N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
uvodnik
medijska politika
medijska industrija
raziskovalno novinarstvo
medijsko pravo
medijske reprezentacije
medijska etika
zaščita otrok
splet
kliping
novinarji
mediji in življenjski slog
iz zgodovine medijev
združene države amerike
recenzije in prikazi
ekskrementi
fotografija
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Primer nizozemske ustanove NICAM je dober zgled, kako lahko vladni predlog omogoči pogoje za ustanovitev nevladne ustanove, ki skrbi za interese vseh vpletenih v koregulativni proces zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Medijske prakse in produkti se s hitrim razvojem informacijsko-komunikacijskih tehnologij in ob sočasni globalizaciji nenehno spreminjajo. Ti procesi neposredno vplivajo na vprašanje učinkovite in konsistentne zaščite otrok in mladoletnih pred potencialno škodljivimi medijskimi vsebinami in sprožajo premisleke, kako koncipirati uspešen model regulacije medijskih vsebin.

Takšen premislek je v modernih in nenehno spreminjajočih se pogojih medijske produkcije še toliko pomembnejši, saj mora biti tovrstna regulacija medijskih vsebin nenehno v »duhu časa«, to pa lahko doseže le, če v proces aktivno vključi tako vladni kot nevladni oziroma zasebni sektor, tako zakonodajna telesa kot organizacije, ki se neposredno ukvarjajo z medijsko produkcijo, torej tudi izdajatelje medijskih vsebin in IKT storitev.

Tradicionalna regulacija je ob soočenju z novimi in izjemno spreminjajočimi medijskimi IKT produkti postala kljub svoji nekdanji učinkovitosti neprimerna. Spričo »revolucionarnosti« in nenehnega generiranja novih medijskih produktov je postala tudi vloga države in naddržavnih institucij, kot je Evropska unija, problematična in jo bo morda treba na novo opredeliti[1] oziroma jo posodobiti v skladu z drugačnimi zahtevami in potrebami regulacije, saj ni enotnega recepta za regulacijo, ki bi veljala za vse medije.[2]

Moderna teorija regulacije ugotavlja, da regulacija ni nekakšno orodje v rokah nepremakljivega in statičnega akterja, kot je država, temveč je tudi orodje v rokah industrije. V skladu s tem moramo regulacijo v prvi vrsti razumeti kot družbeni proces, ki pa je težko dosegljiv. Politika na ravni medijev seveda poskuša zagotoviti pozitivne funkcije medijev (na primer promocija kulturne raznolikosti) in hkrati reducirati negativne vplive (tveganje za razvoj mladoletnih, tveganje za možno zavajanje potrošnikov).[3] Ena od rešitev je prav model koregulacije, ki je tipificiran kot specifična kombinacija državne in nedržavne regulacije.

Koregulacija kot alternativni regulatorni model predpostavlja kombinacijo javnih ciljev oblasti z odgovornostmi, ki jih prevzemajo zasebni akterji v konkretnem področju.[4] Tudi v akademskih krogih poudarjajo, da je model koregulacije pragmatični odziv na splošno spoznanje, da se morajo regulatorni mehanizmi zaradi globalizacije, nenehnega razvoja informacijske tehnologije in s tem povezanim stalnim širjenjem medijskega trga hitro odzvati in prilagoditi novim razmeram, tako da ohranjajo relevantnost in učinkovitost.[5] Cristopher T. Marsden ugotavlja, da je evropska komisija v svojih priporočilih izpostavila pomembnost čezmejne izmenjave najboljših praks in se zavzela za razvoj koregulativnih in samoregulativnih mehanizmov. Koregulacija odraža obliko regulacije, ki ni niti državno vodena in nadzorovana regulacija (state command and control regulation), in ki hkrati tudi ni čista samoregulacija, kot jo lahko zasledimo v iniciativah industrije.[6] Posamezni akterji na medijskem področju imajo lahko zelo različne kulturno in ekonomsko pogojene motivacije. V praksi se zato dogaja, da so ekonomski dejavniki, politična kultura, civilna družba in institucije odločilnega pomena, kateri model koregulacije v določeni državi najbolje uspe.[7] Večina koregulativnih sistemov je zasnovana za to, da zaščiti otroke in mladoletne, ali za regulacijo oglaševalskih vsebin. Teoretična izhodišča, dopolnjena z empiričnimi ugotovitvami, kažejo še posebno primernost teh ciljev, da se nanju aplicirajo koregulatorna merila.[8]

Primeri dobre prakse na področju celovite zaščite otrok in mladoletnih: ustanova NICAM
Nizozemska je oblikovala učinkovit sistem, ki temelji na nedržavnem regulatornem telesu, tega pa nadzoruje državni regulator. Vpeljala je sistem zaščite otrok in mladoletnih na področju izdajanja programskih vsebin (televizija), filmov, DVD, video igric in mobilne telefonije. Prvi korak k oblikovanju učinkovitega modela je bil napravljen leta 1999, ko so ustanovili nedržavno organizacijo z imenom NICAM (Nederlands Instituut voor de Classificatie van Audiovisual Media, angl: Netherland's Institute for the Classification of Audiovisual Media, Nizozemski inštitut za klasificiranje avdiovizualnih medijev). Ustanovile so jo organizacijske platforme vseh vključenih medijskih sektorjev, potem ko je vlada javno naznanila, da je pripravljena nositi stroške ustanovitve klasifikacijskega inštituta, v katerem bodo sodelovale vse relevantne medijske organizacije.[9] Ob tem je NICAM odigral vlogo koordinatorja v razvoju klasifikacijskega sistema Kijkwijzer, ki opozarja starše in druge o možnem škodljivem vplivu medijskih vsebin pri določeni starosti otrok in mladoletnih.[10]

Nizozemski parlament je leta 2000 z veliko večino podprl zakonodajne postopke, ki so omogočili začetek uporabe sistema Kijkwijzer; večina članov parlamenta je izrazila preferenco po samoregulaciji in izrazila zaupanje, da je avdiovizualni sektor zmožen prevzeti odgovornost za tak proces. Dvaindvajseti februar 2001 je datum, ko je začel veljati nov medijski zakon, ki določa tudi kriterije za akreditacijo neodvisnega regulatornega telesa.[11]

Ustanova NICAM tako združuje javne in komercialne izdajatelje programskih vsebin (televizija), kinematografske, DVD, video, igralniške operaterje in operaterje mobilne telefonije.[12] Klasifikacijski sistem so oblikovali z namenom zaščite otrok in mladoletnih pred potencialno škodljivimi vsebinami, ki se predvajajo na televiziji, v filmih, videih, DVD nosilcih in video igricah. Ta cilj skušajo v karseda optimalni meri doseči s pomočjo klasifikacije vseh vsebin avdiovizualnih medijev in s posredovanjem ustreznih informacij uporabnikom, zlasti seveda staršem. V tem sistemu igra aktivno vlogo tudi država, in sicer tako imenovani Commissariaat voor de Media – CvdM (Komisariat za medije). To je neodvisna regulatorna avtoriteta, ki je razumljen kot državni regulator in posreduje v primeru programov, ki bi lahko bili resno škodljivi (nelegalna vsebina, trda pornografija, neupravičeno nasilje), oziroma nadzoruje tiste izdajatelje programskih vsebin, ki ne sodelujejo v ustanovi NICAM. Sistem je bil razširjen tudi na področje zaščite pred škodljivimi vsebinami na mobilnih telefonih, ustanova NICAM pa je podpisala pogodbo s številnimi mobilnimi operaterji.[13] Wim Bekkers, direktor ustanove NICAM, v svoji predstavitvi z naslovom »Child Safety and Mobile Phones« pojasnjuje, da je bil prvi korak na področju mobilne telefonije storjen aprila 2005, ko je prišlo do prvega vključevanja mobilnih operaterjev v sistem; pozneje so bili v sistem vključeni vsi mobilni operaterji. Operaterji označujejo tiste sekcije sporočil, ki vsebujejo seksualno vsebino. Uporabnike s posebnimi uniformiranimi znaki (piktogrami) torej opozarjajo, preden bodo ti prišli v stik s seksualno vsebino, ki se nahaja v SMS sporočilih.[14]

Pravni okviri in predpogoji učinkovite koregulacije
Primer ustanove NICAM je dober zgled, kako lahko aktiven vladni predlog omogoči pogoje za ustanovitev nevladne ustanove, ki skrbi za interese vseh vpletenih v koregulativni proces. Poleg vladne iniciative in motiviranja medijske industrije, da pristopi k procesu koregulacije, pa je nujno zagotoviti tudi pravni okvir, ki omogoči akreditacijo nevladne ustanove, kot je to nizozemski NICAM. Zakonska podlaga za ustanovitev NICAM je zapisana v nizozemskem medijskem zakonu (Dutch Media Act, nizozemsko MediaWet).[15] Vlada na podlagi medijskega zakona prenaša odgovornost na medije, ki morajo vzpostaviti enoten sistem klasifikacije vsebine. Cilj klasifikacije je informirati na enoten in takoj prepoznan način vse potencialne uporabnike na možno škodljivost medijskih vsebin.[16]

