N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
uvodnik
analize medijskega poročanja
svoboda medijskega poročanja
radiotelevizija Slovenija
mediji in pravo
dostop do informacij javnega značaja
samoregulacija v medijih
raziskovalno novinarstvo
medijski pregled
medijski trg
položaj samostojnih novinarjev
mediji in manjšine
intervju
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Osnutek novega zakona o komunikacijah je predmet velikih polemik v Veliki Britaniji. Ali ščiti interese javnosti, uporabnikov ali poslovne interese?
Še pred dobrim desetletjem so se elektronski mediji soočali s popolnoma drugačnimi izzivi, kot jih je videti danes. Ko je bila tekma za gledalce in oglaševalce precej manjša, so mnoge omejitve medijskega lastništva odsevale drugačno podobo elektronskih medijev. Potenciala novih komunikacijskih tehnologij se v tradicionalnih mediji in njihovih regulatorjih še niso zavedali.

Danes se elektronski mediji soočajo z edinstvenim in dinamičnim medijskim okoljem, saj medijska tekma postaja vse močnejša. Tehnologija je pripeljala do konvergence med različnimi vejami medijske industrije, tako z vidika pošiljatelja kot sprejemnika. Povezovanja in prevzemi so spremenili areno, v kateri delujejo ključni akterji, ki nadzorujejo medijske hiše. Odstranitev zakonskih ovir, rast strateških povezav in partnerstev med medijskimi družbami ter globalni medijski prostor za zabavo in informacije so popolnoma spremenili medijsko okolje.

Število ključnih akterjev na medijskem trgu se je zmanjšalo, težnja po deregulaciji medijev pa je postala vse glasnejša. Tehnološke spremembe so najmočneje zaznamovale tradicionalne medije, saj njihovo vlogo prevzemajo nove tehnologije. Pojavlja se težnja po skupnem reguliranju tradicionalnih in novih medijev. Izjemno pomembna postajajo tudi vprašanja o vlogi javnih medijev in smiselnost njihovega družbenega poslanstva.

Medijski sistem v Veliki Britaniji velja za učinkovit in kakovosten, zato ga jemljejo za zgled v drugih evropskih državah. Za ohranjanje učinkovitosti, kakovosti in uspešnosti sistema morajo upoštevati tehnološke in ekonomske spremembe.

Racionalnost poslovanja in tehnološki napredek
Ni presenetljivo, da se Velika Britanija uvršča med vodilne sile tehnološkega razvoja v Evropi, saj 65 odstotkov programske opreme v Evropi prihaja z Otoka. Prav tako kot komercialni se morajo tudi javni mediji prilagajati trgu in uvajati nove tehnologije. Channel 4, ki je javni televizijski servis, igra pomembno vlogo na področju novih tehnologij. Vlada je že pred leti podprla predlog Channel 4, da investira v digitalne programe Enterntainment4 in Film4. Sodeč po podatkih ne gre za programe, ki bi prinašali velike dobičke, tovrstna investicija pa je bila potrebna za ohranjanje vodilne vloge na tehnološkem področju.

Tudi BBC je v lanskem letu, ko so imeli 8,1 milijonov gledalcev, začela z interaktivnimi storitvami. To je bil razlog, da so uvajali nove tehnologije še hitreje, pa četudi na račun krčenja stroškov v dosedanjih programih. Program, ki ga BBC ponuja na internetu, ima že danes več uporabnikov, kot je tistih, ki plačujejo naročnino. Letos marca so tudi začeli z oddajanjem eksperimentalnega digitalnega programa BBC4, ki ponuja predvsem kulturne in izobraževalne vsebine.

Velika Britanija ima največji odstotek pokritosti digitalnega televizijskega signala, kar 37 odstotkov, medtem ko ima Nemčija le 8, Francija pa 16 odstotkov. Prevladujoča pay TV družba BSkyB je v lasti medijskega mogotca Ruperta Murdocha. Njegov najbližji tekmec, ITV Digital je nehal z oddajanjem 1. maja letos, saj ni bil sposoben plačevati velikih stroškov, še posebej astronomskih cen za pravice športnih dogodkov. Po tej slabi izkušnji - nogometni zvezi so ostali dolžni 180 milijonov funtov, več kot 1500 zaposlenih je izgubilo službo, 1,2 milijona naročnikov pa je ostalo pred mrtvimi sprejemniki - je bilo pričakovati, da bo vlada spremenila svoje načrte z digitalizacijo, a še vedno ostaja pri načrtu, po katerem bodo med letom 2006 in 2010 iz analognega signala prešli na digitalnega.

Nadzor medijskega prostora
V Veliki Britaniji se odločajo za spremembo regulacije medijskega prostora, saj ga je potrebno regulirati in nadzorovati drugače kot pred desetletjem. Osnutek komunikacijskega zakona stremi za tem, da zagotovi dinamično in konkurenčno medijsko industrijo, omogoči dostop do različnih, bolj kvalitetnih storitev ter zagotovi državljanom in uporabnikom varovanje njihovih interesov. Zatrjujejo, da je potreba po spremembah nujna, saj bo deregulacija prinesla prednosti za uporabnike in gospodarstvo. Tekma na področju komunikacij je običajno lokalna ali nacionalna, z akterji in investitorji, ki prihajajo iz različnih kontinentov, pa postaja vse bolj globalna. Medijski prostor se sooča s hitro spreminajočim se okoljem za uporabnike in vse bolj konkurenčnim komunikacijskim trgom. Velika Britanija želi uveljaviti vlogo privlačnega trga za investicije v komunikacijski sektor in zato namerava umakniti zakonske ovire, kjer je to le mogoče.

V želji po minimalni regulaciji se zavedajo, da je potrebno upoštevati posebno vlogo medijske industrije in obveznosti do državljanov in uporabnikov ter zaščititi pluralnost glasov in različnost storitev. Neupoštevanje posebne vloge medijev lahko resno ogrozi delovanje sodobne demokracije.

Očitno je, da osnutek zakona poenostavlja regulacijo komunikacijskega sektorja. Po večmesečnih ugibanjih o vsebini in mnogih špekulacijah, so v začetku maja v parlamentu predstavili skoraj tristo strani obsežen osnutek zakona. V grobem ga lahko razdelimo na štiri področja: ustanovitev enotnega regulatorja, deregulacijo medijskega lastništva, posebno vlogo javnega radiotelevizijskega servisa in regulatorni okvir za telekomunikacije.

Ustanovitev Urada za komunikacije (Office of Communications, OFCOM) pomeni uvedbo enotnega regulatorja in nadomestitev sedanjih petih ločenih regulatorjev. To so Office of Telecommunications (Oftel), Independent Television Commission (ITC), Broadcasting Standard Commission (BSC), Radio Authority in Radiocommunication Agency. Predvidevajo, da bodo stroški regulacije zmanjšani, učinkovitost regulatornega telesa pa bo večja, saj bo delovanje in nadzorovanje bolj usklajeno kot je bilo do sedaj. Po sedanjih načrtih bo OFCOM zaposloval 1100 ljudi in letno porabil 118 milijonov funtov, predsedujočega nameravajo imenovati julija letos. Pod nadzorom urada bo deloval svet za vsebine (Content Board), ki bo nadzoroval vse vsebine, ki so bile ali se nameravajo predvajati preko različnih medijev. Natančne pristojnosti urada za komunikacije, ki bo nadzoroval ekonomsko, vsebinsko in tehnološko delovanje elektronskih medijev in telekomunikacijskega področja, pa v osnutku zakona še niso dorečene.

Drugo pomembno področje novega zakonskega osnutka je videti v spremembi regulacije medijskega lastništva, kjer je predvidena minimalna regulacija, ki bo podprla vstop novih akterjev na medijski trg. Tuji investitorji bodo odslej lahko aktivno nastopali na angleškem trgu, četudi bodo to ameriška, kanadska ali avstralska podjetja, ki do sedaj niso imela proste poti na medijski trg. Ovire pri večmedijskem lastništvu bodo zmanjšane, saj predvidevajo le omejitve za prevladujoče deleže v osrednjem tiskanem mediju in največjem komercialnem televizijskem servisu hkrati. Očitno je, da nameravajo medijski trg napraviti privlačen za tuje investitorje, ki bodo vlagali v nove tehnologije. Tretje področje se nanaša na javni radiotelevizijski servis, ki ohranja posebno vlogo v medijskem okolju. Nov režim uvaja več samoregulacije in komercialnim medijem omogoča svobodno uvajanje lastnih standardov. Pričakovanja so večja le za javne in komercialne televizijske servise, ki bodo morali zagotavljati visoke standarde in upoštevati posebna določila. Svet BBC-ja bo ohranil nalogo zaščitnika posebnega statusa BBC. Urad za komunikacije bo nadzoroval komercialne televizijske servise in le v določeni meri bdel nad javnim televizijskim servisom.

