Leta 2006 in v začetku leta 2007 so bili vzpostavljeni vsaj delno zadovoljujoči mehanizmi(1) za regulacijo potencialno škodljivih vsebin z vidika zaščite otrok in mladoletnih, med katerimi je ekspanzivna zlasti pornografija. Izkazalo se je, da je bil trenutek zmerne spolne kultivacije slovenskega prostora bežen. Dve inšpekcijski službi, ki nadzirata oziroma domnevno nadzirata diseminacijo porna, sta pokleknili, ena tako, da ignorira člen, ki ščiti otroke in mladostnike v referenčnem zakonu, druga na način neproblematizirane poslušnosti pornokapitalu v interpretaciji ZMed.

Skozi pregled,(2) ki ga predstavljamo v tej številki Medijske preže, in ki na nekaterih mestih temeljito analizira probleme, na drugih se jih zgolj dotika ali jih zaradi pomanjkanja prostora izpušča, pridemo do dveh diametralno nasprotnih informacij s strani samih medijev v relaciji do porna. Če se je prej zdelo, da jih pornografija zaseda kar tako, po logiki neizogibne usode, sedaj postaja očitno, da gre za stvar uredniške politike. Zato gre vse spoštovanje medijem, ki so se bodisi odločili za ukinitev porno-chica v oglaševanju mobilnih portalov, namenjenim otrokom in mladoletnim (vsaj trenutno je videti, da so se za to politiko odločili Vikend, Žurnal in Dobro jutro), ali pa so – gre za izdajatelje televizijskih vsebin – vzeli zares kodekse tako vsebinsko kot funkcionalno. Tako je, na primer, RTVS potencialno škodljive vsebine strokovno dosledno opredelila in vzpostavila celo sekundarno instanco v pritožbenem procesu. Med štirimi analiziranimi komercialnimi televizijami se je vsebinsko dovolj adekvatno odzvala TV Pika, funkcionalno in organizacijsko s svetom za zaščito otrok pa TV 3.

Hkrati pa izstopajo mediji, ki močno premikajo meje v prid pornokapitala; dovolj je bolj natančno pogledati oglas za porno-chic vsebine, namenjene otrokom, v Pilotu – ali pa malo dlje bedeti in si ogledati »Love TV« na Kanalu A. Natančnejši pregled, ki kot svoj objekt vključi tudi oglase za vroče linije, pa izpostavi še nekaj drugega: porno-chic po zgledu svojega izvornega žanra, mainstream »soft« in »hard« porna, postaja ne le vse bolj mizogin, ampak tudi vse bolj heteroseksističen in tudi že rasističen. Da o primerih otroške pornografije in rasizma v oglaševanju, namenjenemu otrokom, niti ne govorimo. Učinek nedelovanja instanc nazora je hiter. Za spremembo v drži inšpektoratov očitno zaleže zgolj apel z najvišjih instanc, poklicna in osebna odgovornost zaradi pomanjkanja strokovnega znanja in profesionalne zavzetosti (še?) ni dejavnik. Tako – očitno – o družbenih učinkih pornografije ve na primer več najstnica iz Kanade(3) kot glavna inšpektorica in glavni inšpektor na obeh obravnavanih slovenskih inšpektoratih. Poleg tega Slovenija z nereguliranostjo porna kaže navzven svojo slabo podobo. V razmerjih spolov in otrok jo namreč najbolj očitno in kričeče predstavlja pornografizacija.

S spremembo zakona o medijih se je formalno vzpostavil sistem koregulacije potencialno škodljivih vsebin z vidika zaščite otrok in mladoletnih, ki vključuje samoregulativno polje, v okviru katerega naj bi izdajatelji pripravili interne etične kodekse ter v njih opredelili vsebinska merila, način aplikacije pravil za zaščito in pritožbene možnosti. V želji za enotno in celovito razumevanje spremenjenega 84. člena ZMed je izdajatelj zakona predvidel izdajo Smernic za vsebinsko oblikovanje internih etičnih in estetskih pravil(1) (v nadaljevanju smernice). V skladu z zakonskim določilom je bil izdan tudi Pravilnik o določitvi vizualnega in akustičnega opozorila za programske vsebine, ki niso primerne za otroke in mladoletnike(2) (v nadaljevanju pravilnik).

Etični kodeks RTV SLO(3) ima natančno opredeljene časovne omejitve predvajanja vsebin, ki so potencialno škodljive za mladoletne, in zelo dosledno opredelitev pojmov »pretirano nasilje« in »pornografija«. Natančno je opredeljena tudi zaščita s simboli, kot jih predpisuje pravilnik (VS, 12 plus, 15 plus in 18 plus).

POP TV, d. o. o.,(4) navkljub kompleksnosti pojmov »pornografija« in »pretirano nasilje«, v internem etičnem kodeksu ponudi preprosto definicijo. Z nedefiniranimi termini »prizori nasilja in seksualnosti«, »prizori zmernega nasilja«, »primerno« in »neprimerno« za otroke se opredelijo interna pravila za časovne omejitve in označevanje vsebin (vizualna in zvočna opozorila), v povezavi s starostjo gledalcev/gledalk. Zaradi ohlapnih vsebinskih definicij dopuščajo veliko manevrskega prostora za individualno interpretacijo in manipulacijo glede opredelitve in predvajanja za otroke in mladostnike neprimernih vsebin. Bolj kot zaščita otrok in mladostnikov je merilo deklarativna skladnost z ZMed.

Od vseh štirih televizijskih izdajateljev, ki smo jih vključili v pregled, ima TV 3(5) najbolj ohlapno opredeljene časovne omejitve predvajanja spolnih in nasilnih vsebin v povezavi s starostjo gledalcev/gledalk. V 3. in 4. členu internega kodeksa zelo ohlapno določijo tudi zaščito z vizualnimi in zvočnimi opozorili. Vendar pa ima TV 3 natančnejšo definicijo vsebin, ki so potencialno škodljive za otroke in mladostnike, kot jih ima POP TV, posledično obstaja manj možnosti za manipulacijo.

Etični kodeks TV PIKA(6) v svojem 3. odstavku natančneje kot POP TV in TV 3 definira vsebine, ki niso primerne za otroke in mladostnike, oziroma se sploh ne predvajajo. V kodeksu smiselno povežejo predvajanje spornih vsebin v določenih časovnih terminih s starostno kategorijo ter z označevanjem vsebin (VS, 12 plus, 15 plus in 18 plus).

Kodeks RTV SLO najbolj natančno definirane programske vsebine, ki so škodljive za mladoletnike, hkrati tudi najbolj natančno določi časovno zaščito in zaščito z označevanjem vsebin ob upoštevanju starosti gledalcev/gledalk. Pri komercialnih programih (POP TV, TV PIKA in TV 3) pa zasledimo predvsem pomanjkljivost pri vsebinskih definicijah spornih nasilnih in spolnih prizorov, kar je pravzaprav predmet 84. člena ZMed in primarni namen internih etičnih kodeksov – načelo zaščite otrok in mladoletnih pred programskimi vsebinami, ki lahko škodujejo fizičnemu, psihičnemu in moralnemu razvoju otrok in mladoletnih.

Vsa interna pravila morajo imeti v skladu z ZMed natančno opisane pritožbene možnosti gledalcev in gledalk, prav tako morajo televizijski izdajatelji voditi evidenco pritožb in jo ob letnem poročilu poslati na ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju MK) in Svet za radiodifuzijo (v nadaljevanju SRDF), ki na podlagi teh poročil pripravi krovno poročilo za državni zbor.

Pritožbene možnosti RTV SLO se opirajo predvsem na institucijo varuhinje gledalčevih pravic (neodvisno telo). Slednja predstavlja sekundarno notranjo pritožbeno instanco v primeru, ko pritožba gledalca ali gledalke ni bila zadovoljivo razrešena na prvi instanci(7) (13. člen statuta RTV SLO). Iz določil internega kodeksa sicer ni jasno razvidno, kdo se s pritožbo ukvarja na prvi stopnji in tudi ni jasno opredeljenega internega sveta za zaščito otrok in mladoletnih, kot to predlagajo smernice (ne pa tudi ZMed). »V praksi pa naj bi se s pritožbami na prvi stopnji ukvarjali člani programskega sveta in pristojni odgovorni uredniki.« (Simović 2008)(8)

RTV SLO pri tem opozarja, da se v praksi »pritožbe« nanašajo izključno na obračunavanje ali izterjavo RTV-prispevka in jih po zakonsko določenem postopku obravnavajo najprej pristojne službe ter pritožbeni organ, tj. MK. »Pritožbe, ki bi se po vsebini nanašale na programe ali oddaje in bi kot take terjale obravnavo po upravnem postopku – pritožbe zaradi poseganja v osebno integriteto, razžalitve itd. – programski svet še ni prejel.« (Simović 2008) Slednje, če smo dosledni pri razumevanju termina »pritožba«, ni v skladu z internim etičnim kodeksom in statutom RTV SLO, ki v 17. členu pritožbo opredeli kot »predlog, sugestijo, kritiko, pritožbo (v nadaljevanju: pritožba)« in naj bi se v skladu z določili (13. člen) statuta in etičnega kodeksa reševala najprej interno.

Pritožbo, ki jo prejme POP TV, na prvi stopnji obravnava programski svet v sestavi programskega direktorja, urednika programa in vsaj enega zaposlenega ali sodelavca družbe (svet je sestavljen iz internih članov, brez strokovnjaka/inje s področja mladine in otrok). Kodeks ne opredeljuje drugostopenjske interne pritožbene instance ter ne določa objave pritožbe in rešitev le-teh, ravno tako ne analize pritožb med letom, ki bi lahko vplivala na kvaliteto programa s stališča zaščite otrok in mladostnikov.(9)

V internem kodeksu TV 3 je opredeljen tričlanski svet za zaščito otrok in mladoletnikov (imenuje ga direktor družbe), ki ga sestavljata dva člana iz vrst zaposlenih ter član iz vrst strokovnjakov za zaščito otrok in mladostnikov. Svet je organ pritožbe na prvi ravni, interne pritožbene instance na drugi stopnji ni. V praksi pa »postopek obravnave pritožb na predvajane programske vsebine izvaja programski direktor«. (Štanc 2008)(10) Ravno tako kodeks TV 3 ne predvideva javne objave pritožb in odgovora nanje ter analize pritožb med letom, kot to predlagajo smernice.

TV PIKA ohlapno opredeli proces obravnave pritožb, kjer je za obravnavo le-teh v celoti zadolžen odgovorni urednik Stane Grah. »Od leta 2000 in do tega aktualnega časa sta v uredništvo prispeli dve pritožbi, v odgovoru in razrešitvi so sodelovali tudi soustvarjalci in programski svet, ki ga sestavljajo trije zunanji člani.« (Grah 2008)(11) Opisana sestava sveta kot drugostopenjske interne pritožbene instance v kodeksu ni predvidena, v praksi pa naj bi kompleksnejše pritožbe večjih razsežnosti obravnaval programski svet TV Pika. V etičnem kodeksu tudi ni zaslediti namere o javni objavi pritožb, predvidena je samo interna seznanitev kolektiva.

Kljub temu da imajo nekateri televizijski izdajatelji v kodeksih sicer relativno dobro opredeljene pritožbene možnosti (na primer RTV SLO), so v večini zgolj deklarativne (TV 3, POP TV, TV Pika). Pritožbena pot se konča pri prejemniku (izdajatelju televizijskega programa) pritožbe in je v večini primerov ne obravnava drugostopenjska instanca (interna ali zunanja). To sicer je skladno z željo po vzpostavitvi sistema samoregulacije, je pa zato nekonsistentno z namenom zaščite otrok in mladostnikov pred potencialno škodljivimi vsebinami in vladajočim sistemom koregulacije.

Izdajatelji televizijskih programov so bili dolžni sprejeti interna pravila do 24. 12. 2006, njihovo kopijo pa poslati MK in SRDF najpozneje v petnajstih dneh po sprejetju (do 8. 1. 2007). Po podatkih Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS (v nadaljevanju APEK) je do zakonsko predpisanega roka interne etične kodekse sprejelo in objavilo devet izdajateljev televizijskih programov. Podobno ugotavlja SRDF, ki letno spremlja poročila TV-izdajateljev o prejetih in obravnavanih pritožbah gledalcev o kršitvah 84. člena ZMed. V letnem poročilu SRDF za leto 2007(12) je objavljen seznam 44 izdajateljev TV-programov, katerih kopije internih etičnih kodeksov je SRDF prejel do 31. 12. 2007, in seznam desetih TV-izdajateljev, od katerih etičnega kodeksa še ni prejel. Inšpektorat RS za kulturo in medije(13) (v nadaljevanju IRSKM) je v januarju 2007 izvedel preventivni inšpekcijski nadzor in tako od MK kot od SRDF pridobil seznam izdajateljev televizijskih programov, ki do 8. 1. 2007 predpisanima naslovnikoma niso poslali kopije pravil. V takih primerih naj bi bil uveden postopek inšpekcijskega nadzora zoper posamezne izdajatelje televizijskih programov. Po zadnjih podatkih APEK pa so v letu 2008 interne etične kodekse SRDF poslali še štirje izdajatelji, ustanovljeni pred letom 2008 (Antončič 2008).

Vendar pa IRSKM ne izvaja pregledov nad izvedbo določil internih etičnih kodeksov, saj gre v tem primeru za strokovni nadzor (84. člen ZMed sodi v del ZMed, tega pa izvaja APEK, kot je določeno v 1. in 2. odstavku 109. člena ZMed).(14) Inšpektor Ivan Pal pojasnjuje, da IRSKM podatkov o številu pritožb nima, »ker se letna poročila pošiljajo MK in SRDF«. Tudi letno poročilo, ki ga SRDF nato pošlje državnemu zboru, neposredno ne nalaga MK nobenih obveznosti: »Zato torej inšpektorat ne more neposredno kar koli zahtevati od SRDF, pač pa lahko državni zbor, ko obravnava poročilo SRDF, priporoči ali naloži Vladi RS, kar se mu zdi potrebno. Če Vlada RS priporočilo ali nalogo državnega zbora sprejme kot svojo nalogo, naloži MK pripravo ustreznih sistemskih ali drugačnih ukrepov.« (Pal 2008)

Določbe 84. člena ZMed tudi SRDF ne nalagajo nikakršnih obveznosti, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je ta komur koli (MK ali APEK) dolžan pošiljati podatke o implementaciji internih etičnih kodeksov in o pritožbah, razen v okviru letnega poročila Državnemu zboru RS, in sicer Odboru za kulturo, šolstvo in šport, ki se na svoji seji seznani z vsebino poročila. Letos (4. 6.) so na 32. seji Odbora za kulturo šolstvo in šport obravnavali poročilo SRDF za leto 2006, vendar pa o stanju implementacije določil od prvega do sedmega odstavka 84. člena ZMed ni bilo nikakršne konstruktivne razprave.