Za razumevanje delovanja regulatornega sistema je koristen natančen vpogled v razmerje med državo in nedržavnimi institucijami. V poglavju 52 d, podpoglavju 2 omenjenega zakona, je zapisano, da smejo biti programske vsebine, ki bi lahko škodovale fizičnemu, mentalnemu ali moralnemu razvoju oseb pod starostjo 16 let, predvajane samo v primeru, če so njihovi izdajatelji tudi člani organizacije, ki jo je akreditirala vlada. Kriteriji za akreditacijo so določeni v zakonu. Izdajatelji morajo upoštevati pravila akreditirane organizacije (NICAM) in so podvrženi njenemu nadzoru. Organizacije, ki se niso odločile za članstvo v organizaciji NICAM, neposredno nadzoruje Commissariaat voor de Media. Ustanovo NICAM nadzira državni komisariat in mora delovati v skladu s kriteriji, določenimi v zakonu, pristojni minister pa lahko ob morebitnem kršenju pravil organizaciji NICAM tudi odvzame akreditacijo.[17]

Klasifikacijski (informacijski) sistem Kijkwijzer
Klasifikacijski sistem Kijkwijzer (z dvojnim pomenom, bodisi Watch wiser oziroma Viewing guide) so razvili neodvisni strokovnjaki, vpeljal je enoten klasifikacijski sistem za film, televizijo, video in DVD.

Sistem je zasnovan na:
  • starostni klasifikaciji (kategorije: za vse starosti, neprimerno za otroke, mlajše od 6 let (9, 12, 16 let) in na
  • klasifikaciji vsebinskih deskriptorjev (ti indicirajo, katere partikularne vsebine vsebuje škodljiva vsebina; vsebinske kategorije so: nasilje, spolnost, strah, diskriminacija, droge in alkohol, grob oziroma surov jezik).
Organizacije, ki so povezane v ustanovo NICAM, same klasificirajo svoje medijske in IKT produkte, in sicer na podlagi kodirnega sistema Kijkwijzer. Osebe, ki znotraj medijskih in IKT organizacij izvajajo klasificiranje produktov v posamezne enotne kategorije, usposablja ustanova NICAM. V skladu z njenimi regulacijami se televizijski programi (vsebine), ki so klasificirane kot primerne za starost 12 let in več, ne smejo predvajati pred 20. uro. To je tako imenovana prva časovna zaščita (watersheed). Druga časovna zaščita pa zahteva, da se televizijski programi (vsebine), ki so klasificirani kot primerni za starost nad 16 let, ne smejo predvajati pred 22. uro.[18]

Kijkwijzer je informacijski sistem, ki ponuja 4 starostne indikatorje[19] in 6 vsebinskih deskriptorjev in je enoten za televizijske programe, kinematografske filme, DVD in mobilno telefonijo. Zanj je značilen enoten niz kriterijev, na podlagi katerih vsebine razvrščajo v kategorije. Za proces klasifikacije so odgovorni ponudniki medijskih vsebin, torej izdajatelji programskih vsebin (televizija, filmski in DVD distributerji, mobilni operaterji), ki kodirajo svoje produkte v ustrezne kategorije. Proces kodiranja opravljajo koderji, katere usposablja, opremlja in nadzira NICAM.[20] Na podlagi klasifikacije se enotne piktogramske informacije (znaki)[21] dodajajo na televizijskih zaslonih, v televizijskih vodičih, na teletekstu, na DVD-jih, na videokasetah, pa tudi v oglasih za filme in na ekranih mobilnih telefonov.[22]

Informacijski sistem Kijkwijzer opozarja, do katere starosti je določen televizijski program ali film lahko škodljiv za otroke ali mladoletne. To naredi v prvem koraku tako, da posreduje priporočeno starost za ogled vsebine: neškodljiv za vse starosti, 6 let, 9 let, 12 let, 16 let. V drugem koraku pa se uporabljajo dodatni znaki, ki pojasnjujejo (vsebinski) razlog za tako priporočilo: nasilje, strah, spolnost, diskriminacija, uporaba drog in alkohola, žaljiv in grob jezik.[23]

Priporočena starost, ki jo posreduje sistem Kijkwijzer, ne pomeni, da je določen televizijski program ali film primeren za otroke ali mladoletne te starosti ali več stare. Sistem ne razglaša takih priporočil. Resna dokumentarna oddaja ima na primer znak »Neškodljivo – primerno za vse starosti«, ker oddaja ne vsebuje podob, ki bi lahko bile škodljive za otroke in mladoletne. Vseeno pa je lahko taka oddaja neprimerna zaradi preveč kompleksne vsebine.

Sistem Kijkwijzer tudi ne izvaja ocen glede vsebine in kvalitete medijskih vsebin, saj so osebni standardi staršev različni, temveč zgolj opozarja na potencialno škodljive podobe v programih in filmih. Končno odgovornost glede tega, kaj gledajo otroci, nosijo starši oziroma drugi vzgojitelji.

Sistem Kijkwijzer se aplicira na skoraj vse avdiovizualne produkte, ki se ponujajo na Nizozemskem; izjema je televizijski program, ki obsega televizijske novice (dnevniki) in predvajanje televizijskih vsebin »v živo«, saj teh televizijskih vsebin ni mogoče klasificirati vnaprej. Vseeno pa morajo izdajatelji programskih vsebin, ki predvajajo tak program, upoštevati čas predvajanja (broadcast time) in ustrezno organizirati programsko shemo. Ker sistem deluje šele nekaj let, imajo videoteke in trgovine tudi DVD-je in videokasete, ki niso označene v skladu s klasifikacijskim sistemom Kijkwijzer. Sistem ne pokriva interneta. [24]

Pri zaščiti otrok in mladoletnih pred škodljivimi vsebinami vsi operaterji mobilne telefonije sami klasificirajo tiste odseke sporočil prek mobilnih telefonov, ki vsebujejo seksualno vsebino. Ustanova NICAM načrtuje razvoj klasifikacije tudi za ostale škodljive vsebine, ki se pojavljajo v sistemu mobilnega telefoniranja.[25]

NICAM je s 1. marcem 2007 vpeljal novo verzijo klasifikacijskega sistema Kijkwijzer. Filmi, DVD-ji in televizijski programi so klasificirani na podlagi kriterija, ali vsebujejo sovraštvo do žensk. NICAM je torej razširil kriterije za področje spolnega občevanja in diskriminatornega prikazovanja žensk v avdiovizualnih izdelkih.[26]

Učinkovitost, zanesljivost in nadaljnji razvoj klasifikacijskega sistema Kijkwijzer
Klasifikacijski sistem se nenehno preverja in nadgrajuje. NICAM na vzorčnih primerih stalno opravlja tudi notranji nadzor. Izvajajo se tudi raziskave o uporabi sistema pri potrošnikih. Junija 2004 je raziskava ugotovila, da 90 % staršev z odraščajočimi otroci in mladoletnimi osebami ceni sistem in da prek 70 % staršev nadalje zatrjuje, da uporabljajo piktograme, kadar se morajo odločiti, ali je neka medijska vsebina primerna za njihove otroke. Tudi uradno stališče nizozemske vlade je naklonjeno sistemu, saj ugotavljajo, da je ta sistem nedvomno uspešen in je potrdil upravičenost izvajanja v praksi. Leta 2004 je sistem prejel pozitivno oceno tudi v parlamentu, tako vlada kot parlament pa sta predlagala vrsto nadaljnjih izboljšav.[27]

Najnovejša raziskava glede uporabe sistema Kijkwijzer je ugotovila, da samo 14 % respondentov izjavlja, da ne uporabljajo sistema, medtem ko je leta 2004 bilo takih 25 %. Večina staršev meni, da so starostna priporočila sistema Kijkwijzer zanesljiva. Februarja 2008 je tako menilo 90 % staršev, medtem ko je leta 2004 v zanesljivost starostnih priporočil zaupalo 84 % staršev.[28]

Klasifikacijski sistem sam po sebi seveda ni zadostno zagotovilo, da se bodo odpravili vsi problemi. Klasifikacijski sistem je zgolj pomoč, nekakšno svetovalno orodje za potrošnike in starše pri odločanju, katere medijske vsebine naj si ogledajo otroci in druge mladoletne osebe. Za uspešen nadaljnji razvoj je potrebno tudi v prihodnosti zagotoviti polno transparentnost, velik motivacijski dejavnik pa je zlasti pozitiven sprejem pri starših.[29]

Ustanovo NICAM in njen klasifikacijski sistem Kijkwijzer tudi na mednarodni ravni prepoznavajo kot uspešen primer koregulacijske prakse[30] na področju zaščite otrok in mladoletnih pred potencialno škodljivimi medijskimi vsebinami. Prav to spoznanje je bilo v obliki priporočila zapisano kot eden od bistvenih sklepov mednarodne ekspertne konference na področju evropske medijske politike z naslovom More trust in content – The potential of co- and self-regulation in digital media, ki jo je pod predsedstvom Vlade Republike Nemčije organiziral zvezni komisar za kulturo in medije in evropska komisija, in ki se je zgodila 10. in 11. maja leta 2007 v Leipzigu.

Na konferenci so izpostavili poziv vsem članicam Evropske unije, naj začnejo z privzemanjem koregulacije in samoregulacije medijev, s čimer bodo zagotovile zaščito otrok in mladoletnih ter drugih uporabnikov. V zvezi s tem pozivom so formulirali tudi novo evropsko direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah.[31]

Literatura in viri
Bekkers, W. »Protection of minors; How to regulate audiovisual content in the convergence era«, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/upload/download_pc/28.pdf, dostop 30. 5. 2009.
Bekkers, W. »NICAM, Kijkwijzer and PEGI«, dostopno na: www.slm-online.de/psk/slmo/dokukategorien/dokumanagement/psfile/docfile/42/Wim_Bekker4847d876a08ac.pdf, dostop 30. 5. 2009.
Bekkers, W. »Child Safety and Mobile Phones«, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/upload/download_pc/29.pdf, dostop 30. 5. 2009.
Final Report Study on Co-Regulation Measures in the Media Sector, 2006, Hans Bredow Institut, dostopno na: ec.europa.eu/avpolicy/docs/library/studies/coregul/final_rep_en.pdf, dostop 30. 5. 2009.
Marsden, C. T., »Co-Regulation in European Media and Internet Sectors«, dostopno na: www.anglia.ac.uk, dostop 30. 5. 2009.
Mediawet (Dutch Media Act), Nizozemski medijski zakon, dostopno na: www.cvdm.nl/dsresource?objectid=6330&type=org, dostop 30. 5. 2009.
More trust in content – The potential of co- and self-regulation in digital media, Conclusions of the German Presidency on the EU Media Experts’ Conference, Der Beauftragte der Bundesregierung für Kultur und Medien, 2007, dostopno na: www.leipzig-eu2007.de/en/downloads/dokumente.asp, dostop 30. 5. 2009.
NICAM, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/pagina.php?id=3, dostop 30. 5. 2009.
NICAM, »Kijkwijzer«, dostopno na: http://www.kijkwijzer.nl/index.php, dostop 30. 5. 2009.
NICAM, »New Kijkwijzer 9 years age category from 1 January 2009«, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/pagina.php?id=8&nb=209, dostop 30. 5. 2009.
NICAM, »What is Kijkwijzer?«, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/pagina.php?id=2, dostop 30. 5. 2009.
NICAM, »News: Expansion of the Kijkwijzer classification system«, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/pagina.php?id=8&nb=175, dostop 30. 5. 2009.
NICAM, »News: Use of Kijkwijzer continues to increase«, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/pagina.php?id=8&nb=197, dostop 30. 5. 2009.
NICAM, »NICAM/Kijkwijzer is an example of good co-regulation practice«, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/pagina.php?id=8&nb=178, dostop 30. 5. 2009.


