Čeprav so bili tema 21. novinarskega večera tuji novinarji, ki so poročali o vojni na območju nekdanje Jugoslavije, je beseda v glavnem tekla okrog same vojne. Natančneje okrog njenih vzrokov, posledic in obskurnih detajlov. Sogovornika sta najprej občinstvo "brifirala" o svojih profesionalnih in privatnih povezavah z Balkanom: Andrej Gustinčič, Slovenec rojen v Londonu, ki sedaj živi v Ameriki, je za Reuters pokrival bivšo Jugoslavijo še od "jogurtne revolucije". Anglež Mark Thompson pa se je poročil z Zagrebčanko in od leta 1992. živi na Hrvaškem. Gustinčič je številnemu občinstvu povedal, da je bilo Reutersovim novinarjem prepovedano uporabljati besedi "genocid" in "koncentracijska taborišča", ker sta preveč "spominjali" na holokaust. Gustinčič je v knjigah, ki so jih tuji novinarji napisali o vojni v bivši Jugoslaviji je zaznal "antibalkanski rasizem". Po njegovem mnenju sta najboljši izdelki tovrstne literature knjigi Chuka Sudeticha ter Lore Silber in Johna Littlea. Thompson je spomnil, da so Britanci na Jugoslavijo gledali skozi Beograd, ne pa skozi Slovenijo, in to razlaga obnašanje uradnega Londona do srbske strani, tako v konfliktih kakor tudi za pogajalsko mizo. "Ljudje so bili presenečeni nad nasiljem, manj so se zanimali, zakaj je do njega prišlo. Britanci se šele zdaj seznanjajo z dejstvi vojne," je poudaril Thompson. Iz svojih izkušenj iz časov, ko je delal kot svetovalec za medije pri Združenih narodih v Zagrebu, je občinstvu postregel s kar nekaj pikrimi pripombami na delo oficirjev in poveljnikov Unproforja, ki niso bili sposobni na pravi način reagirati na nasilje sprtih strani. "Mediji so postali sužnji režima, veliko novinarjev, še posebno v Srbiji, je opravičevalo genocid," je spomnil Andrej Gustinčič. Pripomnil pa je, da so tudi nekateri publicisti - kot sta Peter Handke in Bernard Levi - postali sužnji svojega subjektivnega pogleda na balkansko vojno.