Kdo je torej odgovoren za nadzor in evalvacijo stanja glede izvajanja internih etičnih kodeksov v skladu s 84. členom ZMed? »IRSKM je v začetku leta 2007 dejansko izvedel preventivni nadzor in tistim, ki do predpisanega roka internih etičnih kodeksov niso posredovali (17), so bila izrečena opozorila in bili izdani zapisniki z nalogom za odpravo nepravilnosti (določitev roka, v katerem morajo interna pravila predložiti).« (Pal, Ivan 2008) Kljub inšpekcijskemu nadzoru pa podatki SRDF in APEK kažejo, da naj bi bilo v letu 2008 še vedno šest TV-izdajateljev, ki svojih etičnih kodeksov niso posredovali SRDF.

Je torej naloga APEK, da poskrbi za ureditev izvajanja predmetnih določil 84. ZMed? APEK pojasnjuje: »Iz 84. člena ZMed ne izhajajo nikakršne dodatne obveznosti Agencije, povezane z nadzorom nad izvedbo določil internih etičnih kodeksov. Pristojnosti APEK so opredeljene v 109. členu ZMed, ki določa, kaj lahko APEK v okviru strokovnega nadzorstva nadzoruje. Inšpektorat RS za kulturo in medije je skladno z 10. odstavkom 84. člena ZMed zadolžen za izvajanje inšpekcijskega nadzora nad spoštovanjem osmega(15) odstavka 84. člena ZMed v medijih.« (Antončič 2008).

Če posameznik, ki se pritoži, ni zadovoljen z obravnavo pritožbe, »nima možnosti nadaljnjega uveljavljanja njegovih stališč oz. mnenja, ker ni druge stopnje, saj ne gre za upravni postopek«. (Pal 2008)(16) »Ker upoštevanje in izvajanje etičnih kodeksov temelji na principih soregulacije in samoregulacije, ZMed ne predvideva nikakršnih prisilnih ukrepov in pritožbene možnosti na drugi stopnji.« (Antončič 2008)

Jasno je le, da sistem koregulacije, kot je bil vzpostavljen z določili od 84. člena ZMed, ne zagotavlja celovite zaščite otrok in mladostnikov pred potencialno škodljivimi televizijskimi vsebinami. Prav tako ne zagotavlja transparentnosti analize pritožb glede predvajanih vsebin, iz katere bi lahko izhajali izdajatelji pri načrtovanju bolj kvalitetnega programa.

Ministrstvo za kulturo (2008): Strokovne komisije. Dostopno na www.mk.gov.si/si/strokovne_komisije_sveti_in_skladi/strokovne_komisije. (18. maj 2008).
Ministrstvo za kulturo (2006): Pravilnik o določitvi vizualnega in akustičnega opozorila za programske vsebine, ki niso primerne za otroke in mladoletnike. Dostopno na www.mk.gov.si. (18. maj 2008)
Ministrstvo za kulturo (2006): Zakon o medijih. dostopno na zakonodaja.gov.si/rpsi/r08/predpis_zako1608.html zakon o medijih (uradno prečiščeno besedilo). (15. maj 2008)
Petković, Brankica (2008): Miša Molk bo varovala gledalce in poslušalce. Dostopno na www.dnevnik.si/novice/slovenija/306050. (18. marec 2008)
POP TV (2006): Interni etični kodeks. Dostopno na www2.24ur.com/furniture/files/Eticni_kodeks_POP_TV.pdf. (14. maj 2008).
TV 3 (2006): Etični kodeks. Dostopno na www.tv3.si/index.php?id=186. (14. maj 2008).
RTV SLO (2007): Etični kodeks RTV SLO. Dostopno na www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=static&c_menu=1169115534. (14. maj 2008).
Svet za radiodifuzijo (2007): Poročilo Sveta za radiodifuzijo za leto 2006. Dostopno na www.srdf.si/sl/porocila_o_delu (15 maj 2008).
Svet za radiodifuzijo (2007): Smernice za vsebinsko oblikovanje internih etičnih in estetskih pravil (kodeksov) izdajateljev televizijskih programov. Dostopno na www.srdf.si/File/projekti/smernice.pdf. (15. junij 2008)
Šribar, Renata (2006): Regulacija pornografije. Projekt nevladnega sektorja. Društvo za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa. Ljubljana TV Pika (2006): Interni etični kodeks. Dostopno na www.tvpika.net. (14. maj 2008).
Državni zbor RS. Odbor za kulturo šolstvo in šport. 2008. Zapis magnetograma 32. seje. Dostopno na www.dz-rs.si (19. september 2008).

TV 3: Štanc, Uroš 2008. korespondenca z avtorjem. Ljubljana, 22. 9. 2008
IRSKM: Pal, Ivan 2008. Korespondenca z avtorjem. Ljubljana 30. 6. 2008
TV Pika: Grah, Stane 2008. Korespondenca z avtorjem. Ljubljana, 22. 9. 2008
RTV SLO: Simović, Bojana. 2008. Korespondenca z avtorjem. Ljubljana, 22. 9. 2008
APEK: Antončič, Teja 2008. Korespondenca z avtorico. Ljubljana, 13. 10. 2008

November 2007: Renata Šribar na pobudo ene od aktivistk civilnodružbenega delovanja za regulacijo pornografije obvesti inšpektorja svetnika Ivana Pala, da TV 1000 nekodirano predvaja pornografske vsebine in s tem krši zakon.

12. 11. 2007: Inšpektor svetnik Ivan Pal odgovori na pritožbo z informacijo, da gre za program Hustler TV in operaterja UPC Telemach, in z ugotovitvijo, da inšpektorat ne more vršiti nadzora, ker stavba ni priključena na nobenega od sistemov za sprejem televizijskih programov, hkrati pa kabelski operaterji niso »dolžni shranjevati predvajanega programa«. Pove tudi, da se bo poskušal dogovoriti z Agencijo za pošto in elektronske komunikcije za snemanje. V naslednjem dopisu z datumom istega dne ugotavlja, da tudi agencija ne more pomagati zaradi tehničnih ovir.

?. 11. 2007: Renata Šribar z dopisom opozori kabinet takratnega ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija, da inšpektorat v sestavi ministrstva nima opreme, ki bi omogočila udejanjanje zakona.

14. 11. 2007: Matej Zavrl, vodja kabineta ministra za kulturo, pisno in po navodilu ministra obvesti Renato Šribar, da so Agencijo za pošto in elektronske komunikacije pozvali, da omogoči izvajanje Zakona o medijih.

27. 11. 2007: Inšpektor svetnik Ivan Pal glede predvajanja vsebin Hustler TV v analogni programski shemi operaterja UPC Telemach, d. o. o. pisno sporoči Renati Šribar, »da je bil izdan nalog za takojšnje prenehanje te prakse«.

27. 11. 2007: Tudi Matej Zavrl, vodja kabineta ministra za kulturo, sporoči Renati Šribar, da je bila s pomočjo ministra rešena težava z nelegalnim predvajanjem enega od kabelskih operaterjev.

27. 11. 2007: Renata Šribar se zahvali za rešitev zadeve in hkrati opozori Mateja Zavrla na izpostavljenost porno-chic in erotičnih revij na prodajnih mestih, predvsem na bencinskih črpalkah, in na promocijo sistema označevanja, ki ni bila izvedena, čeprav je bila predipisana z zakonom (šesti odstavek 84. člena ZMed).

4. 12. 2007: Inšpektor svetnik Ivan Pal seznani Renato Šribar, da je od »UPC Telemach prejel tudi pisno izjavo, da od 1. 12. 2007 programa Hustler TV ni več mogoče gledati v prostem dostopu«.

Julij 2008: Predsednice treh nevladnih organizacij, ki delujejo na področju človekovih pravic, predvsem pravic žensk in otrok, Mojca Dobnikar, Dragica Dada Bac in Nada Kirn, vložijo pri inšpektoratu za kulturo in medije pritožbo v zvezi z nezaščitenim predvajanjem pornografije v noči med 23. 7. in 24. 7. 2008 na kanalu TV 1000.

13. 10. 2008 R. Šribar inšpektoratu prijavi tehnično nezaščiteno predvajanje oglaševanja seksualnih storitev na Kanalu A v oddaji »Love TV«, ki vključuje spolno diskriminatorne in za ženske ponižujoče vsebine.

14. 10. 2008: Dragica Dada Bac prejme elektronsko obvestilo inšpektorata, da je prijavo odstopil Agenciji za pošto in elektronske komunikacije ter izdal predlog za izvedbo strokovnega nadzoraagencije na taisti dan (14. 10. 2008), ker »inšpektorat RS za kulturo in medije ni mogel ugotavljati dejanskega stanja, saj operaterji niso dolžni hraniti posnetkov predvajanega programa, posnetka tako ni bilo mogoče zahtevati in zato ne voditi nikakršnega inšpekcijskega ali prekrškovnega postopka«. Pri tem se inšpektor višji svetnik Ivan Pal sklicuje na 1. alinejo 1. odstavka 109. člena Zmed. Nekaj dni pozneje dobi po pošti enako obvestilo Mojca Dobnikar …

14. 10. 2008: Inšpektor višji svetnik Ivan Pal obvesti Renato Šribar, da bo verjetno odstopil prijavo in dal predlog za izvedbo strokovnega nadzora v zvezi s tehnično nezaščitenim predvajanjem domnevno diskriminatorne in za ženske ponižujoče pornografije na Kanalu A Agenciji za pošto in elektronske komunikacije. Korak pojasni s tem, da je bilo v zadnjem času »nekaj prijav domnevnih kršitev tistih členov ZMed, ki sodijo v pristojnost strokovnega nadzora, tj. v pristojnost Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS (kot je opredeljeno v prvih treh alinejah 2. odstavka 109. člena ZMed – gre za strokovni nadzor nad 5. oddelkom 2. poglavja, 3. oddelka 2. poglavja in delom prvega odstavka 106. člena ZMed). 84. člen ZMed je eden od členov iz 5. oddelka 2. poglavja ZMed in zato so zavezanci teh (zadnjih) prijavah začeli izpostavljati vprašanje pristojnosti Inšpektorata RS za kulturo in medije oziroma mu to pristojnost oporekati.« Ivan Pal v nadaljevanju pojasni, da ugotovitve strokovnega nadzora »pomenijo ugotovitev dejanskega stanja, ki je relevantno za vodenje in odločanje v inšpekcijskem ali prekrškovnem postopku, zoper prej opisane pomisleke oziroma ugovore nekaterih zavezancev ni mogoče najti ustreznega pravnega protiargumenta«.

16. 10. 2008: Renata Šribar v dopisu glavnemu inšpektorju mag. Aleksandru Vidmarju ugotovi, da se na kanalu TV 1000 še dva in pol meseca po prijavi tehnično nezaščiteno predvaja pornografski program in da inšpektorat ni storil ničesar, da bi to oddajanje posnel z namenom uresničevanja zakona.

17. 10. 2008: Glavni inšpektor mag. Aleksander Vidmar v odgovoru po elektronskem pismu Renati Šribar pojasni, da je bila pritožba v zvezi s Kanalom A in oddajo »Love TV« 15. 10. 2008 posredovana v »pristojno obravnavo Agenciji za pošto in elektronske komunikacije RS (APEK)«. Hkrati razloži še, da« Inšpektorat RS za kulturo in medije (IRSKM) nima možnosti snemanja nobenega televizijskega programa«. Ponovno je poudarjena nepristojnost inšpektorata za »evalvacijo«. Samostojno ukrepanje brez APEK v preteklosti v identičnem primeru TV 1000 pojasnjuje s tem, da »so bile v postopku od zavezancev pridobljene ali podane takšne izjave, da strokovni nadzor, oziroma strokovna evalvacija ni bila potrebna za izrek učinkovitih odpravnih ukrepov«.

Komentar Aktualna problematika izvajanja nadzora nad uresničevanjem člena Zakona o medijih, ki je namenjen zaščiti otrok in mladoletnikov pred potencialno škodljivimi vsebinami, vključuje vsaj dva pomembna sklopa. Prvi je povsem materialen in je bil izpostavljen pred letom dni: gre za stanje nezadostne tehnične opremljenosti inšpektorata za medije in kulturo, ki je bilo ugotovljeno na koncu leta 2007 in ni odpravljeno; še več, še vedno predstavlja delni argument za nedelovanje inšpektorata na področju zaščite otrok in mladoletnih v letu 2008. To nedelovanje se najbolj izstopajoče kaže v razmerju med inšpektoratom in konkretnim kršiteljem zakona, UPC Telemach, ki je na kanalu TV 1000 prevajal enake vsebine (Hustler TV) v razmiku enega leta, ravnanje tako operaterja kot inšpektorata v medsebojnem odnosu pa je – kot je razvidno iz zgornje korespondence – popolnoma različno. Dodatno vprašanje zastavlja dejstvo, da je inšpektorat po drugi pritožbi na porno vsebine kanala TV 1000 potreboval dva in pol meseca, da je zadevo (zgolj) predal APEK-u. Ta je sicer pristojen za strokovni nadzor radijskih in televizijskih programov slovenskih izdajateljev in ne nadzira programske ponudbe kabelskih operaterjev. Možnosti za ukrepanje v primeru TV 1000 tako nima. V obdobju opisanega nedelovanja inšpektorata je začel s predvajanjem potencialno škodljivih vsebin v tehnično nezaščiteni obliki – v nasprotju z zakonom – še Kanal A. Sprememba v drži inšpektorata, podložena z novo interpretacijo zakona, odpira drug problemski sklop. Inšpektorat se v treh dopisih sklicuje na del 109. člena ZMed, ki se glasi:

1. Strokovno nadzorstvo nad izvajanjem določb tega zakona izvaja agencija.
2. V okviru strokovnega nadzorstva agencija:
   • nadzoruje izvajanje programskih zahtev in omejitev, ki po tem zakonu veljajo za radijske in televizijske programe (5. oddelek drugega poglavja);
   • nadzoruje izvajanje zakonskih določb o radijskih in televizijskih programih posebnega pomena (3. oddelek drugega poglavja);
   • nadzira izvajanje programskih zahtev, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju svojega programa (tretja in četrta alineja prvega odstavka 106. člena).

Novo razumevanje zakona, na katerem je utemeljeno nedelovanje inšpektorata, z izjemo posredovanja dveh pritožb APEK-u, od teh dveh tiste prve z nedoumljivim zamikom, je – kot je razvidno iz samega dopisa inšpektorata – učinek delovanja porno lobija. Tako razumevanje pa je možno ob ignoriranju devetega odstavka 84. člena ZMed,(1) ki izvajanje zašite otrok in mladoletnih pred potencialno škodljivimi vsebinami na televiziji nalaga pristojnemu ministrstvu, torej obravnavanemu inšpektoratu, in 108. člena ZMed, ki inšpekcijski nadzor nad izvajanjem celotnega zakona nalaga ministrstvu, v okviru katerega deluje inšpektorat.(2)

Ker je inšpektorat tisti, ki naj v duhu črke zakona sprejema pritožbe in tudi sam (!) bdi nad diseminacijo potencialno škodljivih vsebin – ter poskrbi, da bodo pritožbe ustrezno obravnavane, za nedelovanje ni opravičila. Še meseca junija 2008 predstavnik inšpektorata za kulturo in medije na sestanku pri varuhinji človekovih pravic ni problematiziral svojih zadolžitev na tem področju, temveč le primanjkljaje, ki onemogočajo sistemski nadzor. In namesto prizadevanja za vzpostavitev sistemskega nadzora se je inšpektorat pod vplivom porno lobija odločil otresti svojih nalog. Če dejansko obstaja ambivalenca v branju zakona oziroma so potrebne natančnejše opredelitve določil, pa je treba takoj sprejeti avtentično razlago za njegovo pravilno razumevanje, ki bo v prid zaščiti otrok in mladoletnih, ne pa porno lobiju.

19. 3. 2007: Renata Šribar pošlje apel glavni tržni inšpektorici Andrejki Grlić in članicam in članom Oglaševalskega razsodišča Slovenske oglaševalske zbornice v zvezi s porno-chic vsebinami na mobilnih portalih in oglaševanjem teh vsebin; pismo z državljansko in strokovno pobudo je spodbudil primer oglasa z otroško pornografijo.

2. 4. 2007: Andrejka Grlić, glavna tržna inšpektorica, v odgovoru na apel prosi za dodatna pojasnila, ker v inšpektoratu zadeve ne zaznavajo kot problematične, saj so do sedaj poleg naše prejeli »le eno prijavo«.

11. 4. 2007: Renata Šribar, Mateja Boldin in Mojca Dobnikar glavni tržni inšpektorici pošljejo strokovno ekspertizo o porno-chic vsebinah na mobilnih portalih in njihovega oglaševanja, ki je bila narejena v okviru projekta »Regulacija pornografije v Sloveniji s poudarkom na otroški pornografiji, internetu in mobilnih portalih«; ta je potekal ob podpori Veleposlaništva Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske v Centru za socialno psihologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

14. 5. 2007: Andrejka Grlić, glavna tržna inšpektorica, v odgovoru na ekspertizo zapiše, da v oglaševanju porno-chic vsebin niso zaznali nepravilnosti. Del ekspertize, ki je vključeval analizo zavajajočih pogodbenih pogojev z vidika zaščite otrok in mladoletnih, ki jih nudita dva največja mobilna operaterja, inšpektorica komentira z ugotovitvijo, da nima pristojnosti – ta je v skladu s 76. členom Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot)podeljena organizacijam, ki so ustanovljene za varovanje pravic potrošnikov, zbornicam ali poslovnim združenjem, katerih član je toženo podjetje …

10. 9. 2007: Renata Šribar prijavi oglaševanje na POP TV zaradi seksualnih (porno-chic) vsebin na mobilnem portalu X space s pozivanjem na ogled najstnic.

7. 2. 2008: Alenka Čandek, tržna inšpektorica, na željo prijaviteljice ji sporoči, da je v zvezi s prijavo ukrepala in da ocenjuje, da je podjetje Kitio mobile, d. o. o., ki je naročilo sporni oglas, kršilo zakonsko določilo o nedostojnem oglaševanju.

18. 2. 2008: Renata Šribar, Društvo za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa (zanj Mojca Dobnikar), Združenje staršev in otrok Sezam (zanj Nada Kirn) pozovejo glavno tržno inšpektorico, naj pri presoji konkretno navedenih potencialno škodljivih vsebin z vidika zaščite mladoletnih in otrok v oglaševanju v tisku in po mobilnem telefonu upošteva 15. člen ZVPot. Dopis je poslan v vednost kabinetu ministra za gospodarstvo, Uradu varuha človekovih pravic, Uradu za varstvo potrošnikov in Zvezi potrošnikov Slovenije.

2. 6. 2008: Tržna inšpektorica Alenka Čandek pošlje Renati Šribar dopis z obvestilom, da je bila podjetju Kitio mobile, d. o. o., izrečena predpisana globa zaradi kršitve 12. a čl. ZVPot. Ostale prijavljene vsebine, ki so jih sestavljali porno-chic oglasi, namenjeni otrokom, se inšpektorici niso zdele sporne in je glede tega prosila za mnenje oglaševalsko razsodišče. Slednje je ocenilo, da so vizualne rešitve skladne z naravo oglaševalskega izdelka. »O (ne)primernosti izdelka pa oglaševalsko sodišče ne presoja.« Inšpektorica ni odgovorila na pritožbo zaradi oglaševanja porno-chic vsebin po mobilnem telefonu, ki je bila vključena v dopis z dne 18. 2. 2008.

19. 6. 2008: Ministrstvo za gospodarstvo, tajništvo direktorata za notranji trg, pošlje Renati Šribar pisno ugotovitev, da po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (UPB1) nima položaja stranke v inšpekcijskem nadzoru, torej nima možnosti pritožbe na odločbe Tržnega inšpektorata RS. V sklepu ministrstvo za gospodarstvo zagotovi, da bo v skladu s svojimi pristojnostmi proučilo problem ureditve tega področja in možnosti ukrepanja po veljavni zakonodaji.

Komentar Pri obravnavi splošne in specifičnih pritožb na oglaševanje porno-chic vsebin otrokom tržni inšpektorat ne upošteva 15. člena ZVPot, v katerem je zapisano: »Oglaševanje ne sme vsebovati sestavin, ki povzročajo ali bi lahko povzročile telesno, duševno ali drugačno škodo pri otrocih ali sestavin, ki izkoriščajo ali bi lahko izkoriščale njihovo zaupljivost ali pomanjkanje izkušenj.« Ni dvoma, da obravnavano oglaševanje pomeni vsiljevanje porno seksualnosti(1) otrokom in njihovo finančno izkoriščanje, kar je v nasprotju s slovensko ustavo. Ker so otroci vsak dan izpostavljeni tovrstnim uprizarjanjem porno seksualnosti, ne da bi jim bile hkrati na voljo enako razširjene drugačne konstrukcije spolnosti, nimajo možnosti za dograjevanje avtonomnih spolnih predstav, ki bi lahko podpirale njihovi individualni osebnosti in hkrati starosti oziroma zrelosti primeren način seksualizacije. Simptomatično je, da tržni inšpektorat v svojem letnem poročilu 2007 v razdelku »Oglaševanje blaga in storitev« omenja le »nedostojno« oglaševanje (ZVPot, čl. 12.a), ne pa oglaševanja, ki je potencialno škodljivo za otroke, čeprav je, kot je razvidno iz opisanega primera, to vsekakor bila ena od tem leta. Enako držo je zavzelo oglaševalsko razsodišče, ki ga je inšpektorica pozvala, naj posreduje mnenje. V svojem sklepanju, da je ilustracija oglasa v skladu s ponujeno vsebino, je pozabilo, da se te vsebine nelegalno ponujajo otrokom – pozabilo je torej na prvo alinejo 12. člena svojega kodeksa, v kateri je zapisano: »Oglasna sporočila ne smejo zlorabljati naravne lahkovernosti otrok ali pomanjkanja njihovih življenjskih izkušenj.«

Različna uredniška politika medijev Pregled porno-chic oglaševanja v najbolj izstopajočem tisku in televizijskem programu pokaže, da so se med najbolj razširjenimi tiskanimi mediji uredniške strategije glede oglaševanja obravnavanih vsebin začele diferencirati. Delo je v petkovi ediciji Vikend, kot je videti, začelo opuščati oglaševanje porno-chic vsebin, namenjenih otrokom. Dnevnik z Anteno in petkovo prilogo časnika Pilot še vedno deluje neozaveščeno in objavlja »otroške« oglase za porno-chic. V zadnji številki Pilota (24. 10. 2008) je poleg zadnje strani ovitka temu oglaševanju namenjena tudi notranja stran naslovnice. Verbalni del oglasov pa je s to širitvijo postal tudi veliko bolj brutalno mizogin.(2) V ilustraciji močno prevladujejo izpostavljena ženska telesa v porno postavitvah, pojavljajo se lezbični pari v simulacijah akta, moška telesa so izjeme in tudi kadar so prikazana, spremno besedilo in monolitna postavitev telesa v največji meri izražata idolatrijo tradicionalne moškosti. Hkrati so bile opažene tudi etnično diskriminatorne vsebine (Hrvatice!). Tako oglaševanje je torej ne le spolno diskriminatorno, temveč tudi diskriminatorno z vidika spolne usmerjenosti in etnične pripadnosti, zato otroke ter mladoletne utrjuje oziroma jih vpeljuje hkrati v mnoge predsodke. Prav heteroseksizem, mizoginija in rasizem so tradicionalne poteze mainstream porna, kar dokazuje, da je t. i. erotika dejansko njegova proliferacija in da je izraz porno-chic strokovno upravičen. oglaševanje pomeni vsiljevanje porno seksualnosti(3) otrokom in njihovo finančno izkoriščanje, najbolj očitno in vidno na prvi pogled je v kombinaciji z naslovom oglasne strani »cincin«.

Med infotainment tiskanimi mediji naj omenimo brezplačnika Žurnal in Dobro jutro, ki sta tako kot Vikend prenehala – vsaj tako je videti – s tovrstnim oglaševanjem, namenjenim otrokom in mladoletnim.

Slovenske novice in Vikend vzdržujejo tradicijo oglaševanja vročih linij, pri čemer prvi v skladu s svojim žanrom spolno diskriminira na bolj grob način. Dobro jutro je v mesecu oktobru (mogoče tudi že prej) oglaševal spletno revijo za moške Mamut, pri čemer je v številki od 18. oktobra 2008 v promocijskem zavihku naslovne strani konstruiral že znano heteroseksistično in mizogino porno spolnost.

Kanal A je začel predvajati oddajo »Love TV«, ki vključuje oglaševanje seksualnih storitev. Čeprav je uporabljen zaščitni označevalni sistem z znakom AD in časovno zaščito, je kršen zakon. Gre namreč za konstrukcije mizogine seksualnosti z nazornimi masturbacijskimi akti in detajlnimi posnetki ženskih spolnih organov – torej za vsebino, ki bi – če že obstaja nuja po njej – morala biti zakodirana.