Z umrlimi državami je enako kot z umrlimi razmerji. Nekdanji nerazdružljivi partnerji lahko ostanejo prijatelji, tudi zavezniki, se ignorirajo ali pa postanejo smrtni sovražniki in se zapletejo v dolgotrajna obtoževanja o storjenih krivicah in zapuščinske spopade. V zadnjem primeru navadno ostane tako, vse dokler ostanejo živi oziroma ohranijo moč tisti, ki so bili v razmerje neposredno vpleteni in nikakor ne zmorejo in znajo razumsko sprejeti konca in ne preboleti »krivic«, ki da so se jim dogodile v zvezi, predvsem pa z nepreklicnim koncem zveze. Na drugi strani je bolj običajen tisti obrambni mehanizem, ki kratko malo obračuna s celotnim razmerjem in ga označi za napačno odločitev, zaslepljenost, izgubo časa itd. Hkrati obe reakciji lahko akumulirata celo množico izgubljenih priložnosti, ki jih je nekdo zamudil ali izpustil zaradi nekdanjega partnerja in sploh celotnega razmerja. Takšne »če« zgodbe skoraj ne poznajo meja, enako je s tako imenovano if history. Kakorkoli že, o obnovi stare zveze se želi pogovarjati le malokdo.

Od smrti nekdanje socialistične Jugoslavije letos mineva že 20 let, a strasti, ki jih vnema nerazčiščena zapuščina države, so še vedno močne. V Sloveniji so se različna obračunavanja močno osredotočila predvsem na povojne poboje in na komunizem kot totalitarni režim. O sami Jugoslaviji je debate manj. Z njo smo »opravili« ob koncu 80. in predvsem na začetku 90. let prejšnjega stoletja. Vsake toliko časa se sicer pojavijo razmišljanja o zapravljenih priložnostih leta 1918, ko naj bi imeli prvo priložnost za samostojno državo, in leta 1945, ko naj bi bila za Slovenijo veliko boljša rešitev zasedba s strani zahodnih zaveznikov, ki bi komunistom preprečil vzponu na oblast. Komunizma se otepamo kot hudič križa in ga celo, kakor je zapisal Jurij Gustinčič v Mladini, »trpamo v koš s fašizmom, čeprav vemo, da je to primitivno«.[2] Komunizma ni več »toda sedaj ga rabimo kot tarčo ali pa kot svojo slabo vest«.[3]

Nekako se zdi, da je v letih med nekaterimi ljudmi in med amaterskimi zgodovinarji na veljavi pridobila nekdanja avstrijska monarhija. Glavni aduti, ki jih ima nekdanja monarhija, so urejenost, srednjeevropska mentaliteta, gospodarske in politične navade. Skratka vse, kar se je z vstopom v novo zvezo leta 1918 dejansko spremenilo in po čemer se je Slovenija v novi državi razlikovala od drugih. Po letu 1991 se je znova želela vključiti v ta stari kulturni krog srednje Evrope in se distancirati od ravnokar propadlega razmerja. Torej od Balkana, našega Orienta. Srednja Evropa je postala pojem in mi smo hoteli biti Srednjeevropejci, čeprav nam ti tega niso priznavali. Risali smo »naravne« meje Srednje Evrope, razlagali kulturne razlike in poudarjali zgodovinsko vpetost Slovenije v srednjeevropski kulturni in civilizacijski okvir.

Večina se danes slabše spominja obdobja pred koncem 80. let 20. stoletja, ko je postal razpad Jugoslavije že neizogiben. Jugoslavija je bila širša domovina, Slovenija ožja. Tako so nas učili v šolah, tudi mene. V resnici je jugoslovanstvo postalo širša domovina že mnogo prej, še v času habsburške monarhije. Jugoslovanstvo je raslo in nastajalo prav s slovenstvom. Prepričanost v nujnost povezovanja južnih Slovanov je pri Slovencih pač rasla vzporedno z rastjo pritiska s strani nemškega in italijanskega nacionalizma ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja. Idealistične podobe o novi državi so sicer hitro pristale na realnih in hkrati silno konfuznih tleh Kraljevine SHS, a o stari Avstriji se ni več našlo lepih besed.

Ta obrat v publicistiki in zgodovinopisju se je zgodil relativno hitro. Vse do zadnjega leta prve svetovne vojne si je namreč le malokdo znal predstavljati življenje zunaj monarhije, z izjemo Preporodovcev, a ko se je to zgodilo in je bila ustanovljena Država SHS, se je slovenski odnos do umrle države radikalno spremenil.[4] Nova država je prinašala nova pojmovanja preteklosti in je zato za večino slovenskih politikov in kulturnikov pomenila konec tisočletne sužnosti, končno narodno osvoboditev in zaključek nekega zgodovinsko začrtanega cilja.

Anton Loboda (Anton Melik) je v Ljubljanskem zvonu leta 1918, kmalu po dokončnem razpadu monarhije, že zapisal: »Resnica je sicer, da ji je odločilni sunek zadalo orožje na bojiščih, vemo pa vendarle, da se je pri tem razpadu doigral dolgotrajen proces.«[5] Razpad monarhije ni bil nič drugega kakor zmaga slovenskega naroda v nacionalnih bojih z Nemci in Italijani, ki se je odvijala znotraj monarhije in je nove razsežnosti dobila prav z začetkom 1. svetovne vojne. »Ta velika borba, ki se je za nas ravnokar zaključila, se nam pokaže kot nadaljevanje onega velikega boja med naravnim in historičnim pravom, ki je buknil za našo dobo prvi pot v veliki francoski revoluciji, in v zmagi nacionalne države nad historično vidimo fazo v zmagovanju ideje prirojenih človeških pravic nad historičnimi privilegiji.«[6] A ta narodna osvoboditev ni bila zadnja, konec druge svetovne vojne je prinesel novo.

Edvard Kardelj je na 1. zasedanju ustavodajne skupščine Ljudske republike Slovenije povedal podobno, ko je govoril o tem, kaj bo zapisno v ustavi LRS. »Ona bo morala prvič zapisati dejstvo končne nacionalne osvoboditve za veliko večino slovenskega naroda. Minila so mnoga stoletja v neprestani borbi slovenskega ljudstva proti tujim osvajalcem. Včasih je bila ta borba bolj, včasih manj zavestna v svojih ciljih. /…/ Ustavodajna skupščina Ljudske republike Slovenije je rezultat te politike. /…/ Slovenski narod je v teku narodnoosvobodilne vojne izbojeval za sebe pravico do odcepitve in pravico do izgraditve svoje lastne države. To svojo pravico je izbojeval ramo ob rami z ostalimi narodi Jugoslavije. Slovenski narod ni izkoristil pravice do odcepitve, zavedajoč se, da bi bila odcepitev za njega škodljiva in nasprotna njegovim pravim interesom. Toda on gradi danes prvič v zgodovini svojo lastno državo, svojo svobodno ljudsko republiko.«[7] In res, Slovenija se je takrat sploh prvič pojavila na geopolitičnem zemljevidu. Dobila je svoje meje, skupščino in ustavo. O narodni osvoboditvi smo razmišljali ponovno leta 1991. Milan Kučan je v govoru 26. junija 1991, dan po razglasitvi samostojne države, izpostavil izbojevano uresničitev zgodovinski sanj: »Zase, za mnoge rodove Slovencev, ki so davno nekoč sanjali te iste sanje. /…/ Današnja slavnostna razglasitev svobodne in samostojne države Slovenije je neizbežno in globoko smiselno soglasno dejanje tega naroda, njegove vključenosti v moderno svobodnjaško Evropo od 18. stoletja naprej, zvestobe temeljnemu političnemu programu zedinjene Slovenije, odločitev ob razpadu avstro-ogrske monarhije in predvsem protifašističnega boja za nacionalno preživetje ter njenega častnega prispevka k svobodi demokratične Evrope med zadnjo vojno.«[8] In res. Slovenija je tedaj postala samostojen in neodvisen subjekt na mednarodnem političnem prizorišču.

Interpretacija, da so evolucija, razvoj in zgodovinski procesi po že začrtani poti prednikov pripeljali do cilja, so skupni vsem (nacionalnim) prelomnim obdobjem. Skladno s to interpretacijo se v veliki meri prilagaja tudi interpretacija celotnega predhodnega obdobja.

Vrnimo se k razpadu habsburške monarhije in oblikovanju nove države. Jugoslovanska ideja se je v 19. stoletju oblikovala postopoma, od začetka 20. stoletja pa tudi vedno z bolj glasno zahtevo po notranji trialistični reformi monarhije. Na začetku leta 1909 je kranjski deželni, skladno s trialističnim programom obeh »meščanskih« strank, sprejel tudi resolucijo, ki je videla aneksijo Bosne in Hercegovine leta 1908 kot »prvi korak k zedinjenju vseh Jugoslovanov naše monarhije v enem državnopravnem samostojnem organizmu pod žezlom habsburške dinastije«.[9]

Upanje na notranjo reformo Avstrije po trialističnem principu se je v naslednji letih dvigovalo, vendar zvestoba monarhiji ni bila nikoli pod vprašajem. Ko je 18. avgusta 1910 cesar Franc Jožef I. slavil 80. rojstni dan, so se v slovenskem časopisju, ob izrečenih slavnostnih čestitkah cesarju, na veliko razpisali tudi o trenutnem položaju Slovencev v monarhiji. Kar se tiče tega in vprašanja o nadaljnji poti naroda, sta si bila v oceni enotna tako Slovenec, glasilo konservativne stranke, kot tudi Slovenski narod, glasilo liberalne stranke. V Slovenskem narodu so tako zapisali: »Med narodi, ki se neomahljivi, na neštetih bojiščih posvedočeni zvestobi vesele cesarjeve osemdesetletnice, je tudi narod slovenski, navzlic ljutemu boju, ki ga bije zoper metodo, po kateri vodi vlada državno upravo. Ta boj slovenskega naroda proti vladajočemu sistemu, ni drugega kakor boj za pravico, boj za ravnopravnost, boj za tiste postulate in pogoje življenja, ki jih je naš cesar neštetokrat proglasil za svoje ideale. Toda vzlic temu ljutemu boju se zaveda vsak razumen Slovenec, da je obstanek in razvoj slovenskega naroda mogoč samo v okviru habsburške monarhije in da bi izven te monarhije slovenski narod ne mogel niti trenotka eksistirati.«[10] V Slovencu so razmišljali podobno. Izpostavili so še težke čase in tudi krivice, ki se dogajajo Slovencem. Hkrati so izpostavili Avstrijo kot okvir, v katerem Slovenci vztrajno napredujejo, ter kot branik katoličanstva in s tem tudi (naravnega) zavetnika Slovencev. »Res je, da imamo v Avstriji hude boje, da se moramo ponekod prizadevati celo za preproste državljanske pravice, da nas gosposka tlači. A pomisliti moramo pri tem vedno, kaj smo prej bili. Napredujemo vendar le in mogoče je za nas v narodnem oziru veliko boljše, da napredujemo rajši počasi, v boju z drugimi narodi, z napenjanjem in razvijanjem vseh sil, kakor pa naglo in brez težav. Nobena krivica nas ne more odvezati od ljubezni do Avstrije, ker bi s tem zadali sami sebi smrten udarec. /…/ Dejstvo je in ostane, da sloni moč Avstrije na katoličanstvu. Svobodomiselstvo je Avstrijo vsikdar dosledno sovražilo. Avstrijski svobodomiselci so bili in so ali oboževalci protestantovske Prusije ali ljubimkujejo z liberalno Italijo in povzdigujejo ter hvalijo Francijo ali pa simpatizujejo s pravoslavno Rusijo in Srbijo.«[11]

Verz, ki ga je zapisal Janez Vesel Koseski v pesnitvi Slovenja in ki je bila spisana v počastitev cesarja Ferdinanda I. in njegovega obiska Ljubljane leta 1844, je takrat še vedno držal, čeprav so se Slovenci vedno bolj glasno pritoževali nad položajem. V Slovenskem narodu so se septembra leta 1910 spominjali prav omenjene pesnitve in z grenkobo pisali: »Vernost in udanost Slovencev državi in dinastiji je prešla že tako rekoč v pregovor in že pred polstoletja je pel slovenski pesnik: 'Hrast se o maja in hrib, zvestoba Slovencev ne gane.' Slovenci smo bili in smo najbolj zapostavljeni pastorki vseh avstrijskih vlad. Ravno pravnost in enakost vseh narodov pred zakonom, pravice, zajamčene vsem avstrijskim državljanom v državnih osnovnih postavah, za nas Slovence ne eksistirajo.« [12]

Kljub nekaterim takšnim ugotavljanjem, ki so kazala na jasno nezadovoljstvo s položajem Slovencev v Avstriji, je slovenska politika vse do konca vojne zagovarjala trialistično preoblikovanje dvojne monarhije, v kateri bi se južni Slovani združili v novo, tretjo enoto. Jugoslovansko idejo so sprejele vse politične stranke na Slovenskem. Socialisti so bili jugoslovanski že po imenu, idejo pa sta zagovarjali tudi liberalna Narodno napredna stranka in konservativna Slovenska ljudska stranka. Ideja združitve je bila skupna vsem, prav tako pa je bil skupen avstrijski okvir oziroma povedano drugače, »vprašanje okvira ni bilo v ospredju takratnih razglabljanj«.[13] Združitev jugoslovanskih narodov v posebni enoti znotraj monarhije je končno predstavljalo temelj tudi majniški deklaracij iz leta 1917 in deklaracijskemu gibanju, ki ji je sledilo.[14] Stvari so se dokončno spremenile šele v zadnjem letu vojne.

Ni natančno znano, kdaj se je uveljavilo pojmovanje Avstrije kot ječe narodov, a za obrat od izkazovanja ljubezni in zvestobe do ene države do očitnega čutenja sovraštva ni potrebno veliko. Vojna je gotovo prispevala odločilni udarec, oziroma kakor je zapisal Vasilji Melik: »Vojna je vse odločila. Najbrž je bilo leto 1914 mnogo bolj usodno kot leto 1918, ki je le plačalo račun za to, kar je vojna sprožila.«[15] Ob začetku vojne je svoj razmah doživel predvsem nemški nacionalizem. Izpričana zvestoba Slovencev monarhiji ni bila dovolj veliko zagotovilo. Jugoslovansko navdušenje Slovencev je bilo nekaj preveč sumljivega za državo, ki je bila v vojni s Srbijo. Sumničenja, aretacije in zasramovanje Slovencev je postalo del vojne, ki je gotovo vplivalo tudi na kasnejše videnje položaja Slovencev znotraj monarhije.

Še preden je Avstrija dejansko in dokončno kapitulirala je bilo moč v slovenskem časopisju prebirati o novi časih, o dviganju novega duha, o osvobajanju iz okov. »Narodi, ki so stoletja ječali v okovih svojih zatiralcev, trgajo in mečejo okove od sebe ter so na mogočnem pohodu pod prapor svobode, pod prapor narodne samoodločbe.«[16] Narodno življenje je nadaljevalo svoj začrtan cilj. »Na razvalinah se dviga tudi naš narod k novemu življenju in preko vseh ovir in ozirov gre krepke volje in trde odločnosti svojim jasnim ciljem nasproti.«[17]

Pojmovanje Avstrije kot ječe se je zgodilo skoraj istočasno s propadom Avstro-Ogrske. Že leto dni po ustanovitvi so v Slovenskem narodu vzneseno in zanosno zapisali: »Bratje in sestre! Po nekrvavi revoluciji smo praznovali leto osorej, vstajenja dan, svoj dan osvobojenja. Le jour de gloire est arrive. Nekrvava je bila revolucija, ker ni bilo nikogar več, ki bi se upiral narodom, ko so trli svoje okove. Ječa se je razsula kakor trhel trs, ko drgneš vanj z nošo. Dozorelo je to razsulo v groznih letih vojne.«[18]

Tudi ko so v Slovencu pozivali koroške Slovence, naj na plebiscitu glasujejo za Jugoslavijo, so jih spomnili na 1000-letno trpljenje pod nemško peto v Avstriji. »Ta dan se ima končati suženjstvo, pod katerim ste Vi, najstarodavnejše slovensko pleme, tisoč let ječali. Kakor strašne sanje se Vam bo zdela preteklost. /…/ Najprej bavarski vojvode, sirovi graščaki, pohlepni nemški baroni, ki so grabili Vašo zemljo. Potem Habsburžani, ki so bili le igrača v rokah nemške gospode, pri katerih niste našli pravice in ki so prekršili vsako obljubo, katero so svojim narodom dajali. V tisti Avstriji, ki je od nekdaj bila ječ a za vse svoje narode razun za Nemce!«[19]

Avstrija je postala v osnovi videna kot orodje pritiska Nemcev in nemškega nacionalizma na Slovence in Slovane. Postala je črno-žolta temnica, ki je teptala slovensko narodno bit in krčila slovensko ozemlje vse od zgodnjega srednjega veka. Ob deseti obletnici konca Avstro-Ogrske (1928) je tako katoliški Slovenec vzneseno zapisal: »Vse, kar nas je tlačilo, vse, kar nas je dušilo, vse, kar je oviralo naš razvoj in našo rast, je tega dne odpadlo od nas in začutili smo se na mah v svobodi, o kateri smo preje le previdno sanjali. Kakor da bi bili rešeni največje more, tako smo se oddahnili pred desetimi leti in zato nam je bilo lahko pri srcu.«[20] V skladu s takimi občutki so iz zgodovine vstajale nove podobe borcev in mučenikov za slovensko in jugoslovansko stvar.

Čez dve desetletji je bila podoba ječe narodov že izoblikovana in obče sprejeta. Ob dvajsetletnici nastanka Kraljevine Jugoslavije je liberalni list Jutro zapisal: »Naši mladini se ne da dovolj nazorno dopovedati, kakšna pošast je bila Avstro-Ogrska monarhija in kako se je narod oddahnil, ko je bilo te pošasti konec. Pred 20 leti so bili vsi Jugoslovani navdušeni, presrečni, ko je pošast omagala in ni mogla več oklepati in sesati svojih nekdanjih žrtev.«[21]

Podoba avstrijske države kot ječe narodov se ni spremenila niti v času, ko je že postalo jasno, da je nova kraljevina vse prej kot rajska dežela. Navdušenje je v veliki meri zamenjalo odkrito razočaranje nad novimi gospodarskimi in političnimi navadami, nad centralizmom in končno tudi mentaliteto novega centra.[22] V časopisju, ne glede na svetovnonazorsko usmeritev, tega ni zaslediti spremembe razpoloženja do stare Avstrije. Pozicija slovenske politične elite je vseskozi ostajala bolj kot ne enaka. Liberalci so ostajali centralisti in avtonomisti, medtem ko so se v konservativni Slovenski ljudski stranki zavzemali za avtonomistično držo. Stara Avstrija je tudi v času socialistične Jugoslavije dolgo časa ohranila podobo ječe narodov. Da se je začel oblikovati bolj uravnotežen pogled na monarhijo, je moralo miniti več kot pol stoletja. Podoba Habsburške monarhije se je tako začela postopoma spreminjati šele v 80. letih prejšnjega stoletja, »ko se je tudi nekaterim slovenskim intelektualcem zazdel 'včerajšni svet' bolj svetel«.[23] Kako bo s podobo socialistične Jugoslavije v prihodnosti, pa bomo še videli.