Osnutek zakona predvideva vsebinsko regulacijo elektronskih medijev na treh ravneh. Prva raven predvideva osnovna določila za vse elektronske medije. Pomeni obveznosti, kot so zagotavljanje nepristranskosti in natančnosti informacij, zagotavljanje poštenosti in zaščita zasebnosti ter preprečevanje škodljivih vsebin. Druga raven obsega določila, ki jih morajo upoštevati javne in komercialne televizije ter komercialni radio. (Res pa je, da je morala največja komercialna televizijska družba že sedaj upoštevati posebna določila za ohranitev posebnega družbenega poslanstva). To so določila o deležu lastne in regionalne produkcije, informativnega in izobraževalnega programa ter vsega ostalega programa v najbolj gledanih terminih. Tretja raven obveznosti se nanaša na posebna določila, v skladu z obstoječim zakonom, ki veljajo za vsako televizijsko družbo posebej. Četrto področje osnutka posega na področje telekomunikacij in frekvenc. V britansko zakonodajo so vključene direktive EU, ki zelo podrobno določajo regulacijo elektronskih komunikacij. Osnutek zakona predvideva ukinitev licenčnine in uvedbo preprostejšega načina nadzorovanja komunikacijskih korporacij, storitev in opreme. Elektronski komunikacijski sektor je vitalnega pomena za gospodarstvo in osnutek zakona daje novemu regulacijskemu telesu dolžnost, pravico in moč, da promovira konkurenco in zaščiti interese uporabnikov.

Zakon varuje interese investitorjev ali javnosti
Osnutek zakona o komunikacijah daje povode za mnoge polemike in vroče razprave. Pravzaprav niti ni čudno, saj pomeni najobširnejšo reformo komunikacijske industrije v zadnjih desetih letih, morda celo najpomembnejšo spremembo medijskega prostora po letu 1955, ko so začele delovati komercialne televizije.

Osnutek zakona obravnava zelo občutljive komercialne in politične zadeve, videti pa je, da bo preoblikoval tudi velik del britanskega kulturnega in kreativnega prostora. Obravnava osnutka se zaključuje 2. avgusta, do takrat pa lahko pričakujemo še vroče razprave o novem, za mnoge najbolj kontroverznem osnutku zakona.

Kaže, da so najbolj polemična določila o medijskem lastništvu, še posebej navzkrižnem lastništvu. V prvih polemikah so izpostavili bojazen, da gre za določila, ki so pisana na kožo Rupertu Murdochu, ki bi lahko na osnovi tega takoj prevzemal ostale komercialne televizijske programe, najprej Channel 5 in kmalu še ITV.

Odprtost do ameriških investitorjev je za mnoge prav tako presenetljiva, saj ni enake odprtosti za vstop angleških investitorjev na ameriški trg. Kritiki izpostavljajo amerikanizacijo vsebin, saj bi z ameriškimi investitorji televizijski programi predvajali vsebine, ki bi ustrezale predvsem ameriškemu in ne angleškemu trgu. Vsebinsko pa pomenita ZDA in Velika Britanija dva precej različna trga, ki sledita različnim kulturnim in kakovostnim standardom. Kritiki tudi poudarjajo, da ni jasno opredeljeno, za kakšne tuje investicije gre, ali za investicije v tehnologijo ali v program? Na drugi strani zagovorniki izpostavljajo pomen zaposlovanja, novih delovnih mest in še večjih vlaganj tujih investitorjev v tehnologijo.

Kljub več kot leto trajajoči razpravi o novem uradu za komunikacije, njegova dejanska vloga, delovanje in pristojnosti dvigujejo veliko razprav. Mnogo je nejasnosti in precej ohlapnih definicij moči novega urada. Direktor centra za komunikacije pri Westministerski univerzi prof. Vincent Porter opozarja, da gre le za podaljšano roko vlade, ki bo tako nadzorovala vso medijsko industrijo. Hkrati poudarja, da ni jasen odnos urada do BBC, in po njegovem mnenju so programske odgovornosti preveč ohlapno določene.

»Spodbujanje konkurence je pomembno vodilo novega zakona, ni pa jasno za kakšno konkurenco gre. Ali za tisto, ki gre v korist potrošnika ali javnega dobra. Konkurenco za telekomunikacijske storitve in televizijske programe obravnavamo različno,« pravi Porter. Opozarja tudi, da osnutek zakona ne upošteva vseh kategorij in ne uvršča vseh določil, ki izhajajo iz praške resolucije o javnih radiotelevizijah, še posebno kar zadeva kulturno dediščino, multikulturalnost in etnične skupine.

Zakonski osnutek, ki je sedaj na tromesečni razpravi, obravnava veliko področij in vej medijske industrije, zadostiti pa hoče mnogim interesom. Največ kritik mu očita, da predlog zakona dela bolj v korist tujih vlagateljev in oglaševalcev in manj v korist javnosti in javnega dobra.

Dejansko učinkovitost zakona bomo lahko spremljali, ko bo v veljavi, to je predvidoma prihodnje leto. Gledalci z visokimi kakovostnimi standardi in zahtevna javnost v Veliki Britaniji postavljajo kriterije ekonomske uspešnosti elektronskih medijev, zato verjamemo, da bo kvaliteta programa še naprej igrala bistveno vlogo.

V prihodnji številki Medijske preže bomo predstavili delovanje urada za komunikacije v Veliki Britaniji in obveznosti javnih in komercialnih televizijskih servisov.

izpis

Barbara Šurk

Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
V šestih tednih izraelske ofenzive je bil boj za resnico najbolj ogorčen v Dženinu. Begunsko taborišče v tem mestu na severu Zahodnega brega je postalo medijski mit, ki so ga izraelske in palestinske oblasti cinično izkoriščale v svoje namene.
Protestirale so mednarodne organizacije, a večinoma zaman. Izraelske oblasti so med ofenzivo na Zahodni breg aprila in maja 2002 z vsemi močmi in sredstvi preprečevale delo novinarjem. Po začetku ofenzive 31. 3. 2002 so palestinska mesta od Betlehema do Nablusa razglasile za »zaprta vojaška območja«. Vladni urad za tuje dopisnike je po elektronski pošti za vsako mesto, v katerem je izraelska vojska »obračunavala s teroristi«, poslal naslednja sporočila: »Država Izrael v nedeljo, 31. 3. 2002, odločno ponavlja, da je celotno območje Ramale razglasila za zaprto vojaško območje. Tujim državljanom (vključno s predstavniki medijev) bivanje v zaprtih območjih ni dovoljeno. Kdor koli bo kršil pravila zaprtega območja bo odstranjen. Predstavnike medijev obveščamo, da so v zaprtih območjih na lastno odgovornost.«

Izraelska vlada je to sporočilo poslala po vdoru v Ramalo, Kalkiljo, Dženin, Tulkarem, Nablus in Betlehem. Omejitve in prepovedi so veljale tudi za vse okoliške vasi in ceste, ki vodijo v njih. Na teh je vojska poleg stalnih nadzornih barikad, kjer so vojaki v novinarje z akreditacijami izraelske vlade redno merili s puškami, razporedila tudi tako imenovane »leteče barikade« in patrulje, na katerih so vojaki prav tako redno zasegli televizijske posnetke, filme in akreditacije. Nekaj novinarjev - večinoma Palestincev, ki so uslužbenci tujih medijev - so vojaki priprli. V času pisanja tega članka so v zaporu štirje palestinski novinarji, ki poročajo za Reuters, Agence France Press, televizijo Al Quds in časnik Al Quds. En tuji dopisnik je bil v času ofenzive izgnan, več deset jih je v šestih tednih operacije Zaščitni zid prijavilo nadlegovanje vojakov ter streljanje na avtomobile z živimi in z jeklenimi kroglami, oblečenimi v gumo. Novinarji smo prvih deset dni ofenzive dejstva na terenu preverjali v Jeruzalemu, v telefonskih pogovorih z očividci iz zaprtih območij. Tisti dopisniki, ki so se v njih znašli pred začetkom ofenzive, so enako počeli v hotelih, v katerih so bili zaradi nevarnosti prisiljeni prebiti dneve in noči.

Nemogoče razmere za delo novinarjev
Ameriška organizacija za zaščito novinarjev (Committee to Protect Journalists) je Zahodni breg razglasila za najbolj težavno območje, s katerega poročajo novinarji. Območje, na katerem je delovala izraelska vojska, je v prepovedih in nemogočih razmerah za delo, ne pa v nevarnosti, prekašalo Kolumbijo, Afganistan, Eritrejo, Belorusijo, Burmo, Zimbabve, Iran, Kirgistan in Kubo. Direktorica omenjene organizacije Ann Cooper je odločitev, da se je Zahodni breg znašel na vrhu seznama, pojasnila takole:

»Vlada Ariela Šarona novinarjem z izjemno silo preprečuje poročanje z območij, v katerih deluje izraelska vojska.« Med skrb zbujajočimi ukrepi navaja »grožnje in ustrahovanje novinarjev ter v nekaterih primerih posluževanje po morebitni smrtonosni sili za preprečevanje poročanja o njenih operacijah«. V najbolj resnem incidentu je vojska »novinarje pred zgradbo Jaserja Arafata v Ramali zasula z zvočnimi granatami in v njih streljala z jeklenimi kroglami, oblečenimi v gumo«. »Izraelski vojaki so v novinarje streljali tudi z živimi naboji. Nekaj so jih priprli, drugim so zasegli filme in akreditacije. Razdejali so prostore palestinske zasebne radijske in televizijske postaje ter večkrat bombardirali nacionalno televizijo Palestinske uprave.« Po podatkih omenjene organizacije so »izraelske oblasti izgnale enega tujega dopisnika in zavrnile akreditiranje palestinskih novinarjev«.

Korenine tega ukrepa segajo pred ofenzivo na Zahodni breg. Oktobra lani je vladni urad za tuje dopisnike pogoje za akreditiranje spremenil tako, da so palestinski, ne pa izraelski novinarji, ki delajo za tuje medije - z redkimi izjemami - izgubili novinarske akreditacije. Kljub protestom Združenja tujih dopisnikov je več deset Palestincev ostalo brez akreditacij. To jim po prestopu vojaške nadzorne barikade onemogoča obisk in delo v bazi v Jeruzalemu in tudi službene poti med palestinskimi mesti in vasmi na Zahodnem bregu (in v Gazi). Na začetku ofenzive smo tuji dopisniki iz vladnega urada za dopisnike s podpisom njegovega direktorja Dannyja Seamana prejeli naslednji opomin: »Tuja dopisništva v Izraelu ponovno opozarjamo na obvestilo z dne 31. 3. 2002 o zaposlovanju Palestincev v Izraelu. Palestinci, ki delajo za tuje medije, morajo imeti primerno dovoljenje za vstop v Izrael in delovna dovoljenja, ki jih izdaja urad za civilne zadeve. Palestinci, ki teh dokumentov nimajo, kršijo izraelski zakon in dekret o blokadi (palestinskih) ozemelj, ki ga je septembra 2000 izdalo ministrstvo za obrambo.«

Izraelska vojska pošilja posnetke televizijam
Omenjena odločitev je imela zgledne posledice na terenu med ofenzivo; vsaj kar zadeva posnetke. Skupaj z medijsko blokado v zaprtih vojaških območjih in dvema dejstvoma - da izraelski državljani ne smejo na zasedena ozemlja ter da so tuji snemalci lahko akreditirani za največ tri mesece - je bila odsotnost slike z vojnega področja vsaj prva dva tedna zelo očitna. Izraelska vojska je sama poskrbela za posnetke. Svoje operacije je posnela s svojo visoko profesionalno ekipo in opremo ter posnetke posredovala tujim televizijskim agencijam, ki so jo, kljub določenemu zornemu kotu, z veseljem uporabile, zato da so naročnike po vsem svetu preskrbele z materialom, ki ga plačajo.

V šestih tednih izraelske ofenzive je bil boj za resnico najbolj ogorčen v Dženinu. Begunsko taborišče v tem mestu na severu Zahodnega brega je postalo medijski mit, ki so ga izraelske in palestinske oblasti cinično izkoriščale v svoje namene. Izraelska vojska je tam naletela na največji odpor palestinskih aktivistov in izgubila 23 vojakov. Po tem se je z vso silo znesla nad 14.000 begunci in njihovimi hišami. Štiri dni nihče ni vstopil v taborišče. Novinarji in predstavniki humanitarnih organizacij so se v okoliških vaseh o dogodkih pogovarjali s prebivalci, ki so bili v taborišču najprej priprti, po tem pa iz njega izgnani. Kljub grobim kršitvam človekovih pravic in morebitnim vojnim zločinom, pokola, o katerem so na televizijah kričali predstavniki Palestinske uprave, ni bilo mogoče dokazati. Izraelska vojska in vlada sta trdili, da nimajo česa skrivati, čeravno so po tem »sestrelili« preiskavo dogodkov posebne komisije OZN. Izraelski predstavniki še vedno z vsemi sredstvi poskušajo zavrniti pričevanja očividcev v poročilih tujih medijev o Dženinu. Njihove avtorje obtožujejo antisemitizma. Avtorici tega teksta so skupaj z ostalimi tujimi dopisniki ponudili intervju z vojakom, ki je sodeloval v operaciji v Dženinu, nato pa jo odslovili; najprej s pojasnilom, da se omenjeni vojak »sedaj pogovarja z drugimi«, nato pa, da »spi, ker je konec koncev borec, ki potrebuje počitek«. Palestinski predstavniki so dva dni po odprtju begunskega taborišča priredili tiskovno konferenco, na kateri so mednarodni aktivisti tujim novinarjem postregli z absurdnimi informacijami na meji lažne propagande. »Ne morem opisati, kaj sem videla v Dženinu,« je dejala neka aktivistka. »Ampak to, kar sem videla, je bil pokol.« V tem trenutku je polna dvorana novinarjev v American Colony Hotelu besno zaprla svoje zvezke, ugasnile so rdeče luči na kamerah in diktafonih. Tisti novinarji, ki so bili v Dženinu, so zaradi podcenjevanja njihovih sposobnosti opazovanja posledic izraelske ofenzive in analiziranja pričevanj očividcev, predčasno odšli. Tisti, ki tam še niso bili, so zehali, ker z »informacijami« niso vedeli, kaj početi.

Zaprto za novinarje
Štiriindvajsetega junija 2002 je izraelska vojska po dveh samomorilskih eksplozijah v katerih je bilo v Jeruzalemu ubitih 26 ljudi, zasedla šesto palestinsko avtonomno mesto na Zahodnem bregu. Teden dni pred razglasitvijo policijske ure v petih mestih na Zahodnem bregu zaradi "protiterorističnih dejavnosti" vojakov, je 24 ur na dan omejila tudi gibanje prebivalcem Ramale. Tuji doposniki smo iz urada tiskovnega predstavnika izraelske vojske isti dan, a teden dni po začetku operacije Odločna pot in prepovedi vstopa v mesta, kjer je vojska delovala, prejeli kratko elektronsko sporočilo: »Tiskovni predstavnik vojske novinarje opominja, da so Ramala, Betlehem, Tulkarem, Kalkilja, Dženin in Nablus, zaprte vojaške cone«.

izpis

Sonja Merljak

ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Namesto da bi novinarji raziskali, zakaj v drugih državah niso naklonjeni Američanom, so se zatekali k retorični samohvali, so zapisali v poročilu Faira in navedli citat iz Washington Posta, kjer je komentator napisal, da sta WTC in Pentagon od nekdaj spodbujala jezo sovražnikov in da je sovražnik vedno tam nekje zunaj
»You are damned if you do it, you are damned if you don't,« pravijo Američani na skoraj vsako kritiko svojega ravnanja. »Če nekaj naredimo, nas preklinjajo, če česa ne naredimo, nas prav tako preklinjajo,« se je ponavadi glasil tudi odgovor na prijateljske opazke o ameriškem vtikavanju nosu vsako zadevo. »Dokler se nismo vmešali v vojno na Balkanu, smo bili krivi, in ko smo se, smo bili spet krivi.«

Delno imajo prav - kot najmočnejša država na svetu so ZDA vedno tarča drugih, ki se z njihovim ravnanjem praviloma ne strinjajo. Toda problem Američanov je, da ne pomislijo, da morda kdaj ne ravnajo pravilno. Sami sebe vidijo kot tistega največjega otroka na igrišču, ki se zakadi v nasilneža, ko ta mlati nemočnega malčka. Ne pomislijo pa, da se včasih lotijo malčkov, ki jih nihče ne pretepa.

Zanimiv primer ameriške zaverovanosti vase in v svoje pravilno ravnanje je bil članek »Europe Barks. But Does it Bite?«, ki so ga objavili tretjega junija v tedniku Newsweek. V njem sta novinarja Stefan Theil in Michael Meyer poskušala bralcem razložiti, zakaj Evropejci protestirajo proti Bushu, ki je med Američani tako priljubljen. (Ankete so pokazale, da ga imajo še najraje Italijani, saj ga je pozitivno ocenilo 46 odstotkov prebivalcev. Sledili so Britanci z 38 odstotki, Francozi s 26, Nemci z 19 in Španci s 14 odstotki.) Članek je bil nekakšno nadaljevanje septembrskega razmišljanja, ko so se Američani spraševali: »Zakaj nas sovražijo?« Ponavadi so si potem odgovorili: »Ker smo bogati.« Ali pa: »Ker smo svobodni.« Pri tem pa zaradi svoje izoliranosti niso pomislili, da je življenje drugje morda lepše in kvalitetnejše tudi brez denarja, ki ga imajo v ZDA, in da morda niso tako svobodni, kot mislijo.

Proti Ameriki ali proti Bushu
Novinarja sta se vprašala: »So Evropejci proti Ameriki ali proti Bushu? Ali pa imajo težave sami s sabo, s svojimi strahovi in dvomi?« Že takšno razmišljanje kaže, da Američani očitno ne znajo stopiti iz svoje patritotske kože in razmisliti, kaj bi lahko bil vir evropskega antiamerikanizma. Ko sta navajala skupne točke ameriških in evropskih politikov - trdila sta namreč, da evropski politiki mislijo drugače od državljanov, da so torej naklonjeni Bushu - sta zapisala: »// Da nismo sprejeli kjotskega sporazuma, je bila morda slaba diplomatska poteza, ni pa nujno, da je to bila slaba politična poteza. Poleg tega pa Evropejci sami ne skrbijo za spoštovanje kjotskih standardov.«

Novinarja sta dodala, da recimo Nemci, ki ne znajo tvegati in se bojijo sprememb, Ameriki hkrati zavidajo in jo prezirajo. Da Evropejci ne marajo Busha, ker je preveč stereotipno ameriški in ker ne posluša drugih (beri: Evropejcev). Menila sta, da težave Evropejcev z Bushem povedo več o njih samih kot o ZDA. Po Jungu sta povzela, da sta George Bush in Amerika projekcija evropske užaloščenosti, ambicij in negotovosti. Članek sta med drugim zaključila z besedami: »// vsakič, ko gre Amerika v vojno, ima Evropa krizo identitete.«

Morda imata prav. Toda veliko Evropejcev bi jima odgovorilo, da so jim Američani vse manj pri srcu tudi zato, ker so arogantni in obenem marsikdaj delujejo nevedno. Da jih ne marajo, ker se obnašajo, kot da so sami na svetu in kot da jih nič ne zanima, kar se dogaja zunaj meja njihove države, če to dogajanje ni v neposredni povezanosti z njihovimi potrebami. Da jih moti, ker na vsako stvar gledajo skozi denar in dobiček. (Zgodba o Enronu, kjer so vodilni zaposleni denimo razmišljali, da bi pokupili kar največ zalog pitne vode na svetu in jo potem prodajali za dobiček, je denimo že razlog za ne ravno naklonjen odnos do Američanov in njihovega hlastanja po denarju.)

Najprej Američani, šele potem novinarji
In če bi jim novinarja Newsweeka denimo predstavila tudi takšna občutja Evropejcev, bi morda nekaterim odprla oči in obenem bi se izognila vtisu, ki ga zdaj daje njun članek: namreč da sta bila - tako kot številni drugi ameriški novinarji po enajstem septembru - najprej Američana in šele potem novinarja.

Med tistimi, ki so s svojim priznanjem o samocenzuri med novinarji, posledici patriotizma, dvignili največ prahu, je bil voditelj na televizijski postaji CBS Dan Rather. V intervjuju za oddajo Newsnight na britanski televiziji BBC je sredi maja namreč spregovoril o strahu ameriških medijev, da bi Američani morebitna težja oziroma neprijetna vprašanja novinarjev interpretirali kot nepatriotska, in izjavil: »Pogovarjamo se o obliki samocenzure, pa če si to priznamo ali ne. Začne se z notranjim občutkom patriotizma, nadaljuje pa se z občutkom, da vsa država - in to s pravim razlogom - čuti enako.« Rather je nadaljeval: »V Ameriki nikoli ni bilo vojne, bodisi majhne ali velike, v kateri bi bil dostop do informacij tako omejen, kot je danes. // Človek si reče 'poznam primerno vprašanje, toda zdaj ni pravi čas, da ga zastavim.'« Rather je primerjal strah ameriških novinarjev, da bi jih obtožili nepatriotskega ravnanja, z dogajanjem v Južnoafriški republiki, ko so ljudem, ki so bili drugačnega mnenja, natikali »goreče ovratnice« iz avtomobilskih gum. »Strah pred 'gorečimi ovratnicami' novinarjem onemogoča, da bi zastavili najtežja vprašanja. In pri tem moram priznati, da sem med temi novinarji tudi sam.« Rather je še pozval novinarske kolege, naj vendarle terjajo odgovore od Busheve administracije. »Nepatriotsko je, da jim ne pogledamo v oči in vprašamo, česar nočejo povedati - ko rečem oni, mislim na tiste, ki imajo v družbi, kot je naša, na svojih plečih vso odgovornost - tudi za pošiljanje naših sinov in hčera, mož in žena, našega mesa in krvi v smrt oziroma za ukaze, po katerih morajo sami jemati življenja.«

Dokumentirajo medijsko neobjektivnost
Nekaj Američanov se kljub temu zaveda problemov, ki sicer motijo Evropejce. V reviji New Yorker so denimo v številki, ki je izšla 20. maja, objavili podatke, ki so potrjevali, da Bushevo administracijo daleč najmanj skrbi za varstvo okolja od vseh. Zdaj je za okoljevarstvenike že velik dosežek, če jim uspe ohraniti nekatere pridobitve iz Clintonove dobe. V isti številki so denimo objavili tudi pismo bralca, ki je opozarjal, da ne more biti prav, če generalni državni tožilec John Ashcroft enači kritike na svoj račun s podporo sovražnikov ZDA. Dodal je, da bi morali zabrneti alarmni zvonci tudi zaradi tega, ker Ashcroft kljub tem besedam uživa veliko podporo javnosti in Bele hiše.

Med organizacijami, ki si prizadevajo, da bi Američanom le zabrneli zvonci, je tudi FAIR (Fairness & Accuracy In Reporting), nacionalna medijska preža. Od leta 1986 predstavljajo dokumentirane primere medijske neobjektivnosti in cenzure. Prizadevajo si za krepitev prvega amandmaja z zagovarjanjem raznolikosti v medijih in z razgaljanjem tistih pojavov, ki potiskajo na obrobje družbeni interes in drugačna stališča.

Na spletnih straneh Fair (www.fair.org), na katerih sicer poročajo tudi o tem, kaj je na splošno narobe z mediji - denimo to, da so pretirano domači z ekonomskimi in političnimi silami, ki naj bi jih nadzorovali, in da so številne združitve medijskih korporacij samo še dodatno zožile spekter različnih stališč, ki pridejo do izraza v medijih - se trenutno ukvarjajo predvsem z Bližnjim vzhodom, Afganistanom in terorizmom in z Georgeom Bushem. Fair je že od terorističnega napada na New York in Washington naprej opozarjal, da ameriški mediji enostransko poročajo o dogodku in morebitnih razlogih zanj. Slab teden po napadu so Fairovci objavili prispevek o tem, kako »mediji marširajo v vojno«, saj se v svojih poročilih osredotočajo na eno samo temo, in sicer na maščevanje. Nekateri komentatorji so šli celo tako daleč, so zapisali, da so pozivali k poboju nedolžnih Afganistancev. Bill O' Reilly, voditelj oddaje O'Reilly Factor na kabelski televiziji Fox, je denimo dejal: »Če talibska vlada v Afganistanu ne bo sodelovala z nami, jih bomo onesposobili z letalskimi napadi.« Ko ga je sogovornik vprašal, koga bodo pri tem ubili, je odgovoril: »Ni važno.«

V Fairovem prispevku so že tedaj opozarjali, da mediji premalo pojasnjujejo, kaj vse morda spodbuja bin Ladnov fanatizem. »Namesto da bi novinarji raziskali, zakaj v drugih državah niso naklonjeni Američanom, so se zatekali k retorični samohvali,« so denimo zapisali in navajali citat iz Washington Posta, kjer je komentator med drugim napisal, da sta WTC in Pentagon od nekdaj spodbujala jezo sovražnikov in da je sovražnik vedno tam nekje zunaj. Američani se po njegovem počasi razjezijo, a ko se, se jih je treba bati. Njihovo pravično jezo pa bi moral v tistem trenutku spremljati tudi ponos. Tarča napadov so namreč bili zaradi svojih vrlin - predvsem zaradi demokracije in lojalnosti državam, kot je Izrael, ki je obrambna črta istih vrednot v svetu, ki je še vedno nevaren.

Ameriške televizije ne poročajo o omejitvah državljanskih pravic
Fair je kasneje denimo opozarjal, da tri vodilne ameriške televizijske postaje ABC, CBS in NBC niso podrobneje poročale, kako bo nova protiteroristična zakonodaja omejevala državljanske pravice Američanov. Nekaj kasneje so sporočili, kako so konec septembra nekateri komentatorji v ameriških medijih pozivali k vojaškim taktikam, ki so skorajda zrcalile tiste, ki so jih uporabljali teroristi. Bill O'Reilly je denimo predlagal, naj ameriška vojska izstrada Afganistance, saj so krivi, da imajo talibsko vlado, čeprav je stradanje civilnega prebivalstva v nasprotju z ženevsko konvencijo. Fair je tudi opozoril, da so se bili novinarji televizijskih mrež pripravljeni slepo podrediti nasvetom iz Washingtona glede predvajanja Bin Ladnovih govorov. V Beli hiši so tudi pozvali tiskane medije, naj ne objavljajo odlomkov in nekateri izdajatelji, recimo Rupert Murdoch, so dejali: »Storili bomo, kar je naša patriotska dolžnost.« Tudi na CNN so se odločili, da bodo upoštevali navodila iz Washingtona. Fair je nazadnje še opozarjal na pristransko poročanje o vojni v Afganistanu, saj so si ameriški mediji zatiskali oči pred številom civilnih žrtev. Televizijske postaje so po poročanju iz Kandaharja ponavadi pokazale še posnetke ruševin WTC; nekateri voditelji pa so gledalce ob tem opozarjali, da niso na strani sovražnika, čeprav denimo prikazujejo bombardirano bolnišnico v Kandaharju. Enostransko prikazovanje je šlo celo tako daleč, da so v nekem časopisu na Floridi novinarjem naročili, naj na naslovnici časopisa ne objavljajo slik civilnih žrtev v Afganistanu, poleg tega pa naj ne objavljajo niti agencijskih novic, ki se začnejo s poročili o civilnih žrtvah oziroma naj to informacijo zapišejo sredi članka. Razlog je bil, da so v nekem drugem časopisu objavili fotografije žrtev in nato prejeli na stotine pisem jeznih bralcev.

V ZDA mediji torej radi ustrežejo željam bralcev, poslušalcev in gledalcev, ki želijo prebirati ali poslušati poročila o prijetnih oziroma njim všečnih dogodkih in si zatiskajo oči pred realnostjo. Ko pa Američani zaslišijo kritike na račun svojih medijev - ponavadi jim tuji novinarji očitajo predvsem enostransko prikazovanje dogodkov - skomignejo z rameni in odgovorijo: »Zdaj smo v dobi interneta in tam vedno lahko vsakdo poišče drugačno mnenje.«

Toda ameriške medije in Američane na sploh zdaj kritizirajo celo Evropejci, ki so jim od vseh drugih Zemljanov politično, družbeno in kulturno še vedno najbližji. Če jih torej že Evropejci ne razumejo in ne marajo, kako naj jih potem razumejo denimo v azijskih ali afriških državah? Človek bi pomislil, da bo Američanom vsaj 11. september odprl oči, da bodo zajeli sapo in pogledali vase. A celo novinarji ostajajo najprej Američani.

izpis

Herta Toth

Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Cicciolina je edina ženska, ki so jo mediji povezali s politiko in le z njo je vodilni dnevni časopis Népszabadság v času šesttedenske volilne kampanje objavil intervju
V tem prispevku ocenjujem pojavljanje ženskih političnih predstavnic v madžarskem tisku med volilno kampanjo. Gre za vsebinsko analizo vseh člankov, ki so bili objavljeni v časopisu Népszabadság v povezavi z volilno kampanjo in volitvami, in sicer med 1. marcem in 12. Aprilom 2002. Népszabadság, ki je največji dnevni časopis v državi, je objavil skupaj 360 člankov. Čeprav je znano, da je naklonjen stranki MSZP, tj. socialistom, pa vendarle ta njegov predsodek ni v nasprotju z namenom te raziskave, kajti pričujoča analiza se ne osredotoča na politiko, ki jo vodi omenjena politična stranka.

Politična kampanja prezrla ženske politične predstavnice
Iz analize člankov, objavljenih v Népszabadságu v šesttedenskem obdobju volilne kampanje, je razvidno osupljivo dejstvo, da se žensk, ki delajo v politiki, skorajda ni omenjalo. Čeprav je njihova dejanska prisotnost v politiki v precej nizkem razmerju (8,3 % v parlamentu), je bila njihova (medijska) prisotnost v kampanji še nižja. V 360 člankih o politiki in kampanji so ženske politične predstavnice bile omenjene zelo poredko, v manj kakor 10 odstotkih člankov, medtem ko so bili moški politični predstavniki predstavljeni v vsakem od objavljenih člankov. Političarke se v 90 odstotkih primerov v tisku pojavijo le, če so na vodilnem položaju stranke oziroma, če so vpletene v kakšen škandal. Ibolya Dávid, predsednica MDF, Katalin Szili, podpredsednica MSZP in Ildikó Lendvai se v večini primerov v tisku pojavljajo zgolj zaradi svojih pozicij, medtem ko se Mária Schmidt, edina med kampanjo omenjena ženska predstavnica FIDESZ, pojavlja v medijih samo zaradi njenega, zdaj že znanega »podpihovanja sovraštva«.1 Ženske politične predstavnice niso v medije nikoli povabljene kot strokovnjakinje ali politične zvezde. To je še posebej osupljivo v primeru ministrskih kandidatov za MSZP in v primeru intervjujev s predsedniki političnih strank. Népszabadság je med kampanjo pripravil serijo intervjujev s političnimi predsedniki, vendar v tem obdobju vanje ni vključil Ibolye Dávid, čeprav je anketa javnega mnenja pred kratkim pokazala, da je gospa Dávid najbolj priljubljena politična osebnost na Madžarskem. Zgodba se je ponovila, ko so mediji poročali o konceptih in načrtih izbranih ministrskih kandidatov MSZP, medtem ko o načrtih za prihodnost, ki so jih pripravile štiri ministrske kandidatke, v tisku ni bilo ne duha ne sluha. Z izjemo Judite Csehák, ki je kandidirala za položaj v zdravstvu, je tisk preostale tri kandidatke in njihove koncepte zavil v popoln molk. Večina moških ministrskih kandidatov MSZP se je v istem obdobju v medijih pogosto pojavljala. Glede na razlike med strankami so politiki MSZP zaradi svojih položajev morda malce bolj opazni, tako da sta tudi dve njihovi ženski predstavnici, podpredsednici, bili deležni nekaj več medijske pozornosti. Razen škandala, ki se je dvignil okoli Schmidtove, nobene ženske predstavnice FIDELSZ v člankih ni zaslediti, kljub dejstvu, da je bil FIEDSZ na splošno v središču medijske pozornosti, tudi v časopisu Népszabadság. Edini politični predstavnik MDF, ki se je pojavil v medijih, je bila njegova predsednica, pa še to veliko redkeje, v primerjavi s predstavitvijo ostalih političnih predsednikov. Liberalni demokrati imajo zelo žalostno statistiko: nobena ženska predstavnica SZDSZ ni bila deležna nobene medijske pozornosti, le Kláro Ungár so enkrat mimogrede omenili. Ženske predstavnice manjših političnih strank se v medijih pojavijo le, če so kam povabljene zaradi svojega položaja.

Pred nedavnim ustanovljena Stranka madžarskih žensk (Hungarian Women's party) se je v tisku pojavila le enkrat2, vendar o njenem programu in aktivnostih ni bilo kaj dosti povedanega. Članek je kot glavni cilj stranke navajal namen, da povečajo število ženskih predstavnic v parlamentu. Avtor, ki je o stranki zapisal le pet stavkov, v enem izmed njih navaja izjavo stranke, da ne pripada feminističnemu gibanju, je ostal anonimen. Tudi diskurz o pojavnosti oz. odsotnosti ženskih političnih predstavnic ne zna pravilno predstaviti sporočil strank, niti analize, ki jo ponujajo strokovnjaki ali novinarji. Kratek, a provokativen in jezen članek je napisala Szilvia Hámor3, ki je hotela opozoriti na dejstvo, kako majhno je število ženskih predstavnic v parlamentu kakor tudi na kandidaturnih listah na splošno. Njen članek ni požel nobenega odziva ali javne diskusije, bil je popolnoma neopažen. Tudi stranke, ki so pred tem pokazale interes za uvedbo določenega deleža žensk v politiki zato, da bi vzpodbudile sodelovanje žensk na političnih področjih, se na članek niso odzvale. Stranka MSZP je lani razglasila uvedbo 20-odstotnega deleža na kandidaturnih listah svoje stranke, čeprav tega podatka ni bilo zaslediti niti v enem članku; isto je veljalo za intervju s Pétrom Medgyessyem4, kandidatom za ministrskega predsednika. Kljub temu da se MSZP med volilno kampanjo na omenjeni članek ni odzvala, je svojo obljubo držala in tako je delež žensk na kandidaturnih listah zelo blizu dvajsetim odstotkom. Druga stranka, ki bi lahko vzpodbudila ženske za vstop v politiko, je SZDSZ, ki je razglasila svoj program5 leta 2000, s katerim je hotela podpreti enakovredno možnost udeležbe za vse ženske predstavnice. Gáborja Kunczeja, predsednika SZDSZ, so v intervjuju vprašali o precejšnjem padcu deleža, ki ga stranka v svojem programu6 predvideva za ženske in manjšine, v primerjavi s strankinimi prejšnjimi iniciativami. Kuncze je na kratko odvrnil, da njegova stranka ne zagovarja določanja deleža prisotnosti, nato je nadaljeval z razglabljanjem o situaciji Romov ter vprašanje ženske prisotnosti v politiki njegove stranke popolnoma zanemaril. Povrhu vsega, pa so sodelovanje žensk v politiki v času kampanje prezrli, tudi v primerih, ko so nekatere stranke uvedle omejitve deleža žensk. Če povzamem, v izbranih člankih je politika skoraj v celoti konceptualizirana kot »moški posel« oziroma »moška stvar«: politiki, eksperti, intervjuvanci so samo moški. Vsi politični analitiki in raziskovalci, ki dajejo izjave o anketah javnega mnenja, so moškega spola. Isto lahko zaključimo na podlagi plačanega političnega oglaševanja v Népszabadságu: časopis ni objavil nobenih fotografij z ženskimi političnimi predstavnicami, nobene ni omenjal ali predstavljal kot kandidatke; takšno oglaševanje je bilo na razpolago le izbranim moškim kandidatom.