1 Final Report Study on Co-Regulation Measures in the Media Sector, 2006, 1, dostopno na: ec.europa.eu/avpolicy/docs/library/studies/coregul/final_rep_en.pdf, dostop 5. 6. 2009.
2 S terminom mediji mislimo na vse tiskane in elektronske oblike množične komunikacije.
3 Final Report Study on Co-Regulation Measures in the Media Sector, 2006, 11.
4 Final Report Study on Co-Regulation Measures in the Media Sector, 2006, 18.
5 Christopher T. Marsden, »Co-Regulation in European Media and Internet Sectors«, 1, dostopno na: www.anglia.ac.uk, dostop 5. 6. 2009.
6 Prav tam, 2.
7 Prav tam, 6.
8 Final Report Study on Co-Regulation Measures in the Media Sector, 2006, 178.
9 Prav tam, 75–76.
10 NICAM, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/pagina.php?id=3, 5. 6. 2009.
11 Prav tam.
12 Prav tam. Na spletni strani ustanove NICAM (dostopno na: www.kijkwijzer.nl/pagina.php?id=3, 5. 6. 2009) je zapisano, da je v ustanovo povezano prek 2200 družb in organizacij, bodisi prek svojih sektorskih organizacij, bodisi direktno v združenje NICAM.
13 Final Report Study on Co-Regulation Measures in the Media Sector, 2006, 75–76.
14 Bekkers, Wim, »Child Safety and Mobile Phones«, 6–7, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/upload/download_pc/29.pdf, 5. 6. 2009.
15 Nizozemski medijski zakon je dostopen na: www.cvdm.nl/dsresource?objectid=6330&type=org, 30. 5. 2009.
16 Bekkers, Wim, »NICAM, Kijkwijzer and PEGI«, 2, dostopno na: www.slmonline.de/psk/slmo/dokukategorien/dokumanagement/psfile/docfile/42/Wim_Bekker4847d876a08ac.pdf, 13. 1. 2009.
17 Final Report Study on Co-Regulation Measures in the Media Sector, 2006, 76.
18 Prav tam.
19 Ustanova NICAM je na spletni strani www.kijkwijzer.nl/pagina.php?id=8&nb=209 (5. 6. 2009) pod naslovom »New Kijkwijzer 9 years age category from 1 January 2009« napovedala, da bo s 1. januarjem 2009 uvedla dodatno starostno kategorijo: ni primerno za otroke do 9 let.
20 Bekkers, Wim, »NICAM, Kijkwijzer and PEGI«, 8–9, dostopno na: www.slmonline.de/psk/slmo/dokukategorien/dokumanagement/psfile/docfile/42/Wim_Bekker4847d876a08ac.pdf, 5. 6. 2009.
21 NICAM, »What is Kijkwijzer?«, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/pagina.php?id=2, 5. 6. 2009.
22 Bekkers, Wim, »Protection of minors; How to regulate audiovisual content in the convergence era«, 7–9, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/upload/download_pc/28.pdf, 6. 6. 2009.
23 NICAM, »What is Kijkwijzer?«, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/pagina.php?id=2, 5. 6. 2009.
24 Prav tam.
25 Bekkers, Wim, »Child Safety and Mobile Phones«, 7–10, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/upload/download_pc/29.pdf, 5. 6. 2009. Primer opozorila potrošnikom, da se pričenja odsek sporočila s seksualno vsebino je prikazan v: Bekkers, Wim, »Child Safety and Mobile Phones«, 8, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/upload/download_pc/29.pdf, 5. 6. 2009.
26 NICAM, »News: Expansion of the Kijkwijzer classification system«, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/pagina.php?id=8&nb=175, 8. 6. 2009.
27 Bekkers, Wim, »Protection of minors; How to regulate audiovisual content in the convergence era«, 15–16, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/upload/download_pc/28.pdf, 5. 6. 2009.
28 NICAM, »News: Use of Kijkwijzer continues to increase«, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/pagina.php?id=8&nb=197, 5. 6. 2009.
29 Bekkers, Wim, »Protection of minors; How to regulate audiovisual content in the convergence era«, 18, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/upload/download_pc/28.pdf, 30. 5. 2009.
30 Klasifikacijski sistem Kijkwijzer oziroma njegove modificirane verzije so pričele uvajati Poljska, Turčija, Belgija in Islandija.
31 NICAM, »News: NICAM/Kijkwijzer is an example of good co-regulation practice«, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/pagina.php?id=8&nb=178, 14. 1. 2009. Na spletni strani: www.leipzig-eu2007.de/en/downloads/dokumente.asp (15. 1. 2009) (Conclusions of the German Presidency on the EU Media Experts' Conference »More trust in content – The potential of co- and self-regulation in digital media) so dostopna uradna priporočila tega srečanja. Sklep št. 17 se nanaša tudi na ustanovo NICAM.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
zaščita vira
Medijska preža
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Kaja Jakopič
Wikileaks – brezdomec med virom in medijem
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Ian Mayes
Po navedbah vira
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Jernej Rovšek
Spremeniti sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih