Za nami je medijsko turbulentno obdobje. Peticija 571 novinarjev je odmevala doma in v tujini. Že dejstvo, da je bila peticija osrednja tema razprave o zaupnici vladi v parlamentu, pove veliko o pomenu medijev, še več pa o tem, kako pomembni so mediji za politiko. Peticiji je predhodilo obdobje odmevnih zamenjav urednikov in novinarjev, ki so bile odsev bolj ali manj posrednega vpliva državnih deležev v medijih in v podjetjih, ki so lastniki medijev. Zamenjave so prinesle spremembe v uredniških usmeritvah. Sledil je nov cikel zamenjav. V njem je lastnik pomembnega izdajatelja dnevnega in tednega tiska med drugim svoj vpliv uresničil tako, da je nasprotno interesom, ki so vodili predhodni cikel zamenjav, postavil novega odgovornega urednika političnega tednika proti volji celotnega uredništva in spremenil njegovo uredniško usmeritev. Javni RTV zavod je vse bolj odvisen od države, spremembe v upravljanju in vodenju pa se odražajo v programu. Pojavljajo se brezplačniki, tudi takšni z izrazito politično usmeritvijo, pri katerih ni docela jasno, kdo je v ozadju, kdo jih financira. Del civilne družbe opozarja, da je večina medije usmerjenih »levo« in pod vplivom »starih sil« ter poziva državo k uravnoteženju in ustanovitvi novega informativnega dnevnika. Poklicni standardi se znižujejo; odločitve novinarskega častnega razsodišča se ne upoštevajo, saj se istovrstne kršitve ponavljajo; največji kršitelji jih celo jemljejo kot dodatno reklamo. Ne spoštujejo se zasebnost, domneva nedolžnosti in pravice otrok. Profesionalizem na medijskem trgu ima vse nižjo ceno. Znižujejo jo tudi slabo usposobljeni izvajalci, brez zagotovljene socialne varnosti. Sindikat in društvo novinarjev obupano opozarjata na slab položaj novinarskega ceha in zastoj pri kolektivnem dogovarjanju.

Ministrstvo za kulturo je pomemben del svojih aktivnosti v tem mandatu posvetilo regulaciji medijev. Vsaka sprememba medijske zakonodaje prinese več členov, zapovedi, prepovedi in sankcij. K temu prispeva tudi del civilne družbe, ki razočaran nad učinki samoregulacije, rešitve na mnogih področjih pričakuje v zakonski regulativi. Sistem subvencioniranja, ki naj bi medije »uravnotežil«, je le še povečal vpliv izvršilne veje oblasti. Medijski inšpektor pomemben del svojih aktivnosti posveča izvajanju določb o pravici do popravka, čeprav za to ni pristojen, in preganjanju tujih besed; očitno pa nihče učinkovito ne nadzira pomembnejših določb, na primer o koncentraciji lastništva ali prevladujočem položaju na trgu.

Pravica do popravka in odgovora se je z novimi zakonskimi rešitvami nasploh spremenila v karikaturo te ustavne pravice. Uredniki poročajo, da to pravico v praksi največ izkoriščajo PR službe državnih organov in političnih strank za promocijo svojih stališč, saj znajo najbolje izkoristiti vse podrobnosti nove regulacije, ki naj bi bila v prvi vrsti namenjena zaščiti prizadetih posameznikov.

Ponovno se pojavljajo predlogi, da bi bilo treba ustanoviti novinarsko zbornico in uvesti licence za novinarje. Zagovorniki navajajo, da se med družbeno pomembnimi poklici le z novinarstvom lahko ukvarja vsakdo; brez izobrazbenih pogojev, preverjanja znanja in praktičnih veščin.

Tudi novinarji, ki so jim bili »vsiljeni« uredniki ali programske zasnove, s katerimi se ne strinjajo, pričakujejo pomoč od državnih organih in rešitve v zakonodaji. Pozivajo državne organe, naj jih zaščitijo, kot se je zgodilo v primeru novinarjev Maga. Utemeljeno je vprašanje, kako lahko novinarji v takšnih primerih uveljavljajo »ugovor vesti« in kaj naj to v praksi pomeni? Vendar, ali je utemeljeno pričakovanje, da lahko novinarji preprečijo ali spremenijo odločitve lastnikov? Ti bodo vedno našli način za uveljavitev svojih interesov in ciljev. Svoboda tiska je pravzaprav nastala kot svoboda lastnikov, da tiskajo svoje medijske vsebine brez posegov oblasti.

Rdeča nit navedenih težav in odprtih vprašanj je pričakovanje, da bo te probleme uredil nekdo »zgoraj«. Seveda v imenu in interesu javnosti. Ta »zgoraj« pa je lahko le država, ki jo vodi politična stranka ali koalicija, ki je dobila mandat na zadnjih volitvah. Na podlagi dosedanjih izkušenj bi težko trdili, da ta pot zagotavlja regulatorja, vrednega zaupanja. Problemi so lahko rešljivi na dva načina.

Prvi je uveljavljanje profesionalizma, transparentnosti in neodvisnih regulatorjev in nadzornikov, ki ne bodo odvisni od vsakokratne oblasti. Uvajanje višjih poklicnih standardov pomeni na primer tudi, da bo novinar, ki poroča o »črni kroniki« ločil med osumljencem, obdolžencem, obtožencem in obsojencem. Da bo urednik poznal medijsko zakonodajo in znal medij zaščititi pred neutemeljenimi zahtevami za popravek ali odgovor. Regulacija bi se morala izvajati predvsem glede koncentracije lastništva in preprečevanja zlorabe prevladujočega položaja na trgu. Izvajati pa bi jo morali neodvisni regulatorji. Neodvisnost pa lahko zagotavlja stabilna zakonodaja, ki se ne spreminja po vsaki spremembi politične oblasti. Tu ni prostora za razlago, kako to doseči; ni enostavno, vendar je mogoče in za to obstajajo zakonski modeli. Pomembna je (politična) volja.

Transparentnost na tem področju pomeni tudi, da ima javnost pravico vedeti, kdo so pravi lastniki medijev. Prva rešitev bi torej lahko bila v preglednosti lastništva, nadzorom nad neželenimi koncentracijami in sankcioniranjem zlorab monopolnega položaja; vse v povezavi z dolgoročneje neodvisnimi regulatorji in nadzorniki. Neodvisnimi od politike in kapitala.

Druga možnost pa temelji na morda naivnem pričakovanju, da bo politika sama spoznala, da je njeno samoomejevanje na medijskem področju dolgoročno tudi v njenem interesu. Da zato pri svojih posegih na tem področju upošteva, da bodo vzpostavljene mehanizme vpliva politike na medije uporabljali tudi tisti, ki bodo po izgubljenih volitvah prišli za njimi. In da se pritiski lahko obrnejo proti njihovim nosilcem, kot se je zgodilo v preteklem letu celo brez politične spremembe. Politika bi lahko spoznalai, da je vzpostavitev neodvisnih regulatorjev in neodvisnega medijskega razsodišča ali medijskega varuha, ki bi delovali v interesu javnosti, dolgoročno tudi v njenem interesu. Gre za vprašanja politične kulture. Ali se takšna pričakovanja lahko uresničijo, bomo lahko videli že kmalu, v začetku prihodnjega leta.