v želji po ustvarjanju videza modernosti oziroma trendovstva za takšno institucijo, kot je Cerkev, sploh potrebno? Morda zato, kot se je nekoč izrazil ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Franc Rode, ker je RKC s tem, ko je »vzela usodo v svoje roke, postala enakopravni subjekt mednarodne skupnosti.« Tudi če priznamo, da obvladovanje komunikacijskih veščin pomeni zagotavljanje nekega (vrednostnega) položaja v družbi, je težko razumeti podjetništvo, ki prihaja z vrha RKC. Nehote se nam vsiljuje misel, da RKC s svojim modernim vedenjem do javnosti hierarhijo, ki že tradicionalno vlada v njenih vrstah, prenaša v družbo nasploh, ko skuša zavzeti položaj duhovne in moralne oblasti.

Nekateri poljski medijski strokovnjaki so sistem medijev, ki ga je uvedla Rimokatoliška cerkev pred letom 1989, označili za alternativno javno sfero. Številni časopisi in revije, ki so v poznih sedemdesetih ali osemdesetih nastajali kot priloga radijskim verskim programom, so obravnavali širok spekter političnih, ekonomskih in socialnih vprašanj in s tem zagotovili prostor za izražanje disidentskih mnenj o vseh zadevah, ki so pomembne za poljski narod. V mnogih primerih pa so režimskim novinarjem tudi omogočali, da si dajejo duška.

Po letu 1989 je Katoliška cerkev vstopila v javne radiodifuzne medije (kot soproducent lastnih televizijskih programov na javni televiziji) in razvila mrežo lokalnih in regionalnih radijskih postaj. Novi zakon o telekomunikacijah, sprejet leta 1991, je pri razdeljevanju novih frekvenc dal prednost Rimkokatoliški cerkvi. Njeno prednost se je utemeljevalo s tem, da ima cerkev (po zakonu o odnosih med državo in cerkvijo iz leta 1989) pravico dostopa do radijskih valov.

Dodatno podlago za poseben položaj cerkve je moč najti v zakonu o radiu in televiziji iz leta 1992 - v veljavo je stopil leta 1993 - ki vsebuje klavzulo o »spoštovanju krščanskih vrednot« tako na javnih kot tudi na komercialnih televizijskih postajah. Nedavno so še edino katoliško televizijsko postajo vodili frančiškani v Varšavi. Televizija Niepokalanow je svoj program oddajala na lokalni ravni od januarja 1996, skoraj tri leta pozneje pa je poljska javnost razpravljala o njenem novem projektu. Televizija Niepokalanow, skupaj z nekaterimi drugimi javnimi podjetji, oblikuje nov programski okvir, imenovan Telewizja Familijna. Nov program naj bi zaživel v naslednjem letu kot prva katoliška televizija z možnostjo oddajanja po vsej državi.

Katoliške radijske postaje so se razvile hitreje: med leti 1991 in 1993 je bilo ustanovljenih več kot 59 lokalnih cerkvenih radijskih postaj. Očetje redemptoristi iz Torun´a so 31 od teh postaj povezali v Radio Maryja, drugih 25 radijskih postaj pa se je kasneje pridružilo še eni katoliški radijski mreži - Radio Porozumenie Plus. Kljub začetni podobnosti sta obe katoliški mreži razvili zelo različni poslanstvi glede vsebine in diskurza pa tudi poslušalstva.

Radio Maryja je bil ustanovljen decembra 1992 v dogovoru med poljsko vlado, ki jo je zastopal državni svet za radiodifuzijo, in poljsko škofijo v imenu očetov redemptoristov iz Torun´a. V postopkih pridobivanja licence je oče Tadeusz Rydzyk, sedaj direktor Radia Maryja, poudarjal nekomercialni značaj novega medija in celo dokazoval, da vse osebje (približno 300 ljudi) sestavljejo samo prostovoljci. Poleg tega je zagotovil, da radio ne bo oddajal oglasov, da se bodo vsi stroški krili iz prostovoljnih prispevkov vernikov in da bo osnovno poslanstvo radia evangelizacija. Ker je Radio Maryja dobil licenco za oddajanje po vsej državi, je svoj položaj na medijskem tržišču utrdil kot vodilni rimkokatoliški radio.

Dandanes pokriva 80 odstotkov poljskega ozemlja, posluša pa ga 5 milijonov ljudi, kar je velikanski uspeh v primerjavi z drugimi radijskimi postajami. S takim številom poslušalcev se uvršča na četrto mesto za državnim Poljskim radijem 1 ter komercialnima postajama RMF in Radio Zet. Zanimivo je, da ima Radio Maryja - čeprav uradno vse stroške krijejo s prostovoljnimi prispevki - v lasti 90 radijskih postaj in ga je, zahvaljujoč satelitu, moč slišati v vzhodni in zahodni Evropi ter severni Ameriki. Bil naj bi tudi eden najbolje tehnično opremljenih radijev na Poljskem. Kljub nekomercialnemu pridihu je radijska mreža postala dobro organiziran medijski imperij. Postavila je institucionalni okvir za lastno založništvo, distribucijo in združenje poslušalcev - Družino Radija Maryja. Tako radio ni več le sredstvo evangelizacije, kar naj bi bilo njegovo poslanstvo, ampak močno družbeno gibanje, ki privlači na sto tisoče privržencev. Zaradi politike svojega delovanja Radio Maryja soustvarjajo poslušalci, ki jim religija in vera veliko pomenita. Programa tako ne sestavljajo le kateheza, preučevanje biblije, novice in pregled katoliškega tiska, ampak - kar je pomembneje - kontaktne oddaje, ki pogosto vsebujejo elemente ksenofobičnega in antisemitskega diskurza. Čustveno vodeni pogovori stremijo k utrjevanju vezi med anonimno skupnostjo poslušalcev, za katero obramba domovine - katoliške Poljske - pomeni izključevanje vseh potencialnih sovražnikov, še posebno »židovske prostozidarske zarote «.

Velika priljubljenost Radija Maryja kaže na to, da se je alternativna javna sfera spremenila: v današnjem času jo sestavljajo ljudje, ki se počutijo izključene iz ekonomskih in političnih reform in ki menijo, da jih je ›poljska zgodba o uspehu‹ pustila za sabo. Tako Radio Maryja predstavlja ›skupnost izključenih‹ za vse, ki hočejo zgraditi Poljsko brez tujcev in tujega kapitala.

Radijska mreža Porozumienie Plus je bila ustanovljena septembra 1997 in pokriva 55 odstotkov ozemlja Poljske. Program prenašajo prek satelita. Porozumienie Plus za razliko od Radia Maryja želi doseči finančno neodvisnost na komercialnih osnovah in stroške delovanja pokriva z oglaševanjem in raznimi aktivnostmi na internetu. Vendar pa so bili še do pred kratkim stroški produkcije višji od prihodkov. Radio Maryja priteguje skoraj še enkrat toliko poslušalcev kot Porozumienie Plus. Vodstva komercialnih radijskih postaj to pojasnjujejo z odsotnostjo jasne opredelitve poslušalstva in ›identitete‹ v smislu poslanstva in vsebine.

V takem kontekstu kombinacija komercialnih interesov in tradicionalnih katoliških vrednot ne ustvarja nujno močnega tržišča idej, ampak lahko privede do poloma na trgu. Direktor Porozumienie Plus Ireneusz Sokalski ugovarja, da je, preden se je odločil ustanoviti novo radijsko mrežo, naročil raziskavo o strukturi poslušalstva katoliških radijskih postaj. Rezultati so pokazali, da večina teh postaj cilja predvsem na starejšo generacijo. Zato je bil Porozumienie Plus zasnovan tako, da bi dosegel mlajše ljudi in jim ponudi intelektualno raznovrstno vsebino, v kateri bi se mešali religija in pop kultura. Poleg tega so pritegnili priljubljene osebnosti poljske estrade (med njimi znane igralce in glasbenike), kar naj bi prepričalo poslušalce, da bi vera morala biti sestavni del vsakdanjega življenja, ne pa trdnjava, ki jo moramo braniti pred ›nevarnimi tujci‹. Paradoksalno, tak program, podprt s kakovostnimi novicami in popularno glasbo, ni pritegnil takšnega števila poslušalcev kot katoliška radijska mreža z radikalno antisemitistično vsebino, ki jo soustvarja izjemno zvesta skupnost poslušalcev. Cerkveni dostojanstveniki se že od vsega začetka v glavnem distancirajo od Radia Maryja, vendar močno podpirajo Porozumienie Plus. Osebje obeh mrež zagotavlja, da med seboj ne tekmujejo za poslušalce, marveč dopolnjujejo sistem cerkvenih medijev in tako odpirajo prostor za različne vzorce svojega poslanstva in različne ciljne publike. Katoliški radiodifuzni mediji bodo ostali močni in se celo okrepili, toda na koncu bodo poslušalci sami postavili mejo, do katere bodo ti mediji glas ›skupnosti izključenih‹ - ločeni od prevladujočega medijskega sistema in tržišča idej, vendar znotraj okvira množičnih medijev.