Pogled na peščico izbranih srečnic
Peščica je resnično izbrana: pomembno politično zastopstvo je ženskim političnim predstavnicam v Népszabadságu bilo namenjeno le trem kandidatkam. Pod terminom »pomembno politično zastopstvo« imam v mislih avtonomno izražena mnenja in aktivnosti, ki aktivno oblikujejo diskurz kampanje. Poleg Ibolye Dávid sta ostali dve ženski politični predstavnici Ildikó Lendvai in Katalin Szili, obe podpredsednici MSZP. Medtem ko je Ibolye Dávid govorila o temah, so na primer demokratična vlada, strankarska koalicija in o svoji vlogi pri oblikovanju ministrstva za pravosodje, sta vlogi drugih dveh kandidatk bili ožje zastavljeni. Ildikó Lendvai je komentirala nesprejemljiv razvoj kampanje, na primer rasizem in predvsem podpihovanje sovraštva. Zmeraj se je - kot predstavnica MSZP - sklicevala na škandal v zvezi z Mário Schmid in se z njo ponavadi tudi pojavljala v javnosti. Kaže, da je to v skladu z njenim mnenjem, ki ga je izrazila na konferenci, kjer je v svojem predavanju omenila, da se v javnih debatah pogosto znajde v diskusiji s še kakšno žensko predstavnico iz FIDESZ, za kar se po njenem mnenju mediji zavestno potrudijo. Pojasnila je tudi, da nekateri uredniki eksplicitno zavračajo kakršnekoli drugačne diskusije kot pa deljene7 (zahtevajo, da so na televizijskih diskusijah moški in ženske politične predstavniki/ce striktno ločeni, op. p.), kar pomeni, da so tudi tiste redke ženske predstavnice v politiki deležne svojevrstne izolacije. Tudi tretja predstavnica, Katalin Szili, je omenjala govor podpihovanja sovraštva podpredsednika FIDELSZ Lászla Kövérja in zahtevala njegov odstop.

Vsa poročila o Ildikó Lendvai povezuje še ena skupna lastnost: vsa namreč govorijo o njej kot o resnično pravi ženski. Poročilo8 o pogajanjih med MSZP in FIDESZ na televizijski diskusiji ministrskih kandidatov je opisalo srečanje dveh političnih predstavnic takole: »Šopek belih rož za Ildikó Lendvai, rdeče jajce za Tamás Isépy. Pred hotelsko sobo Romea in Julije v hotelu Béke sta si političarki v znak pozornosti izmenjali darilci //.« Iz članka smo tudi izvedeli, da je Lendvai vztrajala na pravici, ki ji jo daje stranka, da sme vplivati na dejanski datum diskusije, na podlagi argumenta, da se bo, če ona povabi gosta na večerjo, poskušala prilagoditi datumu, ki bi vsem ustrezal. V nadaljevanju članka je bilo zapisano, da je izjavila, da se lahko izkaže za izvrstno kuharico kadarkoli, ne le ob določenih dnevih. Proti koncu članka je bilo zaznati, da zgodbica o njeni podobi dobre gostiteljice in gospodinje zveni malce za lase privlečena. Deset dni pozneje, ko je Lendvai vodstvu FIDESZ dostavila pismo, v katerem zahteva javno priznanje za obsodbo/grajo Kövérjevega nagovora ter podpihovanja sovraštva na splošno, so ji namesto ustreznega odgovora ponudili čokoladnega zajčka.9 To je več kot očitno strategija FIDESZ, da bi osmešili MSZP skozi infantilizirano podobo Lendvaijeve. A zares problematično je, da se nista niti Lendvaijeva niti MSZP odzvala na afero s čokoladnim zajčkom, s čimer niso pokazali ničesar drugega kakor lastno slepljenje ali morda ignoranco. Ledvaijeva je reagirala natanko tako, kot so od nje pričakovali; kot ženska, ki sprejme v dar rože in nato podari rdeča jajčka. Posledično jo obravnavajo kot otroka in ji za veliko noč podarijo čokoladnega zajčka, enako kakor otrokom. Iz pričujoče zgodbe je razvidno tudi, kako je FIDESZ uspel na videz povsem nedolžno sprejetje cvetja in poklanjanje jajčk sprevreči v poniževanje in infantiliziranje Lendvaijeve kot politične osebnosti - z njeno in medijsko pomočjo.

Brez fotografij, brez intervjujev
Še en primer nam razkriva vpogled v to, kaj zanima medije v času volilne kampanje o ženskih političnih predstavnicah. Zelo malo ženskih političnih predstavnic se pojavi na fotografijah v časopisju; v večini primerov lahko zasledimo le tri zgoraj omenjene političarke, pa še te so ponavadi fotografirane v družbi moških. Dve največji objavljeni fotografiji, ki sta se pojavili v času šesttedenske kampanje, sta bili fotografiji Márie Tocsik in Ciccioline. Prva10 se je pojavila na naslovnici, ki je razglašala vest o sodbi sodišča - v multimilijonskem privatizacijskem poslu so Tocsikovo kot odvetnico obsodili. Še pomembneje je bilo, da je bila članica liberalne demokracije, kar je seveda bil razlog, da se je Tocsikova pojavila na naslovni strani. Cicciolina, po svojem izvoru Madžarka, drugače pa italijanska porno zvezda in bivša članica italijanskega parlamenta, je brez uspeha poskušala vstopiti v volilni boj na madžarskih volitvah. Nobena od omenjenih dveh novic pa v obdobju predvolilne kampanje ni bila dejansko politično pomembna. Tocsikin primer je služil kot glasen opomin na nedavni škandal v zvezi s SZDSZ-jem, medtem ko sta Cicciolini njena škandalozna preteklost in seksi nasmeh zagotovila ne le fotografijo, temveč celo intervju.11 Tako je Cicciolina postala edina ženska, ki so jo mediji povezali s politiko in le z njo je vodilni dnevni časopis Népszabadság v času šesttedenske volilne kampanje objavil intervju. Očitno je njen nedavni poskus, da bi postala članica madžarskega parlamenta, služil le kot izgovor za intervju: časopis jo je predstavil kot smešno, naivno in precej neumno, a podjetno porno zvezdo, ki je kot političarke ne gre jemati resno. Kaj takega da je menda mogoče le v Italiji. V tem duhu je zvenelo tudi prvo vprašanje, ki je poizvedovalo ali si je prišla poiskat madžarskega ljubimca.

Opazimo lahko tudi, da se ženskim političnim predstavnicam ni pridružila nobena nova. Večina danes aktivnih se je v madžarskem političnem prostoru pojavila že v času prvih demokratičnih volitev, torej pred dvanajstimi leti, ali celo že pred tem. S tem smo prišli do predmeta razprave, do političnega in družbenega konteksta, v sklopu katerega je potrebno pričujočo analizo interpretirati.

Obdobje dihotomije v političnem diskurzu
V času volilne kampanje so bili omenjeni številni primeri razdvojenosti. Eden izmed njih omenja dihotomijo privatno-javno ter tudi sporočilo, da politika pripada le moškim, medtem ko so ženske postavljene na rob dogajanja. K pričujoči analizi naj dodam še en ekspliciten primer za omembo v medijih. Dan pred volitvami ni bilo dovoljeno izvajati nobenih kampanjskih aktivnosti in tudi časopisi ne bi smeli objavljati ničesar v zvezi s kampanjo.

Népszabadság je razglasil volilni molk za soboto, 6. aprila. Članki, ki jih je časopis ta dan objavil, so pokrivali teme kot na primer vloga spolov v družini; nasmeh Sayre: mati, ki je bila rešena smrti; rak na dojki: petminutno samopregledovanje; srečanje tajnic; moč in solze Erzsébet (poročilo); ter intervju z Mário Ambrus. Še nikoli ni nobena izdaja Népszabadsága tako na široko pisala o ženskah ali v zvezi z njimi povezanimi temami. Sporočilo medijev je bilo tako še podkrepljeno: med volilnim molkom naj ženske berejo časopise, toda zakaj bi isto počeli tudi moški, saj vendar v časopisu ni ničesar o politiki? Razmerje med volivci in volivkami na Madžarskem je približno enako, medtem ko ženske predstavljajo večji del bralcev dnevnega časopisja. Pričakovali bi precej močno volilno kampanjo, vendar je presenetljivo, da se volivk ni posebej nagovarjalo - vsaj tega ni bilo čutiti v omenjenih 360 člankih. Teme, ki bi bile posebej osredotočene na potrebe volivk, se niso pojavljale; morda še zmeraj prevladuje mnenje, da ženske zanimajo le teme o družini, kakor je veljalo v prejšnji volilni kampanji.12 Ali pa se morda volivke nagovarja v političnem oglaševanju v elektronskih medijih. V obeh primerih tudi to zagotovo vzpodbuja dihotomijo javno-privatno.

Zanimivo je bilo slišati, da je Katalin Szili po končanem prvem krogu volitev, na katerem je zmagala MSZP, prvi stavek namenila prav ženskemu delu volivcev; prisrčno se je zahvalila MSZP za njihove glasove. Omenjeno dejstvo vsekakor kaže, da je MSZP v resnici ciljala na ženski del volilnih upravičencev, pa vendar jih kljub temu ni hotela nagovoriti kot ženske.

1 O avtorju knjige o ministrskem predsedniku Viktorju Orbánu je rekla »da bi na spodobnem mestu lahko nekdo vzel puško in ga ustrelil kot psa«, citirano iz Népszabadsága, 4. april, 2002, str.5.
2 Magasabb életkor, kisebb politikai szerep, Népszabadság, 8. marec, 2002, str. 9.
3 Szilvia Hámor: A fenébe a maszlaggal!, Népszabadság, 27. marec, 2002, str. 9.
4 Tibor Kéri, Lajos Pogonyi: A jobboldalnak nincs több tartaléka, Népszabadság, 5. april, 2002, str. 9.
5 A korszakváltás programja: a nők és férfiak közötti esélyegyenlőség biztosításáról, SZDSZ, 2000.
6 Tibor Kéri, Lajos Pogonyi: Tíz százalék fölött boldog lennék, Népszabadság, 26. marec, 2002, str. 9.
7 Ildikó Lendvai: The woman-politics of the Hungarian Socialist Party, (Ženske v politiki v madžarski socialistični stranki), MONA, Konferenca o ženskah in politiki, Budimpešta, 2000.
8 Imre Bednárik: Lesz miniszterjelölti vita, Népszabadság, 19. marec, 2002, str. 4.
9 Tiltakozás a gyűlöletbeszéd ellen, Népszabadság, 2. april, 2002, str. 4.
10 Börtönbüntetések a Tocsik-perben, Népszabadság, 19. marec, 2002, naslovnica.
11 Zsigmond Falus: Egy honanya Rómából, »Népszabadság«, 5. april, 2002, str. 33.
12 Réka Pigniczky: Toward a Reconceptualization of the Public Sphere: A Gendered Analysis of the Hungarian Media (Rekonceptualizaciji v javnih sferah naproti: Analiza spolov v madžarskih medijih, magistrsko delo na CEU-ju, 1996).

izpis

Beata Klimkiewicz

Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Regulacija medijev na Poljskem predstavlja model prehoda od zakonodaje mehke liberalizacije iz leta 1992 do najstroţje regulacije leta 2002 - Novela zakona o radiodifuziji uvaja najstroţja določila v zvezi z lastništvom in izdajanjem licenc, ki pa so namenjena omejevanju koncentracije kapitala in lastništva v radijskih in televizijskih postajah
Po politični in ekonomski transformaciji leta 1989 v srednji in vzhodni Evropi je Poljska liberalizirala svoj medijski trg. Zakon o radiu in televiziji iz decembra 1992 je povzročil pojav komercialnih radijskih in televizijskih postaj (kot so radio RMF FM, Zet in TV Polsat, TVN), ti pa so začeli izražati potrebo po mili regulaciji. Čeprav zakon o radiu in televiziji iz leta 1992 vsebuje določila, ki zadevajo lastništvo in dovoljenja (licence) firm, le-tem niso sledili tako strogo kot v drugih evropskih državah.

Skoraj desetletje pozneje je poljska vlada sestavila posodobitev zakona o radiu in televiziji, kar je sprožilo ostro diskusijo v poljski javnosti. O omenjeni posodobitvi trenutno v poljskem parlamentu še razpravljajo. Novela zakona uvaja najstrožja določila v zvezi z lastništvom in izdajanjem licenc, ki pa so namenjena omejevanju aktivnosti dominantnih oziroma monopolnih medijskih akterjev, in sicer tistih aktivnosti, ki bi lahko imele za posledico preveliko koncentracijo kapitala in lastništva v radijskih in televizijskih postajah. Osnovni argument avtorjev in zagovornikov novega zakona je, da bo ta zakon v medijsko vsebino prinesel večjo raznolikost. Wlodimierz Czarzasty, sekretar nacionalnega sveta za radio in televizijo, pravi, da proces zoževanja funkcije medijev na ustvarjanje dobička neizogibno vodi k poenotenju medijske vsebine na Poljskem.

Prejemniki nimajo vpliva na medijsko vsebino, temveč na obliko, v kateri je ta vsebina predstavljena. Namesto sladkarij različnih okusov so deležni sladkarij enega okusa v različni embalaži.

Preprosto povedano: Czarzasty poudarja, da je »svobodni« medijski trg na Poljskem oblika cenzure.1 Aleksandra Jakubowska, namestnica ministra za kulturo, promovira novelo zakona v javnosti in jo brani s podobnimi besedami:

»Kaj zagotavlja svobodo govora, če ne pluralizem? Ali bi monopol zagotavljal svobodo govora? Cilj tega zakona je, da nobena medijska hiša ne bi dosegla monopolnega položaja na medijskem trgu.«2

Gazeta Wyborcza je to novelo močno kritizirala. Časopis je poudaril, da po novih pravilih noben medijskih »igralec« ne more dobiti dovoljenja za oddajanje več kakor enega nacionalnega radijskega ali televizijskega kanala.3

Poljske medijske lastnike bi izrinili tuji investitorji
Zygmunt Solorz, lastnik Polsata (najmočnejše privatne televizijske postaje), je izjavil, da bi ta politika dejansko povzročila, da bi močna poljska medijska podjetja iz poljskega medijskega trga izrinili tuji investitorji. Poljski lastniki medijev se bojijo, da bi stroge regulativne strategije omejile razvoj domačih medijev na Poljskem, hkrati pa bi poljska podjetja postala ranljiva za tuja medijska podjetja, ko bo pristop Poljske k EU odstranil investicijske ovire za tuja podjetja. Ko bo Poljska postala članica EU, bodo tuji investitorji zunaj Evropske unije lahko zajeli 45 odstotkov delnic v poljskih medijskih podjetjih. Sedaj znaša ta delež 33 odstotkov in obsega tudi evropska podjetja. Ko bo pridružitev k EU končana, bodo morali Polsat - kakor tudi druga podjetja, kot so ITI in Agora - odprto konkurirati z medijskimi giganti, kot so Vivendi, RTL in Mediaset. Na drugi strani pa Aleksandra Jakubowska argumentira, da bodo nova določila ščitila domače medije pred tujimi medijskimi mogotci. Ščitili bi naj prejemnike poljskih medijev.4 Ni naključje, da sta Gazeta Wyborcza in Polsat protestirala. Poljski mediji so večkrat prenesli informacijo o načrtovani multimedijski povezavi med Gazeto Wyborczo in Polsatom. Zygmunt Solorz načrtuje prodajo vsaj 33 odstotkov delnic Polsata. Že nekaj mesecev pa je javna skrivnost, da je glavni kandidat za nakup teh delnic podjetje Agora, ki ima v lasti Gazeto Wyborczo.

Večja pooblastila svetu za radiodifuzijo
V tem kontekstu je potrebno omeniti, da medijska zakonodaja ne omejuje le lastništva večjih medijev in izdajanja licenc, temveč spreminja tudi institucionalni nadzor. Novela zakona daje, na primer, večja pooblastila nacionalnemu svetu za radio in televizijo. Zato pa kritiki poudarjajo, da zakon privilegira javni radio in televizijo TVP (poljska nacionalna televizija) ter slabi majhne privatne medije. Zagovorniki novega zakona pa spet poudarjajo, da so potrebna posebna pravila o lastništvu medijev in institucionalnem nadzoru, ki obstajajo na vseh medijskih trgih in varujejo raznolikost in pluralnost. Splošna zakonodaja o konkurenčnosti, ki se v glavnem ukvarja z doseganjem ekonomskih ciljev, ne bi bila zadostna, kar zadeva cilje, kakor so mnogoterost glasov in mnenj ali kulturna nit naroda.

Po rastoči kritiki novega Zakona o radiu in televiziji na Poljskem je Komisija evropskega parlamenta izdala dokument, v katerem je problem potencialnega omejevanja svobode govora z novelo zakona analizirala. Ta problem pa ni bil vključen v proces poljskih pogajanj z Evropsko unijo. Dejansko EU te novele zakona še ni kritizirala. Generalni direktor za avdio-vizualno politiko Klaus van der Pas je imel nekaj pripomb o pomanjkanju natančnih pogojev za prenašanje evropskih avdio-vizualnih produktov ter pravil, ki zadevajo »skrito« oglaševanje.5

Doslej ni bilo koncentracije lastništva v medijih
Do danes koncentracija kapitala v lastništvu več medijev na Poljskem ni bila takšen problem kakor v drugih evropskih državah. Poljski televizijski trg deluje relativno uravnovešeno. Oseminštirideset odstotkov publike posluša/gleda javno postajo TVP, 26 odstotkov Polsat, 14 odstotkov pa TVN.6 Medijski strokovnjaki pa razlikujejo med dejanskim stanjem in trendi. Glede trendov strokovnjaki poudarjajo, da proces združevanja lastništva medijev na Poljskem dinamično raste. Leta 2000 so si Agora, Polsat in ITI (lastnik TVN) delili 33 odstotkov skupnih prihodkov od oglaševanja v medijih. Leta 2001 je 17 odstotkov dobička iz radijskih prenosov pripadlo dvema glavnima medijskima »igralcema« na Poljskem. Štirje založniki tvorijo 45 odstotkov trga tiskanih medijev na Poljskem, kar je bistveno več kakor pred petimi leti.

Tadeusz Kowalski, strokovnjak o ekonomskem položaju medijev: »Trg tiskanih medijev na Poljskem je trenutno strukturiran kot oligopol. To je enosmerna ulica.«7

Politična opozicija se o argumentih proti zakonskemu omejevanju koncentracije lastništva v medijih ne more poenotiti. Poslanka Sledzinska-Katarasinska je izjavila, da koncentracije lastništva v medijih ne moremo označiti za omejevanje svobode govora. Samo svobodno tržišče je najboljši način za zagotavljanje raznolikosti.8 V protestu se politični opoziciji pridružujejo glavni privatni lastnimi medijev na Poljskem. Med te še posebej štejejo Agora, Polsat, ZPR S.A., ITI holding in drugi. Na drugi strani pa vladno strategijo močno podpirajo javna TVP in nacionalni svet za radio in televizijo. Poleg tega pa tudi druge državne institucije promovirajo najstrožji načrt ureditve medijskega prostora. Senatna komisija za kulturo in masovne medije je, na primer, začela delati na še enem spornem zakonu. Ta od novinarjev zahteva, da zaključijo bodisi študij novinarstva ali masovne komunikacije na univerzitetni ravni, preden so lahko uradno priznani kot profesionalci. Ni potrebno poudarjati, da je ta predlog sprožil široke kritike med poljskimi novinarji.

Regulacija medijev na Poljskem izhaja iz modela prehoda od zakonodaje mehke liberalizacije iz leta 1992 do najstrožje regulacije leta 2002. V tem kontekstu je potrebno omeniti, da bo ta prehodna ureditev po letu 2003 najverjetneje nadomeščena s politiko regulatornega zbliževanja (konvergence). Ta bo vsebovala nove instrumente politike, ki jih bodo predlagale študije Evropske komisije in Zelene listine iz leta 1994. Ali bo takšna strategija usmerila poljske medije k zagotavljanju večje raznolikosti medijskih produktov in storitev za poljsko družbo, ali pa bodo isti produkti in storitve znova in znova pomnoženi? To ostajata odprti vprašanji.

1 Czarzasty, W.: Koncentracija kapitala v poljskih medijih, poročilo predstavljeno na konferenci Tuji kapital v poljskih medijih, ki je bila na Varšavski univerzi junija 2002.
2 Intervju Krzysztofa Grezslowskega z Aleksandro Jakubowsko, prenos na 1. kanalu poljskega radia, 21. marec, 2002.
3 Gazeta Wyborcza: Dobijaja media, 22. marec, 2002, stran 24.
4 Intervju Krzysztofa Grezslowskega z Aleksandro Jakubowsko, prenos na 1. kanalu poljskega radia, 21. marec, 2002.
5 Rzeczpospolita: Bruksela nie krytykuje ustawy o mediach, 31. maj, 2002, str. A4.
6 Številke so za leto 2001 posredovali navedeni mediji. V: Newsweek Polska, 5/2002.
7 Kowalski, T.: Polična ekonomija tujega kapitala v poljskih medijih, poročilo, predstavljeno na konferenci Tuji kapital v poljskih medijih na Varšavski univerzi, junij, 2002.
8 Isti vir.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji v svetu

Medijska preža
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
Saša Bojc
Danski Media Watch
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Bibliowwwgrafija
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
Novinarski večeri
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
29.10.1999
Nadire Mater
Polnočni ekspres
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
mediji in pravo
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
zakon o medijih
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mediji za državljane – Priporočila
Brankica Petković, Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin
Sporna določila o financiranju programskih vsebin
Predlog amandmajev Mirovnega inštituta na člene o proračunskih sredstvih za medije
Predlog Mirovnega inštituta za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Renata Šribar
Predlog Renate Šribar in koordinacije nevladnih organizacij za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Jurij Žurej
Reguliranje medijskih vsebin za odrasle
Jernej Rovšek
Kaj je na medijskem področju mogoče urejati z zakonom?
Marta Gregorčič
Novi zakon o medijih: žrtve o žrtvah
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Aleš Gaube
Umakniti slab predlog zakona o medijih
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
mediji in vojna
Medijska preža
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Blaž Zgaga
Novinarsko preiskovanje trgovine z orožjem: Kako je nastala trilogija V imenu države?
Gorazd Kovačič
Vojna reportaža med spektakularnostjo in analizo
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Lana Zdravković
Zahteva za ukinitev vojske: kam je šla želja po družbenem nekonformizmu?
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Valentin Areh
Nerelevantne kritike poročanja iz Iraka
Jože Vogrinc
Kako razumeti embedding?
John Lloyd, Ksenija Horvat
»Privrženo novinarstvo« v vojni
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Marta Gregorčič
»To je bila najbolj napačna odločitev v mojem življenju«
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Barbara Bizjak
Irak: Iraška kriza v slovenskem tisku
Barbara Bizjak
Enajsti september, leto pozneje
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Kristina Plavšak
Svoboda govora tudi v vojni
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Lucija Bošnik
Triindvajset mrtvih resnic
Lucija Bošnik
Že 23 ubitih novinarjev v letu 2000
Edo Pajk
Odgovor na »Odziv na pisanje o Kosovu«
Vojni zločini - Kaj bi javnost morala vedeti?
Nicole Lindstrom
Svetovna izdaja Bastarda o Kosovu
Darijan Košir
Vse oči usmerjene v Delo
Miran Lesjak
Površna analiza brez metodologij
Peter Žerjavič
Novinarski safari na Kosovu
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Barbara Kelbl
Novinarska (ne)pristranost v poročanju o vojni
Svobodnjaku je veliko teže
Edo Pajk
Pomanjkanje lastnih zgodb s prizorišča
Saša Banjanac Lubej
Neposrečena presoja
Gašper Lubej
Pomanjkanje solidarnosti in podcenjevanje gledalcev
Novinarski večeri
26.02.2003
Dominika Pszczolkowska, Oral Calislar, Boris Jaušovec
Svetovna politika - čigava si?
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
09.04.2002
Saša Vidmajer, Denis Staunton
Kdo lahko reče Natu ne?
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
30.05.2001
Vildana Selimbegović, Željko Kopanja
Daytonska Bosna – nedokončana zgodba
18.04.2001
Branko Geroski, Artan Irfan Skenderi
Makedonija v ogledalu dveh svetov
10.11.2000
Seška Stanojlović, Mirko Galić
Desetletje balkanskih vojn
19.05.2000
Janko Baljak
Anatomija bolečine
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
02.12.1999
Aferdita Kelmendi, Vili Einspieler
Neodvisna republika Kosovo
26.05.1999
Baton Haxhiu, Dejan Anastasijević
Ko to tamo peva
12.03.1999
Mark Thompson, Andrej Gustinčič
Vojna na območju nekdanje Jugoslavije
12.02.1999
Vanja Vardjan
Kako lagati resnico?
03.07.1997
Chuck Sudetic, Ervin Hladnik-Milharčič
Ko predsodki poročajo
mediji v vzhodni in jugovzhodni Evropi
Medijska preža
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Tanja Petrović
Tako evropsko
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
Boris Čibej
Demokratične čistke
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Titostalgija
Novinarski večeri
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes