N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
uvodnik
medijska politika
medijski trg
20 let medijske tranzicije v sloveniji
raziskovalno novinarstvo
novinarska etika
sovražni govor
splet
medijske reprezentacije
rtv slovenija
iz zgodovine medijev
regulacija medijev v evropski uniji
regija
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah[1]
Vse do zadnjega leta prve svetovne vojne si je namreč le malokdo znal predstavljati življenje zunaj monarhije, z izjemo Preporodovcev, a ko se je to zgodilo in je bila ustanovljena Država SHS, se je slovenski odnos do umrle države radikalno spremenil.

Z umrlimi državami je enako kot z umrlimi razmerji. Nekdanji nerazdružljivi partnerji lahko ostanejo prijatelji, tudi zavezniki, se ignorirajo ali pa postanejo smrtni sovražniki in se zapletejo v dolgotrajna obtoževanja o storjenih krivicah in zapuščinske spopade. V zadnjem primeru navadno ostane tako, vse dokler ostanejo živi oziroma ohranijo moč tisti, ki so bili v razmerje neposredno vpleteni in nikakor ne zmorejo in znajo razumsko sprejeti konca in ne preboleti »krivic«, ki da so se jim dogodile v zvezi, predvsem pa z nepreklicnim koncem zveze. Na drugi strani je bolj običajen tisti obrambni mehanizem, ki kratko malo obračuna s celotnim razmerjem in ga označi za napačno odločitev, zaslepljenost, izgubo časa itd. Hkrati obe reakciji lahko akumulirata celo množico izgubljenih priložnosti, ki jih je nekdo zamudil ali izpustil zaradi nekdanjega partnerja in sploh celotnega razmerja. Takšne »če« zgodbe skoraj ne poznajo meja, enako je s tako imenovano if history. Kakorkoli že, o obnovi stare zveze se želi pogovarjati le malokdo.

Od smrti nekdanje socialistične Jugoslavije letos mineva že 20 let, a strasti, ki jih vnema nerazčiščena zapuščina države, so še vedno močne. V Sloveniji so se različna obračunavanja močno osredotočila predvsem na povojne poboje in na komunizem kot totalitarni režim. O sami Jugoslaviji je debate manj. Z njo smo »opravili« ob koncu 80. in predvsem na začetku 90. let prejšnjega stoletja. Vsake toliko časa se sicer pojavijo razmišljanja o zapravljenih priložnostih leta 1918, ko naj bi imeli prvo priložnost za samostojno državo, in leta 1945, ko naj bi bila za Slovenijo veliko boljša rešitev zasedba s strani zahodnih zaveznikov, ki bi komunistom preprečil vzponu na oblast. Komunizma se otepamo kot hudič križa in ga celo, kakor je zapisal Jurij Gustinčič v Mladini, »trpamo v koš s fašizmom, čeprav vemo, da je to primitivno«.[2] Komunizma ni več »toda sedaj ga rabimo kot tarčo ali pa kot svojo slabo vest«.[3]

Nekako se zdi, da je v letih med nekaterimi ljudmi in med amaterskimi zgodovinarji na veljavi pridobila nekdanja avstrijska monarhija. Glavni aduti, ki jih ima nekdanja monarhija, so urejenost, srednjeevropska mentaliteta, gospodarske in politične navade. Skratka vse, kar se je z vstopom v novo zvezo leta 1918 dejansko spremenilo in po čemer se je Slovenija v novi državi razlikovala od drugih. Po letu 1991 se je znova želela vključiti v ta stari kulturni krog srednje Evrope in se distancirati od ravnokar propadlega razmerja. Torej od Balkana, našega Orienta. Srednja Evropa je postala pojem in mi smo hoteli biti Srednjeevropejci, čeprav nam ti tega niso priznavali. Risali smo »naravne« meje Srednje Evrope, razlagali kulturne razlike in poudarjali zgodovinsko vpetost Slovenije v srednjeevropski kulturni in civilizacijski okvir.

Obrat v publicistiki in zgodovinopisju

Večina se danes slabše spominja obdobja pred koncem 80. let 20. stoletja, ko je postal razpad Jugoslavije že neizogiben. Jugoslavija je bila širša domovina, Slovenija ožja. Tako so nas učili v šolah, tudi mene. V resnici je jugoslovanstvo postalo širša domovina že mnogo prej, še v času habsburške monarhije. Jugoslovanstvo je raslo in nastajalo prav s slovenstvom. Prepričanost v nujnost povezovanja južnih Slovanov je pri Slovencih pač rasla vzporedno z rastjo pritiska s strani nemškega in italijanskega nacionalizma ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja. Idealistične podobe o novi državi so sicer hitro pristale na realnih in hkrati silno konfuznih tleh Kraljevine SHS, a o stari Avstriji se ni več našlo lepih besed.

Ta obrat v publicistiki in zgodovinopisju se je zgodil relativno hitro. Vse do zadnjega leta prve svetovne vojne si je namreč le malokdo znal predstavljati življenje zunaj monarhije, z izjemo Preporodovcev, a ko se je to zgodilo in je bila ustanovljena Država SHS, se je slovenski odnos do umrle države radikalno spremenil.[4] Nova država je prinašala nova pojmovanja preteklosti in je zato za večino slovenskih politikov in kulturnikov pomenila konec tisočletne sužnosti, končno narodno osvoboditev in zaključek nekega zgodovinsko začrtanega cilja.

Anton Loboda (Anton Melik) je v Ljubljanskem zvonu leta 1918, kmalu po dokončnem razpadu monarhije, že zapisal: »Resnica je sicer, da ji je odločilni sunek zadalo orožje na bojiščih, vemo pa vendarle, da se je pri tem razpadu doigral dolgotrajen proces.«[5] Razpad monarhije ni bil nič drugega kakor zmaga slovenskega naroda v nacionalnih bojih z Nemci in Italijani, ki se je odvijala znotraj monarhije in je nove razsežnosti dobila prav z začetkom 1. svetovne vojne. »Ta velika borba, ki se je za nas ravnokar zaključila, se nam pokaže kot nadaljevanje onega velikega boja med naravnim in historičnim pravom, ki je buknil za našo dobo prvi pot v veliki francoski revoluciji, in v zmagi nacionalne države nad historično vidimo fazo v zmagovanju ideje prirojenih človeških pravic nad historičnimi privilegiji.«[6] A ta narodna osvoboditev ni bila zadnja, konec druge svetovne vojne je prinesel novo.

Prilagajanje interpretacij

Edvard Kardelj je na 1. zasedanju ustavodajne skupščine Ljudske republike Slovenije povedal podobno, ko je govoril o tem, kaj bo zapisno v ustavi LRS. »Ona bo morala prvič zapisati dejstvo končne nacionalne osvoboditve za veliko večino slovenskega naroda. Minila so mnoga stoletja v neprestani borbi slovenskega ljudstva proti tujim osvajalcem. Včasih je bila ta borba bolj, včasih manj zavestna v svojih ciljih. /…/ Ustavodajna skupščina Ljudske republike Slovenije je rezultat te politike. /…/ Slovenski narod je v teku narodnoosvobodilne vojne izbojeval za sebe pravico do odcepitve in pravico do izgraditve svoje lastne države. To svojo pravico je izbojeval ramo ob rami z ostalimi narodi Jugoslavije. Slovenski narod ni izkoristil pravice do odcepitve, zavedajoč se, da bi bila odcepitev za njega škodljiva in nasprotna njegovim pravim interesom. Toda on gradi danes prvič v zgodovini svojo lastno državo, svojo svobodno ljudsko republiko.«[7] In res, Slovenija se je takrat sploh prvič pojavila na geopolitičnem zemljevidu. Dobila je svoje meje, skupščino in ustavo. O narodni osvoboditvi smo razmišljali ponovno leta 1991. Milan Kučan je v govoru 26. junija 1991, dan po razglasitvi samostojne države, izpostavil izbojevano uresničitev zgodovinski sanj: »Zase, za mnoge rodove Slovencev, ki so davno nekoč sanjali te iste sanje. /…/ Današnja slavnostna razglasitev svobodne in samostojne države Slovenije je neizbežno in globoko smiselno soglasno dejanje tega naroda, njegove vključenosti v moderno svobodnjaško Evropo od 18. stoletja naprej, zvestobe temeljnemu političnemu programu zedinjene Slovenije, odločitev ob razpadu avstro-ogrske monarhije in predvsem protifašističnega boja za nacionalno preživetje ter njenega častnega prispevka k svobodi demokratične Evrope med zadnjo vojno.«[8] In res. Slovenija je tedaj postala samostojen in neodvisen subjekt na mednarodnem političnem prizorišču.

Interpretacija, da so evolucija, razvoj in zgodovinski procesi po že začrtani poti prednikov pripeljali do cilja, so skupni vsem (nacionalnim) prelomnim obdobjem. Skladno s to interpretacijo se v veliki meri prilagaja tudi interpretacija celotnega predhodnega obdobja.

»Nobena krivica nas ne more odvezati od ljubezni do Avstrije«

Vrnimo se k razpadu habsburške monarhije in oblikovanju nove države. Jugoslovanska ideja se je v 19. stoletju oblikovala postopoma, od začetka 20. stoletja pa tudi vedno z bolj glasno zahtevo po notranji trialistični reformi monarhije. Na začetku leta 1909 je kranjski deželni, skladno s trialističnim programom obeh »meščanskih« strank, sprejel tudi resolucijo, ki je videla aneksijo Bosne in Hercegovine leta 1908 kot »prvi korak k zedinjenju vseh Jugoslovanov naše monarhije v enem državnopravnem samostojnem organizmu pod žezlom habsburške dinastije«.[9]

Upanje na notranjo reformo Avstrije po trialističnem principu se je v naslednji letih dvigovalo, vendar zvestoba monarhiji ni bila nikoli pod vprašajem. Ko je 18. avgusta 1910 cesar Franc Jožef I. slavil 80. rojstni dan, so se v slovenskem časopisju, ob izrečenih slavnostnih čestitkah cesarju, na veliko razpisali tudi o trenutnem položaju Slovencev v monarhiji. Kar se tiče tega in vprašanja o nadaljnji poti naroda, sta si bila v oceni enotna tako Slovenec, glasilo konservativne stranke, kot tudi Slovenski narod, glasilo liberalne stranke. V Slovenskem narodu so tako zapisali: »Med narodi, ki se neomahljivi, na neštetih bojiščih posvedočeni zvestobi vesele cesarjeve osemdesetletnice, je tudi narod slovenski, navzlic ljutemu boju, ki ga bije zoper metodo, po kateri vodi vlada državno upravo. Ta boj slovenskega naroda proti vladajočemu sistemu, ni drugega kakor boj za pravico, boj za ravnopravnost, boj za tiste postulate in pogoje življenja, ki jih je naš cesar neštetokrat proglasil za svoje ideale. Toda vzlic temu ljutemu boju se zaveda vsak razumen Slovenec, da je obstanek in razvoj slovenskega naroda mogoč samo v okviru habsburške monarhije in da bi izven te monarhije slovenski narod ne mogel niti trenotka eksistirati.«[10] V Slovencu so razmišljali podobno. Izpostavili so še težke čase in tudi krivice, ki se dogajajo Slovencem. Hkrati so izpostavili Avstrijo kot okvir, v katerem Slovenci vztrajno napredujejo, ter kot branik katoličanstva in s tem tudi (naravnega) zavetnika Slovencev. »Res je, da imamo v Avstriji hude boje, da se moramo ponekod prizadevati celo za preproste državljanske pravice, da nas gosposka tlači. A pomisliti moramo pri tem vedno, kaj smo prej bili. Napredujemo vendar le in mogoče je za nas v narodnem oziru veliko boljše, da napredujemo rajši počasi, v boju z drugimi narodi, z napenjanjem in razvijanjem vseh sil, kakor pa naglo in brez težav. Nobena krivica nas ne more odvezati od ljubezni do Avstrije, ker bi s tem zadali sami sebi smrten udarec. /…/ Dejstvo je in ostane, da sloni moč Avstrije na katoličanstvu. Svobodomiselstvo je Avstrijo vsikdar dosledno sovražilo. Avstrijski svobodomiselci so bili in so ali oboževalci protestantovske Prusije ali ljubimkujejo z liberalno Italijo in povzdigujejo ter hvalijo Francijo ali pa simpatizujejo s pravoslavno Rusijo in Srbijo.«[11]

»Hrast se omaje in hrib, – zvestoba Slovencu ne gane!«

Verz, ki ga je zapisal Janez Vesel Koseski v pesnitvi Slovenja in ki je bila spisana v počastitev cesarja Ferdinanda I. in njegovega obiska Ljubljane leta 1844, je takrat še vedno držal, čeprav so se Slovenci vedno bolj glasno pritoževali nad položajem. V Slovenskem narodu so se septembra leta 1910 spominjali prav omenjene pesnitve in z grenkobo pisali: »Vernost in udanost Slovencev državi in dinastiji je prešla že tako rekoč v pregovor in že pred polstoletja je pel slovenski pesnik: 'Hrast se o maja in hrib, zvestoba Slovencev ne gane.' Slovenci smo bili in smo najbolj zapostavljeni pastorki vseh avstrijskih vlad. Ravno pravnost in enakost vseh narodov pred zakonom, pravice, zajamčene vsem avstrijskim državljanom v državnih osnovnih postavah, za nas Slovence ne eksistirajo.« [12]

Kljub nekaterim takšnim ugotavljanjem, ki so kazala na jasno nezadovoljstvo s položajem Slovencev v Avstriji, je slovenska politika vse do konca vojne zagovarjala trialistično preoblikovanje dvojne monarhije, v kateri bi se južni Slovani združili v novo, tretjo enoto. Jugoslovansko idejo so sprejele vse politične stranke na Slovenskem. Socialisti so bili jugoslovanski že po imenu, idejo pa sta zagovarjali tudi liberalna Narodno napredna stranka in konservativna Slovenska ljudska stranka. Ideja združitve je bila skupna vsem, prav tako pa je bil skupen avstrijski okvir oziroma povedano drugače, »vprašanje okvira ni bilo v ospredju takratnih razglabljanj«.[13] Združitev jugoslovanskih narodov v posebni enoti znotraj monarhije je končno predstavljalo temelj tudi majniški deklaracij iz leta 1917 in deklaracijskemu gibanju, ki ji je sledilo.[14] Stvari so se dokončno spremenile šele v zadnjem letu vojne.

»Ječa narodov«

Ni natančno znano, kdaj se je uveljavilo pojmovanje Avstrije kot ječe narodov, a za obrat od izkazovanja ljubezni in zvestobe do ene države do očitnega čutenja sovraštva ni potrebno veliko. Vojna je gotovo prispevala odločilni udarec, oziroma kakor je zapisal Vasilji Melik: »Vojna je vse odločila. Najbrž je bilo leto 1914 mnogo bolj usodno kot leto 1918, ki je le plačalo račun za to, kar je vojna sprožila.«[15] Ob začetku vojne je svoj razmah doživel predvsem nemški nacionalizem. Izpričana zvestoba Slovencev monarhiji ni bila dovolj veliko zagotovilo. Jugoslovansko navdušenje Slovencev je bilo nekaj preveč sumljivega za državo, ki je bila v vojni s Srbijo. Sumničenja, aretacije in zasramovanje Slovencev je postalo del vojne, ki je gotovo vplivalo tudi na kasnejše videnje položaja Slovencev znotraj monarhije.

Še preden je Avstrija dejansko in dokončno kapitulirala je bilo moč v slovenskem časopisju prebirati o novi časih, o dviganju novega duha, o osvobajanju iz okov. »Narodi, ki so stoletja ječali v okovih svojih zatiralcev, trgajo in mečejo okove od sebe ter so na mogočnem pohodu pod prapor svobode, pod prapor narodne samoodločbe.«[16] Narodno življenje je nadaljevalo svoj začrtan cilj. »Na razvalinah se dviga tudi naš narod k novemu življenju in preko vseh ovir in ozirov gre krepke volje in trde odločnosti svojim jasnim ciljem nasproti.«[17]

Pojmovanje Avstrije kot ječe se je zgodilo skoraj istočasno s propadom Avstro-Ogrske. Že leto dni po ustanovitvi so v Slovenskem narodu vzneseno in zanosno zapisali: »Bratje in sestre! Po nekrvavi revoluciji smo praznovali leto osorej, vstajenja dan, svoj dan osvobojenja. Le jour de gloire est arrive. Nekrvava je bila revolucija, ker ni bilo nikogar več, ki bi se upiral narodom, ko so trli svoje okove. Ječa se je razsula kakor trhel trs, ko drgneš vanj z nošo. Dozorelo je to razsulo v groznih letih vojne.«[18]

Tudi ko so v Slovencu pozivali koroške Slovence, naj na plebiscitu glasujejo za Jugoslavijo, so jih spomnili na 1000-letno trpljenje pod nemško peto v Avstriji. »Ta dan se ima končati suženjstvo, pod katerim ste Vi, najstarodavnejše slovensko pleme, tisoč let ječali. Kakor strašne sanje se Vam bo zdela preteklost. /…/ Najprej bavarski vojvode, sirovi graščaki, pohlepni nemški baroni, ki so grabili Vašo zemljo. Potem Habsburžani, ki so bili le igrača v rokah nemške gospode, pri katerih niste našli pravice in ki so prekršili vsako obljubo, katero so svojim narodom dajali. V tisti Avstriji, ki je od nekdaj bila ječ a za vse svoje narode razun za Nemce!«[19]

Črno-žolta temnica

Avstrija je postala v osnovi videna kot orodje pritiska Nemcev in nemškega nacionalizma na Slovence in Slovane. Postala je črno-žolta temnica, ki je teptala slovensko narodno bit in krčila slovensko ozemlje vse od zgodnjega srednjega veka. Ob deseti obletnici konca Avstro-Ogrske (1928) je tako katoliški Slovenec vzneseno zapisal: »Vse, kar nas je tlačilo, vse, kar nas je dušilo, vse, kar je oviralo naš razvoj in našo rast, je tega dne odpadlo od nas in začutili smo se na mah v svobodi, o kateri smo preje le previdno sanjali. Kakor da bi bili rešeni največje more, tako smo se oddahnili pred desetimi leti in zato nam je bilo lahko pri srcu.«[20] V skladu s takimi občutki so iz zgodovine vstajale nove podobe borcev in mučenikov za slovensko in jugoslovansko stvar.

Čez dve desetletji je bila podoba ječe narodov že izoblikovana in obče sprejeta. Ob dvajsetletnici nastanka Kraljevine Jugoslavije je liberalni list Jutro zapisal: »Naši mladini se ne da dovolj nazorno dopovedati, kakšna pošast je bila Avstro-Ogrska monarhija in kako se je narod oddahnil, ko je bilo te pošasti konec. Pred 20 leti so bili vsi Jugoslovani navdušeni, presrečni, ko je pošast omagala in ni mogla več oklepati in sesati svojih nekdanjih žrtev.«[21]

Podoba avstrijske države kot ječe narodov se ni spremenila niti v času, ko je že postalo jasno, da je nova kraljevina vse prej kot rajska dežela. Navdušenje je v veliki meri zamenjalo odkrito razočaranje nad novimi gospodarskimi in političnimi navadami, nad centralizmom in končno tudi mentaliteto novega centra.[22] V časopisju, ne glede na svetovnonazorsko usmeritev, tega ni zaslediti spremembe razpoloženja do stare Avstrije. Pozicija slovenske politične elite je vseskozi ostajala bolj kot ne enaka. Liberalci so ostajali centralisti in avtonomisti, medtem ko so se v konservativni Slovenski ljudski stranki zavzemali za avtonomistično držo. Stara Avstrija je tudi v času socialistične Jugoslavije dolgo časa ohranila podobo ječe narodov. Da se je začel oblikovati bolj uravnotežen pogled na monarhijo, je moralo miniti več kot pol stoletja. Podoba Habsburške monarhije se je tako začela postopoma spreminjati šele v 80. letih prejšnjega stoletja, »ko se je tudi nekaterim slovenskim intelektualcem zazdel 'včerajšni svet' bolj svetel«.[23] Kako bo s podobo socialistične Jugoslavije v prihodnosti, pa bomo še videli.

1 Primerjavo je na okrogli mizi Inštituta novejše zgodovine Iz Avstrije v Jugoslavijo uporabil prof. Janez Cvirn.
2 Jurij Gustinčič, »Kaj s komunizmom«. Mladina, 2010, št. 28.
3 Prav tam.
4 Janez Cvirn, Jure Gašparič, »'Neizbežnost' razpada Habsburške monarhije«. Studia Historica Slovenica, št. 1/3, 2005, str. 443–456. (dalje Cvirn, Gašparič, 'Neizbežnost' razpada)
5 Anton Loboda (Anton Melik), »Nacijonalna država proti historični«. Ljubljanski zvon, letnik 38 (1918), št. 11–12, str. 788.
6 Prav tam.
7 Novi svet, št. 10, 1946.
8 Glej www2.gov.si/up-rs/2002-2007/bp-mk.nsf/dokumenti/26.06.1991-90-92.
9 Janko Pleterski, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, 1981, str. 259.
10 Slovenski narod, 17. 8. 1910.
11 Slovenec, 17. 8. 1910.
12 Slovenski narod, 30. 9. 1910.
13 Vasilij Melik, »Leto 1918 v slovenski zgodovini«. Zgodovinski časopis, št. 4, 1988, str. 525–532. (dalje Melik, Leto 1918).
14 Cvirn, Gašparič, 'Neizbežnost' razpada.
15 Melik, Leto 1918.
16 Slovenski narod, 5. 7. 1918.
17 Slovenski narod, 15. 10. 1918.
18 Slovenski narod, 16. 12. 1919.
19 Slovenec, 3. 10. 1920.
20 Slovenec, 28. 10. 1928.
21 Jutro, 29. 10. 1938.
22 Melik, Leto 1918.
23 Cvirn, Gašparič, 'Neizbežnost' razpada.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in vojna

Medijska preža
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Blaž Zgaga
Novinarsko preiskovanje trgovine z orožjem: Kako je nastala trilogija V imenu države?
Gorazd Kovačič
Vojna reportaža med spektakularnostjo in analizo
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Lana Zdravković
Zahteva za ukinitev vojske: kam je šla želja po družbenem nekonformizmu?
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Valentin Areh
Nerelevantne kritike poročanja iz Iraka
Jože Vogrinc
Kako razumeti embedding?
John Lloyd, Ksenija Horvat
»Privrženo novinarstvo« v vojni
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Marta Gregorčič
»To je bila najbolj napačna odločitev v mojem življenju«
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Barbara Bizjak
Irak: Iraška kriza v slovenskem tisku
Barbara Bizjak
Enajsti september, leto pozneje
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Kristina Plavšak
Svoboda govora tudi v vojni
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Lucija Bošnik
Triindvajset mrtvih resnic
Lucija Bošnik
Že 23 ubitih novinarjev v letu 2000
Edo Pajk
Odgovor na »Odziv na pisanje o Kosovu«
Vojni zločini - Kaj bi javnost morala vedeti?
Nicole Lindstrom
Svetovna izdaja Bastarda o Kosovu
Darijan Košir
Vse oči usmerjene v Delo
Miran Lesjak
Površna analiza brez metodologij
Peter Žerjavič
Novinarski safari na Kosovu
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Barbara Kelbl
Novinarska (ne)pristranost v poročanju o vojni
Svobodnjaku je veliko teže
Edo Pajk
Pomanjkanje lastnih zgodb s prizorišča
Saša Banjanac Lubej
Neposrečena presoja
Gašper Lubej
Pomanjkanje solidarnosti in podcenjevanje gledalcev
Novinarski večeri
26.02.2003
Dominika Pszczolkowska, Oral Calislar, Boris Jaušovec
Svetovna politika - čigava si?
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
09.04.2002
Saša Vidmajer, Denis Staunton
Kdo lahko reče Natu ne?
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
30.05.2001
Vildana Selimbegović, Željko Kopanja
Daytonska Bosna – nedokončana zgodba
18.04.2001
Branko Geroski, Artan Irfan Skenderi
Makedonija v ogledalu dveh svetov
10.11.2000
Seška Stanojlović, Mirko Galić
Desetletje balkanskih vojn
19.05.2000
Janko Baljak
Anatomija bolečine
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
02.12.1999
Aferdita Kelmendi, Vili Einspieler
Neodvisna republika Kosovo
26.05.1999
Baton Haxhiu, Dejan Anastasijević
Ko to tamo peva
12.03.1999
Mark Thompson, Andrej Gustinčič
Vojna na območju nekdanje Jugoslavije
12.02.1999
Vanja Vardjan
Kako lagati resnico?
03.07.1997
Chuck Sudetic, Ervin Hladnik-Milharčič
Ko predsodki poročajo
mediji v vzhodni in jugovzhodni Evropi
Medijska preža
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Tanja Petrović
Tako evropsko
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
Boris Čibej
Demokratične čistke
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Titostalgija
Novinarski večeri
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes