N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
uvodnik
kodeks rtv slovenija
novi zakon o medijih
analize medijskega poročanja
raziskovalno novinarstvo
intervju in avtorizacija
varstvo novinarjevega vira
katoliška cerkev in mediji
otroci in televizija
novinarsko cestno razsodišče
populizem v avstriji
režimske tv v srbiji
državni mediji na hrvaškem
pakt stabilnosti in mediji
medijski pregled
recenzije
ekskrementi
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Ali novinar sme odkloniti razkritje zaupnega vira pred sodiščem in oblastjo in ali so novinarji zavarovani pred preiskavo ali zaplembo, ko gre za njihove vire?
Vprašanje varovanja pravice novinarja, da ne razkrije svojega vira informacije, je tesno povezano s širšim vprašanjem dostopa do informacij. Ali novinar sme odkloniti razkritje zaupnega vira pred sodiščem in oblastjo in ali so novinarji zavarovani pred preiskavo ali zaplembo, ko gre za njihove vire? Zakonski predpisi, ki odgovarjajo na ta vprašanja, skušajo zaščititi predvsem informacije, ki naj zunanjemu svetu ostanejo skrite. Izražajo, do katere stopnje je javni interes pomembnejši od interesa identifikacije vira. Osrčje novinarstva je informacija; novinarji jo imajo in drugi jo pogosto želijo imeti. Vsebino večine informacij, ki jih novinarji zberejo, lahko izvemo iz časopisnih člankov ali radijskih in televizijskih poročil. Na prehodu v novo tisočletje pa ni prav nič nenavadno, če preiskovalni ali drugi državni organi želijo od novinarja izvedeti tudi za vsebino tistih informacij, ki jih novinar ni razkril oz. jih je obdržal zase. Pogosto je pripravljenost vira (informatorja) za sodelovanje z novinarjem odvisno od tega, ali njegova identiteta lahko ostane skrita. Vir informacij morda želi ostati neznan javnosti, ker ga zavezuje dolžnost varovanja informacij ali ker bi ga zaradi razkritja informacij lahko doletele neprijetne (dejanske ali pravne) posledice, nekatere osebe pa preprosto ne želijo biti vpletene. In prav zato so se novinarji že od začetkov te "profesije" posluževali inštituta pravice do zaupnosti vira.

»Razkriti vir je vir, ki ga ni več«
V naši družbi velja načelo svobode izražanja (tako tudi 39. člen slovenske Ustave); mediji so neodvisni pri zbiranju in objavi informacij (7. člen Zakona o javnih glasili). Ko pa pristojni državni organi od novinarja zahtevajo razkritje zaupnega vira, je ta neodvisnost lahko močno ogrožena. Razlog za obstoj varstva zaupnosti virov moramo torej iskati predvsem v zagotavljanju temeljne pravice, ki jo imajo pripadniki javnosti, pravice do informacije. Naloga medijev ni samo objavljanje informacij in idej, ki so zanimive za javnost, pač pa ima javnost tudi pravico do takšnih informacij. Varovanje novinarjevega vira informacij predstavlja osnovni pogoj za novinarsko delo in svobodo ter svobodo medijev. »Razkriti vir je vir, ki ga ni več.«1 Vir zgodbe, ki novinarju običajno zaupa, se lahko odloči, da z novinarjem raje ne bo sodeloval, ker ga veže dolžnost razkritja identitete vira pred sodiščem. To pa bo vplivalo na možnost novinarja, da zbere vse potrebne informacije in vsestransko ter objektivno poroča o nekem dogajanju. Na koncu je seveda javnost tista, ki je pri vsem skupaj še najbolj prikrajšana.

Varstvo vira informiranja je v prvi vrsti stvar profesionalne etike in je zato pravica novinarja, da ne razkrije svojega vira, običajno zapisana najprej v kodeksih novinarske etike. Tu določena dolžnost varovanja zaupnosti virov odvezuje vse časnikarje brez izjeme tako pred oblastmi kot tudi pred lastniki dolžnosti, da razkrijejo vir novice, ki so jo dobili za poklicno rabo.2 Varstvo novinarjev in njihovih virov informacij določajo tudi pravni sistemi večine evropskih držav. V večini evropskih držav novinarji ne bodo kaznovani zaradi razkritja skrivnih informacij, razen če bi takšno razkritje lahko ogrozilo drug pomembnejši interes, npr. državno varnost ali mednarodne odnose. Tako močna zaščita temelji na stališču, da je za družbo kot celoto bolje, da vzpodbuja ljudi k razkritju podatkov javnega interesa, tudi če takšni podatki kažejo na nepravilnosti njihovega lastnega ravnanja. Švedski zakon določa celo, da je lahko novinar ali novinarka, ki brez soglasja svojega anonimnega vira razkrije njeno/njegovo identiteto, na zahtevo vira tarča kazenskega pregona.

Zaščita vira v obstoječem zakonu
Kljub pravnemu varstvu zaupnosti vira pa lahko v skoraj vsaki državi najdemo kakšen primer, ko so uradne in druge pristojne oblasti uporabile moč pravosodnega sistema in od novinarja zahtevale, naj razkrije vir informacij. Tudi Slovenija ni nikakršna izjema. Ena od zgodb se glasi:

Na podlagi obveščevalnih dokumentov je novinar v časopisnem članku pisal o ozadju nakupa orožja in vojaške opreme v Izraelu. Kot glavnega posrednika pri nakupu topov, posodobitvi tankov in nakupu radijskih zvez je navedel znanega slovenskega poslovneža, poleg njega pa je na podlagi dokumentacije navedel še nekatera imena oseb, ki naj bi za sklenjene kupčije prejeli provizije. Kriminalisti so na podlagi kazenske ovadbe, ki jo je zoper novinarja vložilo Ministrstvo za obrambo zaradi suma izdaje vojaške tajnosti, novinarja povabili na pogovor. Ta se je povabilu odzval, vendar na vprašanja kriminalistov ni odgovarjal in se je pri tem skliceval na določbo kodeksa novinarske etike, ki ga zavezuje k molčečnosti, kadar se sprašuje po viru informacij. Kriminalisti so zato še istega dne na njegovem domu opravili hišno preiskavo.

V tem (ali podobnem) primeru slovenska zakonodaja novinarja in njegovega vira ne varuje. Slovenski Kodeks novinarske etike3 sicer določa, da »je novinar dolžan spoštovati zaupnost, ki jo je zahteval informacijski vir« in da »novinar spoštuje poslovno skrivnost, sme zavrniti pričevanje in ima pravico, da ne razkrije vira informacije.« Takšnih dolžnosti (hraniti poslovno tajnost, zavrnitev pričanja, nerazkritje vira) za novinarje slovenski pravni sistem ne določa. Med šibke točke slovenske zakonodaje sodi ravno dejstvo, da v sedanji zakon o javnih glasilih4, ki v pretežni meri določa položaj novinarjev, pravica do zaščite virov ni vključena.5

Predlog novega zakona
S sprejemom nove medijske zakonodaje se bo to sicer spremenilo. Predlog novega Zakona o medijih namreč določa, da »novinar oziroma avtor prispevka ni dolžan razkriti vira informacij, razen v primerih, ko to določa zakon" (drugi odstavek 19. člena). Vendar pa mnogi strokovnjaki opozarjajo, da učinkovito varstvo novinarjevega vira zahteva mnogo več, kot le zakonske določbe. »Svoboda tiska - in zaščita vira kot njen bistveni del - zahtevata več kot le pravno ureditev: potrebna je politična volja.«6 V večini evropskih držav takšna politična volja (z nekaterimi omejitvami in izjemami) obstaja. Najdemo lahko kar liberalno in enotno presojo v sodni praksi teh držav. V nasprotju s temi državami pa v samostojni Sloveniji sodne prakse na tem področju še nimamo. In ker državna zakonodaja novinarjev in njihovih virov ne varuje, je njihovo varstvo zagotavljeno samo varstvo v okviru Evropske konvencije o človekovih pravicah (vendar šele po izčrpanju vseh drugih pravnih sredstev v Sloveniji) pred Evropskim sodiščem za človekove pravice Strasbourgu (v nadaljevanju Evropsko sodišče oz. samo Sodišče).

Praksa Evropskega sodišča
Evropsko sodišče je večkrat poudarilo, da 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju Konvencija) ne zagotavlja le pravice do informiranja javnosti, temveč tudi pravico javnosti, da je obveščena. S pravico javnosti, da je obveščena, pa je tesno povezano vprašanje vira novinarjevega poročanja. Zato je Evropsko sodišče zavzelo stališče, da 10. člen Konvencije varuje tudi vire novinarjevega poročanja, ker bi se sicer lahko zgodilo, da virov informacij sploh ne bi bilo. Tako je Sodišče razsodilo v primeru Goodwin proti Združenemu Kraljestvu (1996), kjer je pojasnilo, da je »zaščita novinarjevega vira eden od temeljnih pogojev svobode tiska« in da »bi bili viri brez takšne zaščite odvrnjeni od dajanja pomoči tisku, da lahko informira javnost o stvareh javnega interesa.« Sodišče je izreklo, da bi bila lahko »brez zaščite novinarjevega vira temeljna nadzorstvena (›public watchdog‹) vloga tiska spodkopana, kar bi lahko vplivalo na zmožnost tiska, da zagotavlja tekoče in zanesljive informacije.« Sodišče je v primeru De Haes in Gijsels proti Belgiji (1997) pravico varstva vira razširilo še na urednika in druge osebe, ki se v svojih poklicnih stikih z novinarjem seznanijo z informacijo o identifikaciji vira.

Priporočilo Sveta Evrope
Na podlagi takšne sodne prakse Evropskega sodišča je Svet Evrope izdal Priporočilo št. r (2000) 7 Odbora ministrov državam članicam o pravici novinarja, da ne razkrije svojega vira informacij (v nadaljevanju Priporočilo).7 Priporočilo in načela, ki so mu priložena, poleg sodne prakse Evropskega sodišča upoštevajo tudi nekatere druge dokumente, ki se dotikajo vprašanj zaščite vira, med njimi resolucijo Evropskega parlamenta iz leta 1994 o zaupnosti novinarjevih virov in pravici javnih uslužbencev, da razkrijejo informacije8, Priporočilo št. r (96) 4 o varstvu novinarjev v razmerah spopada in napetosti in Resolucijo št. 2 o novinarskih svoboščinah in človekovih pravicah s 4. evropske ministrske konference o medijski politiki, kjer so ministri sporazumno izrazili mnenje, da je »varstvo zaupnosti novinarjevih virov informiranja« nujno za zagotovitev uresničevanja novinarskega dela in za ohranitev in razvoj demokracije. To je nato botrovalo k vzpostavitvi posebne »ekspertne skupine za medijsko pravo in človekove pravice« (MM-S-HR), ki je preučila področje varstva novinarjevega vira informacij in pripravila Priporočilo.

Osrednja tema Priporočila je zahteva za enotno varstvo novinarjev in njihovih virov med državami članicami Sveta Evrope, da bi zavarovalo svobodo novinarstva in pravico javnosti do informiranja prek medijev. Priporočilo za države članice sicer ni zavezujoč dokument in jih le poziva, naj načela vključijo v svojo notranjo zakonodajo in v sodno prakso. Vendar pa je njegov pomen mnogo večji kot se morda zdi na prvi pogled. Namreč: Priporočilo in spremljajoča načela so zapis minimalnih standardov spoštovanja te pravice, kot jih je razvila sodna praksa Evropskega sodišča pri razsojanju primerov v zvezi z 10. členom Konvencije, ki pa države članice zavezuje. Države članice morajo upoštevati tudi razlago te določbe, kot jo podaja Evropsko sodišče za človekove pravice. Zaradi pomembnosti določb Priporočila in spremljajočih načel za Slovenijo (kot državo članico Sveta Evrope in pogodbenico Evropske konvencije za človekove pravice) naj namesto zaključka navedem le nekatere bistvene določbe.

Omejitve pri zaščiti vira
Prvo načelo priporoča, da bi morala zakonodaja in praksa v državah članicah nedvoumno in jasno varovati pravico novinarja, da ne razkrije informacije o identifikaciji vira, skladno z 10. členom Konvencije ter načeli, priloženimi priporočilu. Enako varstvo bi moralo biti dano tudi drugim osebam, ki se v svojih poklicnih stikih z novinarji seznanijo z informacijo o identifikaciji vira prek zbiranja, uredniške obdelave ali razširjanja te informacije (2. načelo). Narava novinarskega dela in spornost informacije namreč lahko zahtevajo, da novinar razkrije vir informacij znotraj pisarne, ne da bi jo razkril javnosti. Zato mora biti varstvo razširjeno tudi na te osebe, pri čemer gre za zaščito vira nasproti tretjim osebam oz. javnosti (in ne nasproti uredniku).

Kot pravica do svobode izražanja tudi pravica novinarja, da ne razkrije informacije o viru, nikakor ni neomejena. V vsakem primeru je potrebno pazljivo tehtanje nasprotujočih si interesov medijev po objavljanju informacij in pravico javnosti do obveščenosti na eni strani ter interesov države po omejevanju dostopa javnosti do določenih informacij. Tretje načelo Priporočila posebej poudarja, da »pravica novinarja, da ne razkrije informacije o identifikaciji vira, ne sme biti omejena drugače, kot skladno z drugim odstavkom 10. člena Konvencije.« To pomeni, da so omejitve dopustne le, če so določene z zakonom, če ustrezajo omejitvam, ki jih dovoljuje 2. odstavek 10. člena9 in če so nujne v demokratični družbi (podobne omejitve določa tudi drugi odstavek 19. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in drugi odstavek 29. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah). V nadaljevanju tretjega načela je tudi podrobneje določeno, da morajo pristojni organi v državah članicah pri ugotavljanju, ali pravni interes za razkritje vira prevlada nad javnim interesom, da se informacija o identifikaciji vira ne razkrije, upoštevati pomembnost pravice, da se vir ne razkrije, in nadvlado sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.

Če je razkritje vira v javnem interesu
Razkritje vira lahko zahtevajo le, če obstaja zahteva javnega interesa in če imajo razmere zadostno naravo pomembnosti in resnosti. V tem in nadaljnih načelih so tudi natančneje določeni kriteriji, ki jih je potrebno upoštevati pri vrednotenju, kdaj razkritje informacije o identifikaciji vira ni potrebno, kot tudi pogoji v zvezi z razkritjem vira pred pristojnimi organi, pogoji prestrezanja komunikacij novinarja ali njegovega delodajalca ter pogoji preiskave ali zaplembe zasebnih in službenih prostorov, imetja ali korespondence novinarja ali njegovega delodajalca.

Vendar našteta načela nikakor ne omejujejo domače zakonodaje v zvezi z zaščito pred izpovedjo zoper sebe v sodnih postopkih. Kjer se uporablja omenjena zakonodaja, mora biti novinar v primeru razkritja informacije o identifikaciji vira take zaščite deležen (7. načelo).

Nekatere države članice Sveta evrope so v nacionalnih zakonodajah že določile strožja pravila, ki tudi novinarje zavezujejo k varstvu zaupnosti vira (npr. Švedska). Vendar pa se priporočilo omejujejo le na pravico novinarjev in ne na dolžnost novinarjev za varovanje vira. Države članice pa lahko določijo strožja pravila oziroma dajo večjo zaščito virom, in sicer tudi nasproti novinarjem.

1 Manuel Nunez Encabo (1996): ›Časnikarska etika‹. Uvodna študija k resoluciji Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o etiki časnikarstva, 17. junij 1993. v: Mediji, etika in deontologija, str. 73.
2 Manuel Nunez Encabo (1996): ›Časnikarska etika‹. Uvodna študija k resoluciji Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o etiki časnikarstva, 17. junij 1993. v: Mediji, etika in deontologija, str. 73.
3 Kodeks je sprejela Skupščina Društva novinarjev Slovenije 29. novembra 1991. 4 U.l. RS, št. 18-728/94, 8. april 1994.
5 O viru govori le 24. člen zakona o javnih glasilih, vendar ne v kontekstu zaščite: "Vir informacij je odgovoren za resničnost in točnost informacij, ki jih daje za javnost. Novinar, ki je dobil informacije od odgovorne osebe iz drugega odstavka tega člena, ni kazensko odgovoren, če je vsebinsko točno objavil informacijo v javnem glasilu" (peti in šesti odstavek). V prvem odstavku istega člena pa zakon pove, koga šteje za "vir informacij". V skladu z namenom te določbe, to je zagotavljanje javnosti dela in dostopa do javnih informacij, so kot vir informacij določeni le državni organi, organi lokalnih skupnost, posamezniki, ki opravljajo javne funkcije, javni zavodi in javna podjetja ter druge osebe, ki opravljajo javno službo.
6 Bettina Peters: Rights and responsibilities of media professionals - law and ethics; Media and democracy, Council of Europe Publishing, 1998, str. 64.
7 Priporočilo je sprejel Odbor ministrov 8. marca 2000 na 701. seji namestnikov ministrov.
8 Official Journal of the European Communities, No. C, 44/34. 9 Gre za pogoje, omejitve in kazni, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za varovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.

izpis

Tomaž Ranc

Nadzorovani novinarji
Opozorilo slovenskemu novinarstvu: za dvig ravni demokratičnih standardov v Sloveniji
Ob mojem iskanju duhovnih vodij afere Vič-Holmec sem z izjemnim presenečenjem in razočaranjem spoznal, da skušajo kriminalisti na sporen način razkriti vire mojih informacij. Medtem ko pri raziskovanju dogodkov iz leta 1991 nisem imel težav (konec koncev sem o samih bojih za radio z Viča in Holmca že poročal leta 1991), ob izbruhu afere pa sem opravil intervjuje s številnimi pričami tedanjih dogodkov - tudi z »jugoslovanske« strani - se je zapletlo tam, kjer je afera tudi nastala: pri iskanju botrov afere na notranjem ministrstvu.

Kriminalisti so pridobili izpise številk telefonskih klicev mojega zasebnega mobilnega telefona, ker jih je zanimalo:
  • kako sem odkril, da je podana ovadba zoper generalnega direktorja policije Boruta Likarja (kar je prva objavila TV Slovenija),
  • na podlagi česa sem še pred objavo internega policijskega t. i. Gričarjevega poročila o ozadjih afere razkril nekaj imen, ki so omenjena v tem poročilu (kar je spet prva objavila TV Slovenija).


Virov informacij nisem izdal
Omenili so možnost, da bom zaradi objave imen osumljen izdaje uradne tajnosti in me zato tudi povabili na zaslišanje na ministrstvo. Vendar v pogovoru s kriminalisti virov informacij nisem izdal in se pri tem skliceval na novinarsko etiko. Do odgovorov na želena vprašanja pa so kriminalisti želeli priti tudi po drugačni poti - ob pomoči izpisa telefonskih klicev mojega zasebnega mobilnega telefona (vhodnih in izhodnih številk), ki so ga pridobili še pred zaslišanjem. Na moje izrecno vprašanje, ali so zato tudi pridobili odredbo sodišča, ni bilo jasnega odgovora.

Domnevno nezakonito pridobitev izpiskov je odkril Urad za pritožbe in notranjo zaščito pri mnz, ki je kasneje tudi podal kazensko ovadbo zoper dva delavca ministrstva. Po nekaterih izjavah pa naj bi kriminalisti izpise klicev od Mobitela dobili celo brez odredbe sodne veje oblasti. Tega pozneje tožilstvo ni dokazalo. Če špekuliram: odsotnost odredbe bi tudi pomembna priča, uslužbenka Mobitela, ki je kriminalistu izročila izpise mojih telefonskih klicev, težko izpovedala, saj bi s tem priznala lastno napako in bila zato deležna ovadbe, ogroženo bi bilo njeno delovno mesto, Mobitelu bi bila povzročena gospodarska škoda, odprla pa bi še eno fronto, če že ne vojno - s sodno vejo oblasti, kajti preiskovalni sodnik, ki ima svoje ime in priimek, naj bi kasneje, po mojem zaslišanju le izdal odredbo, vendar »za nazaj«!. No, zgodba se je na sodišču končala s tem, da je okrožni državni tožilec Gorazd Fišer celotno ovadbo urada za pritožbe in notranjo zaščito zavrnil kot neutemljeno, sam pa pregona nisem prevzel iz osebnih razlogov.

Zloraba državne oblasti
Želim si, da bi moj primer prispeval k dvigu ravni demokratičnih standardov v Sloveniji. Če smo normalna država, oblast nikakor ne sme biti absolutna, državljani pa moramo pred zlorabo državne oblasti biti zavarovani. Temeljne pravice in svoboščine nam jamčijo Ustava in mednarodne deklaracije ter konvencije. Zgodba pa bi morala zlasti skrbeti slovensko novinarstvo: gre za ogrožanje in kratenje poklicnih pravic novinarja. Zbiranje in posredovanje informacij o intrigah na notranjem ministrstvu ne more biti izdaja uradne tajnosti, ampak sta novinarjeva poklicna pravica in dolžnost.

Pridobitev izpisov telefonskih klicev novinarja bi bila sporna tudi, če bi bila zakonita, saj objava imen, ki so akterji afere, ki pretresa javnost in ima škodljive posledice, ne more biti kaznivo dejanje. Interes javnosti je, da imena pridejo na dan! Hkrati pa je neizpodbitno dejstvo, da bo novinarski poklic izgubil svoj smisel, če lahko ta ali ona oblast rekonstruira mreže novinarskih virov. In škoda je še večja, ker si oblast na ta način zagotavlja tudi nadzor nad širšo javnostjo.

Zato je toliko pomembnejši vsakršen javni in parlamentarni nadzor državnih organov, ki imajo moč posegati v temeljne človekove pravice in svoboščine. Sploh pa je sramota, da se policijske posebne metode in sredstva uporabljajo za nadziranje novinarjev zaradi njihovega pisanja. Mislim, da nas velika večina ni kriminalcev, da bi zaslužili tovrstno »pozornost«.

izpis

Rainer Reichert

Nadzor zasebnih pogovorov
Nemški medijski sindikati zahtevajo, da bi morali biti novinarji izvzeti iz pravice državnega tožilstva, da od telefonske družbe zahteva izpiske, ki vsebujejo podatke o klicih
Če »veliki brat» prisluškuje, to očitno počne tako, da za seboj ne pušča sledov. V Nemčiji sta v zadnjih dveh letih postala predmet javnih razprav le dva primera nadzorovanja medijskih osebnosti. V prvem primeru je šlo za novinarja javne tv postaje ZDF, v drugem pa za najbolje prodajan nemški tednik Stern. V obeh primerih pravzaprav ni bilo prisluškovanja, je pa državni tožilec od telefonskih družb zahteval, da mu izročijo izpisek telefonskih številk, ki so jih ti novinarji klicali.

Vseeno pa so nemški mediji zelo občutljivi, kadar se pojavijo politične zahteve državnih oblastnikov po večjem nadzoru. Zato ne preseneča, da so prav novinarji najglasneje protestirali, ko je nemški zvezni parlament v začetku leta 1998 izglasoval amandma k ustavi, s katerim je državnemu tožilstvu dal več možnosti za nadziranje zasebnih pogovorov, če je obstajal sum, da gre za organiziran kriminal. Konzervativci so se več let trudili, da bi uzakonili take zamisli, čeprav organiziran gospodarski kriminal pomeni le osem odstotkov vseh kaznivih dejanj.

Nasprotovanje je prihajalo predvsem iz vrst liberalne stranke (fdp). Ko je postalo jasno, da bo tudi velik del liberalnih poslancev zamenjal stran, je ministrica za pravosodje Sabine Leutheusser-Schnarrenberger odstopila. Zaman: za ustavni amandma je glasovalo 452 poslancev in s tem zagotovilo večino za štiri glasove. Na končni izid zakonodajnega procesa je delno vplivalo tudi stališče skupne pogajalske komisije zveznega parlamenta in zveznega sveta (ki zastopa dežele), s katerim so jasno zahtevali, da morajo biti novinarji izvzeti iz nadzora. Zakonodajalci so namreč dolgo dopuščali izjeme le za člane parlamenta, duhovnike in zagovornike obtožencev.

Sindikati niso popustili
Vseeno pa medijski sindikati niso popustili. Zasluge za to gredo predvsem Hermannu Meynu, ki je bil vse do upokojitve pred nekaj meseci predsednik Nemškega sindikata novinarjev (Deutscher Journalistenverband). Meyn, bivši Spiegelov dopisnik in državni sekretar v berlinski vladi, je tiste, ki so nasprotovali amandmaju, mobiliziral v močno gibanje, ki je prepričalo javnost, da je zakon poln protislovij. Najhuje od vsega je bilo, da je bil že najmanjši sum v novinarjev vir informacij dovoljšna pravna podlaga za ukinitev ustavno zagotovljene pravice do zasebnosti pogovorov. Večini nemških novinarjev pa se zdi grozljiva že sama misel, da »bi bila naša država drugačna, če ne bi novinarji s pomočjo svojih informatorjev razkrivali določenih škandalov» (U. Kaiser v Journalistu 2/98).

Boj se še vedno nadaljuje: nemški medijski sindikati zahtevajo, da bi novinarji morali biti izvzeti iz pravice državnega tožilstva, da od telefonske družbe zahteva izpiske, ki vsebujejo podatke o klicih.

Informacijska družba ustvarja nove izzive. Strokovnjaki ocenjujejo, da je bilo v zadnjih letih samo v Nemčiji prodanih skoraj en milijon prisluškovalnih naprav. Že tako ogromne možnosti nadzorovanja pa skokovito naraščajo z možnostjo »bedenja» nad izmenjavo online informacij. Priljubljen argument za odpiranje internetnih vrat »velikemu bratu« so nezakonite dejavnosti, kot je na primer otroška pornografija. Vendar pa je do nedavnega nezakonite vsebine na internetu iskalo le deset (!) kriminalistov. Vsi so bili uslužbenci bavarske deželne policije, sedaj pa so združeni v posebno enoto pri nemškem Zveznem preiskovalnem uradu (Bundeskriminalamt). Vseeno pa je še vedno velik razkorak med domnevnim obsegom kriminalnih dejavnosti v svetovnem spletu in številom ljudi, ki se proti temu bojujejo, kar pa politikom ne brani, da ne bi iskali novih pravnih priložnosti za nadziranje mreže. Zato je več kot očitno, da se bodo novinarji ukvarjali z nadzorovanjem tudi v »cyber« dobi.

izpis

Boris Rašeta

Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Nesporno pozitivno je samo dejstvo, da je ob prevzemu obveznosti nad mediji vlada hkrati prevzela obveznosti glede izplačevanja novinarskih plač. Hrvaška ima devet tajnih policij. Te so v obdobju vojne prisluškovale novinarjem Ferala Tribune, Nacionala, Globusa in HTV ter o njih ustvarile debel kup dosjejev. Stenogrami nekaterih prisluškovanj novinarjem so celo objavljeni (Obrad Kosovac - HTV, Davor Butković - Globus, Slaven Letica - Globus), vendar pa zaradi tega nihče ni bil kaznovan ali končal na sodišču. Prisluškovanje je na Hrvaškem postalo običajno kot jutranja kava, tako da so se celo politični in novinarski tretjeligaši počutili užaljene, če jim niso prisluškovali. Za opisovanje norih razmer, vzpostavljenih v času Franja Tuđmana in HDZ, pa bi bilo potrebno napisati knjigo.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
zaščita vira
Medijska preža
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Kaja Jakopič
Wikileaks – brezdomec med virom in medijem
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Ian Mayes
Po navedbah vira
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Jernej Rovšek
Spremeniti sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih